Za poduk in kratek čas. Iz Mostara v Metkovič. II. Po dolgočasni pa trudapolni vožnji mimo sel Odbine, Gubavice, Pisci, Bivalja in Brda, dospeli smo v vas Dumanovid, ko je solnce že drugo polovico svojega polnkroga ns nebu črtalo. Katoliški bercegovec Marko Mijatovič naui je oskrbel v bližnjem hanu krnlia, sira pa kave. Predno je kočijaž konje nakrniil, pripovedoval mi je Marko obilo zanimivib rečij posebno o trdujavi Stolcu, kanior od Dnmanoviča ni daleko in pelje tje prav lepa steza. Mož se je boril pri Stolcu pod vodetvonn vojvode Musica, kterega je nad vse junake povzdigoval in slavil. Po sladkeui odpočitku udarimo ob treb popoldne dalje po grapasti in vratolomni cesti mimo večjib in manjšib uiest kakor Počitelja, ki leži ob desnem in levem obrežji Neretvinem ter se potniku le za par trenotkov pokaže iz evoje nižine; mimo mestica Tasovči, ki štoje pičlo kopo revnih koč in iuia pod nogami krščansko pokopališče. Ko smo prenao8tili reko Bregavo, srečali smo Gabelo, obdano z obzidjem, ktero rnesto je moralo svoje dni Benečanom carino ali colnino odrajtovati; od tod tudi ime italijansko Gabella — kar pomenja, colnino ali davek državni; dalje smo videli Višice, feljevo, Trsane, Dračevo, Doljane in Džumrukane. Da ni Narente pa Bregave in Krupe in diuzih pritokov, pot bi bila presamotna in predolgočasna. Mični so ies potoki v samotnib krajib. Radostno in svobodno teko sedaj tibo in mimo, kakor lastavice; sedaj skakljaje in igiaje kakor otroci, stiskaje se med visoke bregove ; a ne dolge za tim razlivaje se čez dol in plan. Voda je dusa samotnih puščav. Ona je življenje, budi življenje, vabi k življenju. Ob vodi zelene travniki, cveto ročice, se pase drobnica, poj6 pastirji; tu ropotajo in klopočejo mlini, škrlincajo žage; tu se smejo livade in trate; nastajajo vasi in trgi in tu naraščajo mesta. Tako je vse modro vredil modri vstvarnik. Obžalevali smo, da je nastopil mraz iu mrak, poprej ko smo prekoračili turško mejo in pozdravili domačo zemljo. Pomagalo ni, da smo z Joaue-tom prosili: Solnce ne pomikaj se proti Gabaonu in luna proti dolini Ajalonski. Odto^ilo se je solnce za gore; in večernica, ki je izmed zvezd naj lepša, kakor pravi sfari oča Homer (II. 22, 318), gorela je že zdavna v vsem blesku, ko smo prigrmeli v avstrijski Metkovič. Pozno v noč potrkal sem po ukazu vojaČkega poveljništva in po nasvetu mestnega župana pri velačastnem g. Josu Gabrič-u, župniku in aolskem nadzorniku, da me sprejme pod strebo, kar je prijazni gospod tudi gostoljubno storil in sicer za več dni, v kterib sem moral čakati parobroda ki me naj zapelje v Dubrovnik in dalje. Preden damo Hercegovini in Mostaru slovo, hočem par dogodkov iz svojega bivanja v Mostarn navesti. Stopivii v soboto 25. januarija 1879 1. na glavni trg ali čaršijo, ki je srčna žila MostarBkemu življeaju, srečam nenadoma dolgo vrsto Ijudi, ki 80 spremljali mrliča k poslednjemu po- koju. Spoznal sem lehko in se prepričal, da je srbski ali pravoslavni pogrob. Prvi so hodili 4 dečki za njimi 3 popi, glasno prepevaje mrtvašnice v staroslovenskem jezikn. Mrlič je ležal v sarkofagu, ki ni imel pokrova in je bil le z lepim tepihom zakrit. Za nosilci so stopali zuanci, prijatelji, sorodniki, vsi pokriti, molčeči, semtertje šepetajoči. Opazil nisem, da bi bil kteri možki — žcnsk ni bilo — kako molitvo opravil. Procesija se je vila po glavni ulici in je naposled vpognila na levo po tesni ulici na hrib v cerkvo. Spotoina 80 pogrebniki trikrat postavili trugo na zemljo, da je dubovnik truplo pokadil ia čez-nj križ napravil; in tu so se tudi vsi pričujoči po svojem obredu pokrižali. Zagrinjalo se je vselej privzdignilo, tako da si prav lebko videl suho in upadlo obličje ranjke, bojda stoletne ženke, kojo so nosili k mirnemu počitku v gomili. Ko so došli spremljevalci v cerkvo, prižgali so si vsi tenke voščene sveče, ktere je razdelil cerkveni strežnik. Na to molili so dubovniki dolgo časa čez mrlica, so ga pogostoma pokadili in konečno so ma obraz v podobi križa polili s tekočim voskom gorečib sveč. Po teb ceremonijah jeli 80 možje od ranjke slovo jemati; to je, spusčali so se po vrsti na noge iu roke ter so se po dvekrat ali trikrat proti sarkofagu zagugali, naposled pa nmrlo ženo v lice poljubili, nekteri gkozi belo tančico, nekteri drugi pa so le-to odgrnili in goli obraz poljubili; naj brž bili bo ti žalovalci naj bližji sorodniki, kakor je nekdo izmed tujcev sodil. Da bi se bila komu v oko kakšna solza prikradla, ni bilo moči zapaziti. Vendar na marsikterem lici bila je naslikana globoka žalost, mila otožnost, temna resnoba in bridkost presilna. Po teh vsakako čudnib obredib stopil je arbimandrit bliže tiuge in je pokazal s prstom na mrliča rekoč: rEto vam žene, ki je dočakala više sto let. Hriščanski je živela, hriščanski je dočakala ono starost in briščanski je umila. Oprosti jej Bože mili!" Na to uskliknili so vsi: Oprosti Bože! oprosti! oprosti! Sedaj jo odesno na pokopališče, ki so nahaja ne daleč od csrkve med vinogradi. Od dubovnikov je samo oden šel do groba, vedno kadeč nirliča s kadilnico; de5ki pa so na vso moč kričali nepreneboma: Gospodiae pomiluj! Grob ni bil globok niti prav širok. Položili 80 vanj ženo, zavito v belo tančico. Vrhu so naložili plošč, pa tako, da se niso dotikale telesa, nego so slonele na robih, nalašč za to priredjenih. Ko je bilo dovršeno, nalije neki mož bistre rakije v majbne čašice, ter je ponudi pričujočim, kakor tudi cveb na krožniku. Po zmernem okrepčanji zgrabil je vsak za motiko ter je nakopal nekoliko prsti v grob; kar se je godilo lepo po vrsti, tako da je pri zadnjem moži že bila gomila popolno dovrsena in ni trebalo posebnega grobokopa. Zagrnivši truplo, razškropili so se pogrebniki mirno in vesno na vse strani, (Konec pribod.) Smešnica 16. Dekla v slnžbi pri nekšej gospej ulovila je nekaj uemških besed. To boče pokazati, ko je prasica prasce izkotila. Hiti h gospej ter pravi: giiii Fiau, naša prasica pa viere Fadel imela, zwei beli in zwei beis. F. Vraz.