-----    174    ------
Slovstvene stvari.
Pomislite, za Boga, na edinost, ki nam je
toliko potrebna!
Znebivši   se srečno   dolgih  pravopisnih  in oblikar-Bkih  bojev  bili  smo Slovenci — narod slovničarski —
-------175    -------
ravno dosegli nekako edinost v pisanji, kar se tiče vsaj vnanje oblike naših časnikov, ter smo z zedinje-nimi inočmi obdelovali svojo narodno njivo, oziraje se pri tem tudi na ravnanje naših južnih sosedov, od kterih smo se že in bodemo se še učili; — kar se je zatrosila zopet ljulika nesrečne neskladnosti, ktera se je tu pa tam res tudi prijela. Našli so se namreč — komu ni znano? — kteri „pisevajo ali piševajo, da ne kmetje, ampak kmetije imajo kmetije, ki jim pri dobrem obdelovan ij i donašajo ve seli j a pa tudi lepega premoženija, v tem ko so si gos p o dij e izbrali mnogovrstno dejanije z umom itd/'
Ne bojim se sicer, da bi kdaj večina slovenskih pisateljev pritegnila takim novotarjem, vendar bi jih jaz opomnil in poprosil: ne kazite slovenskega edinstva, ne kvarite jezika, in ne motite dosedanjega slovenskega razcveta in razvoja, ki meri nekaj tudi na približevanje k jugoslovanskim bratom živečim z nami na enem in istem nepretrganem ozemelji!
Vi se pozivate na veljaka Miklošiča, prepričani, da je on kos, razgrniti staroslovenščini lice, kakoršno je samo na sebi. Dobro, — pa zakaj ga ne posnemate tudi zastran novoslovenščine? Berite njegove čitanke, njegov staroslovenski slovar, kako on slovenske besede piše, on, ki se mu gotovo nikdar še sanjalo ni, da bi trebalo sedanjo živo slovenščino pritiskati na Prokrustov posteljnjak nekdanje slovenščine ali bolgarščine in raztegovati jo po isti.
Pri zbornih imenih (coll.) in pri glagolščakih (subst. verb.) poznajo vsa živa slovanska narečja samo formacijo — je (Cehi sedaj i), ne pa — ije, kakor ima staroslovensko. Kdo nam tedaj daje pravico, odstopati od njih? C« Srbo-Hrvati, da molčimo od drugih, pišejo : pisanje, vladanje, orožje, područje, podnožje, pod-gorje, predmestje, Podrinje (Drina-Thal), in zarad raz-ločnosti celo Potisje (Theissgebiet, ne Potišje niti Poti-sije), čemu bi mi po neki domišljeni doslednosti vtikali tisti i, kteremu ne bi vedeli ni pravega glasu?
Držimo se torej udomačenega, v časnike z mnogim trudom vpeljanega pisanja, in ravnajmo se, čiste isto, po nekdanji mrtvi slovenščini samo toliko , da ne za-stranimo ali zabrazdimo od živega slovenskega in srb-8ko-hrvaškega narečja!   Dixi.                                P. M.