1962 AVGUST XXI Cerkev sv, Lovrenca v Clevelandu je bila zadnje bivališče škofa dr. Gregorija Rožmana Kapela v slovenskem semenišču v Adrogue SREČNI IN PONOSNI Priznajva: Ti in jaz sva že tolikokrat očitala Cerkvi zastarelost, starokopitnost, konservativnost... Ali sva res zmerom imela prav? Ali je Cerkev res taka/ Kaj je sploh Cerkev; oziroma: kdo je (smo!) Cerkev? In vendar: Ali ni ta Cerkev po enem ali drugem svojih članov za vsako dobo znala najti bolj ali manj posrečen način vtelešenja v družbi? Včasih bolj po klerikih, drugič bolj po laikih. Saj oboji imajo dolžnost skrbeti za to'- Dandanes tudi ne moremo trditi, da bi tako imenovana „URADNA Cerkev ne imela v marsičem iniciative, celo vso iniciativo. In če ni vse tako, kot bi moralo biti, ali smemo res m,etati vso krivdo na Rim? Tak je tudi primer skrbi za izseljence. Praznujemo^ desetletnico znamenite apostolske konstitucije EXUL F AMILI A, ki je uredila dušno pastir-stvo med izseljenci. Ce ni še povsod preskrbljeno zanje, ne smemo za to delati krivega Rima. Niti ne Cerkve. Morda člane Cerkve. In na žalost res marsikje še niso sledili papeževemu pozivu. Celo taki, ki so včasih sila goreči v izvrše-Vfmju kakšnih manj pomembnih stvari! Pa je že tako, da ni lahko premagati vsa teženja, ki človeka ovirajo, da bi bil v ljubezni resnično vesoljen, katoliški, in bi znal pozabiti vsako zasebno in tudi narodnostno sebičnost. Slovenci v Argentini smo lahko srečni in ponosni. Ponosni: Se preden je bila Exid Familia objavljena, smo po lastni Prizadevnosti in uvidevnosti cerkvenih krogov že dobili pravzaprav vse, kar konstitucija predvideva. Pa tudi srečni : Hierarhija nam ne dela težav v našem dušnem Pastirstvu. Res zaradi lastnih težav ne more popolnoma preskrbeti za duhovnike. A vendar: slovenski dušni pastirji imajo takšna službena mesta m-ed argentinskimi verniki, da lahko slcoro ves prosti čas posvete rojakom, m vendar jim mesto zagotovi vzdrževalnino in še kaj več: od tega lahko celo Prispevajo za slovenske zadeve. Tako da rojakom de~irno niso v breme, marveč celo v korist. Mislim, da je potrebno, da kdaj to odkrito povemo, da ne bi pozabili na eno izmed tukajšnjih cerkvenih zapovedi, ki za vse Velja: „Prispevati k vzdrževanju Cerkve". Bodimo hvaležni argentinski širokogrudnosti, rimski modrosti, božji Previdnosti, Kristusovi ljubezni. JOŽE RANT Konstitucija „Begunska družina“ je dokaz, kako se Cerkev zaveda svoje naloge skrbeti za dušno blaginjo svojih otrok, ki so na ta ali oni način zapustili rodno domovino in žive v tujini NOVA POTA V IZSELJENSKEM DUŠNEM PASTIRSTVU Dne 1. avgusta 1952, torej pred desetimi leti, je sv. stolica z apostolsko konstitucijo „Begunska družina“ za vesoljno Cerkev na novo uredila vprašanje dušnega pastirstva med izseljenci, Ker je tudi nam zdomskim Slovencem ta nova ureditev izseljenskega dušnega pastirstva prinesla veliko dobrega, je prav, da si jo ob njeni desetletnici kratko prikličemo v spomin. Konstitucija „Begunska družina“ prinaša delno določbe prejšnjih papežev, a ubira v marsičem nova, sedanjim razmeram primernejša pota- Itazpade na dva dela: zgodovinskega in disciplinarnega. ZGODOVINSKI DEL V tem zgodovinskem delu papež navaja najprej zgled velikega milanskega škofa sv. Ambroža (4. st. po Kr.), ki je prodal svete posode, da je mogel pomagati vojnim ujetnikom v njih materialnih stiskah in jih tako obvarovati pred duhovnimi nevarnostmi. Nato sv-oče spominja na številne redovne družine, ki jih je v raznih dobah cerkvene zgodovine klicala v življenje krščanska ljubezen do ubogih in pozabljenih-Tako so se celi redovi posvečali n pr. skrbi za ujetnike in v sužnost odvedene črnce. Cerkev je ustanavljala sirotišča in bolnišnice, s katerimi je skušala lajšati težak položaj manj privilegiranih slojev. Skrbela je za dušni blagor vernikov, ki so se v dobi velikega izseljevanja od srede 19, stoletja naprej ' množicah izseljevali v novo odkrite dežele. Papež omenja veliko dobrodelnost svojih prednikov Pija VI. in Pija Vil-nasproti francoskim beguncem, žrtvam *®l>ke francoske revolucije, ki ie mno-Z,C(' ljudi naplavila v tedanjo papežko d> žavo. Zlasti pa konstitucija podrobno prizadevanja zrdnjih papežev ’’a tem polju. Leon XIII. jo n. pr. med drugim zlasti močno pospeševal dušno-1'astirsko delo med italijanskimi izse-1 jetrci v US kamor ie providenciel.no l'apoti) tudi sv- Frančiško Cabfini, ki te za svoje neutrudno karitativno dclo-Vill,je . zaslužila naslov „mati italijanskih izseljencev“. Prvi pa, ki je na ši-l°kš. vsekatoliški ravni sistematično '•redil karitativno in dušnopastirsko de-*° Cerkve za izseljence, je bil sv, Pij X. "•togo njegovih določb je še sedaj v Pijavi. V čas največjega preseljevanja in •speljevanja ljudi pa je pcdel prav pon. t'flkat Pija XII. samega. Statistike "*v*ijajo, da je okrog 50 milijonov lju-d' v zadnjih 20 letih prisilno ali pa Prostovoljno zapustilo svojo dotedanjo domovino in se izselilo v tujino. Papež z®to na tem mestu navaja — zgodo-v'n' v pričevanje — kaj je Cerkev za nieRovega papeževanja storila v lajša-nJe usode beguncev in izseljencev. V *em kratkem pregledu se seveda ni ^togoče niti dotakniti vseh podvzemov •la XII, na tem področju. A papež je ■airno lahko zapisal, da je bila Cerkev ’’v teh obžalovanja vrednih okoliščinah žalostnim tolažba, stiskanim pribcžali-“c. zdomcem domovina“. O sebi oseb-0 Pa jv zapisal: „Kljub resnim teža-Vilto in kar najbolj neugodnim časom ‘Jtoo storili vse, kar je bilo v Naši mo-*'• da bi prinesli trpečim sinovom in heeram vsaj nekaj pomoč; pri tem ni-Htoo delali nobene razlike ne glede na ri>žahni položaj ali narodno pripadnost: ^c*l> judovskim beguncem, ki jih je zn-e*° težko preganjanje, smo vneto požgali.“ Papež nato za zgled navaja nekaj tovrstnih podvzemov. Tako je bil takoj ob izbruhu vojne pri državnem tajništvu ustanovljen poseben urad za pomoč revnim in potrebnim po svetu, drug za iskanje ujetnikov in še mnogi drugi. Mnogi begunski Slovenci so bili n. pr. deležni dobrodelnosti papeške komisije za pomoč beguncem (Pontificia Commissione Assistenza Profughi), V pomoč vojnim beguncem, ki se niso mogli ali hoteli po vojni več vrniti v svojo domovino, je deloval v Vatikanu poseben „Urad za izseljevanje“. Za lajšanje bede arabskih beguncev je kmalu po izbruhu palestinske vojne bila ustanovljena posebna „Palestinska komisija”. Papež spominja, kako je pogosto v radijskih in siceršnjih nagovorih apeliral na velikodušnost sveta, zlasti katoličanov, v vprašanju pomoči beguncem. Obračal se ie na predsednike držav in druge visoke državne uradnike z enako prošnjo. Ob raznih prilikah je osvetlil krščanski nauk o pravici do izseljevanja ter o dolžnosti manj naseljenih držav sprejemati begunce Skratka; vsak, ki bo nepristransko proučeval delovanje Cerkve in papeža med drugo svetovno vojno in neposredno po ujej, bo moral odkrito priznati, da sta za begunce in izseljence storila, kar je bilo v danih okoliščinah mogoče storiti., Cerkev je lajšala usodo ne le na njej lastnem duhovnem polju, temveč tudi z materialnimi sredstvi, koli-kršna je pač bila njena tozadevna zmogljivost. DISCIPLINARNI DEL Večmilijonsko preseljevanje in izseljevanje je pa naravno tudi na dušno-pastirskem polju rodilo marsikateri problem, To nastalo problematiko skuša reševati drugi del konstitucije, ki prinaša posamezne določbe in smernice za dušno pastirstvo med izseljenci. Ni naš namen spuščati se v podrobnosti teh določb, ker za širšo javnost niso tako neposrednega pomena. Kdor bi jih pa kljub temu rad poznal v celoti, jih najde v prevodu v aprilski številki Duhovnega življenja leta 1953, str. 307 in sledeče. Tu podajamo le kratek povzetek najvažnejših. Konstitucija najprej določi pristojnost konzistorialne kongregacije za vse zadeve dušnega pastirstva katoliških izseljencev latinskega obreda, brez ozira na to, kje so se naselili. Nato podaja določbe o izseljevanju duhovnikov: o pogojih, potrebnih dovoljenjih in tudi kaznih za nepokorne. Konzistorialni kongregaciji je izključno pridržano vsako imenovanje, kakor tudi prestavitev in razrešitev izseljenskih duhovnikov. Pri isti kongregaciji se ustanovi „vr. novni izseljenski svet“ in še posebno mesto „delegata za izseljenstvo", kateremu je v celoti poverjena skrb za duhovno blaginjo izseljencev od narodne do župnijske ravni. Delegat je zato tudi rojeni predsednik vseh izseljenskih duhovnikov in direktorjev. Nadalje konstitucija določa pravice in dolžnosti direktorjev in izseljenskih duhovnikov. Ena prvih pravic in dolžnosti direktorja je, da vodi razgovore s krajevnimi škofi o vsem, kar zadeva dušni blagor izseljencev njegovega naroda oz. jezika. Čeprav nima prave vodstvene oblasti (ta je pridržana vsakokratnemu krajevnemu škofu), ima pa vendar neko nadzorno oblast nad sebi dodeljenimi izseljenskimi duhovniki in njihovih delom. Obseg te oblasti je v določbah natančno razmejen. Vsak izseljenski duhovnik ima isti pravni položaj kot župnik, to se pravi, da ima iste dolžnosti in pravice, kot ji*’ župniku prideva splošno cerkveno |',ra' vo. Tako sme oz. mora med drugim n-pr. voditi župnijske knjige (krstno, poročno itd.). Konstitucija zahteva, da Se po možnosti vsakemu izseljenskemu duhovniku da na izključno razpolag6 lastna cerkev ali vsaj kapela, če p* to ni mogoče, naj se mu dodeli vsa) kakšna župna ali druga cerkev za opravljanje službe božje. Glede vernikov P* konstitucija določa, da so popolnani» svobodni, da prejemajo zakramente a*j pri svojem izseljenskem duhovniku ai* pa pri tujerodnem krajevnem župniki*’ Krajevnim škofom pa direktno **a-roča, da poskrbe, da bodo dušno pastirstvo med tujci in tujerodnimi priseljenci vršili duhovniki istega jezika in istf narodne pripadnosti. Zaključuje pa konstitucija z zahtevo po polnem priznanju in brezpogojni pokorščini dani1" določbam. Konstitucija „Begunska družina“ ie dokaz, kako se Cerkev zaveda svoje naloge skrbeti za dušno blaginjo svoj**1 otrok na zanje najbolj primeren način Stoletna izkušnja Cerkev uči, da mor* urejeno versko življenje uspevati le tedaj in tam, kjer so izpolnjeni za to primerni naravni pogoji, med katere spS1*11 brez dvoma tudi verska tradicija v najširšem pomenu besede (verski običaj*’ jezik itd.). Tej tradiciji se ni mogo<*e odreči in je tudi ne presunkovito spreminjati brez resne nevarnosti za ver*1 samo. Zato smo Piju XII. za imenovan0 konstitucijo, ki nam je nadaljevani0 naše slovenske verske tradicije omogočila tudi v tujini, iz srca hvaležni. P. LOJZE KUKOVIČA S. •*’ Nikakor ni dopustno, da bi zasebniki presojali Škofove odloke; iz tega bi nastal le velik nered in neznosna zmeda. Leon XIII. D Kl H H H n t* n n n m R O B T I N I C E Kdor si hišo na krivico stavi, si svojo srečo davi; krivično blago ne bo dobro storilo- Trojna nesreča rada zadeva učence: prva nesreča, če se nočeš učiti, česar ne znaš; druga, če druge po laži v zmoto zapeljaš; tretja, če ny storiš, česar se dobrega naučiš. Ako več beremo, kakor razumemo, lahko znorimo. Ako več snemo, kakor použijemo, hitro zbolimo. Če več obljubimo, kakor dopolnimo, izgu-b"mo svoje poštenje. Ako več začnemo, kakor izgotovimo, se nam smejejo. Ako več govorimo, kakor premislimo, nas lahko dobijo v besedi. Kadar več terjamo, kakor imamo pravice, narejamo tožbe in pravde. Kdor si v mladosti kaj hudega izkusi, po navadi v starosti dobro uživa. Kdor pa si ni užil hudega, tudi’ dobrega me bo spoznal. Neprenehoma ne moremo imq'ti nebes. Ne prehvali dneva pred poldnevom, ne človeka pred smrtjo, pa tudi ne pogubljaj nobenega. Prenagla sodba je lahko kriva in lažniva. Komur jesti ne diši, nima pravega zdravja. Komur dober nauk mnd, kaže, da se za hudo pripravlja. Kadar se modrin, naukom upiraš, na duši umiraš. Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja im pa dobrega dejanja. Odlog je najhujši sovražnik dobrega. Za danes vemo, da ga imamo, ali jutri še doživimo, ne vemo. Ne pozabi štirih reči vse svoje žive dni: obžalovati grehe, bati ae božje sodbe, spoprijazniti se s smrtjo in pa zaupati v božjo milost. Te štiri reči ti bodo pogladile zadnjo uro. Kdor si pripravlja nesrečno smrt, je največji bedak im siromak. A. M Slomšek Kakšen bo naš konec, kakšen bo prehod s tega na drugi svet, kakšna bo naša sodba? Ob teh mislih se človeka polaščata strah in skrb STRAH PRED SODBO V avgustu obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, Veliki šmaren, Veliko mašo. Spominjamo se ta dan Marijine blažene smrti in njenega poveličanja v nebesih, z dušo in s telesom. Tako lepo oipeva to prazniško skrivnost naša Marijina pesem: „Ko na zemlji si zaspala srečno, sladko in mirno, si v nebesa se podala, da ne vidi te oko. A pri tebi so želje, k tebi vzdiha še srce." Ob spominu na smrt in vnebovzetje nebeške Matere mislimo na lastno smrt in svoj vstop v skrivnosti polno večnost;. Kakšen bo naš konec, kakšen naš prehod s tega na drugi svet, kakšna bo naša sodba? Oh teh mislih sc človeka polaščata skrb in strah. V kolikor ostajata v pametnih mejah, sta taka skrb in strah koristna in zveličavna!. Misel na smrt in sodho nas ohranja resne in stanovitne v božj' službi. Sam Sveti Duh nas zato opominja: „V vseh svojih delih se s pom*' njaj svojih poslednjih reči in vekom**! ne boš grešil“ (Sir 7, 36). Strahu in skrbi pa se v krščanskih srcih vedno pridružuje tudi zaupanj6, zaupanje v očetovsko božjo dobroto i** usmiljenje in v materinsko Mariji*1® pcunoč in ljubezen. O tem zaupanju J smrtni uri smo premišljevali prejšnJ meseč. Ali smemo podobno zaupanj6 gojiti v svojem srcu tudi glede sodb6* ki nas čaka po smrti? Ali ne uče, d** se s smrtjo konča čas božjega usmili6 nja in nastopi čas neizprosne bož)6 pravice? Kaj naj torej verujemo 1,1 mislimo glede teh pretresljivih vpia' Sanj, < d katerih , zavist naša več»**1 usoda? J VESOLJNA in posebna sodba Razodeta resnica je, da bo koncu ®vcta neposredno sledila vesoljna sod-“a> pri kateri bodo sojeni vsi ljudje, vsch časov, vseli narodov in jezikov. ® tem dnevu poje pesem slednica v •Pašah za rajne: Strašen dan ho dan Plačila, zemlja se bo v prali drobila... E°lik strah bo svet obdajal, ko bo vseh ^dnik prihajal, k ostri sodbi človek Ts*ajal.“ Ta misel strahu preveva tudi •Politev Reši me: „Reši me|, Gospod, v<>čne smrti tiste groze polni dan, ko Se bosta majala nebo in zemlja, ko Prideš sodit svet z ognjem. Zatrepetal sem in bojim se, preiskava pride in Prihodnja jeza, tisti dan, dan jeze, stiske in bede. .“ Strahote konca sveta 'p vesoljne sodbe nam slika sam Go. sPod Jezus Kristus v evangeliju: „Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi sti. ska in zmeda zaradi šumenja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride na v®s svetf; zakaj nebeške moči se bodo majale. In takrat bodo videl; Sina člo-yekoVega priti na oblaku z veliko moč. 1° in slavo. . .“ Ves ta silni strah pa k° dokončno ostal le nad nespokorje-nimi grešniki, ki jih pri sodbi čaka večno pogubljenje. Božjim prijateljem Pa velja ljilbeznjiva Jezusova spodbu-®a: „Ko se bo to začelo goditi, se ozri. kvišku in dvignite glave, zakaj vaše odrešenje se približuje“ (Lk 21). Eri vesoljni sodbi bo Kristus, Sod-n'k živih in mrtvih, pred očm; vesolj-Pega sveta odkril in potrdil pravičnost k°žjih sodb nad vsakim posameznim človekom in nad vsem človeškim ro. dom. Tedaj bo ml vseh priznana božja svotc«u, božja modrost in pravičnost. Bred vesoljno sodbo pa je posebna 8°dba, pred katero pride vsak človek •akoj p0 svoji smrti;. O ten piše sveti Pavel takole: „Določeno je ljudem enkrat umreti, nato pa pride sodba“ (Ilcbr 9, 27). „Vsi se moramo prikazati pred sodnim stolom Kristusovim, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu, to je v življenju na zemlji, delal, dobro ali hudo“ (2 Kor 5, 10). Pri tej posebni sodbi bomo morali dati Bogu natančen račun o vsem svojem življenju, o svojih mislili, željah, besedah in delili. Mnogi cerkveni pridigarji in pisatelji slikajo to sodbo v tako strašnih podobah, da tudi pravič. nim srce v grozi zastaja. Hoteč navdihniti vernikom sveti strah pred grehom, govore o neizprosni božji pravičnosti, s katero Bog človeka po smrti sodi, s tako strogostjo, da je izključena vsaka misel na božjo dobroto in usmiljenje. Pravijo, da Bog po smrti neha bit; usmiljeni in dobrotljivi Oče in je samo neizprosen Sodnik, najstrožji, najstrašnejši vseh sodnikov... Kaj naj na to rečemo? Gotovo je in v svetem pismu potrjeno, da bo sodba pred božjim Sodnikom natančna. Sveti Pavel piše o tem: ,„Gospod bo osvetlil, kar je v temi skritega in bo razodel misli src...“ (1 Kor 4, 5). Jezus sam pravi: „Po. vem vam, da bodo ljudje za vsako prazno besedo, ki jo izgovore, dajali odgovor na sodbi dan“ (Mt 12, 36). Bogoslovni učitelji pravijo, da bo duša človekova v enem samem trenutku razsvetljena z božjo lučjo in bo v njej spoznala vse svoje življenje, v dobrem in slabem. Slednica v črnih mašah nas na to spominja, ko poje: „Knjiga, k sodbi prinesena, skriva dela vsa storjena, po njej sodba bo izrečena. Ko Sodnik bo k tebi sedel, vsakdo bo vse skrito zvedel, trpel, v čemur je zabre. del.“ Vse to res ne vzbuja drugega kakor sitrah. Ali pa smemo vendar tudi glede sodbe po smrti misliti na Bo- Smrt svetega Jožefa ga z zaupanjem. Ali imamo prav, če verujemo, da je Bor naš Stvarnik in Oče in to ne samo na zemlji, ampak tudi v večnosti, tudi pri sodbi? TOLAŽLJIVE MISLI Bog je večen in nespremenljiv, ne. «končno svet in pravičen, pa tudi neskončno dobrotljiv, usmiljen in zvest. Kakor ne more prenehati biti pravičen, tako tudi ne more nehati biti usmiljen. Usmiljenje in pravičnost sta bistveni božji lastnosti, enako lastni božji na- ravi. Ako kdo trdi, da Bog pri sodbi neha biti usmiljen in dobrotljiv, se moti. Bog nima dveh obrazov; „pri njem ni spremembe, ne sence menjave“ (Jak 1, 17). Mimo torej lahko verujemo in zaupamo, da nas bo pri sod' bi sodil ne le s pravičnostjo, ampak tudi z dobroto in usmiljenjem. V čem se bosta njegova očetovska dobrota in usmiljenje pri sodbi razodela ? Gotovo v tem, da ne bo mrzlo in brezčutno iskal le naših grehov, zaradi katerih bi nas potem brezobzirno kaznoval, ampak da bo v našo razbremenitev upošteval vse olajševalne okolnostiv Njegovo očetovsko srce bo naš -najboljši -zagovornik. Po besedi apstola Jakoba je Bog Oče luči, ki raje deli dobrote kot kazni (1,17). Bog, ki nas je ustvaril, nas pozna v dno naše narave. Ve, da smo uboga bitja, nič drugega kot prah. Pozna našo duhovno revščino, naša slaba nagnjenja in naše napake, ki izvirajo često bolj iz naravne slabosti in obremenjenosti, kot iz hudobije. Ve, da nam ni lahko vztrajati na potu krščanskega življenja, da se moramo trdo boriti proti skušnjavam, kj nam jih povzroča hudobni duh, pa tudi naše prirojene strasti in pokvarjeni svetj, v katerem živimo. Ker smo od vseh strani obdani od grešnih nevarnosti, ve, da lahko hitro spodr»-nemo in pademo. Ve pa tudi, da g» kljub svojim padcem v greh na dnu srca vendar ljubimo in smo odločeni ne odpasti od njega; da se prav zaradi te ljubezni često varujemo težjih grehov. Vse to Bog ve in še mnogo, mnogo več. In prav zajto, ker vse to v «v ne bo v nas pri sodbi s kruto brezsrčnostjo preiskovalnega sodnika iskal 1« greh in krivdo, marveč bo dobrotljiv in usmiljen gledal na vse ono, kar nas more pred njim, če ne popolnoma, vsaj delno opravičiti. Grehov, kj so nam . I)0 njegqvem usmiljenju v življe- ,odpuščeni, ne bo pri sodbi več od-r*val!. Kar enkrat odpusti, odpusti za vleJ. saj poje psalmist, da odrine . j Sfehe tako daleč od nas, kakor ^aleč je vzhod od zahoda (ps. 102). ®c Pa bo odkril vsa naša dobra dela, 6 samo večja, ampak' tudi mala in ^imanjša, smo j*h m' sami že mor-, Pozabili', pa jih ima on zapisana v ohi-S' živ|ienJa- Storil bo to po svoji *5ubi, da ne bo pustil brez plačila °tarca mrzle vode, ki ga je kdo po-al žejnemu bratu, in da bo imel kakor a sebj storjeno, kar smo kdaj iz lju. ?zn' dobrega storili kateremu izmed a)eeovih najmanjših bratov (prim. Mt ' *2 in 25, 40). Poleg očitih in skri-1 dobrih del bo vzel v poštcv tudi a naša prizadevanja za pošteno kronsko življenje, naše borbe s skuš. Javamil, naše zmage, naše potrpljenje, , 8;i zatajevanja, naše žrtve in naše Pl)enje, ki smo ga prestali zaradi nje- 6ove resnice in pravice. To in vse dru- ?’ kar nam bo moglo služit) v omilje. sodnega reka) bo usmiljeni Bog sodbi odkril in to z veliko večjim SGUem, kot pa naše grehe in slabo-In čeprav bo končni sodnj rek nad attl' nosil pečat njegove neskončne ^avičfiosti, bo vendar izrečen tudi v anten ju njegovega neskončnega us. ""'lenja in ljubezni. Tako bo ob našem vstopu v drugi at naše prvo veselo presenečenje av srečanje z našim Bogom, pravič-,in svetim, a tudi očetovsko do-Tedaj bomo spoznali, da ni nič tara8"° ,iasii v roke živega Boga, da apostolova beseda, kot je bilo že eno, velja samo za tiste, kj v svo. v 111 °dpadu in sovraštvu do Boga trdo-atno vztrajajo do konca (prim. Hebr u . )■ Predstavljati si torej Boga kot e,zProsno trdega in krutega sodnika ne odgovarja podobi, ki nam jo o njem daje sveto pismo. Taki predstav) Boga pa se upira tudi naše srce in brezdvom-no ima prav. Bog je in ostane naš Stvarnik in Oče tudi tedaj, ko nas bo sodil. S kraljem Davidom verujmo in zaupajmo, ki poje: „Slavi, moja duša, Gospoda in ne pozabljaj njegovih do. brot. On odpušča vse tvoje krivde^ ozdravlja vse tvoje slabosti, rešuje pogina tvoje življenje, te venča z milostjo in usmiljenjem. Usmiljen in dobrot, ljiv je Gospod, potrpežljiv in zelo milosrčen. Ne jezi se na veke; ne ravna z nami po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah“ (ps 102). Po vsem tem torej lahko z mirnim in zaupnim srcem pričakujemo ne le sivoje smrtne ure, ampak tudi svojo sodbo po smrti. Tisti, pred čigar sodnim stolom se bomo morali prikazati, je naš veliki, sVeti, pa tudi neskončno dobri in usmiljeni Oče, In, če je, kot sveti Janez iv evangeliju pravi, „Bog Oče vso sodbo izročil Sinu“ (5, 23), tedaj nas bo ne samo na sodni dan, ampak tudi po smrti sodil naš dobri in usmiljeni Odrešenik Jezus Kristus, ki smo bili z njim v življenju tako tesno povezani, ki smo ga tolikokrat zaupno prosili: O Jezus, ne bodi mi sodnik, ampak Zveličar!... Ali si more, mo misliti boljšega in usmiljonejšega sodnika, kot je on? V tem zaupanju poje slcdnica črnili maš: „Spomni se, o Jezus mili, da so zame te umorili; tisti dan se me usmili!,“ MARIJA IN NAŠA SODBA Marija je naša predobra, Ijubeznji-va in usmiljena Mati. Mati pa je za usodo svojih otrok neprestano v skrbeh, in še prav posebej v usodnih urah njihovega življenja. Vsi verujemo in zaupamo v Marijo, v njeno ljubezen in pomoč v življenju in v smrti. Največji grešniki se rešujejo po njeni materinski priprošnji. Ali smemo upati, da nam bo Marija kot usmiljena Mati tudi pri sodbi stala ob strani? Skrivnosti večnosti so to, ki nam jih Bog ne odkriva. Sveti Ciril Aleksandrijski praVi: „Božji Sodnik ne potrebuje ne tožnikov, ne prič, ne dokazov. Sam vse ve, sam predstavi duši grešnikov vse, kar so v življenju mislili, govorili in storili.“ Po misli bo. goslovnih učiteljev se sodba izvrši v trenutku, na samem kraju smrti. Iz tega bi sledilo, da Marija osebno pri sodb" ne posreduje; da tudi ni navzoč angel varuh, ki bi nas zagovarjal, ne hudobni duh, ki bi nas tožil. V cerkvenih molitvah je pa vendar rečeno o svetem nadangelu Mihaelu, da spremlja duše pred božjo sodbo; zato ga tu-du upodabljajo s tehtnico v roki. Skrivnosti božje so to. Popolnoma gotovo je dejstvo sodbe, njen potek pa nam je neznan. Cerkveni učenik sveti Efrem vendar uči, da je Marija zagotvornica svojih vernikov pri božji sodbi. Takole moli k Mariji: „O deviška Mati božja, Mati dobrote in usmiljenja, stoj mi na strani zdaj in vselej! Reši me večnega po. gubljenja na strašni dan sodbe in pridruži me številu izvoljenih!“ Drugi cerkveni učenik, sveti Bonaventura, govori o sodbi takole: „Veselil se bom in radoval, zakaj vse, kar bo prišlo v mojo sodbo, zavisi od reka Matere in Brata. O Marija, ti si naša zagovornica pri sodbi naših duš!“ Podobno govorijo mnogi drugi svetniki in cerkveni pisatelji. Bogoslovni učitelji razlagajo te iz' jave svetih Marijinih častilcev v tein smislu, da nas Marija v življenju spo' minja resnosti naših dolžnosti, nam obuja v duši misel na smrt, na sodba in večnosti, da nas zlasti v zadnji uti ne zapusti. Po njeni materinski skrbi in ljubezni smo tako pripravljeni 88 milostno sodbo božjo. V tem bi n»1* moglo potrditi, kar pripoveduje učenik Cerkve, Alfonz Ligvorij. v sv»)' knjigi Marijina slava: „Neko noč )č velik grešnik sanjal, da stoji pred b oti k Bogu. Seveda, ne v svojem imenu, ampak v imenu Kristusa in Cerkve, ar imenu škofa, kajti škofje skupaj s papežem so v polni meri nasledniki apostolov in nosilci trojne oblasti Cerkve. Nihče n: duhovnik sam sebi. Kdo naj torej daje Cerkvi duhov' nike ? Kateri' stan ? Prav vsak! Pred Bogom ni ne izobraženih ne preprostih, ne bogatih ne revnih, ampak sm? vsi ena družina božjih otrok. Vsak stan uživa visoko pravico, da svoje otroke postavlja za srednikc med Bcgcm in ljudmi. V človeški družbi je včasih vladalo Plemstvo. Kdor ni bil plemič, ni mogel Priti do nikake časti, nikakega položaja. Čudovita raznolikost V Cerkvi je bila vedno „demokracija“. še na papeškem prestolu je se-mnogo mož, ki so se dvignili iz n*žjih družabnih plasti. Sv. Peter je **'1 ribič. Hadrijan IV. je kot sirota Prosjačil po londonskih ul cah. Usmilili s° se ga in vzgojili neki menihi, Gre-gor VII. je bil sin mizarja. Benedikt *1* je bil prej pekovsk’ vajenec. Sikst V' je bil prej Pastir. Kako različni so papeži samo v nuni stoletju! Leo XIII. je bil „kiv. ževski papež“. Njegov naslednik, sv. Pij ljubljansko stolnico stoji mogoč-stavba, nenunišče, ki jv dalo ■o«)vencem že na tisoče duhovnikov X. pa sin zelo siromašnih staršev. Pij XII. je bil potomec ene najuglednejših rimskih plemiških družin; njegov naslednik Janez XXXIII. pa je spet sin skromnih kmečkih staršev. Isto različnost porekla vidimo pri šlkofih in duhovnikih. Ni menda na svetu stanu in poklica, ki ne bi dal duhovnikov. A kateri stan jih daje največ ? Gotovo so to srednje in ubožne plašiti, med katerimi najde ubožni Kristus največ razumevanja. Poudariti je treba veliko vlogo, ki so jo do sedaj imeli kmetje: saj je večina naših duhovnikov zrasla iz poljedelskih družin. V zadnjem času pa se podoba naglo spreminja. Pravih kmetov je vedno manj. Naglo rastejo mesta in z njimi število delavstva in urad-ništva. Zato Cerkev pričakuje, da bo dobilo naj večji priliv iz mest. V ZDA na pr m.er je 94 bogoslovnih šol z okoli 0000 bogoslovci. Tri četrtine jih je iz mest, ki imajo nad 10.000 prebivalcev. V Nemčiji dajo mesta, predvsem srednja in manjša, več kot 80% vseh "poklicev. V Franciji se iz leta v leto veča število duhovnikov, ki so zrasli iz delavskega stanu. Pa najsi izvirajo duhovniki od koder koli, vsi so deležni istega duhovn:štva, splošnega Kristusovega sredništva. Kristus sam je v sebi združil vse stanove: po svoji materi je bil potomec kraljeve hiše Davidove; po njenem skrivnem življenju in po njenem zaročencu Jožefu pa je bil delavec, tesarjev sin, kakor so ga imenovali. Vsak duhovnik je drugi Kristus, zato drugi sin Marijin. Zato je vsak duhovnik kraljevskega pokoljenja, hkrati' pa ponižen in skromen služabnik svojega ljudstva. Miha žužek, S. J. Novi vesoljni cerkveni zbor bo moral, če bo hotel biti res izraz sodobne družbe, upoštevati vse tiste silnice, ki danes oblikujejo človeštvo. Kardinal Jožef Frings, nadškof v Kölnu, je pred nedavnim v enem svojih govorov opozoril na razne ideologije, ki vplivajo na nas čas. Tudi do teh ideologij bo moral vatikanski koncil zavzeti svoje stališče VESOLJNI ZBOR $ svetilnik v temi zmot Daši je značilnost današnjega časa oboževanje tehnike in pretirano zaupanje človeka v svoje zmožnosti, je pa vendarle tudi res, da je današnja doba kot pretekla stoletja pod vplivom idej, ki dostikrat skušajo praznino duš napolniti s tisto vsebino duha, ki jo je preje, dokler je niso zavrgli, nudila krščanska vera. Sicer trdijo nekateri, da smo priče razvoju, v katerem počasi ideje odstopajo prostor praktičnemu čutu za življenje, Ti, ki to trdijo, navajajo v dokaz liberalizem in socializem. Oba da sla veliko zgubila na svojem filozofskem značaju; že nista več tako borbena kot v prvih dobah svojega obstoja; že ne govorita več o raju na zemlji' temveč le še kako dvigniti življenjsk" stopnjo človeka. Vsi to je res. Težnja za udobni*" življenjem more za nekaj časa omrtvičiti ideološka stremljenja ljudi; dokončno zadušiti jih ne bo mogla. V s** ka ideja, čeprav pod pepelom, preje slej e dobi priliko, da pride na površi* in človeka potegne za seboj. Take ideje so relativizem, nacion«- vdr. Pln’ eksistencializem, marksizem in Beralizem. Vse bi rade nadomestile ^ vse bi rade človeku nudile odgo-V°r, na globoka 'vprašanja, kot je n, pr. «misel življenja, ne da bi pri tem za- eVale vere v duhovno in nadčasovno bitje. Današnji svet je paganizem dokon- no premagal s svojo tehniko, pometel 8 starimi bogovi, rad bi se znebil Udi osebnega Boga; namesto vsega hoče nuditi človeku novo ideolo. ^'1°: ideologijo, ki hoče biti odgovor na vsa pereča vprašanja, pa noče imeti ?c^®la vere, temveč hoče biti znanost 11 * nadomestek vere. RELATIVIZEM Tehnična civilizacija pomeni zmago CVl'opskega praktičnega duha, Prote-8 »nt Ernst Troeltsch dokazuje nadmoč ■'šcanske vere natl drugimi prav z dej-, vvBm> da je evropska civilizacija plod ^•"Sčanstva. Toda danes je taka trditev Se Preje kot učinkovita: Druga svetov-!'" vojna je namreč v strašni obliki po-azala: česa je zmožna prav evropska, ? je krščanska civilizacija. Nekrščan. ®ki svet je začel dvomiti, ali je krščan. Po vseh preslanih grozotah zadnje v,,ine še v stanu preobličiti svet. Azijci in Afričani ne znajo ločiti kristjani, ki živijo iz vere in krist-ai1'» ki so postali brezverci. Oni vedo 8®nto eno: zgodovina krščanskih naro-®v je zgodovina prelite krvi, prega-Janj, nestrpnosti in krvavih spopadov, dijci n. pr. se spominjajo svojega Bu-..*> ki se smehlja: in prav ta nasmeh vabi k odpovedi in odpuščanju. Za-aJ se potem okleniti krščanskega Bo-"a' če pa je Budov -nasmeh ljudem brav tako ali še bolj jamstvo miru kot r's.tus na križu? Arabci skušajo po-°ni Mohameda in njegovega korana rešiti svoje težave; Kitajci imajo v svo. jem Konfuciju obseženo približno vse, kar je Kristus učil glede kreposti in odpovedi. Seveda se kristjan, ki je v svoji veri poučen, zaradi tega ne bo dal zmesti in ne bo prišel do napačnega, dasi lahko storjenega zaključka: nobena vera nima v zakupu vse resnice; vse so enako koristne, enako potrebne, enako vplivne na družbo. Kdor bi tako mislil, je podlegel relativizmu, to se pravi gledanju, ki vsem veram priznava važnost in potrebnost, a nobene ne smatra za dovršeno in božjo. Pravi kristjan gleda na pojav ver drugače: zaveda se, da je izvor vere v duši, ki je ustvarjena po božji podobi; da vse, kar imajo vere pozitivnega, je lastno krščanstvu in ima svoj izvor v človeški naravi, od Boga ustvarjeni in po božjem razodetju razsvetljeni. Mnogi kristjani pa so prav ob dejstvih neuspehov zapadne civilizacije začeli razmišljati, ali je še potrebno, da se Cerkev prizadeva razširiti se po vsem svetu, ko so vendarle ljudje z budizmom in islamom prav tako lahko dobri in srečni kakor zvesti pristaši Kristusa. Novi koncil bo moral zato razjasnit^ v katerih stvareh more Cerkev pustiti narodom, ko vstopajo v Kristusovo ustanovo, njih mišljenje, izražanje in ravnanje, ne da bi pri tem trpela edinost in vesoljnost krščanstva. Vprašanje je delikatno; je že zahtevalo in še bo veliko rahločutnosti1, finega postopanja in širokogrudnosti v medsebojnem občevanju. NACIONALIZEM Druga svetovna vojna je zadala pretiranemu nacionalizmu, zlasti nemškemu in italijanskemu težek, skoro bi rekli, smrten udarec. Evropa govori danes bolj ko o mejah o povezavi drža\ v nastajajoči evropski skupnosti. Toda bila je prav zadnja svetovna vojna, ki je celi vrsti azijskih in zlasti afriških narodov prinesla narodnostno svobodo. Z lastno državo so ti narodi začutili potrebo, da oživijo svoje stoletne tradicije in se oklenejo svojih posebnosti ter jih tem bolj razvijejo. Katoliška Cerkev ne more iti mimo tega nacionalizma. In če bi šla, bi stopila isto napako kot v 18. stoletju, ko si je zapravila priliko, da si za zmeraj vključi dva največja naroda Azije: Kitajsko in Indijo. Po eni strani teži Cerkev za tem, da ustvari po vsem svetu nov rod, ki bo rojen „iz vode in sv. Duha“ (Jn 3, 5), rod ki ga bo vezala Kristusova milost, ki ga bo vodil Kristusov evangelij in ki ga bo družila zapoved krščanske ljubezni. Ta novi rod naj bi ne poznal ne mej ne različnosti ras ne posebnosti govorice, kajti ista vera in isto bogočastje naj bi ga zlila v eno družino božjih otrok. Toda po drugi strani pa bo morala ravno Cerkev, če bo hotela v svoji družini, v kateri je prostora za vse narode, ohraniti mir in zadovoljstvo, aplicirati zakon različnosti. Paziti bo morala, da svojh zakonov, zlasti kar tiče bogoslužja, ne bo naobračala na enak način, temveč bo vedno preje premislila*, kaj posameznemu ljudstvu najbolj odgovarja in ka mu najbolj leži pri duši- Zato prihajajo vsi, ki razumejo ta problem, vedno bolj do zaključka, da bo moral novi vesoljni zbor še bolj poudariti oblast škofov kot doslej, ker le škof lahko pravilno odloči, kako se morajo razumeti in izvajati določbe rimske Cerkve v posameznih primerih in na določenem ozemlju. Bojazen, da bo pri tem avtoriteta papeža kaj trpela, kaj malo drži, saj bo vsak škof prav to izvrševal, kar bo iz središča prejel, le da bo sam presodil, kako naj smernice na najbolj mod®r in uspešen način izpelje. EKSISTENCIALIZEM Današnja Cerkev mora v današnji dobi, polni različnih zmot, pobijati tud* eksistencializem. Veliko je o tem govora v zadnjih letih, pa le malokdo ve, 1 čem ta zmotni pogled na življenje pravzaprav obstoja. Eksistencializem jle izraz človekovega pesimizma. Ko so mnogi priče razdvojenosti sveta, ko trepetajo ob mis*'1 kako bodo v bližnji bodočnosti atomske in vodikove bombe sejale razdejanje i" smrt, ko vidijo, kako je človek človek» postal volk, prihajajo do zaključka, d» ni vredno živeti življenja, da življenj6 nima smisla, da je obup še najboljši odgovor na vprašanja, ki tarejo človešk” družbo. Predajajo se tako filozofiji naveličanosti. malodušja, nezadovoljstva' če si ne poženejo krogle v glavo a*' zadrgnejo vrvi okrog vratu, je to zato* ker menijo, da je prav to vsebin» življenja, da življenje prenašajo, čepra' nima to življenje zanje nobenega smisla, Vsaj tako oni mislijo. Na dnu sro5 si na želijo, da bi vendarle prišel nekd° in dal zemlji, družbi, svetu sončni izra»; Vesoljni zbor bo moral tej vrst' ljudi vliti zaupanje v božjo Previdnost-Poudariti bo moral, da svet ni voz bre* voznika, ampak čudovito urejena ur8' ki na vsak korak oznanja stvariteljsko božjo roko in da je rešitev sveta ne samo možna, temveč čisto gotova v Jc" zusu, ki ni samo glava Cerkve, temv^ tudi Gospod stvarstva (Ef 1, 22; K»* 2, 10; Flp 2, 9). MARKSIZEM Če je eksistencializem izraz človekovega obupa ob spoznanju, da gred0 stvari v neizbežen polom, je pa marksizem filozofija globokega upanja, trdn° Vere, da se bo zemlja spremenila v obljubljeno deželo, kjer bo vsak deloval po sv°jih močeh in prejemal po svojih potrebah. V' marksizmu je mnogo elementov 'z evangelija, ki jim kristjani preteklih desetletij niso znali ali niso hoteli dati Poudarka, kot bi to morali storiti. So-eialni čut, pravična razdelitev dobrin, mednarodno bratstvo, težnja po miru, vse to nima nič opraviti z marksizmom, 1° tipično krščansko, je vsebina Kristuse pridige. Vesoljnemu cerkvenemu zboru ne ho težko dokazati tistim, ki so dobre volje, dil je maksizem čiste nepotreben, če 80 vrnemo k virom krščanstva in »e '‘klonemo Kristusovih smernic. Seveda °° Pa treba več poudarjati, da je vse človeštvo e-ea sama družina prav v sn,islu Pavlovega nauka o Kristusovem skrivnostnem telesu. Morda je Cerkev v preteklem sto-letju preveč poudarjala reševanje po-sanieznikov za Boga, zanemarjala pa družbo kot celoto in premalo opozarjala. Je vse stvarstvo božje delo, ki zato Potrebuje prav take ljubezni z naše strani, kot jo posvečamo predmetom v 'ši, za katere smo morali žrtvovati ^dravje, sile telesa in duha ter čas. ‘1arksizem je šel v oboževanju tvarne-*''1 sveta gotovo predaleč; toda Cerkev ' danes pogrešila, če bi do tvamih do-r'n ostala brezbrižna in jih prikazo-^a*a kot neko oviro na potu do Boga-si vemo, da je vse, kar je izšlo iz ,, ^jih rok, dobro, zato ni razloga, da I morala biti v zadregi pred marksiz-?!.,>m, kadar Ic-ta govori o raju na zem- II '*1 obljublja dvig življenjskega stanca. K vsemu temu Cerkev lahko pri- pomore veliko bolj uspešno kot marksi-nj>ln.’ saJ ie njen nauk zgrajen na iskre. 1 ljubezni do bližnjega, med tem ko se pri komunizmu vedno skrivajo v ozadju sebični nameni voditeljev, ki bi vadi na račun zaslepljenih mas prišli do vodilnega položaja v družbi. LIBERALIZEM Tudi liberalizem ne oznanja ničesar, kar bi že ne nudilo krščanstvo. Ideja strpnosti, spoštovanje sočloveka v njegovem zasebnem in javnem življenju, svoboda izražanja, združevanja in premikanja, vse to je čloytku, ki je doživel grozoto zadnje svetovne vojne, plod treh totalitarizmov, prirasti« še posebej k srcu. Sodobna človeška družba veliko bolj ljubosumno bdi nad ohranitvijo svobode, tako osebne kot kolektivne, saj sc je prepričala, da le v njej lahko cvetijo državljanske pravice in se človeka spoštuje tako, kot to kot kroma stvarstva zasluži. Zato so mnogi ljudje danes nezaupni do Cerkve, ki še vedno vzdržuje nekatere ustanove, običaje in predpise, ki se zdijo nepotrebni omejitvi človekove svobode. Tak kamen spotike je za nekatere indeks, seznam za katoličane prepovedanih knjig, ki bi ga bilo gotovo treba pregledati in napraviti sodobnega; tak kamen spotike je za mnoge tudi način, kako Cerkev ukazuje in nalaga kazen izobčenja za primere, ko se zdi, da bi morala biti do svojih sinov bolj velikodušna; prav tako mnoge moti občutek, da uradna Cerkev premalo prisluškuje ljudskim množicam, kaj one mislijo in česa si one želijo, pa so zato njeni odloki dostikrat neživljenjski in brez prave zveze z resničnim položajem. Vsi ti ljudje se bojijo, da novi koncil ne bo dovolj prisluhnil potrebam časa, da ne bo dal prilike za širok razgovori, da ne bo upošteval predlogov laikov, z eno besedo, da bo kot parlament v kaki totalitarni državi brez debate, na sain ukaz od zgoraj, sprejel nove smernice in jih uzakonil. Vemo, da se te vrste kristjani motijo, če si vesoljni zbor tako predstavljajo; drži pa, da bo moral koncil gori omenjene pomisleke razpršiti in dokazati, da je Cerkev bolj kot kateri koli druga ustanova zmožna braniti svobodo tako poedinca kot družbe. Bodoči vesoljni zbor bo, kot si ga je zamislil sveti oče, razglabljal o načinu, kako naj Cerkev vrši svoje poslanstvo v prav naših razmerah. Pri tem razpravljanju se bodo pojavili problemi vsakdanjega življenja, ki se bodo morda na prvi pogled zdeli malenkostni, ki pa bodo mogli, če se jih bo pravilno rešilo, veliko bolj kot svečane besede pri- pomoči, da bodo ljudje v Cerkvi gledali toplo in gostoljubno očetovo hišo, kjer vse izdihava veselje, gotovost in mir- CERKEV SE TEH ZMOT NE BOJI Iz vsega povedanega lahko razberemo, da je bil ta koncil sklican za čas, ki je poln ideološkega vrenja, čas, v katerem si ljudje iščejo poti v lepšo bodočnost in želijo enkrat za zmeraj izločiti vzroke, ki so ga že dvakrat v tem stoletju zavedli v smrtonosno obračunavanje in klanje. Sveta Cerkev živi sredi tega časa; ideje, ki ga oblikujejo, najdejo odmev tudi v njenih vrstah.Toda Cerkev ve, da je ona v stanu vse te ideje razčleniti, jih očistiti, kar je zmotnega v njih ter jih vključiti v prelepi mozaik Kristusovega evangelja. Cerkev je sigurna svojega poslanstva, kajti zaveda se, da ni sama; nad njo čuje, jo razsvetljuje in vodi Sveti Duh. Najbolj prepričljiv dokaz njegove prisotnosti v Cerkvi so njeni mučenci. Nikdar ne smemo pozabiti, da je samo prva polovica 20. stoletja dala več mučencev kot tri stoletja desetih rimskih preganjanj skupaj. Ali si moremo potem sploh misliti, da Cerkev ne bo kos svoji nalogi, ko pa vidimo, da jo Bog tako čudovito krepča sfedi njenega mučeni-štva. Trpljenje, ki ga Cerkev doživlja, je najboljši dokaz, da je moč Svetega uha v njej ostala nedotaknjena. Bodoči rerkveni zbor bo moral biti v službi tega nadnaravnega življenja, ki polje v skrivnostnem Kristusovem telesu, v Cerkvi. Ne bo njegovo poslanstvo, da formulira nove dogme, temveč da dokaže s pomočjo pomlajenega krščanskega duha v njenih udih to. kar je tako globoko zajel sv. Pavel v besedah: „Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke“ (Hebr 13, 8). JOŽE JURAK Katoliška vera je v vseh dobah argentinskega naroda spremljala važne zgodovinske dogodke, pa tudi življenje in delo velikih mož V argentinski zgodovini so važne tri dobe: doba naselitve, doba neodvisnosti *n doba državne ureditve. Katoliška Vera je v vseh treh dobah spremljala yažne zgodovinske dogodke, pa tudi **vljenje in dela velikih mož. Naselitev Španski osvojitelji in misijonarji so Argentini prinesli krščansko vero. Misijonarji so bili iz tedaj slavnih verskih redov: frančiškani, dominikanci, merce-darci in jezuiti. Naselili so se po raz-'čnih krajih Argentine in so z velikimi “Špehi spreobračali njene tedanje prebivalce. Ustanavljali so tud1; šole. Misijonarji so bili tedaj edmi uč:telji. V ''sakem, večjem mestu so bili samostani, *i 50 imeli tudi šolo. Toda niso imeli sp m-o nižjih, osnovnih šol, ampak tudi visje. Jezuiti so v Cordobi leta 1624 ustanovili svoj zavod „Cologio Mäxi-m°“; ta zavod je bil podlaga za prvo vseučiliščc v Argentini. Ustanovil ga Je Pray Fernando de Trejo y Sanabria. F. Ignacio Duarte je v Cordobi tudi Ustanovil „Colegio de Monserrat“. V "Uenos Airesu pa so leta 1780 s staro-davn:m imetjem jezuitov odprli „Goleži0 de San Carlos“. V kolonialni dobi Jc bilo življenje odličnih oseb, pa tudi “ižjega, preprostega ljudstva pristno krščansko. Vsi prazniki in javne prire-di1 "o so bili združeni z verskimi slovesnostmi, ki so se jih udeleževali za- stopnik vseh civilnih oblasti. Toda Argentina je hitro napredovala. Tudi prebivalstvo se je hitro množilo. Zato je Sveta stolica na prošnjo javnih oblasti ustanovila cerkveno načelstvo. Tako je papež 1547 ustanovil škofijo Rio de la Plata s sedežem v Asuncionu, 1570 škof:jo v Tucumanu s sedežem v Santiago de Estero, ki pa ga je škof Mer-cadillo prenesel leta 1699 v Cordobo, škofija Buenos Aires pa je bila ustanovljena leta 1617. Prebivalci Buenos Airesa so pokazali, da so globokovemi posebno tedaj, ko so junaško odbijali angleške napade, to ne samo zato, ker so bil" napadalci tujci, ampak predvsem zato, ker so bili krivoverci (protestanti), ki so omejevali svobodo katoliškega bogoslužja. Neodvisnost Tudi potem,ko je postala Argentina neodv sna, je katoliška vera prešinjala vse njene državne in vojaške prireditve. Slavni argentinski možje, ki so si priborili neodvisnost od španskih kraljev, so vse storili, da se niso ločili od Boga. Zato v listinah in odlokih tedanjih vlad ni najt; prav nobenega sovraštva do katoliške vere ali do duhovnikov. Nasprotno! Državna in cerkvena oblast sta se med seboj spoštovali in sporazumno delali za blagor preb'-valstva. Na Majskem trgu v Buenos Airesu stoji mogočna stolnica posvečena presveti Trojici Msgr. Kazan poroča, da je vsa svetna in redovniška duhovščina navdušeno in odločno pozdravila argentinsko neodvisnost. Udeleževala se je ljudskih zborovanj, v cerkvi in izven nje branila in zagovarjala osvoboditev, s svojim imetjem sodelovala pri vzdrževanju domoljubne vojske; vojaški kaplani so jo spremljali na bojišča, kjer so z besedo in nasveti podpirali poveljnike in tako s svojo možato ljubeznijo do domov ne dosegli, da je borba za neodvisnost dosegla uspeh. V mestnem svetu, ki se je začel 22. maja leta 1816, je bilo 22 duhovnikov, v skupščini je pa bilo med 33 poslanci 15 duhovnikov. Med uglednimi možmi, ki so podpisali listino argentinske neodvisnosti leta 1816 — bilo jih je 29 — je bilo 16 duhovnikov. Eden izmed njih — redovnik Fray Justo Santa Maria de Oro je rešil obliko republikanske vlade. Drugi dokaz vernosti argent:nskega ljudstva so različni načrti ustav, ki so jih sestavile različne zbornice ali skupščine, katerih člani so pravilno zastopali ljudstvo. V prvih argentinskih ustavah je bila sveta, katoliška, apostolska, rimska vera vedno proglašena za državno vero. Kadar je kdo napadel njo, je. napadel argentinsko državo. Državna ureditev Tudi v nem rni dob; zmed, diktatu' re in končnoveljavne državne ureditv® verskega duha ni manjkalo. Najverodo' stojnejši dokaz za to je končnoveljavn* ustava leta 1853, ki je „Carta Magna1 argentinske države. V njej so narod0’ zastopniki potem, ko so poklicali na pomoč Boga, ki je v r vse modrosti pravičnosti, določili: „Zvezna vlada vZ' držuje katoliško, apostolsko, rimsko bogoslužje. Predsednik republike naj ',0 katoličan in naj priseže pri Bogu, n” šem Gospodki in svet h evangelijih. Pospešuje naj spreobrnjenje Indijancev katoliški veri.“ Vera in argentinski odlični možje Vsi junaki argentinske zgodovine i0 trli globoko verni, ker so izšli iz krščaU skih družin in se vzgajali v krščanski" šolah, zavodih in vseučiliščih. To dokazujejo tudi njihova dela. Eden najbolj vernih tedanjih arge”' Vriskih mož je bil general Manuel Oej' granoi Po bitki v Tucumanu je svoj” poveljniško palico daroval Mariji, re-q’ tcljici jetnikov (a la Virgen d'e la Merced). Večjo vsoto denarja, ki ga m» J® dala vlada, je določil za kritje stroška' krščansk:h šol. Barve obleke breznV* ‘ °žn<; Device Marije je p.rabil za argen-lnsko državno zastavo. General Jose de San Martin je dolo-' * strašno kazen vsem vojakom andske '°jske, kj so preklinjali Boga in Mater ZJ°> v zaupanju na božjo pomoč je ^Povedal zmago in svojo poveljniško ^ico slovesno izročil Karmelski Mate. r> božji. Preden co nesrečnega polkovnika anue!a Dorrego ustrelili, je prejel R'ete zakramente in odpustil svojim praznikom- Kornelij Saavedra je stro-'°bsodil dvoboj dveh angleških trgov. lX’ ker ga prepoveduje tudi katoliška vera. Mariane Moreno je umrl, ko je po-Va' na Angleško. Njegove zadnje be-^ae so bile: „Umiram v sveti veri v .. ZUsa Kristusa. Moja domovina naj . četudi moram jaz umreti!“ Naj-«Ji državni poglavar, brigadir Don (llan Martin de Pueyrredön je bil s tarn h'lna Bratovščine svetega Rešnjega elesa. Admiral Guillermo Brown je na kro- svoje ladje posvečeval zapovedane aznike. Mesečno je s -vojim imetjem dpiral redovnice svete Katarine. Po 'kih zmagah na morju se je vedno T!valil Bogu. Guverner v Buenos Airesu, general Don Martin ltodriguez je prosil za bogoslužno obleko, da bi z njo opremil kapele na novi meji. Guverner v Salti Don Miguel Martin de Giiem.es je pripisoval Bogu in poveljnici njegove vojske, Mariji, reš teljici jetnikov, zmage, ki so jih dosegle njegove čete. Tudi Don Bernardino Rivadavia je kljub nekaterim zablodam ohranil vero. V narodnem arhivu se hrani zapisnik ■ j ego ve cerkvene poroke. Svojo oporoko je začel z besedami: „V imenu Boga, našega vsemogočnega Gospoda in z njegovo sveto milostjo. Amen.“ Polkovnik Domingo French je naročil peto mašo, med katero je daroval dve zastavi svojega polka in še tretjo zastavo, ki jo je vzel sovražnikom v Montevideu, Mariji Devici v Lujänu, da je tako spolml obljubo, ki jo je naredil polk sam. Letopisi narodnega svetišča v Luja. nu imajo veliko dokazov, kako so bili veliki, slavni argentinski možje, ki so prihajal: tja Devico Marijo prosit pomoči ali se ji zahvaljevat za njeno varstvo. O, da bi jih tudi današnji Argentinci premišljevali in posnemali! Priredil Gregor Mali ZAKONIK TV Z OTROKE !■ Nikoli ne dovolite, da bi gledali TV več kakor 2 uri na dan. Izključite vse nenravne programe. •i. Prej r čaj te otroke, da neka'tere predstave niso zanje, čeprav jih Rinejo gledati odrasli. 'b Ne pustite gledati TV med jedjo. “■ Že vnaprej določite, katere programe smejo otroci gledati. "■ Starši in učitelji morajo protestirati zoper škodi j've programe in spodbujati za dobre- "• Prosite, naj programe za otroke oddajajo v zanje primernih urah. KJE ŽIVI ČEHOSLOVAŠKI NADŠKOF BERAN? Posebna organizacija za amnestijo v Londonu je večkrat nadlegovala češke oblasti s prošnjo, naj potrdijo ali pa zanikajo vest, da je nadškof Beran, češki primas umrl. Češko poslaništvo v Londonu je izjavilo, da nadškof še živi in da se dobro počuti. Vendar njegovega naslova ni hotelo dat\ Poslaništvo je tudi povedalo, da strežejo msgr. Beranu redovnice, da bere, študira in piše ir. zasebno sme tudi maševati. Msgr. Berana so junija 1949 v nadškofijski palači policijsko zastražili. Marca 1951 so ga odpeljali v neznano bivališče, pa tudi tam je odklonil prisego zvestobe komunistični vladi. Že skoraj 6 let je preteklo, odkar je češki ministrski predsdnik Vilian široki izjavil, da nadškof ni v ječi in tudi ne zastražen, ampak le enostavno ne zvršu-je svojih opravil. Od tedaj ni bilo nobenih poročil o njem. Omenjena izjava češkega poslani-ništva v Londonu pa ne pomeni, da jo režim kaj omilil svoje ravnanje z nadškofom. Jožef Plojhar, duhovnik, k: ga je Cerkev izobčila in je zdaj čehoslova-ški minister za zdravje, je izjavil na tiskovni konferenci češkega poslaništva na Dunaju, da nadškof Jožef Beran ne bo prišel nazaj na svoje mesto toliko časa, dokler ne bo prisegel, da bo spoštoval komunistično oblast. PRVA DOKTORJA NA KATOLIŠKI UNIVERZI V KONGU Prva dva doktorja na katoliški univerzi „Lovanium“ v Kongu sta sijajno branila na pravni akulteti svoj; doktorski razpravi. Dr. Tshisekede je predložil razpravo z naslovom „Zakon med rodom baluba v Južnem Kasaiu“, dr. Betty pa je dal svoji razpravi naslov: „Zakonska oblika med Afrikanci“. RAZGOVOR MED KRISTJANI IN JUDI V ŠPANIJI V Madridu so se vrš:li prvikrat r»z govori med zastopniki krščanske in j°' dovslce vere, di bi dosegli boljše m®? sebojno razumevanje in večje zbližani, ter določili skupno osnovo za boj Pr<* materialističnim, naukom. Pregledati n* meravajo vse šolske učbenike in iz nj' odstraniti vse, kar žali Jude. SLAVNA TISOČ LETNICA Letos katoliška Poljska obhaja ** sočletnico svojega rojstva za Kristus" Je to ponovna prilika, da se vem1 utrdijo v veri svoj h slavnih prednik0'’ da se obnovi resnično versko življenj od vzhods do zahoda na vseh področjih udejstvovanja. Polj-«ka je v preteklosti že dala svetu lepe vzglede. V vseh težkih okoliščinah so Poljaki visoko dvign'li plamenico evan-Kelija in zvestobe Kristusu. Tudi v bodoče naj hodi narod po poti močne vere, vzornega krščanskega življenja in bratske ljubezni (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v avdienci skupini Poljakov dne 8. 8. 1962). PRAVOSLAVNI DUHOVNIKI NA KAT. TEOLOŠKIH FAKULTETAH Letos študira pet pravoslavnih duhovnikov teologijo na katoliških bogoslovnih fakultetah v Avstriji. Dva sta iz Jugoslavije, trije pa iz Grčije. Med tistimi, ki so v preteklosti študirali na katoliških fakultetah teologijo, jih je ninogo, ki danes zavzemajo visoka mesta v pravoslavju. Na pomlad 1961 sta v Carigradu prejela dva metropolitsko Posvečenje — oba sta absolvirila študi-je na katoliških fakultetah. Prvi je metropolit Krizostom, ki je tajnik carigrajskega patriarha in profesor dogmatike na teološki fakulteti carigrajske Patriarhije. Metropolit Krizostom je študiral teologijo na katoliški Grego-riani v Rimu in nato v Strassburgu. Metropolit Maksimos je rektor bogoslovne fakultete v Carigradu in poučuje moralko in filozofijo. Svoje teološke študije je opravil na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji. t-ETO „BRATA MARTINA“ V PERUJU Peruanska vlada je leto 1962 proglasila kot „leto brata Martina“. Martin de Porros je, kot znano, svetnik, katerega je sv. oče Janez XXIII. proglasil za svetnika. Po narodnosti je Peruanec; je sin Španca in Peruamke črnega plemena. KONGRES ZDRAVNIKOV Tretji mednarodni kongres katoliških zdravnikov je bil v Londonu od 9. do 18. julija. KOMUNIZEM V ČILU Kardinal Silva, nadškof v Santiago v Čilu, je izjavil, da je danes največji problem v Čilu komunistična infiltracija- V Čilu imajo komunisti za Kubo sorazmerno najmočnejšo organizacijo. ŠPANSKI MUČENCI V španski revoluciji, ki je divjala od 1. 1936 do 1939, so komunisti umorili 4.184 isvctnih duhovnikov, 2.366 redovnikov in 283 redovnic. Skupno torej 6.832 Bogu posvečenih duš. Za nekatere izmed teh se že vrše beatifikacijski postopki. POMOČ „CERKVI MOLKA“ Ostpriesterhilfe, to je ustanova za ■pomoč duhovščini ^ onstran železne la-vese, ki jo vodi premonstrantski pater Werenfried" van Straaten, je lani že razdelila v deželah Vzhodne Evrope zdravil, prometnih sredstev, oblačil, knjig in denarja za skupno vrednost 1,600.000 dolarjev. To vest je podal pater sam na tiskovni konferenci v Frankfurtu na Mainu, kjer se je pred kratkim vršilo zbiranje sredstev v korist preganjane Cerkve onstran železne zavese. Pater Van Straaten je pripomnil, da Ostpriesterhilfe skrbi trenutno za šolanje 3000 bogoslovcev, ki so prišli iz dežel Vzhodne Evrope. Porazdeljeni so v 20 različnih semeniščih raznih narodov svobodnega sveta. štirje izseljenski valovi so z otroci slovenskih staršev rojenimi v tujini odplavili okrog pol milijona ljudi iz naše male domovine Slovenije Slovenski izseljenci po svetu Od 3. do 7. avgusta bo prvo romanje izseljencev in beguncev vseli narodov, jezikov in ras k isv. Petru v Rim. Romarje bo v posebni avdienci sprejel sv. oče Janez XXIII. Udeležili se bodo skupne sv. maše, katero bo v ba-z-liki prvaka apostolov dazoval kardinal Karel Confalonieri, tajnik Konzi. storialne kongregacije, ki vodi vse izseljensko dušno pastirstvo.. Zatezr. pa se bodo vsi narodni zastopniki poklonili grobu Pija XII., ki je 1. avgusta 1952, ravno pred 10. leti, izdal konstitucijo „Begunska družina“. Ta konstitucija je namreč majpomemnejše dejanje v vsej zgodovin' izseljenskega življenja. Z njo šele smo izseljenci postali vsaj deloma enakovredni narodom, med katerimi je do podrobnosti razvito dušno pastirsko delo. Večina izmed nas se ne bo mogla udeležbi tega slavja. Prevelike so razdalje, k; nas ločijo od Večnega mesta. A navzoči bomo v duhu, saj izseljensko življenje okušamo že več kot pol- drugo desetletje. V duhu bomo med zastopniki vseh narodov, zlasti seveda našega naroda, katerega člani žive po vseh kontinentih sveta. Da pa bo ta duhovna povezava močnejša, trajna, polna razumevanja .'n ljubezni, pa si v glavnih potezah predočimo izseljenske probleme našega naroda. Da bo slika, kolikor je pač v kratkem opisu možno, čim bolj jasna, si odgovorimo na tri vprašanja: 1. Kdaj iso se Slovenci izseljeval po svetu, 2. Katez'e so splošne ugotovitve v življenju slovenskega izseljenskega življenja, 3. Kje in kako danes žive Slovenci po svetu? I, Izseljenski tokovi Posamezniki' iz našega naroda so vedno romal; na tuje in se v tujini zadržali za dalj časa, nekateri tudi za stalno. Večje skupine ljudi pa so začele hoditi iz domovine v naših krajih po letu 1880. Takrat se je odprl našim ljudem „novj svet“ in jim obetal sre-f0, Samo od leta 1899 do 1910 se je izselilo v Ameriko nad 70.000 rojakov, žalostno gospodarsko stanje v slovenjih deželah je bilo ob koncu 19. sto-*etia in v začetku 20. stoletja razlog, 'la se je tol ko. naših ljudi podalo čez |ri0rje, kamor so jih vabile tudi novice, kako se da v novem svetu hitro obogati, seveda, če imaš srečo. časi prve svetovne vojne so za vrli val izseljevanja. Razmere po vojni pa 80 povzročile nov val bega v tujino. S Primorskega je pognal mnoge rojake v Svet fašizem. Pa tudi v tedanji Jugoslaviji so nekateri pasivni kraji poslali v svet mnogo ljudi. Saj spočetka je Vsak mislil, da gre le za kakšno leto in da bi si kaj prihranil. Tako bo laže popravil hišo, laže kupil kaj sveta in Pomagal družin: iz dolga, je mislil. Toda čas bivanja v tujini se je zavlekel. — V takem ozračju se je do dru-K® svetovne vojne naselilo 273.000 Slovencev v Združenih državah, 40 do 45 risoč v Nemčiji, nad 20 tisoč v Argen-t’ni n nič manj ne v Franciji. Konec druge svetovne vojne je spet Pognal nov val slovenskega življa v tujino. Tokrat so bili razlogi v glav-Pem verski in politični. Nastop režma, ki je odvzel človeku večino osebnih Pfavic in ki je tako omejil versko svobodo, kot ni' bila še nikdar v zgodovi-P*> je vzrok, da se je razsejal naš rod • lahko rečemo — po vseh deželah Sveta. Zdaj res ni več dežele, kjer ne b°š slej kot prej srečal tudi Slovenca. Koliko ljudj je odšlo od doma s t®m tretjim valom, je težko reči. Vsekakor nekaj deset tisočev. Proces izseljevanja pa se še vedno nadaljuje. Ljudje prebeže v Avstrijo v Italijo, od koder se povečini iz. *®lijo v prekomorske dežele, kot so Kanada ali Avstralija; nekaj pa se jih naseli v Franciji, v Nemčiji in n* Švedskem. Štrje izseljenski valovi so tako z otroci slovenskih staršev alj vsaj po očetu Slovencu ali materi Slovenki odplavili okrog pol milijona ljudi iz naše male domovine. II. Splošne ugotovitve če hočemo vsaj v glavnih potezah poznati slovensko emigracijo po svetu, potem moramo upoštevati več stvari. Glavna dejistva, ki so odločilne važnosti za naše izseljenstvo, so tale: 1. Odvis:, kakšni ljudje so odšli od doma. Velika je namreč razlika med versko in narodno zavednim človekom in človekom brez prave formacije. Najbolj nepripravljeni za življenje v tujinj so gotovo — seveda ne vsi — tisti, ki zadnja leta odhajajo. Številne med njimi vodi le avanturizem. Prisiljena organ ziranost v domovini in izrabljanje organizacij za namene, ki niso pomenili notranjo obogatitev njih članov, sta mlade slovenske ljudi v tujini pripeljala do tega, da z nerazumevanjem, gledajo na vse, kar d:ši po organiziranju, komandiranju in vezanosti. Rajši se zapro vase in čakajo, da se bo kaj zgodilo, od česar bi imeli korist. Najbolj pripravljeni za izseljenstvo so bili oni, ki so odšli po vojni. Begunska taborišča so bila vsekakor sijajna priprava. K tej skupini lahko štejemo tud one člane družin, ki so po nekaj letih strahu in čakanja prišli k svojim v nov; svet. V sredi med obojnimi pa so bili glede pripravljenost1 na življenje v tujem svetu predvojni naseljenci. Doma so vsi, ali do malega vsi, v redu izpolnjevali svoje venske dolžnosti. Predno so odšli na tuje, so se navadno oglasili na Brezjah ali na Sveti gori pri Materi božji. Tam so opravili sv. spoved, prejeli sv. obhajilo, se priporočili nebeški Kraljici. Toda, ker niso bili navajeni ali bolje rečeno, utrjeni za versko strupeni svet, so številni med njimi klonili. 2. Druga taka okoliščina, ki je silno ,vplivala na slovenskega človeka v tujini, je bila dežela, v katero so prišli. V Ameriki je bil katolicizem v začetku 20. stoletja še v povojih. Laici-zem, strupen kot mraz na južnem tečaju, je bil moda Argentine. V Franciji in v Nemčiji pa je bilo pred vojsko leglo zmot in zablod. Biti veren je skoraj povsod pomenilo biti nazadnjaški. Tega očitka pa se je slovenski človek ustrašil; najprej se je malo potuhnil, potem pa spoznal, da je tudi brez „maše, zakramentov in molitve možno živeti." 3. K oblikovanju slovenskih izseljencev so ogromno pripomogli številni slovenski duhovniki, učiteljice in učitelji, izobraženci in že od doma izkušeni javni delavci. Dejstvo je namreč jasno kot bel: dan, da so ljudje tam vzdržali, kjer so bili med njim.i duhovniki. Največ jih je bilo v ZDA. Drugod so bilj na žalost tako maloštevilni, da niso zmogli vsega dela. Tuji vplivi so bili močnejši. Po letu 1945 je v tem pogledu boljše, a nikakor še ne idealno. Vsak dan so večje potrebe povsod po slovenskih duhovnikih in dobrih laikih. 4. Izredne važnosti je nadalje, kakšne cilje zaisleduje ta ali ona izseljenska skupnost. Cilji so lahko verski, politični, gospodarski ali harmonično vraščanje na sploh. Možna pa je seveda tudi brezciljnost, ki je značilna za sedanje izseljence od doma. Čim višji in bolj zavestni so cilji, ki jih izseljenci zasledujejo, tem večja verjetnost, da bodo ostali versko živa skupnost. Naš izseljenci prvih tokov so navadno odšli, kot smo že omenili, zaradi 8°' spodarskih ciljev; povojni pa iz verskih in političnih. 5. Predno preidemo na podrobno razčlembo naših izseljencev, moramo še omenit; čas bivanja v tujini. Ni vseeno namreč, ali nekdo živi v tujini' 5 ali 50 let. še večja pa je| razlika med onimi, ki so rojeni in dorasli v domovini ter tistimi, ki so rojeni v tujini. Ti poslednji so le sinovi in hčere slovenskih staršev. Pravimo jim „druga generacija“. Tistim, ki so pa že dolgo v tuj:ni pa „staro.slovenci“. Kratko: Med skoraj pol milijonskimi ljudmi slovenskega rodu v tujini so velike razlike. Enj so se narodnostno že skoraj stopili z narodom v novi' domovini, dragi se vraščajo. Bog daj, da bi bilo 'to vprašanje harmonično. — Tretji pa goje še željo, povrniti se nekoč v domovino, iz katere go 'sami ali njihovi očetje odšli. III. Kje in kako žive naši ljudje? Slovenski izseljenci žive praktično po vsem svetu. Seveda ne povsod v enakem štev lu in tudi ne v enaki povezanosti. Največ jih je v svobodni zahodni Evropi, v Severni in v Južni Ameriki ter v Avstraliji. Poglejmo zato posamezne kontinente oziroma dežele na teh štirih kontinentih sveta! 1. Zahodna Evropa Slovenski izseljenci v glavnem žive v tehle deželah zahodne Evrope: Francija, Nemčija, Belgija, Anglija, Holandija, švedska, Danska, Norveška, Švica, Španija, Portugalska, Italija in Avstrija. Podatkov za enkrat še nimamo iz Danske, Norveške, Španije in Portugalske. Seveda tudi drugi podatki niso dovolj natančni. Navezani smo ludi v tujini še nismo pozabili na ispoto slovenske zemlje namreč ]e na cenitve, bolj ali manj t0('ne. Mirno pa lahko rečemo, da je f’° zahodni Evropi nad 50 tisoč slovenjih izseljencev. Če pa prištejemo k ^em,u številu še 40 do 45 tsoč Sloven, Cev> ki so po nemških statistikah prišli v Nemčijo med leti 1880 do 1939, po-'"“rr> bi se število zvišalo na 90 do 100 tsoc. Okvirni opis stanja v posamez-n*h državah je nekako takle: Francija V Franciji živi 30 tisoč Slovencev. Nekateri delajo in živijo v rudarskih °kraj h, drugi v industrijskih, imamo tudi take, k' iso se kot poljedelci tam udomačili. Direktor slovenske *atolišl Vučina. V severnem kotu Francije v T’as de Calais, kjer se so po prvi ''°jni naselili mnogi naši rudarji, že doljja vrsto let deluje starosta naših slovensk h izseljenskih duhovnikov mon-8*grior Valentin Zupančič. Na drugi strani tega rudarskega središča pa je področje g, Stanka Kavalarja. Nemčija Po drugi svetovni vojni je prišlo v Nemčijo okrog G000 Slovencev. Njihova središča so: vse Porurje, zlasti Oberhäusern in Essen, Stuttgart in München. Direktor slovenskega dušnega pastirstva je dr. Janez Zdešar, ki živi v Porurju. V Poru ju sta tudi gg. Ciril Turk in Ivan Ifko. Dr. Franc Felc deluje na področju Stuttgarta, g. Franc šeškar pa v Münchenu. Belgija Duhovna skrb zä vse Slovence v kraljevini Belgiji leži na ramah gg. Vinka Žaklja in Kazimirja Ga herca • Vseh Slovencev je 2.500. Po večini so rudarji in tovarniški delavci. Anglija Onstran Kanala na Britansko otočje so prišli naši rojaki v večji skupini šele po drugi svetovni vojni. Po številu jih je okrog 700 in so razkropljeni po vsem otoku. Oskrbuje jih g. Ignacij Kunstelj, ki stanuje v slovenskem „Našem domu“ v Londonu. Holandija V Holandiji so se naši ljudje naselili predvsem med dvema vojnama. Raz- vili so deloma slovenska društva sv. Barbare, ki so tudi po tej vojni obnovila svoje delovanje, največ pod vplivom domačega frančiškanskega patra Teotima, ki je postal z ljubezni do njih Slovenec po srcu. Danes Slovence tu — 600 po številu — oskrbuje v dušnopastirskem pogledu g. Vinko Žakelj, ki hodi k njim iz Belgije. Italija in Avstrija Za Avstrijo in Italijo je težko dati veljavne podatke. A gotovo živi v obeh državah najmanj 10 tisoč rojakov. Duš' nopastirstvo je zanje bolj slabo poskrbljeno. Častna izjema je le Spittal ob Dravi, kjer past:ruje g. Anton Miklavčič. V Italiji se Slovencem posveča zlasti dr. Pavel Robič, ki živi v Rimu. Pomagajo pa mu od čaisa do časa tudi drugi slovenski gospodje, ki žive v večnem mestu. Druge evropske dežele Zadnja leta je več rojakov prišlo tudi na skandinavski polotok. Norveška, Švedska in Finska, po več ni protestan-ske dežele, bi nujno potrebovale slovenskega duhovnika. Ravno tako kliče po slovenskem duhovniku Švica, kjer je več Slovenk, v glavnem služkinje in delavke. Oznaka Na dušnopastirskem sestanku, k: se , je vršil preteklo leto v Celovcu, je slovenski dušni pastir v Nemčiji, v skopih obrisih povzeto, takole označil življenje in delo naših izseljencev po Za-padni Evropi: „Verske razmere so dokaj različne. V Holandiji opravijo iskoraj vsi velikonočno dolžnost, v Spittalu na Dravi 80, v Angliji 40, v Belgiji 30 odstotkov; drugod precej manj. Najslabše je v Nemčiji, kjer svojo dolžnost opravi komaj 10 odstotkov. Udeležba pri nedeljski maši je prav tako zelo različna. K slovenskim mašam prihaja v Angliji 60 odstotkov, pri' b ižno toliko v Belgiji :n Holandiji ter v Franciji, kjer so vsaj od časa do časa slovenski duhovniki. Nemčija s 40 od-stoki je na zadnjem mestu. V katoliških organizacijah in društvih tujih fara sodelujejo predvsem staronaseljenci. Od knjig so najbolj raZ' širjene Mohorjeve, od listov pa Naša luč, glasilo Slovencev po zapadni EV' ropi. Izhaja že 11. leto. lzide desetkrat v letu; tiska se v Celovcu. Posa' mezna številka ima 20 strani. Odgovorni urednik ie dr. Janko Hornböck. Ovira za močno versko življenje je v nravnem oziru pomanjkanje čuta za skupnost. Dalje enostranska razvitost v materialistično razumnjakarstvo brezciljnost življenja. Slovenski šolski tečaji in šole s»: ena v Angliji, tečaji verouka v Fran' ciji in slovenski nastopi otrok v Belgiji. Slovenska domova sta, kot se mi zdi» dva: eden v Parizu, drugi pa v Londonu. Večina rojakov je brez državljanstva; hitro pa se n a uče tujega jezika' 2. Severna Amerika V ZDA je bilo po uradnih podatkih leta 1940, 273.000 ljudi slovenskega rodu. Po drugi svetovni vojni je prišlo tja še nar tisoč, kakih 4000 Slovencev. Skupno bo torej z novo rojenimi slo' venskimi Amerikanci kmalu 300.000 ljudi slovenskega rodu. Baragova mvitik® za leto 1952 našteva v ZDA 31 slovenskih župnij, mešanih pa 9, torej več ali manj slovenskih župnij skupno 40-Dejansko pa ni danes, tako je zapis®' msgr. Matija škerbec v reviji „OmnC® unum" 1954., nobene čisto slovenske župnije v ZDA. Drugi rod slovenskih naseljencev raje govori angleško kot slovensko, tretji rod po večini ne razum6 slovenskega jezika. Nekako vsaj na zu. naj sc še najbolj slovenske župnije v Clevelandu sv. Vida, sv. Lovrenca in ■ Navije Vnebovzete. Koledar A ve Marjia za leto 1954 na-Meva v ZDA 243 slovenskih duhovn -k°v; med njimi je okrog 70 novih na-seljencev, ki delujejo po ameriških fa. l'ah. Med Slovenc; so v glavnem deleči i, rajnj škof Rožman, msgr. Škerle in jnls jonar Wolbang. Vsekakor ve-»ko dobrega za rojake store duhovniki zkoraj omenjenih treh slovenskih žup. ^■j v Clevelandu in pa slovenski frančiškani v Lemontu. V Lcmontu zhaja Ze 54 leto verski list „Ave Marija". Slovensko in krščansko misel podpira iQ leta tudi dnevnik „Ameriška domovina“. Pr: cej razgibano pa je življenje na-rojakov v Kanadi. V vsej Kanadi ie okrog 18.000 Slovencev. V Torontu z okolico pa jih cenijo kakih 7000. Prvi Slovenec, ki je stonil .na kanadska tla, je bil mis:jonar Friderik Ba-^aKu Nekaj desetin jih je prišlo v za. vetku 20. stoletja. Po letu 1918 eo zs-”eli prihajati v večje m številu. Med Nadnjo svetovno vojno je slovenske sku. Pine idejno zajela komunist čna akcija. letu 1948 so novbnaseljenci poži-Veli slovensko življenje. Danes sta v Torontu dve slovenski ?UP iji. Župnijo „Marija Pomagaj“, ki ■io je ustanovil dr. Jakob Kolarič, CM, v°di g. Andrej Prebil, CM. Pomagata gg. Stanko Boljka, CM, in Tone krilec, CM. Župnijo „Brezmadežne s čudodelno svetinjo“ pa vedi super or !o-Venskih lazaristov v Kanadi g. Janez l^°pač, CM, pomaga pa mu g. Franc Sodja, CM. Vsaka izmed teh župnij 'Pia tudi s'ovensko šolo. Skupno sta “PeM p0 podatkih 270 gojencev. V francosko govorečem delu Kanade 'zbiru rojake lazarist Jože Časi. Na pa- SLOVENSKI IZSELJENSKI TISK Med slovenskimi izseljenci po svetu je sorazmerno veliko tiska; VERSKI IN NABOŽNI TISK AVE MARIJA, mesečnik^ v Združenih državah. BOŽJA BESEDA, mesečnik, v Kanadi DUHOVNO ŽIVLJENJE, mesečnik, v Argentini KATOLIŠKI MISIJONI, mesečnik, v Argentini MISLI, mesečnik, v Avstraliji NAŠA LUČ, mesečnik, v Zapadni Evropi OMNES UNUM, revija duhovnikov, v Argentini OZNANILO, tedensko na 2 oz. 4 straneh, v Argentini OTROŠKI TISK BOŽJE STEZICE, mesečnik, v Argentini KULTURNI TISK GLAS SKA, štirinajstdnevnik, v Argentini MEDDOBJE, šestkrait na leto, v Argentini SOCIALNI TISK DRUŽABNA PRAVDA, štirikrat na Iclo. v Argentini POLITIČNI TISK AMERIŠKA DOMOVINA, dnevnik v Združenih državah SLOVENSKA DRŽAVA, tednik, v Kanadi SVOBODNA SLOVENIJA, tednik, v Argentini PROTIKOMUNISTIČNI TISK J VESTNIK, mesečnik, v Argentini cifiški strani kanadske dežele deluje g. Pavel Golia. Med kanadskim': Slovenci tudi deluje dr. Tomec. Tako je vseh slovenskih duhovnikov med rojaki v Kanadi 8. Šest pa jih deluje le med Kanadčani. V Kanadi izhaja verska revija „Božja beseda“, mesečnik „Slovenska misel“ in „Slovenska država“. 3. Južna Amerika Največ Slovencev v Južni Ameriki živi v Argentini. V Braziliji je komaj 500 v Evropi rojenih Slovencev, v Venezueli1 jih je nekaj nad 400, v Čilu in Urugvaju pa po kakih 300. V Argentini je bilo že pred drugo svetovno vojno okrog 20.000 slovenskih naseljencev. Po večini so bili iz Primorske in Prekmurja, nekaj pa tudi Notranjčev in Dolenjcev. Naselili so se v Buenos Airesu in v bližnji okolici, v Rosariju, Cordobi in manjše skupine PTRU tudi drugod. V cerkvenem oziru je v začetku priložnostno skrbel zanje hrvaški frančiškan p. Ruskovič, nato je za par mesecev prišel župn k Anton Mer-kun, nato pa za stalno g. Jože Kastelic in za njim g. Janez Hladnik. Nedeljska in praznična služba božja je bila za Slovence na Paternalu in na Avellanedi- Druga svetovna vojna in komunizem v Sloveniji sta zelo razrahljali versko življenje rojakov v Argentini. Večina je sledila krivim prerokom. Tako je prenehala slovenska služba božja zanje-Razmere med starcnaseljenci so se le polagoma zopet izboljšale. Sedaj je od časa do časa zopet slovenska služb» božja zanje. Včasih jih pride do 300-Marsikateri izmed staronaseljencev pa> hvala Bogu, v bolnišnicah uredi s slovenskimi duhovnik1 račune z Bogom- Bolj razgibano pa je versko, kulturno in splošno narodno življenje Sl°‘ vencev, ki so prišli v Argentino p<’ drugi svetovni vojn1. V Argentino je prišlo od L 1947 do 1. 1949 okrog 5.200 rojakov. Po 1. 1949 še kakih 800; tu rojenih je nekako 1.500; drugam je odšlo okrog 200, umrlo pa jih je 'tudi nekako toliko. Skupno je tako vseh’ncvih Slovencev v Argentini nekaj nad 7000. Dušnopast rsko skrb nad visemi Slovenci v Argentini je konzistorialna kongregacija v Rimu poverila g. direktorju Antonu Oreharju. Njemu je v pomoč več duhovnikov. Vsi duhov» ki z g. Or6' harjem vred pa so obenem zaposlen' tud; v argentinskem dušnem pastirstvu- Redne nedeljske službe božje imajo Slovenci v Slovensk1 hiši v Buenos Airesu, v Ramos Mejia, v San Justu, v Slovenski vasi, kjer so slovenski lazaristi zgradili cerkev Marije Kraljice» v San Martinu n v Mcndozi. Mesečn» ali vsaj od časa do časa pa sc še slov- Sv- maše v Rosariju, Cčrdcbi, Mar del Ulata, Miramaru, Carapachayu, San Fcr-nandu, Barrio San Jose in Floridi. Za prve petke so na šestih krajih Velikega Buenos Airesa svete ure. Redno 86 j h udeležuje okrog 500 ljudi. Skoro Vsi udeleženci ob tej priložnosti opra-v‘jo tudi sv. spoved. Največji verski slovesnosti sta roganji v Lujän, kamor pride nad 2000 r°jakov, in v Lourdes. Pomembna je tud vsakoletna procesija isv. Rešnjega 'Felesa v Don BoscoVem zavodu, velikega pomena pa so nadalje velikonočni obredi in božična polnočnica v Slovenci kapeli. Vsako leto Dušno pastirstvo organizira zaprte duhovne vaje za izobražence, može, fante, žene in dekleta. Udeležuje se jih okrog 500 ljudi. Pred Vcliko nočjo pa so po krajih, kjer so slovenske sv. maše, duhovne obnove. Med rojaki v Argentini je tudi razrito živahno organizacijsko življenje. Med verskimi organizacijami je najpomembnejša Katoliška akcija, članstvo, ki ga je okrog 250, ima mesečne re_ kolekcije ter štirinajstdnevne sestanke. Sestanki so po skupinah. Vseh je °krog 30. Med katoliškimi organizacijami naj °uienim: Slovensko katoliško akademsko starelšmstva, Slovensko katoliško ukadcmsko društvo, Slovenska fantovska zveza z odseki v Ramos Mejia, Mo-r°nu, San Justu, San Martinu, Slovenski vasi in Mcndozi ter Slovenska dekliška organizacija z odseki. Na kulturnem področju je Slovenska kulturna akcija. Izdala je že več kuj g, prireja štirinajstdnevne sestanke. Socialne cilje pa zasleduje Družabna Pravda. Zveza slovenskih protikomunističnih borcev izdaja mesečnik Vestnik. Med svetnimi društvi je najvažnejše Zedinjena Slovenija. To jo tudi naše osrednje, reprezentativno društvo, ki v bratski povezanosti povezuje krajevne domove, ki so: v Ramos Mejii, San Justu, San Martinu, Morcou, Slovenski vasi, Carapachaju, Berazaiteguiju in v Mendozi. Za versko življenje skrbi naš tisk. V Slovenski hiši, v Dušnopastirski pisarni izhaja mesečnik „Duhovno življenje“ s prilogo „Božje stezice“. Ta priloga je edini otroški list v vsej emigraciji. „Oznanilo“ izhaja tedensko redno na 2 oziroma 4 straneh. Slovensko dušno pastirstvo v Argentini ga v 2000 izvodih brezplačno pošilja rojakom po vsej državi. Slovenski lazaristi pa izdajajo „Katoliške misijone“, V Slovenski hiši, je poleg kapele, dušnopastirske pisarne in pisarne Zedinjene Slovenije tudi pisarna tednika „Svobodna Slovenija“. Za slovensko šolisko mladino so po raznih krajih šolski tečaji. V 15 tečajih je krog 700 slovenskih otrok, šola je enkrat na teden, mesečno je v večjih tečajih tudi sv. maša, pri kateri prejmejo skupno sv. obhajilo. Za srednješolce pa je v Slovenski hiši srednješolski tečaj. Letos ga obiskuje 40 do 50 dijakov in dijakinj. Izredne važnost: sta tudi slovensko bogoslovje v Adrogucju in apostolska šola, v kateri je letos 35 slovenskih fantov, od teh 18 srednješolcev. Med novonaseljenci je versko življenje še precej na višini, čeprav ne idealno. Velikonočno dolžnost opravi okrog 80 odstotkov rojakov. Slovenskih novih maš je bilo v zadnjih 15 letih 42. Številni — 27 od 42 — so v bogoslovje vstopili še pred prihodom v Argentino. Deklet pa je vstopilo v razne samostane, mislim da, 20. Za pomoči potrebne rojake skrbi v glavnem Vincencijeva konferenca, ustanova dušnega pastirstva; trudijo pa tudi Socialni odsek Zedinjene Slovenije in Karitas ter Zveza slovenskih protikomunističnih borcev. Kratko: V Argentini je med novo-naseljenci precej dobrega, a to nas ne sme zapeljati. Precej je tudi trnja, zlasti seveda med staronaseljenci, ki imajo nekaj svojih Domov, še tri pevske zbore, tri pomembne organizacije, a povsod malo narodne zavednosti in globoke vere. Ostale dežele V Čilu je okrog 300 Slovencev. Največ jih je v prestolnici države, Santiago. Tu je tudi njihovo središče. Zbirata jih ter zanje skrbita, kolikor je pač možno, g. Martin Maroša in s. Vincencija Kaplja. Vez med njimi je Hat „Oznanila“. Komaj 500 v Evropi rojenih Slovencev je raztresenih po Braziliji. V Sao Paulo imajo mesečno s-v. mašo, katere se udeležuje od 30 do 60 rojakov. Na materinski dan in ob Miklavževanju pa pride do 120 Slovencev skupaj. Duhovno zanje skrbita gg. Alojzij Ilc in Ludvik Ceglar. V Venezueli so se naši ljudje naselili šele po zadnji svetovni vojni. Največ jih je v Caracasu. Po vsej državi pa jih je nekaj nad 400. Med njimi že nekaj let deluje g. Janez Grilc. Sv. maše se udeležuje okrog 30 rojakov. Ob raznih prilikah pa pride skupaj tudi nad 100 rojakov. Tud: v Urugvaju pravijo, da je okrog 300 Slovencev. Slovenskega duhovnika nimajo, odkar je umrl g. David Doktorič. Kontinent zase je Avstralija. Tudi tja so zadnje desetletje prijadrali Slovenci. Sodijo, da jih je že 8000. Razkropljeni so po vsem otoku. Duhovno zanje skrbe predvsem slovenski frančiškani-To so: p. Bernard Ambrožič, p. Odilo Hanjšek, p. Valentin Bazilij. Pomaga pa jim tud: dr. Janez Mikula. P. Ambrožič izdaja mesečnik „Misli“. 1. maja 1960 so otvorili Slovenski dom v Melbournu. Sklepna misel Med slovenskimi izseljenci po 'svetu je veliko idealnih delavcev. Marsikaj dobrega narede. In to zastonj. A ker je tako obširno polje, ker so tako velike potrebe, zato je potrebno, če nočemo utoniti v versko mlačnem narodno tujem okolju, da se povečajo vrste delavcev, zlasti duhovnikov — izseljenskih misijonarjev in tudi laikov. Več jih mora b:ti. Slovenski duhovnik mora biti povsod tam, kjer so slovenski ljudje. Med vsemi pa mora biti močna vez. 'Velika povezanost mora bit’ zlasti med rojaki v eni državi. Vse malenkostne reči se morajo podrediti cilju, k je: „Sveta vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ da zveličavne narodne omike“. A. S- mladinska anketa SPOLNA VZGOJA Pred menoj leži pismo. „Abiturient“ je vanj napisu! vrsto misli... Itad bi se spustil z njim v pogo-v°r, vc dar „Anketa“ čaka,... In prav danes bomo Načeli v zadnjem delu Ankete problem, ki vznemirja tudi njega. Zato nuj ne zameri, če bo njegovo pismo za mesec ali dva v predal. Naj se ne boji, misli 'n'i,so padle v koš. Poglavje o spolnih problemih je bilo stavljeno v ■Ahkoli na zadnje mesto, ne ker bi mislili, da je naj-hianj važno ali le nekak privesek Anketi, temveč iz brav nasprotnih razlogov. Tisk, film., televizija so predmeti, ki obdajajo mla-u^ga človeka, vplivajo manj od zunaj. Pisati o teh Problemih je razmeroma lažje prav zato, ker so izven nas. Spol pa nosimo v sebi, in govoriti o tem dan-'tane.s tako izrabljanem nagonu pomeni govoriti o 6ebi, d svojih najbolj osebnih problemih. To pa ni lahko. Kot najtežje, je bilo poglavje ■ o spolni vzgoji postavljeno na kicnec. ,Je bilo vprašanje umestno? Sodite po odgovorih! 1. Aii misliš, da je spolna vzgoja potrebna? je bilo prvo vprašanje. In boj tu se mnenja razcepijo. »Njuna.“ Prepotrebna,“ odgovarja 75%, medtem ko 25% soglaša „Za naša leta še ne!“ Prav je, da pojasnimo, da je starost anketarjev resda neenaka, vendar ima najmlajši nad dvanajst in hajstarej-b manj od sedemnajst let. 2. Ali se ti zdi;, da je mogoč srečen zakon brez tozadevne priprave in vzgoje? Odločno nemogoče — 40%; verjetno ne 30%; je rhogoče 15%; ne vem. 15%. Odgovori so suhi, odločni. Le eden tehtno pristavlja: „Priprava obstoja vedno, le da je večkrat „cestna“. Na žalost dobi tu največ tisti, ki prvi pride.“ MALO POMAGA L. 1927 je nekdo izračunal, koliko zakonov je v ZDA. Koliko bi mislili, da jih je? . . . Deset milijonov! Deset milijonov zakonov! Verjetno ni na vsem svetu človeka, ki bi jih v vsem svojem življenju utegnil vsaj enkrat prebrati; niti vseh naslovov morda ne. Po drugi strani pa spet ni na svetu dežele, kjer bi se dnevno zagrešilo toliko zločinov, tbliko umorov, toliko grozotnih ropov kot ravno v ZDA, kjer je namreč petnajst tisoč umorov na leto in vrednost ukradenega doseže 4 milijarde dolarjev. Kakšna razlika: deset milijonov zakonov, pa vendar strahotni prestopki in zločini; na drugi strani pa: deset kratkih stavkov, deset božjih zapovedi, pa srečno fn človeka vredno življenje (seveda, če sc jih spolnjuje!). RECEPTI ZA DUŠO Posveti vsakdanje malenkosti. če si v posvečujoči milosti božji, so vsa tvo. ja dejanja, ki niso v nasprotju iz božfo postavo, povzdignjena v božji red in zaslužijo nadnaravno plačilo. Dober namen je duša tvojih dejanj. Opravljaj vsa dobra dejanja iz ljubezni do Ropa, vse delaj za Boga. že takoj zjutraj napravi dober namen. Ni treba velikih, izrednih dejanj; dober namen bo povečal vrednost tvojih navadnih, vsakdanjih dejanj. Kar delaš, delaj dobro. Opravi svoje delo v stanju milosti, iz vsega srca, s sinovsko željo, ugajati svojemu nebeškemu Očetu. TAKO GOVORIMO Slana je neusmiljeno požgala lepo obetajočo torto, ne s pšenico. Vse kaže, da me je letos Bog pošteno udaril!“ Po tej nesreči so mo-gočnjaka, gruntarja vprašali: Že v tem kratkem komentarju je snovi za cel vzgojni program! Priprava obstoja vedno... 3, Ali misliš, da je krščanska morala 100% izvedljiva? Ne! — odgovarja 40%; težka, a izvedljiva •— je zapisalo 30%; ostalih 30% na vprašanje — molči. Dva od onih, ki ne verjamejo, da je življenje po zapovedih mogoče, svoje mnenje utemeljujeta takole: „Pač ne verjamem v svetnike, hočem reči v rojene,“ Pravi prvi in nadaljuje: „Krščanska morala je nekaj, kar je potrebno vedno graditi in paziti. Je izvedljiva, V kolikor to dopušča človeška narava, ki je pa silno šibka. Mislim pač na 100% izvedljivost.“ Drugi pa piše: „100%? Kolikor jo jaz poznam, ne! Kajti če bi bila, bi se dalo živeti, ne da bi se pregrešili zoper šesto zapoved. To pa je za normalnega fanta skoraj nemogoče. Ne pozabimo namreč, da je greh zoper šesto zapoved, ne le spolno občevanje sam.o, temveč tudi še kaj drugega, kakor na primer masturbacija, nečiste misli, sanjarjenja in želje. Mislim, da je težko najti fanta, ki ni nikoli, niti za trenutek padel v grešno — če že ne dejanje — pa vsaj mišljenje in poželenje.“ Odgovori so občudovanja vredni — predvsem, ker so odkritosrčni. Verjetno se anketarjem ni sanjalo, da so kljub svojim na videz krivoverskim „Ne“, silno blizu Resnice in potemtakem tudi krščanske morale. .Kajti zapovedi resnično ni mogoče izpolnjevati, krščanska morala je resnično utopija — brez božje pomoči — brez nadnaravnih sredstev, brez Kristusa. Krščanska morala — brez krščanskih nadnaravnih -sredstev — ni mogoča. Zato so odgovori v naravnem redu pravilni. „Težka, a izvedljiva,“ menijo nekateri, a se motijo, če mislijo, da jo bodo izvedli sama. Govoriti o 100% izvedljivosti z lastno človeko močjo in voljo, je napuh, naivnost ali nevednost. „Ne verjamem v rojene svetnike!“ zveni brezversko. V resnici je le po svoje izražen nauk o izvirnem grehu. Nihče ni rojen svetnik, četudi smo vsi oklicani,; da bi bili. Biti svetnik je posledica boja, in sodelovanja * milostjo. In naslednji stavek. . . „Krščanska morala j® nekaj, kar je potrebno večno graditi in paziti,“ ali r‘i le drugače izražen svetopisemski: „Kdor stoji, naj £'eda, da ne pade..“ mar ni v skladu z najbolj pristnim krščanskim gledanjem na človeka ? In vendar je Pisan v nekakem revolucionarnem klubovanju. Zakaj ? In ali ni strah pred šesto zapovedjo, ki veje iz dru-S®ga odgovora, tudi morda posledica nepoučenosti ? Ni mogoče biti popoln, fantovska narava je premočna... Premočna celo za Boga ? Napisana mnenja so gotovo sad razmišljanja in bojev. Veliko je resnice v njih, a še več je zmedenosti. Resnica je bolj čutena kakor zaumeta. In kako naj bi bilo drugače ? Kdaj govorimo e problemih spolnosti morale, greha In krepir.sti z našo mladino odkrito in jasno, kakor 8* ona želi in kakor je govoriti treba ? Pa preidimo na naslednje vprašanje! (Halje v naslednji številki) Zbral Žarko POGOVOR O NARAVI A: Eden važnih vzgojnih sredstev je narava. H Spomnim se, kako smo se kot otroci kopali v jezeru in nabirali pod kamni kaplje ter jih pekli. Ali kasneje, ko so v jeseni postajala drevesa rumena, rdeča, končno je listje odpadlo;, vse ozračje pa je dišalo Po dimu. In zima: kako je vse postalo kakor pravljično. Pokrito s svojim belim kožuhom. A: Za mnogo smo prikrajšani v tujini, res. A tudi tu je treba iskati stika z naravo. Za otroke je to velikega pomena. B: Kako to storiti v mestu, kjer je asfalt In cement prepodil živo življenje in kjer je med sftcnami mogoče videti le za predpasnik neba? A: Imate prav. Pustiva za kasneje, kako dati otroku v mestu stik z naravo. Prej kot to se mi zdi prav, zavedeti se velike važnosti tega stika. B: Mislite, da kdo dvomi o tej važnosti? A: Mislim, da se marsikateri starši ne zavedajo važnosti, ker nanjo ne mislijo. „Kako bo kaj s trgatvijo in žetvijo?“ „Eh, nič ne bo, ne s pšenico. Vse kaže, da me je letos Bog pošteno u-daril!“ Naslednje leto je zemlja izredno bogato obrodila- Isti kmet žari od sreče ob polnih kaščah pšenice in sodih vina. „In letos? Kako kaj?“ ga zopet vprašajo. „še kar dobro, ne morem se ravno prLoževati. Sem pa tudi garal od zore do mraka kot črna živina,“ samozavestno odgovarja, da mu pri tem ponos kar vidno širi prša. Kot bi rekli: „Lansko leto, ko je šlo vse po zlu, — me je Bog udaril, letos, ko je vse v redil, je pa — moja zasluga!“ NAGROBNI SPOMENIK Henrik VIII. je po odcepitvi od Cerkve začel kruto preganjati katoličane. Neki Anglež je tedaj raje zapustil svojo domovino, kot da bi odpadel od vere. V nagrobni spomenik so mu vklesali to-le pohvalo: „Tukaj počiva Robert Pe-chan, katoliški Anglež, ki je ob odpadu Anglije od Cerkve zapustil svojo domovino, ker v njej nj mogel živeti brez vere; prišel je v Rim in umrl, ker tu ni mogel živeti brez svoje domovine." Da, ljubimo domovino, ker je brez te ljubezni življenje skoro nemogoče; in ker smo kristjani, ne moremo živeti brez edino prave vere. B: Kdo ne ve, da zdravi zrak v prosti naravi napolni pljuča, kri postane zdrava, srce utripa krepko, lica zagorijo, zraste pogum, pa tudi tek za jed. A: Pa ni samo to. Zbudi se čut za opazovanje. Duša prejema brez presledka nove vtise, ni mesta za lenobo in naveličanost. Tudi plemeniti se duša: čustvo najde celo vrsto priložnosti, da čuti veselje in občudovanje. Pripravlja se zdrav pogled na sivet in na življenje, ki bo vplival ugodno na voljo in značaj. B; Nikdar ne bom pozabila, kako smo pozimi trosili ptičkom na okna drobtine, potem smo pa izza ledenih rož na šipah opazovali male vrabčke, kako so prihajali ponje. A: Stik z živalmi. Prijateljstvo' s psički, nalivanje mleka muci, pažnja na kanarčka, vse to otroka veseli. Ko zrastq, opazuje psihologijo živali. Opazi, da imajo različne živali različen značaj. B; Pes in maček sta zelo različna, res je: prvi se bolj naveže na osebo, drugi pa na hišo. A: Opazi, da tudi živali občutijo veselje, žalost, „kdaj so storile kaj slabega", hvaležnosti a le do neke mere. B: Tudi žuželke otrok opazuje. Vidi, da so muhe. pajki in komarji zelo zanimiva bitja. Kolikokrat smo čakali, kako bo pajek ujel v svoje mreže žrtev in jo požrl, pa še prej, kako čudovito plete svojo mrežo. Za otroka je komaj kaj moglo govoriti zgovorneje o Bogu, kot prav pajkoma mreža. A: In življenje v kokošnjaku. Kako je otrok vesel, ko opazuje kokljo s svojim; piščeti ali če račke plavajo po vodi in koracajo za svojo mamo. B: Starši morajo paziti, da otroci ne ravnajo grdo z živalmi. Posebno fantiči radi stikajo za gnezdi. A: Vrtiček bi vedno moral biti pri hiši. In na vrtu kolt za otroke z velikim kupom peska. Večjim pa bi moraili dati nalogo, obdelovati kos vrta. Kako lepo morejo starši poučiti otroke o razvoju življenja, ki priklije iz navidez' mrtvega semena. Rože, čebele z nabiranjem medit, kraljiček, sadovi. B: Tudi na vrtu je mogoče opazovati živalski svet: mravlje, gosenice, krti, ptičke. . . A: Sedaj pride vprašanje: kako nuditi otrokom v mestu vsaj nekaj stika z naravo. H: Odgovor je že dan: v danih možnostih poskrbeti za vse, o čemer sva se pogovarjali. Pa še za sprehode v parke, ven v prosto naravo, poleti na počitnice v gorah in ob potoku. Nekaj tega sveta more vsakdo svojim otrokom poskrbeti. In ga mora poskrbeti. B- R. mati, uci me moliti: Ko si pripovedovala otroku o Bogu, kako je ustvaril nebo in zemljo, svet in vesoljstvo, je otrok že dobil vsaj medel pojem o božji vsemogočnosti im veličini. Vsemogočnost je ena izmed božjih lastnosti, po katerih spoznavamo Boga in njegovo delovanje. Božjih lastnosti ?e več. Katekizem jih našteva kar dvanajst. Bog je večen, nespremenljiv, neskončno moder, svet, pravičen, usmiljen itd. Za otroke je pa najvažnejša in najpotrebnejša božja lastnost, da je Bog povsod pričujoč, ter da Bog vise vidi in vse ve- Zakaj, ako se bo otrok vedno f.avedal, da ga Bog povsod vid: in sliši, ga bo ta misel Pdvmila od marsikaterega napačnega koraka in greš-Mga dejanja. Pojasni zato otroku najprej to zveličavno resnico, da je Bog povsod pričujoč, v nebesih in na zemlji. Pred hudim psom otrok lahko zbeži v zavetje, tudi pred pčdtovo šibo se mu včasih posreči zbežati, a pred Bogom se ni mogoče skriti nikamor. Naj bi šel kdo ve kam, v temni gozd ali b se skril v temino klet, Bog je tudi tam navzoč. Ker je Bog povsod pričujoč, vidi vsa naša dejanja in sliši vse naše besede. Ker je Bog vseveden, ga tudi prevarati ne moremo. Ljudi lahko prevaramo, če se jim zlažemo, ker ljudje n:so vsevedni, ti Boga nalagati in prevarati ni mogoče. Da boš vcepila otroku globoko v dušo misel na božjo pričujočnost, mu povej kako lopo poučno zgodbico, ki si jo bo otrok zlahka zapomnil. Ako ne veš druge, mu povej tole: Tonček in Majdiča Nekoč sta živela bratec in sestrica, Tonček in Majdiča. Njuni starši so stanovali v mestu, kjer so bile visoke hiše. Njihova h ša je stala ob zelo prometni ce- ZA POSTAVLJENA Starejša žena pripoveduje: „V družini nas je bilo šest deklet. Meni je bilo tri leta in pol, ko smo dobili sedmega otroka, bil je težko zaželeni fantek- še danes vidim babico, kako me trdo postavila na peč in rekla: „Zdaj bo tvoj prostor za pečjo; zibelka bo za kralja, ki smo ga zdajle dobili.“ Te besede in opisana slika so mi še zdaj v spominu, kakor da bi bilo vse to danes. Starejša sestra mi je pozneje povedala, kako sem jokala, se kujala, ugovarjala in se branila s tem, da sem odklanjala hrano in silila v mehko zibelko. Mama so bili vsi srečni in zagledani v težko pričakovanega sinčka in s tem sem bila jaz, prej naj mlajša, pozabljena. Nekoč pa, ko ni bilo mame doma, sem vzela štiri mesece starega iz zibelke, ga postavila za peč na trdo slam-njačo, kil je bila tedaj moja posteljica, sama pa sem legla v mehko zibelko in mirno zaspala-Ko so se mati vrnili s polja, so stopili k zibelki, da bi vzeli otroka in ga nahranili, a v zibelki sem bila jaz, fantka pa nikjei*. Silno so se menda prestrašili, v tistem pa ga že zagledali na trii slarnnjači za pečjo. Kako je bilo potem, vem aamio- to, kar mi je povedala sestra. Mama me je oštela in natepla, jaz pa svojega bratca od takrat spinih nisem več marala. Kadar sem le mogla, sem iz stekleničke popila sladki zdrob, samo da bi „prej umrl“. Drugi spomin na bratca je že vesel. Ko mi je bilo pet let, mi je dal pol leotovega konjička, ki so mu ga mama prinesli iz mesta; zelo lej) Se bil. ves pora san in popisan. Od takrat naprej sva si bila prijatelja. Nič več mn nisem bila „nevoščljiva“, ker je dobil vedno slajšo kavo, večji kos kruha ali potice, bolj zabeljeno kot jaz, saj ie vse z menoj delit. Tak odnos je bil do bratca. Drugačen pa do matere, še kot otrok sem opazila, da so bratcu marsikaj odpustili, kar so meni v zlo šteli; da je on marsikaj smel. kar so meni prepovedali; da je bil v bolezni deležen večje skrb', mene pa da je bilo „manj škoda"; za •slo stvar, ki sva jo skupaj' zagrešila, sem bila jaz tepena, on nikoli. Za vsako delo, ki ga je on naredil, je bil pohvaljen, mene so prezrli; jaz sem bila pri materi „nič“, on sti, po kateri so venomer švigali avtomobili in druga vozila. Mnogo neprevidnih otrok je že postalo žrtev nesreče. Nekega dne je morala Uti mati k zdravniku. Ker ni bilo drugega doma, je pred odhodom otrokoma 'strogo zabičala: „Otroka, vidva ostanita lepo doma in se igrajta. Glejta pa, da ne bosta hodila na cesto! Ostanita v sobi in pridna bodita, se bom kmalu vrnila!“ Otroka sta najprej pojedla kruh s surovim maslom, ki ga jima je dala mati pred odhodom. Nato sta se igrala železnico, zatem sta zidala hišo, metala žogico in še in še. Pa se je Tonček kmalu naveličal iger. Ker ni vedel, kaj bi počel, se je domislil peciva in sladkarij v shrambi. Prostodušno je rekel sestrici: „Veš kaj, Majdiča, danes si pa lahko privoščiva kaj sladkega v shrambi, saj matere ni doma!“ „Toda, Tonček, Bog naju vidi iz nebes, žalosten ho, ako ne bova pridna,“ ga je posvarila Majdiča. „Potem se pa pojdi drsat po stopnicah, boš videla, kako je to zabavno. Videl pa naju nihče ne bo, ker sosedovih ni doma,“ je dopovedoval Tonček svoji sestrici-„Toda, Tonček, mama nama je vendar prepovedala hoditi vem iz sobe. Ljubi Bog vidi tudi na stopnicah-Bog vidi vse, Bog vidi tudi tam, kjer ni nikogar.“ Nekaj časa je Tonček premišljal, kaj naj stori, nato pa predlaga: „Potem pa pojdiva dol v klet, tam so spravljena najboljša jabolka. Tam ni nobenega okenca in Bog naju v temi ne bo mogel videti.“ „Motiš se, Tonček,“ ga zavrne Majdiča, „Bog vidi tudi iskozi zaprta vrata in skozi naj debelejši zid. Bog vidi tudi v največji temi, pred njim ni mogoče skriti ničesar.“ „To je pa res bridko,“ je zagodrnjal nevoljno Tonček, „ko si ne moreš prav ničesar prijetnega privoščiti, ne da bi te videl Bog.“ „Da, da, Tonček, mu je Majdiča resnobno rekla, „hudobni ne smemo biti nikdar in nikjer, ker Bog vse vidi. Bog je videl zdaj tudi tvoje slabe želje v tvojem srcu, ko si nameraval skrivaj vzeti sladkarije “ „Ali misliš, da res?“ vpraša nekam v strahu Tonček. „Da, prav zares! Bog vidi tudi v srce, on ne vidi samo naših dejanjj, marveč vidi tudi misli' in želje. Pa ne samo slabih misli, ampak tudi dobre sklepe. Zato Je sedaj, ko sva se premagala in nisva ravnala prot' ^aterini prepovedi, naju Bog vesel in naju ima rad,“ potolaži Majdiča svojega bratca. «6e je pa tako, potem je pa majbolje, da smo vedno Pridni, da nas Bog ne bo kaznoval,“ reče Tonček. Ve-je bi]., da je prišel do novega spoznanja, da Bog vse vidi in vse ve, in da se greh delalti ne sme. Božje oko Draga mati! S to ali s kako podobno zgodbico boš Svojemu otroku vcepila v srce zavest, da ga božje oko Vedno gleda. Nekdaj je imela skoro vsaka krščanska *1*i,a na .teni pomembno sličico, ki je predstavljala ^°žje oko. Ob pogledu nanjo se je vsakdo takoj zavedel, da ga gleda božje oko iz nebes. Ta misel je za °t»roka najboljše sredstvo, da se bo bal božje kazni. Ako n ■n aiš te slike v hiši, jo pa skušaj stisniti v otrokovo dušo. Ob njej bo dobil otrok občutljivo vest, saj ga 'Po „božje oko odvračalo od vsake nevestnosti in od Vsakega slabega dejanja. Vedi, draga mati: čim bolj občutljivo vest bo imel tvoj otrok, tem laže ga boš vzgajala in vodila po poti krepostnega ž vljenja. če mu boš že v mladosti vcepila v srce čut za vestnost, si mu dala predragoceno imetje fca življenje. Napisala slovenska mati Kapela Marije Goretti v Nettuno — Italija pa „vse“, zanj so imeli vedno čas, zame nikoli. Vse lo me je grenilo; in dasi sem bila mamine ljubezni zelo lačna, sem se zaprla vase, se pričela mami odmikali in si že kot ljudskošolski otrok ustvarila svoj svet, delala samostajne načrte za prihodnost, ki so se vsi stekali v eno samo misel: saj mama me nimajo radi in me najbrž nikoli ne bodo imeli, jim nič ne pomenim, zato od mame čimprej stran, čimprej od doma med tuje ljudi, saj mama me tako ne bodo nikoli pogrešali, nikoli se jim po menj ne bo stožilo. V letih, ko bi bila mater najbolj potrebovala, ni bilo med nama nobene vezi, nobenega zaupanja. Nič ji nisem imela povedati, ničesar jo vprašati, o ničemer se z njo pogovoriti, šla sem od doma; ni me zadrževala, bolečina, ker sem jo še vedno rada imela in sl še vedno želela njene bližino. Trdo življenje sem imela v svetu in skoraj ob vsaki preizkušnji mi je misel poiskala mater, tedaj že pokopano, in vselej sem si rekla; Morda hi bila šla moja pot drugam, mogoče bi bila bolj srečna, če hi bil moj odnos do matere v mladosti drugačen. V devetnajstem stoletju so vladali ljubljansko škofijo tile škofje: Anton Kavčič, Avguštin Gruber, Anton Alojzij Wolf, Jernej Widmar, Janez Pogačar in kardinal Missia. Berite! Ljubljanski škofje v prefeklem stoletju Plemstvo se je zlasti z grofom Herbersteinom slabo izkazalo za tako visoke funkcije, kot j h opravljajo škofje. Tudi plemiških duhoviskih poklicev ni bilo več toliko, kot v baročni dobi, saj je bilo drugih visokih služb vedno več. V dobi prosvetljenstva, to je proti koncu 18. stoletja, se je čimdalje bolj razvijalo šolstvo in je ljudsko šolstvo, pa deloma tudi srednje, prišlo v kompetenco duhovščine in škofov, odnosno posebnih škofijskih konzistorijev. S preobrazbo župnij in povečanjem škofij je zelo narastlo uradniško delovanje škofov. Saj je treba priznati, da je na tem polju rodilo jožefinsko reformno gibanje prav ugodne posledice. Kakor je imela Avstrja in z njo Kranjska še kmečko podložništvo, je bil slovenski kmečki človek vendar najštevilnejši in s tem tudi najvažnejši vernik; znanje slovenščine je bilo kljub vsem težavam, v kater h se je naš jezik še nahajal, za škofa čim dalje bolj potrebno. Tako smo že brali, da je znal slovensko in se zavzemal za slovenski prevod sv. pisma nadškof Brigido. Po Brigidovem odhodu iz Ljubljane je postavila vlada (v cesarjevem imenu) spet plebejca, nekaj morda zato, ker Ljubljana ni bila več nadškofija in niti škof mi imel več naslova knez. Moramo pa reči, da so bili prvi trije neplemiški škofje pred vsem uradniki in se je njihovo škofovanje tekorekoč izživljalo v visokem uradniškem delu- Trije škofje — uradniki Prvi škof — neplem:č je bil sedaj Idrijčan Anton Kavčič (1807—1814)-Bil je učenec jezuitov in zato janzeni' stom ne posebno ljub. Janzenizem (prim. dr. Jakličevo knjigo o Baragi!) in jožef mizem sta namreč imela tudi med duhovščino precej pristašev. Bil je Kavčič že 63 let star, ko je zasedel škofijsko mesto in še bolehen po vrhu. Država je bila pa takrat takorekoč stalno v vojski in vojnih razmerah, od leta 1809 pa Kranjska še pod francosko upravo (Ilirske province). Pod Francozi' je prišla k prejšnjim težavam še ta, da so uvedli civilni zakon, kar je delalo škofu velike skrbi. Vse to je Kavčiča oviralo, da ni mogel razviti kakšne posebne delavnosti Tudi njegov nasledn'k Avguštin Gruber (1816—1824) je bil neplemič, dasi Nemec, Dunajčan. Priznati pa mu je treba, da se je takoj pričel učiti slovenščine in se je je dobro naučil. Dasi sam ni bil janzenističnega duha, je b** proti janzenistom precej popustljiv. Rad je zahajal med ljudi, posebno pa je bil velik mladinoljub. To ie kazal že v občevanju z otroki, posebno pa v šolskem vprašanju, šolstvo je podpiral in dvi- Ka!; glede slovenskega šolstva je prepustil slovenskemu škof jskemu konzi. storiju vse odločevanje, kolikor je bilo v njegovi moči. Duhovnike, ki so se Odlikovali v dušnem pastirstvu, je po PiOMicsti vnaprejal n je z njimi zasedel tudi skoraj ves stolni kapitelj, tako da sta v njem ostala samo dva plemiča. Iz Ljubljane je Gruber odšel za Nadškofa v Salzburg. Kot že svoj čas Tekstor Glušiču in Tavčarju, tako je tudi Kavčič pripravljal pot svojemu idrijskemu rojaku Antonu Alojziju Wolfu (1824—1859), ki je za Gruberjem zasedel ljubljanski Škofijski prestol. Pod Kavčičem, je bi' Vodja škofijske pisarne. Po odhodu Francozov je postal šolski nadzornik, nato šolski poročevalec gubernija v Trstu, torej dobro pripravljen za uradniško delovanje, kar je prišlo Wolfu prav ko je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Pod njim so dobili ljubljanski škofje spet knežji naslov. Wolf je bil v prvi vrsti uradnik. Naravnost neverjetno je, kakšen obseg imajo njegova p:smena navodila podrejenim župnikom; pisani eo koncepti sicer v nemščini, ampak zvezali bi jih lahko v mnogo debel h knjig. Po truda-polnem dnevnem delu se je škof rad vsedel malo k igranju kart, A ne samo uradniški posli so bili značilni zanj. Dosegel je, da sc je iz verskega zaklada (v glavnem premoženje razpuščenih samostanov) vzdrževalo odslej po 80 bogoslovcev namesto prejšnjih 50. Da da bi se pa duhovski naraščaj že prej pripravljal, se je na njegovo pobudo im z njegovo gmotno pomočjo ustanovilo deško semenišče „Alojzijevišče“, ki je bilo tudi za necerkveno slovensko kulturo nad vse pomembno. Po škofovi smrti je postalo ,,Alojzev:šče“ njegov glavni dedič. Čeprav se je v družbi osebno Wolf najraje sestajal z ljubljansko nemško aristokracijo, je vendar zelo zaslužen tudi za slovensko slovstvo. Na svoje stroške je prevzel prevod novega svetega pisma, poleg tega je prevzel finančno breme natisa velikega nemško-slpvenskega in slovensko-nemškega besednjaka. Vod 1 je vestno vizitacijo župnij in pričel izdajati v tisku svoja pastirska pisma. Knezoškof Wolf je bil sodobnik našega pesnika Prešerna. Med njima sicer ni bilo ožjega, vidnega osebnega stika, pač pa se nanaša deloma na Wolfa nemška Prešernova zbadljivka: Zwei Gelehrte Laibach hat besessen; Den einen hat der Wolf, den anderen die Sau gefressen. (1) Kor v ljubljanski stolnici Prvi je bil bogoslovni profesor, ori. en talist dr. Jaka Zupan, bohemski človek, včasih meječ na duševno nenormalnost, za kar je šel v neki celovški samostan, po Wolfovih navodilih. Naj navedem le eno zgodbo: Wolf je poklical nekoč Zupana k sebi na razgovor, Profesor je bil baš v zelo zamaščeni suknji in je šel kar takšen tja. škof ga je pokaral, da se v taki suknji ne hodj k škofu, nakar se je dr. Zupan obrnil in odšel. Pozneje si je knezo-škof mislil, da je bil morda le prestrog in je mnogo študiral. Povabil ga je, naj še enkrat pride. Dr. Zupan je ob povabilu vzel iz omare boljšo, čisto suknjo in jo izročil slugi, naj jo odnese škofu. „Pa se naj presvitli z njo pogovarja, če mu je za suknjo več, kot za tistega, ki v njej t:či." Drugi, ki ga je požrla „die Sau", je bil Matija Čop, ki je v Savi utonil. Učeni Widmar in liberalni Pogačar Imenovanje in posvet:tev naslednjega škofa sta se nekoliko zavlekla, tako da je škof dr. Jernej Widmar nastopil svoje škofovsko mesto šele sredi naslednjega leta (1860—1875). Prej je bil naslednk dr. Jake Zupana v ljubljanskem bogoslovju, nato dvomi kaplan, učni vodja v dunajskem Avgušti-neju, kjer je svojčas tudi dosegel svojo doktorsko čast. Pred imenovanjem za škofa je bil ljubljanski častni kanonik. Škofijo je vladal petnajst let, nato je šel v pokoj v svoj rojstni kraj Kranj in tam umrl 1. 1883. Kakih velikih del Widmar ni ustvaril. Tudi za uradniške posle se ni brigal s tisto vnemo kot njegovi predniki. Bil je najrajši sam in je mnogo študiral. Zlobni jeziki so pravili, da vlada škofijo njegova sestra Urš ka, ki pa je vodila le škofovo gospodinjstvo. V Kranju je našel potem svoj mir, v katerem je lahko nemoteno študiral. Dr. Janez Zlatoust Pogačar je bil doma v brezn'Ski fari r,a Gorenjskem, katere okoliščina je dala potem še dva ljubljanska škofa (Jegliča in Vovka)' Pod Wolfom je bil ravnatelj Alojze' vi.šča, potem pa bogoslovni profesor za dogmatiko. Poudarjal je, da mora biti duhovnik tudi filozofsko, zgodovinsko in naravoslovno podkovan, sam se je pa poleg v teh vedah izpopolnjeval tudi v jezikih. Bil je sploh naudušen za pouk in šolo in ga je že Wolf imenoval za šolskega nadzornika. Izdajal in urejeval je dva verska lista, enega slovenskega in enega nemškega. Bil je navdušen narodnjak. L. 1869 je spremljal škofa W'dmarja na vatikanski cerkveni zbor, kjer se je zelo intenzivno udeleževal raznih posvetovanj. Po povratku v Lju' bljano je postal stolni prošt Pogačar, vnet za kulturni napredek in velik na' rodnjak; bil je med ustanovitelji Matice Slovenske. V Matic: so nekoč nastopil; Staroslovenci zoper njega, Mia' doslovcnci so se pa zanj potegnili. To je menda vplivalo, da je ostal vedn» pristaš Mladoslovencev in to je pač vzrok, da je veljal Pogačar za „libe' ral ca", das: so postali Mladoslovenci šele pozneje to, kar so se pri nas im®' novali liberalce. Cesar ga je imenoval za ljubljanskega škofa 1. 1875. že v prvem pastirskem listu je poudaril potrebo po vse' stranski izobrazbi. Smatral je, da n»' vodobna šola vendar ni tako zelo ločen» od Cerkve, da med njima ne bi bilo m°' goče sodelovanje. Duhovnik mora hoditi v šolo in tam učiti. Zaradi narodnostnega prepričanja so kranjski Nemci in nemškutarji zelo ostro nastopal’ proti škofu, še iz svoječasnega spor» v Matici je razložljiv njegov nastop proti duhovniku — politiku K. Klunu, Glavni oltar v ljubljanski stolnici, v kateri bodo v maju velike slovesnosti ob priliki 500-letniCe škofije ki se je naslanjal na izumirajoče Sta-roslovence, Pogačar je Kluna suspendiral, to pa ne v soglasju z Mladoslovenci. Ustanovil je 'tudi uradni škofijski list. škof je bil izredno sangvi. n čen značaj in zato včasih hitri ukrepi. Vodi! je dobro organizirane pastoralne konference, uredil je novo poslovanje dekanov, izdal sodoben obrazec za izpraševanje ženinov in nevest, zahteval od duhovnikov, da morajo še dvanajst let po nastopu duhovniške službe vsako leto obravnati kako teološko vprašanje. V Ljubljano je poklical gg. lazar'ste. Odločno je pospeševal nadaljevanje VVclfovega slovarja, pri čemer je for-siral Fr. Levstika, ki ga je Widmar zaradi „počasnosti“ odsilavil. Pogačar je bil prepričan, da je Levstikova počasnost samo njegova vestnost. Silil je Levstika, da bi delo spet prevzel, kar je pa Levstk odklonil, nakar je bil z delom poverjen prof. Pleteršnik. Pogo. čar je bil zelo pobožen, imel je dosti prijateljev, take praškega kardinala Scharzenberga; svojim prijateljem pa je bil zelo zvest. To zvestobo so mu nekateri slovenski duhovnik' vračali tako, da so ostali pristaši Mladoslovencev tudi še, ko so se ti izrecno sprevrgli v liberalce. Proti koncu ž vljenja mu je zelo opešal vid; umrl je 1. 1884, le nekaj mesecev za umirovljenim Widmarjem. Kardinal Missia Kulturni boj na Kranjskem se je razplamtel in v ?adnj:h letih Pogačarjevega škofovanja je nastopil na katoliški stranj goriški bogoslovni profesor dr. Anton Mahnič. Kakor večino najprej posebno kranjske duhovščine, tako je dobil Mahn'c na svojo stran kot vnetega sodelavca tudi novega ljubljanskega škofa dr. Jakoba Missio (1884—1898). Missia je bil z Mote v župniji Sv. Križ pri Ljutomeru, ki je spadala v njegov h deških letih v se, kavsko, graško škofijo. Že kot dijak je prišel pod okrilje tedanjega graškega škofa grofa Attemsa, kjer je dobil svoj pozneje toliko hvaljeni dostojanstveni izraz. V slovensko okolje je prišel v mladosti bolj malo. Bogoslovje je študiral v Gradcu :n v Germaniku v Rimu, kjer je postal prijatelj poznejšega sarajevskega nadškofa dr. Stadlerja. Bil je prefekt v graškem deškem semenišču, Attemsov hišni kaplan, njegov škofijski kancler, graški stolni kanonik in kot tak je postal ljubljanski škof. V tej funkciji je postal avstrijski tajni svetnik, zelo visoko odlikovanje, v decembru 1897 gorski nadškof, nato še kardinal in je umrl v Gorici 1. 1902. Kot ljubljanski škof je zelo skrbel za duhovniški naVaščaj. Spravil je dosti čeških bogoslovcev v Ljubljano in nadarjene bogoslovce pošiljal v Ger-manicum. Z duhovnik: je opravljal skupne duhovne vaje, poživel je pastoralne konference ter duhovnike pozi. val k enotnosti in disciplini. V Ljubljani je naselil jezuite in karmeličanke; sploh je visoko cenil redovništvo. Kmalu je postal tajnik avstrijskih škofovskih konferenc, sodeloval je pri sestavi avstrijskega katekizma in je napisal knjigo o kogrui v Avstriji. V slovenske kulturne razmere se ni dosti vtikal, ker je pač zrastel v drugem okolju. Zelo je cenil glasbo in tudi likovno umetnost, kolikor je bilo takrat to v južni Avtriji mogoče. S časom je spoznal bolje razmere na Kranjskem. L. 1889 je Krutogorov (Dav. Hostnik) objavil v Slovenskem narodu grd napad na papeža, ki ga je imenoval izvržek človeštva, čemur je Miss:a odgovoril v posebnem pastirskem pismu. Obsodil je Krutogorova in liberalizem sploh. Ob tisočletnici smrti sv. Metoda je pozval škofljane na molitev za ločene Slovane. Ob samomoru avstrijskega prestolonaslednk ka Rudolfa ni hotel na škofijski palači dati razobesiti črne zastave. Opozarjal je na nekatere nevarne pojave v slovenski literaturi, pisal prot pijančevanju, razložil težnje framazonstva, pisal o svetosti prisege, o krščanski družini in o ljubezn do bližnjega. Pospeševal je Marijine družbe in sploh katoliška društva. Na katoliškem shodu 1. 1892 je obsojal polovičarstvo v zasebnem in javnem življenju, kar je posebno v Avstrij: prilubljeno. Ob nekih volitvah v avstrijski državni zbor je sestavil Missia pastirsko pismo vseh škofov. Smisel tega p sma je bil: katoliški poslanci vseh narodnosti naj urede šolsko vprašanje, dosežejo, da se narodnostni speri pomirijo in da se izvede pravičen soc alni red. V svoji škofiji je stal na stališču, naj duhovnik nikoli ne kandidira proti katoliškem."! laiku, vsekakor ne brez posebnega škofovega dovoljenja. Predpisal je tudi resnost duhovniške volilne agitacije. I,. 1896 se je v smislu teh navodil odločil za dr. Šušteršiča proti duhovniku Žitniku, najs: je bil ta favorit delavstva kot bolj socialno čuteč. L. 1889 je interveniral pri justičnem. ministrstvu in v razgovoru dejal, da imajo Slovenci več narečij. To je minister po svoje razlagal in kranjski liberalci so dvignili velik hrup, da je škof Missia protinaroden. Ivan Hribar je poslal posebno spomenico papežu. Odgovoril je že omenjeni poslanec Žitnik, med katoliškimi Slovenci gotovo najbolj nacionalistični politik, da se škof čuti Slovenca in da s Slovenci dosledno slovensko občuje, kar takrat ni bilo tako samo ob sebi umevno; seveda kakšen Slomšek on ni. Duhovništvo ga vse ljubi. Dr. Aleš Ušeničnik je pa M ssio označil, da je v javnost; knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki prijatelj. MARIJAN MAROLT 141, „A liako,“, je rekel Petronij. „Apostol Peter! Proti temu dokazu ni ugovora. Dovoli samo še to vprašanje, ali si že kristjan ?“ ,,Ne še. Pavel pojde z mano v An. tium, da mj razloži Kristusov nauk, potem bom sprejel krst. N: res, kar si f!ojal ti, da so kristjani sovražniki živil enja. Na stctisoče jih je v Rimu, v Italiji, v Aziji, v Grčiji. Kristjani so v vseh slojih, celo v cesarski palači. Ta nauk si bo osvojil ves Svet in samo on ga lahko prenovi. Ne skozniguj, zakaj čez mesec ali leto dni bi se utegnil spreobrniti še ti“. Petronij se je tej misli nasmehnil, tedaj pa je prišla Eunika in umolknila ®ta. Sedli so za mizo, obstopili so jih godci s citrami in začela se je vesela gostija. 142. Ko sta Petronij in Eunika odšla, je Vinici j v knjižnici napisal Ligi ji pismo, k; je pravilo: „Ko boš, io boginja, odprla zale oči, naj Ti to pismo reče dobro jutro. Zato Ti pišem nocoj, dasi Te bom jutri videl. Danes je zame dan veselja in zato sem dal nagrado sužnjem. Jutri jim bom povedal, naj se Tebi zahvalijo za prostost, da bodo poveličevali Tvoje ime. Zato se pa sam izročam v sužnost Tebi in sreči. Cesar pojde pojutrišnjem v Antium in moram ga spremljati. Naj bo preklet on in njegova pot. Toda če želiš, da naj ne grem, mi napiši samo besedo. Pozdravljam Te, o boginja, in obje. mam Tvoje noge. Ne srdi se, da Ti pravim boginja, toda za zdaj še ne znam drugače. Pozdravljam Te iz Tvoje bodoče hiše in iz vse duše.“ 143. Ker so bili v Rimu že pred dnevi oznanil/, da pojde cesar v Ostijo in si bo tam ogledal največjo' ladjo sv=ta, ki je pripeljala žito iz Egipta, so se to jutro že za rana zbirale tolpe postopačev in ljudi vseh narodov pri Ostijskih vrat h, da bi se nasitile oči s pogledom na sprevod, kateremu se rimsko ljudstvo nikoli ni moglo dosti načuditi, zakaj cesar je bil vajen jemati na pot vse, kar je potrebno mchkužnosti in udobju- 144. Na vse zgodaj ta dan so pastirji Kampan/je, oblečeni v kozje kože in ožganih obrazov, gnali skozi vrata 500 oslic, da bi se cesarica takoj po pri. hodu v Antiuro. že mogla kopati v njiho-kih prahu, ter radostno poslušali žviž-eredi, ki ise je pomikala dalje v obla-vem mleku. Gledalci so se smejali uhati ganje bičev in krike pastirjev. 145. Ko so bile osi ce mimo, so pritekli roji dečkov, ki so cesto skrbno osnažili in jo posuli s cvetjem in s pinjevimi vejicami. Množca si je zadovoljno pripovedovala, da bo vsa cesta do Antija tako posuta s cvetjem. Ljudstvo 'se je pogovarjalo o cesarjevem potovanju ter poslušalo pripovedi dosluženih vojakov in mornarjev, ki so pravili čudesa o tistih deželah, o morjih in njihovih pošastih. 146. Ko naj bi se sprevod začel, so oddelki preborijancev, cesarjeve telesne straže, obstopili cesto, da ne bi ljudstvo s lilo nanjo. Zatem je po cesti pri. šel oddelek numidijskih jezdecev v žoltih oklepih in z rdečimi pasovi. Imeli so čelade z velikimi naušn eami, ki so metala zlate odseve na njihova črna lica- 147. Na začetku pravega sprevoda so drdrali vozovi, kjer so bili naloženi škrlatni in svilen.' šotori, vzhodnjaške preproge, kletke z redkimi ptiči, katerih možgani in jeziki naj bi prišli na ce. sarjevo mizo, amfore z vinom in koši s sadjem. 148. Na stotine sužnjev je nosilo dragocene kipe in posode, etruške in grške vaze, zlato, srebrno in kristalno okrasje. Vsako krdelo sužnjev so varovali nadzorniki, oboroženi z biči. Sprevod, ki je nosil vse to cesarjevo bogastvo, je bil podoben nekaki sveti procesiji, zlasti, ko so prinesli še dragocena cesarjeva godala: plunke, grške, egiptovske in hebrejske lire, citre, piščalke, trobente in cimbale- Človeku, ki je videl to morje bogastva in pisanih barv, se je zdelo, da tod potuje kak bog Apolon ali Bakhus. Za tem so prišli vozovi, polni plemičev in plesalk, slikovito porazdelje. n'h v skupine. Z njimi so se vozili suž-sužnjice, namenjeni za zabavo: ^ečki n deklice, nabrani po vsej Gr. člJi in Aziji. Deklice so imele lase ume-spletene in zavite v zlate mrežice, ‘ca pa s0 imele pokrita, da jim ostri vcter iz Kampanije ne bj ožgal obraza. 160. Za novim oddelkom pretorijancev, ped katerih koraki se je tresla zemlja, ki so nosili rimske orle in ena-^enja, so dospeli neronovi levi in tigri, jih je cesar naprezal, kadar se mu je zahotelo nastopit: v vlogi boga Dioniza. Zveri so vozili na verigi Arabci in Indi, a bile so tako dobro ukročene, z venci Povite ter s cvetjem odete, da se je m®'*» kakor da so ustvarjene samo za igro. Včas h so dvignile ogromne glave, strašno sople ter se lizale s hrapavimi jeziki, ko so zrle v strmečo tolpo. 161. Med gledalci je bil tudi apostol Peter. Spremljala ga je Lidija, ki je imela lice pokrito z gostim zavojem, in pa Urzus, ki jima je bdi za stražo. Ko je Urzus odrival množico, da bi za svoja varovanca dobil dobro mesto, so ljudje godrnjali, a nejevolja se je spremenila v občudovanje, ko je Urzus pograbil ogromen kamen, določen za novo svetišče ter ga prinesel apostolu in Lidiji, da sta stopila nanj. 152. Vprav tedaj se je pripeljal cesar. Sedel je na vozu, podobnem odprtemu šotoru, da ®o ga vsi lahko videli. Voz je vleklo šest idumejskih vrancev, z zlatom podkovanih. Neron je bil na vozu sam, da b' ljudstvo gledalo samo njega, samo ob vznožju je imel dva pritlikavca. Na sebi je imel belo tuniko in ametistno togo, na glavi pa lavorjev venec. Odkar je bil šel v Neapelj, se je bil močno zredil. Na Vcu, kj je bilo strašno in bedasto hkratu se mu je, zrcalila neznanska trudnost in otožnost. 153. Cesar je pozorno poslušal kako, ga množica pozdravlja. Na uho mu je hrumel vihar vzklikov: „Zdrav božanski cesar, zdrav, zmagovalec! Zdrav, nepre-kosljivi sin Apolonov, zdrav, Apolon1“ Tisoči rok so se stegovali k njemu in cesar se je milostno smehljal. Toda njegovo oko je videlo, da se za zidovi, kamenjem in drevjem skrivajo srditi obrazi. Slišal je vzklike in grožnje ka. kor: „Itdečebradec! Rim boš zažgal s svojo grivo! Morilec! Vrzi s sebe škrlat!“ Dobro je razločil te vzkVke in zdaj pa zdaj je pritaknil k očesu brušeni sma- ragd, da bi si zapomnil tiste, ki so ga žalili s temu vzkliki. 154. ' Apostol je stal z Ligi j o na svojem kamnu. Ko se je cesar pripeljal mimo njega, je oko za dolgo uprl tudi v starčka na skali. Peter na skali in Neron sta •se spogledala v hrumu vzklikajoče mno. žice, kakor se spogledata vladarja dveh svetov, od katerih eden premine kakor kratek sen, drugi pa bo večen. 155. Ko je bil cesar mimo, je osem. zamorcev . prineslo prekrasno nosilnico v kateri je sedela Popeja, ki je ljudstvo ni maralo. Imela je na sebi obleko ame-tistne barve, kakor cesar. Sedela je v r.osilnci nepremično in zamišljeno kakor krasna boginja. Ni se brigala ne za pozdravne, ne za sramotilne vzklike ljudstva. Za cesarico so se peljali dvorjani, leni Petronij, ki mu je množica veselo vzkl kola, Tigelin, za katerega se ljudstvo ni menilo, Domnicij Afrikaner in. Vespazijan, zmagovalec iz Judeje, ter množica žensk, ki so slovele po lepoti, bogastvu in razuzdanem življenju. 1> lo je toliko sijaja, lepote in bogastva, da ljudje niso vedeli, kaj naj bi gledali. 156. Vinicij je potoval na koncu sprevoda. Ko je nepričakovano zagledal apostola in Ligijo, je skočil z voza, ju ganjeno pozdravi1] ter začel naglo govoriti : „Ti si prišla? Ne vem, kako naj ee' ti zahvalim, Ligija! Pozdravljam te in se poslavljam, pa ne za dolgo. Kadar bom utegnil, se bom povrnil k teh ! Zdrava ostani!“ 167. Ligija se je s kamna sklonila k njemu in rekla: „Zdrav bodi, Mi rko! Naj te spremlja Kristus in ti odpre dušo po Pavlovi besedi!“ Vinioij ji je bil namreč povedal, d» bo vzel Pavla s sabo v Antium, da ga bo poučeval o Kristusovem nauku. Bil je vesel, ko je videl, da je Ligiji toliko do tega, da bi se čim prej spreobrnil. „Naj bo, kakor praviš, očesce moje! Pavel bo vedno z mano, da mi bo tovariš in učitelj. A zdaj odgrni zavoj, ladost moja, da te bom še enkrat \i" del!“ Vzdignila je krinko ter r.iu pokazala svoje jasno lice, iskreče se oči in vso lepoto. Vinicij pa jo je prijel za roko ter ji jo poljubi! v veliko začude- nje vse množice, ki ni mogla razumeti, zakaj odlični dvorjan skazuje tako čast bornemu oblečenemu dekletu. 158. Peter je z Ligijo in z drugimi kristjani krenil v mesto, Premišljal je o veličini, moči in bogastvu Rima, ki ga ja osupnil, hkratu pa pokvarjenosti in zlu, ki je vladalo v njem. V svojem preprostem srcu se je čudil, kako more Bog satanu pustiti v središču sveta toliko oblast. Iz premišljanja ga je vzbudila Li-gija, ki je zaklicala: „Vse mesto je kakor v ognju!“ Sonce se je bilo do polovice že skrilo za griče. Vse nebo je pokrivala rdeča večerna zarja. Na desni je bilo videti velikansko ozidje Velikega cirkusa, nad nj.m so se dvigale cesarske palače na Palatinu, pred njimi pa je nad Forumom vstajal Kapitol s svojimi svetišči. Vse je bilo rdeče, ko da bi se povsod pretakala sama kri- „Vse mesto je kakor v ognju,“ je rekla spet Ligija. „Jeza božja počiva nad njim,“ je dejal Peter ter kakor v obrambo dvig-gnil roko. 169. V Lavrenturmi so bili cesar in njegovi spremljevalci gostje Popeje, ki jim je pripravila sijajen sprejem. Po obedu so se v zlatih ladjicah vozili po morju. Veslali so sami, ker je cesarici tako godilo. Neron je stal pri krmilu ter z liro v roki prepeval slavospev morju. Na drugih ladjah so goste spremljali sužnji, kj so igrali na morske školjke. 160. Vinicij je bil tudi med gosti: im je moral sedeti na ladji pri cesarici. Ko so se daleč na morju prikazala jadra, jih je prvi zagledal Vinicij. Cesarica je takoj dejala, da nj njegovim očem nič skritega. Naglo si je pokrila lice ® plaščem ter ga vprašala, če bi jo spoznal 'tudi pod krinko. „Kje neki!“ se je vtaknil v pogovor Petronij, ki je slutil nevarnost. „Za oblakom niti 'sonca ni videti, pre-jasria.“ „Vinicijev pogled bi mogla zaslepiti samo ljubezen," je dejala Popeja ter mu začela naštevati razne plemkinje in ga spraševati, katero ljubi. Nazadnje je začela govoriti itudi o Ligiji. Odgrnila je obraz ter gledala pozorno in jezno. Vinicij je stiskal pesti in bi' bil ob prvi žal besedi zbesnel, tedaj pa je Petronij obrnil cesaričino pozornost drugam, s tem, da je ladjo okrenil. KAJ BI DANES REKEL? Naročli so mi, naj priredim za DŽ poizvedbo, ki jo je med svojimi bralci izvedla neka pomembna argentinska revija. Vprašali so jih, katerega izmed 10 stavkov bi po njihovem mnenju danes spregovoril Kristus. Odgovor; so takile: 1. „Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil...“ 46% Nedvomno. To je bil eden izmed Kristusovih stavkov. Gotovo najpomembnejši. Pomislimo samo na to: ne „kakor sam isebe“, ampak „kot sem jaz vas ljubil"! Pa mi ? 2. „Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo.“ 27% Vsaj v vsakdanjem življenju — priznajmo! — smo sprevrgli lestvico vrednot. Kraljestvo božje že,“ pravi marsikdo, „ampak najprej je treba misliti na jed in obleko... na stanovanje...“ Zmota je v tem, da najprej povemo to, kar je resnično, potem pa skočimo v prazno. Ko bomo namreč vse to imeli (kdaj?), kaj potem? Nasprotno pa... 3. „Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje človeku, po katerem pohujšanje pride.“ 23% Malokdaj je bil Kristus tako trd: mlinski kamen na vrat, da se pogrezne v globočino morja... Pohujšanje je kamen spotike na poti, ki jo hodi brat, je napad na ljubezen do bližnjega. ---c---- 4- „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo jn vsem mišljenjem.“ . 20% Največja nevarnost vernega človeka (ozf človeka, ki1 pravi, da je veren), je v tem, da zanaša razkol med srce, dušo, mišljenje, skratka: v življenje po ljubezni. Ljubezen do Boga hoče združiti s polno drugimi „ljubeznimi“. Bogu daje le košček srca, drugo si delita zlato in blato, največ pa „jaz“. 5. „Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?“ 19% Nedvomno se mu je tresel glas, ko je govoril te besede. Predobro Kristus Ve, kaj ga stane vsaka dušal »Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.“ 1 18% To je seveda norost — človeško gledano. Pojdite v Dachau ali Auschwitz, Bubjanko, Sibirijo, Kitajsko..., pa recite vsem tem živim okostnjakom: Blagor v®m, srečniki! Al": je vse skupaj strahoten posmeh na vso njihovo bedo in trpljenje, izraz najgršega sadizma — ali pa gre za čisto novo gledanje na ves svet, za čisto bovo stvarnost. »Nihče ne more služiti dvema gospodoma.. . Ne more služiti Bogu in mamonu-“ 17% Ali so stvari za nas ali mi zanje Ali one nam rabijo ali mi njim služimo! Zakričimo današnjemu človeku v brk: stvari niso naš bog.. . mi smo njihovi gospodarji, lastnina Njega, čigar je vse. »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.“ 16% „V duhu“, ne na duhu- Pa tudi ne ubogim zares. Tudi resnično ubogi na zemeljskih dobrinah so lahko bogataši ali skopuhi ali lakomneži v duhu- »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaž vas bom poživil-“ 16% Težko, da bi kdaj kirurgija in klinično zdravilstvo zmogli toliko, kot danes. Boljše: nikoli doslej. Pa še nikoli ni bilo toliko stiskanih vesti, tolikšne duševne bede. Kako se prileže današnjemu svetu taka tolažbe polna beseda od Tistega, ki je izpil kelih do dna... H>. „Jaz sem Pot in Resnica in Življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po ment“ 13% Strašna je tragedija sodobnega človeka: mora priti k Očetu! a ne ve, kako! Rešitev je le ena: Kristus, živi, v Cerkv; podaljšani Kristus- Ko duhovi medle v nadnaravni slabokrvnosti, ko se izgubljajo na neštevilnih stezah brez smeri... Kristus je edino znamenje ob poti in Pot, — edina Pot, ed:na Resnica, edino Življenje! J. R. GLAS IZ RIMA BOLJŠE ŽIVLJENJE KMEČKEMU LJUDSTVU! Potrebno je, da si vsi prizadevajo za razvoj in napredek poljedelskega gospodarstva, da se tako dosežejo tisti življenjski' pogoji, ki so potrebni za do. stojno življenje človeka. Poljedelski delavci imajo isto pravico do sadov sodobnega napredka in tehnike kolt vsi ostali delavci. To so uprav čena pričakovanja. Katoliška Cerkev jih podpira in je pri vseh prizadevanjih tesno povezana s kmečkim ljudstvom. To je pokazala že okrožnica Mater et Magistra, katere nauk je sedaj Itreba praktično aplicirati. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru poljedelskim delavcem Italije 11. aprila 1962.) KRIŽ JE ZNAMENJE VSTAJENJA Vera nas druži in vodi na poti k istemu cilju. Kristus nas je odrešil in s trpljenjem, odprl vrata v večno življenje. Kristus je bil križan za nas, trpel je za nas, zato ga častimo in prosimo, da nas združi s seboj, k križu. S trpljenjem in žrtvami vsak izmed nas sodeluje pri Kristusovem zmagoslavju, pri’ veličastvu križa, ki je znamenje vstajenja in zmage za vse, ki vanj ve- rujejo. (Sv. oče Janez XXIII. v splošni avdienci 19. 4. 1962) VOJAŠKA DISCIPLINA IMA VAŽEN VZGOJNI POMEN Vojaška disciplina more veliko siu ■ žiti in pomagati pri vzgoji močnih značajev, odločne volje, velikodušnosti in stalne delavoljnosti. Končno je vsak vojak na isvojem mestu, kjer nikoli ne manjka prilike za borbo proti skuš' njavam :,n proti zlu. Da pa zmoremo to borbo dobro voditi in tudi zmagati, je potrebna močna in trdna vera. (Sv. oče Janez XXIII. v splošni avdienci T 4. 1962) MOLITVE IN ŽRTVE SO POTREBNE ZA USPEH VESOLJNEGA CERKVENEGA ZBORA V posebnem pismu prebivalcem, mesta U ma z dne 8- 4. 1962 sv. oče Janez XXIII. vabi in prosi vernike večnega mesta, da molijo veliko za dober uspeh prihodnjega vesoljnega cerkvenega zbora. Ta vesoljni zbor, je za rimsko mesto velika čast, a tudi velika odgovornost. Papež pozna svoje ovce večnega mesta, je v tesnem st ku z njimi. Zato jih vabi k obnovi duhovnega življenja in gorečim molitvam- Doseči se mora harmonija med mislv. in dejanji vsakdanjega življenja ter hioiitvami. MlR MED NAHODI JE MOGOČ SAMO NA TEMELJIH RESNICE IN PRAVICE, KI JO Uči KRISTUS Katoliška Cerkev si veliko pr'zadeva 2a mi: med narodi. Kot odnosi med Posamezniki tako tudi med narodi ne ^ntejo sloneti na sili, ampak morajo biti urejeni s pravnimi normami, ki so v skladu s splošnimi moralnim' načeli Dajne vrednosti. Da pa bo to mogoče, Se je treba otresti zmot kot so vera v 'astno silo in moč, pretirani nacionali-Zem, k: zastruplja življenje narodov. Spoštovati se morajo .pravice oseb in Pur0dov. Za to si Cerkev v svojem sejalnem nauku toliko prizadeva. Repični mir more prit" samo od Boga 'h ta mir ima samo eno ime: mir Kristusov. če hočem.o imeti ta mir, motamo sprejeti nauk, ki nas ga uči Kristus, Druge poti ni. (Sv. oče Janez ^Xlll. v nagovoru udeležencem evropske konference pravnikov v avdijenci 4- 4. 1962). Mati žalostna nas vodi K SVOJEMU SINIT NA KRIŽU Marija je vedno z Jezusom. Tud': v D'Pljenju je bila z njim. Tudi mi bo, '!im.o vedno z Marijo materjo žalosti, ''a nas bo vodila v popolno združenje z njenim trpečim Sinom. (Sv. oče v Pridigi v rimski cerkvi Sante Marie 'n Transpontima, 9. 4. 1962) Velika prizadevanja cerkve za krščansko življenje Katoliška Cerkev si veliko priza-'leva zg krščansko življenje svojih vernikov, poleg tega skrbi tudi za lepoto 'n Č stost liturgičnega življenja in apostolsko delo. To so velike naloge prihodnjega vesoljnega cerkvenega zbora, ki bo začrtal važne smernice za bodoče dušnopastirsko delo, ki bo odgovarjalo potrebam človeka naše dobe, ki je tako rad raztresen in tostransko usmerjen. (Sv. oče Jan-z XXIII. v govoru ob zaključku zasedanja glavne komisije bodočega vesoljnega cerkvenega zbora .. 4. 1962 ) MARIJA NAM VEDNO POMAGA, DA OSTANEMO ZVESTI KRISTUSU Vsa naša pričakovanja, težave in trpljenje polož-mo v roke Mariji, ki je roa'ii Kristusova in tudi naša, in jo z zaupanjem prosimo, da nam pomaga in nas vodi. Tako bomo dosegli notranji mir, ki je že predsoba na zemlji za raj v večnost1. Zato pa je Hreba veliko delati, moliti in ;se žrtvovati (Sv. oče Janez XXIII. v homiliji 1. 4 1962). VATIKANSKI RADIO PROTI SMEŠENJU ZAKONA Vatikanski radio je v svoji oddaji 4. apr'la izjavil, da tisk, ki objavlja razporoke in razne zakonske žaloigre, sramoti resnost zakonskega življenja in skrito vsakdanje junaštvo milijonov za-> konskih parov, ki smatrajo družino za oltar, kamor velikodušno polagajo žrtev svojega življenja. Mnogim, se zdi' zakon igra. Kar ne morejo in ne znajo pridobiti tiste resnosti in srčnosti, ki ju zahtevata spo-. štovanje do življenja, ne doseči tiste velikodušnosti in plemenitosti, ki sta potrebni za pristno človeško ljubezen. Tisk vedno išče novic, ki vzbujajo pozornost. Vihravost in lahkomiselnost teh „odraslih otrok“ v zakonu mu daje mnogo snovi za take novice. Pa bi moral ti»k o zakonskih žaloigrah večkrat molčati. Kdor namreč oznanja, povelk čuje in širi le senčne strani in samo temne zgodbe zakonskega življenja, ogroža in napada nravno zdravje družbe, katere osnovna celica je družina. ■-28 BOI DAVIDU DOKTORIČU V SPOMIN V vrsti zaslužnih mož za Duh.vno življenje zavzema pomembno mesto •č. g. David Doktorič, goriški duhovnik, k: je umrl kot izseljenski duhovnik v Montevideo 12. aprila letos. Bil je sin slovenskega očefta, čigar korenine so segale v Metliko in furlanske matere i« Cervignana. Zaradi očetove službe je bil rojen v slavonskih Našicah, toda kasneje se je družina preselila v Gorico, kjer je David študiral srednjo šolo in bogoslovje. Rojen je bil leta 1887. Novo mašo je pel leta 1911 in bil takoj nastavljen na centralnih mestih goriškega narodnega in verskega udejstvovanja. Bil je kaplan pri sv. Vidu (na Placuti) in nastavljen kot ravnatelj Alojzijevišča, ki je bilo malo prej ustanovljeno v Gorici za vzgojo slovenskih kmečkih sinov; iz tega zavoda je izšla dolga vrsta najboljših slo. venskih javnih delavcev na Goriškem. Saj ga skoro ni imena v goriški slovenski javnosti,ki, ki bi' ne bil kako leto gojenec Alojzijevišča, kjer so vladale v složnem razmerju sv- tomonazrne ideje kraškega kladivarja, pozneje škofa na Krku, Antona Mahniča, socialno, politične ideje dr. Kreka In pesniški ideali Simona Gregorčiča, goriškega slavčka. To so bile tri zvezde, ki so tudi svetile na pot življenjskega dela mlademu študentu, pozneje duhovniku in javnemu delavcu, Davidu Doktoriču. Ko je bilo konec prve svetovne vojne je postal škofijski kancelist in zvest0 stal ob strani nepozabnemu nadškofu msgr. F. Sedeju. Stal je tako ob strani centralnim osebam goriškega življenja: Bitežnik, Šček, Terčelj, Kemperle, Bratuž, Rejc, Abram, Kralj, Velikonja, Lavrenčič in Bevk so imena, katera pozn» vsakdo. Vsi ti tvorijo krog Davidovega dela n življenja. Imel je posebno žilico tudi za glasb» in je pomemben komponist. V njegovih spomi nih najdem marsikak odmev njegovih glasb, ki so podtale splošna narodna last, tako v cerkveni kot v svs" tni pesmi. V Gregorčičevi šoli je dobil ljubezen do pesmice; že v krvi pa je im°* tudi lepo psano besedo za razprave in članke, s katerimi je obravnaval pereče sodobne in razne zgodovinske problem6- Kot javen delavec je postal celo ravnatelj goriške Zadružne zveze, ki je bila hrbtenica slovenskega odpora prof' italijanskemu potujčevanju. Po smrti dr. Sedeja je položaj postajal vsak čas težji' in je tako let» 1927 izginil iz Gorice, ker bi moral sicer na Liparske otoke, ko>t je zadel0 č. g. Terčelja in še mnoge druge slovenske duhovnike. Tisoči Slovencev so v tistih letih hiteli v Argentino. Kaj ise godi v JuŽn' Ameriki ? Č. g. Merkun je prišel n» ogled v Južno Ameriko in začel vzbujat’ zanimanje slovenske javnosti z» brate v Argentini. Prvi je odgovoril č. g. Kastelic. je videl, da ne bo zmogel sam dela, h* ga čaka, je šel domov po pomočnik» In dobil mene in po dolgem prizadevanju slednjič prepivčal tudi č. g. D»' v*da, da je on mož, katerega Slovenci v daljni deželi posebno potrebujejo, ker ima med njimi prijatelje, znance in celo. sorodnike. Lta 1936, meseca septembra, je prijadral in takoj stopil v središče slovenske dejavnosti. Njegovi prijatelji so se spomnili, da je bilo tisto leto čas njegove srebrne maše. On jo je na tihem opravil na Kredarici, pred odhodom v Argent:no, a slovesno smo imeli na Paternalu oktobra meseca. Zbrala se je tedaj vsa zavedna slovenska katoliška družina iz Buenos Airesa skupno z najbolj vidnimi Predstavniki jugoslovanski oblasti. Le hrvaškega dela ni bilo, ker je ustaštvo tedaj držalo Hrvate v ostri napetosti Proti vsemu, kar se je imenovalo jugoslovansko. Par mesecev kasneje je bil postavljen č. g. Doktorič kot izseljenski ko. respondent v Urugvaj, kjer je b?lo kakih 300 Slovencev in kakih 3000 ostalih jugoslovanov. Z veliko ljubeznijo je začel zbirati rojake. Pridigal jim je po slovensko in hrvaško. On je delal iiz resnične ljubezni do Boga, toda ljudje iz narodne mržnje niso odgovarjali, kot je želel. Imel je razna predavanja v slovenskem krožku, ki ga je on ustanovil v prekmurskem društvu in še ob srugih prilikah. Zelo radi so ga poslušali »n še danes se spominjajo njegovih pomembnih izvajanj iz slovenske narodne in kulturne zgodovine, o slovenskih možeh in običajih in o lepotah naše domovine. Sem pa tja je prišel kdaj v Buenos -Aires in je bil to praznik pesmi, kajti naš pevovodja Ciril Jekše je za take prilike pripravil č. g- Davidu vedno kako lepo presenečenje s kako njegovo pesmico. V Urugvaju je poleg uradne službe bil tudi kaplan, najprej pri slovenskih šolskih sestrah v Coloradu, pozneje pa v Montevideo. Tudi je bil delaven v Katoliški akcij-' kot duhovni vodja krožkov akademičark. Bil je sourednik in plodovit pisatelj pesmic in člankov za Duhovno življenje. Včaisi;h se mi je malo pojezil, ker sem mu kako pesmico prikrojil po svoje. On je rekel: „po rovtarsko“, jaz pa sem povedal: po meri, kot je dala stran... Ko je prišla tragedija slovenske domovine po letu 1945, je č- g. David zaostal nekoliko za časom. On, ki je zra-^tel v goriški narodu' borbi, nikakor ni mogel umevati tako kot Krajnci, ki so ofarstvo doživeli na lastni koži. Bil je oster protikomunist. Ni tukaj prostora da bi dokazoval iz nešteto pisem, katera sem našel v njegovi zapuščini, toda res je to, da je njegovo srce krvavelo zato, ker je ta nesreča prišla nad domovino. 12 aprila so se mu stekli dnevi. Bil je najprej v bolnišn:ci, kjer je silno trpel, ker so ga imeli vsega v mavcu in mu nihče ni sregel in še celo denar, ki so mu ga obiskovalci prinesli, da bi ga imel za napitnine bolničarjem, mu je bil večinoma pokraden- Zadnjih 15 dni je bil Duhovskem domu, kjer je že več let živel in so tako zanj skrbele šolske sestre. Sedtr; Roza in Angelika, slovenski I rojakinji, iz zavoda Marijinega srca. sta se vrstili vsaka po eno noč; podnevi so prihajali drugi, da je imel tako olajšane zadnje dneve svojega trpljenja. Od zlate maše, katero s» mu priredile naše šolske sestre v zavodu Marijinega srca s slovenskimi rojaki, ki so nepričakovano lepo zepeli — sestra Angelika je zelo spretna organistka — je b:lo poslednje veselo doživetje starčka, ki je že računal na obisk bele dekle — je njegovo zdravje šlo vse bolj navzdol. Komaj je podrsaj e še hodil, a vendar je vsak dan hitel v cerkev Adoratris, kjer je bilo njegovo mesto, dokler ni odšel na operacijo kolka. Visoko stanje njegove arterioskleroze je bilo najbrž vzrok, da je podlegel. Ko sem zvedel za njegovo bolezen, sem se odločil: po vekki noči ga obiščem. Kupil sem vozni listek, a naslednji dan sem dobil že glas: je že rajni... 13 aprila so ga pokopali. Pred 17 leti je umrla prednica slovenskih šolskih sester Marjana Lončar. Prva znana slovenska smrtna žetev. Pokopana je bila v duhovski grobnici. Dan pred smrtjo je menil č. g. David: sestra Marjana me kliče... Pa ni .mogel slutiti, kaj te besede pomenijo; pa so pomenile: da je prišel v prav isto grobnico. Jaz sem pohitel vseeno v Montevideo, da obiščem rojake in uredim zapuščinske zadeve v kolikor me zadeva kot poslednjega iz trojice izseljenskih duhovnikov. In tako jc tudi moja dolžnost, da o rajnem kaj zapišem. Zbralo se je 26 aprila kakih 70 rojakov pri maši za rajnega in ob spominih njegove častitljive postave, plemenite osebnosti, aristokratske zunanjosti, izobraženega in zavednega Slovenca in apostolskega duhovnika. Msgr. Janez Hladnik ODPUSTKI ZA DAROVANJE VSAKDANJEGA DELA Da bi bilo človeško delo s tem, da ga darujemo Bogu, bolj pleme, ni'to in bolj prežeto z nadnaravnim duhom, je sv. oče Janez XXIII. dne 7. oktobra 1961, ko je sprejel velikega penitenciarija, podelil: 1. popoln odpustek, ki ga morejo pod navadnimi pogoji dobiti verniki, ki zjutraj delo vsega dneva, bodis: telesno bodisi duševno, na kakršen koli način Bogu darujejo; 2. nepopoln odpustek 500 dni, ki ga moremo prejeti vsakokrat, ko to delo pobožno in skesano s kakršnim koli pobožnim zdihljajem Bogu darujemo. Ta odlok ima veljavo za vedno, ne glede na to, kar bi mu nasprotovalo. ODPUSTKI ZA MOLITVE ZA UMIRAJOČE Sveta apostolska pemtenciarija je dne 21. oktobra 1960 izdala naslednji odlok. Da bi bilo bolje poskrbljeno za zveličanje umirajočih, je papež Janez XXIII. podelil naslednja odpustka: nepopoln odpustek desetih let vernikom, vsaj skesanega srca, ki sadove daritve svete maše pobožno darujejo, kakor pač morejo, za umirajoče; popoln odpustek pod navadnimi pogoji vernikom, ki to store vsak dan ves mesec. Med nami v Argentini Tominška proslava K.ot lanska, tako je bila tudi letoš-Na spominska proslava vseh junakov, F”v komunističnega nasilja in okupa-°'-jev med drugo svetovno vojno, prvo !^elj0 v juniju v dvorani pri salezi-^kah v ulici Yapcyu 132, v Buenos Airesu. , Udeležba je bila prav lepa; res ta. £a' kot se za to svečanost spodobi. roslavo je o tvoril predsednik našega °s^dnjega društva „Zedinjene Slove-*l^e" g- prof. Lojze Horvat. Slavnostni govornik je bil letos g. ,F' Tine Debeljak. V vsebinsko zelo °Katem in zanimivem govoru je pri-^za! dogodke pred in med revolucijo. SVetil je marsikatero nejasnost. , Po govoru je bila zborna deklama-fantov iz Slovenske vasi pod vod-v°m g. Ludvika Štancerja. Sodeloval je tudi pevski zbor iz Slovenske vasi, ki ga vodi g. Mirko Špacapan. S pesmijo „Oče, mati...“ je bila proslava zaključena. Po spominski proslavi pa je bila v zavodski kapeli sv,- maša za inaše žrtve, ki jo je daroval č. g. direktor Anton Orehar. Med sv. mašo je g. direktor imel tudi nagovor in sicer o idejni jasnosti. Pel je „Gallus“ pod vodstvom g. dr. Julija Savellija. Ob koncu je bil slovesni „Reši me“ za vse žrtve. MEDORGANIZACIJSKI SVET Naše osrednje društvo „Zedinjena Slovenija“ in Domovi v okolici Buenos Airesa so 25. marca 1962 ustanovili medorganizacijski svet. Namen tega sveta je ,.skupno preučevanje skupnih zadev in postavljanje vodilnih idej, po katerih naj udeležene organizacije uravnavajo svoje delovanje“. Svet sestavljajo člani izvršnega odbora društva „Zedinjena Slovenija“ in po štirje zastopniki vsakega doma, ki jih pa za to izberejo pristojha vodstva Medorganizacijski svet, ki je gotovo hvalevredna ustanova, saj v bratski povezanosti rojake druži, je doslej zasedal dvakrat. Na drugem zasedanju, ki je bilo 26. maja v Slovenski hiši na Ram6n Falcčnu 4158 v Buenos Airesu, je bilo na dnevnem redu: poslovnik meddruštvenega sveta; referata o mladinskih vprašanjih, ki sta ju podala g. dr. Alojzij Starc in g. Marko Kremžar; debata in zaključki ter slučajnosti. Zasedanja so se udeležili člani izvršnega odbora „Zedinjene Slovenije“ in zastopniki Domov: Berazategui, Ca-rapachay, Slovenska vas, Ramos Me-jia, San Justo in San Martin. ALOJZIJEVA PROSLAVA Med prireditvami naše šolske mladine je zelo priljubljena vsakoletna Alojzijeva proslava. Letos je bila prav na- praznik mladinskega zavetnika, na dan Svetega Rešnjega Telesa. Bila je v Ciudadeli, v mestu, ki je prav blizu Buenos Airesa. Najprej je bila v župni cerkvi isv. maša z govorom in skupnim svetim obhajilom. Sv. mašo je daroval č. g. direktor Anton Orchar. V govoru je otrokom, nakazal ljubezen sv. Alojzija do sv. obhajila. Po sv. maši, med katero so pod vodstvom svojih učiteljic peli vsi otroci, je bila v župnijski dvorani lutkovna predstava, katero je letos s sodelavci pripravil g. Marijan Trtnik. V imenu „Zedinjene Slovenije“, kateri je poverjena iskrb za slovcnsk0 šolske tečaje, je v dvorani vse zbran® pozdravil in otrokom nekaj misli spi-®" govoril g. France Pernišek. SVETA MAŠA PO VZHODNEM OBREDU V nedeljo, 24. junija, je bila v Sl®-venski hiši sveta inaša po vzhodnem obredu. Daroval jo je č. g. S. Eiletz, S. J., ki je pred kratkim dospel v Buen®® Aires. S to sv. mašo smo počastili naša slovanska apostola, sveta brata Cirila ir. Metoda, ki sta sedaj tudi patrona ljubljanske nadškofije in molili z8 uspeh vesoljnega zbora, ki se bo pričel 11. oktobra. AVGUST Splošni molitveni namen: Molimo, da bi vsi kristjani podpirali delo vesoljnega cerkvenega zbora z gorečo molitvijo in prostovoljno pokoro. Misijnski molitveni namen: Molim®' da bi bila Cerkev sposobna učinkovit® in primerno značaju in zahtevam različnih ras spolnjevati svojo učenišk® službo. Molitvena zveza za slovensko domovino: Lanskega avgusta je neki slovenski časopis v tujini prinesel sledečo porazno novico: „Vajino skupno življenj®“ je naslov knjižici, ki jo dabe v Ljubljani novoporočenci. .. Vsebina knjižic® seveda zametava božje in naravne zakone in vse družinsko življenje postavlja na komunistične osnove, kar b® imelo za posledico še večje nazadovanj® biološkega razvoja slovenskega naroda-ker je že sedaj več smrtnih primer®'' kot pa rojstev...“ Z molitvijo, trpljenjem in zatajevanjem rešujmo svoj narod pred duhovnim in tvarnim poginom! Pirmorske vesh 1>VA SREBRNOMAŠNIKA Dva goreča in zelo priljubljena go-Dška duhovnika sta v maju praznovali 25-Ietnico mašništva, prof. Mirko in Bernard Špacapan. Ime prof. Milka Fileja je že znano širom naše dežele in tudi drugod po svetu, kjer Prebivajo Slovenci. Saj je 'tako tesno Povezar.o z vsem našim kulturnim življenjem. Poleg bogatih čednosti, ki di-cijo našega srebrnomašnika, mu je Bog Podelil še pcicben dar za petje in mu-ziko, katero vneto goji že izza semeni-ških let. Rojen v Medani v Brdih je *®ta 1937 zapel v tem rojstnem kraju Prvo sv. mašo, nato deloval v Idriji, Mavhinjah, kjer je dokončal konservatorij. Ko se je vrnil v Gorico, je postal Profesor petja na učilišču in strokovni ‘s°li ter kmalu ustanovil zbor „Lojze Bratuž“, ki se je močno uveljavil s koncerti v Gorici, Trstu in na Koroškem, ter z nastopi na radiu. Srebrno •Oašo je imel v cerkvi sv. Ivana dne 23. maja zvečer-, številna udeležba je Pokazala, kako je g. profesor priljubljen. Zadnje čase pa je zdravstveno zelo oslabel, tako da se je moral prav to dni (4. junija) podvreči težki ope-Diciji na želodcu. (Op. ur.: Ko je bila naša revija v tisku, pa je prišlo spo-r°čilo, da je g. prof. Filej umrl. Več 0 tem v prihodnji številki.) Drugi slavljenec letošnjega maja je g. Bernard Špacapan, doma iz Mir, Pa v gorički okolici (sedaj pod Jugo-slavijo), ki jo v zadnjih 60 letih dala Bogu 8 duhovnikov in 15 redovnikov in redovnic. Po posvečenju je služboval v Brestovici ina Krasu, nato v Jamljah, nakar je sprejel mesto župnika v Pod-gori, kjer še danes pridno deluje. Pod-gora je delavsko središče, zato je prebivalstvo mešano, a dobri g. Špacapan skuša po najboljših močeh vsem ustreči in ga imajo vsi verniki radi, najsibo Slovenci kakor Italijani. — Obema prelil nomašnikoma želimo še veliko let življenja in cbilo božjega blagoslova. PRIHOD NOVEGA NADŠKOFA Najslovesnejši in najpomembnejši dogodek minulega majnika je bil tudi za goriške slovenske vernike prihod novega nadškofa msgr. Andreja Pan-grazia, dosedanjega škofa v Livornu. Goriško ljudstvo ga je z vsem navdušenjem. sprejelo v nedeljo, 27. maja-Prispel je v spremstvu neštetih avtomobilov iz Ogleja, kjer se je poklonil spominu nekdanjih patriarhov. Vzdolž vse poti do Gorice so ga verniki toplo pozdravljali. Iz škofije do stolnice je šel v sprevodu, v katerem »so bile zastopane vse verske organizacije, duhovščina, stolni kapitelj in najvišje mestne oblasti. V stolnici so nato prebrali papeško imenovanje, nakar je imel novi goriški nadškof svoj prvi govor na svoje vernike. Njegove besede so verniki z odobravanjem sprejeli. Že takoj prvi teden je goriški nadškof pokazal, kako želi živeti s svojim, ljudstvom. Sestal se je najprej z goričkimi bogoslovci, obiskal vse bolnike po raznih bolnišnicah, maševal in pridigal v goriški ječi, na pokopališču, pogostil vse mestne reveže in se z njimi prijazno razgovarjal, obiskal bolne duhovnike, med njimi tudi č. g. Cirila Sedeja v Števerjanu. S hvaležnostjo in navdušenjem sledijo goriški verniki njegovo- mu delovanju, prepričani, da jim je Bog poslal pastirja, ki jim bo oče in ki bo razumel vse njihove potrebe. PODGORA Podgorska katoliška mladina je priredila v nedeljo, 20. maja, zelo uspelo igro „Vestalka“, vzeto iz življenja Rimljanov in prvih kristjanov, igra je bila tako brezhibno podana, da jo bodo dekleta ponovila (tudi v dvorani Katoliškega doma v Gorici, PRAZNIK TRŽAŠKIH SKAVTOV Tržaški skavti so imeli v nedeljo, 20. maja, prisrčen večer v Avditoriju. Najprej je nastopil skavtski zbor pod vodstvom prof. Marice Zupančičeve z vnsto narodnih. Nato je spregovoril starešina skavtov prof. Theuerschuh, lepe skioptične slike pa so gledalcem prikazale pestro življenje skavtov na taborenju. Prijeten večer je zaključila igra o sv. Juriju in pa šaljive točke. Tako so se tržaški skavti predstavili 'Širši javnoslti, ki jih je nagradilo s toplim odobravanjem in ploskanjem. ROJAN Za prvo obletnico otvoritve Marijinega doma je rojanska Marijina družba pripravila lepo igro „Namišljeni bolnik“. Igro je režiral rojanski osmošolec Franko Žerjal in je zelo dobro uspela. WVWWW/WWVWWftWflVAW RADIOODDAJNE IN TELEVIZIJSKE POSTAJE V SREDNJI AMERIKI Srednja Amerika ima mnogo več katoliških radio in televizijskih oddajnih postaj ko Južna Amerika. Nekatere zelo majhne dežele — kakor Salvador, Costa Rica in v prejšnjih časih tudi Kuba — se zelo odlikujejo po svojem visokem številu radio in televizijskih oddajnih postaj. Nekatere majo 24 televizijskih kanalov in 600 do 600 ra- diooddajnih in sprejemnih postaj n® 2000 prebivalcev — kakor je to v Salvadorju. To si kaj lahko razložimo. Vse te dežele so blizu Združenih držav. Nji' hova trgovina je tesno povezana z njimi. Tudi obveščevalna in prometna sredstva so v Srednji Ameriki bolj razvita ko v Južni Ameriki. Zanimiv je pregled radio in televizijskih oddaj v Srednji Ameriki. Pa-namš ima 17 posebnih oddaj; med njimi je same ena katoliška in sicer „Radio Kogar“, ki jo vodi p. Henrik Marija Laburu — HA 1 TV. — V Hondurasu je 13 posebnih oddaj; med njimi'je ena katoliška in sicer „La Voz de Suyapa“-naša tudi katoliške programe, katere Ena narodna televizijska oddaja pri-gleda in posluša veliko ljudi. — V Salvadorju je tudi ena katoliška oddaja oddaja „La Voz Panamčrica“, ki im® obenem tudi posebno šolo za dramatično umetnost. Država sama ima le eno oddajno postajo, zasebniki pa 20. Katoliška je med vsemi najvplivnejša. Salvador ima 2,200.000 prebivalcev, pa ims 600-000 radijev in 25.000 televizij ter dve oddajni postaji. Dominikanska republika ima 46 zasebnih oddaj, ki jih posluša nad 70.000 poslušalcev. Med njimi je tudi ena katoliška in sicer „Emisora Cultural Re-ligiosa“. Dve televizijski oddaji prinašata katoliški program, za 12.000 gledalcev in poslušalcev. — V Nikaragua so februarja ustanovili „Radio Cat6-lica de Nicaragua“ s silo 10 kilovatov z namenom, da bodo čim prej uvedli šole po radiju. -— Costa Rica ima 44 zasebnih radiooddajnih postaj. Med njimi so tri katoliške in sicer: „Radio Fides", „Radio Emaus“ in „Radio Sinai“ v škofiji San Isidro. Posluša jih 100 tisoč ljudi. Najmočnejšo radiooddajno postajo „Radio Garibe“ (10 kilovatov) imajo protestanti. Katoliški program oddaja 13 oddajnih postaj. Tri zaobljube POVEST IZ SLOVENIJE SPISAL JANEZ JALEN Matija Čop, Ovsenikov, je razodel Saleziju, da bo bogoslovje opust i. Mu Cerkvene in posvetne oblast] preveč Nagajajo. Celo leto je moral študirati brez vsake podpore na svoje stroške. Hibičev mu je pritrdil in povedal, da j^di sam ne nam.erava iti v bogoslovje, čeprav ima med' sorodniki dost: duhovnikov in bi doma kaj radi videli, da bi bil tudi on duhovni gospod. „Če misliš, France, da se boš lagodno prebijal skoz' življenje, se bridko n'°tiš,,‘ je podražil mladi čop še mlajšega Prešerna in mu nevede napovedal resnico: „Vprežem te, da najtežji l^rizar slovenstva sam spelješ na vrh najbolj strme Fehtarjeve strmine v Peršičih klancih.“ „Ho, ho, ho!“ se je zasmejal mladi Prešeren in spet srknil pož:rek vina. »Ne rečem, da ne. Vem pa, da pod udarni b:ča prav gotovo ne. In pa na ostro n>e boš moral prej podkovati, da bom zmogel,“ se je kar nekako zresnil Ribičev.“ „Te pa bom.,“ je odgovoril Ovsenikov, „in podkve bom dal pojekleniti.“ „Velja!“ „Velja!“ In sta s' iz študentovske burkavosti r javorjevo mizo pri Vrbanovcu v Za. breznici segla v roke, kakor bi se bila Pravkar pogodila za najbolj obsežno in najbolj rodovitno njivo na vsej sloven- ski zemlji. Bi sod 1, da sta Sg tudi zares pogodila, kakor se je kasneje pokazalo. „No, ko ne vesta s svojo odličnjaško študiranostjo drugega začeti, mi pa novo cerkev pomagajti zidati,“ se je ponorčeval šestdesetletni rodinsk: Salezij in odrinil na rob mize izpraznjen polič debelušni gospodinji Barbi, ki je pravkar spoštljivo prišla pogledat, če bi morebiti gospodje še kaj radi. In je Salezij pristavil: „Kruha vama ne bo manjkalo. Saj sta sama s kmetov doma in vidita, kako lepo kaže žito. Tudi od žeje vama ne bo treba umreti.“ „Saj,“ je nagnil po strani svetli cilinder Ribičev iz Vrbe, dolgolasi filozof. „Če jim bi bili," je tudi mladi Prešeren onikal gospoda župnika, „samo tisti Dermastjev gospod iz Dvorske vasi, Joža Pogačar, sveti mož, ki poldrugo uro mašujejo, pomagali zidati novo cerkev, bo šele na sodni dan popoldne posvečena.“ In so še marsikatero razdrli. Nazadnje sta Čop in Prešeren šla z gospodom gledat selišče, ki ga je izbral za novo cerkev. Bolj sredi fare ni mogel zadeti. Bohinjci' so kasneje rekli, da so na Breznici z opasnico zmerili, kje naj grade novo cerkev. Sonce se je že bližalo goram, ko so se poslovili, študenta sta zavila proti Vrbi. Župnik' pa je šel naravnost naprej na Rodine. Med potjo je pa v Krnicah stopil še k Marku. Stari se je pravkar vrnil s polja. Odkar sta. se b la zadnjič videla, je sodil Kristijan, se mu je hrbet za spoznanje upognil. In je vedel, da očeta najbolj grlzc Klemen, desetnik, ki se mu j g izgubil na Ruskem. Župnik je hotel opravit; kar na dvoru, pa Marko ni odnehal, dokler nista šla v hišo in sedla, da hi gospod spanja ne odnesel- „Oča! Spomladi bo treba začeti zidati,“ je Salezij začel. »Nisem nič proti, kakor sem bil rekel,“ je zagotovil Marka, da hoče ostati mož beseda. »Pa boste kaj pomagali ?“ „Z delom ne morem, sem zadnje čase oslabel. Bom pa kakšen goldinar več primaknil. Trideset srebrnih sem vam bil namenil.“ „Kar lepa vsota za preužitkarja," se je obljubljenega prispevka razveselil zaradi nove stavbe zaskrbljeni Kristijan. „Kaj pa —“ je malo pomolčal župnik — „če bi tudi kot najbolj ugleden mož in cerkveni ključar svetega Klemena v Krnicah in na Rodinah malo okrog ljudi stopili in zbrali denar, k: ga je kdo voljan dati za zidavo nove cerkve.“ „Nak, tisto pa ne," je zrastel Marka. „Za vse na svetu ne. še tega naj nikomur ne povedo, da sem jim jaz trideset. goldinarjev obljubil. Boste videli, kakšen punt nastane, ko začnete zidati.“ Salezij Kristijan je skomignil z rameni: „Pa naj nastane punt. Jaz moram začeti zidati novo cerkev. Sem se zaobljubi.“ i „Jaz sem pa zadovoljen, da sem že v letih in preužitkar in jim z dolom nič ne morem pomagati. Bi se tud; ne upal ne. Na Krnice, na Rodine in Studenčice se n:č ne zanašajte.“ „Mislite?“ „Za trdno vem. Kar se tega tiče, mi Pa kar prav/ hodi, da Klemena ni doma.“ Župniku je pa še bolj prav prišlo, da je Marka sam dregnil v razbolelo rano. Že večkrat bi bil rad povprašal, kaj je s Klemenom, pa ga, desetnika, ni upal spomniti. Zato je pa sedaj hitro poprijel: „Kaj je mar Klemen kakšno pošto poslal?" „Nič se ne oglasi in sem čedalje bolj prepričan, da se nikoli več ne bo.“ Sta- ri Marka je nizko sklonil sivo glavo, da bi pr kril solzo, ki mu je stopila v oči. „Ko bi bil le slutil, kaj bo trmoglavec naredil, bi mu bil pustil, naj se oženi s tisto točajko. Saj je zares brhka nihče ne ve nič čez njo reč:. Samo nima ne nič.“ „Pa če bi se Klemen le vrnil?“ „Bi mu je ne branil, če je še te volje, kakor je bil. Pa kaj, ko ga več ne bo.“ „Bog vč. Vse je še mogoče. Samo potrpeti moramo znati,“ je Kristijan bolj tolažil potrtega starca, kakor Pa verjel v Klemenovo vrnitev. „Sicer pa pravijo, da tiste nastave ni več pod Broscem pri Žabarju. Na Bi' strici pri Brodarju sedaj meša dedcem glave. Pa se kar nič noče za nje meniti. Svoje sorte ženska. Menda ne mor-1 pozab ti Klemena, kakor ga jaz do smrti ne bom. Da je pa Klemen njo. če se res še kdaj vrne, bi pa kaj rad videl.“ „Ne, ne, oče! Tako pa ne smete govoriti,“ je rahlo posvaril modri Salezij- „Saj sem rekel, da mu je ne bom branil in bom besedo tudi držal kakor obljubljene goldinarje. Samo vrne naj se,“ je spet Marka dvignil glavo in njegovo oko ni bilo več solzno. Sonce je tonilo za gore, ko sta 53 stari Marka in šestdesetletni rodinski na dvorišču pred durmi razšla. Večer je bil lep. Zamišljen je korakal Salezij Kristijan po stezi proti Rodinam. Ko je po nizkem klančku stopil na peščen kolovoz, ki pripelje na pot prt znamenju sv. Ane, se mu je kar milo storilo. V svetlobi ožarjenih gora se mu je zazdela cerkev sv. Klemena tako lepa, kakor do sedaj vsa dolga leta še nikoli ne. Mogočno se je dv:gal rdeči bučasti zvonik, kateremu sta kakor še ne odrasla sinčka drugovala prav taka, eden nad kupolo nad božjepotno kapelo Sv- Frančiška Ksaverija, drugi pa nad ®Vl Ano, materjo vseh mater. In cerkev? e skodlasta streha je glavno govorila, °a jo je oblikoval pravi mojster. Ne, 116• Podreti hi jc ne mogel, četudi bi za ^elej ostal sedež fare v zadnji vasi proti “egunjam. Bog ji daj še stoletja živ» tlenja. On sam pa —? Kaj bi se obotavljal. Veže ga zaobljuba, pa amen. Odločno je stopil za zidom obsežnega in izravnanega župnijskega vrta, se Povzpel čez tri stopnice v župnišče, Povečerjal, prižgal luč in se še isti ve-Cer lotil pisanja. Noč je bila tiha, kakor bi bil ves evet izumrl. Noben ptič se ni oglas'1. Sa-»o vešča je prifrfotala malo pred polnočjo skozi odprto okno. Privabila jo io še vedno prižgana luč. Enaindvajseto poglavje SVOJEGLAVI PUNTARJI Vešča je bila, odkar ljudje pomnijo, Napovedovalka nesreče. Le zakaj ni tisti v®čer, ko je pravzaprav v resmci začel **dati cerkev, rodinski župnik Salezij Kristijan okna zaprl, da bi ne bila mogla Prifrfotati vešča k njegovi luči. Saj v Vraže ni verjel. Pa vendar. Prenekatero Vrenko uro je moral preživeti zavoljo Nove cerkve. Dokajkrat se je spomnil Pregovora: kdor si hišo gradi, si rad 6rob izgradi, pa ne iz kamenja, iz sa-Niih skrbi. Najprej Štefan Jalen, Kuhar z Brežice, po ženski strani potomec slovitega čebelarja Antona Janše, ni bil nič kaj Pri volji prodati svet za cerkev in žup-Nišče. Kdo pa rad pogreši sadovnjak s ®tarimi tepkami, kj ga leto na leto oskrbujejo s hruškovcem ? Potem pa še edino Njivico, tako blizu doma, da bi jo lahko skoraj skoz' okno plel. Naka! Za noben denar ne, če bi ne šlo ravno za cerkev. Dolgo se je izmikal. Nazadnje je pa le pristal in zamenjal — ne prodal — vrt in del svoje njive Pod vrtom, za njivo na Ledinah. In še potem je hodil ves teden še pred dnem v Zavrh in se vračal šele v temi, da ni mogel videti in slišati, kako so podirali stare tepke in češnje na obli groblji, kjer še sedaj stoji bivše župnišče. Potem so zapeli krampi in lopate in niso utihnili, dokler ni zemlja zmrznila. Iz vseh vasi so hodili kopat in si prinašali malice sabo, samo iz Krnic in Rodin in Studenčic ni bilo nikogar blizu. Tudi če bi rad kdo šel, si ni upal, ker se je upravičeno bal, da ga tisti, ki so bili najbolj svojeglavi', me pretepejo. Puntarji! Zemlja je trdo premrznila. Salezij Kristjan in Dermastjev gospod iz Dvorske vasi, njegov stari pomočnik, sta se sredi puntarjev v rodinskem župnišču počutila kakor na mravljišču v najbolj vročem poletnem soncu. Vse vasi so prispevale, Ta več, druga manj. Samo Krnice in Rodine in Studenčice nič. Kljub temu je ta in oni stisnil kakšen goldinar na skrivaj priljubljenemu Sa-leziju, še raje pa pobožnemu Derma-stjevemu gospodu. Odtajal se je led in skopnel je sneg. Preden se je Reber od Most do Begunj — najlepše kakor v slovo za sv. Klemenom nad Rodinam; — rdeče pregrnila z resjem, so s pticami vred na Breznici znova zapeli krampi in lopate za novo farno cerkev sredi župnije. Takoj po veliki noči, ko je na Rodinah komaj aleluja utihnila, je zidarski mojster Blaž Zamolo iz Gemone s svojimi' delavci vzidal temelju; kamen za novo cerkev na Breznici. Blagoslovit so jo prišli sami gospod knez in škof Avguštin Gruber. KJE J E KAJ Srečni in ponosni 449 Nova pota v izseljenskem dušnem pastirstvu 450 Drobtinice 453 Strah pred sodbo 454 Krščansko ljudstvo in njegovi duhovniki 459 Vesoljni zbor — svetilnik v temi zmot 462 'Vera v argentinski zgodovini 467 Od vzhoda do zahoda 470 Slovenski izseljenci po svetu 472 Mladinska anketa: spolna vzgoja 481 Misli za vsak dan 481 Pogovor o naravi 483 Mati, uči me moliti 1 485 Ljubljanski škofje v preteklem stoletju 488 Quo vadiš 493 Kaj bi danes rekel? 198 Glas iz Rima 500 Davidu Doktoriču v spomin 502 Med nami v Argentini 505 Molitveni nameni za avgust 506 Primorske vesti 507 Tri zaobljube 509 LETO XXIX. št. 8 AVGUST 1962 Bditor responsable: . Antonio Orehar, RamOn Falcdn 4111, Ba. Aires. Registro de la Prop. Intelectual N9 574.991. Vleka tlakama Vilko S.R. L. Estados Unldos 426, B». Aires POVERJENIKI Argentina: Dušnopastirska pisarna. . Ramön FalcOn 4158 Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik. C. Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia", 3116 Glasa Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 131 A Treevlew Drive Toronto 14 Ontario Trst: Marijina družba. Via Risorta 3, Trleste, italia Italija: Zora Plščanc, Rlva Fiazzutta 18, Gorizia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Celoletna naročnina za AJ gentino ln države, ki na«” mejijo (razen Uruguay”: 400 pesov. za ZDA in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov: za Italijo 2.060 lir; drugod protivrednost dolarja.