Slovenski čebelar 10 Letnik LXXXXI-Leto 1989 LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Slovenski čebelar VSEBINA Marjan Skok: Krizni štab za zdravljenje čebel proti varoozi ......................... 281 Karel Majcen: Čebelarjeva opravila v oktobru ....................................... 282 Jože Bešvir: Vizija razvoja veterinarske stroke v zdravstvenem varstvu čebel ......... 284 bolezni Čebel Ludvik Klun: Razvoj toplotnega postopka uničevanja varoe ............................ 287 Metod Kranjc: Ločevanje pršice varoe od čebel s toplotnim udarom s pomočjo nizko-toplotnega termičnega aparata YU-static 45/15-20 varoa stop ......................... 288 Miloš Opačič: Ravnanje z antibiotiki in njihovo shranjevanje ........................... 289 Pavle Deu: Apitol - novo zdravilo in nov način zdravljenja varooze ................... 290 Luzio Gerig: Apistan - kaj je z dovoljenjem za promet v Švici ........................... 292 Pavle Deu: Ob prevodu članka apistan ... 293 Armin Tomašič: Postopek registracije zdravil za rabo v veterini ...................... 295 Ivan Vener: Izkušnje čebelarjev pri zdravljenju varooze v drugih republikah .......... 296 novice iz Čebelarskega sveta Martin Mencej: Pravijo, da je tudi to mogoče ...................................... 298 Edi Senegačnik: Samo z medom sem preživel ....................................... 298 Andrej Dvoršak: Srebrna medalja za Jugovo medeno žganje .......................... 300 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Lojze Ličen: Izkoristimo sončne žarke, ki nam prihranijo denar in trud ................ 301 KUHAJTE Z NAMI Ivan Žunko: Kuhajte z nami .................. 303 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Franc Levstek: Pionirji naprednega čebelarstva v Ribniški dolini - Mihail Vrbič .... 304 Anton Rozman: Proslava ob 80-letnici obstoja čebelarske organizacije in 20-letnice čebelarske zveze Žalec ........... 308 Irena Ogrin: Slovesna predstavitev načrta za izgradnjo Jugoslovanskega čebelarskega centra ........................ 309 ZČDS: Obvestilo čebelarskim društvom in članom - članarina za leto 1990 ............. 311 OSMRTNICE SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE št. 10 1. oktober letnik 91 CONTENTS Marjan Skok: A crisis staff for bee treatment against varroa ............................ 281 Karel Majcen: Beekeepers occupations in October ................................... 282 Jože Bešvir: A vision of veterinary branch development in sanitary protection of the bees ............................. 284 BEE DISEASES Ludvik Klun: Development of heat proceedings for extirpating varroa ........ 287 Metod Kranjc: Separating varroa parasites from the bees by the stroke with a help of lowheat thermical device YU-static 45/15-20 varroa stop ...................... 288 Miloš Opačič: Handling with antibiotics and theirs depositing ......................... 289 Pavle Deu: Apitol - a new medicine and a new method of varroa treatement ........... 290 Luzio Gerig: Apistan - a question about trading permission in Switzerland ............ 292 Pavle Deu: At translation of the article apistan ................................... 293 Armin Tomašič: Proceedings of medicine registration for the use in veterinary science ................................... 295 Ivan Vener: Beekeepers experiences with varroa treatment in other republics ....... 296 NEWS FROM BEEKEEPING WORLD Martin Mencej: They say that's possible too ....................................... 298 Edi Senegačnik: I survive only with honey 298 Andrej Dvoršak: Silver medal for Jug’s honey brand ............................... 300 OUR BEEKEEPERS' EXPERIENCES Lojze Ličen: Let's use sun beams, wich save us money and effort .................. 301 LET'S COOK WITH US Ivan Žunko: Let's cook with us ............ 303 FROM THE SOCIETY LIFE Franc Levstek: Pioneers of a progressive beekeeping in the Valley of Ribnica - Mihail Vrbič .............................. 304 Anton Rozman: The celebration at 80-years of existence of beekeeping organisation and 20-years of beekeeping association Žalec 308 Irena Ogrin: A solemn introduction of the plan for the building of Yougoslav beekeeping centre ......................... 309 Slika na naslovni strani: Minka Zupančič iz Krškega - predana čebelarstvu in svojim ljubljenkam -čebelicam II3 5 c O 6 KRIZNI ŠTAB ZA ZDRAVLJENJE ČEBEL PROTI VAROOZI MARJAN SKOK V prostorih komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je bila 4. septembra 1989 tretja seja razširjenega kriznega štaba za zdravljenje čebel proti varoozi, ki jo je vodil predsednik komiteja za kmetijstvo inž. Kneževič. Na sestanku naj bi se dogovorili o konkretnih operativnih nalogah zdravljenja in o zagotovitvi sredstev zanj. Na seji smo ugotovili naslednje: - Medex je med zadnjima sejama štaba opravil mini anketo med svojimi kooperanti glede zdravljenja z apitolom. V anketi se je 80 odstotkov vprašanih čebelarjev izreklo proti uporabi apitola. Zaradi tega se Medex odpoveduje nameravanemu uvozu apitola v tolikšni količini, kot jo je predvidel krizni štab. Uvozil bo le manjše količine tega zdravila. - Tudi ZČDS, ki je navezala stike s svojimi člani, je zvedela, da čebelarji ne nameravajo uporabiti apitola. Proti uporabi apitola so se čebelarji izrekli predvsem zaradi visoke cene in zapletene uporabe, saj se zdravilo lahko uporablja le, ko ni več zalege in ko je zunanja temperatura vsaj 8 ur po vstavljanju zdravila v panj več kot 10 °C. Za mnoge kraje pa ni gotovo, ali bi ta pogoja sploh lahko dosegli. - Medtem se je spremenilo tudi gledanje na zdravljenje na osnovi fluvalinata (uporaba apistana kot tipičnega zdravila na osnovi fluvalinata je namreč v nekaterih državah dovoljena). - Ker uvoza dragega apitola ne bo, čebelarji ne bomo dobili drugega dela subvencije za zdravljenje čebel proti varoozi. Komite zato ZČDS dovoli, da že prejeta sredstva razdeli čebelarskim društvom in družinam za zdravljenje proti varoozi, in to glede na število zdravljenih čebeljih družin in njihovih območjih. Zaradi teh dejstev so bili sprejeti naslednji sklepi: 1. Krizni štab za zdravljenje čebel proti varoozi ostane v takšnem sestavu še vnaprej. 2. Krizni štab odpoveduje letošnje organizirano zdravljenje z apitolom in podpira zdravljenje na sedanji način s sredstvi, uporabljenimi do sedaj. 3. Komite za kmetijstvo je pripravljen pri ustreznih domačih inštitutih (na primer na VTOZD za veterino v Ljubljani) naročiti analize ostankov fluvalinata v vzorcih domačega medu in voska. 4. Štab podpira ZČDS pri odločitvi, da bo že prejeta sredstva razdelila vsem čebelarskim društvom in družinam glede na število zdravljenih čebeljih družin (včlanjenih in nevčlanjenih čebelarjev). ZČDS naj zato takoj sproži postopek za spremembo pogodbe z republiškim sisom za pospeševanje pridobivanja hrane, ki je ta sredstva dal zvezi, da bi jih lahko razdelila. O načinu razdelitev sredstev za zdravljenje čebel bomo ČD obvestili s posebno okrožnico. 5. Republiška veterinarska služba bo dodatno zaposlila sedem specializiranih veterinarjev za čebelarstvo po območjih, vendar pa bodo morali za nova delovna mesta zagotoviti dodatna sredstva. 6. Zastopniki čebelarjev, organizacije, ki se ukvarjajo s čebeljimi pridelki, ZČDS in predstavniki komiteja za kmetijstvo naj pripravijo predlog pomoči, ki bo profesionalnim čebelarjem trajnejše in sistemsko pomagala iz težkega gmotnega položaja. Čebelnjak Zvonka Koplana iz Dovjega pri Mojstrani ČEBELARJEVA OPRAVILA V OKTOBRU KAREL MAJCEN, VOJNIK Čebelarjevo delo okrog čebel je končano. Zdaj opazujemo čebele le še na bradi. Posebno moramo biti pozorni na tihi rop, velikega tako ni težko opaziti. Če smo po končani paši žrelo zožili tako, da je le-to lahko stalno pod nadzorom, tudi tega ne bo. Tudi čebelnjaku posvetimo malo pozornosti. Pospravimo in uredimo notranjost. Če je potreben popravila, je zdaj primeren čas za taka dela. Mogoče ga je potrebno pobarvati, tako da bo našemu vrtu in tudi kraju ter pokrajini v okras. Zelo žalosten je pogled na čebelnjak, ki je tudi ropotarnica. In na koncu, ko smo znotraj in zunaj čebelnjaka vse uredili, nastavimo še strup proti mišim. Najboljša so zastrupljena žitna zrna, ki jih nastavimo na takšno mesto, da do njih ne pridejo ptice. Tudi na satje ne pozabimo. Preberimo ga - kar je še uporabnega skupaj, kar je za topljenje, pa skupaj. Čuvajmo ga pred veščami. Nekateri ga pustijo kar v medišču, da čebele pazijo nanj, kar je tudi dobro. Ker so tako opravila okrog čebel ponehala, se čebelar lahko posveti drugim delom v zvezi s čebelami. Tako delo je kuhanje voščin. Kako jaz to delam, sem pisal že v spomladanski številki. Tudi priprava na naslednje leto ne bo prezgodnja. Predvsem pa bi vas rad seznanil s pripravo prvovrstne medice. Medica je stara pijača, ki so jo delala že stara slovanska in germanska plemena. Nekje sem bral, da je bila medica izvozni artikel starih Slovanov. Tudi naš znani pisatelj Franc Šaleški Finžgar v svojem romanu »Pod svobodnim soncem« piše o medici, ki so jo pili stari Slovani. Torej je ta žlahtna pijača zelo stara, verjetno par tisočletij. Nekdaj so pri nas veliko delali medico, ko so čebelarili še v kranjičih in koših. Danes čebelarimo s premičnim satjem in uporabljamo točilo za pridobivanje medu iz satja, zato je priprava medice precej tonila v pozabo. Sam sem veliko medu porabil za medico, pa se mi sprva nobena ni posrečila. Šele naključje mi je pokazalo pravo pot. Medico delam vedno šele marca, in sicer zato, ker nimam kleti, ki bi imela celo zimo primerno temperaturo, da bi medica lahko vrela. Ta namreč vre 6 mesecev pri temperaturi najmanj 15 °C. Od marca naprej, ko naredim medico, pa so temperature dovolj visoke, da omogočijo vrenje. Ropanje čebel lahko jeseni povzroči veliko škodo čebelarju Pa preidimo k pripravi. Ko poleti jemljem med in naletim na star črn sat, ki je meden, v njem pa je še kaj cvetnega prahu, ga shranim za medico. Sam med namreč ne da dobre pijače. Ko imam tako zadostno količino starih medenih satov, začnem z delom. V plastični čeber, prostornine 120 litrov, zrežem sat za satom. Vsak sat razlomim na čim manjše kose. Tako uporabim okrog 25 satov, če je v vsakem okoli 1 kg medu. Če pa ga je več, uporabim manj satov. Na tako zdrobljeno satje nalijem vodo, segreto na 80-90 °C, in to okrog 80 I. Vse s kuhalnico dobro premešam in pustim, da se ohladi na temperaturo rok. Ko me v roke ne peče več, vse premečkam, tako da gredo vse celice narazen, morebiti kristaliziran med in cvetni prah pa zlužim. Nato vse voščine iz čebra (npr. medeni pokrovci in drugo satje, namenjeno za pretopitev) prekuham v vosek in črno vodo, ki jo dobim pri topljenju voščin, zlijem v čeber k medeni vodi. Zaradi črne vode, ki odteče pri topljenju voska, dobi medica lepo barvo in okus, saj je v njej mnogo propolisa in raznih dišav. Vse delo traja približno dva dni. Po dveh dneh v čebru izmerim količino sladkorja v vodi. Merim s tehtnico, kakršno uporabljajo vinogradniki za določanje sladkorja v moštu. To je »Klosterneurger - merilo za mošt Babon T 15 °C«. Tehtnica mora pokazati od 24-30°. Če želimo bolj pitno medico, mora tehtnica pokazati 24, za polno in težjo pa 30 °. Če nam tehtnica pokaže manj od zaželene vrednosti, dodamo med, če pa preveč, dodamo prekuhano vodo. Tako pripravljeno svežo medico pretočim v sod. V njem prej ne sme biti sadjevec, ker nam bo v tem primeru medica ciknila. Medico shranimo v popolnoma čist sod. Najboljši je pač nov sod, ki ga namenimo samo za medico. Sod lahko napolnimo skoraj do vrha, ker medica ne vre tako burno kakor mošt, ampak mirno in komaj slišno. V tako napolnjeni sod stresem zavitek vrelka, to je odbranih vinskih kvasnic. Medica začne čez nekaj dni vreti. Ker vre zelo narahlo, ni potrebna vrelna kapa, ampak sod pokrijemo z veho. Medica vre 6 mesecev. Po končanem vretju jo pustimo še 4 mesece, da se očisti, nato pa jo pretočimo v čeber, sod umijemo in medico stočimo nazaj v sod. Čez dva meseca se medica očisti do kristalne čistosti. Medica se v sodu ne pokvari, pa naj jo bo malo ali veliko. Bolj je stara, boljša je. Zdaj jo tudi lahko vstekle-ničimo, priskrbimo si še lepe nalepke in dobili smo odličen prodajni artikel ali pijačo za pogostitev svojih prijateljev. še to naj omenim, da lahko kupimo tehtnico za mošt v drogeriji ali kmetijski zadrugi za majhen denar. Prav tako tudi »vrel ko«. Želim vam mnogo prijetnih trenutkov ob dobri medici. VIZIJA RAZVOJA VETERINARSKE STROKE V ZDRAVSTVENEM VARSTVU ČEBEL (Predavanje na 27. mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni, 24. 8. 1989) dr. JOŽE BEŠVIR Poslovna skupnost za veterinarstvo in VTOZD za veterinarstvo BF v Ljubljani sta za letošnji »Veterinarski dan« na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni izbrali temo »Zdravstveno varstvo čebel«. Ta izbira ni bila povsem naključna, saj je bilo čebelarstvo do zdaj nekakšen pastorek v slovenski veterini, za katerega smo se do pred nekaj let veterinarji v glavnem zanimali le toliko, kolikor se temu nismo mogli izogniti kot inšpektorji pri prometu s čebelami ali pri pojavu kužnih bolezni čebel, predvsem hude gnilobe ali kake druge bolezni, ki se zatirajo po zakonu. S takim stanjem so bili vse do katastrofe, ki jih je prizadela s pojavom varoe, zadovoljni tudi čebelarji, ki so srečni, če se jim »neposvečeni« čim manj vmešavajo v njihove zadeve. Naša družba šteje veterinarsko službo med službe posebnega družbenega pomena, s prvenstveno nalogo varovanja zdravja živali, s tem pa tudi varovanja ljudi pred zoonozami, prek zagotavljanja zdrave hrane živalskega izvora pa tudi varovanja ljudi pred zastrupitvami in ostalimi škodljivimi vplivi ob uživanju živil živalskega izvora. Veterinarska služba pa ima veliko odgovornost tudi pri varovanju okolja, saj ga živali s svojimi odpadki močno obremenjujejo. Okolje pa obremenjujejo tudi ostanki zdravil, dezinficiensi in ostale kemične snovi, ki jih moderna živinoreja uporablja vse več. Zakon o zdravstvenem varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo, šteje med živali tudi čebele, med pa uvršča med živila živalskega izvora, kar daje veterini jasno obvezo, da nudi osnovno in vso potrebno zdravstveno varstvo tudi tej panogi živinoreje. Če želimo razpravljati o viziji razvoja veterinarske stroke v zdravstvenem varstvu čebel, moramo najprej vsaj nekoliko osvetliti trenutno stanje v čebelarstvu in delu veterine, ki se nanaša na čebelarstvo. Pri tem moramo odgovoriti na nekatera vprašanja, kot so: 1. trenutno stanje v čebelarstvu, 2. trenutno stanje v veterinarski stroki glede na čebelarstvo, 3. odnosi med čebelarji in veterinarsko stroko, 4. odnos družbe do čebelarstva in dela veterinarske stroke v zvezi s čebelarstvom, 5. kaj čebelarji pričakujejo od veterinarske stroke, oziroma katere so prihodnje naloge in oblike delovanja veterinarske stroke v čebelarstvu. 1. Trenutno stanje v čebelarstvu Čebelarji so v Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, soočeni z vse večjimi težavami. Slovensko čebelarstvo, ki je nekdaj po svetu slovelo predvsem po kakovostnih maticah, ki so jih naši čebelarji izvažali skoraj po vsem svetu, se v zadnjem času ubada z najrazličnejšimi težavami. Naštejmo jih le nekaj: Pogoji, v katerih danes čebelarijo naši čebelarji, so se od nekdanjih močno spremenili. Pogoji za čebelarjenje so se od nekdaj uspešnega, nezahtevnega, naravnega čebelarjenja, pogojenega z obilno pašo, razdeljeno čez vse leto, zdravim okoljem za čebele, mnogimi živimi mejami, kjer je vse leto cvetelo razno grmičevje, s pašo na travnikih, na katerih so kmetje puščali travo tako dolgo, da je odcvetela (zaradi semena za naslednje leto), ajdo kot glavno čebeljo pašo v jeseni, gozdovi z različnim cvetočim drevjem in mano, popolnoma spremenili z uvajanjem novih rastlin v obliki razširjenih monokultur in obremenjevanjem okolja z vse več strupi. Starostna struktura kmetov se je močno menjala in na kmetijah so ostali v glavnem le starejši ljudje, ki so nekoč čebelarili v svoje zadovoljstvo, danes pa morajo do pozne starosti opravljati vsa kmečka dela. Z regulacijo potokov smo uničili močvirne predele, ki so nekoč v brezpašni dobi nudili čebelam skozi vse leto zadostno pašo, saj so na teh močvirjih rastle razne eno- in večletne rastline. Z uporabo vse večjih količin kemičnih snovi v kmetijstvu v obliki gnojil, pesticidov, herbicidov in predvsem insekticidov pa smo pogoje za čebelarjenje v nekaterih krajih skorajda popolnoma onemogočili. Boleznim, ki so nekoč napadale naše čebele in so spadale v klasične, dobro znane nadloge, ki jih je bilo mogoče s predpisanimi ukrepi držati na vajetih, da niso čebelarjem povzročale hujše škode, se je leta 1980 tudi v Sloveniji pridružila varooza - pravi bič božji za čebelarstvo po vsem svetu. Pomen te bolezni najbolje ponazarja dejstvo, da je bilo od njenega pojava do danes o njej v svetu in pri nas objavljenih mnogo več strokovnih in poljudnoznanstvenih del, kot o vseh ostalih problemih v čebelarstvu skupaj. Posebno težavo čebelarjem povzročajo, enako kot vsem ostalim kmetijcem in živinorejcem, vse večja cenovna neskladja, uvoz slabših, cenenih vrst medu, ki ga trgovina ponuja potrošnikom po tako nizkih cenah, da jim naši čebelarji ne morejo slediti. Nekateri slovenski kmetijski strokovnjaki ne razumejo pomena čebelarstva pri opra-ševanju koristnih rastlin, čeprav v svetu o vlogi čebel pri povečani rastlinski pridelavi še kako intenzivno razpravljajo in čebelarjem celo plačujejo za dovoz čebel na večje površine, kjer pridelujejo različne žužko-cvetne rastline. Še več, pri nas se nemalokrat zgodi, da ravno kmetijci s škropljenjem ob nepravem času ali na neustrezen način kljub zakonskim določilom povzročajo masovne zastrupitve čebel. Uvajanje monokultur na velikih površinah, ki dajejo le kratkotrajno pašo in katerim ne sledijo vmesne kulture, je povzročilo čebelarjem dodatne težave, saj te plantaže zahtevajo mnogo intenzivnejšo zaščito kot manjše površine istih kultur. Uničevanje raznih plevelov na strniščih s herbicidi ne uniči samo čebelje paše, ampak povzroča tudi pogoste zastrupitve. Varoa, ki je že sama po sebi povzročila ogromno škode v čebelarstvu, je prinesla s seboj še kup drugih bolezni, ki stanje v čebelarstvu še dodatno slabšajo. To so le nekatere težave, s katerimi se danes srečujejo čebelarji. Naštevali bi lahko še v nedogled. 2. Trenutno stanje v veterinarski stroki glede na čebelarstvo V času, ko razmere v čebelarstvu zahtevajo od stroke celovite strokovne odgovore na mnoga nerazjasnjena vprašanja, je slovenska veterina ostala brez strokovnega vrha, ki bi lahko samostojno in strokovno opravljal raziskave ter odgovarjal na probleme, ki so v čebelarstvu vedno večji in številnejši. Predvsem bi bilo nujno stalno raziskovati bolezni, ki spremljajo varoo, kot na primer: plesni, virusne bolezni, vpliv varoe na hudo gnilobo, morebitne genetske spremembe zaradi kemičnih in radioaktivnih snovi, ostanki v medu in še mnogo drugega. Od predvidenih devetih stalnih pospeševalcev - veterinarjev pri področnih veterinarskih zavodih je trenutno zaposlen le eden. Veterinarji iz zavodov sodelujejo s čebelarji na terenu bolj ali manj prostovoljno, ob vsem svojem delu, kajti nikjer ni na voljo dovolj sredstev, da bi veterinarje zaposlili samo za potrebe čebelarstva ali vsaj za redno nadziranje in zatiranje čebeljih bolezni. Tako se terenska veterina v glavnem omejuje le na zatiranje tistih kužnih bolezni, ki se zatirajo po zakonu, in na nadzor ob prometu s čebelami in čebeljimi pridelki, vse pospeševalno delo pa prepušča drugim strokam. Tudi »podaljšana roka« veterine - pooblaščeni čebelarski pregledniki - nimajo urejenega statusa in načina plačevanja za vse naloge, ki naj bi jih opravljali. Stanje pa se je vendarle pričelo nekoliko popravljati, saj so republiški center za pospeševanje kmetijstva, VTOZD BF v Ljubljani, poslovna skupnost za veterinarstvo in Zveza čebelarskih društev Slovenije 15. in 16. 11. 1988 v Ljubljani organizirale dvodnevni seminar za čebelje bolezni, ki se ga je udeležilo 85 veterinarjev iz vse Slovenije. Na seminarju so ob obravnavi klasičnih problemov - bolezni, vzreja čebel in čebelje paše - obravnavali tudi novo, nadvse zanimivo področje - etologijo, ki se pri nas in v svetu v vse večji meri uvaja v živinoreji. RVU se v zadnjem času močno zavzema za pridobivanje denarnih sredstev za zatiranje kužnih bolezni in za ostale dejavnosti v zvezi s čebelarstvom. Velik del aktivnosti pa poteka mimo veterinarske službe, kot npr. razdeljevanje in uporaba zdravil proti varoi, ki poteka izključno prek Medexa in čebelarskih društev. 3. Odnosi med čebelarji in veterinarsko stroko Čebelarji imajo veterinarje v glavnem za nujno potrebno zlo, čemur se niti ne smemo čuditi, saj je zato več vzrokov. Naštejmo jih le nekaj: - Veterinarji smo sodelovali s čebelarji v glavnem ob pojavu kužnih bolezni, ki se zatirajo po zakonu. Pri tem moramo upoštevati zakonske predpise, ki pa na videz čebelarjem niso naklonjeni. Nalagajo jim namreč določena opravila, kot npr. uničevanje čebeljih družin, panjev, satovja in pribora, dodatno čiščenje in razkuževanje in podobno. - Pri veterinarsko-sanitarnih nadzorih v prometu zahtevamo preiskave, ki lahko povzročijo prepoved prometa s čebelami, predvsem pa zahtevajo določena finančna sredstva. - Zahtevamo tudi higiensko neoporečnost medu, predvsem na ostanke zdravil, kar v zadnjem času ob zatiranju varooze povzroča precej težav. - Največ očitkov pa doživlja veterina zaradi finančnih obremenitev, ker pač zahteva plačilo za svoje storitve, in zaradi nezakonite uporabe oziroma prepovedi uporabe neregistriranih zdravil. Zato čebelarji pogosto raje prikrijejo ali zamolčijo pojave kužnih bolezni in jih zatirajo, kot vedo in morejo, pogosto tudi na prepovedan način z neregistriranimi in celo škodljivimi zdravili, ne glede na posledice, ki jih lahko imajo taki postopki. 4. Odnos družbe do čebelarstva in dela veterinarske stroke v zvezi s čebelarstvom Naša družba do pred kratkim čebelarjem ni namenjala posebne pozornosti, ker v čebelarstvu tudi ni bilo posebnih problemov. Večji problemi so se pojavili šele z varoozo, ki je povzročila izredno veliko škodo. Strokovnjaki s področja kmetijstva v glavnem ne priznavajo večjega pomena čebelarstva v rastlinski pridelavi, ampak, nasprotno, s svojimi postopki, kot so npr. škropljenje koristnih rastlin in plevela ob cvetenju, um evanje podrasti, raznih živih mej in močvirij povzročajo čebelarstvu škodo ali vs