400
Kresnice.
Posvečenje sestram trojim
Hrvaticam, Srbkinjam, Slovenkam.
Zeleni se gora,  trava raste,   že  pregreva  solnce žarno,  okoli  cvetja čebelice bučijo in čvrči škerjanček
401
proti nebu. Tukaj že je krasna spomlad, in prišli ž njo so lepi, božji dnevi; delo je povsod začeto, in že pesmice donijo. In sredi spomladanskega šuma, sredi prirode oživljene na bele roke so Vam „Kresnice" prletele.
Neznani pesnik tukaj priporoča jih sestricam; spel jih Vam je trem in Vam v skrb jih daja zdaj. Ljub-kajte in milkajte, pevajte jih z milim srcem, varujte jih vsake zlobe, ker bratove so te sirote. Pesem, ktero bratec poje, mila je sestrini duši; materinski glas razlega se v pesmi; — kdo bi ne cul tega glasa?
I.
Postanje.
Kadar na sv. Ivana predvečer plamen buskne skoz grmado in suhe veje prešine, skačejo v kviško iskrice iz kresa. Takrat oživijo te iskrice, z neba povračujejo se in o mraku po vrzeljah lesketajo kot zvezdice krilate. Divno pač je pogledati svetljenje neprestano, kadar letni mrak napoči; srce se raduje.
Ravno tako gori mu v prsih in na veke ne ugasne to plamtenje, iskre pa, ki skačejo iz njega proti nebu, moji so izdihljeji. In to plamtenje, te iskre, kadar je tvoj pesnik vzdihal po vilinskem čarovanji, v pesmi so se spremenile.
Tako, milo jagnje moje, postale so ti te kresnice: naj bi bile tvoje radovanje in naj rodu blesketajo!
II.
Dragini dvori.
Po poti med jablani ide se k dvoru moje drage. Iz oken belega dvora kapela vidi se in Klek. Po dvorišči se šopirijo med živadjo pavni, po ribnjaku labud plava in iz vode se ribice blesketajo. Bister potok tu šumlja in vodo meče vodomet, pihlja vetrič blagi tod in trepetlikov list trepeče. Tam na strani je visoka stena, ktero krasni log obdaja, okrog razširja se zeleno polje in povsod se vijejo stezice. Okoli dvora — samo cvetje; bršljan mota se po stebrih, tu si slavček gnjezdo spleta, — vse lepota, vse krasota!
Tukaj draga moja devojčuje; priroda se ji prilega; njen duh ti lepoti je podoben in po prirodi se žlahti srce nieno.
III.
Moja zelja.
Slavček tu si gnjezdo spleta v grmičku krasne rože, in draga moja se tod sprehaja, ko dnevu ugasne luč. In na večer, kadar duša sama — duša vsaka, kadar iz-dihuje, takrat slavček najkrepkejše peva in rožice duh najprijetniše diši. Iz grmička tega srečnega se moji zlati pod oknom pev razlega in razlivajo dišave, dokler traja letna noč. Kaj milejše je od rožnega miloduha, povejte, in čegavo petje mami tako uha?
Oj, da bi slavček bil vsaj eno jasno noč, da bi s pesmicami začaral jo in razkril ji tajnosti srca!
Oj, divnim tem glasovom da bi moje pesmi le podobne bile, da bi tako moje tuge in nadloge poslavile moj premili dom!
IV.
Slika in prilika.
V sobi moje drage je marmorno podnožje, in nad klečalom visi bogata in krasna slika matere Božje. Draga majka divna pač je in preblaga, preponižna, nježna in premila tam s sinkom svojim — delo roke Rafaela.
Iz njenih milostnih očes ji sije ljubezen materinska, ljubezen prava, ljubezen živa, ki vse trpljenje zmaga. In žrtvuje mati pri detetu se, mnogo trpljenja trpeča, bogorodni plamen redi v sebi, in svetu goji Odre-šenika.
O tej oliki in priliki draga dušo svojo prilikuje in pri tem žrtveniku klečeča veličanstvo Božje slavi. O praznikih semkaj vence deva; tukaj rada samotuje in po izgledu maternem za narod k Bogu moli.
V.
Ona sama.
Očes je črnih in živih, s kterimi je očarala me, in kadar se ognjeno na me ozre, srce me zaboli. Lase pa ima črne in obilne, s kakoršnimi se le vila kinča; do pet ji segajo in ž njimi um mi omamila je. Crnooka je in belolična, ustnic pa rožnatih, rožica bi jim živa bila slika,  ko  bi v snegu mogla cvesti............