MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV / Uvodnik /
Prešeren / Rastko Močnik: Amor in gens pri Sloven-
cih v času poznega cesarstva, kraljevine in republike
/ Iztok Saksida: O Lenorinem čaščenju / Trdina /
Snežana Štabi in Igor Kram berger: Povest o bajkah
/ Milčinski / Bernard Nežmah: Ali so Butalci res Butalci
/ Bartol / Igor Škamperle: Bartpl, Plečnik in ljubljena
Ljubljana / Kocbek / Marcel Štefančič, jr.: Fikcije v
povojni zgodovini / Kranjec / Miha Kovač: O Mišku
Kranjcu, komunistični partiji, razrednem redukcionizmu
in nacionalsocialistični ideologiji / AD GLORIAM
CIVITATIS LABACENSIC / Andrej Studen: Fenomen
mučenja človeškega telesa pri torturi in kot spektakel /
PRISPEVKI K 25. MAJU / Hamdija Demirovič: Homo-
erotska tradicija u američkoj poeziji / ASINARIA / V
pogledu plakata / Zoja Skušek-Močnik: Ni demo-
kracije brez boja za demokracijo / Igor Žagar: Hi-
storično-histerične variacije / Iztok Saksida: »Vsi
/ Who's who in ... / Rastko Močnik: Izpe-
ljavi poezije OHO / Rudi D. Koritnik: O Ani Monro
PROBLEMI 5
1987
111, letnik XXV
Uredništvo:
Esejistika: Vlasta Jalušič, Miha Kovač, Tomaž Mastnak, Iztok
Saksida, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Zdenko Vrdlovec.
Literatura: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, MIlan Kleč,
Luka Novak, Jaša Zlobec, Bojan Žmavc
Razprave: Miran Božovič, Mladen Dolar, Stojan Pelko, Rastko
Močnik, Rado Riha, Braco Rotar, Slavoj Žižek.
Glavni urednik: Aleš Debeljak
Odgovorni urednik: Slavoj Žižek
Sekretar uredništva: Stojan Pelko
Svet revije: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Mladen Dolar, Miha
Kovač, Rastko Močnik, Luka Novak, Braco Rotar, Marko Uršič,
Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev);
Ciril Baškovič (predsednik), Milan Balažic, Pavle Gantar, Valentin
Kalan, Dragica Korade, Duško Kos, Lev Kreft, Vladimir Kovačič,
Mojmir Ocvirk (delegati širše družbene skupnosti).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka 10/1
Uradne ure: torek, od 17. do 19. ure; četrtek, od 13. do 15. ure
Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za PROBLEME
Letna naročnina: za letnik 1987: 7000 din, za tujino dvojno
Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava in tisk: Kočevski tisk, Kočevje
Naklada: 1250 izvodov
Cena te številke: 1000 din
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št.
421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena davka od
prometa proizvodov.
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Uvodnik
Kaj je neki pri duhu časa več vredno od tega, da se
semtertja ne posreči, da preprosto ne gre in je paradi-
ranje z njim uprizarjanje farse, ki je, tu se dandanes
pač že lahko opremo tudi na zgodovino, na neko speci-
fično dokumentacijo, najpoprej ropotanje z mračnja-
štvom in pogromom? Kadar bi zatorej naleteli na ta
koncept, ga je treba brati na hrbtni strani — in če naj
še enkrat uporabim danes že vsakdanji obrat: s tem
pred znamenjem časa sicer ne boste nič bolje obvarovani,
a brali ga boste vsaj na hrbtni strani.
Sicer pa ni nobena novost, da je minilo že kar nekaj
desetletij, kar se je teorija znebila duha časa, po običajni
poti, kajpada — tako, da ga je povzela praksa, da se je
bil uresničil. A kaj, ko se je pokazalo, da politika ne zna
z njim ravnati nič spretneje od teorije, pretanjeni ideo-
loški mehanizmi, ki uravnavajo dejanje in nehanje ob-
čestev in posameznikov v vsakdanjem pehanju za niče-
vostmi, so mu, vsiljivcu, pokazali zobe, in pogorel je, ne-
mara še bolj neslavno kot v teoriji.
Kam pravzaprav merim? Znano je, da sta Probleme
povzdignili iz anonimnosti dve teoriji, ki sta revijo,
bodisi sukcesivno, nekaj časa pak vzporedno, tudi obvla-
dovali. Prva se je kasneje uresničila v Novi reviji, in
kot vsaka uresničitev, je bila tudi ta davek nekemu
konsenzu; praktično vzeto, je to pomenilo dokončno od-
poved teoriji in dokončno uklonitev nekemu specifične-
mu svetovnemu nazoru, vseeno kateremu (vseeno kate-
remu, seveda na temle mestu), a vsekakor se je brž po-
kazal za mamljivo krmilo ideološkega horizonta dobr-
šnega dela ¡-^slovenskega« občestva.
Druga, druga je teorijo, kot se spodobi, vzela zares,
in kar zadeva obdelovanje konceptov, skupaj s strogost-
jo in načelnostjo, ki ga spremljata, je bilo teoretsko polje
poslej njena, skoraj izključna, domena. Njen organ so,
kot vemo, ostali Problemi, in temu času pripadajo najbolj
bleščeči dosežki materialistične teorije. Saj je skorajda
odveč, pa vendarle dodajmo, da se naše podjetje cepi na
drugo, materialistično linijo, jo nadaljuje in razvija —
celo brez ostanka.
Brez ostanka? — hočem reči, da je videti, kot da škri-
plje tudi pri materialistični teoriji. Škripanje seveda
nima s teorijo nič, prej bi dejal, da gre, spet enkrat (in
bogve, če ni to celo edini večni teoretski problem?), za
vprašanje etike. Pa denimo, da je jedro spotike v temle:
kaj neki dobimo, če se ključni teoretski zastavek, se
pravi obsedenost z dogmami, ki je scela stvar zasebnega
zadržanja, sprevrže v zahtevo po javnosti ali politič-
nem zastopstvu, ki naj temu razmerju omogoči realiza-
cijo v praksi? — kaj neki, če ne prav nazor, se pravi
zaslepitev glede lastne pozicije in odpoved dogmi tam,
kjer je za preživetje nujna, namreč v teoriji? Kot da po-
zicija ne bi bila že stvar teorije same, saj ji prav zato
lahko ob vsaki priliki naslovimo očitek razsvetljenstva, in
kot da ne bi takšenle sestop v nazor vsekdar terjal iztek
v politično mračnjaštvo!?
In končno je tu še tretji naslovnik, pozicija, ki je
obskurantna tako rekoč po naravi, in jo najprikladneje
uteleša figura slovenista. Ta je bil namreč doslej prepri-
čan, in bog ve, če ne drži to tudi zanaprej, da je nacio-
nalni književni korpus, kakršen se je bil formiral, scela
njegova domena, slovenska slovstvena veda pa edino
pravšnje ime za to početje. Literarna teorija proti slov-
stveni vedi — takšen zastavek želimo utemeljiti, in po
njem je y>-slovenski« književni korpus le ena v vrsti lite-
ratur, ki si končno zasluži, da ga preformuliramo v teo-
retski objekt; pa bodi da gre za .ponovne predelave že
uveljavljenih avtorjev korpusa ali za izumljanje novih.
Drugače povedano: Prešeren bo s tem samo še člen,
okrog katerega se plete, ali raje, za katerega se plete niz
ideoloških menjav. Trst pa za konstitucijo »slovenskega«
občestva ne predstavlja več samoumevnega, naravnega,
jugozahodnega mejnika »slovenstva«, brati ga je marveč
mogoče, ali celo potrebno, v opoziciji z Ljubljano, kot
velemesto proti provincialnemu centru. Itd.
In predhodniki tovrstnega podjetja? — saj jih niti ni
tako malo, a v prvi vrsti se je treba spomniti danes že
klasične razdelave Krpanovega teorema (Problemi 177-80,
1978, str. 199 in dalje), Mesčevega zlata (Analecta, 1981),
Gledališča kot oblike spektakelske funkcije (Analecta,
1980), Risarjev: učenjakov (DE, 1985), Slovenstva stebrov
starih (Prizma 14/2, 1987). Itd.
Iztok Saksida
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Prešeren
Amor in Gens pri Slovencih v času
poznega cesarstva, kraljevine in republike
K raziskovanju Julijine mitografije
Rastko Močnik
Ko sem razmišljal, kakšno tematiko naj postavim za
nocojšnje predavanje,' da ob njej predstavim NEKA-
TERA AKTUALNA VPRAŠANJA SOCIOLOGIJE KNJI-
ŽEVNOSTI, sem se odločil, da mora biti tematika ob-
robna.
Pod veliko ideološko paradigmo «-središče/obrobje«
se na našem področju vpisujeta zlasti tale pojmovna
para:
a.	velika dela književnosti vs. minorna dela
b.	tisto estetsko v umetnim vs. tisto drugo, neestetsko
v umetnini
Sociologija kulture — in sociologija književnosti še
posebej — živita v tihem strahu, ki jima veleva ome-
jevati se na šibka člena v teh dvojicah. Torej: na minor-
na dela in na tisto, kar v umetnini ni specifično estetsko.
V uvodu k Hauserju^ sem poskusil pokazati, da tako
početje ni smiselno in ni epistemološko legitimno: če
naj sociologija umetnosti izhaja iz koncepta umetnine,
potem si mora ta koncept izdelati; in prva stopnja pro-
izvodnje koncepta je razumna abstrakcija (Marx, Uvod
v Očrte^). Táko razumno abstrakcijo lahko za umetnino
izdelamo na podlagi zgodovinsko proizvedene »empirič-
ne«« avtonomne umetnosti. »-Larpurlartizem-« je ključ,
ne pa nedosežni cilj sociologiziranja.
Zakaj potemtakem vseeno mislim, da je za današ-
njo priložnost prikladno, da se lotimo obrobnega vpra-
šanja? Odgovor se deli na défense in illustration:
1.	Défense: da ne bi po nepotrebnem dražil tistih, ki
nemara še menijo, da prav obrobni problemi najbolj
pritičejo sociološkemu raziskovanju: navsezadnje je to
minimalno stališče, o katerem pač velja splošen konsenz.
2.	Illustration: da bi tiste, ki menijo, da so »-središč-
ni« problemi tudi za sociologijo književnosti legitimni,
omajal v njihovem zaupanju, da obstajajo merila, s
katerimi je mogoče razločiti središče in obrobje; da bi
torej, konkretno, pokazal:
a.	da je ločnica središče/obrobje strukturno naddo-
ločena; vprašanje, o katerem mislim govoriti danes kot o
-obrobnem« vprašanju, je bilo pred 80 leti, je bilo še
pred 50 leti «-središčno«;
b.	da je obrobno lahko bistveno; in to na več nači-
nov: kot tisto, kar je izrinjeno, na česar izviru se vzpo-
stavlja središče; (torej kot simptom); ali kot tisto, na
čemer temelji neka ideologija, a kar je le odsotno iz
njene »-notranjosti« (torej kot realno).
Kakšna je narava našega današnjega obrobnega vpra-
šanja, še ne moremo vnaprej določiti. Vseeno pa imamo
še en obroben razlog za nocojšnje obrobno razpravljanje:
namreč današnji datum, 30. maj, ki je dan, ko se je leta
1816 rodila Primicova Julija.
Postavljamo si torej vprašanje:
ALI SLOVENCI VERJAMEJO, DA JE PREŠEREN
LJUBIL PRIMCEVO JULIJO?
Danes se nam bržkone ne zdi ravno pereče odgovoriti
na to vprašanje; samo da takrat, ko je bilo pereče, si
tega vprašanja ravno niso postavljali.
Sicer pa imamo o stvari vrsto pričevanj. Eno je
tako, kakršnega si lahko samo želimo, saj ga ni napisal
le Slovenec, ampak tudi literat — in ne le literat, ampak
tudi etnolog.
Takole piše Janez Trdina v Ljubljanskem zvonu leta
1905:
Prijatelj Omejec me je v pogovoru tudi vprašal, s
kakim namenom popotujem po Dolenjskem. Dejal sem
mu, da nekoliko zato, da vidim našo dolenjsko krajino,
še najbolj pa radi tega, da bi videl ženo tistega ob-
lastnika, ki mu pravijo »dolenjski Napoleon«. On me
debelo pogleda in v čudu vpraša: »Kaj, tako zelo te
zanima ta babnica? Ti, Janez, varuj se! Ce Napoleon
zve, da postopaš za njegovo gospo, zmaši te v tesno
kletko, iz katere ne prilezeš tako hitro. Ali za Boga
svetega, kje pa si se seznanil s to žensko, ki ne hodi
nič po svetu? Veš, pravzaprav te moram obžalovati,
da si se zaveroval v tako staro krasotico. Prekoračila
je že štirideseto leto, ti pa jih imaš komaj osemin-
dvajset in bi si bogme lahko izbral kaj boljšega!«
Jaz sem se moral brez konca in kraja smejati
Omejčevi misli, da sem zaljubljen tudi jaz v Primče-
vo Julko in da me je privedla v Novo mesto ljubezen
do nje. Svojo zmoto je kmalu spoznal, vendar ni mogel
razumeti, da popotuje pameten človek tako daleč zato,
da bi videl nekdanjo ljubico pesnika Prešerna. Njega
je poznal tudi on, ali seveda le po obrazu, pesniške
vrednosti in velikosti mu ni mogel pojmiti, ker je bil
premalo izobražen. Tudi se je spominjal, da ga je čul
imenovati v Ljubljani »ta prismojeni doktor«, v Kra-
nju pa »doktor Figa«. Sploh pa nikoli ni zapazil, da
bi ga bili ljudje posebno častili in hvalili. Imel ga je
za človeka, ki je bil napol izgubljen. Radi starega
prijateljstva pa je dejal, da mi iz srca rad pomaga,
da se nagledam te starikaste dame, ki se mi zdi tako
preko mere imenitna. Jutri bo nedelja. Ona hodi k
osmi maši. Čakala je bova na mostu, kajti Napoleo-
novi stanujejo v Kandiji.
Z Omejcem sva stala drugi dan na mostu že o
polosmih. Crez kakih deset minut se prikaže zaželje-
na v društvu stare gospe. 2e sem mogel videti obraz
tiste slavne žene, katere lepota je vdahnila Prešernu
toliko brezsmrtnih vrstic in nam podarila po njem so-
netni venec, predragocen niz biserov, kateremu ne
najdeš lahko tekmeca v vsej svetovni literaturi. Srce
mi je začelo utripati silneje in silneje, izpreletavalo
me je čudno čuvstvo, neka poetična pobožnost, da bi
bil pokleknil kar tamo na mostu. Vprl sem vanjo oči
in jo gledal tako pozorno in zamaknjeno kakor še ni-
koli nobenega človeka. Obrazek ji je bil bled in ne-
žen, kar se le misliti more. Nje vedro čelo, mali
nosek, mala preljubka usteca, velike, svetle, dobro-
dušne oči in tanke črtice v vsem obličju so me živo
spominjale naše dične Josipine Turnogradske. Po moji
sodbi ji je tako spodabljala, kakor da je njena sta-
rejša sestra. Gledal sem jo samo nekoliko trenutkov,
in vendar se mi je začrtala podoba njena tako globo-
ko v spomin, da bi mi je ne mogla izbrisati iz njega
niti Matuzalemova leta. S tovarišico se je pomenko-
vala po nemški, ali je vpletala vmes tudi slovenske
besede, prav po ljubljanski.
To je bilo leta 1858. Trdino je vsekakor oplazil ne-
kakšen mana.
Očitno pa se je tega tudi dobro zavedal, drugače bržko-
ne svojega doživetja ne bi tako skrbno retorično formu-
liral: najprej ljudska bufonerija in nizka doksa, potem
zamaknjenost ob neprenosljivem doživetju — kakor da
bi s črko bilo mogoče prenesti zgolj kontrast, nikakor
pa ne kontrastiranega. Vsaj višjega pola ne.
Trdina je imel sicer to prednost, da se je dejansko
srečal z inkarnacijo akrostiha — a zato je bil prikrajšan
na drugi strani, ker Prešernovega mita takrat še ni
bilo. Med tistimi, ki so bili zanj le omejci, je bil Trdina
pač samoten ekscentrik. In če upoštevamo, da je imel pri
konstrukciji Prešernovega mita tudi Trdina sam prste
vmes (cf. >>Pretres. .potem se lahko vprašamo :
Kolikšna je vloga verovanja pri konstituciji mita, ki
to verovanje utemeljuje in upravičuje, legitimira?
Vprašamo se lahko še več:
Kolikšna je vloga verovanja pri konstrukciji mita, ki
to verovanje šele inducira? Kolikšna je vloga verovanja
(kot »posledice<«) pri konstrukciji vzroka za verovanje
(mitologije)?
Na podlagi teh vprašanj gremo lahko še naprej :
—	Ce je mitologija konstitutivna za družbeno real-
nost, kolikor ideološko posreduje (realna) družbena raz-
merja;
—	in če je verovanje konstitutivno za mitologiziranje:
—	potem se sprašujemo, kako naj tematiziramo kon-
stitutivni delež verovanja pri konstrukciji družbene
(«•nacionalne«) realnosti.''
Navsezadnje imamo zadosti neposrednih povodov, da
si skušamo priti na jasno, kako je z verovanjem: nobena
»manipulacija-« z javnim mnenjem se ne more posrečiti,
če se ne navezuje na konstitutivna verovanja. In danes
ni več benignih verovanj: danes je »laž« postala konsti-
tutivni del realnosti. Nemara ni naključje, da so tisti, ki
jih danes preganjajo, prav družboslovci, celo sociologi.^
Da je ideologija, tj. »napačna zavest«, ireduktibilen
sestavni del prav tiste realnosti, glede na katero je
»napačna«, je motiv sodobnih materialističnih ved o
subjektu in zgodovini. A praktično je to že vedel isti
Trdina, ki je leta 1871 napisal tole:
Ta in vse take teke niso za javno rabo, treba jih je
brati Cum grano salis. Imajo v sebi dosti resnice ali
tudi dosti na pol ali tudi popolnoma praznih čenč in
govoric. Napisal sem vse kakor in kolikor sem videl,
slišal in pozvedel. Namen teh zapiskov je dobiti po-
dobo pravga značaja slovenskega naroda na Dolenj-
skem in v to služijo prekrasno ne le resnične prigodbe
in reči, ampak tudi basni, kriva mnenja in laži, ka-
tere si pripoveduje ljudstvo o raznih prilikah svo-
jega življenja. Meni ni nikoli le na misel ne prišlo,
nabirati kroniko škandalov. Vsa data zapisujem le
zato, da dobim pravo fotografijo našega naroda, kak-
šen je v svojem djanju, govorjenju in mišljenju, kak-
šen v svojih čednostih in napakah, kakšen v svoji
sreči in nesreči in kakovi so vzroki in nagibi njego-
vega delovanja in njegove nemarnosti. To vodilo za-
htevalo je zabilježiti tudi satirične ali lažnjive prav-
ljice in govorice o raznih ljudeh in razmerah, ker se
vidi tudi iz njih sočutje in nesočutje našega ubogega
naroda, kar smatram za potreben prinesek za njega
temeljito poznanje.
Struktura verovanja
Oglejmo si najprej strukturo verovanja na nekaj iz-
javah, ki brez dvoma vsebujejo verovanjski moment.
(1)	»To je portret Primičeve Julije.«
»Ali je to ženska, ki jo je ljubil Prešeren?«
»To je sicer res tista ženska, a Prešeren je ni ljubil.«
Ta zadnji stavek ima natančno isti učinek kakor drugi
stavek v temle dialogu:
»Ali je to kraj, kjer je lord Wellington izrekel slovite
besede?«
»Da, to je tisti kraj, a besed ni nikoli izrekel.«
O Juliji vemo sicer marsikaj (vemo za dan rojstva
in za dan smrti, vemo, da je govorila nemški z otroki in
slovenski z bogom itn.) — a bistvena določitev njena je
vendarle, da jo je Prešeren ljubil. Vse drugo, kar vemo o
njej, dojemamo na tej podlagi. Ta vera, to prepričanje ali
ta tradicionalna ideološka »vednost« je podlaga za
sleherno izjavo o Primčevi Juliji.
(Ce se poigramo s pojmovnikom analitične filozofije,
lahko rečemo, da je opis »ženska, ki jo je ljubil Prešeren«,
nujen opis za referent, ki ga designira togi designator
lastno ime »Primičeva Julija«; Primičeva Julija je v
vseh možnih svetovih »ženska, ki jo je ljubil Prešeren« —
ali pa je v njih ni. V svetu, kjer Primičeva Julija ni
»ženska, ki jo je Prešeren...«, je množica designatov
togega designatorja »Primičeva Julija« prazna množica.
O tem se lahko prepričamo z nasprotnim poskusom —
npr. z lastnim imenom Zalika Dolenc.)'
Vzemimo primer, ki je popolnoma rudimentären:
(2)	»Miloška Venera je v Louvru.«
Izjava izraža trivialen truizem. Na kraju subjekta
lahko permutiram ves katalog louvrskih eksponatov, pa
se narava izjave ne bo spremenila. Zakaj? Prav zato, ker
»vemo«, da je Miloška Venera prav tam, kjer naj bi bila
po izjavi (2). A kako to »vemo«? — iz »zanesljivih virov«
ali iz avtopsije: a vendar smo prepričani, da je Miloška
Venera v Louvru tudi ta trenutek, ko izjavo izgovarjam.
A za njeno veljavnost »ta trenutek« pač nimam nespod-
bitnih zagotovil: seveda je zelo zelo verjetno, da je (2)
tudi »ta trenutek« resnična izjava, ni pa to popolnoma
gotovo (pred leti so jo npr. prepeljali v Tokio ipd.). Po-
temtakem ne morem biti stoprocentno prepričan, da je
izjava (2) »ta trenutek« resnična izjava; a vendar vsi
ravnamo, kakor da je njena resničnost pwpolnoma za-
nesljiva. V naši »vednosti«, na katero opiramo to pre-
pričanje, je torej vsaj kanec verovanja. Gre torej — vsaj
minimalno — za neko prepričanje, ki zadobi v skupnosti
obliko ali naravo ideološkega konsenza: izjave (2) ne bi
nikoli nihče spodbijal, če ne bi imel tehtnih argumentov.
Prav to je značilno za ideološko prepričanje, za doxa:
če ga hočemo spodbiti, moramo mahati z argumenti —
sámo pa se lahko uveljavlja na ravni samoumevnosti, tj.
brez argumentov: za ideološki konsenz velja, da so vsi
potrebni argumenti »bili že dani«. Seveda ni treba, da bi
kdajkoli zares bili predloženi: narobe, ideološki konsenz
živi prav od verovanja, da so nekakšni argumenti nekako
— mitološko — dosegljivi.
(V nedavni razpravi o smrtni kazni je na ta moment
opozorila Katja Vodopivec, ko je vprašala, zakaj mo-
i-ajo ravno nasprotniki smrtne kazni vselej dokazovati
upravičenost svojega stališča — medtem ko zagovorni-
kom tega ni treba.)
Zato je v resnici malo verjetno, da bi na izjavo (2)
naleteli v dejanskem življenju. Našli jo bomo, denimo, v
kakšnem turističnem vodiču. A brž ko jo bomo prebrali,
bo — četudi bi bila nemara njena informacija za nas
nova — začela samoumevno delovati.
A izjavljanje »samoumevnih izjav« ima v dejan-
skem življenju vendarle tudi svojo vlogo — in to vlogo
prejema od tega, čemur bi lahko rekli presežek iz-
javljanja nad izjavo. Ta presežek izjavljanja nad anti-
klimaktično samoumevno izjavo je nekaj pozitivnega:
doženemo ga, če se npr. ob samoumevni izjavi vpra-
šamo: »Zakaj mi to pripoveduje?« To vprašanje —
natančneje: odgovor nanje — pozitivira sicer truistično
izjavo v neke vrste »eksercitiv« (če mi npr. nekdo pripo-
veduje, kje je Miloška Venera, dobro vedoč, da jaz to
vem — potem bom pač izjavo interpretiral kot posreden
poziv, naj si grem sloviti kip ogledat ipd.). Izjava, ki
mi pripoveduje nekaj, »kar vsi vemo«, torej hoče nekaj
več, hoče reči nekaj več: to »več«, njena ilokucijska moč,
pa je berljivo prav na podlagi ideološkega »prepričanja«
(verovanja, konsenza).
Kot pravi asertiv bi nemara interpretiral izjavo
(3) »Miloška Venera je v Tokiu.«
ker bi jo interpretiral, kakor da pravi: »ti misliš, da je
v Louvru, jaz ti pa povem, da je v Tokiu.« Torej bi tudi
njeno morebitno »golo« asertivno vrednost lahko razbral
prav šele na podlagi ideološkega verovanj skega momenta.
Razlika med (2) in (3) ni ne v slovnici ne v semantični
strukturi, samo v semantični aktualizaciji prislovnega
določila kraja. Torej je sprememba ilokucijske moči ce-
lotne izjave popolnoma nerazumljiva, če izjave ne misli-
mo na podlagi vnaprejšnjega prepričanja, verovanja,
dokse, ideološkega konsenza itn., da je Miloška Venera v
Louvru.
Splošni sklep: smisel izjav je potemtakem berljiv šele
na podlagi ideološkega ozadja; torej je smisel izjave od-
visen od ideološkega ozadja, na katerem izjavo beremo.
Eden izmed načinov, kako se dogaja redukcija apriorne
ambivalentnosti ilokucije, je prav delovanje tega raz-
merja med izjavo in njenim ideološkim ozadjem.
Ideološko ozadje, na katerem dojemamo Primičevo
Julijo kot »žensko, ki jo je ljubil Prešeren«, potemtakem
ni nevtralno.
Problem verovanja pri umetnini
To bi bil, denimo, nekoliko divji pohod na področje
verovanja v vsakdanji govorici. A pri umetnostni govo-
rici naletimo na posebna vprašanja, ki zadevo precej
zapletejo. Držali se hwmo našega današnjega predmeta —
in si ogledali le nekaj kordinat problematike. Problema
samega seveda še zdaleč ne bomo izčrpali.
Neposredno je razvidno, da pri umetnini prihaja do
kolizije (vsaj) dveh apriornih verovanjskih ozadij:
1.	če Primičevo Julijo jemljemo kot »žensko, ki jo je
ljubil Prešeren«, potem pripisujemo Prešernovim pesmim
neko določeno avtobiografsko verodostojnost;
2.	če pa jemljemo Prešernove pesmi kot umetnine, po-
tem jih ravno ne beremo kot avtobiografsko poročilo.
Do te kolizije prihaja pri sleherni umetnini, ki pred-
postavlja individualnega avtorja.
Znano je, da so Stendhalovi junaki lepi, sloki in za-
peljivi, »zato ker« je bil Stendhal sam debelušen, grd
in ne preveč uspešen pri ženskah.---Navsezadnje
bi se lahko vprašali: »Ali verjamemo, da je Ivan Cankar
ljubil svojo mater?«
Ta kolizija je tu dramatična in ne zadeva zgolj ba-
nalnega vprašanja, kolikšno mero »avtobiografičnosti«
lahko dopuščamo pri izrazih, ki nastopajo v »umetnost-
nem tekstu«.
To je mučilo že Stritarja. Navedemo lahko presneto
očiten simptom te muke, ki zgovorno kaže, da problema
v slovitem eseju iz leta 1866 ni razrešil:
In vendar motili bi se in krivico bi delali pesni-
ku, ako bi mu verjeli, kar sam trdi.
Petrarka je bil Prešernu učenik — kdo bi mogel
tajiti, kar je pesnik sam pripoznal!
(Mi podčrtujemo.)
To je ekstremna različica problema »other minds«.
Navedimo enega izmed klasičnih mislecev, ki so se ukvar-
jali s tem vprašanjem, kaj se drugim po glavi blodi:
»Verjeti drugemu,« pravi Austin, »je bistven del
komunikacijskega dejanja, je dejanje, ki ga vsi nenehno
izvršujemo. Je prav tako ireduktibilen del naše izkušnje,
kakor, recimo, obljubljanje ...« (Philosophical Papers,
str. 115.)
»Verovanje« je potemtakem po Austinu komunikacij-
sko dejanje, kakor je obljubiti govorno dejanje.
Potemtakem zlasti verjamemo nekomu, ki pripovedu-
je, kako se počuti (to je namreč blizu našemu problemu
»ljubezni«) — saj izjave o njegovem počutju ne moremo
imeti za simptom tega počutja in tudi ne za znak počutja,
pač pa le za govorno dejanje »izjave o počutju«.
Ce je torej verovanje komunikacijsko dejanje, potem
struktura tega dejanja učinkuje na strukturo komuni-
kacije same. Nanjo deluje tako zelo, da je lahko celo
referent odvisen od strukture komunikacijske situacije,
kakor jo strukturira verovanjski akt.
Pokažimo to z zgledom; vzemimo tole izjavo:
(4) »Srce me boli.«
Ce je naslovnik izjave (4) — torej: nosilec verovanj-
skega akta — kardiolog, potem je referent izraza »srce«
nekaj drugega, kakor če je naslovnik izjave kakšen »fidus
Achates«, kakšen zaupen prijatelj.
In kaj je potem referent izraza
»srca bolečine skrite«
— če ne vemo, kdo to izjavlja ne na kaj se izraz nanaša,
vemo samo, da smo naslovnik »mi sami« — pa še to ne
vemo, v kakšni legi naj poslušamo. Ne vemo, čemu in
komu nam je verjeti.
Stvar se še dodatno zaplete glede na to, da je med
izjavljalcem X in »nami« kot bralci še »trdosrčna«, ki
naj bi ji pesmice oznanjale omenjene kardiološke težave.
Ali vzemimo tole slovito izjavo: »Madame Bovary,
c'est moi.« Ta izjava ima smisel samo, če govorec ni
Madame Bovary, temveč Flaubert. Smisel izjave je ravno
v tem, da ji »ne verjamemo«. Se bolje: »verjamemo« ji
ravno, kolikor nam ji ni treba »popolnoma verjeti«.
Položaj je paradoksen, ker obči pogoj komunikacije
in specifični pogoj estetske komunikacije drug drugega
spodbijata:
1.	Pogoj komunikacije kot komunikacije nasploh:
verjeti v iskrenost govorca, verjeti mu na besedo.
2.	Pogoj komunikacije kot estetske komunikacije
posebej: verjeti govorcu, da mu ni čisto verjeti. (Flau-
bertova gesta je elegantna, ker svoj esteticistični program
uveljavlja na ravni svoje pragmatične predpostavke.)
Kolizija je v tem: ali zgrešimo estetsko komunikacijo,
posebnost estetske komunikacije (če izpolnjujemo splošni
pogoj št. 1); ali pa sploh ne komuniciramo, ker zgrešimo
komunikacijo nasploh (hoteč zadostiti pogoju št. 2, po-
sebnemu ►estetskemu« pogoju).
»Pesmi«, umetnine, nimajo nikakršnega smisla, če ne
delujejo kot estetska komunikacija — a prav kot estetska
komunikacija zgrešijo pogoj komunikacije nasploh, torej
niso nikakršna komunikacija.
Iz te razprave si bomo zapomnili samo tale pozitivni
sklep: paralogizem estetske komunikacije.
Prešeren: človek in pesnik
Koncepcijo, ki jemlje Prešernove pesmi kot avto-
biografsko izpoved, ki torej Prešernu verjame »na be-
sedo«, je najdosledneje izpeljal ANTON MAHNiC. Po
naši terminologiji torej Mahnič gleda na Prešernovo
poezijo kot na »komunikacijo nasploh«.
Nerodno pri Mahniču ni to, da je koncepcija nora,
pač pa da je v svoji norosti pravilna: namreč pravilno
izpeljana iz začetne postavke enotnega subjekta in avto-
biografičnosti.
To postavko Mahnič izrecno registrira (»Dvanajst
večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem«;
Slovenec, 3. 12. 1884):
... (smo govorili) o oni predčasni nezreli ljubezni,
ktero občni nravstveni čut obsoja kot pregrešno. In
zdaj čuj dalje: Tej ljubezni bil je Preširen vdan,
sužen od mladih let, skozi celo življenje, a zakona
nikdar ni sklenil. In to ljubezen Preširen opeva, opeva
pa kot pravi lirik, tako namreč kakor jo je sam v
lastnem srci občutil. Ljubezen ta ga je mladega na-
vdušila z mladim strastnim ognjem, odprla se mu je
pevska žila, pevati je začel slavo svoje izvoljene. A
izvoljena ga ni poslušala, ljubezen neuslišena vzela
je pesniku up, napolnila ga z britko skrito ironijo
proti izvoljeni, postala mu je zoprna, in ker ona mu
je bila bogstvo, z eno besedo vse, ljubezen neuslišana
sprla ga je ne le z njo, ampak tudi s celim svetom.
Peza celega sveta in vse gorje težilo mu je srce. Pod
to pezo pesnik obnemore, ugasne mu upa zadnji ža-
rek, on obupa in išče srcu hladila v morji pozab-
ljivosti, v ktero ga utaplja vino, v ktero ga sprejme
črni grob.
Tako Preširen, in prav tako njegove pesmi.
(Podčrtali mi.)
Kolikor drugi mitografi priznavajo vsaj minimalno
avtobiografsko usedlino, so še zmerom v Mahničevem
obzorju; tako da lahko rečemo, da načelnega odgovora
Mahniču doslej še ni bilo. Kolikor priznavajo avtobio-
grafski minimum — in priznavajo ga vsi, ki s Prešernom
komunicirajo — imajo hude težave.
Težave je imel že FRAN LEVSTIK (v spisu iz 1863,
najpozneje iz februarja 1864):
1.	rokopisno pisanje je pretrgal na napornem kraju,
kjer se ukvarja prav z Julijo;
2.	na vrhu rokopisa je pozneje napisal tale obupani
dosta vek :
Da bi pokazal, da nič ne vem, da ne morem ni-
kakor pisati Prešernovega životopisa, in menda nihče
ne sam iz svojega znanja in iz tega, kar on sam ve,
kolikor Slovencev nas je zdaj na svetu, zato sem zlo-
žil ta sestavek.
A četudi je Levstik »na ravni označenca« obupal, se
mu je le posrečilo, da je na ravni označevalca proizvedel
figuro, ki bo obvladovala celotni mit Primičeve Julije od
Stritarja do Kidriča:
Mogoče torej, da je Prešeren hodil k Primčevim
učit, ali v Julijo takrat---
Tu je obstal; pripisal je le še že navedeno izpoved o
nemoči. A Levstikova usoda je bila, da je Slovencem dal
označevalce; in ustavilo se mu je prav tedaj, ko je napisal,
kar je zmogel, edino, kar je zgodovina od njega zahtevala.
2e s tem je sprožil zadosti pisne kuge. Namreč tole
figuro: »mogoče torej ... ali /ne/«, tj. pristno figuro de-
negacije: »mogoče da ..., ampak vseeno ne« — »že, že ...,
ampak«.
Dve, tri leta pozneje je JOSIP STRITAR že bodro
planil skoz s tolikšno muko odprto zev: namreč s svojo
razglašeno tezo iz spisa »Prešernove poezije«, da je
Prešernova ljubezen fikcija (to že), ampak ne truba-
durska.
Zaradi preglednosti navajamo v nekoliko drugačnem
zapovrstju, kakor si ga je izbral Stritar:
Ta ljubezen je — da se predolgo ne zamudimo
pri tej reči — le poetiška fikcija; to hrepenenje po
izvoljeni devici je simbol hrepenenja po nedosežnem
idealu!
S tem pa nikakor nečemo trditi, da bi pesnik bil
s premislekom tako ravnal; da bi si bil svojo ljube-
zen čisto izmislil v ta namen, da bi bil mislil na
ideal, ko je na svojo ljubo pesmi skladal. Tako ni-
koli ne ravná umetnik sploh ne, zlasti pa pesnik
ne. ... Nespametno bi bilo torej in tudi popolnoma
nepotrebno za naše mnenje, kaj takega trditi. Pre-
šernova ljubezen je morala imeti resnično podlago —
to nam kaže vsaka vrstica njegovih pesmi.
Tanjša preiskava nam, upamo, pokaže, da Preše-
ren ni erotičen pesnik, ni kak zakasnjen trubadur —
vsaj ne v navadnem pomenu.
(1866)
Glede na znane ideološke zahteve, s katerimi se
Stritar loti svoje interpretacije Prešerna, je njegova na-
loga zapletena, ker je protislovna:
1.	Dokazati mora — ali vsaj pokazati, da verjame v
— avtobiografsko resničnost (recimo, da je to zahteva
avtentizma).
2.	Odtrgati mora to ljubezen od avtobiografije, in sicer
iz dveh razlogov:
a.	to ne sme biti konkretna empirična in naključna
nesreča, temveč vesoljna nesreča in vesoljno hrepenenje
(zahteva neo-romantizma) ;
b.	iztrgati mora Prešerna Juliji — za Slovence (zahte-
va nacionalizma).
FRAN LEVEČ naj bi po veljavnem mnenju Stritar-
jevo »fikcijo« le še napihnil; če je to res, potem le dodatno
utemeljuje pomembnejši podatek, da je namreč v nje-
govem tekstu levstikovski simptom podivjal, saj v njem
kar rojijo stave tipa: »To že, ampak tudi«, »že že...,
ampak vseeno...« (gl. spis »Dr. France Preširen«, v
rubriki Odlični pesniki in pisatelji slovenski, II —
Zvon 1879).
Kedor po vrhu prebere Preširna, poreče gotovo,
da njegovih poezij glavni čut je ljubezen do terdo-
serčne, neusmiljene device. A že nekdó drugi je bi-
stro nam pojasnil, da ta ljubezen je samo poetiška
fikcija, da to hrepenenje po izvoljeni devici je samo
simbol hrepenenja po nedosežnem idealu in da ta
neuslišana ljubezen je našemu pesniku samo zlata
posoda, v katero je izlival svoje neumerjoče pesmi.
Naravno, da tudi ta ljubezen pri Preširnu, pravem
pesniku, ni ponarejena, podveržena, posiljena, nego
da je bila prava strast, prava kri in da je imela
resnično podlogo ...
Ako nam tedaj Preširen pripoveduje, da je nje-
gova Julija lepša nego vse Delije, Cintije, Korine in
Lavre, rekli bodemo, da je to poveličevanje samo pes-
niška hiperbola, a vendar bodemo priznavali, da Ju-
lija ni bila napačno dekle. Tudi duha je imela do-
volj; ...Slovenski je govorila samo s kuharico...
Preširen je tedaj Julijo perve čase resnično lju-
bil, a to je bila najnedolžnejša, najlepša, najvzornej-
ša pesniška ljubezen, ki je odperla našemu pesniku
neusahljivi serčni vir neumerjočih pesmi.
S Stritarjem in Levcem pa Levstikova formula kot
čista označevalna forma še ni izčrpana : ta »že že...
ampak« je mogoče obrniti še v nasprotno smer, in to je
naredil MATIJA MURKO leta 1901 (»Misli k Prešerno-
vem življenjepisu«. Ljubljanski zvon 1901):
Prešeren je tudi takrat resničen, ko opeva svojo
nesrečno ljubezen. Tu moram odločno ugovarjati J.
Stritarju, ki nahaja pri Prešernu tri glavne čute: lju-
bezen, domoljubje in tisto hrepenenje po idealu, ter
pravi dalje: »Ta ljubezen je... le poetiška fikcija; to
hrepenenje po izvoljeni devici je simbol hrepenenja
po nedosežnem idealu.« Ne, nikoli ne! Stritar sicer
dalje sam sebe precej pobija in prav dobro omenja
na drugem mestu, da Prešeren ni zakasneli trubadur,
vendar njegovo mnenje je podpisal potem tudi Leveč
z životopisnimi podatki o Juliji Primčevi. Vse to pa
nas ne more motiti v trditvi, da Prešeren poje samo
o svoji ljubezni, katero seveda kakor vsak pesnik
idealizuje. Sploh pa je ta ljubezen bila čisto idealna,
kajti kakor Tasso je tudi on svojemu nedosežnemu
idealu mogel le skrivaj razodevati svoje bolečine...,
ali ravno taka tajna ljubezen je tembolj močna, ker
v občevanju bi morebiti izvoljena devica marsikaj
svoje idealnosti izgubila, in lahko traja prav dolgo.
. .. Julija Primčeva mu je lahko tudi ostala dolgo
poetična, ker se je šele leta 1840. omožila, on pa
njej zvest v svoji pesniški domišljiji, dasi je nezakon-
sko ljubezensko srečo užival že z drugo. V pesmih
od leta 1841. kakor »K slovesu«, »Zgubljena vera«,
»Ukazi«, »Sila spomina« velja še vedno: »Vse misli
zvirajo 'z ljubezni ene«. Te misli pa so tako žive in
jasne, ti čuti so tako goreči, globoki in iskreni, da
Prešernovim poezijam nikakor ne smemo jemati po-
sebno visoke cene, kakršne bi ne imele, ako bi bila
ljubezen našega pesnika fikcija.
Murko torej prestavi formulo »že že.. . ampak« na
nasprotno stran opozicije: »Prešernova ljubezen ni bila
fikcija, ampak vseeno je bila le idealna.« Za to opera-
cijo ostanejo v besedilu sledovi — namreč simptomatične
kontradikcije. Za predlagani modus amandi postavi po-
goje, ki jih takoj prekrši; pogoji za idealno ljubezen so:
1.	Na strani Julije: da je prosta — a tudi po
poroki, meni Murko, »vse misli zvirajo itn.«.
2.	Na strani Prešerna : čistost, skrivnost, zvestoba — a
ga vseeno ni motilo, da je »ljubezensko srečo užival že z
drugo«.
Mitologija in mitografija
Ob tem obrazcu »žeže-ampak« moramo bržkone do-
dati pojasnilo, ki bo upoštevalo eno izmed tradicionalnih
»spontanih« ideoloških gest v samo-interpretacijah mito-
logij pri Slovencih. Pri domorodskih informantih bi
bržčas še dandanašnji lahko naleteli na prežitke razlage,
ki je bila v preteklosti zelo razširjena in ki bi to formulo
pojasnjevala s pomočjo tistega, čemur pravijo domačini
»nacionalni značaj Slovencev«. Po tej razlagi bi morali
obrazce te vrste izpeljevati iz tradicionalne mevžavosti
pripadnikov tega ljudstva, iz njihove nezmožnosti, da bi
izpeljali radikalne konsekvence raznih nravstvenih pre-
mis, včasih v poznejših časih so uporabljali tudi bolj
učen izraz »samoblokada«. Pri teh pojasnilih velja isto
splošno pravilo kakor pri ljudskem blagu vobče: so drago-
cena tvarina za obdelavo, a proučevalec ne sme nasesti
njihovi morebitni sugestivni moči, da bi jih zamenjal z
analizo sámo.
Seveda je zgornja metodološka zahteva kar se da
problematična: na to nas opozarja že največji sodobni
proučevalec mitov Lévi-Strauss, ki meni, da je inter-
pretacija mitov navsezadnje le en mit med drugimi miti.
Po njegovem izvedenskem mnenju je mitolog navsezad-
nje zgolj mitograf med mitografi, nemara poslednji v
njihovi vrsti, a zato nič bolj imeniten. Humanistično spo-
ročilo te epistemološke pozicije je karseda dragoceno,
a po Althusserju vseeno ni več tako jasno, ali ni nemara
dolžnost znanstvenikova, da je bolj zvest načelom svoje
vede kakor ozirom, ki mu jih morda narekuje ideologija
njegovega časa. Kar pa zadeva naš tukajšnji problem,
je lahko vsakomur jasno, da je žrtvovanje struktura-
lističnega humanizma še majhna cena, ki jo moramo
plačati, da dobimo ključ za logiko institucije.
Obrazec »žeže-ampak« je namreč minimalna formula
naddoločitve: ubeseduje tak strukturni položaj, da lahko
člena nižje izpeljane opozicije reprezentirala člena višje
opozicije, iz katere sta izpeljana. Prav ta obrazec
omogoča, da člena v opoziciji zastopata sama sebe in
proces svoje strukturne generacije. Prav to dvojno za-
stopstvo pa vpelje med člena tudi tisto specifično nape-
tost, ki je potrebna za pragmatično moč in občestvotvorno
delovanje mitološkega diskurza. Zaradi dvojnega zastop-
stva, ki ga opravljata, namreč člena nista v opoziciji
zgolj kot »a in ne-a«, temveč tudi kot močni člen proti
šibkemu členu.
V obrazcih tega tipa strukturno nadrejena generira-
joča opozicija deluje na ravni predpostavke, ki jo zasto-
pata eksplicitno postavljena člena generirane podrejene
opozicije. Pri Stritarju je tako nadrejena opozicija »fikci-
ja vs. ne-fikcija«, podrejena generirana opozicija pa je
»trubadurska vs. ne-trubadurska«; v tej drugi opoziciji
je »trubadurska« močni člen, ki na ravni izvedene opo-
zicije zastopa hierarhično neposredno nadrejeni člen
»fikcija«, »ne-trubadurska« pa je šibki člen, ki zastopa
»izpadli« nadrejeni člen »ne-fikcija«. Pri Murku je močni
člen »ne-idealna«, ker zastopa neposredno nadrejeni
člen »ne-fikcija«; šibki člen pa je pri njem »idealna«,
ki na svoji ravni zastopa izpadli člen zgornje opozicije
»fikcija«.
Na ta način mitološki diskurz najprej ustreže speci-
fični ekonomski zahtevi sleherne mitologije; s čim manj-
šim aparatom »povedati« čim več. To je tudi temeljna
teorija mita, ki jo razvija Lévi-Strauss v Divji misli.
V mitu mora strukturo zastopati čim manj členov. To
je notranja zahteva mitične logike — ki je v bistvu
tavtološka, saj bi bila struktura zastopana »eliptično«
tudi, če bi bila »v celoti« neposredno razgrnjena: struk-
turne opozicije namreč vselej reduktivno zastopajo de-
janska strukturirajoča medsebojna razmerja. (Prav zato
je tudi mogoče naivno govoriti o »neizčrpnem« bogastvu
mita: neizčrpnost je del same logike mita; ni nič, kar bi
bilo treba še zapolniti, eventualno z jungovskimi obsku-
rantizmi ipd.).
Vse to lahko prikaže in pojasni že klasična struktura-
listična analiza mita. Zato tudi naša omejitev, ko pravimo,
da je vse to le prva stopnja analize.
Drugo stopnjo analize lahko začnemo prav z vpra-
šanjem, na katera ideološko odgovarja že omenjena sveto-
bolna spontana domorodska gesta (mevžavost, samo-
blokada itn.). Ta gesta blokira odgovor na vprašanje —
in, kakor bo razvidno iz nadaljevanja, prav zato deluje
produktivno. Ta gesta podpira materialno delovanje ideo-
loškega (mitološkega) diskurza še potem, ko se je njegov
lastni naboj že iztrošil. Je tipična operacija, ki stari
ideologiji omogoči vampirsko življenje.
Ideološki diskurz namreč materialno deluje — njegov
materialistični učinek in »ontološki modus« je institucija.
Za obstoj institucije pa sta potrebna dva elementa:
subjekt in objekt želje. Prav produkcija teh dveh ele-
mentov je naloga ideološkega diskurza: prvega proizvede
z interpelacijo, drugega pa prav tako z interpelacijo,
a ne v njenem althusserjanskem konceptu. Althusserjeva
teorija ni mogla izdelati koncepta svojega najmočnejšega
elementa — namreč interpelacije individua v subjekt —
prav zato, ker je »spregledala« drugi bistveni moment,
namreč moment realnega objekta, objekta želje. (Tu je
skrita kontinuiteta onkraj vseh prelomov v Althusser-
jevem teoretskem življenjepisu: isti spregled namreč
konstituira njegovo epistemologi j o, ki temelji na dvojici
»spoznavni objekt — realni objekt«, v kateri mu spo-
znavni objekt sicer resda deluje na ravni simbolnega, a
mu tako imenovani »realni« objekt nenehno drsi v re-
gister imaginarnega. To je popolnoma nujno, ker operira
z dvojico tam, kjer bi moral vpeljati trojico.)
Vprašanje, ki nas vpeljuje v drugo stopnjo analize,
je prav to obrabljeno vprašanje: zakaj vsi mitografi
Julijinega kompleksa optirajo za šibki člen? Odgovor je
na dlani: ne zato, ker bi bili »mevže«, ampak zato, ker
jih k temu sili notranja logika njihovega diskurza.
Ce bi ne izbrali šibkega člena, bi zgubili naddolo-
čenost. Ce bi zgubili naddoločenost, bi se jim sesula
struktura. Ce bi se jim sesula struktura, ne bi mogli
biti subjekti. Ce ne bi bili subjekti, ne bi mogli ust od-
preti (ne peresa zastaviti). Tako je pač nujno, da se vsi
mitografi odločajo za šibki člen, kajti tisti, ki si ga niso
izbrali, so morali molčati. O teh pa nimamo pisanih do-
kumentov.
Institucija se iz ideološkega diskurza proizvaja tako,
da izključeni, strukturno potlačeni člen v strukturi s
svojo odsotnostjo zastopa zgubljeni realni objekt —
objekt želje. To je travmatični ali fantazemski skrepeneli
označevalec, ki si ga ideološki diskurz prizadeva izvreči,
uspeva pa mu ga zgolj potlačiti; in prav ta se vrača kot
simptom v drugih diskurzih. Primer Stritar je tu izjemno
čist: v prešernoslovski ideologiji je izvrgel člen »ne-
fikcija«, v Dunajskih sonetih pa je prav zato napisal
»Slovenci ste ubogljivi osli«. Primer Murko je bolj zaple-
ten — ta namreč znotraj stritarjevske ideologije misli
nekaj, kar v njej mišljeno biti ne more: namreč materi-
alnost fikcije. Murko izpoveduje slabo vest pozitivistič-
nega materializma, ki prav materialnosti označevalca ne
more misliti, četudi jo potrebuje. Zato on prav patetično
lovi objekt želje kot »fiktiven« objekt. Kar je navsezadnje
res; samo da on hkrati misli, da fikcija »ni« materialna.
Ideološka interpelacija pa se dogaja tako, da se
individuum vpiše pod subjektivirajoči označevalec Si: ta
označevalec je beleg iz strukture zgubljenega-izvrženega
objekta in ga definira edinole prav to razmerje zgube do
objekta. To je zato semantično nonsensičen označevalec,
pač označevalec subjekta. Preberimo te mitografe, in
videli bomo, da jim njihovi glavni označevalci (signifiant-
maître) ne pomenijo »nič«: so prazni, določa jih samo to
razmerje zgube in zgubljenosti, so pač — šibki členi.
O njih mitografi nič ne povejo, ker ni nič povedati: ti
označevalci delujejo, ne pa čvekajo. Slovenskim ideolo-
gom pa bi morali — namesto da jih razglašajo za »mevže«
ipd. •— narobe priznati neverjetno intelektualno lucidnost.
Označevalci, na katere stavijo, so vsi eksplicitno nega-
tivno formulirani. »Ne-trubadurskost«; »ne-idealnost«
— zgodovinskega pomena te intelektualistične negativ-
nosti ni mogoče preveč poudariti: glede na to, da so vse
te ideologije nacionalistične ideologije, jim prav ta nega-
tivna določitev Si omogoča, da ne padejo v fašizem. Ce bi
namreč Si pozitivno določili, bi zalepili prav razliko med
Si in a (objektom želje) — naredili bi torej konstitutivno
operacijo fašistoidne ideologije. Kolikor torej sploh lahko
govorimo o »samoblokadi«, moramo reči, da gre za blo-
kado nacionalistični ideologiji imanentnega fašistoidnega
momenta.
Stara vprašanja v stari obleki: sinhronija in diahronija
Mitološki obrazec, ki daje minimalno formulo naddo-
ločitve, je v antropologiji dobro znan. Navedimo samo
zgled iz Lévi-Straussa (Le regard éloigné, Pion, Paris
1983, str. 268):
»V Ameriki pogosta opozicija med moško koruzo in
ženskim fižolom bi potemtakem izvirala iz implicitnega
ekvivalenčnega razmerja, po katerem je glede na seksual-
nost moško načelo do ženskega načela v istem odnosu,
v katerem je glede na moškost penis do testikulov:
if mim^llf
\
m;ile
\
Ч-
Iv-sliciiles
\
penis
\
\
... testikuli torej precej splošno veljajo za člen, ki posre-
duje med nasprotujočimi si seksualnimi kategorijami.. .•«
Lepota našega tukajšnjega mita je, da se njegov
zgodovinski razvoj natančno ravna po zapovedih njegove
sinhrone sheme. Zgodovina Julijinega mita se dogaja
tako, da postopno izčrpuje, uveljavlja možnosti, ki mu jih
a priori odpira njegova sinhrona, »nezgodovinska« she-
ma. Nova stopnja v zgodovinskem razvoju nikoli ne na-
stopi, preden ni saturirana poprejšnja stopnja: tako da v
tem primeru res lahko dobesedno govorimo o razvoju,
saj gre za precizno in subtilno odvijanje sinhrone matri-
ce. Nov tip diskurza — v našem primeru diskurz lite-
rarne vede — se sploh ne more začeti, preden se mito-
loška matrica ne saturira. In še tedaj je potrebna posebna
operacija preloma, ki vzpostavi ambivalentne zveze
kontinuitete in diskontinuitete s poprejšnjim mitološkim
poljem. Seveda nikakor ne mislimo, da je novi diskurz
literarne vede kaj drugega kakor nov tip mitologije: a
novi diskurz je naddoločen z novimi ideološkimi kon-
teksti, ki jih v prejšnjih mitografijah ni bilo.
A bodimo konkretni! Prvo mitološko shemo, ki bo za
lep čas obveljala kot formalna matrica, postavi Stritar:
Nadaljnja transformacija se zgodi pri Murku:
Z Murkovo transformacijo je dana možnost za struk-
turno sintezo, ki jo je leta 1905 v Ljubljanskem zvonu
naredil JOSIP TOMINSEK. Tominškova gesta dokazuje,
da znotraj istega mitografskega polja razne transforma-
cije delujejo sinhrono, da je celotni tekst mita ves čas
neposredno navzoč. Potrjuje se Lévi-Straussova teza, da
je »celota« nekega mita v množici njegovih transformacij.
S Tominškovo sintezo pa se tudi izpolni prva doba v
Julijinem mitu: naprej ni več mogoče mitologizirati, ne
da bi na sami osnovni mitološki formuli opravili prelomne
transformacije. V tej razsežnosti je literarnozgodovinska
faza v prešernoslovju le simptom notranje mitske logike:
nadaljnji diskurz ni bil več mogoč — treba si je bilo
izmisliti nekaj novega. In izmislili so si literarno vedo.
Tominšek potemtakem formulira celotno strukturo
mita — »Stritar plus Murko«. Glede na »zunanjo, empi-
rično« realnost, ki jo mit organizira, mu sintetična struk-
tura omogoči — ali pa (kar je isto) od njega zahteva —
da veliko ofenzivneje kakor poprejšnji mitografi vpelje
figuro Ane Jelovškove. To ni brez komičnega učinka:
opozicija Stritar/Murko začenja prehajati od mitografa
na mit sam, od raziskovalca na raziskovalni predmet —
in postane opozicija Julija/Ana. Tako mit sam v sebi, v
svoji sinhroni strukturi, parodira svojo zgodovino, svojo
diahrono strukturo.
Prešeren je torej brezdvomno dobro
poznal Julijo in občeval ž njo. To smo
že vedno sklepali iz namigavanj z osebnimi odnošaji
v njegovih pesmih. Da bi bil Prešeren ž njimi hotel
le dražiti Julijo, to je ob čarobno srčnem tonu
teh poezij nemogoče. Ko bi jo hotel le dražiti, znal
bi jo drugače; saj vemo, kako »sršenast« je bil!
Najjasnejši svedok je bil in je seveda sonetni
venec s akrostihom; a baš ta venec je do najno-
vejšega časa delal neprilike kot priča. Iz soneta »Je
od vesel'ga časa« namreč vemo, da se je Prešeren za-
ljubil 1. 1833. (toliko mu smemo verjeti!);
To je tesna psihiška zveza! In tu naj bo kaj fik-
cije? Ne! V gorki, pravi ljubezni je zbi-
ral Prešeren rožice za ta venec, še
štiri leta prej, preden se je oklenil
Ane Jelovškove; torej je tudi s tega vidika
mogla biti njegova ljubezen do Julije
iskrena, konkretna, posvečena temu res Iju-
bezeni vrednemu dekletu!— Ljubezen pa, ki
je fikcija, sploh ni ljubezen!
3. Stal je tedaj osamljen na svetu; Copa, Smole-
ta ni bilo več; tu mu pride pred oči to mlado, pre-
mlado dekle: Ana. Dala mu je vse, kar je imela,
a ni mu mogla dati, česar je potreboval: duševne ali
vsaj srčne zaslombe! Tudi on ji je dal, kar je imel;
a ni ji mogel dati, česar ni imel: udobnega, veselega,
poskočnega življenja med veselimi škrjančki! Tako
sta iskala drug pri drugem, česar nista
mogla najti nikoli, ločila sta se in spet
združevala, navezana drug na drugega, in vendar drug
drugemu na poti... Strašen položaj.
A Prešeren je ljubil dvakrat, in obakrat nesrečno.
Julijin mit se torej razvija tako, da zložno izpolni
tabelo svojih možnih transformacij: teza — antiteza —
sinteza. Zadnja transformacija je hkrati celotna tabela
možnosti. Ta saturacija hkrati mit dopolni — in ga
destabilizira: zaradi prenatančne zapolnjenosti se namreč
v njej že zgubi naddoločitveni moment — in s tem so
vzpostavljeni pogoji za prehod v drugo fazo mitografije.
Zgodovinska empirija se spet tako rekoč dobesedno
ravna po logičnih zapovedih strukturne matrike: To-
minškov spis je izšel v deveti številki Ljubljanskega
zvona 1905, IVAN PRIJATELJ pa je o »Drami Prešerno-
vega duševnega življenja« predaval v »Akademiji« na
predvečer odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani
»dne 9. septembra« tega istega leta. Dopolnitev mita je
praktično hkratna z »epistemološkim prelomom«, s ka-
terim se mita polasti literarna veda. To pa pomeni: ko
se je z izčrpanjem mitološke matrike zgubila njena
lastna moč naddoločanja, se celotni obrazec preseli v
polje druge naddoločenosti — v polje fin-de-sièclovske
ideologije »ideala« in ustrezne mu »realnosti«.
Najprej (pri Stritarju) je »ne-trubadurskost« zastop-
nik »ne-fiktivnosti« v polju »fiktivnosti« — potem je
»idealnost« zastopnik »fiktivnosti« v polju »ne-fiktiv-
nosti« (Murko). Naddoločenost v strukturi se v izjavlja-
nju upoveduje s formulo »že, že — ampak«; Prijatelj ta
obrazec s subjekta izjavljanja mita (komentatorja, »inter-
preta«) prenese na subjekt izjave (na »Prešerna«): zdaj
mora Prešeren zaživeti po zapovedih strukture svojega
lastnega hagiografskega mita. Prešeren postane bouc
émissaire za simptome svojih bralcev. Funkcijo zastop-
stva, ki je strukturna funkcija. Prijatelj reformulira v
kontradikcijo (ki je kontradikcija novega polja nad-
določanja, namreč neo-romantične ideologije) — in v tej
kontradikciji ustanovi lokus subjekta. Prijatelj matriko
prestavi ali prevede v ideološko polje »ideal/realnost«,
semiotične operacije te prepeljave pa so kar se dà pre-
proste:
fikcija v polju ideala dà ideal -f-
fikcija v polju realnosti dà ideal —
ne-fikcija v polju realnosti dà realnost +
ne-fikcija v polju ideala dà realnost —
Jaz ne trdim, da bi se bil pesnik vsega tega za-
vedal tako jasno, kakor se sedaj mi, razbirajoči z
nožem hladne analize to razmerje. O kakšni zavestni
fikciji' sploh ne more biti govora, prej o iluziji. Pre-
šeren je Julijo ljubil, a neka temna slutnja mu je
gotovo govorila, da ljubi v tej realizaciji nekaj večje-
ga, nekaj stalnejšega, višjega, njegovi duši tako sve-
tega in potrebnega, da bi mu osebno in podrobno
znanje z dekletom moglo vzeti nekaj, česar si ni smel
dati vzeti. Kajti v Juliji je Prešeren ljubil vse, česar
ni imel, po čemer je hrepenel in kar je tako potre-
boval. In zato je bila ta ljubezen stremljenje po
idealu, ki ga je bila polna njegova neutešna ideali-
stična duša.
A »gospod« vsega tega poslednjega že ni bila več
Julija, ampak ona vse objemajoča idealistična težnja,
s katero je pesnik iz sebe obdal svojo iluzijo.
Kruta realnost mu je odvzela vse, po čemer je
stremel in od česar je duševno živel. Prešeren je iz-
gubil svojega Boga, brez katerega nobena močna duša
ne more živeti, izgubil je celo pot do njega, na kateri
je bila lepota In čednost, realizirana po predmetu
njegove idealne ljubezni, samo kažipot. Takrat je
omahoval in padal iz obupa v najpokornejšo cerkveno
vernost, izpred jeznih kerubov njenih oči zopet v
objem Ane.
(J. Prijatelj : »Drama ...«)
Prijateljeva shema nam je danes nemara videti
naivna ideologizacija, in njena esejistična literarnost,
za katero smo pred vsem drugim dovzetni, nas slepi, da
le stežka uvidimo prelomnost njegovega posega. A njene
učinke je čutiti še zdaj — celo pri piscih, ki izrecno
razglašajo voljo »upreti se« mitu, lahko preberemo le
sociologizirano različico Prijatelja:
In če zdaj obe glavni Prešernovi ljubezenski zgod-
bi, zgodnjo »zgodbo« z ugledno meščanko Julijo Prim-
čevo in pozno zgodbo z neugledno služkinjo Ano Je-
lovškovo, snamemo iz mitičnih pozlačenih okvirov, se
nam obe skupaj precej natančno ujameta s prozaič-
no sociološko črto Prešernove usode. Prva tudi brez
iskanja neštetih vzrokov pripoveduje o nemožnosti
Prešernovega vstopa v tako imenovani višji, trdno
etablirani meščanski sloj, druga o resigniranem spu-
stu in pristajanju na možnosti, ki so se mu mimo-
grede ponujale na nasprotnem družbenem bregu. Toda
tudi tu ni pristal docela.
(Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesni-
ško delo I, str. 28.)
Tridesetletna vojna
Preprost razum bi menil, da so mitološki časi herojski,
in z njihovim koncem da prilezejo na plan akademski
filistri, ki brez posluha svaljkaje med prsti poezijo hitijo
ugašat luči njenega prvotnega domovanja... Narobe!
prava strast je tu, in Kidrič po tridesetih letih zavrača
Zigona z zamaknjenim srdom, kakor da bi mu ta šele
včeraj oskrunil najsvetejše. Veličine, ki jo predmet dobi
v času književne vede, pričujoči esej ne upa izčrpati,
zacrtajmo le nekaj sorednic — v navezavo na že obdelano
dobo in za kazalec nadaljnjim analizam.
Spopad se dogaja sub specie problema »Je od vesel'ga
časa teklo leto«, tj. problema letnice »dvakrat osemsto
tri in trideseto« — 1833.
AVGUST ZIGON hkrati trdi, da je sonet samo
»vrinek«, ki izpolnjuje kompozicijsko zahtevo; in prizna-
va, da je pesem avtobiografska, a po njegovem govori o
dveh dogodkih, ne o enem samem (resničnem) dogodku.
(»Letnica 1833 v Prešernovih Poezijah«, Časopis za zgo-
dovino in narodopisje 1906.)
FRANCE KIDRIC hkrati priznava, tako kakor vsi
pred njim, da je zadeva petrarkističen topos; in trdi,
da je avtobiografsko poročilo (v spisu »Prešernove Lav-
re«. Ljubljanski zvon 1934, se imenuje »pristaša naravne
razlage soneta«).
Kako je to mogoče?
(Pojasnilo dobimo pri Kidriču, ker on je nadaljevalec
Prijateljev, ne Zigon. Zigon je v tej procesiji prvi, pri
katerem se strukturni čas in empirični čas potekanja ne
ujemata: tako daleč je skočil čez zapoved mitoloških
določilnic, da je prvo naslednje »formalistično« branje
Prešerna prišlo šele petinšestdeset let po njem.)
Kidrič tisto, kar je Prijatelj kot simptom véde pod-
taknil v Prešernov življenjepis, »vzame nazaj« — in s
tem »osvetli«, negira Prijatelja kot negacijo Stritarja:
problem z vsebine (Prijatelj) ali interpretacije (Stritar)
prenese na metodološko raven: njegova formula denega-
cije se glasi »saj ta razprava je res irelevantna, ampak
vseeno .. .« :
... za estetsko vrednotenje Prešernovih ljubezen-
skih pesmi je sicer brezpomembno, kakšne lase je
imela adresatka, za komentiranje celotnega pesniko-
vega dela, za komentiranje posameznih pesmi, za pri-
merjanje sloga ljubezenskih pesmi iz raznih dob, a
zlasti tudi za smiselno periodiziranje pesnikovega
ustvarjanja pa vendar ni vseeno, vemo li ali ne, v
kakšnem razmerju je bil pesnik do povzročiteljice
razpoloženj in kateri dobi pripada realno razmerje;
sicer tudi pesmi iz občutij, ki jih je povzročila ista
ljubljena oseba, niso med sabo vedno v strogi logični
in kavzalni zvezi, a gotovo je, da predstavlja taka
skupina pesmi »rahlo kompozicijo istega osnovnega
in vodilnega motiva enotne glasovne barve«; ugoto-
vitve v to smer utegnejo torej pripomoči do nemote-
nega uživanja pesnitev in skupin.
(»Prešernove Lavre«, LZ 1934.)
Po tej liminarni opombi položi tekst v oklepaj in upa,
da mu bo faktografska biografija dala konsistenco teksta.
To pa je možno s predpostavko: k vsaki ljubezenski izpo-
vedi — ena adresatka. Ta aksiom Kidrič tako zelo spoštu-
je, da — ko mu med Zalko in Rezko (1829) in Julijo (za
katero verjame, da 1833, kot naj bi pravil sonet) zmanj-
ka naslovljenk — postulira anonimno ljubezen.
A zakaj je Kidriču toliko do te letnice 1833? Leta 1925
(»Iz delavnice za komentar Prešerna«, LZ) se je z Zigo-
nom še strinjal, da naj bi se bil Prešeren v Julijo zaljubil
že 1831; to je seveda nečista pozicija, s katero Zigonu,
prepustivši mu eno točko (1831), preda celoten spopad:
Zigon namreč v spisu iz 1906 ni prav nič zaostal za
Kidričem v spretnosti policijske preiskave pisem, izjav,
drugotnih dokumentov in indicij — iz česar izpelje tre-
nutek zaljubitve leta 1831; a temu je Zigon dodal sofisti-
cirano kompozicij sko-formalno analizo soneta, kakršne
Kidrič pač ni zmogel. Ce potemtakem Kidrič prepusti Zi-
gonu prav glede letnice, potem protislovja, ki iz tega
izvira glede dejanskosti, ki naj bi jo sonet »opisoval«,
ne more rešiti drugače kakor z apodiktičnim mnenjem
zdravega »naravnega« razumarja:
... je letnica 1833 namesto golo kronološki pra-
vilne 1831 (katere ugotovitev je zasluga Zigonova), tu-
kaj odmev okoliščine, da je ostalo Prešernu v inten-
zivnejšem spominu od 1831. leto 1833 . . .
Kidrič torej mora spodbiti Zigonovo letnico, če naj
podere njegovo interpretacijo. Zigonova interpretacija je
briljantna, tudi če nemara ni »resnična« — in lepo bi jo
bilo sesuti s koledarskim dokazom; a Kidriču gre še za
nekaj več — kar je razvidno iz načina, kako dokazuje, da
se Prešeren ni mogel zaljubiti v Julijo pred 1833. S tem
dokazom Kidrič reši »naravno razlago« soneta in pridobi
še nekaj — a prej si oglejmo dokaz, ki je zares genialen:
Julijinih korakov v družbo pa 1831 do 1833 ni
oviralo le materino odklonilno stališče do družbe
sploh, ampak so jim bile na poti še razne druge oko-
liščine. Izpolnjeno šestnajsto leto je bil za dekleta po
ljubljanskem družabnem kodeksu važen mejnik, ki
jih je šele usposabljal za družbo (DS 1933, 513). Po-
zimi 1831/32 torej stroga gospa Julijana pač še ni rada
slišala prošenj, da bi spremljala petnajstletno Julijo
na plese, a tudi eventualne prošnje, da bi šli v gle-
dališče, je tem laže odbijala, ker je sin Janez najbrž
dalje časa bolehal na jetiki kakor oče (Jelovškova
87), dasi je 28. marca 1832 nenadoma ter brez spove-
di in obhajila umrl, ker se je »bolezenska snov na-
valila na možgane« (CZN 1906, 16). V času od 28.
marca 1832 do 28. marca 1833, v dobi oficielnega
žalovanja za bratom, dami seveda nista smeli hoditi
na plese ali v gledališče. ...
V trgovini ni Primčevka hčere nikoli zaposlje-
vala. ...
Verjetno je, da je Julija tudi na sprehod in v
cerkev hodila po večim v spremstvu matere. A ve-
liki teden 1833, tj. dnevi od 1. do 7. aprila, je bil
prvi teden po roku, ko je smela odložiti žalno obleko
ter se pokazati v svetlejši.
(»Prešernove Lavre«, LZ 1934.)
Kidriču se je posrečilo, da je s pomočjo lokalne
etnologije in srečnega naključja bratove smrti Julijo vse
do velikega tedna 1833 spravil v hausarest, a s tem je
dokazal še nekaj : da je bila Julija 6. aprila 1833 v očeh
javnosti še zmerom prosta.
S tem je rešil Julijino čast in Prešernovo poštenje
(»Prešernovo ljubezen do Julije je rodila po vsej priliki
bolj duševna kakor telesna plat spolnega nagona«, ibi-
dem) — in Julijino dobo je kanonično zamejil v čas med
1833 in 1837, ko so objavili zaroko s Scheuchenstuelom.
Največjo ljubezen, o kateri je kdaj pelo slovensko
srce, je tako Kidrič prepričljivo vtaknil v ozire družabne
primernosti. Ostala je le še majhna pegica: namreč
koincidenca, da je imel Prešeren maja 1837, ko se je
Julija zaročila, že tudi stike z Ano (prav takrat so Ano
odslovili od Chrobatovih).
Iz drame je Kidrič naredil meščanski roman: a to je
metodološka, ne moralistična gesta: svojo naracijo je
namreč oprl na imanentno strukturo verjetnosti opisa-
nega sveta.
' Predavanje v društvu komparativistov 30. 5. 1984. Ob-
javljamo v opombo stosedemdesetletnici.
^ »Zgodovinski materializem pred vprašanjem .umetnost
in družba'«, v: A. Hauser, Umetnost in družba, zbirka &,
DZS, Ljubljana 1980.
' K. Marx, Kritika politične ekonomije 1857/58, DE,
Ljubljana 1985, zlasti pp. 32—38.
* Izpeljava je komentar k Raziskavam za sociologijo
književnosti, zbirka &, DZS, Ljubljana 1983; natančneje,
k tistim motivom v knjigi, ki družbeno strukturo kot »ob-
jektivno« dejanskost konceptualizirajo kot mrežo subjektiv-
nih točk, s katerih se poraja iluzija o totalnosti (družbe).
Gl. tudi »Didaktičen očrt«, Problemi-Razprave 264—265
(4—5), 1986, str. 76 in prejšnje.
^ V času predavanja so v preiskovalnem zaporu gladov-
no stavkali: sociolog Vladimir Mijanovič, sociolog Milan
Nikolič, prevajalec Pavluško Imširovič in sociolog Vojislav
Sešel j.
'Da se v materialistični optiki pokaže, da so metafi-
zično nujne identifikacije v resnici epistemološko nujne
identifikacije, je dokazal Igor 2agar (»Za realni idealizem«).
Na podlagi njegove teorije bi bilo na našem zgledu zani-
mivo pokazati ideološki mehanizem, s pomočjo katerega
»epistemološko« (tj. ideološko) nujna identifikacija lahko
pozira kot metafizično nujna identifikacija.
' Kakor je trdil Stritar.
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
O Lenorinem čaščenju
Iztok Saksida
Za vsak začetek je pač značilno to, da je po svoji
naravi škandalozen, sestavljen iz škandala ali serije
škandalov, za afero gre skratka, o kateri se šušlja, ki je
konec koncev nekaj, kar vzamejo v svoje okrilje klepe-
tulje. Začetek je torej stvar neke specifične izgovorjave,
pomen, tega izžmikamo kasneje. In to je še zlasti res,
kadar imamo opraviti s takšnim ideološkim rokohitr-
stvom, kakršno je ustanova nacije.
Pravzaprav se nacionalno podjetje scela zasnavlja
okrog presnavljanja predstave nečesa tako škandalozne-
ga, kot je že začetek sam. Najprej je na diahroni osi
videti, kot da je startnih gibov ali sunkov, ki bi jim
smeli prisoditi začetkovno veljavo, cela vrsta, a ko se
po božji volji oprimemo pravšnjega, je na njem bodisi
10
preveč bodisi premalo ležečega. Po božji volji? Lacanov-
ski, hočem reči, saj ne gre za drugega kot za zaznavo,
navadno za intuitivno prepoznavo pomena nekega zgo-
dovinskega dejstva, za katerega bomo kasneje lahko
rekli še to, da je svojo škandalozno naravo že sam zase
povzdignil v afero; tako da ga je z metlico počedil, a
tudi to je bil počel le zato, da bi s prstom kazal nanj.
Diskretno, seveda, to sodi k poetskemu govoru, afera je
sestavljena iz vrste namigov, ki skušajo obujati pred-
stavo nekega usodnega srečanja — usodnega za koga?
Vsekakor za nacionalno podjetje, čigar aparat ravno še
zadošča za to, da po definiciji ne more pokriti primanj-
kljaja, ki mu je bil nasedel — samo tako imamo, po mo-
jem, lahko neko predočbo o nacionalideologiji, katere
bistvena razsežnost je nenehno zgubljanje v lakunah po-
etskega govora; ne le, da se bo vanj zatekla vselej, ko
bo šlo za prevetritev razmerij, ki so videti z njo posre-
dovane, pristanek na zgubo bo postal še njen modus
vivendi.
K intuitivnemu spoznanju — Prav vseeno je, če
je Jurčič (1865) vedel, na koga meri. ko je Stritarju pod-
taknil pisanje epohalnega Uvoda k drugi izdaji Prešer-
novih Poezij (1866); zadel je pravo, Uvod je bil napisal
nekdo, čigar »zunanja stran je potekla«, vsaj po Slod-
njakovi sodbi (1934), »nenavadno mirno in skladno, sre-
čen, lahko bi rekli, neslovenski in tudi neslovanski tem-
perament ga spremlja kakor angel j varih, po življenjskem
in slovstvenem potu«. Eden od ključnih slovenskih to-
posov? Vse kaže, Stritar bo Prešerna odpravil v podobni
maniri — saj nazadnje vsi vemo, »Prešernovo življenje,
kar se ga je pokazalo svetu, tiho je, mirno, vsakdanje,
vse njegovo bitje je bilo preprosto, navadno, domače. Pre-
šeren je podoben Sokratu, ki je bil slaba, nelepa posoda
najblažjih misli, najvišljih resnic«. (Stritar 1866) V
imenu »pesniškega razodetja«, karkoli pač to že je, Stri-
tar kasneje poskrbi za cesijo, a le pritajeno, kot da na-
rava protislovja med enim Prešernom in drugim ni
njegov izdelek. Vendar pa sodi to protislovje prej med
Stritarjeve težave s narodom, če je namreč v pesniških
rečeh doma, je zanj to spolzko pobočje. Definicija: »naša
lepa dežela« + njeno ljudstvo = domovina, kot geopoli-
tični znak; == narod, kot etnopolitični znak. Znak česa in
znak za koga? Stritar je negotov, nedvomno, samo en-
krat bo tvegal geografsko razmejitev ali namig na ne-
jasnosti v zvezi z njo — »ni treba, pravi, opominjati, da
•Kranjci' so našemu pesniku ,Slovenci' in da Slovence
večkrat imenuje vse Slovane« — predvsem pa gre ves
čas zanj, za vprašljivost njegove »neslovenske« pozicije.
A prav nelagodje ob tujčevskem razmerju do lastnega
jezika je očitno zmožno tudi intuitivnega zajetja nekega
drugega neskladja, namreč nesomerja, ki se drži katere-
koli nacionalne konstitucije. Da ne bo nesporazuma: ne
gre za koncept, Stritar ni bil izumil nič takšnega, le na
pravo mesto se mu je postavila besedica, adverb, sam
zase brez pravega pomena, ki pa vendar pojasnjuje —
samo to, da je pesnik rojen »kakor Atena oborožena Diu
iz glave«, in da je bil prvi Slovenec? Ne ravno prvi,
ampak »njegov pogreb je bil veličasten, kakršnega še ni
imel noben Slovenec. Prišli so mu zadnjo čast izkazat iz
vseh slovenskih strani«, ali pa vseeno, kajti z nastopom
Prešerna (1830) je »slovenski svet prvikrat čul pesmi, ka-
kršnih ni čul pozneje«. (Stritar, op. cit.)
Zgodba je pravzaprav znana, sestavljena iz serije to-
posov, ki so se kasneje, kadar je šlo za opis specifičnih
potez slovenske čudi, utrdili kot obča mesta — in gre
takole: bog si ga vedi čemu, ampak »naša lepa dežela«
ima kaj nenavadno lastnost, da namreč svojemu obisko-
valcu, ali raje, svojemu tujcu kaže »svojo najneprijaz-
nejšo stran«, medtem ko »svoja največja čuda celo skriva
globoko v osrčju«. Tudi njeno ljudstvo, ljudstvo, ki v
nji prebiva, ni kaj prida drugačnega vedenja, ravna se
po njenem taktu. In Prešeren? — »Prešeren, ki je v vsem
pravi, zvesti sin, rekel bi, cvet svoje domovine in svojega
naroda, jima je TUDI v tem enak.« (Stritar, op. cit.;
podč. i. s.)
Tudi v tem — in v čem še? Ne vemo, toda ob občnem
ropotanju z imeni ,domovine' in ,naroda', se Stritarju
narod razodene še dvakrat; in obakrat ob vprašanju
pesnikovega učenika: od koga neki se je bil pesnik naučil
svoje veščine, kje se je navdihoval? Najprej je »v pesmih
Prešeren čisto izviren; ni imel drugega učenika kakor
svoje srce in pa — narod! Ali kako se je od njega učil,
kako ga je posnemal!«
Nato pa se je Prešeren »učil in izobraževal po starih
grških in latinskih ter po najboljših novih klasikih vseh
omikanih narodov; učil in izobraževal se je po svojem
narodu, poslušaje ga, kako on misli in čuti, govori in
poje; učil in izobraževal se je tudi po drugih umetnostih
(z Langusom npr. se je bil seznanil že na Dunaju, kjer
je bil ta najslavnejši slovenski slikar v akademiji, in
ostala sta si vedno prijatelja).«
V romantični ideološki topografiji je .narod' resda
dobil svoje mesto, toda od stritarjevskega trojčka ,srce',
,klasiki' in ,druge umetnosti', kar je za romantiko in njeno
nasledstvo konec koncev standardni paket literarne ideo-
logije, se loči po tem, da nastopa kot eno izmed prikladnih
odlagališč, kamor bo poezija odvažala svoje odvečne
ali neizrekljive podobe, kamor se bo zatekala pred svojim
objektom. Celo za ,srce' je mogoče s precejšnjo gotovostjo
reči, kam sodi v romantičnem koordinatnem sistemu,
dovolj natančno je vmestljivo tako glede na podolžnico
kot na poprečnico; medtem ko bi vam .narod' še najraje
ušel z verige, od neke določene točke dalje zares ni več
obvladljiv. Od katere točke? Seveda od tiste, na kateri je
treba o tem skotu reči kaj definitivnega, ko bi ga skratka
hoteli konceptualizirati; od tu dalje ga, namreč narod,
reši samo še bog, od tu dalje smemo, z drugimi besedami,
»ponosno reči, da tudi naš Prešeren je eden tistih izvolje-
nih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska
lepota, nebeška poezija«. (Stritar, op. cit.) In kakor
Prešeren stoji na začetku ,naroda' — »Kaj pa je prišlo
za Vodnikom ! — Prešeren. Po prvi poskušnji v preprostih
pesmicah — dovršena lirika, obenem narodna in umetna !
Zastonj bi iskali v literarnih zgodovinah enake prikazni.«
—	stoji še na njegovem koncu, se pravi tam, kjer se
mora legitimirati — »Ko bi se sklicali narodi pred sodni
stol, naj se izkažejo, kako se gospodarili z izročenimi
talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne člo-
veške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu
pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi:
Prešernove poezije.« (Stritar, op. cit.)
Intuicija. — Kot je splošno znano, je po kartezijanski
definiciji to bistveni uvid {— umski vid), ki misli s
svojim objektom, tisto diskurzivno izhodišče, ki spoznava
v pogledu (= intuitus) svojega objekta. Diskurz, ki se na
takšno izhodišče cepi in se ga da zajeti s konceptom
»prehoda«, cogitationis motus, se imenuje »izpeljava ali
ilacija«, deductio sive illatio, s čimer povemo samo to,
da diskurz temu, kar je logično že zaobjeto v izhodni
intuiciji, ne dodajo ničesar, v illatione pa smo še zlasti in
nenehno na strani objekta. In izraz tega luminem naturale
—	nekaj, kar je dovolj brez pomena, kakšen ,tudi',
kamor se bo dalo, ko bo že naneslo, obesiti tisto, kar ima
na razpolago presežek pomena, se pravi kakšen ,narod'.
11
Kaj potemtakem pojasnjuje stritarjevski »jima je tudi
v tem enak«? Domovino in narod ali njun cvet, se pravi
Prešerna? Niti tega niti onega, pač pa se po njem, po
,tudi' oba identificirata — poslej Stritar lahko prepusti
narod njegovemu pomenskemu preobilju, medtem ko se
mu Prešeren, po zaslugi adverba, ki ga prav dobro pokrije
tudi lacanovska metafora iz Psihoz (Seminar III), glavna
cesta, namreč v trenutku, ko v funkciji figure označe-
valca, polarizira pomene, ne bo pogubil v kakšni od
inačic interpretativnega delirija. Drugače povedano: ko
se narod in njegov cvet, ali »zvesti sin«, ali karsibodi,
identificirata — konec koncev gre vendar za legitima-
cijsko svečanost: kakor je bil Prešernov pogreb že
veličasten, je pa šele od Stritarja naprej takšen, kakršne-
ga »še ni imel noben Slovenec« —, ,narod' zanaprej, ali
bolje, vsaj za Stritarjevega Prešerna, lahko binglja kar
kje, četudi na adverbu. Nemara bi kazalo iti še dlje,
nemara bi bilo treba reči, da je za brkljanje po eni
strani glavne ceste ključnega pomena prenarejanje glede
druge strani, namreč glede njene samoumevnosti: pred-
postavimo, da spada med nujnosti tega sveta, in jemljemo
jih kot samoumevne, tudi druga stran, ali celo zlasti
druga stran; in poslej, ko smo to dognali, naj nam da
mir, poslej se nameravamo posvetiti svoji strani, se pravi
Prešernu.
S Stritarjem le še nismo čisto pri kraju; kajti potlej,
ko je bil Prešerna obsodil na bitje, ki bodi »preprosto,
navadno, domače« (ali na žit je, ki naj je »tiho, mirno,
vsakdanje«), je moral sčasoma ta svoj trojček previdno
tudi niansirati. Najprej Prešeren ni bil za jarem cesarske
službe — »mladi pevski duh, ki je začel razvijati svoja
krepka krila, ni se mogel srečnega čutiti v tesnih oklepih,
ni se mogel sprijazniti z enakomernimi vsakdanjimi
opravki«; potlej mu ni bilo »dano, da bi si bil ustanovil
lastno družino, ki ima za vsakega moža veliko tolažbe
v sebi«; in nazadnje se mu je »bolj in bolj začelo mračiti
življenje«, zlasti po Smoletovi smrti »čutil se je samega
in zapuščenega na svetu« in ga zatorej ne bomo preostro
sodili, ne bomo se čudili, če »vidimo nesrečnega pesnika,
da išče svojim bolečinam ne zdravila, ampak le mamila
tam, kjer vsaj za nekoliko ur ,vseh bolečin se pozablji-
vost pije'«.
II
Prešeren—Bürger—Herder — Ivan Pregelj je bil v
Domu in svetu 30 (1917) priobčil članek z naslovom »Pre-
šeren-Biirger-Herder«. Razlika med mojo navedbo in
naslovom samim je pravzaprav obrobna, spada pa med
sprenevedanja glede Herderja: kam bi neki z njim? Ali
če gremo od drugega kraja: kaj neki hoče Pregelj? Ne
kaj dosti, skromen je, kot se za tako pregnan objekt,
kakršen je bil Prešeren pač že za njegovega časa, tudi
spodobi, priložil bi le nekaj »sorodnosti med Prešernom,
Bürgerjem in Herderjem, ne da bi že iz teh drobcev
hotel bistveno izpreminjati katerokoli sodbo o Prešerno-
vem pesniškem individualizmu«. (Pregelj 1917)
Eden od velikih problemov prešernovske modro-
sti je vsekakor vprašanje začetka — kam bi s pesni-
kovim »rojstvom«? Problem je celo podvojen, kajti
najprej je treba pojasniti, odkod, denimo, v Cbelici (1830)
Prešeren kar znenada, scela brez povoda — »zato vidimo
Prešerna, da ,hodi' za nikomer, niti za Vodnikom ne«
(Prijatelj 1905) — stopi »pred slovenski svet«, kot »do-
vršen pesnik« (Stritar, op. cit.), ta »krasni vrelec, ki je
prikipel iz osrčja slovenskega plemena« (Prijatelj, op.
cit.), v podobi stritarjevske Atene oborožene Diu iz glave,
nato pa se velja spoprijeti še s Prešernom kot evropskim
pojavom, kot nečim, kar se da razglasiti za »glasnika
svetovne kulture« v tem zakotju, ki se bo kasneje pustil
poimenovati s »slovenšč'no celo«, čemur se je »posrečilo,
da je naš neritmiran, pridigarski in pastirski jezik geni-
jalno oživilo tako, da je zadonel v vsej svoji prvotni
slovanski zvonkosti v obliki antičnih in modernih poezij«.
(Slodnjak 1934) Isti avtor je v op. cit. drugi del problema
pravzaprav že postavil à part; če namreč Prešerna lahko
brez pomislekov odložimo v družbo velikih svetovnih
klasikov, ali pa celo nekoliko nadnje (cf. Stritar, op.
cit.), gre pri tem kakšen košček slovesa resda na Čopov
račun, toda »če se ne bi v njem samem zlili glasovi rod-
nega gorenjskega narečja z melodijami antičnih in mo-
dernih poezij, ne bi nikdar dobili tako bogate pesmi,
kakor smo jo v njegovih pesmih«. (Slodnjak, op. cit.)
Genialna rešitev, brez dvoma, še zlasti jo moramo ceniti
zato, ker nam je bila na prizorišče pomagala pripeljati
Copa. Za Slodnjaka je Cop Prešernov pomočnik — s tem
se, ko gre za pesnikovo slavo, veličina njegovega nastopa
tudi izčrpa: glede na »zunanjo in notranjo pesniško
obliko je Prešernova pesem prestopila ozke meje Vodni-
kove pesniške šole, s Čopovo pomočjo in z genijalnim
obvladanjem jezika in ritma je dosegla popolnost«. (Slod-
njak, op. cit.) Vse pa kaže na to, da se da register za-
menjati, nemara bi ga celo morali zamenjati, in se odločiti
za takšnole izhodišče: ključ do rešitve prešernijanskega
vprašanja tiči pri Copu! Ze iz Prešernovega življenjepisa
utegnemo pridelati vrsto namigov o usodnosti Čopovega
nastopa za njegovo formiranje — spomnimo se samo
najbolj eklatantnih dogodkov, ki gresta skupaj s Čopovo
utopitvijo: elegija v njegov spomin v nemščini in pre-
šernijanski zlom v Krstu — medtem ko že Prijatelj
(zlasti v 1920; cf. tudi 1905) omogoča artikulacijo Čopove
pojave v funkciji lacanovskega SSS.
Ne bomo se mudili ob elementih, ki Copa narejajo
za Prešernovo navezo domnevnega vedca, dodajamo le,
da k njegovemu formiranju prispeva svoje tudi težava z
begavim začetkom: kdaj se Cop in Prešeren zbližata?
Ali bo prej držalo, da Cop svojega »rojaka vodi od rane
mladosti ter mu pripoveduje o čudovitih umetninah sve-
tovnih slovstev« (Slodnjak, op. cit.), ali pa bi se raje
odločili za to, da je »leta 1815 naletel Cop na trditev
literarnega zgodovinarja in esteta Friedricha Bouter-
wecka, da sta Boscàn in Garcilaso de la Vega reforma-
torja španske poezije in njena prva klasika, ker sta jo
prenovila z izrazom in duhom Petrarkovega soneta.
In deset let kasneje je Cop odkril v Prešernu — pesni-
ka, ki je bil duhovno pripravljen, da sprejme brez ško-
de za svojo ustvarjalno individualnost čimveč pobud iz
istega vira kakor Boscàn in Garcilaso de la Vega«?
(Slodnjak 1958) Slodnjak bo resda brž nato dodal, da
se Prešeren seveda ni bil »zadovoljil zgolj z recepcijo
italijanskih in nekoliko tudi španskih pesniških oblik
(romance)« — pa vendar se negotovosti s tem še ne otre-
semo: Prijatelj (1920) po Tomu Zupanu povzema »mično
dogodbico o prvem njunem (se pravi, Čopovem in Pre-
šernovem) sestanku leta 1812. v sobi rodbinskega žup-
nika«, pozneje bi morala, namreč kot dijaka latinskih
šol, postati »najožja prijatelja, ki sta zlasti o počitnicah
skupaj prebila marsikatero urico«, a tudi v letih (1820
do 1827), ko sta bila najbolj očitno vsaksebi, se njuna
vez ne bi smela zrahljati; (cf. Prijatelj, op. cit.) medtem
ko je Pregelj (op. cit.) uverjen, da bi »vsaj pesem .Pro-
phetischer Trost' razpoloženje ,Zarjovele dvičice' mogla
podpreti mnenje, da se je Prešeren v svojih pesniških
predstavah naslanjal na B(iirgerja), dokler mu ni iz-
brusil duha Cop in napolnilo srca véliko čuvstvo, vse-
bina njegovih sonetov«.
12
Zabava s tem seveda še zdaleč ni končana, ni še
»čas za nina-nana«, hočem reči za to, da bi se prebu-
dili: kajti Cop ima, vsaj ko gre za negotovost glede
časa prešernovskih ljubezenskih navez, tudi partnerico
—	ali tekmico? Začenši s slavnim Levstikovim polomom
na kraju, kjer bi se bil moral prekobaliti čez »mogoče
torej, da je Prešeren hodil k Primčevim učit, ali v Ju-
lijo takrat..(cf. Močnik 1987), prek stritarjevskega
»ko je bil še v latinskih šolah v Ljubljani, žc tačas, pra-
vijo, da se je bil seznanil pri kupcu Primcu z njegovo
hčerjo, katero je učil, in da se mu je iz tega znanstva
razcvela neuslišana, idealna ljubezen, ki mu je, kakor
Mojzesova palica skalo, odprla prsi, iz katerih se je izlil
vir neumrjočih pesmi« (Stritar, op. cit.) in denimo, slod-
njakovskega »ko pa je na veliko soboto 1833. 1. videl
v trnovski cerkvi Primčevo Julijo, ki jo je baje še kot
dijak poučeval, v njeni mladostni lepoti, se je v pesniku
rodila neka genijalna misel...« (Slodnjak 1934), tja do
kakšnega prijateljevskega »vemo sicer, da je ta (i.e. Ju-
lija) živela v Ljubljani ob Prešernovem času, vemo, da
je Prešeren gledal za njo, vemo celo, da je črke njenega
imena vpletel v svoj Sonetni venec, ali vse to so le zu-
nanje slučajnosti, vse to so samo vidni povodi, vse to so
kaki formalni vzorci, kakor sploh vse, kar si je Prešeren
izposodil od italijanskega pesnika Petrarca. Ravno tako
namreč vemo, da naš pesnik ni nikoli občeval z njo in
—	lahko bi rekli — niti govoril. (Ballgespräch namreč
še ni govorjenje!)« (Prijatelj 1905 in podobno v 1920;
cf. tudi Močnik, op. cit.) — kdaj torej? Ali pa bi nema-
ra raje povzeli Stritarjevo opombo o »raznih okolno-
stih«, o katerih »bi pa človek sodil, da Prešeren v svojo
učenko ni bil zaljubljen, da morda takrat celo k Prim-
čevim ni hodil; vsaj v njegovih pesmih nikjer ni sledu
o tem; da je torej vse to najbrž pozneje izmišljena prav-
ljica«? — ki pa jo je spet mogoče brati v funkciji nje-
gove ljubezni, ki je »le poetiška fikcija; to hrepenenje
po izvoljeni devici je simbol hrepenenja po nedosež-
nem idealu«. Kaj je potemtakem Julija Copu — partne-
rica ali tekmica? Niti to niti ono, temveč priložnost za
izziv — njegova formula: Julija nastopi v funkciji na-
domestne predstave na kraju izrinjenega zastopstva ali
označevalca prešernovske ljubezenske navezanosti v po-
gledu Copa, kar je za Prešerna edini način, na katere-
ga utegne presekati svoj gordijski vozel, kar pomeni, da
se nekako znajde v svojem transfer ju: če naj sploh
pesni — se pravi, če naj še naprej živi v veri, da je lju-
bezen nekaj več kot le slepa privrženost označevalcu in
se sme prav zato še zmerom poiskati na moški strani
spolne razpredelnice — mora na ravni fikcije tistemu,
ki ga je bil formiral (kot kakšno »Ateno oboroženo«,
ali pa še prej, kot Pandoro), obrniti hrbet in lepega dne,
ne da bi vedel zakaj (v njegovi nevednosti) odkorakati
v Trnovo, k maši; medtem ko za izraz tega prelomnega
trenutka prešernijanskega formiranja (v območju, ki ga
občrtuje lik Copa v funkciji SSS) in fiktivnega obrata
—	ki obenem prav posrečeno vključi še zaključek čop-ju-
üjanske afere — lahko velja prvotni naslov, oziroma
geslo pesnitve »Prva ljubezen«; v tretjem zvezku Cbe-
lice (april 1832; sama pesem je 1831) jo je bilo takratno
občestvo bralo pod Propercovima Qui nullam tibi dice-
bas jam posse nocere./Hoesisti: cecidit spiritus ille tuus,
»Ti, ki si pravil, da ti nobena ne bi več mogla škodovati,/
Ti si obvisel in prešel ti je oni pogum« (prevod je
anonimen, iz zasebnih opomb k eni od izdaj Prešerna,
in že zato bolj dobeseden od, denimo, Slodnjakovega
»Ti, ki si se bahal, da ti nobena ne more do srca,/Si ob-
visel: Tvoja samozavest je prešla!«, ki ga celo avtor sam
razglasi za približnega).
L. 1831. bi se bilo moralo primeriti nekaj, kar za
vselej omrači začetke prešernijanskega opusa; sloven-
skim mitografom se odpre nesluteno polje za eksploa-
tacijo, obenem pa gre za dejanje, pri katerem se zdi,
kot bi od nas pričakovalo, da se zaradi njega ne bomo
prebudili iz komaj dvajsetletnih sanj. In zares je vi-
deti, kot da so sanje nacionalnega občestva, ali pa
kar slovensko spanje, še kako žive; in resda se hranijo
ob vsem mogočem realnem, ampak sproži jih lahko le
ogenj, pripovedka o požigu »mlade žetve«, kot temu pra-
vi Slodnjak; prešernijanski ogenj iz 1. 1831 je v.sekakor
ritualno dejanje, samo eno leto kasneje mu takšen sta-
tus podtakne že Prešeren sam, a potlej se kar samo od
sebe vsiljuje vprašanje, komu na čast je ta ogenj neki
gorel — pred kom Prešeren, takole brez skropul, raz-
kazuje svoje grešno spočetje, medtem ko svoji škanda-
lozni pojavi primakne še razsežnost voyeurizma?
Prešeren skuša v nekem pismu (Celovec, 13. 2. 1832)
Copu pojasniti stojišče do svoje dotedanje produkcije,
zdi se mu, da mora napraviti bilanco: »kot jurist 4. leta«
je bil pokazal zvezek svojih pesmi (v kranjščini) Kopi-
tarju, ki nasvetuje horacovsko mero — prvenci naj gre-
jo za nekaj let ležat, potlej pak s pilo čeznje; in »nje-
gov nasvet izpolnjujoč sem vrgel vse v ogenj razen:
Povodnjega moža, Lenore in Lažnivih pratikarjev. Od
teh pričata prvi še danes, kar se tiče rime in metruma,
kdaj sta bili porojeni, seveda pa jima nisem prizanašal s
pilo. Vse druge sem lani kot nepopravljive sežgal«, (cf.
Slodnjak 1964) Ce temu seštevku — ali pa bo raje od-
števek? — dodamo edino predčbelično objavo (Dekel-
zam — An die Mädchen; Illyr. Blatt, Nr. 2, 1827) in pe-
ščico namigov, ki scela spadajo v polje govorice, se pra-
vi, da jim moramo obravnavati kot čenče zgodovine,
da imamo opraviti z elementi mita, potlej je to nekako
vse tisto, iz česar je sestavljen začetek slovenskega na-
cionalnega podjetja; in če za nameček vemo, kako za
takšen podvig zadošča že prgišče kvant, da so le na
razpolago za realizacijo v pravih okoliščinah, imamo
tudi nekaj, kar je slejkoprej odveč in kamor se bo dalo
postaviti slovenski mit o avtohtonosti.
Razen lastne izjave, ki požig interpretira v luči Ko-
pitarjevega odklona, imamo še dva posega, ki zaslužita,
da se ob njima ustavimo. Najprej Zigon, v Kronološkem
pregledu svoje »Čitanke«: 1831 — »Tega leta — priče-
tek Julijine dobe: ,der Liebesperiode'. In tega 1. sežge
Prešeren vse svoje stare dijaške pesmi, le treh ne. Torej
v letu ,prve ljubezni'.« (Zigon 1922; podč. is) Stare di-
jaške pesmi? Zgodovinski krt vsekakor dela za Prešer-
na, za njegov mit — it's a funny story, ampak tisti
Trene, tisti, ki ga je bil v omenjenem pismu Copu pre-
govoril, češ da naj svoje izdelke pokaže Kopitarju, se
je medtem umaknil v blaznost; ostane nam še Grabri-
j anova epizoda iz druge roke in s šestdesetletnim od-
mikom, ko ni več prav jasno, kdo je neki klepal kdo
prestavljal: je li pesmi krpal samo Grabrijan ali sta
jih tako on kot Prešeren, in kdaj če je zadnji le prve-
ga kranjske poskuse na nemško prestavljal? Kakorkoli
že, Slodnjak (1949; in pri tem niti ni osamljen) se odloči
za to, da sta pesmi klepala oba, še zlasti Prešeren in —
saj je imel prav, posebej če pomislimo, da gre pri tem
za ključno, se pravi za etično vprašanje njegove vede,
literarne zgodovine, proti nacionalideologiji; prav za-
njo je namreč še kako pomenljivo, če prešernijansko po-
žigalništvo na eni strani drži Zigonova »prva ljubezen«.
13
na drugi pa ta ljubezenski razcvet nastopi kot tolmač
prešernovskega drugega ali celo tretjega rojstva: v
»Romanu o Prešernu« hoče Kastelic na nekem mestu
zvedeti od Prešerna, kod neki je bil hodil (ko ga že
čakajo) in ta mu odgovarja s sežiganjem svojih »poe-
tičnih prvencev« — s tem opravilom da se je zamujal.
Kastelic mu vrne z vandalom in nato — interpretacija
I. Vašte:
»V prešernovskih očeh se je užgal blisk. Molče je
odkimal. . . Kaj vedo njegovi znanci o poslanstvu, ki je
njemu žareče zapisano v srcu: Le najlepše od vsega
lepega položi v svoj materni jezik. Le najlepše, da dvig-
ne v narodu vero v neizčrpno globino njegovega naj-
večjega zaklada — jezika, zaupanje v njegovo silo in
ljubezen do njegovih milih glasov ...«
Položaj je zdajle približno takle: Prešeren se v trenut-
ku, ko si je na jasnem glede upora proti Kopitarju,
spomni nanj — in ker se drži njegovih nasvetov, zažge
svoje prvence; karkoli je že Prešeren želel s tem doseči
(kaj če je šlo, denimo, za neuspel poskus »spravnega
ognja« — a tudi to je povsem obrobno!), učinek je bil
vsekakor očitajoči »oče, kaj ne vidiš, da gorim« (prav
vseeno je, če gre za slavni freudovski topos), in odgovor:
slovenske sanje, ki na eni strani mejijo na čopovsko
strukturo SSS, na drugi pa na topiko »prve ljubezni«.
Dlje kot do opisa tega odločilnega dogodka v struk-
turnem vozlu, spričo katerega se zasnavlja slovensko
ideološko vesolje, za zdaj ne posežemo. Scela je ostalo
odprto vprašanje, na kateri člen se bo strukturiranje
občestva obesilo (odgovor je kajpada najšibkejši; a ka-
teri člen neki to je?), medtem ko ima Zigon glede dru-
gega (ali tretjega?) Prešernovega rojstva seveda prav.
In gospa Vašte? Z njo imamo v praksi, nekako divje,
rešeno vprašanje nacionalnega občestva — imamo re-
šitev, ki je s stojišča nacionalideologije morala ostati
obstranska, torej nepriznana (in še kako, kot je videti,
drži to tudi dandanes!): »narod« je scela, tako na začet-
ku, kjer gre za to, da položimo v jezik »le najlepše od
vsega lepega«, se pravi jezik sam, kot na koncu, kjer
gre za vero »v neizčrpno globino tega njegovega največ-
jega zaklada«, jezikova stvar.
Stare dijaške pesmi. — Slodnjak je bil, pod zastavo
literarne vede, skušal brati Prešerna v znamenju evo-
lucionizma, poet se, o tem ni dvoma, še posebej če gre
za stihotvorca, ki naj bo vrhunski veščak, razvija, od
prvih, poniglavih poskusov se čez nekaj prelomov, za-
stankov, kriz in podobnih, bolj ali manj slikovitih pri-
petljajev, nazadnje prelevi v mojstra. Ker je elementov
za celo podobo Prešerna kot dijaškega in študentskega
pesnika, odločno premalo, a tudi tisti, ki so vendarle
na voljo, so samo nezanesljivi, se mora literarna veda
oprijeti čudodelništva in narejati iz finfarja drobiž:
Slodnjak bo zagonetno in protislovno pripoved Grabri-
janovega kaplana Knifica iz 1881 prevedel v »mislim,
da je Grabrijan hotel povedati, da sta Prešeren in on
že v liceju pisala slovenske pesmi in da je Prešeren
včasih kako njegovo prelil v nemščino in da sta ostala v
pesniški zvezi tudi po ločitvi 1821. L«. Ce tej presoji do-
damo tiste tri pesmi, ki jih Prešeren 1831 ne zažge, ob-
javo v Illyr. Blatt in bero v Cbelici I, potlej imamo že
nekakšno kontinuiteto, linijo, ki nam dokazuje, da raz-
cvet 1831 ni nobeno naključje. In kar je največ vredno:
postopek literarne vede je legitimen, dokaz je namreč
mogoče speljati tudi v nasprotni smeri, od drobiža k
finfarju.
Spet smo pri Preglju in njegovih sorodnostih med
Prešernom, Bürgerjem in —• Herderjem. Katere poteze
še prav posebej zbližujejo prva dva? Najpoprej sta oba
»živahni erotično-čuvstveni naravi«, odkoder izvira,
denimo, motivna revščina in tehnika abundantnega va-
riiranja enega motiva. Zatem »oba doživita podobno
ljubezensko razmerje: Bürger, ki ljubi sestro svoje žene.
Prešeren, ki obožuje Julijo poleg Ane«; živita v po-
dobnih »časovnih razmerah, oba štejeta med poetske
prvake; sorodnika sta tudi po duši, oba robata, nikar
presramežljiva, izborna ekstemporista, z izrazitim ču-
tom za nazorno podobo, narodno reklo in frazo, sta
satirika, šaljivca, oba prešinja »nekaka buršikoznost, ki
striže osle moralistom« in kot je bil šel nemški svet po-
konci ob izidu originala »Lenore« tako je šel slovenski
ob njenem prevodu; in končno Prešeren, ki se očitno
naslanja na Bürgerja, tako motivno kot formalno —
Pregelj zlahka navede vrsto zgledov takšnega posnema-
nja, tudi v tem sta si podobna, da se Prešeren namreč
opira na bürgerjansko berglo — a ne vsak hip, Bürger-
jev vzor je časovno omejen, ali bolje, Pregelj ga je
zmožen odkriti na zunanjem prešernijanskem časovnem
obodu, predstavlja naj njegov skrajni domet; bistveni
Pregljev donesek pa je v tem, da pri njem konec pojas-
njuje začetek, »stare dijaške pesmi« je mogoče rekon-
struirati — se pravi, da je o njih mogoče sploh kaj smi-
selnega reči — na podlagi tistega, kar Prešeren počne v
bodočnosti, po 1. 1840, če ne že kar po 1. 1837.
Dokaz poteka v dveh stopnjah. Najprej upošteva teo-
rijo o konstituciji slovenskega vesolja v funkciji nega-
tivnega dispozitiva nemškega (cf. Saksida 1983). kar
skupaj s podmeno o zamudništvu da »zakaj ne bi bil
doživel i Prešeren v sebi nekakega mladostnega ,Stur-
ma', slično Goetheju«? In prešernovski »sturm« bi se
bil moral umeriti po bürgerjanskem vatlu, moja »skrom-
na sodba je zato, da so bile spočete Prešernove pesmi v
njegovem dunajskem krogu (Crobath, Traven) v duhu
lahke, igrave, rahlo frivolne Bürgerjeve manire«. Tu
smo že pri vhodu v drugo stopnjo, Pregelj je seveda pre-
viden, ob tako občutljivem predmetu si ne upa kar
naravnost udariti s tezo — »ali pa ni tudi naravno in
mogoče, da se je pozneje, ko je začel že pešati in je
duševno propadel v Kranju, nevede ponekod naslanjal
in umetniško ustvarjal s podzavednimi reminiscencami
iz svoje mladostne dobe, iz stila in tona tistih pesmi,
ki jih je predložil Kopitarju in jih ne poznamo? Hočem
reči, niso li Prešernove gostilniške šale manira, pridob-
ljena iz Bürgerja?«
Kakorkoli je Pregelj že neroden v ravnanju s kon-
cepti, in mu nemara lahko naprtimo celo nerazumeva-
nje lastnega početja, zagotovo pa nerazumevanje do-
meta svojega vprašanja, dokaz je bil vendarle speljal
do kraja, problem »starih dijaških pesmi« je po njem
konceptualno rešljiv in tudi legitimen; še več: ker gre
za vmestitev začetka, se pravi kontinuitete prešernov-
skega pesniškega podjetja, je teren, ki si ga Pregelj iz-
bori z gornjim vprašanjem, celo neke vrste krčevina,
ki jo literarna veda iztrga nacionalideologiji.
Prešernoslovje v svojem osciliranju med vedo in na-
cionalideologijo kasneje ni nikoli izkoristilo pregljev-
skih nastavkov za analizo Prešernovega prvega pesniške-
ga obdobja; izum časovnega oboda, s katerim je dolo-
čeno nezavedno, in sicer v tolikšni meri, da je mogoče
njegove učinke meriti, se pravi formalizirati — temu
se je, menim, s svojimi »podzavednimi reminiscencami«
približal Pregelj — ga je zaobšel ali spregledal; zato
14
lahko svoj predmet krpa le tako, da mu kontinuiteto
prireja od zunaj, v pogledu nekega določenega smotra,
obnaša se kot mitografija; pri tem imejmo za največji
domet, denimo, Kidričevo podmeno, češ da Prešerno-
vemu zahajanju v gostilne 1840—46 »pripada vendar
precejšnja vloga tudi v njegovem pesnikovanju te dobe«,
da je treba skratka »njegov beg iz domače samote v go-
stilno presojati s posebnim merilom« (Kidrič 1947),
in na drugi strani kakšen »pri tem nas najbolj presene-
ča Prešernovo prizadevanje, da bi dosegel originalno
in tvorno sintezo domačega in tujega, sprejetega in last-
nega, v smislu novega izraza in nove vsebine, ki bi bila
morebiti nezavedno — tipično slovenska«, ko gre za
tehtanje tistega, kar naj je »dosegel Prešeren kot pesnik
do pomladi 1826. leta«. (Slodnjak 1964)
In Herder? — »Da bi bil pa Herder kaj vplival nanj,
dvomim.« (Pregelj, op. cit.)
K mitu o avtohtonosti. — Pri Stritarju, kot že vemo,
je Prešeren »kakor Atena oborožena Diu iz glave stopil
dovršen pesnik pred slovenski svet«. Primer ni ravno
najbolj posrečen, toliko da se še ujema v polju, ki ga
zarisuje conceptio immaculata — Atenina težava je
namreč prav v tem, da je cela, se pravi parthenos par
excellence, da Zeus očitno nekaj terja od nje, čemu bi
se sicer potil z naglavnim grehom, in temu klicu se
boginja predaja scela ali brez razlike; gre pa preprosto za
odgovor na vprašanje, odkod Prešernu 1. 1824 kar naen-
krat prevod »Lenore«.
Odgovor seveda ne bo mogel biti tako zelo nedvo-
umen, še zlasti zato ne, ker smo tokrat na terenu, kjer je
nacionalideologija slovstveno vedo zlahka potisnila v
aut; vsaj ob prvem približku, kajti veda proti tej do-
vršeni podobi pesnika zares ni imela na voljo nobene-
ga aparata. Ce namreč temu, kar že vemo, dodamo še
en Pregljev donesek (tipajoč, seveda, a tudi pogumen,
kajti tokrat je povsem brez oprijemališč), češ da je Pre-
šeren »specialno glede Bürgerja morda več prevedel«
(Pregelj, op. cit.), ali pa kak slodnjakovski pomislek
tipa »ta problem (i.e. prevod Lenore, op. is) je mogel za-
mikati samo človeka, ki je že bil pesnik, nikakor pa ne
bi bil mogel prebuditi ,priložnostnega verzifikatorja' v
,tako umetniškega slovenskega prevajalca', kajti Prešer-
nov prevod Lenore je mojstrsko delo in morebiti še da-
nes najboljši naš prevod, tako da ga je mogel napraviti
ne talentiran začetnik, ampak človek, ki je že dolgo pi-
sal slovenske verze in mnogo razmišljal o teh zadevah«.
(Slodnjak 1952)
Takšen je torej največji domet literarne vede, ko gre
za vmestitev »Lenore«, in takoj lahko vidimo, v čem
so si zgodovinarji in mitografi vendarle bot: prevajalec
»Lenore« je slej ko prej formiran človek in poet, o tem
ni nobenega dvoma; ker gre obenem tudi za ključni mo-
ment v konstituciji slovenskega nacionalnega vesolja,
se bomo tokrat postavili na stran mitografov in karte
kar brž položili tudi na mizo: (po mitograf ih) se je Pre-
šeren ob prevodu »Lenore« formiral kot človek in poet
tako, da se je iz Kranjca predelal v Slovenca. Kako?
Prizorišče je kajpada znano, je licejska knjižnica,
in tu bi moral Prešeren, ko bi bil iztikal po Zoisovi za-
puščini, trčiti tudi na njegov ponesrečen prevod »Leno-
re«; čas: počitnice 1824. Kakšen je pravzaprav Zoisov
pomen v predstavi slovenskega občestva? Kakor že sku-
šajo biti njegovi tvorci lojalni, saj gre konec koncev
za figuro, ki jo le stežka spodnesemo vsaj v funkciji
šifterja (in seveda tudi mecena) na enem od obrobij, ki
jih še dosezajo učinki razsvetljenske doktrine, prekva-
šene pod okriljem prosvetljenih udov habsburške hiše,
Zois za slovensko občestvo vendar ni nikoli nehal biti
xenos, za vselej je ostal tudi metoikos, in nemara celo
bolj zavoljo svojega razrednega položaja kot pa zastran
»nacionalno« nečistega rojstva; pravzaprav gre za ti-
pičen primer spodletelega srečanja: medtem ko je Zoisov
interes prej na strani encyclopaediae, ki se ukvarja s
kopičenjem vednosti na svojem seznamu — kot vsake-
mu dobremu enciklopedistu tudi njemu lahko pripišemo
nekaj potez mozartovskega Don Juana, se pravi, da ni-
čevosti tega sveta katalogizira ali sistematizira onkraj
kakršnihkoli »narodnopreporoditeljskih« programov in
so »narodni učinki« njegovega opusa sekundarne nara-
ve —, bi slovenisti radi od njega prav preporod; kot
da ni dovolj že Kopitarjev Zois, ki je »bil vzpodbujajoč,
s tihim in vztrajnim ognjem za vse lepo in dobro sode-
lujoč mecen na Kranjskem, najbogatejši in najizobra-
ženejši in zato tudi najboljši mož Kranjske«, bi Prija-
telj (1920), denimo, hotel od njega »slovnico, slovar, zgo-
dovino svojega naroda, poljudno ljudski organ, časnik,
gledališče — vse to je imel v svojem narodno-preporodi-
teljskem programu baron Zois«. S tem seveda nočem
reči, da Zois vsega tega ni bil počel — a do zapleta pride
v trenutku, ko investiramo »narodno-preporoditeljski
program«, ko od predmeta, ki smo ga pravkar izdelali,
terjamo učinke po svoji meri, v naslednjem raztežaju pa
se moramo spopasti z Zoisovo opombo na robu njego-
vega prevajanja Bürgerja, češ da je »das schöne Re-
frain
= Bei Gott ist kein Erbarmen
= ach wehe, ach wehe mir Armen
absolut unübersetzlich« (cf. Grafenauer 1911), in ga za-
nima, ali je sploh mogoče to »Bürgers Leonore ins Krain.
zu travestiren«, niti besede ni o »neprevodljivosti v
slovenščino«, pritožuje se kvečjemu nad »der Armuth
der Sprache« in »krivde za slabe strani svojega prevo-
da« nikjer ne zvrača na »revščino slovenskega jezika«.
(Kidrič 1934; podč. is)
S tem smo pravzaprav zadeli na jedro problema: če
naj Prešeren kdaj kasneje skrpa svoje slavno vezilo
(cf. Slodnjak 1964), mora kdaj prej vznikniti v pogledu
nekega veziva, se pravi, da se Prešeren kot autokhthôn,
»iz zemlje rojen«, uresniči le, kolikor je bog zemljo
že ločil od neba, kolikor zanj že lahko rečemo, da se je
rodil iz govorice, odkoder moramo seveda brž pred-
postaviti obstoj nekega specifičnega diskurza, namreč
jezikoslovnega, ki jo je bil zmožen zakoličiti ali vzposta-
viti v razliki do drugih jezikov. Kot vemo je takšna pred-
postavka veljavna, da se jo zgodovinsko umestiti, in niti
ni posebej presenetljivo, če jo še kar natančno pokriva
čas »Ilirskih provinc«; tako je Kopitar (konec koncev
bi si samo na hitro osvežili spomin) imenoval »slovnico
še 1808 ,Gramm. der slavischen Spr. in Krain...' a
,slowenisch' rabil v pismu Dobrovskemu 20.—24. nov.
1809 za ,Kirchenslavisch', a istodobno je začel rabiti
,Slovene'—,slovenisch' tudi v specialnem pomenu = ,Slo-
venec'—,slovenski' tako v pismih Dobrovskemu (prim.
20.—24. XI. 1809) kakor tudi v tisku«. (Kidrič 1930) Za
Kopitarjem so »novo obliko« pobrali še nekateri od
sodobnikov, po Kidriču iz Dobrovskega in slovenskega
preporoda njegove dobe pa lahko posnamemo še tri
bistvene poudarke: prvi je Kidričeva samolastna izpelja-
va, ko pravi, da se je »izraz ,Slovan', torej v slovenskem
jeziku neorganična oblika, ekvivalent za katero pa je
bil slovenskim preporoditeljem v razlikovanje: genus-
species neobhodno potreben, udomačil pri Slovencih naj-
15
brž po vplivu Dobrovskega, ki je prezrl, da je to specialna
češka oblika, ter je tudi za nemščino postavil enačbo:
Slovanen, Slovane, Sing. Slovan = Slawen (na pr. Lehr-
geb. 1809, III)«; medtem ko že Dobrovsky 1810 pozna
sermo slovanicus sensu latissimo sumptus, »slovenski
jezik v najširšem smislu«; drugi je Kopitarjev zaznamek,
češ da oblika ni slovenska, in njegovo pismo Dobrov-
skemu (22. 4. 1813), kjer si je svest tega, da mislimo z
oblikami Sloveni in Slovani izraziti njuno razliko, a obe-
nem je za genus tudi posihmal rabil obliko ,Slovenec';
zadnji je »novi preporoditeljski geografski termin ,Slove-
nija'«, ki pride v rabo po 1810 (Primic, Jarnik, Vodnik,
Bile); tako, denimo. Vodnik 31. VII. 1811, v Telegraph
Officiel, kjer vzame za lat. prev. Ilirije »Slovenia = Slo-
vensko = Ilirija«; cf. tudi Kopitarjev podnet pri izrazu
Sloveniens v »Voyage en Autriche«. (Marcel De Serres
1814)
Ključna figura v ločevanju zemlje in nebes, se pravi
v trenutku, ko se slovenski jezik zasnuje kot lingvistični
projekt, je vsekakor Kopitar — a komu neki, če ne
njemu, odneseš svoje prvence na pokušino, da bi konec
koncev celo dobesedno pogorel? V čem je, natančno vzeto,
težava? Z aparatom, ki ga obvladam, si lahko privoščim
takšenle, vsekakor zasilni odgovor: prvi zamah ločevanja
jezikov poteka, če lahko tako rečem, z nebes na zemljo.
Z drugimi besedami: Kopitar se do distinkcije genus:
species dokoplje s pozicije generem, kar je položaj sermo
slovanicus sensu latissimo sumptus, in kamor se kasneje
tudi definitivno umakne; ta prvi zamah razločevanja
pa je obenem tudi minimalni pogoj, če naj slovensko
občestvo pride do svoje kozmogonije, do svojega avtohto-
nega mita. V naslednjem raztežaju, ki se uresničuje s
Čopom in pride do izraza v abecedni pravdi, imamo že
opraviti s sestopom na zemljo, pravda je dobljena z zgo-
dovinskega položaja, kar pomeni, da se je nacionalni
projekt posrečil, Cop in njegovi se že iščejo v govorici,
se pravi, da jim je slovenski jezik že zrasel čez glavo.
Za zgodovino je mit, kot vemo, naložba na kraju, za ka-
terega je videti, kot da ga ni mogoče zasesti z nobenim
konceptualnim pomočkom več, in obratno, mit je v našem
primeru refleks na nerešljivo zastavitev razmerja genus:
species, kjer je treba računati z nekim momentom, ki bo
posredoval med obema členoma in odkoder bo razlika
med njima sploh intelegibilna, kar pomeni, da se bo
nanj vsak čas tudi referirala, ne glede na kraj, kamor nas
bo zgodovina v tej »pravdi« odložila. Ta posredovalni
moment bo za našo rabo nemščina, in včasih, a zelo
poredko, tudi latinščina, (cf. Kidrič 1930)
Bien. Zdajle imamo na sceni že vse figure, nadalje-
vanje bo imelo nekaj hamletovskih potez. Prešeren iztika
po licejski knjižnici, spet smo v počitnicah 1824, in —
najde, kar je bil iskal: razodene se mu Zoisov duh.
Kot vemo, se duhovi ne razodevajo kar tako, tu so zato,
da nas napotijo k nekemu cilju; gre jim skratka za poseg
v mehaniko naše želje, učinek tega posega pa je navadno
pretres — po srečanju z duhom bo ogovorjeni strojček ali
govorilo ali subjekt ali ubogi Prešeren nekam razmajan,
po temle se lahko odpravi na svoj pohod od enega dekleta
do drugega, kot nekakšen narobe Don Juan, ves čas na
razpolago, da bi ga ta ali ona dala na svoj seznam,
medtem ko sam svoje popisane koščke papirja stresa
naokrog, kamorkoli pač. (cf. Kidrič 1949)
Vemo že, kaj Zoisov duh pove Prešernu: tale Leno-
ra, pravi, je praktično neprevedljiva, kranjščina je za to-
vrstne pesniške izlive prerevna! Kranjščina? Držimo se
raje Kopitarja in recimo slovanski jezik, kakršen se
govori na Kranjskem. Tudi Prešernov odgovor je znan,
vendar je bistveno to, da izhaja iz njegovega nerazu-
mevanja Zoisove zagate pri Lenorini travestiji; Zois se
je bil prevajanja lotil nekako sredi devetdesetih let 18.
stol., torej v času, ko se je sermo slovanicus še brez razli-
ke sprevajal po jezikoslovnih glavah in je Prešernov
oholio, kaj pa slovenščina zatorej povsem neumesten —
in sicer zato, ker pripada drugemu zgodovinskemu redu,
Zoisova lamentacija o revni kranjščini in Prešernov od-
govor preprosto nista kompatibilna. Kakorkoli že, Pre-
šeren je ob nesporazumu z Zoisovim duhom »prvikrat
jasno začutil, da je — Slovenec, da me je — kakor Zoisa
— rodila slovenska mati. Slovenska, veš, ne samo kranj-
ska«; (Vašte, Roman...) odtod dobimo njegov, vsaj po
Kidriču, nedvoumen sklep — zavesti bi se bil moral
glede »dolžnosti svojega pesniškega talenta do Slovencev
ter se odločiti pokazati, da omenjene težkoče zanj ne
obstajajo in da ume obvladati v slovenskem jeziku ne
samo Bürgerjevo balado, ampak sploh katero koli obliko,
ki jo goji evropsko pesništvo«. (Kidrič 1934 a)
In nauk te zgodbe? — Prešeren se iz Kranjca predela
v »prvega« Slovenca po nemški travestiji, od slovenščine
do njene poetae laureati pa mu manjka — kot rečeno:
Cop in vse »njegove Lavre«.
DODATEK
(hysteria virginalis)
Ko gre za ženske, je ena od bistvenih težav, na katere
zadene hipokratična tradicija, prehod: če naj bo kora, ki
je še parthenos, mater, mora najprej postati gyne. Ključni
trenutek, kajti vednost ženske, od katere pričakujemo, da
bo plodila, si je treba prisvojiti in jo prekvasiti v funkcio-
nalno motovilo linearnega členjenja družine, skupaj z novi-
mi povezavami na horizontalni »sorodstveni« osi. Časovna
vrzel med parthenos in gyne bo zatorej čim krajša, obenem
pa bomo prehod prelepili s pomeni, ki sežejo od objektivi-
stično zasnovane, empiristične razlage zdravnikov, do mi-
sterijskih tehnik obvladovanja ženskega telesa. Prav posebej
je treba kajpada vztrajati na nevarnostih, ki se držijo
prehoda, še zlasti, če ta ni bil do kraja konzumiran. V tem
primeru _utegne nastopiti pojav, ki mu hipokratični Peri
Parthenion (4. stol. p. Kr.) pravi (v lat. prev.) histeria vir-
ginalis.
A. — Peri Parthenion ima za obstoj bolezni na voljo
dva dokaza: pozitivnega — med poročenimi ženskami bodo
za njo najverjetneje trpele tiste, ki so sterilne; negativnega
—	če bolna ženska zanosi, bo s tem tudi ozdravela.
Etiologija. — Bolezen najpogosteje nastopi s prvo men-
struacijo, ko bi se morala izliti kri, ki se je bila natekla
v maternico, ustje izhoda pa še ni odprto. Odprto? — to
odprtje predstavlja poseben problem, kajti za hipokratično
medicino — prepričanje, ki se z nekaj izjemami opira nanjo,
pa zajema tudi dobršen del evropske zgodovine medicine
—	je meninx, »membrana«, koncept, ki obdaja vsako kost,
vsak notranji organ, lahko bi rekli da je vsenavzoč, med-
tem ko manjka tam, kjer ga pozna sodobna medicina, se
pravi v vulvi mladega dekleta, ki je še parthenos; pač pa
je zelo verjetno, da membrana ločuje maternico od vulve,
kajti kako bi sicer pojasnili dejstvo, da ženska, ki se je
16
že jebala in ima redno menstruacijo, vendarle ne zanosi,
se pravi da seme ni dospelo v maternico, (cf. Sissa 1984)
A to le mimogrede, bolj kot namig na to, da pravzaprav
obstaja še cela vrsta konceptov, ki prihajajo od žensk in
čakajo na svojo diskurzivno uresničitev. Kakorkoli že, kri
bo zastran zastajanja, in od tod izhajajočega preobilja,
vdrla v srce in pljuča. Srce bo zatorej najprej postalo med-
lo, zaradi medlosti otrplo, zaradi otrplosti pa bo dekle
zbolela. Ker so vene v torakalnem predelu nameščene po-
ševno, kri iz srca in phrenis teče počasi, mesto samo pa je
zato prikladno gojišče za norost.
Simptomatika. — »Vročične blodnje«. Dekle se zateče
v norost zaradi razdraženosti, zaradi razpadanja ima moril-
ske nagibe, tema jo navdaja s strahom in tesnobo; zaradi
pritiska na srce bi se hotela zadušiti; njena volja je zaradi
slabega stanja krvi šibka in zmedena, prav lahko se pri-
meri, da bo izgovarjala strašne stvari; prividi jo lahko na-
ženejo k temu, da bi se vrgla v vodnjak in utonila, kot da
bo to dejanje v prid kdove kateremu koristnemu namenu.
In kadar takšna dekle nima prividov, nastopi želja, ta pa
od nje terja ljubezen do smrti, kot da ima smrt obliko
nečesa dobrega, privlačnega. Ko bolnica pride k sebi, naj
daruje Artemis ...
Avtor Peri Parthenion se, saj ga vendar veže prisega,
ne zanaša na orakelj, svetoval bo čimprejšnjo možitev,
dekle naj čimprej zanosi; bistveno pa je marveč to, da
tako medicinska kot misterijska terapija posegata po po-
močkih, ki prihajajo od onkraj, kar zadeva klinični opis;
potek ozdravitve se s samo boleznijo potemtakem ne sklada,
lahko bi rekli celo, da ni iz sveta konceptov (ali pa vsaj: ni
iz istega konceptualnega registra).
B.	— Refleks nerealiziranega koncepta, torej koncepta,
ki za svojo dopolnitev zahteva zunanjo intervencijo, je iz
reda zarotitvenih zadržanj vsakdanje, »ljudske modrosti«,
živi pa od domneve, da je mogoče s fiktivno realizacijo
spodnesti nekemu pojavu tla v simbolnem, kar pomeni, da
ob konceptu ali pod njim, pojav, ki ga ta ni zmožen scela
pokriti, prižene do kraja, do smrti.
1773 — Bürgerja podneti nemška inačica zagovora hi-
steriae virginalis, slišal jo je bil od »nekega preprostega
dekleta«, in spesni svojo »Lenoro«.
Toda z vpeljavo v območje čutno-nazornega opisovanja,
ko takle klinični opis bolezni izročimo bolj ali manj ce-
nenemu nihanju med njegovo estetsko in umetniško vred-
nostjo, smo zagovor histeriae virginalis oropali za tera-
pevtsko razsežnost, ki je zanj vendarle bistvena. A kar je
največ vredno, ta razsežnost je poslej za vselej in dokončno
pogubljena.
1781 — A. F. Dev v Pisanicah priobči »Občutenje tega
srca nad pesmijo od Lenore«. Dve podrobnosti posebej za-
služita pozornost: Dev utemeljuje svoje podjetje na inter-
literarni ideologiji, vsaj na prvi pogled stavi na interdi-
skurzivno razsežnost literature, ki jo bistveno opredeljuje
moment samonanašanja; a samo na prvi pogled, kajti vse
kaže, da imamo opraviti s poskusom, ki mu konec koncev
mračnega opisa norosti le ne uspe še enkrat zagovoriti.
Tesnoba, ki je spremljala vtis ob tej bUrgerjanski tra-
vestiji, je ob svojem času, kot vemo, sprožila poplavo
zgroženih in ogorčenih glasov, medtem ko so se morali ča-
stilci, če naj je bila Lenora zanje berljiva, slejkoprej držati
distance v maniri, ki je bila podobna Devovi. Kaj, na hitro,
stori Dev? Vsekakor ve, da bo norost, ki se v njegov po-
dvig, v »Občutenje...«, prikrade na ravni referenta, še
najbolj učinkovito zatolkel z njenimi lastnimi sredstvi: po-
kaže na ničnost tega fantazmatskega mašila, a to mora tudi
plačati — tako da spregleda njeno fantomsko razsežnost, ki
ga je s tem zasedla; ko pa se poet zbudi, ga je tega, se
pravi, njegovega »petja sram«. Aparat Devovega norenja,
ki bi bil moral delovati terapevtsko, se prav zaradi konč-
nega sramu, zaradi prebuje, v katero se izteče, obnaša za-
vezujoče: proliferantna raba partikul in interjekcij, poigra-
vanje, oziroma stava na onomatopoetične prvine v izrazju,
zgoščen povzetek značilnih simptomov Lenorine norosti v
1. pers. sing, itd., so le odslikovanje tistega, kar bi Dev
rad odložil v referenta, da bi ga tem lažje, a zato nič bolj
uspešno, usvojil.
1824 — Prešeren (končno) prevede »Lenoro«, v strnjeni
obliki bi temu podjetju nemara rekli tudi prevod iz nemšči-
ne in travestija iz kranjščine.
C.	— Medtem ko se pentljamo s politično realnostjo (in
navsezadnje je tako zelo vsiljiva, da nas to celo opravičuje!).
nam kar naprej uhajajo še kako pomenljive obletnice, in
mednje sodi tudi naša, devetdeseta obletnica rešitve pro-
blema; 1. 1897. je namreč W. Fliess stopil s svojo nasilogijo,
z delom o odnosu med nosom in ženskimi genitalnimi or-
gani, kjer histeria virginalis pride do svojega koncepta, se
scela dovrši v konceptualnem registru in s tem končno od-
vrši v medicinsko ropotarnico, v javnost.
Predpostavka. — Treba je priznati obstoj pojava, ki je
znan že dolgo, in sicer kot nadomestna menstruacija.
Teza. — »In če se druge krvavitve, v drugih delih tele-
sa, opisujejo ,substitucijske', potlej je krvavenje iz no-
sa-nadomestka to še tolikanj bolj pogosto, saj ga smemo ime-
ti za model krvavitve menstrualnega substituía.«
Klinična slika. — »Proces menstruacije se torej v nosu
reflektira skoz kongestijo, povečano občutljivost na dotik
in tendenco krvavenja.«
Klinični primer (po Fleischmannu). — Zelo razvita pet-
najstletna dekle se vsake tri tedne občasno pritožuje nad
utrujenostjo, pritiskom v glavi, omotično dremavostjo in bo-
lečinami v križu; te nadloge po treh ali štirih dneh redno iz-
ginejo. Končno je, po presledku štirih tednov, namesto pri-
čakovanih težav prišlo do dva ali trikrat dnevnih krvavitev
iz nosa, ki so se ustavile po petih dneh. To krvavenje iz
nosa se je po treh tednih ponovilo, po pavzi, ki je trajala
sedem tednov, pa so se nato brez težav pojavila katamenija
(= mesečno perilo), ki se posihmal, vsake tri tedne, redno
in izdatno ponavljajo, medtem ko je dekletovo stanje v osta-
lem zadovoljivo, (cf. Fliess 1976—77)
Literatura
Corpus Hippocratis, éd. Littré, Pariz, 1839—1861 (10 vols),
L VIII.
DESCARTES, R. (1957), Razprava o metodi.... Pravi-
la... (prev. Furlan, B.), Ljubljana.
FLIESS, W. (1976—77), »Les relations entre le nez et les
organes génitaux de la femme«, Ornicar? 8, str. 32—39.
GRAFENAUER, I. (1911), Iz Kastelčeve zapuščine, Ljub-
ljana.
KIDRiC, F. (1930), Dobrovsky in slovenski preporod nje-
gove dobe, Ljubljana.
—	(1934), »Prešernove Lavre«, France Kidrič Izbrani
Spisi III, Ljubljana, 1978, str. 37—58.
—	(1934 a), »Prešeren«, FKIS III, str. 89—96.
—	(1947), »Prešernova gostilniška publicistika 1840—1846«,
FKIS III, str. 101—106.
LACAN, J. (1971), »D'une question préliminaire à tout
traitement possible de la psychose«, Écrits II, Éd, du Seuil.
Pariz.
—	(1982—83), »Psihoze (Seminar III)«, Problemi 218—220,
230—231 (prev. Žižek, S., Božovič, M.), Ljubljana, str. 95—121,
77—89.
MOCNIK, R. (1987), »Drama Prešernovega občanskega
življenja«. Prizma XIV, št. 2, Ljubljana, str. 26—30.
PREGELJ, I. (1917), »Prešeren-Burger-Herder«, Dom in
svet 30, Ljubljana, str. 127—29.
PRIJATELJ, I. (1905), »Drama Prešernovega duševnega
življenja«, Ivan Prijatelj Izbrani Eseji I, Ljubljana, 1952,
str. 217—362.
—	(1920). »Duševni profili slovenskih preporoditeljev«,
IPIE I, str. 79—314.
SAKSIDA, I. (1983), »Kafka«, Problemi 227, Ljubljana,
str. 46—60.
SISSA, G. (1984), »Une virginité sans hymen: le corps
féminin en Grèce ancienne«. Annales E. S. C. 39, Pariz, str.
1119—1139.
SLODNJAK, A. (1934), Pregled slovenskega slovstva,
Ljubljana.
—	(1952), Poezije Doktorja Franceta Prešerna. PK, Ljub-
ljana.
—	(1964), Prešernovo življenje, MK, Ljubljana.
—	Ù949), »Slavinja in Prešeren«, Anton Slodnjak Fran-
ce Prešeren, Ljubljana, 1984, str. 74—99.
—	(1958), »Slovenska romantična poezija (1830—1848) v
odnosu do slovenskih in neslovenskih literatur«. ASFP, str.
33—54.
STRITAR, J. (1866), »Prešeren«, Josip Stritar Zbrano
Delo VI, DZS, Ljubljana, 1955, str. 9—46.
VASTE, I., Roman o Prešernu, Ljubljana.
ZlGON, A. (1922), Prešernova čitanka, Prevalje.
17
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Trdina
Povest o bajkah
s podukom iz literarne teorije
Snežana Stabi in Igor Kramherger
Pisati o Janezu Trdini je lahko danes smiselno sa-
mo, če nam uspe preveriti klišeje in topose o njem.
Takšno podjetje je smiselno začeti z branjem tistih
mest v temeljni nacionalni literarni zgodovini, ki ob-
ravnavajo in predstavljajo in presojajo Janeza Trdi-
no in njegov opus. Za slovensko literaturo je takšna
knjiga Zgodovina slovenskega slovstva, ki jo je v več
knjigah objavila in založila Slovenska matica v Ljub-
ljani, posamezna obdobja pa so obdelali različni av-
torji. Obdobje realizma je predstavil Anton Slodnjak;
v to obdobje spada Janez Trdina.
Posebnosti Trdinovega pisanja in objavljanja so
zahtevale, da je njegov opus obravnavan na različnih
mestih v II. in III. knjigi omenjene zgodovine. Sinte-
tična sodba o njem je objavljena kar na začetku pred-
stavitve:
"Dasi je Trdina umel trezno opazovati življenje in si za-
pomniti najneznatnejše, a za neko dogajanje ali situacijo
značilne detajle, se je dal pri pisanju voditi od osnovnih
komponent /svoje/ literarne izobrazbe in socialne zavesti.
Zato nas preseneča v njegovih delih pogosta skrajno subjek-
tivna osvetlitev ali razlaga objektivno in natančno dojetih
opažanj. Ta tendenca k osebni interpretaciji v smislu emo-
cionalnega dualizma je bila še dediščina romantike, toda
našega pisatelja je vodila k novim, realističnim občanskim
ciljem« (Slodnjak 1959, 193).
Gre za odlomek iz poglavja, v katerem je obdelana
folklornorealistična smer v slovenski literaturi; obe-
nem je mišljeno Trdinovo prvo, mladostno obdobje
objavljanja. Zato je smiselno tej predstavitvi dodati
sintetično sodbo najbolj znanega Trdinovega dela —
Bajk in povesti o Gorjancih:
»■V /ciklusu »bajk«/ se... vrste za skladnimi umetnimi
pravljicami sinkretistične tvorbe, ki vsebujejo mitološke mo-
tive, ljudske anekdote in avtorjeve razlage in digresije, in
bolj ali manj izraziti novelistični spisi s podobno motiviko«
(Slodnjak 1961, 160).
V prvem navedku je v središču avtorjeva osebnost
s svojim ustrojem, v drugem pa so navedeni anali-
tični pojmi za označitev Trdinove poetike. S tem
smo dobili točko, na kateri je smiselno začeti s pre-
vetritvijo Trdinove literarnozgodovinske podobe:
ustroj njegove poetike.
Središčni pojem te poetike je zapisal že Anton Slod-
njak:
»Tudi v tem spisu /Vinska modrost/ je /Trdina/ svobodno
bajal kakor v Bajkah in povestih...« (Slodnjak 1961, 183;
podčrtala midva).
Leksikon Cankarjeve založbe Literatura nima ges-
la »bajanje«; v I. knjigi Slovarja slovenskega knjižne-
ga jezika najdemo gesli »bajanje« in »bajati«, pri
glagolu sta navedena naslednja pomena: 1. pripove-
dovati, navadno neverjetne stvari in 2. (redko) pre-
rokovati, čarati.
Osnovne komponente Trdinove literarne izobraz-
be bomo predstavili z odlomki iz različnih spisov.
Gre za kronološko razvrščene navedke iz »novome-
škega obdobja«. Iz metodoloških razlogov smo izpu-
stili prvo obdobje: objave okrog leta 1850, ko Trdina
kot osmošolec napiše in objavi vrsto zelo različnih
stvari. Večina temeljnih značilnosti tega obdobja je
ohranjena vse življenje.
Poetološke refleksije so trdne in veljavne, kadar
so oprte na dovolj silovite izkušnje in lahko obenem
dozorijo. Objavljanje v mladostni dobi je bilo zelo
kratko in prekinjeno zaradi zunanjih dogodkov (uki-
njanje časopisov, v katerih je objavljal, in odhod na
Dunaj zaradi študija), na drugi strani pa zelo inten-
zivno: Trdina se je že takrat ukvarjal z večino oblik
pisanja, ki jih je uporabljal tudi pozneje, v »novo-
meškem obdobju«. In v tem obdobju je lahko zapisal
tudi refleksije, kaj so vodila njegove poetike, ker je
imel na razpolago potrebno svobodo:
»V penzii imam čas, pečati se zgolj z domačo literaturo,
posebno z zgodbami našega naroda. To bode moje delo do
smrti, v državno službo, ali sploh v službo ne bodem si nikdar
nazaj želel. Bolje je, da živi človek bolj stisnjeno in slabeje,
ob enem pa svobodno, kakor da trpi vice in peklo skupaj,
kakor sem jih trpel jaz zadnje štiri leta« (pismo Matevžu
Trnovcu, 18. avgusta 1867, ZD 12, 34).
Pismo je Trdina napisal še na Reki, tik pred pre-
selitvijo na Dolenjsko. V navedku je dvoumna tr-
ditev, da se bo »pečal ... z zgodbami našega naroda«.
Razumemo jo lahko na eni strani kot ukvarjanje z
zgodbami, ki krožijo med ljudmi, ki jih ti ohranjajo
in prenašajo z ljudskim izročilom, na drugi strani kot
ukvarjanje s tem, kar se je pripetilo narodu ali se mu
še zmeraj dogaja. Naslednji navedki bodo pokazali,
da je Trdina dejansko nihal med obema razumeva-
nj ima.
V »zapisnih knjižicah«, ki jih je pisal v letih med
1870 in 1879, najdemo v 8. knjižici, ki jo je začel
pisati 1. aprila 1871, po opisu dolenjske pokrajine in
njenih ljudi naslednje:
»Nič druzega ne manjka kakor bogatin z umetniškim
čutom in očesom, ki bi vse te raztresene lepote in miline
18
zvezal v prečuden venec na slavo sebi in deželi. —(Trdina
1987, 8/8.39)
V	povesti Pri pastirjih na 2abjaku najdemo blizu
skupaj dve trditvi, ki ju ni mogoče uskladiti s Trdi-
novimi spisi in opozarjata na previdnost pri trdit-
vah, kadar jih želimo podpreti z navedki iz njegovih
spisov:
»Dolenjec govori dosti bolje /kot Gorenjec/, ali tudi njemu
je ugrabila tisočletna sužnost, v kateri je bil uklenjen naš
jezik, sila velik del slavjanske gibkosti in jedrosti. Po kratkih,
zbitih stavkih slede netečne periode, mesto prostih prigodkov
se čujejo dolgočasni govori____Jaz sem se trudil, da napišem
vse tako, kakor sem slišal, da priobčim ne le basni, ampak
tudi način, kako jih sedanji rod pripoveduje« (ZD 10, 306).
V	pismih, s katerimi je pospremil pošiljke svojih
»bajk« Francu Levcu, uredniku revije Ljubljanski
zvon, najdemo podatke, ki omogočajo sklepanje, da je
šlo Trdini vendarle za osebno oblikovanje in ne to-
liko za zapisovanje slišanega in videnega:
»Tu imate zopet tri bajke (od 5—8). Vseh skupaj bo več ko
dvajset in med njimi bo ena precej dolga. Potem pridejo na
vrsto — v obliki novel, biografij in potopisov — resnične
zgodbe, ki so se pripetile na Gorjancih. Zaradi tega sem dal
spisu naslov: Bajke in povesti<< (pismo Franu Levcu, 29. de-
cembra 1881, ZD 12, 105 n.).
Nekaj let pozneje, ko je bilo razburjenje zaradi
Trdinovih objav na višku in se je Levčevo začetno
navdušenje za »bajke« že ohlajalo, piše Trdina:
»Oni teden Vam pošljem 35. bajko »Zemuna, »Liska«
spisal bom pozneje. Zemun stoluje na Rudeževi graščini. Ker
koloniziram Gorjance z vsakovrstnimi strahovi, prikaznimi
in čudesi, ne bi bilo lepo, ko bi izpustil zemljišče ranjkega
prijatelja brez naselbine« (pismo Franu Levcu, 12. marca
1887. ZD 12. 136).
Stavke, ki jih vedno znova najdemo v interpreta-
cijah in v literarnih zgodovinah, pa je Trdina napisal
dve leti po tem, ko je že prenehal z objavljanjem
v Ljubljanskem zvonu. Naslednji navedek je del
Trdinovega pisma njegovemu glavnemu spodbujeval-
cu na stara leta, Pavlu Turner j u iz Maribora, ki pa
mu ga vseeno ni uspelo pripraviti, da bi se ponav-
ljal, da bi »prepisoval«, kot je temu dejal Trdina
sam:
»Zakaj me veseli baviti se baš z bajkami? Moj namen je
ta, da bi z njimi nadomestil in nadaljeval umirajoče narodne
pravljice... . Narodne pripovedke so in ostanejo lepo ali
mrtvo blago, ki bo služilo odslej samo bajeslovcem, narodo-
slovcem, jezikoslovcem in drugim učenjakom. Mesto njega
treba dati našemu narodu v roke povesti, pisane v njegovem
slogu in jeziku, v kojih bo našel reči in vprašanja, ki ga
mikajo, navdušujejo in strašijo... Te predmete nakanil sem
mu načrtati v svojih bajkah, ki bi se po vnanjih oblikah,
kolikor bi bilo le moči, približevale narodnim pripovedkam
ali bi imele mnogo realnejšo vsebino in bi bile po takem
narodne in ob jednem umetne« (pismo Pavlu Turnerju, 13.
junija 1890, ZD 12, 166 n.).
Navedki so razvrščeni kronološko. Vendar je
uvrstitev povesti Pri pastirjih na Zabjeku v de-
setletje pred objavami v Ljubljanskem zvonu
delno vprašljiva. Urednik Trdinovih Zbranih
del je sicer zapisal, da je povest nastala — po
letu 1874, vendar so podlaga njegovemu dati-
ranju samo snovni podatki iz povesti same (ZD
10, 429). Urednik je v to desetletje uvrstil na-
stanek vseh spisov, ki jih je objavil pod skup-
nim naslovom Crtice in povesti iz narodnega
življenja v štirih knjigah (8-11) Zbranih del. Pri
tem pa ni navedel nobenih natančnejših biograf-
skih in formalnih podatkov, ki bi upravičevali
takšno sklepanje.
Določen dvom upravičujejo naslednji podatki:
črtice in povesti so pisane na pole papirja, med-
tem ko je Trdina v obdobju od prihoda na Do-
lenjsko (1867) do leta 1881, ko začne objavljati
v Ljubljanskem zvonu, pisal v zvezke različnih
formatov. Te zvezke je oštevilčil in skrbno pa-
giniral, razen tega jih je popisal s čitljivo, po-
nekod prav izjemno skrbno izpisano drobno pi-
savo. Težko si predstavljamo, da bi mu uspelo
prav v tem obdobju toliko hoditi naokrog, ob
tem pa brez naročila ali zunanje spodbude po-
pisati štiri velike zvezke s spomini, 27 »zapis-
nih knjižic«, velik del zvežčičev z »russico« —
in še za štiri knjige Zbranih del črtic in povesti.
Se posebej pa moramo biti previdni pri Trdino-
vih trditvah o svojih načrtih. Načrt o treh knji-
gah je namreč zapisal Trdina leta 1890, ko je
bival že 24 let na Dolenjskem (omenjeno pismo
Pavlu Turnerju, 13. junija 1890, ZD 12, 165 do
168). V tem pismu najdemo naslednje mesto:
»Odločil sem se za trdno, da se lotim še to poletje
zopet dela. Gradiva imam dovolj za več let. Obdelaval
bom tri različne tvarine. Naj prej mislim vsekako na-
daljevati bajke____Druga tvarina moja bo karakteri-
stika slovenskega naroda na Dolenjskem, deloma v
kratkih črticah, deloma v večjih pripovedkah in veko-
pisih« (pismo Pavlu Turnerju, 13. junija 1890, ZD 12,
166 in 167; podčrtala midva).
Na to napoved se navezuje naslednji navedek,
ki upravičuje sklepanje, da je v vmesnem obdob-
ju nastal vsaj del gradiva, ki tvori sklop Črtic
in povesti. ..:
»Načrt za svojo knjigo sem srečno izdelal: obsegala
bode karakteristiko dolenjskih Slovencev, ob jednem pa
tudi mnogo lokalnih bajk in legend, 4 kratke novele in
vsakovrstne črtice iz prvih 4 let mojega prebivanja na
Dolenjskem« (pismo Pavlu Turnerju, 23. januarja 1897.
ZD 12, 186).
Podatek: prva 4 leta lahko razumemo —• iz
let 1867 do 1871, kar bi pomenilo, da so ti spisi
nastali pred obdobjem, v katero jih je vmestil
urednik Janez Logar. Na drugi strani pa je vpraš-
ljivo, če smemo podatek o nastanku razširiti na
vse omenjene spise — ali pa velja le za vsako-
vrstne črtice. Ker pa so vse to le domneve in
manjkajo trdnejši dokazi za dokončen odgovor,
puščava zadevo odprto.
19
Doslej smo govorili samo o eni vrsti Trdinovega
pisateljevanja: o njegovih »bajkah«, črticah in pri-
povedih, ki so povezane z Dolenjsko in njenim pre-
bivalstvom; povsem pa smo zanemarili drugo pod-
ročje: pisanje spominov oziroma spominskih spisov.
Kar nekaj podatkov iz Trdinovega življenja pa opo-
zarja, da so mu bili ti spisi enako pomembni kot
»bajke«, morda ob koncu življenja še bolj.
Kot pri vseh objavah je tudi pri spominskih spisih
prišlo do prve objave — v reviji. Ko sta Ivan Tavčar
in Ivan Hribar začela leta 1884 izdajati revijo Slovan,
sta k sodelovanju povabila tudi Trdino. Od julija
1885 do aprila 1887 je Trdina objavljal vzporedno
»bajke« in »spomine«: prve v Ljubljanskem zvonu,
druge v Slovanu. Z objavljanjem pa ni prenehal, ker
bi zadevo dokončal, temveč zaradi hudih napadov
ozkosrčnih in klerikalnih kritikov in nekoliko stra-
hopetnosti lastnikov revije (Prijatelj 1985, 295—299).
Potem ko je prenehal objavljati najprej v Slovanu,
nekoliko pozneje pa še v Ljubljanskem zvonu, ga je
ves čas do leta 1900 k ponovnemu pisanju in objav-
ljanju spodbujal nekdanji dijak in tedanji občudova-
lec Pavel Turner. V pismih ga je vabil, da pripravi
za knjižno objavo tako »bajke« kot »spomine«. Ko je
Trdina z njegovim posredovanjem sklenil 19. julija
1900 založniško pogodbo z Lavoslavom Schv^^entner-
jem, je temu prepustil
»pravico do vseh svojih spisov, sebi pa pridržal pravico
izbora spisov in njihove priredbe za tisk----Trdina je ured-
niško pravico za svoje zbrane spise resno jemal, saj je za prvo
knjigo določil delo, ki ga je moral šele napisati, namreč
Bachove huzarje in Ilire« (ZD G, 346).
Znova se je pokazala Trdinova posebnost: kadar je
pisal, je pisal zmeraj novo besedilo. Tako je sporočil
Turner j u v zvezi s pripravo knjižne objave »bajk«:
»Jeden je rekel, naj bajke lepo prepišem in dam rokopis
natisniti. Ali takega mehaničnega, dolgočasnega dela se jaz ne
bi lotil za noben denar« (pismo Pavlu Turnerju, 20. junija
1900, ZD 12, 192).
Konec leta 1900 je imel Trdina že izpisan koncept
Bachovih huzarjev in Ilirov, obsegal je 43 pol drobne
pisave. Toda leta 1903 so tiskali povsem drugo bese-
dilo, ki je nastajalo skoraj dve leti. Primerjava obeh
rokopisov nam pove, da gre za dva Trdinova spomin-
ska izliva. Primerjava izpisanosti, števila popravkov
in podobnih oblikovnih elementov namreč ne omo-
goča razlikovanja. Predgovor, ki ga je napisal na
prošnjo urednika in korektorja prve knjige svojih
Zbranih spisov, je dosti bolj nedodelan in poln po-
pravkov; očitno ga je Trdina napisal z muko. Dodat-
no potrdilo, da gre za izliv, je Aškerčeva prošnja, da
bi dobil naslove poglavij, ki naj bi povečala pregled-
nost knjige in omogočila členitev sklenjenega besedila
(prim. ZD 3, 594 nn.).
Se bolj nenavadna je tretja objava »spominov«, ki
je začela izhajati v Ljubljanskem zvonu leta 1905, ko
je Trdina še živel. Ob petinsedemdesetletnici življe-
nja je prosil dr. Franc Derganc z Dunaja Trdino, da
mu sporoči podatke o svojem življenju. Trdina mu je
poslal 14. pisem, ki jih Derganc ni predelal v načrto-
vane lastne eseje, temveč jih je objavil v prvotni
obliki. Moje življenje je prispelo do dr. Derganca v
obliki prepisov koncepta, v pismih, ki so se kar na-
daljevala eno iz drugega. Takšen način pisanja je
Trdina rad uporabljal (primerjaj VIII dopisnic Pavlu
Turnerju leta 1900 v ZD 12, 189—196). Urednik
Zbranih del je o zadnjem spominskem spisu zapisal
naslednje v opombah:
»Ce primerjamo Spomine in drugo avtobiografsko gradivo
z Mojim življenjem, vidimo, da se je Trdina ob koncu živ-
ljenja hotel izogniti vsakršni krivici in je na starost marsi-
komu svojo sodbo omilil, mnogokomu kaj spregledal; le o
dveh osebah je sodba še ob koncu življenja prav tako ostra,
kot je bila pred desetletji: ...; o tretji — o samem sebi pa ...
še ostrejša, tako da izzveni v pravo samoobtožbo« (ZD 3, 576).
Ustavimo se za hip še pri Bachovih huzarjih in
Ilirih. Pogodbo z založnikom je Trdina podpisal, ko
je bil star 70 let. V 73. letu starosti je objavil kot
prvo knjigo Zbranih spisov povsem novo besedilo.
Obenem je to bila prva knjiga, ki je izšla s Trdinovo
privolitvijo, dotlej je objavljal samo v časopisih in
revijah.
Tudi druga knjiga Zbranih spisov naj bi vsebovala
spomine. Vendar do tega ni prišlo, ker je znova po-
segla vmes objava kritičnega prispevka. Tokrat je
bila to ocena Bachovih huzarjev in Ilirov, ki jo je v
oktobrski številki Ljubljanskega zvona leta 1903 ob-
javil Ivan Cankar. Razen v zadnjem stavku, kjer
knjigo omeni, govori ves čas o Bajkah in povestih
o Gorjancih, ki jih ne samo hvali, temveč že kar
poveličuje.
Verjetno ni povsem napačno sklepanje, da je šlo
tako pri Schwentnerjevi odločitvi, da začne objavljati
Zbrane spise, kot pri Cankarjevi oceni za »opravičilo«
in prevrednotenje avtorja in njegovih objav, ki so jih
dotlej spremljale vedno silovite reakcije — od navdu-
šenih do odklanjajočih, ki so vedno znova privedle
do prekinitve oziroma ustavitve objavljanja.
Tudi s takšno razlago pa ne spremenimo dejstva,
da je Schv^^entner sklenil prekiniti objavljanje »spo-
minov«. V 2. knjigi Zbranih spisov je začel izhajati
ponatis dveh Trdinovih opusov: Verske bajke, stare
in nove in Bajke in povesti o Gorjancih. Ponovilo se
je nekaj, kar je očitno stalnica v recepciji Trdine:
ko je star 73 let, izide ocena, v kateri so hvaljeni spi-
si, ki jih je napisal in objavil med 51. in 58. letom
starosti; ko je star 50 let, ga ne povabijo k Ljubljan-
skemu zvonu toliko zaradi poznavanja takratnega nje-
govega pisanja, temveč bolj zaradi objav v mladosti
(ob koncu gimnazijskih let in na začetku študija).
»Novomeško obdobj e« lahko na podlagi dosedanjega
pregleda razčlenimo na več delov: prvo obdobje pi-
sanja za predal je med leti 1867 in 1880, prvo obdo-
bje objavljanja med leti 1881 in 1888; drugo obdobje
pisanja za predal je med leti 1888 in 1900, drugo
obdobje objavljanja pa med leti 1900 in 1905. Te
drobce bo potrebno v kakšni biografiji dopolniti še z
vrsto podobnih in obogatiti z zgovornimi detajli.
Opozarjanja na mnogoplastnost usode Trdinovih
spisov še nismo zaokrožili. Nasprotno, zdaj smo pred
najbolj zanimivimi podatki. Obravnava nastanka, ob-
jave, predelave in uporabe kakšnega spisa je podob-
na raziskovanju nastanka in izhajanja zbirke pravljic
bratov Grimm. Germanist Heinz Rölleke je v obdobju
med 1975 in 1986 pripravil pet različnih izdaj zbirke
pravljic bratov Grimm in s tem začrtal pot sodobne-
mu poznavanju in interpretiranju teh pravljic. Tako
za Trdinov opus kot za izdaje pravljic lahko ugoto-
vimo, da gre za nenehno spreminjanje: nekaj je iz-
20
puščeno, nekaj dodano, nekaj predelano, nekaj na-
daljevano — prav v tem pa se oba opusa najmočneje
približujeta značilnostim ohranjanja besedil v ljud-
skem izročilu. Druga podobnost je v tem, da gre v
obeh primerih za umetno in zavestno oblikovanje, ki
pa se močno opira na ljudski govor in želi postati
narodno blago. Tretja podobnost je v tem, da so v
obeh primerih besedila prebirali predvsem meščan-
ski in izobraženi prebivalci; tudi spodbude so priha-
jale iz teh krogov. Prav opozorila Heinza Röllekeja
na spremembe, do katerih je prišlo med različnimi
izdajami zbirke pravljic, so pomembno metodološko
vodilo v pričujočem prispevku (Rölleke 1982 in 1986).
Primerjava ureditve Zbranih spisov (1903—1912)
z ureditvijo Zbranih del (1946—1959) nam najbolj
nazorno pokaže pomen omenjenih štirih delov »novo-
meškega obdobja«. Obe izdaji prinašata na začetku
avtobiografske spise. V Zbranih delih sledijo mla-
dostni spisi. Trdina jih je v načrtu za Zbrane spise
izpustil. Kar se mu je iz mladosti zdelo še kakovostno,
je uporabil v Verskih bajkah leta 1881 v Ljubljan-
skem zvonu — in tako posredno uvrstil tudi v Zbrane
spise. Nato prinašata obe izdaji »bajke«, ki so izha-
jale v Ljubljanskem zvonu; v Zbranih delih so do-
dane še ohranjene neobjavljene. Zadnji del pa sestav-
ljajo »narodopisni« spisi iz zapuščine — v obeh izda-
jah je kot krona objavljen Sprehod v Belo krajino
(v dveh dokaj različnih redakcijah). V Zbranih delih
so v 12. knjigi še pisma in nekateri spisi, ki jih je
urednik sprva izpustil.
Bistvena obogatitev Zbranih del niso toliko prve
objave nekaterih »bajk« in »narodopisnih« spisov,
temveč objava rokopisa Spominov v 1. in 2. knjigi.
»Ko se je spomladi 1868 zemlja dobro ugrela in se je Trdi-
na razgledal okoli sebe, je zaprl nedokončani rokopis Spomi-
nov v miznico, vzel v roke popotno palico in beležnlco ter se
odpravil med dolenjsko ljudstvo« (ZD 3, 571).
Teh spominov ni za življenja nikoli ponujal v obja-
vo, čeprav jih je med prebiranji popravljal in pone-
kod dopolnjeval na robu. Urednik Zbranih del je tudi
navedel razlog, zakaj jih ni ponujal v objavo:
»Ko je Trdina konec 1884 stal pred vprašanjem, kaj naj
izbere iz svojih spominov za javnost in kakšno obliko naj
temu dà /za Hrvaške spomine v reviji Slovan/, se je zavedal,
da bi vse, kar je zapisal sebi v uteho in duševno olajšanje v
Spominih, tudi po petnajstih letih od nastanka ne moglo
ugledati belega dne v Avstriji in zlasti ne na Slovenskem«
(ZD 3, 571).
Dopolnilo te ugotovitve pa je naslednja sodba:
»Avtorjev posnetek, ki je mogel med ljudi še za njego-
vega življenja (LZ 1905, 1906, Slovan 1904), je vendar le me-
del, brezbarven posnetek, ki se s svežino in neposrednostjo
prvega zapisa ne da meriti« (ZD 1, 256).
Opozoriti velja, da je izraz »posnetek« samo deloma
upravičen. Spomini so opravljali do konca Trdinovega
življenja dvojno funkcijo: bili so fundus in izhodišče
za vse ostale avtobiografske spise. Vsebina štirih zvez-
kov Spominov se konča z življenjem v Varaždinu.
Poudarek v vseh treh objavljenih spominskih spisih
pa je na hrvaškem obdobju do preselitve na Dolenj-
sko. Pomembna razlika, ki jo je mogoče ugotoviti,
je, da ima vsak poudarek na drugem izseku njegovega
življenja.
Spomini so fundus le toliko, kolikor so bili pripo-
vedovalcev zálog; predstavljali so mu pripovedni
okvir, in iztočnico, na katero je navezal bajanje o
poznejših dogodkih. Ob prihodu na Dolenjsko je bilo
pisanje Spominov za Trdino oblika objektiviranja iz-
kušenj in spomina, da bi si zagotovil notranjo trd-
nost.
Opis urednika Janeza Logarja, da je Trdina potem,
ko je spravil Spomine v miznico, »vzel v roko popot-
no palico in beležnico ter se odpravil med dolenjsko
ljudstvo«, moramo vzeti dobesedno. Upravičeno sme-
mo sklepati, da je podobo o sebi hotel dopolniti s
posnetki ljudi okrog sebe.
»Bajke« vsebujejo praviloma ob zgodbi še dele, ki
predstavijo pripovedovalčevo poetiko. Mnogi inter-
preti jih razumejo kar kot podatke o Trdinovem živ-
ljenju. Med bolj znana takšna mesta spada naslednji
odlomek iz 32. »bajke« Zakladi
»V novomeško okolico se je preselil pred kakimi osem-
najstimi leti neki Gorenjec srednje dobe, ki je služil prej
mnogo let za učenika na Hrvaškem. Zaradi tega so ga zvali
ljudje Hrovata, dasi je bil kranjskega rodu. Živel je ta
človek nekako po svoje, kakor nobeden. Pozimi in sploh ob
grdem vremenu je čepel po cele tedne doma pri bukvah, da se
ni ganil iz hiše. Kadar se je uvedrilo, pa ga nobena sila ne bi
bila mogla zadržati v stanovanju. Hodil, kolovratu in stikal je
take lepe dni po vsem Dolenjskem od enega konca do dru-
gega; krepila, zabave in počitka si je iskal v bornih krčmah
in vinskih hramih. Čeprav je bil po svojem stanu gospod, se
ni hotel nič družiti z gosposkim svetom. Tem rajši pa se je
pomenkoval in dobrovoljil s kmeti, in to ne le z gospodarji,
ampak tudi z njihovimi posli, rokodelci, najemniki, pastirji
in celo z berači in otroki. Slušaje njih pogovore in pesmi, je
imel vedno pred seboj majhno knjižico, v katero si je nekaj
zapisoval. Nihče ni izvedel, kaj si je beležil vanjo in čemu
jo rabi.... Hrovatu ni bilo toliko za dobro jed in pijačo,
kolikor za prijetno družbo. Pri Permanu so se zbirali najbolj
taki veseljaki, ki so mu bili po volji. Sedeval je pri njih po
celo popoldne ter se smejal njih burkam in črčkal vmes po
svoji drobni knjižici« (ZD 7, 176 n.).
Nemogoče bi bilo v pričujočem prispevku analizi-
rati vse stilizacije, zaradi katerih je potrebna previd-
nost pri prenašanju podatkov o Hrovatu na Janeza
Trdino. Pozorno branje ohranjenih pisem v 12. knjigi
Zbranih del nam pove, kako zelo je cenil družbo izo-
braženega graščaka Karla Rudeža, kako so mnogi
njegovi interesi (za politiko, vzgojo ipd.) zahtevali
stike z duhovniki, obrtniki, učitelji in uradniki.
»Majhne knjižice« pa so verjetno združitev dvojnega:
»notesov«, ki jih je pisal takoj po prihodu na Dolenj-
sko, in »zapisnih knjižic«, ki jih je pisal v letih 1870
do 1879. »Notesi« so dejansko podobni knjižicam —
so zelo lično izdelane drobne beležnice s trdim ovit-
kom; medtem ko so »zapisne knjižice« majhni zvez-
ki, sešiti iz prepognjenih polovic pisarniških pol pa-
pirja, dodan pa je še ovojni papir, ki s svojo pestrostjo
daje »zapisnim knjižicam« poseben čar.
Ohranjenih je pet »notesov«. Prva dva je Trdina
popisal že na Reki, ostale tri pa kmalu po preselitvi,
ko je bival v Bršljinu. Ze njihova drobnost je prepre-
čevala bolj sistematično zapisovanje, čeprav je bil
Trdina sposoben napisati obilo besedila na prav majh-
ni površini. Dejansko je pisava v njih zelo različna
in beležke so po vsebini zelo raznotere. Oboje izklju-
21
čuje možnost, da bi v njih smeli videti fundus po-
snetkov ljudi, med katerimi je bival na Dolenjskem.
Zato pa lahko to funkcijo pripišemo »zapisnim
knjižicam«. Urednik Zbranih del je prepoznal njiho-
vo pomembnost, ko jih je dal leta 1954 pretipkati
in jih je v obilni meri izkoristil pri pisanju opomb k
Bajkam in povestim o Gorjancih in Črticam in po-
vestim iz narodnega življenja. Pri tem jih je razumel
kot zapis stvarnih podatkov, ki jih je mogoče upora-
biti brez dodatnih pojasnil, ki že sami vmestijo » baj-
ko« ali »črtico« v neliterarni kontekst. Tako ni pre-
senetljivo naslednje pojasnilo:
»... Ti zapisniki (ohranjenih je 27 zapisnih knjižic) vsebu-
jejo v prvi vrsti strokovne zapiske etnografskega gradiva za
opis dolenjskega ljudstva. Čeprav tudi v njih marsikje prodre
na dan Trdinova pisateljska osebnost, se more vendarle reči,
da niso skoraj nikjer oblikovani z literarno ambicijo, marveč
so res le suhoparno gradivo. Njim torej v pričujoči izdaji
Trdinovega literarnega opusa ni mesta« (ZD 12, 468).
Enostransko razumevanje navedenega odlomka iz
»bajke« Zaklad in odrekanje literarne vrednosti »za-
pisnim knjižicam« je privedlo do naslednjih dveh
in mnogih podobnih sodb :
»v resnici pa je bival vso to dobo sredi dolenjskega
ljudstva in opazoval z nenasitno radovednostjo oblike njego-
vega mišljenja, čustvovanja in delovanja ter si je napolnil
mnogo beležnic (27) s preraznovrstnimi opažanji, sodbami,
karakteristikami ljudi in pokrajine ter z zapisi ljudskih
rekel, spoznanj, vraž, pripovedk in legend. V teh zapiskih se
je zrcalil njegov trojni pogled na dolenjskega človeka: folklo-
rizirajočega pripovednika, ki vidi v ljudskih epskih motivih
adekvatno literarno snov, realističnega opazovalca, ki prodira
z bistrimi očmi skozi zunanji svet do jedra individualne du-
ševnosti in občestvene miselnosti, ter pogled demokratičnega
politika, ki hoče spoznati v Dolenjcu kot najčistejšem tipu
slovenskega človeka pozitivne in negativne strani naroda.
Naravno je bilo, da je spričo tega Levčevo povabilo k
sodelovanju globoko vznemirilo enainpetdesetletnega Trdina«
(Slodnjak 1961, 132 n.).
V teh zapisih je marsikaj zgolj avtorjeva želja, zato
pa manjka stvaren opis »zapisnih knjižic«. Prvič.
Trdina je opazoval vsakdanje življenje, zato njegovi
zapisi niso prav nič folklorizirajoči: ne zanimajo ga
redkosti in posebnosti, ki so ohranjene kot prežitek
brez pragmatične funkcije v vsakdanjiku. Drugič. V
drugem obdobju intenzivnega pisanja »zapisnih knji-
žic« ga je res zanimala miselnost dolenjskega prebi-
valstva, vendar je oznaka »občestvena« lahko zava-
jajoča, ker to ni bila miselnost vseh skupin prebival-
stva, ki ga predstavi Trdina. Razen tega kaže zasnova
»zapisnih knjižic«, da ni toliko prodrl do jedra du-
ševnosti in miselnosti, kot do spoznanja, kje se raz-
lične skupine prebivalstva srečujejo, kje trčijo raz-
lični načini ravnanja in mišljenja. Tretjič. Preselitev
na Dolenjsko je bila dovolj naključna, da lahko za-
vrnemo trditev, kako je Trdina videl v Dolenjcu ute-
lešenje najčistejšega tipa slovenskega človeka. Nje-
govo nenehno primerjanje z Gorenjci in ponekod s
Primorci in Štajerci pove, da se je kot Gorenjec hotel
vživeti med njimi. Pobuda za pisanje je bilo hotenje,
da se vmesti v novem okolju.
»Zapisne knjižice« so res nastajale skozi vsa leta
od 1870 do 1879, vendar lahko po letnicah, ki so za-
pisane na nalepkah, ločimo dve izrazitejši obdobji
pisanja: 11 »zapisnih knjižic« nastane v letih 1870
in 1871, 9 v letih 1877 in 1878. Primerjava obeh sku-
pin pokaže kar nekaj razlik. Preraznovrstna opažanja,
sodbe, karakteristike najdemo predvsem v prvem ob-
dobju; ljudska rekla in spoznanja (modrosti in prego-
vore) pa v drugem. Tudi zgradba se močno razlikuje:
v prvem obdobju gre za nizanje mnogih kratkih
zapisov, v drugem za oblikovanje tematskih skupin
z rekli in spoznanji. Razvrstitev teh modrosti in pre-
govorov pa je takšna, da se prelivajo in ustvarjajo kot
celota nekakšno metazgodbo.
Slodnjak se pri obravnavi »bajk« ne ubada več z
vprašanjem, kakšna je njihova zveza z »zapisnimi
knjižicami«, zato je zadnji stavek v navedku zgolj
retorični namig brez utemeljitve. Se najbolj kaže v
smer, ki jo je ubral s svojo odločitvijo Janez Logar.
Zavajajoč pa je tudi naslednji opis:
»Začelo se je desetletje marljivega zbiranja narodopisnega
gradiva o dolenjskem ljudstvu. Na teh poteh je imel Trdina
s seboj poleg velikega dežnika zvezek — ,teko', kakršne so
rabili tedaj novomeški dijaki za šolske preparacije. Vanj si je
zapisoval vse, kar ga je zanimalo: poseben izraz, rečenico, pri-
spodobo; posebno misel preprostega človeka o najrazličnejših
stvareh: o življenju v preteklosti in sedanjosti, o Bogu,
duhovniku, uradniku, graščaku, meščanu, trgovcu in gostil-
ničarju; Trdina je zanimalo njegovo versko, družinsko in
družbeno življenje, odnos med gospodarji ter deklami in
hlapci, odnos Dolenjca do graščaka, do dela, do zemlje,
način obdelovanja zemlje; njegovo skrb za družino in živino,
njegova prehrana, zabava, njegova romanja, bolezni, zdrav-
ljenje in umiranje« (Logar 1980, 10).
Najprej velja poudariti, da marljivo zbiranje ni
bilo prav nič znanstveno sistematično ali celo načrt-
no. »Zapisne knjižice« so namreč zbirka približno
3.300 zapisov, ki so nanizani brez zunanje vsebinske
povezanosti, po deloma prepoznavnih asociacijah.
Potlej pa ugotovimo, da je malo verjetno, da bi Trdi-
na lahko pisal v te zvezke med popotovanji. Izpisani
so namreč zelo skrbno, lepopisno. Na več mestih pa
opazimo tudi vrivke in opozorila, ki kažejo, da gre
za prepisovanje in urejanje nekega prvotnejšega be-
sedila, ki ni ohranjeno.
Vprašljivo je tudi, če je Trdino dejansko zanimal le
preprost človek (nekak Dolenjec nasploh): v »zapis-
nih knjižicah« je ogromno zapisov o duhovnikih,
meščanih in uradnikih, ki niso zapisi o tem, kaj misli-
jo o njih preprosti ljudje (kar je verjetno enako:
kmetje); Trdina je popisoval vse sloje in skupine, s
katerimi se je srečal. Avtorjeva zožitev je zgolj na-
daljevanje ene temeljnih potez slovenske literarne
zgodovine, ki želi vse izpeljati iz preprostega človeka
ali v njem vse utemeljiti.
Trditev, da je bilo eno temeljnih gibal pri pisanju
»zapisnih knjižic« zbiranje narodnopisnega blaga, je
oprta na pogosto nava j an odlomek iz pisma Franu
Levcu:
»Kaj bi Vam za Zvon še spisal? Gradiva imam dosti. Ali
hočete »narodno medicino«, ali »narodno odrejo« ali »na-
rodno hrano« ali »narodne nazore o lastini in državi« ali
»dolensko vinsko filozofijo«? Porečete: Pošlji, kar hočeš!
če bo za nas, bomo dali natisniti, če ne, bomo pa v koš vrgli.
Ali jaz bi ravno zato vedel rad Vašo misel in željo, da Vam
ne bi poslal kaj takega, kar se ne bi prileglo Vašemu listu —
22
za koš nihče rad ne piše« (pismo Franu Levcu, 11. februarja
1881, ZD 12, 103).
Ni znano, če je Leveč ugodil Trdinovi prošnji. Listi
in lističi, ki jih najdemo v Trdinovi ostalini, pa pri-
čajo, da si je dejansko delal sezname, kje v posamez-
nih zvezkih ima zapise o določeni temi. Zgodba o
dolgotrajnem obljubljanju in pisanju Vinske modro-
sti nas pouči, da Trdine ni prav nič mikalo pravo
narodopisno pisanje:
»Častiti gospod profesor! Evo Vam 2. polovice 3. poglavja
/Vinske modrosti/. Prav vesel sem, da sem dokončal ta drobni
ali jako sitni posel. Pregovore sem imel sim ter tja raztresene.
Trebalo je veliko časa in truda, predno sem jih zbral in vsaj
nekoliko uredil in razvrstil« (pismo Franu Levcu, /januarja
1885/, ZD 12, 123).
V tem času je Trdina napisal že 22 Bajk in povesti
o Gorjancih, v katerih je obilno uporabljal kot fundus
in iztočnico prav »zapisne knjižice«.
Oba avtorja sta stvaren opis »zapisnih knjižic« in
analizo njihove literarne vloge pri nastajanju »bajk«
in »črtic« nadomestila s predstavitvijo svoje podobe
o Trdini. Dosti bolj dosledna, in s tem nekako tudi
pravičnejša do Trdine, pa bi bila pot, na kateri bi
iskali pojasnilo o pomenu »zapisnih knjižic-« med
poetološkimi deli »bajk«. Značilnost bajanja je nam-
reč, da se posamezne »bajke« medsebojno dopolnjuje-
jo in pojasnjujejo. Medtem ko izvemo v »bajki« Za-
klad za obstoj »zapisnih knjižic«, nam mora katera
druga »bajka« povedati kaj več o njihovi vsebini.
Prav to najdemo v »bajki« Stražani, ki jo je Trdina
napisal kmalu po »bajki« Zaklad, saj ima številko
34.
»... ,Ali jaz bom pa dokazal, da je pismena učenost še za
kako boljšo rabo in ne le za to, da raznašamo po ljudskih
krajih svoje prazne novice in čenče. Pero bo rešilo mojega
Andrejčka in Jernejčka, da ne bosta tepena tako neusmiljeno
in po nepotrebnem in nedolžnem, kakor sem bil ubožec jaz.'
Tako je besedoval sam v sebi stari Candraževec in precej prvo
nedeljo po tem podgorskem pomenku je šel zjutraj v Novo
mesto k maši in si kupil pri bukvarju dve zapisni knjižici z
mehkimi zelenimi platnicami. Popoldne po krščanskem nauku
je poklical svoja sinova, dal vsakemu v roke knjižico in jima
ukazal, da sedeta in pišeta to, kar jima bo povedal« (ZD 7,
200 n.).
»Zdaj sem se že tako postaral, da se mi ne ljubi več voziti
opeke. Mesto mene bosta hodila v Stražo vidva. Da ne
zagazita v mojo nesrečo, nosila bosta s sabo tale spisek in
ga brala spotoma na vozu ali v kaki krčmi. Opominjam vaju,
da ne bosta govorila Stražanom nobene reči, ki je v njem
zabeležena (podčrtal Trdina). Ker pa človeku ni dano, da bi
vedno molčal, jim pripovedujta kaj takega, kar jih bo veseli-
lo in se jim prileglo« (ZD 7, 211).
Navedli smo začetek in konec 34. »bajke«. Vmes
pa so popisane zabavi j ice na račun Stražanov, ki jih
najdemo vse tudi v »zapisnih knjižicah«. V tem pri-
meru Trdini očitno ni bilo težko zbrati gradiva, torej
brskati po »zapisnih knjižicah«.
Zgodbo, kako je Trdina s svojimi Bajkami in po-
vestmi o Gorjancih navduševal in vznemirjal sloven-
sko javnost, je izčrpno opisal Ivan Prijatelj v VL
knjigi Slovenske kulturnopolitičnc in slovstvene zgo-
dovine 1848—1895 (Prijatelj 1985). Vendar je bilo to,
kar je objavljal, v skladu s Podgorčevim podukom
»pripovedujta /jim/ kaj takega, kar jih bo veselilo in
se jim prileglo«. Trdina je dobro vedel, da bi vse, kar
si je zapisal o Dolenjcih, tudi po desetih in več letih
ne moglo ugledati belega dne. »Zapisne knjižice« vse-
bujejo vse tisto, česar ni mogel in smel povedati na-
ravnost.
Na začetku prispevka smo navedli Slodnjakovo
oceno »bajk«, ki pravi, da se »za skladnimi umetnimi
pravljicami /vrste/ sinkretistične tvorbe«. Ugotovitev
ima pri Slodnjaku kritičen prizvok, ki ima podlago v
poetiki organsko zaokrožene in enovite literarne
umetnine. Toda Trdina je leta 1884 zapisal pomenlji-
vo poetološko misel :
»Ta bajka je dolga. Vsebina jej ni samo jedna povest,
obsegala bode celo zbirko vsakovrstnih pravljic, burk, vraž,
legend in črtic iz narodnega življenja« (pismo Franu Levcu,
25. novembra 1884, ZD 12, 121).
Oblikovanje sinkretističnih tvorb kot poetološko
vodilo je Trdina razvil pri pisanju »zapisnih knjižic«.
Zato so presenetljiv dokument realističnega pisanja
v slovenski literaturi. Misel v pismu Franu Levcu
poudarja poetološko vodilo, ki ga je moral Trdina
pri pisanju za objavo vsaj prikriti, če ne celo opustiti.
Prizadevanje, da bi pisal »bajke« v obliki sklenjenih
in zaokroženih povesti, je pomenilo približevanje po-
etiki, ki je bila podlaga presojam v slovenski literar-
ni kritiki in zgodovini nekoč in je še zmeraj.
Kako drzno poetiko je razvil Trdina v »zapisnih
knjižicah«, nam odkrije primerjava s sodobno rea-
listično prozo. Nemški pisatelj in filmski režiser
Alexander Kluge je leta 1977 objavil svoje prelomno
delo: Neue Geschichten. Hefte 1—18. .Unheirnlichkeit
der Zeit' glede reševanja poetoloških zank pri reali-
stičnem pisanju. Zgradba tega dela je takšna, da se
primerjava kar ponuja.
Knjiga je sestavljena iz 18 zvezkov. V vsakem zvez-
ku pa najdemo vrsto krajših in daljših zapisov, ki
jih lahko uvrstimo med najrazličnejše literarne zvrsti:
zgodba, oris, dokumentacija, znanstvena teza, pripo-
ved, poročilo, načrt, ... V predgovoru je Alexander
Kluge zapisal:
»Zgodbe te knjige so predstavljene z zaporedjem zvezkov
(1—18). Zgodbe brez združevalnega pojma. Ne trdim, da sam
zmeraj dojemam njihove povezanosti----Zmote, zgodovinske
netočnosti, nesporazume (,to, česar sam nisem razumel med
pisanjem') bi na primer lahko pojasnil z dodatki. To pa ni
oblika, v kateri pripovedujemo zgodbe. Ta oblika je občutje,
ki meri samo enkrat, in če je bilo teoretsko (= s svojim opazo-
vanjem) napačno, tedaj je pač napačno in meri tudi tako«
(Kluge 1977, 9).
Upravičenost primerjave dveh del, med katerima
je 100 let razlike, je potrdil Kluge sam s svojim go-
vorom ob prejetju literarne nagrade Theodor Fontane
leta 1979.
Theodor Fontane je živel od 1819 do 1898. Na
začetku svojega govora je Kluge povedal, kaj
je izvedel o Fontaneju v šoli:
»Marsikaj smo izvedeli o Brechtu, Kafki, Klabundu,
Rilkeju, o Fontaneju skoraj ničesar. Vedeli smo, da
23
je Fontane napisal eno od mojstrovin literature, sve-
tovne literature, Effie Briest, ki jo postavljajo ob
Flaubertovo Madame Bovary ... Nismo pa vedeli, da je
napisal 4.500 strani vojnih poročil: da je kar najbolj
potanko popisal celotne vojne 1864, 1866, 1870/71. In
pri tem se je znašel v življenjski nevarnosti, kajti v
svoji radovednosti se je v Franciji potikal med fronta-
mi... To je drža, ki jo pri njem še posebej cenim:
radovednost med frontami, prekoračitev črt. To je na-
ravna oblika dialoga. Pri tem je vseeno, ali se vojsku-
jejo narodi ali pa gre za razredne meje ali kakšne druge
razmejitve. Radovednost ga žene v drug tabor, da bi v
svojem taboru poročal, in prav to je za mene dialog.
To ni kar preprosto govorjenje« (Kluge 1979, 311).
V nadaljevanju razloži Kluge, kaj je zanj rea-
listična drža in kako jo je poetološko rešil Fon-
tane:
»Realizem sestavljata dve povsem različni drži. Na-
tančnost pri obnovitvi realnih izkušenj. To je tisto, kar
imenujemo realistična drža. Ta pa ne obstaja kot
naravna oblika. Kot naravna oblika obstaja ideologija,
tj. kontrast med željami ljudi in dejanskostjo, ki na te
želje ne odgovarja, ki jih ne poteši. Tako da nastane
neujemanje; pri tem je prav malo verjetno, da bo kar
sam od sebe in plavzibilno in direktno nastal realizem.
Koren realistične drže, njen motiv: to je drža proti
temu, kar je v realnih razmerjih vsebovano kot nesreča;
gre torej za antirealizem motiva, zanikanje čistega na-
čela realnosti, za antirealistično držo. Sele ta uspo-
sobi, da pogledamo realistično in pozorno ...
Fontane je tudi zato iznajditelj mnogonitnega ro-
mana, tj. literarne oblike, ki se v nekaterih romanih ne
zanima za dogajanje...., zato pa razprostre povezanost
številnih dogajanj ali refleksijo ... Nikoli ni zaljubljen
v teror dejanskih razmerij, temveč išče izhode; in
razlog za montažno tehniko, za mnogonitne romane v
fontanejevskem smislu je prav to iskanje izhodov. Teh
izhodov ni v omejenem posameznem razmerju, možni
so, če sploh obstajajo, samo v kooperaciji, tj. v pove-
zanostih, in v povezanostih zmeraj obstaja izhod« (Klu-
ge 1979, 312 in 314).
,Skrivnostnost časa' je za Klugeja dogodek iz nje-
govega otroštva, ki si ga hoče s pisanjem pojasniti:
bombardiranje rojstnega kraja tik pred koncem vojne.
Med iskanjem je ugotovil, da je bombardiranje trče-
nje dveh strategij, še več, da je to v določenem zgo-
dovinskem kontekstu edina oblika njunega srečanja.
Strategija od zgoraj je učinkovita prav v trenutku
bombardiranja zaradi svoje načrtovanosti, organizi-
ranosti in premoči. Vendar ne ve natanko, kaj uni-
čuje in kakšen je njen učinek. Strategija od spodaj je
razpršena. Gasilci lahko samo ugotavljajo, da je za-
snova nemških mest upoštevana v obliki bombardi-
ranj, kar tem zagotavlja velik učinek. Prebivalstvo v
zakloniščih ali na begu nadomešča družbeno kohezijo
z individualnim reševanjem gole kože.
S pisanjem Kluge za nazaj združuje obe strategiji.
To preprečuje, da bi lahko nastal enovit tekst. Zbi-
ranje drobcev: zgodb posameznikov v določenih tre-
nutkih, poročil in analiz, pričevanj o povojnih učin-
kih izkušenj iz vojne, dokumentov iz preteklosti, da
bi prepoznal točke v zgodovini, ko so se razmerja
med strategijami zasukala tako, da je niz zasukov
privedel do katastrofe — vse to je šviganje po zgodo-
vini, je montiranje in organiziranje smisla. Ker ni
dokončnega odgovora, je tekst lahko samo necelovit,
nezaključen. Sprememba perspektive povzroči novo
razporeditev gradiva in s tem nov odtenek v iskanju
smisla.
Med spoznavanjem ljudi je Trdina prehajal med
različnimi družbenimi skupinami. Potreboval je ori-
entacijo, da bi se znašel med njimi. Zapisi o najraz-
ličnejših doživetjih, o slišanem in videnem, so bili
zbiranje vtisov, kar mu je omogočilo osmislitev situ-
acije. Od Klugeja se razlikuje, ker ne išče osmislitev
za nazaj, temveč za situacije, v katere vstopa — nje-
govi zapisi so pričevanja o njegovih sodobnikih in
naših prednikih.
Strategija od zgoraj je v teh zapisih ravnanje du-
hovnikov, sodnikov, uradnikov. Strategija od spodaj
ravnanje deklet, fantov, kmečkih gospodarjev, obrt-
nikov, poslov in tolovajev. Iskanje jedra, prodiranje
do njega, je lahko v tem primeru samo iskanje točk,
kjer trčita obe strategiji. Zato Trdinov pogled kroži
in asociativno združuje doživetja v zaporedje zapisov.
Ni premočrtne poti k jedru, je samo zgodovina obeh
strategij, ki jo je mogoče prepoznavati v učinkih na
stičiščih.
Temeljno razliko med obema obdobjema intenziv-
nejšega pisanja »zapisnih knjižic« lahko prepoznava-
mo v tem, da so v zapisih iz prvega obdobja zajeta
ravnanja vseh družbenih skupin; v drugem obdobju
pa gre predvsem za tematizacijo razpršenosti in pro-
tislovnosti mišljenja (in deloma ravnanja) tistih, ki
so del strategije od spodaj. Trdina je opazil in zabele-
žil povezanost med obema obdobjema, ko je »zapisne
knjižice« z oštevilčenjem združil v en sam opus. Zdru-
žitev pomeni nastanek fundusa za poznejša bajanja,
ko je koloniziral Gorjance s svojimi liki.
»Zapisne knjižice« torej niso le stvarna podlaga za
»bajke« in »črtice«, temveč so samostojen opus, so
Trdinova prva in obenem najbolj drzna razporeditev
vtisov. Njihovo knjižno objavo velja po analogiji s
Spomini postaviti na začetek vseh spisov o Dolenjski,
torej med 5. in 6. knjigo Zbranih del.
Literatura
1.	Kluge 1977 — Alexander Kluge, Neue Geschichten.
Hefte 1—18. ,Unheimlichkeit der Zeit'. Frankfurt/M: Suhr-
kamp, 1977. (edition suhrkamp 819).
2.	Kluge 1979 — Alexander Kluge, Das Politische als In-
tensität alltäglicher Gefühle. V: Alexander Kluge. Hrsg.
von (izdal) Thomas Böhm-Christi. Frankfurt/M: Suhrkamp,
1983. (suhrkamp taschenbuch materialien 2033) Strani 310
do 319.
3.	Logar 1980 — Janez Logar, Janez Trdina in njegovo
narodopisno delo. V: Janez Trdina — etnolog. Zbornik po-
svetovanja ob 150-letnici rojstva, 29. 5. 1980. Ljubljana: Glas-
nik SED, 1980 (Knjižnica Glasnika SED 3) Strani 5—14.
4.	Prijatelj 1985 — Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno-
politična in slovstvena zgodovina. 1848—1895. Sesta knjiga.
Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985.
5.	Rölleke 1982 — Brüder Grimm, Kinder- und Haus-
märchen. Nach der zweiten vermehrten und verbesserten
Auflage von 1819, textkritisch revidiert und mit einer Bio-
graphie der Grimmschen Märchen versehen. Herausgege-
24
ben von Heinz Rölleke. Köln: Eugen Diederichs Verlag, 1982,
^1984. Biografija pravljic je na straneh 521—582.
6. Rölleke 1986 — Heinz Rölleke, Die »Kinder- und
Hausmärchen« der Brüder Grimm in neuer Sicht. V: Diskus-
sion Deutsch 17 (oktober/november 1986) 91, str. 458 do 464.
7.	Slodnjak 1959 — Zgodovina .slovenskega slovstva. II
Romantika in realizem I. Uredil Lino Legiša. Poglavje o
realizmu napisal Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska ma-
tica, 1959.
8.	Slodnjak 1961 — Zgodovina slovenskega slovstva 111
Realizem II. Uredil Lino Legiša. Poglavje o realizmu napi-
sal Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
9.	Trdina 1987 — PODOBE PREDNIKOV. Zapiski Jane-
za Trdine iz obdobja 1870—1979. Uredila Snežana Stebi in
Igor Kramberger. Ljubljana: UK ZSMS. Knjižnica revolu-
cionarne teorije, 1987. (Knjižnica zbirka Krt, 30, 31, 32).
10. ZD — Janez Trdina, Zbrano delo. Uredil Janez Logar.
12. knjig. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1946—1959.
(Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Pojasnilo
Prispevek je nastal v okviru priprave prve knjižne ob-
jave rokopisa 27 »zapisnih knjižic« Janeza Trdine. Roko-
pis bo izšel z naslovom PODOBE PREDNIKOV letos spo-
mladi pri Knjižni zbirki Krt v Ljubljani.
Rokopis sta uredila in zasnovala »tematska kazala« Sne-
žana Stabi in Igor Kramberger. Pri uvrščanju deskriptorjev
za »tematska kazala« je sodelovala etnologinja Maja Godi-
na. Davor Soštarič, svetovalec za programsko opremo v
RCUM, Nikolaj Sajko, sistemski programer RCUM, in
Herbert Paar, dijak, so pripravili 6 programov za izdelavo
»tematskih kazal«. Software je last Računalniškega centra
Univerze v Mariboru. Kot hardware smo uporabljali raču-
nalnik DIGITAL 11.750 z operacijskima sistemoma VAX/
VMS version V 3.4 in 4.5.
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Milčinski
Ali so Butalci res butalci
Zgodba o butalskem grbu
Bernard Nežmah
Butale si omislijo zmaja v grbu
Modrovali so in moževali in slednjič četrti večer in
v četrti krčmi uganili, da mora biti grb imeniten, kakor
so imenitne Butale. Zato da mora v butalski grb naj-
imenitnejša žival, kakor so kdaj čuli o njej: to je zmaj.
Slikar jim izpolni željo
Slikar Cačka je naročilo sprejel in obljubil in je res-
nično slikal in je bil silno zadovoljen s svojim delom, ko
ga je končal.
Grb je občudovan
Zadovoljni so bili z grbom tudi butalski možje. Strme-
li so, kimali in hvalili, kako silno da je podoben in da še
niso videli zmaja, ki bi mu bil podoben tako.
Lažni grb!
Dokler niso Tepanjčani zagnali glasu: »Ho, ho, Butal-
ci imajo grb, bika imajo v grbu, butalskega bika! Ho,
Ho!«
Neprijetno spoznanje
Kajti ko so si butalski možje vnovič ogledali zmaja,
se ni dalo tajiti: zmaj je bil podoben biku.
Lažni grb?
»Kdo,-« je dejal, »je tisti, ki se drzne, da trdi in tudi
dokaže, da zmaj v grbu ni pošteno naslikan in točno!« In
še je zaklel: »Živega zmaja postavite predme, pa se bo
videlo, ali je podoben ali ni!«
Zmaj, ki ima mlade
Potem so izvedeli Butalci, da drugod nekod že imajo
zmaja v grbu. Ako bi se baš primerilo in bi imel ta
zmaj mlade, lahko bi katerega odstopili v Butale.
O domovanju zmaja
I. (i) Ce se o čem govori, potlej tisto tudi obstaja. Tako
so Butalci po vsem upravičeni, ko hočejo imeti v grbu
zmaja.
25
(ii)	Slikar nariše zmaja. S tem, ko je zadolžen za izde-
lavo grba, se zanj predpostavlja, da je sposoben narisati
to imenitno žival. Tisto, kar je narisal, je pač zmaj.
(iii)	Butalci verjamejo, da je narisano zmaj in zato so
prišli do zmaja. S premislekom pa verjeto tudi pod-
krepijo. — Ne obstaja živi zmaj, ki bi bil tako podoben
idealnemu zmaju kot je naslikani zmaj. Naslikani zmaj je
bolj pravi zmaj kot resnični zmaj.
I.	Idealni zmaj biva v umetnini in ne v naravi! (Umet-
nina ni posnetek narave.)
II.	Butale so ob zmaja, ko sprejmejo za upravičene
besede Tepanjčanov — »-V grbu imate bika!« Pa vendar,
zakaj umetnina ni idealni zmaj? Ker so Butalci sprejeli
tudi podmeno, da je umetnina posnemanje narave. Ce pa
je posnemanje narave, potlej se jo lahko premeri. Izmed
vseh živali, ki jih poznajo Butalci, je umetnina še
najbolj podobna biku, zato velja, da v grbu ni narisan
zmaj, ampak bik!
2.	Idealni zmaj domuje v naravi.
III.	Prav, umetnina je posnemanje narave. Toda, ali je
narisano zmaj ali ne, je moč presoditi le prek podobe
živega zmaja. Ce živega zmaja ni najti, se ne da ovreči
resničnostne vrednosti narisane umetnine. Ne smemo
namreč pozabiti, da se govori, da zmaj obstaja. Tu bi se
zgodba lahko končala, zakaj Butalci bi se lahko mirne
duše vrnili k verovanju, da je narisano zmaj. A kaj ko je
postavka, ki so jo sprejeli Butalci, da je umetnost posne-
manje narave. Skratka, Butalci ne morejo sami narisati
zmaja!
3.	Ker ne obstaja realni zmaj, tudi ideal zmaja ne ob-
staja.
IV.	Butalska rešitev je elegantna. Ne zapade v plagiat,
ne pohodi slepo teze, da narava določa umetnino, pa
vseeno najde pot do zmaja. — Umetnina producira naravo
in hkrati deluje kot narava, ki producira umetnine.
4.	Narava v kateri biva zmajeva zalega so umetnine.
Kaj za vraga, pa je narisal slikar Cačka? Ilustrator
Kos meni, da bika:
, toda: Prejšnji grb z bikom pa so, kakor že povedano,
sneli in ga prodali mesarju, da mu je bil za obrtno zna-
menje nad mesnico. In bi bil tudi mesar zadovoljen z
njim, ako ga ne bi včasih izpraševat prihajal kak Te-
panjčan, počem da tukaj sekajo zmaja.
Denimo, ko bi v mesnico, nad katero bi visela slika
bika, vstopil prišlek, sprašujoč po čem da sekajo zmaja,
bi ga mesar debelo pogledal. Toda, dokler visi nad me-
sarijo grb nekdanjega zmaja, bo vsakdo, ki vstopi,
upravičen do izreke vprašanja: »Po čem sekate zmaja?«
Karkoli je že narisal Cačka, nekaj zmajevskega se drži
narisanega. Morda pa je žival, ki jo je narisal: pozòj?
26
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Bartol
Bartol, Plečnik in ljubljena Ljubljana
Igor Skamperle
Sleherni teoretski diskurz se mora najpopreje vpraša-
ti, kako je z njegovo lastno umestitvijo v diskurzivno
realnost, ki je vselej in najprej ideološka realnost. Pri
t.i. humanističnih vedah se tovrstni pristop še bolj za-
plete, a je prav zaradi tega toliko bolj nujen. V priču-
jočem zapisu bo mesto tematizirane snovi zavzela ka-
tegorija slovenskega nacionalnega občestva, domovine,
nacionalne umetnostne zgodovine, zato se nam zdi upra-
vičeno postopati previdno in strogo radikalno. Ob teo-
retskem približku prej naštetim kategorijam analiza
nujno zadene na nevralgično točko, saj se pod vprašaj
postavi sámo mesto izjavljanja legitimnosti nekega do-
ločenega nacionalnega ozemlja, nacije itd. Naše izvajanje
bo zgolj fragmentarno in če nam bo kdo očital eno-
.stranost, je naš odgovor pritrdilen: ravno enostranost je
namen tega zapisa. Kljub arogantni deklaraciji teoret-
skega pristopa, bo naša osrednja teza vulgarno empi-
rična. Da pa bi si z njenim prehitrim izrekanjem ne
nakopali očitkov ošabnosti in prevzetnosti, se ji bomo
poskušali približati postopoma.
Slovenska bukolika je fenomen, ki ponuja materia-
lističnemu mislecu bogato polje za analizo. Čeprav je
že bilo storjenih nekaj lucidnih tovrstnih prikazov, nam
t.i. ideologija rodu in grude prav gotovo zakriva še
marsikatero presenečenje. Tu bomo, seveda le rudimen-
tarno, iz te obče problematike izpostavili fragment, ki se
je navsezadnje dogodil kot zgodovinski splet in rezultat
določenih okoliščin, med katerimi pa ideološka konjunk-
tura, ki je določala polje nastajajoči slovenski (kvazi)
državotvorni politiki in kulturi v medvojnem obdobju
ni bila nepomembna. Oziroma, bila je verjetno odloču-
joča. Na tem mestu moramo vpeljati problematiko umet-
niškega teksta, saj je umetnost nasploh priviligirano
področje ideoloških bojev, umetnostna literatura pa je
nastopila kot odločujoči moment v konstituciji sloven-
skega naroda. Rastko Močnik je v svojih predavanjih
pred nedavnim opozoril, da način interpretacije umet-
nostnega teksta povzroči določeno konstitucijo subjek-
tivacijskega procesa.' Paralela z Althusserjevo teorijo
interpelacije' kajpak ni naključna, vendar želimo to-
krat poudariti predvsem njen princip recipročnosti. Sle-
herna možna interpretacija umetnostnega teksta je že
proizvod določenega ideološko zgodovinskega univerzu-
ma, določenih družbenih razmer torej, ali bolje, sam
koncept interpretacije je že umeščen in določen znotraj
polja razredne diskurzivne prakse. Ce je to protislovje,
ki vodi v zaprt krog, nezadostnost koncepta, potem iz-
koriščamo to nezadostnost kot porok za odprtost teorije
in legitimnost našega početja. Ne gre nam primarno za
pripenjanje individua na nek označevalec in konstituci-
jo subjekta, ampak za vzvratno pot, ki vodi od insti-
tucije gospostva k individuom. Subjektivacija že izhaja
iz določene ideološke konjunkture, ki heterogene, razpr-
šene elemente, ozporedno z običajno samonanašajočo
se legitimacijo »prave«, dominantne pozicije, artikulira
v določeno polje, ki je odslej polje razumljivosti, samo-
umevanja, skratka totalizirajoče narave. Foucault je iz
tega vidika zanimiv avtor, saj si je v svojih delih bolj
kot splošno teorijo oblasti prizadeval pokazati, kako me-
hanizmi gospostva heterogenim družbeno socialnim po-
javom skonstruirajo subjektivacijsko formo, kar za-
dobi status socialnega ali kulturnega objekta.^ Integra-
cijski proces pa mora elemente, ki bi nevarno ogrožali
legitimacijsko funkcijo totalizirajočega polja, izločiti ali
jih vsaj drugače artikulirati.
Ker še vedno oklevamo, da bi izrekli našo tezo, bomo
zato najprej navedli nekaj ugotovitev. Po propadu Habs-
burškega cesarstva je Slovenska nacija ugledala mož-
nost državotvorne konstitucije. Ljubljana je tedaj svoje
politično poslanstvo zastavila kot glavni in edini center
slovenstva, obenem pa se je šele tedaj po številu slo-
venskega prebivalstva približala Trstu in ga nato tudi
kmalu prehitela.'' Nekako v istih letih se je na Koroškem
izvajal plebiscit in izgubljen je bil Celovec. Maribor je
sicer obstal znotraj Jugoslavije, a prav gotovo ne po za-
slugi ljubljanske vlade.' Od tod pa je nemara že viden
nujen sklep: če se je hotela Ljubljana vzpostaviti kot
edini in monopolni center Slovenskega naroda, se je
morala znebiti konkurentov, ki tedaj za ta narod niso
bili tako marginalnega pomena, kot se nam to zdi da-
nes. Znebiti se je morala torej Trsta, Celovca in v do-
ločeni meri seveda tudi Gorice in Maribora.
Nočemo zatrjevati, da se je to dogajalo na za-
vestni ravni kot načrtovana politično programska akci-
ja, prej gre za manifestativno obliko ideološke kon-
stelacije, ki je v svoji fobično nacionalistični strukturi
predstavljala podlago za poznejše fašizacije in nacio-
nalsocialistične ideologije.' Da sta antiintelektualizem
in domačijstvo pomembna elementa v tej strukturi,
verjetno ni treba poudariti. Neposredni analizi po-
litike se bomo seveda izognili, saj bi se z vztra-
janjem na tej ravni naš zapis razvodenel. Prestopili
bomo zato v umetnostno polje^ in tam poiskali elemen-
taren prikaz v potrditev naše teze. Jasno je, da pri
vzpostavitvi ljubljanskega gospostva niti niso bile tako
zelo pomembne (poznejše) državne meje, kot predvsem
hegemonija lastne »duhovne«, »kulturne« (ideološke) per-
spektive, ki je izločevala vse, kar ni bilo mogoče absor-
birati v lasten ideološki okvir. Odstranilo je vse tisto,
kar skuša danes ponovno prekiniti s skovanko »skupni
slovenski kulturni prostor« (SSKP). Ne zdi se nam torej
naključno, da je slovenska literarna zgodovina »poza-
bila« na Vladimirja Bartola, tržaškega pisatelja, ki je
medvojno obdobje posebej okarakteriziral s svojim bo-
gatim in zanimivim delom. Bartol je bil še do predne-
davnega docela pozabljen, že sodobniki so se do njega
negativno opredelili, pa tudi v srednješolskih učbenikih
27
književnosti iz leta 1983/84 ni niti omenjen. Kot smo
že dejali, takšna izpustitev ni bila zgolj posledica na-
ključja, zato bomo z nekaj skicami skušali prikazati
vznemirljivost Bartolovega pisanja. Iz avstrijskega Trsta,
kjer sta tedaj literarno ustvarjala predvsem pesnik
židovskega porekla Saba in pisatelj Svevo, ki doživlja
zdaj v Italiji velik revival, je prišel Bartol študirat v
Ljubljano. Toda v »meščanski in tercijalski Sloveniji
monsignor j a Korošca sta ateistični cinizem in nihilizem
Bartolovih oseb in njegova razkačenost do njenih naj-
boljših vrednot — ljubezni, družine, reda in zakona spro-
žila samo škandal in odpor«.® Prav tako si zaradi psiho-
loške problematike, intelektualnosti in absolutističnega
individualizma »ni mogla pridobiti niti simpatij levice«,'
ki je bila tedaj omejena na status pollegalnosti. Bartol
je med slovenske kulturniške možakarje, ki so skrbeli za
vzgojo in moralo ljudstva, vdiral kot vznemirljiva tu-
jost. V primerjavi z večino sočasnih literatov (Kranjec,
Voranc, Ingolič, Bevk, Pregelj, Kozak) se Bartolov opus
prikazuje kot popolni anahronizem. Toda kaj je v pri-
merjavi s Pepcami in Micikami vseboval ta »anahroni-
zem«? Pogled nanj je danes izrazito osvežujoč. Leta 1924
se Bartol seznani s Freudovimi deli in zanimanje za
psihoanalizo ga spremlja vse življenje. Se isto leto napiše
novelo Don Lorenzo de Spadoni, metafikcijsko zgodbo,
ki je bila prvič objavljena šele lani. Pravo norost pa
je izvedel že leto pozneje, 1925, ko je zaključeval študij
filozofije pri profesorju Vebru. Iz časopisa je izvedel, da
je v Blatni Brezovici pri Vrhniki nek hipnotizer začaral
neko deklo, ki je potem za nekaj dni zaspala. »Dogo-
dek« pritegne širše zanimanje, zdravniki in psihiatri so
brez moči, nakar se v Brezovico odpravi Bartol, da bi
svoje znanje psihoanalize preizkusil v praksi. »Slučaj
je preučil, premislil in se napotil v vas ter v nekaj dneh
popsihoanaliziral ne samo usnulo deklo, temveč še več
drugih ljudi, ki so imeli kake, lažje ali težje, psihične
motnje«.^" V briljantnem obvladovanju Freudove tehnike
analize je razrešil problem, »ga napravil ljudem razum-
ljivega, če ne že banalnega«." Ker ljudje takšno, racio-
nalno razlago niso hoteli sprejeti, saj v njo niso verjeli,
je v zameno čudežen postal on sam. Izkušnjo je Bartol
dobro desetletje pozneje popisal v romanu Čudež na
vasi, nekakšni psihološki detektivki, prav gotovo brez
primere v slovenski literaturi. Poseben zalogaj bi lite-
rarni teoriji predstavljale novele Al Araf, izšle leta 1935,
v katerih bi bilo možno odkriti že prave metafikcijske,
postmodemistične nastavke pisanja. Tri leta pozneje pa
je Bartol dokončal svoje najobsežnejše delo, roman Ala-
mut. Naš namen je kajpak daleč od tega, da bi vredno-
tili umetnostni literarni tekst. Iz Alamuta bomo zato
izpostavili le nekaj fragmentov ideološke problematike,
ki jo vsebuje, da bi pokazali, kako je le ta iz povsem
drugega polja kot je bila tedaj vladajoča slovenska ide-
ologija. Mimogrede lahko opozorimo še na precejšnjo
podobnost Alamuta z Ecovim romanom Ime rože, če-
prav je za strokovno analizo Alamut neprimerno boga-
tejši. Pa tudi bolj »svetovljanski« je, saj je dogajanje po-
stavljeno v Iran, v perzijsko pakistanske gore leta 1092.
Bartol se torej ukvarja z Islamom in sekto izmailcev, ko
se na Slovenskem dušni vzgojitelji borijo za pravo ve-
ro in svoj obstoj. Osrednji junak romana, vrhovni po-
glavar izmailcev Hasan Ibn Saba, skuša svoje vernike
vzgojiti v neomajni vdanosti in ljubezni do sebe, go-
spodarja. Pri tem je zanimiva podobnost s konceptom
Benthamovega stolpa, saj se mladim vernikom-vojšča-
kom na gradu, kjer se vse dogaja, Hasan skoraj nikoli
ne prikaže, medtem ko jim stolp v katerem on kot go-
spodar prebiva, stalno visi nad glavami. Uprizorjena je
torej psihologija množice, zavesten totalitarni pritisk ide-
ologije in učinek, ki se kaže kot manipuliranje s trans-
ferom oziroma libidinalno ekonomijo vernikov — fe-
dajev. Toda sam diktator, Hasan (za razliko od Jorgeja v
Ecovem romanu) svoji ideologiji ne verjame. Je pravi
subjekt onstran fantazme, uprizarja njeno prekoračitev,
zid Al Araf, zid spoznanja med peklom in rajem. Vrhovni
izmailski nauk, poslednja skrivnost, od katere se do-
koplje samo najgorečnejši vernik, je ravno »nič ni res-
nično, vse je dovoljeno«. Poslednji Zakon je ta, da ni
Zakona. Kot pravi sam avtor, je »centralni problem Ala-
muta problem laži in resnice, problem zavestne prevare
tistih, ki prevarantu verujejo. In strahotno razočaranje,
ki iz tega sledi.« Le prek prevare je torej možno priti
do spoznanja, do resnice, ki je resnica prevare.
In kaj ima ob vsem tem opraviti še Plečnik? Jasno,
če Bartol ni bil umeščen v legitimno slovensko umet-
nostno tradicijo, pa je na tej ravni spodletelo tudi Pleč-
niku. Resda je Ljubljano ovenčal z umetniškim oblači-
lom, s takšnim, kakršnega je »čutilo slovensko srce«,
spodletelo pa mu je pri postavitvi osrednjega monu-
menta, pri veliki parlamentarni hiši, palači, ki bi krasila
novo slovensko akropolo. Danes nam je jasno, da bi se
skromni slovenski skupščinski možje v tako mogočnem
stolpu počutili osmešene, zato bi v prvotno mišljeni slo-
venski parlament ne mogli spraviti nikogar, razen či-
stilke in muzejskega čuvaja. Toda to bi bila umetnina
par excellens, saj je ena izmed možnih definicij umetnine
njena nefunkcionalnost. Ljubljana bi si nemara s tem
pridobila še dodatni naziv, poleg mesta — heroj tudi
mesto — umetnina. Skoda, čeprav bi ta sintagma še na-
prej ostala sumljiva, predvsem zaradi njene prve bese-
de. Toda kakorkoli že, nikarte prepustiti se iluzijam.
Realno, kot kaže je zanj vedel že Bartol, se vedno vrača
na isto mesto — »Ne samo: če noče gora k Mohamedu,
mora Mohamed h gori, marveč tudi narobe je res: če noče
Mohamed h gori, mora gora k Mohamedu!«
Opombe
' Glej tudi R. Močnik, »Raziskave za sociologijo književ-
nosti«, DZS, 1983.
^ L. Althusser, »Ideologija in estetski učinek«, CZ, 1980.
^ »Effetto Foucault«, Feltrinelli, Milano, 1986.
»Zgodovina Slovencev«, CZ, 1979.
® Ibid.
' Glej v ta namen B. Rotar, »Risarji: Učenjaki, Ideolo-
gije v urbanizmu in arhitekturi«, DE, 1985.
' Opozoriti moramo, da obravnavamo umetnino — kot
objekt, neproblemsko.
° A. Bressan, »Pustolovščina besede«. Založba Lipa in
ZTT, 1985, op. cit. str. 84.
' Ibid.
I. Hergold, Spremna beseda k romanu Čudež na vasi,
ZTT, 1984, op. cit. str. 6.
" Ibid.
28
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Kocbek
Fikcije v povojni zgodovini
(»Dnevnik«, »catch-as-catch-can«, »wartirne-thriller«)
Marcel Štefančič jr.
Beletristika, ki si jemlje za objekt drugo svetovno
vojno, je prostrana in popularna, z močno tradicijo; pol-
nila je številne žanrske in pripovedne obrazce. Za začetek
»prave« slovenske »vojne proze« velja Kocbekov »Strah
in pogum«, ki naj bi sploh tudi pomenil »prelom« znotraj
pisanja, ki si jemlje za objekt drugo svetovno vojno.
Dejansko in v resnici pa se zdi nujno pokazati, da pred-
stavlja pravi začetek slovenskega vojnega romana Kocbe-
kov prvi dnevnik »Tovarišija« (1949), delo, ki je bržčas
»politično« in »literarno-ideološko« zapečatilo usodo
»Strahu in poguma« (1951). »Tovarišija« je izšla dvakrat
»prezgodaj«: »prezgodaj« za »politiko«, ki je šele skozi
»Strah in pogum« zanazajsko detektirala, za kaj v »Tova-
rišiji« sploh gre (seveda — to, kar je za nas danes »po-
navljanje«, je bilo tedaj — za »politiko« — prvič!) in
»prezgodaj« za »literarno pedagogiko«, ki pač »Tovari-
šije« ni mogla z ničemer primerjati, saj so se v zahodni
beletristiki prav šele v času izida Kocbekove »Tovarišije«
(1949) začeli pojavljati »vojni romani«, v katerih ni več
dominirala idilična, napol romantična in črno-bela opcija
druge svetovne vojne, temveč nekakšen »brezkompro-
misni naturalizem« (spomnimo se »Golih in mrtvih«
Normana Mailerja, 1948, »Mladih levov« Irwina Shawa,
1949, pa »Upora na ladji Caine« Hermana Wouka, 1951, in
nenazadnje »Krutega morja« Nicholasa Monsarrata, 1951).
»Tovarišijo« lahko namestimo v polje »vojnega roma-
na«, brž ko jo vzamemo »zares«, brž ko jo vzamemo kot
to, kar tudi je, namreč »dnevnik«, ob čemer nas mora
voditi dejstvo, da prav »dnevnik« kot »žanr« že po defi-
niciji tcmatizira oziroma jemlje za objekt samo »mejo
fikcije«. Ce vzamemo dnevnik »zares« kot »žanr«, se
vedno avtomatično zastavi vprašanje »meje fikcije«. Tu
je Roža in tu bomo zaplesali.
1
Dnevnik »Tovarišija« je kot žanr vzeti »zares« prav-
zaprav zelo lahko, nemara celo prelahko, saj v tekstu
samem že na površini zlahka otipamo vse tiste tipične
diskurzivne lastnosti, ki ta žanr (»dnevnik«) definirajo:
tako redno zadevamo ob pretenzijo »za-vsako-ceno-po-
vedati-resnico«, frekventna je uporaba lastnih imen
»realnih«, »historičnih« oseb, značilno je zaupanje v pro-
zornost govorice in »polnost« govorečega osebka, pa pre-
pričanje, da lastno ime zagotavlja subjektu avtonomijo in
individualnost, vztraja se na gojenju zavesti o tem,
da s tem ko to piše, tvega tako »navzven« kot »navzno-
ter«, tu je tudi vera v vrednost tega, kar se zapiše, vera
v »vrlino dnevnika«, prepričanje, da daje dnevniku
historično verodostojnost in objektivnost šele neka »etič-
na drža«, »notranja refleksija«, pritegnjeno je tudi trojno
perspektiviranje dnevnika — kot »instrumenta« (»opom-
nika«, »pomagala spomina«; dnevnik se pač piše zato,
da bi »pisec lahko samega sebe primerjal v različnih
obdobjih«, pravi Maine de Biran, Kocbek pa: »Prebral
sem zapisek iz lanskih dni... Nikoli še nisem sam iz
sebe tako resnično občutil svojega življenja, kakor iz
lastnih stavkov o sebi. Berem jih in se čudim tistemu,
ki jih je napisal.«; brž ko je »identičnost samemu sebi«
izgubljena, je že spet najdena v »neidentičnosti samemu
sebi«, tako da je historično avtentificirana »resničnost«
prvega kljub »čudenju« drugega ohranjena, češ — oba
sva prava!! A kdo je kdo? To vprašanje bomo štrli ka-
sneje v polju »wartime thrillerja«, kjer bo ta manever
praktično izčrpal svoje lastne teoretične možnosti!!),
zatem — kot »dokumenta« in — nenazadnje — kot
»umetnine« (sprijetost slednjih dveh ponazarjata tale
dva navedka: »Dnevnik sicer ni umišljeninska tvorba du-
ha, saj je poln nespremenljivih dejstev in položajnih
resnic, vendar se mi je sleherni dogodek še tako doku-
mentarnega konteksta rad vzdignil v izvirne in fanta-
stične dimenzije ... In vendar dokumentarnost z njo ni
izgubila nič na svoji verodostojnosti...«/... »V dnevniku
sem si najprej zapisoval dokumentarne dogodke, počasi
pa se mi je zgodovinska resnica spreminjala v navdih-
njeno resničnost.« — Tudi na ta moment bomo naleteli
kasneje še enkrat!). Tu je kajpada tudi obvezno »spošto-
vanje koledarja«, »datumov«, dnevniške »vsakodnevno-
sti«, čeravno moramo poudariti, da so dnevniški zapiski
lahko tudi »tedenski«, »mesečni«, lahko so celo brez
določene »periodičnosti« in »frekvence«. Idealni dnevni-
čar bi bil ta, ki bi beležil vse, kar bi se mu zgodilo in
sicer — sproti beležil, se pravi — nekdo, ki bi ves čas
— podnevi in ponoči — popisoval svoje življenje, s tem
pa med »diskurzom« in »doživetim«, »pisanjem« in »živ-
ljenjem« ne bi bilo nobene razlike. Kmalu se bo izkazalo,
da je v tem smislu vsak dnevničar idealni dnevničar.
Kocbek je gojil tako rekoč pasionantni, malone obse-
dantni odnos do dnevniške »vsakodnevnosti« : »Najprej
moram povedati, da je partizanski dnevnik le del mojega
obsežnega in trajnega dnevniškega zapisovanja. Dnevnik
pišem namreč že dobrih 35 let, saj sem ga začel pisati
leta 1931 in ga z malenkostnimi presledki pišem vse do
danes.« .../... »Vnovič sem vedel, da ne smem nehati
zapisovati... moram nadaljevati.« .../... Zapiske sem
»delal iz dneva v dan, tudi v najtežjih okoliščinah.« Pakt
oziroma klavzula »vsakodnevnosti«, podprta z datumi,
preprečuje, da bi ostalo kaj skrito, obenem pa zagotavlja,
da se kaže »pravo stanje stvari«. Dnevnik, to je »zapo-
padanje življenja v perspektivi dneva« (Ph. Lejeune), saj
dnevnik ne more biti »retrospektiven«, pravi Amiel :
»Dnevnik v zaostanku ni več dnevnik, kajti detajli se
zabrišejo.« To seveda že tudi ločuje dnevnik od ostalih
paraliterarnih mikro-žanrov, na katere meji: od avto-
29
biografije, izpovedi in memoarov. Vsaii dnevnik je idealni
dnevnik, če vzamemo njegovo žanrsko strukturo »zares«:
v vsakem dnevniku je namreč — formalno in vsebinsko
— zabrisana razlika med »diskurzom« in »doživetim«,
saj dnevnik v svoji žanrski perspektivi jamči prav za
»neposrednost« tega, kar se zapiše, za »neposrednost
zapisa«: dogodki so zapisani tako rekoč »neposredno« v
trenutku, ko so se zgodili. Ta »neposrednost« pa seveda
»materialno« sankcionira vse tiste »ideološko« najbolj
sporne kategorije: »avtentičnost,« »pristnost«, »verodo-
stojnost«, ipd. Ta žanrska fatalnost«, »neposrednost
zapisa« pa se vsiljuje še toliko bolj, ker jo še komplemen-
tarno žanrsko specificirajo sui-referencialni stavki tipa
»V trenutku, ko to pišem«, »Energično si zapisujem«,
»Ko sem začel znova pisati«, »Ko delam te zapiske«,
»Ko to pišem«. Kasneje bomo videli, da imajo tovrstni
stavki tudi drugačno funkcijo. V tej zvezi moramo tudi
dojeti tale stavek: »Kidriču sem dal brati, kar sem za-
pisal.« Ta stavek, po eni strani, krši določeno žanrsko
pravilo : pravilo »intimnosti«, »odsotnega naslovnika«,
češ, dnevnik je napisan za samega sebe in ni za »publici-
ranje«, ni »publiable«, zato se ne daje brati nikomur.
Obstaja torej le eno branje, saj ne obstaja še kako »tuje«,
»drugo« — vsiljeno ali pa tolerirano — branje (npr.
Kidričevo), prav to pa je že tudi definicija žanra, kajti
žanr pomeni natanko to — obstaja le eno branje, obstaja
le ena interpretacija teksta, pa naj si še tako subvertirá
norme funkcioniranja: žanr (kot »interpretacijo« oziroma
»sliko zvrsti«! katere zvrsti? — seveda!, romana, kajti
vse, kar je lastno dnevniku je lastno tudi romanu, ne pa
tudi obratno!) moramo pač nujno dojeti kot točko, ki
formulira »mejo«, natančneje, žanr pomeni poznati svojo
»mejo« (pravila in zakone funkcioniranja, s katerimi
vstopa žanr v razmerje verjetnosti), saj so točke, ki
tvorijo razlikovalno jedro kakega žanra, čiste realizacije
dobesednega smisla prenesenih izrazov zvrsti (to pomeni,
da, npr., v »detektivskem romanu« funkcije »zločina« ne
smemo dojeti kot metaforo za kakšna globlja družbena
protislovja, kot tudi »lova na skrivnost« v »vohunskem
romanu« ne moremo dojeti kot kakšno prodiranje v
»skrivnosti duše«). Dnevnika se torej ne kaže »drugemu«,
a Kocbek ga pokaže Kidriču, skozi to žanrsko kršitev pa
se žanr šele verificira, namreč — sankcionira se »nepo-
srednost zapisa«: če kažem dnevnik Kidriču, to že zago-
tavlja, da obenem življenje neposredno zvajam na »zapis«
in ponovno izgine razlika med »diskurzom« in »dožive-
tim«. Pri dnevniku kot žanru fascinira predvsem to,
da se nenehno izgublja razlika med »diskurzom« in »do-
živetim«, ob čemer pa je najbolj fascinantno to, da je
prav »življenje« tisto, ki proizvaja in vodi »diskurz«,
»neposrednost zapisa«, ne pa obratno, še toliko bolj,
ker se ta obsedenost z »življenjem« nenehno izkazuje v
stavkih tipa »začenjam resnično življenje«, »začenjam
do kraja odgovorno življenje«, »stopam v tok življenja«,
»tako neznansko blizu sem stopil resničnosti«, »ponoči ne
morem spati, zato nadaljujem zapiske. Temu ni kriva
noga, temveč razgibanost današnjega dne«, »otipal sem
korenino življenja«, »prevzela me je sla po življenju«,
»čutim veselje do čistega življenja«, »nekje v središču
življenja sem«, »prenehal sem pisati in začel živeti«, ipd.
To, kar je pridobljeno skozi kršitev osnovne žanrske
sheme, prisile, avtentifikacije »neposrednosti zapisa« kot
izgube razlike med »diskurzom« in »doživetim«, lahko
imenujemo »ideologija žanra« (»ideologija dnevnika«).
Da ne bi zapadli »ideologiji žanra«, katerega si jemljemo
za objekt, moramo nujno najti temeljno družbeno-sub-
verzivno poanto dnevniške »neposrednosti zapisa« drugje,
v točki, ki dopušča gibanje od romana (kot zvrsti) proti
dnevniku (kot žanru), ne pa tudi obratno, od dnevnika
proti romanu. »Neposrednost zapisa« namreč onemogoča
promocijo »naracije«, saj je dnevničarju preprečeno, če
ne že kar prepovedano, da bi se obnašal kot »avtor«,
kot »organizator pripovedi«: onstran dnevne sukcesije
zapiskov, mimo »neposrednosti zapisa« namreč ne more
konstruirati »naracije« (v celoti dnevnika ni nobena stran
nepogrešljiva ali pa nujno potrebna!). Ta dnevniška
»odsotnost naracije« pomeni dvoje: prvič, da žanr ne ra-
čuna na kakšnega idealnega bralca (za žanr je pač vsak
bralec že tudi idealni bralec), ki bi s svojim — takšnim
ali drugačnim — branjem prispeval »še eno« branje (ob-
staja le eno branje), drugič, da se že tudi vsiljuje tisto,
kar moti pozornost in verjetnost teksta — »fikcija«.
Kocbek, to je mesto »fikcije«, mizanscena tega mesta,
lokacija izvora mesta fikcije.
Tudi fikcija se vsiljuje — sicer na več nivojih — že
na površini.
Prvi nivo zadeva Kocbekovo govorjenje o tem, kaj vse
bere (npr. Werfla, Cankarja, Gorkega, Bevka, Tolstoja,
Gida, Leskova, itd.), o katerih »stvariteljih« vse so
kramljali (npr. o Goetheju, Shakespearu, Bernanosu, Pre-
šernu, Zupančiču, Krleži, Nietzscheju, Gidu. Dostojev-
skemu, Tjutčevu, Bloku, itd.), nenazadnje — o tem. kaj
ta ali oni »stvaritelj« pravi (npr. Baudelaire, Sainte-
Beuve, Montesquieu, itd.). Na tem nivoju zgolj rekreira
in fetišizira privilegirane proizvajalce »fikcij«.
Drugi nivo rekreira strukturo »tako-kot«, ob čemer se
jemlje kako »historično realiteto« (»realno stvar«) kot
»realizacijo fikcije«: kak segment iz »realnega življenja«
funkcionira kot realizacija določenega fikcijskega dispo-
zitiva (npr. »kot« v Vojni in miru, »kot« Stendahlov
Fabrizio, »kot« Sančo Pansa, »kot« pri Köstlerju, »kot«
pri Rilkeju, »kot« pri Knittlu, itd.; v tem smislu je zna-
čilen tudi tale stavek: »Panično sem se preplašil, ko sem
ugotovil, da sem svojo fikcijo doživel prav tako močno,
kakor doživljam resnični svet.«). Ta nivo nam govori,
da zgodovina izvira v fikciji. Sem spada tudi tale —
malce daljši — navedek :
»Včeraj si je Ziherl — radijski Bogdan, kakor mu
pravimo — dovolil imenitno potegavščino. V rednih ra-
dijskih poročilih, ki jih lovi ponoči in jih natipkane
prinese navadno za kosilo med nas, je vso prvo stran
izpolnil s samimi neresnicami. Izmislil si jih je tako dobro,
da sprva ni nihče opazil norčije... (jih našteje) ... To
so bile same razveseljive novice, Kidrič je bil navdušen
nad njimi in je prerokoval razplet jugoslovanske proble-
matike, Vidmar pa se je vse popoldne prerekal s tistimi,
ki v te novice nekako niso mogli verjeti; na teh novicah
si je zgradil celo vizijo o nadaljnjem razvoju vojne. Ko
je zvečer potegavščina prišla na dan, so bili vsi malce
razočarani, vendar nihče ni zameril, le Vidmar je bil tako
užaljen, da je zahteval sankcije.«
Podobnih pripetljajev pri Kocbeku kar mrgoli (spom-
nimo se samo sekvence o »namišljeni krivdi«, ipd.). Ta
nivo podpira tudi dejstvo, da se »Tovarišija« vpeljuje kot
»gotski roman«, namreč s sklicevanjem na »izgubljeni, a
znova najdeni rokopis« (»Po naključju sem našel le še
nekaj tankih zvezkov.«), »uradno« pa se začenja s para-
bolo o »prijaznem oficirju iz Firenc« (to je zgodbica o
tem, kako Kocbeka in prijatelja Jožeta en dan pred od-
hodom v partizane Italijani aretirajo zato, ker se zaletita
v nekega italijanskega oficirja; njuno življenje visi na
30
nitki, saj sta tako rekoč že ilegalca, ko se nenadoma Jože
spomni, da je nekoč neki »prijazni oficir iz Firenc«
obljubil kakršnokoli pomoč; ko ta oficir intervenira, ju
res spustijo, a izkaže se, da sta se zaletela prav vanj :
Kocbeku ne preostane drugega, kot da doda, da je imelo
vse skupaj pravzaprav strukturo »Chestertonovega do-
misleka«).
Na tretjem nivoju pa fikcija izvira v zgodovini, fikcija
nastopi — smeli bi reči — kot »realizacija stvarnosti«:
češ — z vdorom »Zla«, »Tirana«, »Pošasti« je svetovno
ravnotežje porušeno in zdaj vse teži na »ustvaritev tistega
usodnega ravnotežja, ki naj uredi in pomiri svet«; Koc-
bekov diskurz je tu diskurz o izgubljeni enotnosti sveta,
organske družbe in družbenega življenja. Ni narobe, da
ima Kocbekov dnevnik kot žanr tudi zgodbo (o iskanju
'•novega reda«, »novega sveta«), narobe je to. da je to
ves čas bolj ali manj ritualizirani diskurz o »prvem
grehu« (»izgubi ravnotežja«), ne da bi »Raj« sploh kdaj
prej obstajal.
3
Vidimo, da se v dnevniku kot žanru nenehno zadevajo,
spremljajo in spodrivajo točke, ki v vsakem trenutku
vodijo rojstvo »fikcije« in če dnevnik jemljemo »zares«
kot žanr, se ta formalizem še stopnjuje, saj v tako
razvitem žanru nastopata »zgodovina« in »življenje«
sinonimno, to pa se vsiljuje še toliko bolj, ker je v
dnevniku prepovedano prevajati »naracijo« v »fikcijo«.
Ce tekst ne implicira naracije, to še ne pomeni, da ne
implicira fikcije, čeravno se naracija lahko pomeša s
fikcijo in čeravno je fikcijo nesmiselno in nepotrebno
prevajati v naracijo, zlasti če upoštevamo dejstvo, da
sama naracija predstavlja točko, v kateri fikcija progre-
sivno izgublja samo sebe, svojo lastno specifičnost, obe-
nem pa — prav tako progresivno — ekstrapolira vse
tiste žanrske zakone, s katerimi vstopa fikcija v razmerje
»verjetnosti«. V grobem torej trdimo troje: prvič, da
fikcija ni »neposredno« in »organsko« odvisna od na-
racije; drugič, da fikcija izgublja samo sebe, kar pomeni,
da v vsaki tekstualni strategiji obstaja nekaj, kar moti
njeno prozornost in verjetnost ter izzove fikcijo; in
tretjič, da vse to, kar fikcija izzove, vsaj v materialni
abstrakciji pripada ekonomiji žanrskih konfiguracij, to
pa ne pomeni, da je meja med naracijo in fikcijo izničena,
prav narobe, funkcionalna in smiselna postane šele v
perspektivi žanra kot »slike zvrsti«. Ker se očitno ne
pretvarjamo, da literarni žanri ne obstajajo, moramo
takoj opozoriti, da obstajajo žanri, ki ne prenesejo nara-
cije. Obstajajo torej žanri, ki prenesejo naracijo, in žanri
ki naracije ne prenesejo. Tak je seveda dnevnik ! Dnevnik
naracije ne prenese. Takoj bi se seveda lahko pojavil
očitek, češ da ti žanri (ki ne prenesejo naracije) tudi
fikcije ne prenesejo. Prav narobe, bi lahko rekli, v teh
žanrih fikcija res ne nastopa več kot »subjekt diskurza«,
temveč kot »objekt diskurza«. Vsi žanri, ki ne prenesejo
naracije, namreč že po definiciji tematizirajo, problemati-
zirajo, perspektivirajo in kodificirajo prav »mejo fikcije«,
»mejo«, ki jo lahko obravnavamo na več načinov: prvič,
kot točko, v kateri izvira fikcija; drugič, kot točko, v
kateri se zadevata fikcija in naracija; tretjič, kot točko,
s katero vstopajo pravila določenega žanra v razmerje
verjetnosti; četrtič, kot točko, prek katere se fikcija že
drži polja, ki meji na »zgodovino«, »dokument«, »fakt«,
skratka — »življenje«.
Ob tem pa je pomembno predvsem to, da se točka, v
kateri izvira fikcija, ne more nikakor pomešati s točko,
v kateri se porajajo in izgubljajo »normativna središča«.
»gledišča«, utelešena bodisi v »zavesti«, »psihologiji«,
bodisi v »subjektu«, »nepredirni materialnosti« ali čem
podobnem, saj sam »vznik fikcije« (v dnevniku) ni tako
kot v romanu »organsko« in »neposredno« povezan z
nastopom oziroma prihodom te ali one »osebe« (»značaja«,
»junaka«, »antijunaka«, ipd.) oziroma »sistema oseb«
(namreč: vsakemu bralcu je jasno, da se mora prej ali
slej že pojaviti kakšna »oseba« in v tem smislu je »po-
javitev osebe« absolutno pričakovana). Razmerje med
»glediščem« in »osebo« izgubi »refleksivnost«, tako so
pa kmalu izkaže, da fikciji »osebe« ni treba »demisti-
ficirati« niti »akcidentalizirati«, saj je ni treba vpeljevati
kot nekaj »nepomembnega«, »naključnega«: »osebam«
v prvi plan ni treba prihajati »intelegibilno« in »kredi-
bilno«, ali pa »utemeljeno« in »uglobljeno« v čisti linear-
ni ali disperzni logiki »naracije«, temveč bi lahko rekli, da
»nastop osebe« kot proto-agenta fikcije specificira že
golo dejstvo, da na »objekte« in »vrednosti«, ki tvorijo
»naracijo«, pretendira od »zunaj«, z agresivnostjo, na-
siljem, cinizmom, subverzijo, perverzijo, narcisizmom,
ipd. Ob tem velja tudi poudariti, da dnevnik v sistemu
žanrov nastopa kot ime za dramatizacijo »nemožnosti
narativnih začetkov in koncev«, pa tudi kot ime za
problematizacijo same »linearne naracije«.
Obstaja neki nujni čas, ki je pred prihodom kake
»osebe«, neki nujni čas, ki je neskončno deljiv, saj si
drugače ne bi mogli razložiti dejstva, da lahko »oseba«
nastopi že v prvem stavku, pa vendar z njo nimamo kaj
početi. To pomeni, da obstaja vedno nekakšna tenzija
med tistim, kar sprejema dejavnost »osebe« (njene »akci-
je«, »zgodovine«, »usode«, »individualnosti«, ipd.), in
med tistim, kar se tej dejavnosti upira — dramatizirana
»meja fikcije«. Nujnost tega časa pa ne zadeva ravni
»narativne konstrukcije«, temveč se nahaja zunaj nara-
cije, natančneje — v »objektivni logiki vsebine« (»dis-
kurza«), v nemožnosti, da bi katerakoli druga »oseba« za-
polnila to mesto (Ta manever — srečali smo ga že prej
— bo praktično izčrpal svoje lastne teoretične možnosti
pozneje v »wartime thrillerju«!). To namreč ni čas za
pripravo pogojev in izdelavo okoliščin, ki najavljajo in
posredujejo prihod kake »osebe« (to je stvar »naracije«),
temveč čas, v katerem — kot bomo takoj videli — bralec
dovolj jasno in razločno otipa konfiguracijo in mejo
žanra, mejo, ki je v dnevniku kot žanru identična meji
fikcije in s tem tudi »glavna oseba« v dnevniku. Ne bi
mogli torej reči, da igra v dnevniku »glavno protago-
nistično vlogo« kakšna »realna«, »historična oseba«,
marveč igra v dnevniku »glavno vlogo« prav žanr, to pa
se vsiljuje še toliko bolj, ker vstopa fikcija (dnevnik pa
tematizira prav njeno mejo!!) v razmerje »verjetnosti«
prav z žanrskimi pravili.
Zakaj je v dnevniku »glavna oseba« sam žanr in ne
kakšno »živo« ali »mrtvo« človeško bitje. To bi se
namreč zdelo z aspekta »naracije« povsem »naravno«
in »logično«. Preprosto: oseba je v diskurzu romana
»ne-realna stvar« in kot taka tvori fikcijo, medtem ko je
žanr (kot »pakt« med piscem in — zunaj-tekstualnim —
bralcem) v romanu edina »realna stvar«, edina stvar, ki
se drži — če naj uporabimo ta izraz — »zunanje družbene
realnosti«. Prav narobe pa je pri dnevniku: tu je vsaka
»oseba« že po definiciji »realna« (dnevnik piše pač »živ-
ljenje«!!) in kot taka fikcije ne more tvoriti, tvori jo
kajpada edina »ne-realna stvar« v diskurzu dnevnika, to
je žanr. Dnevnik piše »življenje«, »realna stvar« (»ne-
diskurzivna stvar«) in v tem smislu žanr kot diskurzivna
prisila« seveda ne more imeti nikakršne zveze z »živ-
31
ljenjem«, zato je nujno »ne-rcalen«, »fikcijski« (razen če
seveda koncepta žanra ne razumemo širše, v smislu
kakšne »globalne«, skoraj že »arhetipske« antropološke
kategorije, kot »obče duhovne forme«, ki naddoloča orga-
nizacijo diskurzivnih praks v določenem »produkcijskem
načinu«: a ta pot je slaba, skoraj že »jungovska«!).
Žanrska konfiguracija tvori potemtakem v dnevniku
»mejo fikcije«, tisto »mejo«, ki jo dnevnik objektivira in
pozitivira, s tem pa hočeš nočeš revolucionira objekt, za
katerega bralec praviloma misli, da pripada »realnosti«,
»empiričnim predmetom« realnega sveta, vendar ob tem
te »empirije« (žanra namreč!) ne prevaja v različne
družbeno priznane in preverjene koncepte, temveč nas.
po eni strani, opozarja predvsem na strukturo tega ob-
jekta, po drugi strani pa, seveda, tudi na razmerje tega
objekta z drugimi tako strukturiranimi objekti.
Ta objekt, dramatizacijo »meje fikcije« lahko precej
nazorno odčitamo tudi v nekem zelo značilnem »social-
nem« pojavu zahodne civilizacije, v pojavu, ki je našel
svoje mesto v »športnem ringu«, v izrazito spektakularni
režiji, kakšno mu je lahko podelila le njegova »oriental-
na« provenienca, cepljena na »okcidentalno« gestualno
semiotiko, ki pa je ohranila tisto »metafizično« napetost
dvojic »resnica«/»videz«, »bistvo«/»pojav«, ipd.; v mislih
se nam ziblje kajpada zmes juda, boksa in rokoborbe, nji-
hov »perverzni« derivat, imenovan »catch-as-catch-can«.
Ta »šport» slovi po tem, da je v njem vse dovoljeno,
zato velja za »umazan šport«: brez janzenistične teleo-
loške ekscelentnosti, lastne boksu, brez simbolizma iz-
vo ti j enih potez, lastnega judu. V »catchu« — kot je opazil
Roland Barthes, prvi veliki analitik tega fenomena —
vse funkcionira kot znak, vsak prijem je znak. Ta
sistem znakov pri »catchu« utemeljuje jasna razdelitev
vlog (kot v Commedii dell'Arte: vsak bojevnik uteleša
določeno značajsko potezo), obenem pa ti znaki tudi
evocirajo velike teme in epizode zahodne metafizike
(»Trpljenje«, »Maščevanje«, »Izdajo«, »Bolečino«, »Pra-
vico«, »Pogum«, »Strah«, »Nujnost«, »Svobodo«, ipd.):
vse je brez simbolov, aluzij, amfibolij — vse je dano
izčrpno, brez sence in parazitskih pomenov. Vendar se
temu fenomenu, ki predstavlja »Aufgang« zahodne me-
tafizike, zaradi dejstva, da je v njem dovoljeno prav vse
(borci prejemajo in zadajajo smrtonosne udarce!), očita
sadizem, izrojenost, primitivizem, dekadentnost, ipd.,
vsekakor pa se mu odreka status »športa«, čeravno pri
»catchu« neka minimalna pravila vendarle veljajo, toda
prav ta se praviloma tudi kršijo: tako kot pravilo velja,
npr., da boj poteka v ringu, pa vendar se ponavadi boj
ekscesno razširi na celo dvorano, saj tekmeci začnejo drug
drugega preganjati po celi dvorani, med publiko, itd.
(Tako je tudi pravilo »vstopa drugega tekmovalca«, kajti
tekmujejo v parih, pa pravilo o »rokovanju na koncu«,
ipd.). Boksarska tekma je »zgodba«, ki se konstruira pred
očmi gledalcev, pri »catchu« pa (tako kot pri dnevniku)
ni intelegibilno »trajanje«, temveč vsak trenutek po-
sebej, saj gledalca ne zanima »vzpon usode«, ampak tre-
nutna podoba določenih strasti, neposredno branje drug
zraven drugega ležečih smislov, med katerimi ni nujna ni-
kakršna povezava (»naracija«). »Catcherju« ni treba zma-
gati, realizirati mora le natanko tiste geste, ki se od njega
pričakujejo. In vendar zatrjujejo, da je pri »catchu«
\'se dovoljeno, prav vse. Ti dve trditvi (trditev, da je
pri »catchu« dovoljeno vse, in trditev, da »catcher« reali-
zira le tiste prijeme, udarce, geste, za katere se pred-
postavlja, da jih bo realiziral: to je sicer omejena in
kodificirana serija prijemov, udarcev, ipd.) se na videz
izključujeta, vendar sta protislovni le na ravni »naracije«,
medtem ko se na »spektakelski ravni«, na ravni strate-
gije fikcij izkažeta kot povsem združljivi. Zakaj? V čem
je tedaj poanta »catcha«? »Catch« je namreč dobro pre-
mišljeni »trompe l'œil«, finta, blef, prevara, simulacija:
vsi udarci in prijemi pri »catchu« so le simulirani, vendar
neprimerno drugače in bolj učinkovito kot, npr., v gleda-
lišču, saj so simulirani in hkrati »zares« (»resnični«), pa
še niti fabulacije niti dekora niti transfera ne potrebujejo
(publika sploh ne zahteva »pravih« in »resničnih« udar-
cev, temveč zgolj podobo teh »avtentičnih« udarcev,
perfekcijo neke ikonografije, simulakrume, izdelavo po-
gojev za intelegibilizacijo, figuralizacijo nekaterih velikih
»moralnih situacij«).
Obstaja torej neka — kontinuirana in serialna —
»regularnost«, namreč, ponavljanje, sinhronizirano po-
navljanje točno določenih, skoraj »predpisanih« udarcev,
prav ta sama »regularnost« (cikličnost obrazcev) je pri
»catchu« glavna oseba, to je pravo žanrsko pravilo, ki
ga pa ne tvori kakšna »realna prisila«, temveč natanko to
v oči bijoče, vsiljivo »pojavljanje« in »ponavljanje regu-
larnosti«. Vendar tukaj simulacija ni stvar »resnice« ali
»laži«, temveč obstaja v zvezi z njo neki trud, ki »iz-
gubljene avtentičnosti« ne skuša maskirati, ampak jo
reci-piši integrira v nekakšen »zaprti kategorialni si-
stem«, v kateri manjka »manko« (prek katerega bi gle-
dalci odkrili, da je vse skupaj le blef!) zgolj zato, da ne
bi manjkal brez razloga (Lahko bi rekli, da »catcherji«
pretirano precizno sledijo »podobi«, ki jo imajo gledalci
o »avtentičnosti«, itd.). S tem pa že otipamo smisel »meje
fikcije« : da se »catcherji« ne bi »zares« pobili, morajo
nujno slediti žanrskim pravilom (»regularnosti«), in
narobe, ker sledijo žanrskim pravilom se lahko tolčejo
»zares«. Brž ko je vzpostavljena »meja fikcije« (kot
žanrska ikonografija), že pade vprašanje — je to avten-
tično ali ne?
»Catch« postavlja vprašanje: Do kod seže fikcija?
Nanj tudi odgovarja: Fikcija seže do svojega lastnega iz-
vora. Kje pa izvira fikcija? Tudi ta odgovor ponuja
»catch«: Fikcija izvira na svoji lastni meji, v srcu žanrske
konfiguracije in ikonografije.
Problem »avtentičnosti« in »fikcije« pa je — smeli bi
reči — praktično izčrpal svoje lastne teoretične možnosti
v posebnem tipu »vojnega thrillerja«, žanra, ki se je pre-
cej močno razbohotil zlasti ob koncu sedemdesetih let.
Najbolj tipična, pa tudi razvpita dela tega tipa so tale:
»The Eagle Has Landed« (Jack Higgins), »The Val-
halla Exchange« (Harry Patterson), »To Catch a King«
(Harry Patterson), »An Exchange of Eagles« (Owen Sela),
»Shadow of the Wolf« (James Barwick), »The Hess
Cross« (J. S. Thayer), »Black Camelot« (Duncan Kyle),
»The October Plot« (Clive Egleton), »The Valkyrie En-
counter« (Stephen Marlowe), »The Romanov Succession«
(Brian Garfield), »Brass' Target« (Frederick Nolan).
»Five Hours From Isfahan« (William Copeland), »The
Black Orchestra« (Robert Vacha), »Wolfsbane« (Craig
Thomas), »K. G. 200« (J. D. Oilman, John Clive), »The
Eye of the Needle« (Ken Follett), »The Paladin« (Brian
Garfield), itd.
Za kaj v teh romanih gre, najlažje pojasnimo, če na
hitro — vsaj v grobem — obnovimo zgodbe nekaterih.
32
v »The Eagle Has Landed« se skupina nemških pa-
dalcev/komandosov pritihotapi v Anglijo in skuša likvi-
dirati Churchilla, ki je tedaj preživljal miren konec
tedna nekje na podeželju: da bi bila mera polna, atentat,
ki naj bi spremenil tok zgodovine, uspe, res ga »zada-
nejo«, »ranijo«, toda izkaže se, da to ni bil pravi Chur-
chill, temveč njegov dvojnik, ki so ga Angleži rekrutirali
prav za tovrstne posebne priložnosti in izjemne oko-
liščine, pravi Churchill pa je bil tedaj nekje v severni
Afriki. Ta dvojnik je kmalu zatem umrl v nekem bomb-
nem napadu.
»Shadow of the Wolf« porine v ospredje Rudolpha
Hessa, ki je s padalom skočil iz dvosedežnega letala in
pristal nekje na Škotskem, kjer so ga tudi ujeli. Ka.s-
neje so ga do smrti zaprli v spandausko graščino. Za-
kaj ga niso nikoli spustili? Katero skrivnost je poznal
Hess? Zgodovina pravi, da je prišel Angliji ponudit
mir. Ko so ga ujeli, je trdil, da mu je ime Alfred Horn.
Toda, kdo je bil drugi potnik v dvosedežniku? Je bil
to pravi Alfred Horn? Se je uspel izmakniti Angležem
in ameriškemu ambasadorju v Angliji predati popolni
načrt za vzpostavo miru, prav tako pa tudi opozorilo,
da bodo Japonci napadli Pearl Harbor? Ce je uspel priti
do Američanov, zakaj le-ti niso ukrepali in preprečili
napada na Pearl Harbor? Ne nazadnje — zakaj Angleži
Američanov niso opozorili na japonski napad, če pa
so jih, zakaj potem le-ti niso preprečili katastrofe? Kaj
je za vsem tem? Je bila to le Churchillova in Roosevel-
tova »umazana igra«?
V	»The October Plot« bi uspeli atentat na Bormanna
pomenil konec druge svetovne vojne eno leto prej: toda,
ne, vojna mora iti do svojega pravega konca.
V	»The Valkyrie Encounter« se načrti za atentat na
Hitlerja razvijajo pred očmi Gestapa, ki želi, da bi
atentat uspel, pred očmi Goebbelsa, ki mu to ne diši, pa
tudi pred očmi zaveznikov, ki hočejo, da bi zarota
skoraj, a ne popolnoma uspela (tako bi namreč izločili
prevratnike), zato pošljejo tajne agente, ki stvari zre-
žirajo tako, da se atentat realizira, a Hitler ne umre.
V	»Five Hours From Isfahan« bi uspeli atentat na
veliko trojico v Teheranu leta 1943, ki ga pripravljajo
nemški komandosi, popolnoma spremeniti tok zgodovine.
V	»The Valhalla Exchange« se Bormann pripravlja
na beg iz Nemčije, zato si da izdelati svojega popolnega
»dvojnika«. Toda enega izmed obeh »podobnikov« (»dvoj-
nikov«: kdo je kdo?) so kasneje ubili, eden pa je zbežal
v Južno Ameriko?! Kateri je bil Bormann? Je mar
Bormann preživel berlinski pokol?
V	»The Paladin« vzame Churchill petnajstletnega
šolarja Robina za svojega osebnega agenta, tajnega
agenta, ki s svojimi drznimi, duhovitimi in pogumni-
mi akcijami nekajkrat spremenil tok zgodovine: fantič
je danes že mož pri petdesetih in živi nekje pod drugim
imenom.
V	»The Eye of the Needle« lepa Angležinja, razpeta
med strastjo in dolžnostjo, prepreči nemškemu vohunu,
da bi svoje nemške delodajalce obvestil, da so vsa letala,
ki se nahajajo v vzhodni Angliji, le »krinka«, »maketa«
in da se potemtakem invazija ne bo začela od tam.
6
Reakcija na te romane zadeva vedno predvsem nji-
hovo »ideološko« nerazumevanje zgodovinskih tokov, češ
ta beletristika nam skuša (izhajajoč iz preverjenih, zna-
nih, realnih, dokumentiranih dejstev) sugerirati, da sta
realni tok dogodkov in realno stanje stvari precej dru-
gačna, kot pa nas skuša prepričati uradna zgodovina,
da je resnica neprimerno bolj komplicirana, da obstaja-
jo v zgodovini nekakšni kritični trenutki, v katerih lah-
ko že eno samo odločilno dejanje (atentat, zračni napad,
vpeljava novega orožja, prevara, zaupna informacija,
ipd.) spremeni tok zgodovine (tako lahko že en sam
strel spremeni tok zgodovine, drugi strel pa lahko pre-
preči prvemu, da bi to storil). V tem smislu se jim tudi
očita primitivno tolmačenje zgodovine, saj je po njiho-
vem zgodovina sestavljena le iz nekakšnega boja stra-
sti, iz spletk, prevar, zarot in kritičnih trenutkov, po-
leg tega se pa tudi motijo, ko v zgodovini (v nasprotju
z »uradno« zgodovino, ki po njihovem mnenju v dolo-
čenih »naključnih«, »nevtralnih«, pa tudi »odločilnih«,
»prevratnih« momentih vidi odločno »premalo«!) vidijo
absolutno »preveč«, s tem pa se »avtentičnost«, na ka-
teri parazitirajo, »deformira« in »fikcionalizira«.
Ob tem te »kritike« spregledajo, da je pri teh avtor-
jih sama »avtentičnost« — kot bomo pokazali — že ved-
no vnaprej izgubljena in kot taka (namreč: izgubljena)
notranja žanru »wartime thrillerja«, ki tematizira prav
to »izgubo avtentičnosti« kot pogoja diferenciranja »od-
sotnega vzroka« v prostoru učinkov tiste utopične, re-
ferenčne točke, v kateri fikciji ni več mogoče odvzeti
njene lastne meje, torej točke, od katere v fikciji ni več
mogoče nazaj v »življenje« (prav zato — bi lahko rekli
— tisti fantič Robin »še živi«, zato »še živi« Bormann,
ipd.). Pri teh romanih ne gre za to, da bi morali to
mejo instituirati, temveč ji jemljejo tisto njeno fasci-
nantno obrnljivost, transfer: treba je dopuščati ideo-
logijo tega žanra (češ — »izgubljeno avtentičnost« je
mogoče rekreirati z »neposrednostjo zapisa«) in iz nje
izvirajoče »neprecizne« pripovedne obrazce. »Nepreciz-
na fikcija« je dejansko le kodificirana »izgubljena av-
tentičnost«.
Med določenimi »avtentičnimi« zgodovinskimi dejstvi
resda obstajajo nekakšna »prazna mesta«, zato pa še ni
treba imeti v vsakem trenutku na razpolago za neka-
tera »preveč«, za druga pa »premalo resnice«, prav
tako pa ni treba pretirano precizno slediti želji po »av-
tentičnosti«, natančneje, ni treba pretirano slediti »po-
dobi«, ki jo imajo bralci o »avtentičnosti«. Zapolniti je
treba le mesta, ki jim pripada neka »virtualna« — bo-
disi »tajna«, bodisi »asimptotična« —, a vendar »ob-
jektivna«, »historična vsebina« (le s tem postanejo in-
telegibilni prologi v tovrstne romane: »resnična so le
najbolj presenetljiva mesta«, »resnično je vse historič-
no ozadje, pa tudi — bolj kot si mislimo — ospredje«,
»vsaj 50 % romana sestavljajo dokumentirana zgodovin-
ska dejstva, bralec pa se mora sam odločiti, koliko je v
drugi polovici spekulacije ali fikcije«), Z drugimi bese-
dami: vse vedno tendira v realizacijo serije »realnih«
okoliščin in pogojev (dogodkov, oseb, situacij, celo dia-
logov), znanih, preverljivih in definitivnih zgodovinskih
dejstev, ki pa samo »načelo realnosti« pustijo brez eks-
tenzivne meje, brez refleksivnosti, brez objekta-iden-
tičnega-samemu-sebi, lansirajo pa neko »identičnost«,
ki lahko nastopi le skozi »ponovitev«, »duplikacijo«,
zato bi smeli celo reči, da se izgubljena avtentičnost
»realne stvari« (npr. Churchilla, Bormanna, Hessa ozi-
roma Alfreda Horna, ki naj bi bil tudi »realna«, »histo-
rična« oseba, katere stric je bil bojda generalpolkovnik
Karlheinz Horn itd.) organizira v »ponovitev«, ki odslej
funkcionira kot »prvotna« (to je »bit« — v preblisku —
33
vznikle subjektivnosti, identificirana z odsotnostjo njene
objektivnosti: dobesedna rekreacija Descartesovega »Co-
gita«!!), saj na eno samo historično osebo (»na iden-
tičnost«) pretendirata dva, kot pa se izkaže, ta ena oseba
sploh nima dovolj »biti«, da bi lahko bila »ena«.
Nadaljevanje je takole: ko se kaka »realna stvar«
(Churchill, Bormann, itd.) realizira, ko se historično
»poteloti«, prav iz tega »pocelotenja« vznikne nemožna
»samovključitev« te »realne stvari« (se je rešil Bormann,
ali njegov dvojnik, je bil zadet res Churchillov dvojnik
aU pa je bil to sam Churchill; šele v tej perspektivi po-
stane intelegibilno dejstvo, da v »The Eagle Has Land-
ed« Churchillow dvojnik umre po tem, ko je atentat
že historično realiziral svojo faktičnost, ko je »realna
stvar« že organizirana skozi »ponovitev« kot »prvotna«
in ko vrnitev nazaj v »življenje« ni več mogoča, ko je
samonanašanje refleksivnosti že izgubljeno in kot tako
—	»realno«!!).
Potemtakem ne gre zato, da bi ti avtorji kazali, kako
stvari pod historično masko vendarle niso take, kot se
prikazujejo, ali pa kako bi lahko že en sam strel v
polno spremenil tok zgodovine, temveč prav narobe,
vse je že vnaprej izgubljeno, saj mimo historičnih tak-
tov ne morejo, zato morajo nujno dopustiti, da se njihovi
»fiktivni« akterji, ki so po načelu »kontigvitete« priuče-
ni k »historičnim« akterjem, gibljejo od fakta proti
faktu in da na tej poti, po eni strani, progresivno izgub-
ljajo tisto, česar sami sploh nikoli niso imeli, namreč
—	»načela realnosti«, s katerim vstopa sama »meja fik-
cije«, ki jo ti akterji izzovejo, v razmerje »verjetnosti«,
po drugi strani pa pridobivajo to, kar že ves čas tako in
tako imajo, namreč — »pretvezo«, češ da so tam zgolj
zato, da ne bi manjkali brez razloga, medtem ko akterji,
ki bi vskočili, če bi le-ti manjkali, manjkajo prav zato,
da ne bi manjkali brez razloga. V tem smislu moramo
dojeti tudi stavke iz prologa v »The Eye of the Needle«:
»Znano je, da so Nemci v vzhodni Angliji videli zname-
nja, ki naj bi jih sicer tudi videli. Znano je tudi, da so
sumili, da gre za trik in da so se zelo trudili, da bi od-
krili resnico. Do tod sledimo zgodovini. Naprej je vse
fikcija. Pa vendar mnogi sumijo, da se je moralo zgoditi
prav nekaj takega.« Vsi ti »fiktivni« akterji (npr. Lucy
Rose, ne pa Churchill), ki so tam zato, da ne bi manjkali
brez razloga (nič manj fiktivni niso tisti, ki manjkajo
zato, da ne bi manjkali brez razloga), pridobijo torej
ničelno točko svoje izvotljene poteze, čisto žanrsko vo-
kacijo, lahko bi celo rekli, da se nadomeščajo v točki,
v kateri vidijo le sami sebe, kako se »reprezentirajo«.
Za razliko od »realnih stvari«, pri katerih je vnaprej
izgubljena vpeljava »identičnosti samemu sebi«, je pri
teh akterjih vnaprej izgubljena vpeljava »neidentič-
nosti samemu sebi« (tam na isto mesto pretendira več
akterjev »od znotraj«, tukaj pa na isto deljivo mesto
pretendira več akterjev »od zunaj«), saj očitno nastopijo
kot »ne-realna stvar« na mestu, na katerem se pri-
čakuje nekaj »realnega«.
Vračamo se nazaj, kjer smo rekli: to, kar je pridob-
ljeno skozi kršitev osnovne žanrske sheme, prisile, av-
tentifikacije »neposrednosti zapisa« kot izgube razlike
med »diskurzom« in »doživetim«, lahko imenujemo »ideo-
logija žanra« (»ideologija dnevnika«).
V tej zvezi si oglejmo logiko naslednjih segmentov,
ki s simulirano avtentifikacijo »neposrednosti zapisa«
(»Zdajle pišem!«) najavljajo konec »dneva«:
»Končal sem zapiske.« ///...a potem takoj nadalju-
je (v okviru istega dne!): »Vsi tovariši že spijo, itd.. ..«
»Zdaj je pozna noč. Doma sem. Umiril sem se prav-
zaprav šele zdaj, ko sem končal današnje zapiske.«
///...a takoj nadaljuje: »Nebo se je znova zjasnilo,
itd____«
»Pred pol ure sem začel zapisovati svoje vtise.«
///...: toda kje so, ti vtisi namreč!? Temu stavku pred-
haja le sedem kratkih deskriptivnih stavkov. Za to se
bržčas ne potrebuje pol ure.
»Pravkar sem končal današnje zapiske.« ///...: a
potem takoj še nadaljuje in nadaljuje... seveda vse v
okviru istega dneva!!
Ti stavki so dovolj, da odčitamo »ideologijo žanra«,
ki spet vdira skozi kršitev osnovne žanrske sheme: ti
stavki namreč skozi avtentifikacijo »neposrednosti za-
pisa« vpeljujejo neki razmik med sankcionirano »nepo-
srednostjo zapisa« in »izgubljeno avtentičnostjo«, prav-
zaprav ta razmik kodificirajo, saj »dnevničar« stavek,
da »končuje današnje zapiske«, zapiše vedno »prezgo-
daj«, »prezgodaj« glede na samega sebe in »prezgodaj«
za »ideologijo žanra« (pač dnevnika), ki se nenehno vsi-
ljuje. »Ideologija dnevnika« je potemtakem v tem, da
nas skozi »neposrednost zapisa« (brisanje razlike med
»diskurzom« in »doživetim«) prepričuje, da ni še nič
izgubljeno, čeravno je prav v dnevniku očitno vedno
vse že vnaprej izgubljeno.
Naj sklenemo: če torej dnevničar krši žanr, s tem
samo »avtentičnost« (»realno stvar«) ne naredi »po-
manjkljivo« ali pa »luknjičavo«, temveč s tem, prav
narobe, pretirano precizno sledi »podobi«, ki jo imajo
bralci o »avtentičnosti«, tako pa jo, kajpada, lahko le
izgubi. Da bi jo spet našel, mora nujno slediti žanrskim
pravilom, ki veljajo za dnevnik. In končno: ker je očitno
žanr pogoj »avtentičnosti«, bržčas vsakršne »avtentič-
nosti«, se takoj spet zastavlja vprašanje: Do kod seže
fikcija? Do lastnega izvora, to že vemo. A kje izvira
fikcija? Tudi na to vprašanje smo že deloma odgovorili,
zdaj lahko odgovor še malce nadgradimo: Fikcija izvi-
ra na svoji lastni meji, v srcu žanrske konfiguracije, v
točki, prek katere vstopa »realnost« sama v razmerje
»verjetnosti« s svojimi lastnimi zakoni.
34
MALI SVETOVI VELIKIH SLOVENCEV
Kranjec
O Mišku Kranjcu, komunistični partiji,
razrednem redukcionizmu
in nacionalsocialistični ideologiji^
Miha Kovač
Najprej uvodna določba: temeljni namen pričujočega
članka je postaviti pod vprašaj nekaj samoumevnih pred-
stav o slovenski literarni in kulturno-politični zgodovini;
Miško Kranjec nam bo služil zgolj kot paradigmatski
primer. Zanj sodobne literarne zgodovine namreč nava-
jajo dve temeljni značilnosti: prvič, da je socialni realist,
in drugič, da je nanj vplival Knut Hamsun. To je precej
nenavadna kombinacija: če vzamemo v roke še tistih
nekaj pregledov svetovne književnosti, ki jih premoremo
v slovenščini, nikjer ne bomo zasledili, da je Hamsun
socialni realist ali levičar: oznake nihajo od naturalista
prek realista vse do pisca književnosti krvi in tal, torej
skrajnega desničarja, ki se s svojo literaturo umešča
v nacionalsocialistično ideološko polje. Problem, ki se
zastavlja kar sam od sebe je, kako lahko na nekoga,
ki velja za levo usmerjenega pisca, vpliva pisatelj, za
katerega se predpostavlja, da je desničar.
V ta namen si bomo ogledali Kranjčeve Tri novele,
ki so izšle leta 1935, ko je Kranjec že zapustil vrste
krščanskih socialistov, postal komunist in v Lendavi
urejal Ljudsko pravico.
Začnimo s citatom:
»Molčal je spet nekaj časa, gledal Martina in ga
naposled vprašal:
»Povejte, Martin, ali ste si vi na jasnem?«
Martin se je smehljal, gledal Kramarja in nato še sam
vprašal:
»Kako to misliš, na jasnem? Zastran česa naj bi si bil
na jasnem?«
»No, zastran življenja. Kako je ta in ona stvar in kako
bi morali biti. Recimo, tu imate boga, tu imate zakon,
tu imate življenje, tu imate ženske in moške, vse to je
vsako zase, otroci, denar, zemlja in sploh vse to.«
Zdaj se Martin ni smehljal. Gledal je Kramarja dolgo,
razmišljal, se okrenil stran in si nekaj pokimaval. Izpil
je vino iz kozarca, zamahnil z roko in se spet smehljal:
»Da, v nekaterih stvareh si človek mora biti na jas-
nem. To je: ali živiš ali pa greš in se ubiješ. Kaj pa
hočemo drugega kot ljubiti to svoje bedno življenje?
Vse lahko prestopiš, življenju se pa le ukloniš. In to je
prav. A kaj hočeš še? Vsega tega, kar zdaj tebe muči, ne
doživljaš ti prvi in ne zadnji. Med tem nihamo in blodimo
vsi. Ti nihaš med dvema ženskama in obe sta se ti
odmaknili, nihaš med življenjem in zakonom, med ne-
bom in zemljo. — Ampak zemlja je človeku bližja kot
nebo.«
»Kako to mislite?«
»No-tako: kaj ti preostane drugega kot zemlja? Ga-
raj, garaj in ne razmišljaj. Človeku je sicer dano raz-
mišljati — ali razmisliti kakšno stvar — bogve?«'
Ta citat je vzet iz zadnje, tretje novele Martin Žalig
na kmetih, navajam pa ga zato, ker zelo lepo ilustrira,
s kakšnim literarnim subjektom imamo opraviti:
če med ženskami človek niha in ga zato pustijo na
cedilu, kljub temu, da jih ljubi,
in je razmišljanje prav tako varljivo, saj je »sicer
dano — ali razmisliti kakšno stvar — bogve«, človeka
torej najprej zapelje, nato pa ga, tako kot ženska, pusti
na cedilu,
je z zemljo ravno obratno: ta daje gotovost, osmišlja
eksistenco in vrača vse tisto, kar je šlo v nič pri ženskah
in mišljenju.
V žargonu literarne vede bi torej lahko rekli, da je
navezanost na zemljo temeljna za subjektivnost glavnega
junaka, kar je, če gre verjeti literarnim leksikonom,
bistvena značilnost književnosti krvi in tal. Ce bi se
torej strogo držali literarno-teoretičnih kvalifikacij, bi
na podlagi tega citata morali Miška Kranjca uvrstiti v
desničarsko literarno tradicijo.
Podoben rezultat da tudi branje vsebine Treh novel:
junak prve je zdrav prekmurski kmet, Režonja. Ob
koncu vojne uprizorijo v njegovi vasi pogrom na 2ide,
tj. na židovskega trgovca, gospoda Bergmana (z malce
zlobe — ali pa tudi brez nje — bi v tem liku našli kar
nekaj antisemitskih potez); Režonja mu v vsesplošni
zmešnjavi ukrade denar. Z njim si postavi hišo in posta-
ne tisto, čemur se v slovenski nacionalni mitologiji pravi
trden slovenski kmet. Zaradi tatvine ga ves čas po malem
peče vest, pa tudi sicer ni njegovo življenje nič kaj
srečno: začne ga varati žena, nato pa se mu spridi še
nekaj otrok. Skratka, na voljo ima dovolj elementov, da
bi, tako kot zahtevajo kanoni slovenske literature, postal
nesrečen. Vendar ima Režonja za to židovsko-žensko za-
roto protistrup: navezan je na zemljo, ta navezanost ga
vleče ven iz tegob vsakdanjega življenja, dokler ga
končno ne odreši smrt in ga na vekov veke spoji z zemljo.
Podobno je z preostalima novelama, ki sta združeni
v enotno zgodbo: glavna junakinja druge je Lizi, zdravo
kmečko dekle, ki ji vojna nakoplje tri nezakonske otroke.
Z njimi se iz vasi preseli v manjše mesto, kjer si
skuša najti službo in nekako urediti življenje; to ji ne
uspe, zato otroke prepusti Martinu Zaligu (spoznali smo
ga v uvodnem citatu) in se odpravi v Zagreb. Tu si uredi
življenje in se čez tri leta vrne po svoje tri otroke, Martin
35
pa se — in s tem postane glavni junak zadnje, tretje nove-
le — vrne nazaj domov, na kmete. Martin je vagabund,
saj je prepotoval kar nekaj sveta in se preživlja z različni-
mi opravili; vendar urbano okolje, ki ga zanj poosebljajo
lepo oblečene ženske, kavarne in brezdelje, iz dna srca
sovraži. Preživetje v tem tujem, sovražnem svetu mu
omogoča modrovanje o idiličnem kmečkem življenju:
če Režonjo dokončno združi z zemljo šele smrt, pa se
za Martina zdi, da bo dovolj, če se bo iz mesta vrnil na
vas. Seveda pa vrnitev ni nič kaj odrešujoča: izkaže se,
da Martinove predstave o idiličnem vaškem življenju ne
držijo, saj je kmečko življenje prav tako kruto kot
mestno.
Tu se bralcu, ki vsaj malo pozna zahodnoevropsko
proletarsko književnost dvajsetih in tridesetih let kar
sama od sebe vsiljuje primerjava z Brechtom: Kranjec je
s tem, da je Martina poslal iz mesta nazaj na vas, pro-
izvedel dovolj nastavkov za soliden potujitveni efekt.
Soočenje Martinovih predstav in kmečkega vsakdana bi
namreč zahodnoevropskega marksističnega pisca — pred-
vsem takega, ki bi imel vsaj malo izkušenj z nacizmom —
kar sililo v to, da bi pokazal, kako so predstave o idi-
ličnem kmečkem življenju nastale izključno v mestih in
kako so izrazito r^resivna ideološka tvorba. Se več, če bi
bil dober pisatelj, bi Martina transportiral iz mesta na
vas tako, da bi pokazal vse tiste literarne mehanizme, ki
držijo skupaj kmečko povest in jo — vsaj tako so mislili
zahodnoevropski levičarji tistega časa — postavljajo v
službo povsem določenega razrednega interesa.
A Kranjec tega ne stori, in tudi zgodbe ne razreši
v maniri vzhodnoevropskih levičarskih pisateljev. Ce bi
namreč pisal socrealizem, kot ga je s svojimi romani in
literarno-teoretičnimi nazori ustoličil Gorki (socrealizma,
kot je nastajal v tedanji Sovjetski zvezi, Kranjec ni
mogel pisati, ker je za to potrebna partija na oblasti'),
potem prve zgodbe sploh ne bi smel napisati, še več, ker
Režonja vdano prenaša dane socialne razmere in se prav
eskapistično naveže na zemljo, bi morala marksistično-
leninistično vzgojena pamet Kranjca razglasiti za reakcio-
narja, ki se zavzema za ohranitev nemogočih socialnih
razmer. Podobno je tudi z drugima dvema novelama,
saj bi — če bi sledil maniri socialnega realizma — moral v
kaki mračni kleti stakniti nekaj delavcev, ki bi se morali
prej ali slej organizirati v partijsko celico in začeti pri-
pravljati revolucijo.
Skratka, Kranjec tudi druge zgodbe ne zašpili v
vzhodno ali zahodno evropski levičarski maniri, ampak jo
konča tako kot prvo: potem ko Martin ugotovi, da je
tudi na kmetih podobno kot v mestu, da »med ženskami
tavaš, pa te na koncu pustijo na cedilu, z mišljenjem pa
tako ali tako bogve če kaj domisliš«, ko se torej izkaže,
da je tudi vas ena sama solzna dolina, se Martin podobno
kot Režonja spoji z naravo in umre.
Kakorkoli ga torej obračamo, Kranjec nam ves čas
beži iz levičarske literarne tradicije na desno, v knji-
ževnost krvi in tal. Zato nam ne preostane drugega,
kot da ga skušamo zagrabiti še s te strani: klasično delo
o književnosti krvi in tal je Löwenthalova'* študija, ki
je nastala leta 1937. Löw^enthal, marksist in emigrant iz
nacistične Nemčije, je z analizo Hamsunovih romanov,
ki so tedaj veljali za »visoko«, politično nevtralno knji-
ževnost (kar je njihovemu avtorju prineslo Nobelovo
nagrado), pokazal, da se prav v »politično nevtralnih«
elementih skrivajo gospostvena razmerja, ki so se v
Nemčiji utelesila v nacionalsocialistični ideologiji. Zato
je Löwenthal napovedal, da bo Hamsun prej ali slej
postal nacist; dobra tri leta kasneje se je to tudi zares
zgodilo.
Za razumevanje književnosti Miška Kranjca je njego-
va študija zato pomembna iz več ozirov:
prvič, ker analizira Hamsuna, lahko hitro in učinko-
vito preverimo, ali sta si Kranjčeva ali Hamsunova knji-
ževnost res podobni;
drugič, elementi, ki jih je Löwenthal analiziral v
Hamsunovi književnosti, veljajo danes za zaščitni znak
književnosti krvi in tal. Ce bi jih odkrili pri Kranjcu,
bi to,
tretjič, pomenilo, da bi Kranjec v očeh zahodnoevrop-
skih levičarjev veljal za potencialnega nacista, kar bi,
četrtič, bistveno zapletlo naše razumevanje Löwen-
thalove študije kot tudi pred in povojne zgodovine Slo-
vencev.
Naša metoda bo zato nekoliko nenavadna, vendar po-
polnoma v skladu z novodobnimi (kakor so že zoprni)
postmodernističnimi časi: premešali bomo dva teksta, ci-
tate iz Kranjčevih novel bomo brali s pomočjo Löwentha-
lovih komentarjev.
Vendar začnimo, v skladu z neko drugo, precej bolj
simpatično tradicijo, na margini, takorekoč na robu ob-
ravnavanih tekstov: prvo skupno točko pomenijo namreč
že
a)	biografije
obeh pisateljev: oba sta se namreč rodila v revni, ne-
industrializirani deželi, Hamsun na Norveškem, Kranjec
v Sloveniji. Oba je usoda odnesla v svet, Hamsuna sicer
res do Amerike, Kranjca pa le do Ljubljane; pomembno
pri tem je, da sta oba ob stiku z urbanim, industrializira-
nim okoljem (kolikor lahko tedanjo Ljubljano sploh spra-
vimo v to rubriko) reagirala enako: z odporom. Druži ju
torej izrazit antikapitalizem ; kot alternativo sodobnemu
kapitalizmu oba postavljata
b)	naravo
za katero Löwenthal pravi, da pomeni Hamsunu nadome-
stek za nemožno družbeno življenje, nadomestek za
neuspeh v spolnem življenju, neuspeh v poklicu, skratka
nadomestek za vse, česar Hamsunovi junaki ne najdejo
med ljudmi — citiramo seveda Kranjca:
»Vsi ljubijo zemljo enako močno in vsi orjejo po njej,
kakor bi hoteli najti skrit dragulj v njenih nedrjih, dra-
gulj, ki ga nikdar nihče ne bo našel, ker bi potlej prene-
hal orati. Pride čas, ko postane človeku vse malo po-
membno, tuje: žena, otroci; samo zemlja ima silo v sebi,
vleče te, da bi se zakopal vanjo; kakor bi dvajsetleten
iskal zavetja pri mladem dekletu, iščeš ti po tej zemlji, ki
leži na obledelem jesenskem soncu, vsa razgaljena puh-
teča ob jutrih, mastna, vlažna, težka. Doma pa je pusto,
strašen dolgčas, z nikomer se ni kaj pomeniti.« (54)
Tisto, kar človek išče v naravi in kar narava pripo-
veduje človeku ni tu zato, pravi Hamsun, da bi povečalo
človekovo vednost o svetu in o njem samem; zato narava
pripoveduje molče. Ce bi bilo to, kar govori narava, res
upovedano, dodaja Löwenthal, bi pripovedovalo zgolj o
človekovi osamljenosti, egoizmu in preziru.
Kranjčevim junakom narava ne govori ničesar, zato
pa jim — kot je bilo razvidno že iz uvodnega citata —
zemlja podeljuje smisel:
»Štiri leta že ima to zemljo in začutil se je, kot bi
ribo vrgli s suhega v vodo. Zaživel je na tej črni mastni
prsti kakor črv, ki se zaje med korenje in ga ni mogoče
uničiti, kakor krt, ki ruje in ruje. Zaživel je, ko je s
svojo roko metal zrnje po razorani zemlji, s skrbjo, da bi
36
lepo raslo; kosil, sušil je po travnikih, imel v jesen koruz-
no trgatev in se vozil po vasi s svojima kravama.« (28)
Tu se vsaj na prvi pogled zdi, da smo našli prvo razliko
med Kranjcem in Hamsunom: za Hamsunovega junaka,
pravi Löwen thai, narava ni objekt, na katerega bi lahko
vplival in ga oblikoval. Ce je liberalizem pojmoval člo-
veka kot subjekt in naravo kot objekt, na katerega je
mogoče praktično delovati in ga zato tudi spoznati, potem
pri Hamsunu narava ni več objekt spoznanja in prak-
tične dejavnosti: Hamsunov junak se naravi predaja
in se z njo mitično identificira, zanj je narava mir, ki ga
ni mogoče ne spoznati ne kontrolirati.
Kranjčevi junaki se, kot je razvidno iz zgornjih cita-
tov, z naravo sicer res identificirajo, vendar pa na njej
praktično delujejo in jo s sejanjem, žetjem ipd. preobli-
kujejo, jo torej kontrolirajo.
Vendar je tako le na prvi pogled: podrobnejše branje
namreč pokaže, da je delo zgolj eden od naravnih po-
javov, takorekoč aplikacija narave na samo sebe; s tem
smo prišli do tretje skupne točke med Kranjcem, Ham-
sunom in Löwenthalom, do problema človeka:
c)	človek v književnosti krvi in tal
je — vsaj kar se tiče Hamsuna •— predvsem in najprej
kmet. Ko Hamsun govori o človeku, nam pripoveduje
Löwenthal, govori predvsem o kmetovanju, vendar ne o
družbenih pogojih kmetovanja, ampak o človekovi zli tosti
z naravo. Hamsunovi kmetje zato niso individuumi,
ampak so naravni pojavi — citiramo seveda Kranjca, kot
to počnemo že ves čas:
»In vendar — vse je naravno. Nikdar se štrk ne bo
vprašal: čemu vse to. Bedasto bi bilo tako vprašanje. Tako
je in to je prav. Mar ta štrk lovi žabe in vzgaja zarod cele
mesece za nekaj tiste pomladne razkošnosti, ki jo je
doživel? Slabo bi se obneslo. Le vpraševati se je neumno.
Treba je slediti temu nagonu zemlje, ki te je vrgla iz
sebe, da jo dvigneš, da orješ po njej, ki ti je dala
cvetočo mladost, ki ti je dala ljubezen, noči dvajsetih
let; in treba je naposled do konca dokoračiti in se vrniti
vanjo.« (30)
Človek je torej naravni pojav, nekakšna pot narave od
same sebe prek ovinka nazaj k sami sebi; človek je, pravi
zato Löwenthal, zgolj stopica v večnem ritmu narave.
d)	Ritem
je v Hamsunovi prozi, nadaljuje Löwenthal, predvsem
stvar narave in gozda. Pri Kranjcu je drugače, narava
postane ritmična šele tedaj ko se sama sebi odtuji, po-
goj za ritmičnost narave je torej mesto:
»Tako je minilo poletje, listje na platanah ob cesti je
pričelo odpadati, vlekli so hladni jesenski vetrovi in
Martin je izjavil:
»Proti zimi se peljemo,« zakaj dim se vali proti jugu,
ladje so dvignile sidra in režejo linijo na sever.
Potlej je sneg, ladje se vozijo še dlje na sever, nič se
nočejo ustaviti. Lizini ždijo doma, razen Marice, ki še
hodi v šolo. Tedaj je še vedno Martin pri njih, ki pazi na
najmlajšega, dočim Ivica praska po strunah. 2e je razlo-
čiti prve nedoločne melodije, kakor bi pel človek, ki ni-
ma posluha. A melodija postaja čedalje izrazitejša, lok ne
škriplje več po strunah tako kot sprva. Počasi gre življe-
nje, dokler ne začno zopet pihati pomladni vetrovi.« (135)
Minevanje časa, nam pripoveduje Löwenthal, ne pri-
naša sprememb, ampak vračanje vedno istega : urnik zgo-
dovine je nadomestil urnik narave. Kdor sprejme to
ritmično ponavljanje, sprejme s tem tudi svetovni nazor,
ki človeško zgodovino razume kot nizanje naravnih po-
javov, na katere človek nima nobenega vpliva. Ciklični
red v naravi, ki ga Hamsun vzpostavlja kot nasprotje
kaosu zgodovine, pomeni še en dokaz človekove nemoči.
Tu nas znova lahko zamika zahodnoevropska levi-
čarska tradicija: ker .se Kranjčevi junaki zavedo ritmič-
nosti narave šele tedaj, ko jih struktura novel pripelje iz
vasi v mesto, bi bil potreben le droben — droben, a bist-
ven — obrat v pisateljski tehniki, da bi Kranjec lahko
proizvedel povsem soliden potujitveni efekt in pokazal,
kako se človek zave ritmičnosti narave šele tedaj, ko ga iz
nje iztrgajo in ga v svoje niti zaplete urbano življenje,
kjer prevladuje tisto, kar so tedaj imenovali kapitalistična
blagovna produkcija; in končno, da je zato podrejanje
naravnemu ritmu, kot bi rekel Löwenthal, zgolj komple-
ment podrejanja družbenim avtoritetam, da torej Kranj-
čevim junakom življenja ne uravnavajo naravni meha-
nizmi, ampak mehanizmi razredne družbe.
Pa vendar, če bi se bralcu, vajenemu slovenskega
tekstopisja, zdelo, da je od slovenskega avtorja skorajda
nemogoče pričakovati, da bo uspel vzpostaviti distanco do
ideološkega bloka, v katerega je potopljen, potem toliko
bolj preseneča, da se Kranjec kot komunistični avtor
izogiba tudi »netekstovnemu«, neposrednemu družbe-
nemu angažmaju, še več, o pomembnih družbenih do-
godkih sploh ne piše — tako se, na primer, svetovna voj-
na ustavi in zgine pred lično urejenim hlevčkom:
»Režonja se je do jutra v resnici streznil /namreč po-
tem, ko se je vrnil s fronte — op. m. kovač/. Zdelo se mu
je, da se ni prav nič zgodilo in kakor da ni bilo vmes
štirih let klanja. Le zanimalo ga je vse: hodil je po
tesnem vrtu, ki mu ga je sin razkazoval (vse to so imeli
v najemu od stare Petrove), pogledal je v hlev, kjer je
čepela majhna krava z velikimi zaokroženimi rogovi, z
velikim vimenom. Pogledal je v svinjak, kjer je go-
drnjal majhen pujsek, in je pritrdil, da bo tam okoli
božiča dober.« (10)
Vse, kar ni narava in vas, je torej zgolj motnja, ki jo
seveda simbolizira mesto: motnja, zaradi katere se, kot
smo videli zgoraj, narava in njeni ritmi šele lahko vzpo-
stavijo;
e) odnos do mesta
je pri Kranjcu in Hamsunu na prvi pogled različen: Ham-
sun je tu pravi fundamentalist, mesto, ki ga zanj po-
osebljajo kavarne, intelektualne, liberalne vlade, časo-
pisje, državno uradništvo, delavstvo in lahkoživost, mu
pomenijo takorekoč engelsovsko rečeno, zlo an sich.
Kranjec tu ni tako radikalen, zanj sta se v mestu
utelesili zgolj brezdelnost in zmerna lahkoživost:
»In ljudje živijo: stari vstajajo zgodaj, ob petih, ker
ne morejo spati, lazijo kašljajoč okoli kakor sence in bi
nekaj radi. Potlej posedajo na soncu, si grejejo mrtve
noge in zdravijo putiko, ki so se je nalezli v slabih,
vlažnih stanovanjih.
Mladi vstajajo kasno, ker so meščani in je taka
meščanska navada, pijejo kavo v postelji in potlej od-
hajajo po nekih opravkih v mesto. Nad vsemi pa plava
prijetno brezdelje, kakor da bi jim bilo prirojeno. To
ni več slaba navada, to je lastnost, s katero se porodijo
in s katero umirajo.« (109)
Pri Kranjcu mesto torej ni slaba navada, ki bi jo bilo
treba na vsak način izkoreniniti, mesto je preprosto tu: je
lastnost, torej naravni pojav, na katerega človek nima
37
vpliva; če mu ni všeč, lahko pred njim zgolj pobegne na
kmete. Hamsun sovraži mesto zato, pravi Löwenthal, ker
je tam vse izkoreninjeno. Zato je prav mesto proizvedlo
peto skupno točko Kranjčeve in Hamsunove literature,
vagabunda, izkoreninjenca, ki tava od vasi do vasi, od
mesta do mesta.
i) Vagabund
je torej človek, ki je izkoreninjen iz narave in je na prvi
pogled popolnoma drugačen kot na zemljo priklenjen
kmet. V Kranjčevih novelah, kot je razvidno že iz zgoraj
povedanega, opravlja to funkcijo Martin Zalig, ki je, kot
pravi sam, »opravljal razna dela in prišel do Pešte in
do Fiume«; šele na stara leta, ko Martinu ponudijo delo
v večjem mestu, se izkaže, da le ni tako zelo drugačen od
na zemljo vezanega kmeta:
»Eh,« se je nasmehnil. »Znova ne bi rad začenjal. Jaz
pojdem na deželo. To je, česar še pričakujem. Človek gre
v nekem krogu, podobnem ničli, nazadnje se pa približaš
tistemu, od česar si se nekoč oddaljil.« (132)
»Krog, podoben ničli«, se je seveda začel na kmetih:
Hamsunova sposobnost, pravi Löwenthal, da simpatizira
s tako različnimi tipi, kot so kmetje in vagabundi, je
logična: druži jih odpor do urbane civilizacije in glorifi-
ciranje narave. Se več, dodaja po črto: književnost krvi
in tal so ustvarili prav vagabundi, družbeno izkoreninjeni
literati (oboroženi boemi, kot so se sami imenovali), ki so
s tovrstno literaturo postavljali temelje prihajajočemu
nacionalnemu socializmu.
g)	Odnos do žensk
Pri Hamsunu ženska izpolni svojo dolžnost, pravi
Löwenthal, ko svoje biološke in družbene funkcije omeji
na rojevanje otrok. Zato Kranjec in Hamsun nasprotujeta
vsakršni ženski emancipaciji, bodisi seksualni, bodisi
politični :
»Zakon je to, če moški in ženska živita skupaj z
istimi cilji, če pomagata drug drugemu, ne pa, da bi
se varala. Cerkev to potlej samo posveti. Toda zakon je
tudi drugače lahko, brez slednjega. Ali niso otroci najvišji
blagoslov zakona? — Vse drugo je lažnivo. Midva z
Ivanom nisva poročena po cerkvenih zakonih, niti po
državnih, toda midva sva vendar na neki način poro-
čena, zakonca sva, ker imava iste cilje, živiva skupaj v
miru, oba skrbiva za gospodarstvo in bova imela otroka.
In to je zadnje potrdilo tega-zakona.« (90)
Tovrstno ideologiziranje plodnosti pripelje do tega, da
nad moralo srednjega razreda, pravi Löwenthal, prevlada
biologistična ideologija; drugače povedano, odnosa do
seksualnosti ne določata niti bog niti morala, ampak je
podrejen izključno rojevanju otrok.
Gre torej za svojevrstno čaščenje življenja, ki ga
pooseblja
h)	filozofija življenja
je seveda drugo ime za antiintelektualizem, ki veje iz
večine citatov in se je utelesil v stavku, da je »mišljenje
sicer dano, toda bogve, če v življenju kaj domisliš«; z
drugimi besedami, če o življenju ni vredno razmišljati,
se mu je pač treba podrediti:
»Tri tisoč ljudi se udaja mimo teh sanj vsakdanjemu
življenju, ima svoje majhne in velike skrbi in nihče ne
ve, kaj bi rad. Niti Zalig Martin, ki živi tu, ne ve, kaj je
važno in čemu živi. On živi kakor vsi drugi in ve samo,
kar vedo vsi drugi: treba je živeti. In ljudje živijo.« (108)
Filozofija življenja ima dvojno funkcijo, nam pripove-
duje Löwenthal: po eni strani neuspešnim družbenim
skupinam ponuja razlago za njihov podrejen položaj v
družbi — kar je pač je — hkrati pa jim to podrejenost
tudi osmišlja. Prav pri smislu pa se srečamo s prvo
resnejšo razliko med Hamsunom in Kranjcem: če je za
Hamsuna »največje plačilo za vse muke življenje samo«,
če je življenje samo hkrati tudi svoj najvišji smisel,
potem pri Kranjcu »vse muke« ostanejo neplačane, saj pri
njem življenje samo na sebi nima prav nobenega smisla:
»Ta videz sreče je zelo slepljiv, lažniva stvar, ki te
goni iz kraja v kraj, ne da bi ti vsaj malo pokoja vlila
v srce. Ampak da to spoznaš, je treba priromati do smrti:
tedaj se ti odpro vrata v skrivnost človeka, v vso to
veliko prevaro. Vedno se mi zdi, da se je nekdo hotel
ponorčevati z nami in ni pomislil, kako uboga, revna
stvar smo ljudje. Ustvariti človeka, ga vreči v to bedno,
docela brezmiselno življenje, ga metati sem in tja, vedno
zapletenega v onemoglost, v obup, v laž o sreči in po-
membnosti tega, da živiš — kje je tu smisel? Smisla ni,
pač pa je tu nujnost, nujnost, da je bilo vedno tako, da
bo tako ostalo: to so dejstva in med temi dejstvi niha
človek in išče vsaj majhnega oprijema. Varamo se in va-
ramo in se hočemo varati še pred smrtjo.« (191)
Ti stavki se berejo skorajda kot polemika s Hamsu-
nom: življenje samo po sebi nima nobenega smisla, je
le nujnost. Drugače povedano, ko se Hamsunov junak
podredi življenju, prejme s tem tudi solidno porcijo
smisla, medtem ko prejme Kranjčev junak zavest o nuj-
nosti, torej ničesar. To je seveda veliko bolj učinkovito:
če ima življenje smisel, je namreč vsaj hipotetično mogoče
vanj podvomiti, če pa smisla nima, če je le zavest o
nujnosti, so seveda nesmiselni tudi vsi dvomi. Tovrstna
mitologija življenja torej ne ponuja nobenih možnosti
za spreminjanje osnovnih pogojev življenja. Življenje
je treba sprejeti tako kot je, pravi Löwenthal, s tem pa
tudi obstoječa razmerja gospostva in podreditve, uka-
zov in pokoravanj.
Tu lahko začnemo počasi vleči črto: Kranjca smo
skorajda brez ostanka stlačili v osem točk Löwenthalove
klasifikacije Hamsuna, zataknilo se nam je edino pri
razmerju narava-mesto, kjer je bil Hamsun veliko ra-
dikalnejši od Kranjca, vendar je Kranjec ta zaostanek
uspešno nadoknadil pri filozofiji življenja. Kranjec in
Hamsun se popolnoma razhajata le v dveh točkah: pri
Kranjcu namreč popolnoma umanjka kult mladosti,
ki je pri Hamsunu zelo izrazit in je po Löwenthalovi
interpretaciji tipična fašistoidna poteza; toda, tudi to je
mogoče nadoknaditi z nečim, kar Kranjec ima, Hamsun
pa ne: namreč z antisemitizmom. Ze iz obnove novele
Režonja na svojem je bilo razvidno, da Režonja ni oropal
trgovca kot takega in da ljudstvo ni streslo svoje jeze nad
trgovcem kot izkoriščevalcem, ampak jo je trgovec skupil
zato, ker je bil židovski trgovec. Skratka, trgovec Berg-
mann ni goljufal in kradel zato, ker bi bil izkoriščevalec
širokih ljudskih množic, kot bi nas v svoji ljubezni do
tavtologij podučil marksizem-leninizem, ampak zato, ker
je bil Zid. Pri Kranjcu postane zato Zid sinonim za
izkoriščevalca :
»Tedaj pa je prišel k njemu sosed žid, Bergmann po
imenu. Visok ded, močan, ki je vso vojno na nek način
prebil doma, češ da ga meče božjast. Nabiral si je denarja
in nagrmadil lepo premoženje. Dvajset let je že ta žid
ždel v vasi: najprej si je najel skromno luknjo, potlej pa
začel zidati svojo hišo, postavil hleve, imel živino, veliko
trgovino in gostilno. Režonja pred vojno ni bil njegov
38
sovražnik. Mnogokrat je delal pri njem, kaj pa, pošteno
delal in malo zaslužil in tudi njegova žena je vedno tam
čepela in delala. Včasih je prinesla domov kakšne ma-
lenkosti, ki so ji pri kuhi prav prišle. Ko so drugi
godrnjali nad Židom in ga kleli, je Režonja rajši molčal
in še dalje delal pri njem, da je vsaj nekaj zaslužil. Kaj
drugega pa mu je bilo storiti?« (10)
Toda, to še ni vse: Zid je tudi tisti, ki stoji »zadaj« za
državno politiko in s tem simbolizira tisto, kar od zunaj
vdira v mir Režonjinega sveta in grozi, če se izrazimo v
Löwenthalovi maniri, da bo uničilo naravni ritem njego-
vega življenja, namreč države in vojne:
»Tudi on /namreč Režonja, op. m. kovač/ se že dvajset
let trudi, nabira, se ubija; bil je na vojni zavoljo Židov
in popov in grofov, a vendar od vsega tega nima prav
nič in ne ve, kaj bodo čez mesec dni jedli. Zid pa je
lahko državi dajal posojila, da bi zmagala. Brez dvoma pa
ni vsega dal, ker Žid je žid in rajši vidi, da država propa-
de, kot pa, da bi propadel on.« (11)
Žid je Žid, pravi Kranjec, nastavkov za analizo anti-
semitizma je torej dovolj, vendar se z njo ne bomo
ukvarjali, za našo rabo namreč zadostuje tale sklep:
Kranjca očitno lahko beremo skozi Löwenthalova očala,
kar zgubimo pri kultu mladosti in zaničevanju mestnega
Življenja dobimo nazaj pri smislu in antisemitizmu.
Kaj bi si Löwenthal mislil, če bi znal slovensko in bi
bral Kranjca, ter hkrati vedel, da je Kranjec komunist,
puščamo zaenkrat raje ob strani; protislovij je namreč
Že pri Kranjcu dovolj;
Kajti:
1.	Ze na prvi pogled je očitno, da Kranjca ne moremo
uvrstiti v zahodnoevropsko levičarsko literarno tradicijo;
prav tako je,
2.	tudi očitno, da Kranjca tudi ne moremo uvrstiti
v vzhodnoevropsko marksistično-leninistično literarno
tradicijo, ki bi, kot smo pokazali na začetku, v najboljšem
primeru v Kranjcu videla pisatelja, ki piše povsem so-
lidno literaturo, vendar to žal počne z napačnih razrednih
pozicij, v svoji ortodoksni inačici pa bi ga morala razgla-
siti za desničarja in eskapista;
3.	podobno bi tudi zahodnoevropska literarna kritika
videla v Kranjcu predvsem desničarskega pisatelja, saj
imajo njegove Tri novele vse elemente književnosti
krvi in tal; skratka,
4.	Kranjec je po vseh tedaj veljavnih levičarskih
kriterijih pisal desničarsko literaturo, pri čemer pa je bil,
kot je rečeno že na začetku sam član komunistične partije
in urednik Ljudske pravice. Ugotovitve, ki jih je moč naj-
ti v literarnih leksikonih, da je bil Kranjec levo usmerjen
pisatelj, ki je bil pod vplivom izrazito desne književnosti,
so kljub svoji protislovnosti torej povsem točne.
Seveda tega protislovja ni mogoče rešiti na ravni
vsakodnevne, pragmatične politike:
1.	nikakor ni mogoče trditi, da ga je partija bodisi
s silo bodisi s prevaro zvlekla v svoje vrste; Kranjec bi
namreč v stari Jugoslaviji veliko laže postal fašist kot
komunist — če bi mu to le ustrezalo. Prav tako si tedaj —
kajti tedaj so bili drugačni časi kot danes — partija ni
mogla privoščiti, da bi si prisvojila pisatelja, ki bi v
tedanji javnosti veljal za desničarja; iz tega lahko skle-
pamo vsaj to, da neskladje med Kranjčevo književnostjo
in njegovo politično opredelitvijo v širši javnosti pa tudi
v partijskih krogih tedaj ni bilo opazno.
2.	prav tako ne moremo trditi, da je bila partija
pred vojno desničarska stranka, le da je v javnosti
levlčarila, čeprav se seveda zdi ta teza vsaj na prvi
pogled zelo mamljiva; podobno kot zgoraj namreč tudi tu
velja opomba, da bi partija, če bi ji to le ustrezalo, mirno
lahko nastopala kot desničarska stranka.
Skratka, Kranjca kot levičarja in desničarja v enem
telesu ne moremo odvreči kar tako, zato nam preostane
le eno: da premislimo predpostavke metode, ki nas je pri-
peljala do tako protislovnega rezultata.
Kar brez okolišenja povejmo, da je bila temeljna pred-
postavka vsega sklepanja to, da lahko določenim literar-
no-ideološkim elementom pripišemo povsem konkretne
družbene nosilce a priori, da so skratka ideološki elementi
vedno-že razredno določeni. Povsem banalno in do
kraja poenostavljeno rečeno, srp, kladivo in po možnosti
še peterokraka zvezda nam avtomatično konotirajo
levičarsko politično prepričanje, medtem ko nam, denimo
kljukasti križ a priori daje vedeti, da imamo opravka
z nacisti; enemu in konkretnemu znaku pripada torej
en in konkreten nosilec, ali en označevalec — en ozna-
čenec.
Seveda je tak način sklepanja napačen.
Mi bomo označevalce in označence pustili ob strani in
bomo, glede na to, da se že ves čas gibljemo znotraj le-
vičarske tradicije, tu tudi odstali. Predpostavki, da so
ideološki elementi vedno-že razredno določeni, se v
marksistični terminologiji reče razredni redukcionizem,
kritiko tega pojava pa je v polemiki z Nicosom Poulant-
zasem razvil argentinski marksist (ali post-marksist, kajti
zdi se, da je kritika razrednega redukcionizma stvar ne-
česa, kar samo sebe imenuje post-marksizem) Ernesto
Laclau; mi se bomo oprli na njegov članek Fascism and
Ideology.'
Laclau navaja vrsto konkretnih primerov, ki ilustri-
rajo omejenost razrednega redukcionizma: tako je, de-
nimo, liberalizem, ki ga marksistična pamet razume kot
ideologijo buržoazije v konkurenčnem (liberalnem) kapi-
talizmu, v Latinski Ameriki ideologija veleposestnikov;
prav tako militarizem ni nujno imperialistična ali fevdal-
na ideologija, ampak je v Španiji 19. stoletja ideologija
mlade, vzpenjajoče se buržoazije, po drugi svetovni vojni
pa je, vsaj v Latinski Ameriki, ideologija antiimperiali-
stičnih in antifevdalnih gibanj. Celo antisemitizem, pravi
Laclau, je ideološki element, ki konotira različne razrede:
v vzhodni Evropi 19. stoletja je bil antisemitizem ideolo-
gija Hberalne buržoazije, in to zaradi podpore, ki jo je
židovski kapital dajal avstroogrski monarhiji in carski
Rusiji; v srednjem veku, pravi Laclau, pa naj bi bil
antisemitizem celo ideologija zatiranih slojev, torej ele-
ment nekakšne levičarske ideologije.
Laclau iz tega spelje sklep, da je pripisovanje dolo-
čenih razrednih elementov določenim razredom po-
polnoma voluntaristično, da poenostavljeno rečeno, ljudje
pripisujejo razredni pomen ideološkim elementom na
osnovi svojega predhodnega vedenja o delovanju teh
elementov v njihovem lastnem ideološkem kozmosu, ne
pa na podlagi poznavanja specifične ideološke formacije.
Laclau zato pravi, in to je zadnji citat v tem članku,
da »ideološki elementi sami po sebi nimajo nujne raz-
redne konotacije, oziroma, razredna konotacija je edino
in zgolj rezultat artikulacije teh elementov v konkretnem
ideološkem diskurzu. To pomeni, da je za analizo razredne
narave določene ideologije, predpogoj prav analiza tiste-
ga, kar pomeni specifično enotnost ideoloških diskurzov.«
(MUS 1983/8, str. 85)
Ta teza ima za politično teorijo daljnosežen pomen,
saj nam govori vsaj o tem, da gre pri političnem boju,
banalno rečeno, za to, kdo si bo prisvojil določen ideološki
element, kar pa spet potegne za sabo celo vrsto vprašanj.
39
skratka, Laclau je po članku, ki smo ga citirali, o teh
problemih napisal celo knjigo, ki je izšla avgusta 1985,''
zato jih puščamo ob strani.
Na podlagi zgoraj povedanega pa lahko rečemo vsaj
to, da je isti ideološki sklop — književnost krvi in tal —
v Sloveniji konotiral drugačno politično vsebino kot v
Nemčiji in na Norveškem, če so si ga v Nemčiji prisvojili
nacisti, je bil v Sloveniji domena komunistov.
To pa pomeni — če si privoščimo dve metodološki
opombi — da je, prvič, golo primerjanje literarnih del
lahko precej nerodno početje, saj se nam zna zgoditi, da
ugotavljamo podobnost med teksti, ki so si na prvi pogled
res podobni, se pa razlikujejo po načinu svoje umeščenosti
v specifično ideološko formacijo. In drugič, političnih gi-
banj in strank pač ne moremo presojati zgolj po emble-
mih, ki jih obešajo nase, saj ne moremo vnaprej vedeti,
kakšno razredno vsebino konotirajo; tako bi se nam
lahko zgodilo, da bi KPS — če bi jo presojala zgolj po
enem literarnem segmentu, ki si ga je prisvojila in če bi
pri tem uporabljali marksistični kritiški aparat — za-
menjali s kakšno srednjeevropsko fašistoidno stranko.
Ob tem se seveda kar sami od sebe odpirata vprašanji,
kakšen status so ti elementi imeli v zavesti Slovencev in
za kaj je bilo za KPS pomembno, da si jih prisvoji;
vnaprej opozarjam, da bo odgovor na to vprašanje zelo
grob, shematičen in nekolikanj spekulativen; za njegovo
potrditev ali ovrženje bo pač potrebno prebrskati še
veliko gradiva. 2e površen pregled slovenske proze 19.
in 20. stoletja nam namreč pokaže, da v njej prevladujejo
motivi kmeta in navezanosti na domačo zemljo; če k temu
dodamo še tezo, da je v procesu nacionalne konstitucije
Slovencev odigrala predpostavka o nacionalno-konsti-
tutivni funkciji književnosti izredno pomembno vlogo, da
se je torej literarno ustvarjanje vedno povezovalo z
bojem za nacionalno identiteto, postane jasno, da pri teh
motivih ne gre zgolj za literarno tradicijo, ampak vedno
že za postavke v nacionalni zavesti. Ce k temu dodamo še
brezpogojno podrejanje avtoriteti, ki smo ga z Löwentha-
lovo pomočjo izpeljali iz Kranjčeve proze, torej element
hlapčevstva in discipliniranosti, smo s tem dobili že
štiri pomembne elemente, ki so Slovencem, tam od 19.
stoletja naprej, pomagali, da so se identificirali sami s
sabo.
Dejstvo, da si je partija te elemente skozi Miška
Kranjca skušala prisvojiti, pomeni vsaj to, da je bila
predvojna ideologija KPS pluralistična, saj je poleg
razrednih vsebovala tudi nacionalne ideološke elemente.
Tisto, kar je pri tem zanimivo, pa seveda ni ta pluralizem,
ampak enotnost, ki se je vzpostavila skozi odnose med,
na prvi pogled tako raznorodnimi, elementi. Zelo grobo
in shematično rečeno, nacionalni in razredni elementi so
zgubili svoj zgolj dobesedni pomen, takorekoč presegli
so svojo lastno dobesednost: govoriti o nacionalni emanci-
paciji Slovencev je hkrati pomenilo govoriti tudi o raz-
rednem boju, govoriti o razrednem boju je hkrati pomeni-
lo tudi govoriti o nacionalni emancipaciji Slovencev. Kar
pomeni, da je KPS uspelo premagati druge stranke na
politično nevtralnem terenu in ga neločljivo vezati nase.
Ali, kot je dejal tovariš Kardelj, slovenski narod se je
dokončno emancipiral šele s socialistično revolucijo.
Kakšno razredno naravo je konotirala tako nastala
ideologija, kakšne oblike gospostva in podrejanja so se
razvile skozi nacionalno emancipacijo, vsa ta vprašanja
puščamo raje ob strani, za kakšno drugo priložnost;
čisto za konec, ampak res čisto za konec, si privoščimo
še spekulacijo, kaj bi si mislil Leo Löwenthal, če bi znal
slovensko, bi vedel nekaj malega o Slovencih in bi tik
za tem, ko je končal svojo študijo o Hamsunu, dobil v
roke Kranjčeve tri novele:
če je za Hamsuna zgolj na podlagi tekstovne analize
napovedal, da bo prej ali slej končal kot nacist, bi, ob
upoštevanju v tekstu navedenih podatkov o Kranjcu in
KPS lahko sklepal, da bo KPS prej ali slej končala kot
partija na oblasti;
če pa bi ob tem vedel še nekaj malega o sovjetskem
socializmu, bi verjetno dodal: ob prvi brci, ki bo prile-
tela iz Moskve še kot partija na oblasti brez sovjetskega
tutorstva.
Kaj to pomeni za Slovence in demokracijo pa je se-
veda popolnoma drugo vprašanje.
Opombe
' Tekst je bil v svoji prvotni verziji prebran kot pre-
davanje v Cankarjevem domu v okviru ciklusa Umetnost
ob koncu tisočletja.
^ M. Kranjec, Tri novele, SKZ 1934, vsi nadalji citati
istotam.
' Podrobneje o tem v M. Kovač, Socrealizem v slovenski
literaturi med leti 1945—52, priloga Pogledi, Mladina 19/23.
maj 1985.
Leo Löwenthal, Literature and the Image of Man, Arno
Press, New York 1970.
' Ernesto Laclau, Politics and Ideology in Marxist Theo-
ry (Capitalism-Fascism-Populism), Verso 1979, str. 83—143,
glej tudi srbohrvaški prevod v Marksizmu u svijetu, 1983/8.
' Ernesto Laclau /Chantal Moufee, Hegemony and So-
cialist Strategy/ Towards a Radical Democratic Politics,
Verso Books, London 1985.
40
AD GLORIAM CIVITATIS LABACENSIC
Fenomen mučenja človeškega telesa
pri torturi in kot Spektakel
(Poskus prikaza delovanja in učinkov kazenskega prava
v Ljubljani V 16., 17. in 18. stoletju)
Andrej Studen
Kratek zgodovinski oris kazenskega prava
»V srednjem veku je sodilo ljubljansko sodišče v
glavnem po svoji vesti brez točno napisanega zakona.
Dne 20. avgusta 1514 pa je izdal cesar Maksimilian I. v
Gmundenu na prošnjo ljubljanskega mestnega zastop-
stva KRIMINALNI SODNI RED ZA MESTO LJUBLJA-
NA, ki je kopija tirolskega iz leta 1499. Vsebuje na-
slednje glavne določbe: zaslišuje in sodi za zaprtimi
vrati razen pri tožbah za žalitve. Spisane sodbe se nato
javno prebero. Sodi mestni svet pod sodnikovim pred-
sedstvom. Mestni pisar mora izpovedi zapisati.«^
Kazensko pravo različnim prestopkom sodi različno.
Prestopki so lahko lažje ali težje narave, kazen pa je
od nje odvisna in z njo usklajena.
Kazni imajo tudi svoj NAMEN in sicer:
1.	zadostitev višji sili (BOGU),
2.	zastraševanje, ki naj bi odvračalo od storitve zlo-
čina (SPLOŠNA PREVENCIJA),
3.	povračilni, ki naj bi dejansko poboljšal (prevzgo-
jil) zločinca in ga odvrnil od ponovne storitve kaznivega
dejanja (SPECIALNA PREVENCIJA).
Kazni za različne prestopke lahko klasificiramo neka-
ko takole :
prestopek"	kazen
—	umor, uboj	— se usmrti s kolesom
—	izdaja	— se stre in razčetveri
—	razbojništvo	— se obglavi
—	vlom v cerkve, požigal- — se sežge na grmadi
ništvo, ponarejevanje de-
narja, krivoverstvo, nena-
ravno spolno občevanje
—	mnogoženstvo ali mno- — se utopijo
gomoštvo, posilstvo
—	ženska, ki prelomi slo- — se utopi
vesno objubo
—	moški, ki prelomi slo- — se obglavi
vesno objubo
—	ženska, ki umori ali	— se živa zakoplje v
odvrže otroka zemljo, skoznjo se zabije
kol
—	krivoprisežništvo	— odreže se (prebode) je-
zik ali odseka dva (prisež-
na) prsta
—	brez vzroka prelom-	— se obglavi
Ijeni obljubljeni mir
—	večje tatvine	— moški so obešeni,
ženske utopljene
—	manjše tatvine	— sramoten drog (kamen
— pranger), izšibanje,
izgon, ipd.
»Zločinčevo priznanje in sodbo je moral sodnik javno
prečitati pred rotovžem in v zločinčevi navzočnosti, zlo-
miti nad njim sodno palico in ga izročiti rablju. Ljub-
ljanski kriminalni red iz leta 1514 vsebuje dalje med
drugim tudi določbe, kdaj se mora osumljenec izprašati
s torturo. Izpovedi podane na natezalnici, je moral ob-
dolženec ponoviti, ko ga niso več mučili. Ce je svojo
izjavo preklical, so ga navadno toliko časa mučili, da se
je končno vdal ali pa je zaradi prestanih muk umrl.
Kaznovali so tudi mrtvega samomorilca.«''
Same kazni pa vsebujejo tudi nekatere ZNAČILNO-
STI:
1.	zlasti JAVNOST izvršitve,
2.	KRUTOST,
3.	diferenciranost po osebnem položaju obsojenca,
4.	diferenciranost kazni za posamezne zvrsti kaznivih
dejanj, ki smo jih že našteli.
Javnost se izvaja iz njenega delnega izvora v kultnih
dejanjih. Pridružuje pa se ji namen splošne prevencije.
Krutost ima svoj izvor v več vzrokih. Razen kultnih
obredov so utegnili potencirati krutost tudi zgledi antič-
nega prava, skupaj s svetniškimi legendami o krščanskih
mučenikih, ki domišljijo še posebej stopnjujejo.
»Razlikovanje po socialnem položaju se je kazalo v
tem, da je bil pripadnik privilegiranega stanu pravilo-
ma kaznovan z denarno kaznijo za isto dejanje, ki ga
je kdo drug moral plačati z glavo.«'
»Diferenciacija kazni je v tem, da so poznali nešte-
to oblik telesnih in premoženjskih kazni.«'
Za kazenski mehanizem pa so značilne še nekatere
posebne vrste kazni, ki so določene bodisi po talionskem
načelu ali pa po načelu zrcalnih kazni. Talionsko načelo
oko za oko, zob za zob, glavo za glavo je jasno. Povzro-
čeni poškodbi sledi enaka poškodba. Pri zrcalnih kaznih
pa se povračilo določa v takšni obliki, da se v kazni
na nek način slikovito izraža kaznivo dejanje (na pri-
mer za bogokletstvo ti odrežejo jezik, krivoprisežniku
odsekajo oba prisežna prsta). Omeniti je treba še stig-
matizacijo ali zaznamovanje, ki tudi ni tako redka oblika
kaznovanja.
Kazenski zakonik cesarja Karla V. (CCC = Consti-
tutio Criminalis Carolina) iz leta 1532 vsebuje podoben
kazenski postopek in podobne kazni. »Večina Caroline
(kot ta zakonik navadno skrajšano imenujemo) je kopija
41
Zakonika o kazenskem postopku bamberške škofije.«'
Carolina je eden najvažnejših zakonikov tistega časa.
Veljala je v celotnem nemškem cesarstvu in je imela
velik vpliv na razvoj prava v Srednji Evropi.
31. decembra 1768 pa je Marija Terezija izdala nov
kriminalni red (CCT = Constitutio Criminalis Theresia-
na), ki še vedno vsebuje 58 zločinov, ki zahtevajo smrt-
no kazen.
»Težje kazni so bile: sežig pri živem telesu ali po
predhodnem obglavljenju, razčetverjenje, trenje s kole-
som od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. Poostritve:
vlečenje na morišče s konji, ščipanje z razbeljenimi kle-
ščami, rezanje jermenov iz hrbta, odrezanje ali iztrga-
nje jezika, prebod mrtvega telesa s kolom, vplet telesa
v kolo, odsekanje roke in glave z nasaditvijo glave in
roke na kol.«®
V obdobju, ki ga obravnavamo, je bilo čarovništvo
posebno ekskluziven in nestrpnost vzbujajoč zločin. »Ob-
dobje velikih (pregonov čarovništva v Evropi) se začne
sredi 15. stoletja in traja globoko v 18. stoletje. V tem
času so zaradi tega zločina sežgali v Evropi stotisoče
ljudi, večinoma žensk, zato je to preganjanje bolj opusto-
šilo Evropo kot mnoge vojne ali epidemije. Ker je v tem
obdobju konica preganjanja uperjena skoraj izključno
proti ženskam, se ti procesi običajno imenujejo procesi
proti čarovnicam. Pregon od srede 15. stoletja, zasnovan
na novem, poenotenem pojmovanju zločina čarovništva,
prej ali slej postopno zajame vse dežele zahodne kultu-
re.«' »Od srede petnajstega stoletja pa do konca epohe
preganjanja čarovništva v Evropi poteka v bistvu pre-
ganjanje ,čarovnic'. Samo tu in tam postane tudi kakšen
moški žrtev te norosti. Teoretično in pravno pa ni
pravzaprav nikakršne razlike med čarovništvom moških
in čarovništvom žensk.
Marija Terezija ni ukinila procesov proti čarovnicam.
Ona jih preprosto tudi ni mogla ukiniti zato, ker »ni-
koli ni nehala verjeti, da vendarle obstaja možnost, da
pride človek v zvezo s hudičem in da z njegovo pomočjo
vrši čudežna dejanja. Ona je to verovanje na najbolj
jasen način uradno objavila v svojem .Splošnem zako-
niku o kazenskem postopku' (CCT) iz leta 1768.«" The-
resiana v bistvu le poostri kriterije za odkritje prave
čarovnice, kar kaže na določen napredek. »Kot posebno
mero procesualne opreznosti pa zakonik določa, da nižja
sodišča lahko v teh procesih vodijo samo preiskavo, po
zaključeni preiskavi pa morajo predmet poslati višjemu
sodišču v nadaljnjo obravnavo. Višje sodišče mora spi-
se s svojim mišljenjem poslati sami cesarici, ki prinese
končno odločitev. »Videli smo, da je cesarica ostala
v bistvu pri starem pojmovanju o zločinu čarovništva,
predpisala je samo velike mere opreznosti v postopku
zaradi tega zločina. Te mere opreznosti so morale neizo-
gibno privesti do popolnega izumiranja teh procesov.«'^
Sodomija se kaznuje s sežigom na grmadi. Vsekakor
mora zgoreti žival, če ne ujamejo storilca. In če storilcu
pred sežigom odsekajo glavo, mu je s tem izkazana po-
sebna milost. Obešanje pa velja za hujše od obglavlja-
nja. Zato ženske obešanja niso deležne. Medtem ko je
bila tortura odpravljena šele 2. januarja 1776.
Po teh določbah se je moralo ravnati tudi ljubljan-
sko mestno sodišče. Sodniku, ki bi slučajno sodil mileje,
je pretila ostra kazen. Krvno sodišče je zasedalo na
Tranči, tu je bil tudi preiskovalni zapor za težje zločin-
ce in tu je, končno, rabelj izvrševal torture. Usmrtitve
so se odvijale na Friškovcu. pozneje za svetim Krištofom,
velikokrat pa kar sredi mesta, pred rotovžem.
Sodbe so se po določbah CCC izvrševale takoj in jih
s pravnimi sredstvi ni bilo mogoče izpodbijati (na pri-
mer, da jih potrdi deželni knez, kot to trdi Vrhovec).
Izrečeni sodbi sledi razglas, prelom palice in izroči-
tev v rabljeve roke. Vse poteka po strogo določenih pra-
vilih, pritožba v malefičnem postopku ne obstaja. »Iz-
jemoma je bila možna le pomilostitev po vladarju.«'^
Theresiana dopušča možnost priziva zoper smrtno ob-
sodbo, pri čemer je treba priziv vložiti v 48 urah. Lahko
se pritožijo sorodniki ali pristojna zemljiška gosposka.
In le v tem primeru je bila kazen odložena do cesaričine
odločitve (pomilostitev/nepomilostitev).
»Jožef II. je z resolucijama 9. marca 1781 in 22. av-
gusta 1789 ustavil vse izvršitve smrtne kazni. Njegov
kazenski zakonik iz leta 1787 pozna smrtno kazen na
vislicah samo v naglem postopku (Standrecht). Smrtne
kazni je zamenjal z oddajo v obmejne trdnjave in s pri-
silnim vlačenjem brodov, kar ni bilo mnogo milejše od
smrtne kazni, (po Dolencu)«^'
Pa še to: »Prvi razsvetljeni pisec, ki se je glasno in
odločno zavzel za odpravo smrtne kazni, je bil Cesare
Beccaria.«'^ V Avstriji pa je proti smrtni kazni nastopil
»učenjak Joseph von Sonnenfels z utemeljitvijo, da smrt-
na kazen nasprotuje končnemu namenu kaznovanja.«"
Pod njegovim vplivom je Jožef II. 1787, kot smo videli,
smrtno kazen odpravil, toda že v nekaj letih (1803) je
bila v Avstriji ponovno na prizorišču.
Zaprta vrata
V obravnavanem obdobju pomeni tortura (peinliche
Frage!) ali z mučenjem izsiljeno priznanje v postopku
kazenske poizvedbe stalno prakso. Postopek torture po-
teka za zaprtimi vrati, je zavit v mreže tajnosti, pravne
oblasti ga opravljajo naskrivaj. To opravičuje tudi na-
slov.
Obtoženec ni seznanjen z obdolžitvami, pričevanji,
dokazi, kajti vednost je absoluten privilegij pregona v
sklopu kazenskega pravosodja. Sodnik ima pravico obto-
žencu prikrivati naravo zadeve, pri zasliševanju zvijačno
uporablja podtikanja. Sam in z vso oblastjo ugotavlja
resnico, ki je že docela izdelana, ker je tako že prejel
v obliki pisnih dokumentov in poročil. Ze ti elementi
predstavljajo dokaz. Pred samo izrečeno sodbo pa se
mora še enkrat srečati z obtožencem in sicer, da bi ga
zaslišal. Sodnik tudi prikriva obsojencu ime osebe, ki ga
je naznanila, kot tudi imena prič, ki ga obremenjujejo.
Ta imena se morajo pred samim obtožencem ohraniti v
popolni tajnosti. »Zato je povsem razumljivo, da so bila
na ta način široko odprta vrata neutemeljenim prijavam,
do katerih je velikokrat prihajalo iz najrazličnejših niz-
kotnih pobud, medtem ko je bila obsojencu obramba
pred anonimnimi prijavljalci in pričami onemogočena.«'®
Ugotavljanje resnice v zločinskih zadevah predstavlja
absolutno pravico in ekskluzivno oblast. »Spričo suvere-
nega pravosodja morajo utihniti vsi glasovi.«"
Kazenska poizvedba je podrejena strogim pravilom.
Je mehanizem, ki producira resnico. Sam postopek nuj-
no teži k priznanju, kajti priznanje opravičuje sodni po-
stopek. Vilfan pravi, da »se je v kanonskem pravu uve-
ljavilo pravilo, da je priznanje kralj vseh dokazov —
,confessio regina probationum'.«^" Priznanje je treba
42
doseči na vsak način, ne glede na izbrana sredstva. Ce
je potrebno, ga pač dosežejo s silo in ko je priznanje do-
seženo, tožitelju ni treba iskati drugih dokazov. »Prizna-
nje je bilo lahko prostovoljno ali izsiljeno, in v primerih
težkih kaznivih dejanj, za katera je bila predvidena
težka kazen, je bilo prostovoljno priznanje vedno zelo
redek, lahko bi celo rekli, abnormalen pojav. Praktično
torej preostane samo izsiljeno priznanje, ki ga je s po-
močjo torture in drugih podobnih prisilnih sredstev v
bistvu vselej lahko dobiti.«'' Zakonodaja našega ob-
dobja je torej sprejela torturo ter jo predvidevala
zlasti za postopke na podlagi indicov, praviloma torej
takrat, ko ni bilo neposredne zalotitve na samem
kraju kaznivega dejanja in tudi ne priznanja. Proti
koncu srednjega veka dobi tortura lastnost pravno
sankcioniranega sredstva v rednem kazenskem postopku.
V sami praksi sodišč so se uveljavili precej ustaljeni in
splošno razširjeni načini (najbolj razširjena oblika je bila
natezalnica). Se zlasti so bili zanimivi postopki proti
čarovnicam, ki vsebujejo svojo posebno logiko. Sele tu
dobi tortura svojo pravo monstruozno obliko, do svoje
najabsurdnejše manifestacije pride torej prav v preganja-
nju izvršilcev izmišljenega zločina, čarovništva. S po-
močjo najgrozotnejših muk se iz obsojenih iztiskajo naj-
bolj fantastična priznanja povsem nemogočih dejanj in
dogodkov. Praznoverje procesov proti veščam je privedlo
celo do tega, da je rabel j žrtev obril in jo po vsem
telesu pregledal za skritimi coprnijami. Zato je bilo treba
nabavljati posebne srajce.
»Poleg tega je edini način, da se ta procedura otrese
vsega, kar v njej sodi k enoznačni oblasti, ta, da postane
dejanska zmaga nad obtožencem; edina pot, da resnica
izvrši svojo oblast, je, da zločinec vzame nase svoj zločin
in sam podpiše, kar je pretehtano in na skrivaj skon-
struirala poizvedba.«''
Vsa procedura torture (inkvizicijskega zasliševanja)
pripisuje prav PRIZNANJU NAJVEČJI POMEN. Vloga
priznanja je dvoumna:
1.	očitnost stvari ni več kakor eden izmed dokazov,
2.	na drugi strani pa je priznanje najpomembnejše
med dokazi.
V srednjem veku s priznanjem postane zadeva sploš-
no znana in očitna. Priznanje je za obsodbo zaželeno.
Doseči ga je treba na vsak način. Dodati je treba še ne-
kaj indicev. REPRESIJA, da bi se ga dokopali, zavzame
mogočno mesto v sodnem postopku. »Sodne komisije za
opravljanje torture niso spoštovale nikakršnih pravil, ki
jih je takratno pravo postavljalo za ,omejevanje' tor-
ture.«'^ Obsojenca so tako dolgo in strašno mučili, dok-
ler ni priznal prav to, kar so oni hoteli. Kasneje, po tor-
turi, mora obvezno slediti spontana ponovitev izsiljenega
priznanja, ali kot pravi Vilfan: »Na torturi izsiljeno
priznanje je moral obsojenec po torturi ponoviti na za-
pisnik, sicer se je ponovila.«''*
»Obtoženec se s priznanjem zaplete v postopek: pod-
piše resnico preiskave. Ta dvakratna dvoumnost pri-
znanja (element dokaza in protista va preiskave; učinek
prisile in napol prostovoljna transakcija) nam razloži
dve veliki sredstvi, ki ju klasično kazensko pravo upo-
rablja, da bi ga doseglo: PRISEGO, ki jo mora obtože-
nec izreči pred zasliševanjem (torej grožnja, da bo za
človeško in božjo pravico veljal za krivoprisežnika:
hkrati pa je to obredno dejanje vključitve); TORTURO
(fizično nasilje, ki naj bi iztrgalo resnico, to pa mora,
da bi veljala za dokaz, ponoviti pozneje pred sodniki
kot spontano priznanje).«"
Tortura zavzema posebno mesto v kazenskem meha-
nizmu. Je surova prisila z namenom produciranja resni-
ce (potrebujemo priznanje!). Vsebuje pa dva elementa:
a)	preiskavo (ki jo za zaprtimi vrati, naskrivaj
opravljajo pravne oblasti),
b)	dejanje (ki ga obredno izvrši obtoženec).
»Obtoženčevo telo, govoreče in — če je potrebno —
trpeče telo zagotavlja, da kolesje teh dveh mehanizmov
deluje;... Nekateri krivci so dovolj trdni, da prikrijejo
resničen zločin ..., nekatere nedolžne pa mučenje prisili,
da priznajo zločine, ki jih niso zakrivili.«"
Tortura obsega različne muke. Odseva okrutnost,
kljub temu pa je urejena praksa s predpisanimi pravili,
procedurami, momenti, trajanjem, sredstvi. Je skrbno
kodificirana in bi ji lahko rekli tudi tehnika za obde-
lavo »pacienta«. CC Theresiana iz 1. 1768 vsebuje do
podrobnosti normirana, z natančnimi merami in risbami
predpisana mučilna orodja in s tem samovoljo pri tor-
turi morda nekoliko omejuje. Skicam so dodani točni
opisi načina mučenja. Torej ni vseeno, koliko so težke
uteži, kolikšna je dolžina vrvi ipd. »Tortura je stroga
pravna igra.«'^
Raznovrstni načini mučenja so bili povsod predmet
stopnjevanja, ker so posamezni načini prizadevali raz-
lično intenzivne bolečine. Tudi mučila, ki so se uporab-
ljala, lahko po vrsti razporedimo glede na intenzivnost,
okrutnost in seveda s tem povezan učinek. Lahko jih
hierarhiziramo od »najblažjih« (npr. stiskanje palcev
(compressio pollicum)) pa do »najstrašnejših« (npr. mu-
čenje na lestvi (scalae))."
Fizičen izziv odloča o resnici... »če je pacient kriv.
trpljenje, ki mu je izpostavljen, ni krivično; hkrati pa
je znamenje oprostitve, če je nedolžen.«"
TRPLJENJE
SOOČENJE
RESNICA
vsi skupaj obdelujejo pacientovo telo.
Tortura naj bi pripravila k priznanju. Navzoča je
preiskava pa tudi dvoboj. Tortura je kazen takoj za
smrtjo. Je mešanica preiskave in elementov kaznovanja.
»... Na kazenskem področju se dokazovanje ni rav-
nalo po dualističnem sistemu — resnično ali zmotno —
temveč po načelu kontinuiranega stopnjevanja: stopnja,
ki so jo dosegli pri dokazovanju, je že bila stopnja krivde
in je zato implicirala stopnjo kazni. Osumljenec je že
zato, ker je bil osumljenec, vselej zaslužil določeno ka-
zen: ni bilo mogoče, da bi bil kdo po nedolžnem osum-
ljen.«3''
Zato se osumljenec, ki je ostal zgolj osumljenec, del-
no kaznuje, nikakor pa ne oprosti. Praksa kaznuje za-
radi že zbranih indicov in uporablja ta začetek kazni, da
bi izsilila preostalo resnico, ki še manjka. Tortura je
torej dvojen obred:
1.	obred, ki producira resnico (zaželeno priznanje),
2.	obred, ki kaznuje.
»Telo, ki ga v mukah zaslišujejo, je točka, kjer se
aplicira kazen, in kraj, kjer se izžema resnica.«^'
Kazenski proces z uporabo torture »ni bil v bistvu ni-
kakršen proces, temveč ena od najsramotnejših karika-
tur kazenskega procesa, kar jih pozna zgodovina ... Pri
celoti te institucije pa je bil najhujši sam način vodenja
procesa, ki ga lahko smatramo za vzoren primer, kakšen
kazenski proces ne sme biti.«"
43
Praksa I
Prestopki lažjega značaja so bili pogostejši od težjih.
Pravosodje je zaradi tega moralo nabaviti kaznovalno
opremo, ki prepušča hudodelnika zasramovanju, za-
smehu, objestnim šalam. Obsojenega se javno izpostavi
— priklene se ga k steni, sramotilnemu stebru (pran-
gerju), križu. Postavljali so jih tudi na sramotilne odre
in okraševali z napisi, ali pa so jih zaprli v sramotilno
(norčijsko) kletko. Eksistirajo še živi ali leseni osli, kla-
de, sramotilne klopi, trlice, pa jerbasi za potapljalko.
»■Ljudska domišljija in šegavost si je izmišljala vse
mogoče, da bi mik kaznovanja povečala v naslado šte-
vilnih opazovalcev, ki jih je bil zlostavljeni grešnik
kdaj opeharil ali razžalil.«^'
Sramotni steber je torej služil namenu — javnemu
smešenju. Namen tiranja prestopnikov k prangerju
predstavlja ukrep pravosodja, da žrtev čimbolj poniža.
Onečaščenje je igralo važno vlogo v vseh tedanjih teo-
rijah kaznovanja. Ljudje so zvedavo opazovali njego-
vo trpljenje, obsojenec je bil tarča zasmehovanja, pso-
vanja, tepežkanja, dovtipov, roganja in objestnih šal.
Ne manjka tudi obmetavanja s kamenjem, blatom in
razno nesnago. Večkrat je množica nenavadno nasilna.
»Da je bila sramota čimbolj poznana, so kazen izvr-
ševali zlasti ob tržnih dneh, včasih so z godbo naravnost
vabili ljudi, da so si ogledali obsojenca in ga pomagali
sramovati (v uradnem izrazoslovju so dejali, da mu je
smel vsakdo ,njegovo čast obrezati').«'"' Sramotilno
kazen pa je vedno bolj pogosto dopolnjevalo javno bi-
čanje. Korobač je pel tako nad moškim kot nad žensko,
javna na trgu, vsem na očeh, v svarilo in užitek hkrati.
Pred ljubljanskim rotovžem je stal lesen osel. Ka-
zen, ki so jo izvrševali na tej leseni živali, je še posebej
zanimiva, čeprav kot pravi dr. Josip Mal »ta šport ni
bil bogvekaj mikaven«.'' Oslov hrbet je bil navzgor
namreč ošiljen, za nameček pa se obsojencu obtežijo
še noge. Tudi ljubljanski peki se niso preveč naprezali,
da bi jih doletela potapljalka. Ljubljanica je bila pred
prekopom skoro stoječa, umazana in zasmrajena, pač v
stilu takratne komunalne ureditve, zato kopel v njej ni
prav nikogar mikala. »Kazen potapljanja z jerbasom
v vodo ali smrdljivo mlakužo mestnega jarka je bila
v Evropi zelo razširjena za nepoštenost v pekovski
obrti.«'' Kot navaja dr. Josip Mal, so potapljalko iz-
vrševali (zadaj) za kruharno pri Čevljarskem mostu.
»V norčijsko kletko pred magistratom so radi zapi-
rali pijance in razuzdance, jih obmetavali z gnilimi ja-
bolki in zaprtki ter jih na vse mogoče načine dražili in
,za norca imeli'.«''
Krivčevo telo torej izpostavijo ob belem dnevu. Kri-
vec mora biti nekakšen javen nosilec dejanja pravice.
»Iz krivca naredi glasnika njegove lastne obsodbe...,
razglasi svoj zločin in pravico, ki so mu jo odmerili, s
tem, da ju fizično nosi na telesu.«" Priklenjen h kazno-
valni opremi nosi svojo obsodbo in resnico zločina, ki
ga je storil. Izpostavitev za lažje prestopke je ZAZNA-
MUJOČA, njen namen je, da žrtev onečasti z vsem bli-
ščem, ki ga premore ljudska domišljija.
Praksa II
Pisalo se je leto gospodovo 1611. Krvnik se je tega
leta krepko udejstvoval. Dne 8. in 11. januarja je rabelj
(Adam Eppich) mučil na lestvi konjskega tatu z Iga,
5. februarja ga je prebičal; 23. februarja pa je »torkvi-
ral« (lat. torqueo = viti, sukati, vrteti, naposled mučiti
(z natezalnico)) nekega Smledničana in nekega Mikca,
26. februarja je Mikca zopet torkviral, 5. marca pa ga
je ščipal z razbeljenimi kleščami in ga potem obglavil.
Dne 4. maja je mučil Janžeta Krističa, požigalca. Poži-
galcem so še posebno ostro sodili. »Kadar so jih ujeli, so
jim iz samega ognja navezali goreče poleno ali tram za
vrat ali hrbet.«" 7. maja je rabelj Krističa sežgal na
grmadi.
Leta 1635 so Štajersko in Kranjsko zajeli kmečki
upori. T.i. »drugi slovenski kmečki upor« leta 1635 spa-
da med največje kmečke upore na Slovenskem. Krajiš-
nikom iz Vojne krajine ga je uspelo zadušiti. Na Kranj-
skem so zajete uporniške voditelje kaznovali zemljiški
gospodje sami, le nekaterim je sodil ljubljanski mestni
sodnik. »Sodni zapisnik z dne 26. novembra 1635 pove o
njih naslednje: ,Jurij Leveč je bil obglavljen z mečem
in mrtvo telo razčetverjeno, kosi trupla obešeni na šti-
rih odprtih cestah. Jurij Dolar in Janže Drolec sta bila
za svoj zločin obsojena na dosmrtno robijo v Rabu na
Ogrskem.'«'"'
»Dne 21. aprila 1705 je bil zaradi criminis bestialitatis
(sodomije) obglavljen in nato sežgan z obsojeno živaljo
vred neki Hans Skeeb.«'" »Po srednjeveškem pravnem
naziranju je namreč bilo treba kaznovati s smrtjo tudi
živali, ker z rjovenjem niso kričale za pomoč proti zlo-
činu.«^^
Podobnih usmrtitev je bilo še mnogo. Ali so grešnika
po cesarski pravici obesili, ali so nekemu Mihaelu leta
1644 odsekali desnico, ga obglavili in upepelili na grma-
di, ali pa Košič Gregorja, ki ga je rabelj pri sramotnem
stebru (pred rotovžem) dvakrat uščenil z razbeljenimi
kleščami v prsi, nato pa ga je na morišču od zgoraj
navzdol stri s kolesom. Onemu so spet odbili glavo in
jo pribili na vešala, njo — coprnico, pa je obglavil in
sežgal na grmadi.
Seveda so takšno kaznovanje zahtevali težji prestop-
ki, ki pa se nikakor ne ujemajo z današnjim pojmova-
njem le-teh. Jih je zelo veliko. Hibbert navaja, da si v
Angliji izgubil življenje že za posekano drevo v drevore-
du. Gre za slovesne usmrtitve. Pri teh ne gre brez
neznosnih muk. Opazili smo, da so vsakega mučili na
določen način. Mučilna kazen je preračunana po natanč-
nih pravilih. Gre za obsežno fizično-kazensko vednost.
»Muke so tehnika in jih ne smemo enačiti s skraj-
nostjo divjanja brez zakona. Da bi kazen lahko bila
muka, mora ustrezati trem glavnim kriterijem: najprej
mora povzročiti določeno količino trpljenja, ki se je si-
cer ne da natančno izmeriti, lahko pa jo ocenimo, pri-
merjamo in hierarhiziramo; smrt je muka toliko, koli-
kor ni zgolj odvzem pravice do življenja, temveč je iz-
vedba in sklep pretehtanega stopnjevanja trpljenja od
obglavljenja — ki omeji muke na en sam gib in na en
sam trenutek: ničelna stopnja muk — do razčetverjanja,
ki ga razvleče malone v neskončnost, vmes pa obešanje,
grmada in kolo, na katerem se dolgo umira; smrt —
muke je umetnost zadrževanja življenja v trpljenju,
tako da ga razdeli na ,tisočero smrti' in — še preden
življenje preneha — doseže ,the most exquisite agonies'.
Muke temeljijo na celi kvantitativni umetnosti trplje-
nja. Pa še več: ta produkcija je urejena. Muke povezu-
jejo vrsto telesne poškodbe, kvaliteto, intenzivnost in
dolžino trpljenja s težo zločina, z zločinčevo osebo in
žrtvino stopnjo.«^' Gre za pravni kod bolečine. Sodišče
določa kam se položi goreči tram (požigalcu), ali vrsto
44
pohabe (odsekana desnica) ipd. Muke morajo žrtev ZA-
ZNAMOVATI. Njihov namen je »da onečastijo žrtev
bodisi z brazgotino, bodisi z bliščem, ki jo spremlja;
čeprav je funkcija muk ,očiščenje' od zločina, muke ne
pobotajo; okrog telesa ali, bolje, na samem obsojenče-
vem telesu zarisujejo znamenja, ki se ne smejo izbri-
sati; v spominu ljudi se bo vsekakor ohranil spomin na
izpostavitev, na sramotilni steber, na trpinčenje in na
trpljenje, ki so jih nedvomno ugotovili.«^"
Skratka: muke morajo biti lesketajoče, čudovito in
mojstrsko izvedene. Vsi jih morajo videti. Morajo biti
zmagoslavje pravosodja. Skrajno nasilje je sredstvo nje-
gove slave. Kričanje in stokanje ni sramotno, temveč od-
seva moč pravosodja. Zato nekatere muke trajajo še po
smrti (spomnimo se Jurija Levca). »Pravosodje prega-
nja telo še onkraj slehernega možnega trpljenja.«^'
Kazenske muke so diferencirana produkcija trplje-
nja, organiziran obred, ki zaznamuje žrtve, prikaže ob-
last, ki kaznuje. Nikakor ne eksistirajo zgolj zaradi
besnosti pravosodja. »Ekscesi muk obsegajo celo eko-
nomijo oblasti.«"
Kazen z mukami se izvršuje javno. Telo obsojenca
je v ceremonialu javnega kaznovanja nosilec primarne
vloge. »Krivec naj ob belem dnevu nosi svojo obsodbo
in resnico zločina, ki ga je storil. Njegovo telo, ki ga
razkazujejo, vodijo, izpostavljajo, mučijo, mora biti ne-
kakšen javen nosilec procedure, ki je vse dotlej ostaja-
la v senci; v njem, na njem mora dejanje pravice postati
za vse merljivo.«^'
Horizonti procedure:
A)	Procedura bleščeče izvršitve kazni naredi iz kriv-
ca glasnika njegove lastne obsodbe. Obsojenec sam raz-
glaša svoj zločin, hkrati pa tudi pravico, ki mu je od-
merjena. Zločin in odmerjeno pravico nosi na telesu.
B)	»Funkcija pravnih muk je, da zaradi njih zašije
resnica: zato še pred očmi občinstva nadaljujejo zasliše-
valsko delo ... Muke, ki so se dobro posrečile, opravi-
čujejo pravosodje, kolikor razglašajo resnico v samem
telesu mučenega ... Ce sleherni izmed akterjev kazno-
valne ceremonije dobro odigra svojo vlogo, učinkuje ta
ceremonija kot dolgo javno priznanje.«^®
C)	Muke odsevajo sam zločin. Vzpostavi se lahko
vrsta razmerij :
C) Vloga poslednje preizkušnje. Agonija na mori-
šču pove neko določeno resnico, ki pa ima večjo inten-
ziteto, saj jo spodbuja kruta bolečina. Odvija se na
stični točki SODBA LJUDI — BOZJA SODBA. Je jav-
na, kar ji daje lesk. Usmrtitev je akt, kjer se mučno
umre. Trpljenje inkvizicijskega zasliševanja ne konča
igre. Sledi mu javno trpljenje. Rešiti je treba dušo ob-
sojenca. Muke, ki jih doživlja, prikažejo pekel. Tuzem-
ske bolečine so pokora, ki naj bi olajšala kazni v on-
stranstvu. »Bog bo gotovo upošteval tako mučeništvo, če
ga je obsojenec vdano prenesel. Okrutnost zemeljskega
kaznovanja se kot odbitek vključuje v prihodnjo ka-
zen: vanj se zarisuje obljuba, da bo odpuščeno. Lahko
pa tudi rečemo: mar tako hudo trpljenje ni znamenje,
da je Bog krivca prepustil človeškim rokam? Tedaj mu-
ke še zdaleč ne obetajo prihodnje odveze,, pač pa predo-
čajo bližnje prekletstvo; ali ni tedaj to, da obsojenec
umre hitro in brez podaljšane agonije, dokaz, da ga je
Bog hotel zavarovati in preprečiti, da bi se ga polastil
obup? To trpljenje je potemtakem dvoumno, saj lahko
pomeni resnico zločina ali zmoto sodnikov, zločinčevo
dobroto ali zlobo, ujemanje človeške sodbe z božjo ali
razliko med njima. Od tod ta strašna zvedavost, zara-
di katere se gledalci gnetejo okrog morišča in trpljenja,
ki ga na njem razkazujejo; v njem razbirajo zločin in
nedolžnost, preteklost in prihodnost, tuzemskost in več-
nost. To je trenutek resnice, ki ga vsi gledalci prever-
jajo: sleherno besedo, sleherni krik, trajanje agonije,
upirajoče se telo, življenje, ki v njem noče ugasniti, vse
to je znamenje.«'*'
Nekdo umira dolgo, drugi v izrazitih krščanskih ču-
stvih in gane občinstvo z vero in kesanjem, ki ju po-
kaže. Drugi spet grozljivo tuli, ali pa se mu začne me-
šati.
»Večkrat mučeno telo zagotavlja sintezo realnosti
dejstev in resnico preiskave, aktov procedure in zločin-
čevega govorjenja, zločina in kaznovanja. Je potemta-
kem odločilen del kaznovalne liturgije, v kateri mora na-
stopati kot soigralec v proceduri, ki se razvršča okrog
strašnih suverenovih pravic, pregona in tajnosti.«'"
Političnost
Kršitev prizadene pravico tistega, ki uveljavlja za-
kon. Zločin namreč napade vladarja osebno, kajti sila
zakona je vladarjeva sila. Vladar določa zakone, ki ve-
ljajo v deželi; zakoni izhajajo od vladarja, od njegove
avtoritete.
Krivično dejanje se godi znotraj njegove monarhije,
žali njegovo fizično osebo. Zakon ne teži zgolj k temu, da
bi varoval, temveč tudi h kaznovanju tistih, ki kršijo
prepovedi oblasti, prezirajo avtoriteto.
»V najbolj pravilni izvršitvi kazni, v najnatančnej-
šem spoštovanju pravnih form vladajo dejavne sile ma-
ščevalnega povračila. Muke imajo potemtakem pravno-
politično funkcijo.«" Lesketajoča procedura naj bi ob-
novila ranjeno suverenost. Njen namen pa je poudariti
nesorazmerje, ki vlada. Podložnik si je upal kršiti zakon,
zato vsemogočni monarh uveljavlja svojo moč. Premoč
ni preprosto premoč prava, temveč se fizično močnejši
vladar loti telesa kršilca, da bi zastrašil druge morebitne
kršilce, jim dal zgled, kaj jih čaka, hkrati pa pokazal,
da je avtoriteta, ki ima dovolj moči. Vladar razpolaga z
vojaškim aparatom. Upirajoče kmete 1. 1635 premagajo
krajišniki iz Vojne krajine. Kazni, kot smo videli, so
bile okrutne. Stroge kazni za upornike so potrebne za
zgled drugim. Vsi naj zaznajo suverenovo navzočnost.
Poleg tega, da s kršitvijo prepovedanega žališ vladarja,
pa žališ tudi BOGA. Tudi zato je potrebno strašno ma-
ščevanje.
»Javna usmrtitev je več kakor dejanje pravosodja, je
manifestacija moči; ali bolje, v njej se razgrinja proti-
slovje kot fizična materialna in strah zbujajoča suve-
renova moč. S ceremonijo muk o belem dnevu zašije
razmerje sil, ki daje zakonu oblast.«"
45
Vladar pa predstavlja še eno silo. Lahko tudi od-
pravlja zakone, ali pa ustavi izvršitev kazni.
Rabelj
»Krvnik ali rabelj, kakor ga navadno imenujemo s
tujo besedo je človek, čigar poklic je izvedba telesnih,
zlasti smrtnih kazni, ki jih je izreklo kazensko sodišče .. .
ta ustanova (je) postala splošna šele proti koncu srednjega
veka, v dobi čarovniških pravd. Takrat je tortura izrinila
prejšnje .presedmovanje', dokazni postopek, po katerem
je najmanj šest oseb poleg tožnika vzelo na svojo vest,
da je osumljeni in priprti splošno na slabem glasu kot
nevaren človek in da je zagrešil dejanje, vredno smrtne
kazni. Zlasti delikti čarovnic (crimen magiae) tedaj niso
bili drugače dokazljivi nego s priznanjem. Zato pa je bila
potrebna natezalnica in poleg krvnega sodnika tudi RA-
BELJ.«"
Ljubljanski krvnik po nemškem pravu ni bil brez-
časten človek. V družbeni realnosti in praksi pa je to
prav gotovo bil. Doletevale so ga razne izolacijske sankci-
je, kot na primer:
—	mora nositi posebno oblačilo,
—	v cerkvi je zanj rezerviran poseben prostor,
—	pri obhajilu pa se mu odkaže zadnje mesto.
Vsi so se ga ogibali. Mesta so mu odrejala stanovanje
daleč od strnjenih mestnih ulic, odrekala so mu celo
meščansko pravico.
Poklic rablja često predstavlja družinsko tradicijo.
Za svojo obrt imajo pogosto svoje pečate. »Posel je
delikaten in zahteva mirno roko, urne, hladne in prera-
čunljive možgane ter spretnost, kar vse najdemo samo na
področju velikih umetnosti... Rabelj tudi ne sme biti
čustven . .. Navadno je brez domišljije in često pobožen.
Nesmiselno je, če ga zaničujemo ali se mu rogamo.
Služabnik države je.«"
Fabjančič meni, da je Ljubljana dobila svojega prve-
ga krvnika še pred 16. stoletjem. Prej je izvrševanje
smrtne obsodbe verjetno prepuščeno sodnim biričem
oziroma hlapcem krvosodne gosposke. Ljubljanski rabelj
je služboval pri vicedomu in ne v mestni službi. Deloval
pa ni le na območju ljubljanskega mestnega krvnega
sodišča, temveč tudi v okolici. Plačeval ga je magistrat.
Za opravljanje svojega umetniškega dela je imel rabelj
posebne tarife. Taksa za opravljanje posla je v vseh
podrobnostih predpisana. Poleg plačila v denarju je pil
tudi vipavca ali teran. »Od leta 1628 so mu nehali dajati
vino ,in natura', zato pa so mu zvišali tarifo.
Zastavlja se nam vprašanje, kako okarakterizirati
rablja. Rablja lahko opredelimo kot TEHNIČNO OSEBO
v kaznovalnem mehanizmu. V tem mehanizmu igra do-
ločeno vlogo, opravlja določene funkcije. Na vprašanje
katere funkcije opravlja, mislim, da ni težko odgovoriti.
Rablju lahko prisodimo dve funkciji in sicer:
1.	funkcija pomočnika IZPRAŠEVALCA;
2.	funkcija IZVRŠEVALCA.
POMOČNIK IZPRAŠEVALCA! Poleg krvnega sod-
nika procedura torture potrebuje tudi rablja. Rablju se
obsojenci predstavljajo. Njegova naloga je, da z muče-
njem obsojenčevega telesa izsili priznanje, ki opravičuje
sodni postopek. Rekli smo, da je priznanje kralj vseh
dokazov, da ga je treba doseči na vsak način, zato je tu
rabljeva vloga izredno pomembna. Svoje delo mora dobro
opraviti. Poizvedba mora doseči, da obtoženec (kriv ali
ne kriv) podpiše s priznanjem svoj zločin. Rabelj mora
zmagati nad obtožencem, kar lahko označimo tudi z zma-
go pravosodja nad prestopnikom.
IZVRŠEVALEC! Rabelj nosi tudi odgovornost pred-
stave mučenja (usmrtitve) v javnosti. Muke morajo biti
izvedene natančno, umetniško. Poskrbeti mora za njihovo
spektakularnost, za učinek. Njegovo nasilje in divjaštvo
je seveda zakonito. Posega v pacientovo telo. Muke mo-
rajo biti odete z vsem leskom, kajti odsevati morajo zlo-
čin. »Rabelj ni preprosto nekdo, ki uporablja zakon,
temveč nekdo, ki uporablja silo; je AGENT NASILJA,
ki se loteva nasilja zločina, da bi ga ukrotil. Je materialno,
fizično nasprotnik tega zločina. Včasih usmiljen, včasih
pa zagrizen nasprotnik.«" Gnusen in okruten zločin naj
bi bil potenciran s še bolj okrutno kaznijo.
Njihovo mojstrsko delo »je bilo posebej posrečeno
obglavljenje obsojenca«.'' Ce svojega posla ni dobro
izvršil, ga je to lahko stalo glavo. Izvesti mora pač vse,
kar veleva sodba. V mestnem arhivu ljubljanskem se je
namreč ohranil naslednji pisan obrazec iz leta 1751, ki
nam to potrjuje. Govori o tem, kako je krvni sodnik
izročil delikventa rablju:
Sodnik kliče: »Mojster
Janez Jurij, v prvič!« »Mojster
Janez Jurij, v drugič!« »Mojster
Janez Jurij, v tretjič!« . . . (ko
rabelj potrdi svojo prisotnost op. a.)
»Ti prevzameš navzočega
ubogega grešnika v svoje roke in
vezi, ga daš odvesti ven na mori-
šče, tam ga v njegovo popolnoma
zasluženo plačilo usmrtiš z vrvjo,
da se zlo kaznuje in dobro
zasadi.«
Nato zlomi gospod krvni
sodnik palico in jo vrže dol
preko grešnika. Izreče zadnjo
besedo : »Bog mu bodi milosten
in usmiljen!«
Pri vislicah mora gospod
krvni sodnik prisostvovati ekse-
kuciji do konca. In ko je ekseku-
cija končana, vpraša rabelj, ali
je vse izvedel, kakor veleva sod-
ba. Nato mora krvni sodnik odgo-
voriti: »Pravilno si opravil
svojo stvar, zato prejmeš tudi
plačilo.« Ce pa bi proti pri-
čakovanju napravil rabelj kaj
nepravilnega, mora v takem pri-
meru gospod krvni sodnik po nje-
govem govoru objaviti: »Poklican
boš na odgovor za svoje ravnanje
in potem prejmeš plačilo.
Similarno potrditev našega izvajanja najdemo tudi pri
Foucaultu. »V ceremoniji muk je še zmeraj nekaj izziva
in dvoboja. Ce zmaga rabelj, če se mu posreči z enim za-
mahom sneti glavo, ki so mu jo ukazali odsekati, jo
pokaže ljudstvu, jo postavi na tla in nato pozdravi
občinstvo, ki njegovo dejanje močno odobrava s ploska-
njem, če pa mu spodleti, če se mu ne posreči ubiti, kakor
je treba, je (torej) lahko kaznovan.«"
Usmrtitev mora biti torej slovesna, mučenje je prera-
čunano po natančnih pravilih. Muke morajo biti bleščeče,
vsi jih morajo videti, morajo biti glorifikacija pravosodja.
46
Zato je rabljeva vloga tudi v tem kaznovalnem obredju
izredno pomembna. Včasih izrečena sodba zahteva še
posebne sposobnosti rablja, ki jih lahko označimo na
kratko s tei-minoma kirurg ali mesar. (Od izvlečenja
srca, jeter ipd. notranjih organov in pritrditev le-teh na
posebej pripravljene kline, ki popestrijo samo sceno.)
Namen takšnega kirurškega (mesarskega) posega je naj-
brž doseči še posebno zmagoslaven učinek. »V podobi, ki
očitno spominja na mesnico, se neskončna destrukcija
telesa pridružuje spektaklu: sleherni kos je postavljen
na ogled.«'"
Leta 1776 je bila tortura odpravljena. »Rabelj je sicer
še do leta 1856 ostal v Ljubljani, njegovo delo pa je posta-
lo bistveno drugačno. Poslej je bil res pravi ,Nachrich-
ter, zadnji sodnik, ki je ,sodil' iz življenja v smrt in ne
več tudi pomagač preiskovalnega sodnika.«"
Spektakel
Naj gre za izpostavitev na sramotnem stebru ali
usmrtitev na kolesu podkrepljeno z vsem sijajem muk,
gre za dogodek, ki se odvija v javnosti. Dogodek lahko
imenujemo spektakel, uvrstimo pa ga lahko v poseben
sklop: sodi v zgodovino spektakla.
In sicer gre za kaznovalni spektakel, za sijajen obred,
kjer je mučeno, razkosano, pohabljeno ali stigmatizirano
telo, v živem ali mrtvem stanju, IZROČENO POGLE-
DOM. Javna izvedba kazni je torej predstava. Se bolje:
zasluži si vzdevek GNUSNI TEATER. Pri kazni — spek-
taklu z odra veje nejasna groza. Gre za spektakel kot tak,
kot znamenje barbarstva, kot nemoč vpliva razuma in
vere na človeški duh. Kaznovalna praksa nikakor ni
sramežljiva, kazni se potegujejo za svoja mesta v hierar-
hiji okrutnosti. Gre za umetnost neznosnih bolečin, za
dolgotrajne kričeče procese, kjer se smrt zavlačuje z
dobro premišljenimi prekinitvami.
Uprizoritev trpljenja je spektakel. Mučeno telo in kri
zagotavljata bhšč. Je atrakcija, ki vabi gledalce k ogledu.
Gre za specifično obliko gledališča (nikakor pa ne za
klasično obliko), ki opravlja specifično družbeno funkcijo.
RazHčne zgodovinske epohe so namreč privilegirale
(bolje potencirale op. a.) različne zvrsti gledališča.«''
Za naše obdobje bi lahko dejali, da je prav ceremonija
muk tista specifična oblika gledališča, ki je potencirana.
To je tedanja gledališka ponudba namenjena ljudstvu.
»■... gledališče (je) najprej in predvsem predstava, in
ves lesk, s katerim je mogoče povečati privlačnost, je
namenjen temu, da poveča ,izjemnost' te predstave —
tj. kraja in časa gledališke uprizoritve. Vsi prijemi, s
katerimi je mogoče povečati odličnost gledališkega ,do-
godka', pa so le dodatni postopki — gledališki kraj in čas
definira edinole predstava.«'^
»Samo uprizarjanje je vselej uprizarjanje za nekoga
— in za ,nekaj'... Predstava je po svoji naravi name-
njena gledanju, in gledališki kraj in čas, katerih pomemb-
nost se nam je vsilila, sta torej očitno kraj in čas za
zbiranje gledalcev, ZBIRALIŠČE OBČINSTVA. Gleda-
lišče je torej očitno predvsem zbirališče nekega določe-
nega občinstva, zbirališče, ki to občinstvo — vsaj za čas
predstave in vsaj v ,domišljiji', ideološko — konstituira
ali vsaj potrdi kot specifično (družbeno) skupino. Gleda-
lišču je torej inherentna socialna, če ne celo socializa-
cijska funkcija.«''' Posameznik se nekako znajde v skupi-
ni, ki jo gledališče konstituira, ji pripada, ker je pač
tam, na zbirališču skupine.
Namen javnega kaznovalnega spektakla je pritegniti
gledalce, hkrati pa tudi vzgojni namen. Računa na za-
straševalni učinek in splošno prevencijo kriminala. Jav-
nost usmrtitve reprezentira svarilno moč. Sicer pa mislim,
da nam naslednji odlomki iz Hibberta pojasnjujejo naše
izvajanje:
»Šerifi niso niti za hip pomislili na to, da bi usmrčevali
med zidovi jetnišnice. To možnost je sploh redkokdo
upošteval. Celo razsvetljeni reformatorji kot William
Eden in Jeremy Bentham so bili prepričani, da bi smrtna
kazen izgubila velik del svarilne moči, če usmrtitve ne
bi bile javne. Bentham se je celo zavzemal za še bolj
grozljiv obred kot šerifi: Oder naj bi bil črn, služabniki
pravice v krepu, rabelj pa naj bi nosil krinko, ,da bi
bil njegov videz še strašnejši;' pri usmrtitvi naj bi bili
navzoči sodniki, .resna in verska glasba, pa naj bi pri-
pravila srca gledalcev na važen pouk, ki ga bodo de-
ležni'.«" Torej se zavzema za bolj spektakulären obred
in nore gledališke novotarije. Samuel Johnson ga je sicer
silovito napadel, kljub temu pa je menil, da so najboljše
stare metode, stari »Tyburn«." Pravi: »Namen usmrtitev
je, da pritegnejo gledalce. Ce tega ne store, ne ustrezajo
svojemu namenu. Stara metoda je bila najbolj zado-
voljiva za vse: občinstvu je sprevod z obsojencem ugajal,
zločincu je lajšal njegovo obsodbo ...« Večina ljudi se je
strinjala z nazori doktorja Johnsona."
Država je organizirala drugim v poduk spektakularne
javne usmrtitve. Vendar se kaj kmalu izkaže, da ljudje
za ta strašilni poduk z vzgojnim namenom, ki so si ga
oblasti obetale od smrtne kazni, niso dovzetni. Predvide-
vam, da so bile vse oblike javnega kaznovanja dobro
obiskane. Vendar obeti vzgojnih učinkov niso prinesli
pozitivnih rezultatov. Število zločinov se ni zmanjšalo
kljub okrutnim spektaklom, ki se uprizarjajo. Ce pa ne
preprečujejo zločinov, potem je logična posledica, da je
javen in mučen odhod v smrt zgrešen koncept. Ne služi
namenu: splošni prevenciji kriminala. Se bolje: žeparji
sredi množice dobijo priložnost, da njihov poklic doseže
naslado.
Charles Dickens je 1. 1849 prisostvoval obešanju za-
koncev Manning. Times piše, da je bil »ves iz sebe in
zgrožen spričo nizkotnosti prizora«. »Nimaš pojma, kako
je bilo v resnici pri usmrtitvi obeh Manningov,« je pisal
nekemu prijatelju. »Ljudje so se obnašali tako nepopisno
strašno, da se mi je še nekaj časa zdelo, da živim v mestu
samih hudičev.«" Se leta 1864 Times poroča, da je
bilo v ožjem in širšem okolišu vislic opaziti ,rop in na-
silje, glasen smeh, preklinjanje, pretepanje, razuzdanost
in kosmato kvantanje.' Med gledalci so bili najbolj
,nepoboljšljivi izmečki' Londona, ,sleparski kvartopirci,
tatovi, kockarji, ljudje, ki žive od stav, propadli roko-
borci ... iz cenenih javnih zabavišč in biljardnic'.«"
»Leta 1853 se je s člankom v ,New York Herald
Tribune' kritično ozrl na smrtno kazen tudi Kari
Marx... in naglasil, da bi bilo — namesto proslavljanja
,rabljevega dela', ki ,odstranjuje del zločincev, da bi
napravili mesto novim' — mnogo koristneje razmišljati
o sistemu, ki te zločince stalno in ,vedno znova rojeva'.«^"
Marx tudi pravi: »Kazen se nasploh zagovarja ali kot
sredstvo poboljševanja ali kot sredstvo zastraševanja. (...)
Ali, obstaja zgodovina, obstaja statistika — oni pa
kažeta, da še od Kajnovega časa kazen nikogar ni po-
pravila niti zastrašila. Nasprotno.«''
»Torej vzgojno dejstvo smrtne kazni je, vsaj po
rezultatih obstajajočih znanstvenih raziskovanj, ravno
nasprotno od zaželenega. Namesto da potencialne zlo-
47
cince odvrača od zločina, smrtna kazen nekatere med
njimi vzpodbuja da zločin izvršijo. Namesto da deluje
preventivno, smrtna kazen brutalizira ali posurovi vsaj
neko število potencialnih morilcev.«'^
Javne eksekucije torej niso več primerne. Prišel je
čas, da se eksekucije umaknejo za zidove jetnišnic, na
skrita morišča. »-Sele tedaj usmrtitev ni bila več spektakel
in je bila le še čudna skrivnost, ki sta jo poznala le
pravosodje in obsojenec. Dovolj je, če omenimo vse te
varnostne ukrepe, pa lahko razumemo, zakaj je kazenska
smrt pravzaprav še danes spektakel, ki ga je treba prav
zato PREPOVEDATI.«"
Lahko pa bi tudi dejali: »V mučilnih ceremonijah je
glavna oseba ljudstvo, ki mora biti dejansko in nepo-
sredno navzoče, da se lahko dogajajo. Muke, ki bi zanje
vedeli, njihovo dogajanje pa bi bilo tajno, sploh ne bi
imele smisla.«'^
Ljudstvo torej v uprizoritvah smrti igra veliko vlogo.
Poklicano je kot gledalec. Ni dovolj, da se ve, mora se
videti, zato je tudi prizorišče postavljeno na javne trge
in poti. Morišča in stebri predstavljajo kaznovalno opre-
mo prizorišča. Gledalci preverjajo ali je kazen izvršena
z vso strogostjo, hkrati pa tudi sami kaznujejo.
Občinstvo torej presoja izvršitev kazni, presoja delo
rablja, obnašanje obsojenca. Gre za odnose JAVNOST —
RABELJ — OBSOJENEC. Govorili smo že o tem, da mora
rabelj dobro opraviti svojo nalogo. Ce jo opravi šuš-
marsko, mu grozijo razne sankcije, celo smrt.
»Značilen primer je bilo obglavljenje vojvode Mon-
mouthskega, ki ga je opisal Macauley.
,Tu imaš šest gvinej,' je rekel Monmouth rablju. ,In
nikakor me ne mrcvari, kot si mojega lorda Russella.
Slišal sem, da si ga trikrat ali štirikrat mahnil.'
Rablja so te besede zmedle, tako da je skoraj docela
zgrešil vojvodov vrat in mu prizadel le majhno rano:
Vojvoda se je začel otepati, dvignil se je s klade in
očitajoče pogledal rablja. Glava se je še enkrat spustila
dol. Rabelj je udaril spet in spet, a še vedno se je glava
držala vratu in telo se je še vedno premikalo. Iz množice
so se začuli kriki jeze in groze. Ketch je s kletvico od-
vrgel sekiro. ,Ne zmorem tega', je rekel, ,nisem dovolj
srčen.' ,Poberi sekiro, človek!' se je zadri šerif. ,Vrzite
ga čez ograjo!' je rjovela drhal. Končno je rabelj le
pobral sekiro. Dva nadaljnja udarca sta upihnila zadnjo
iskro življenja; vendar je moral rabelj z nožem ločiti
glavo od ramen. Množica je bila že tako razjarjena, da je
rablju grozila nevarnost, da ga bodo raztrgali na kose,
in so ga pod močno stražo odpeljali proč.«'' Občinstvu,
ki mu je spektakel mučnega umiranja namenjen, torej ni
vseeno, kako se le-ta odvija. Je razsodnik, ocenjevalec.
Napeto posluša vsak krik obsojenca; vsako »šinfanje«
oblasti, ki se ob poslednji agoniji na zemlji lahko sprosti
z vso energijo. Včasih je obsojeni mrk, hladen, molčeč in
pogumno gleda mučni »smrti s koso« v oči. Drugi pa
spet izliva močna verska čustva, kar je seveda v stilu
časa. V stilu časa zato, ker ne smemo pozabiti, da je
krščanska religija, vera, mitologija prisotna kot temeljna
oblika gledanja na svet.
Počasi in v slovesnem sprevodu so prišli na morišče.
Na morilski oder zmagoslavno pride rabelj. Sekira težko
pade, kri brizgne, glava odleti. Rabelj je uspešen. Dvigne
glavo in jo nasmejan kaže množici. S tem naredi močan
vtis. Glavo zakotali po tleh. Rabelj je požel aplavz in
navdušeno odobravanje množice. Atraktiven spektakel
spremlja tuljenje. Občinstvo je z usmrtitvijo zadovoljno.
V tej tezi nam pritrjuje tudi Fabjančič: »Njihovo ,moj-
strsko delo' je bilo posebno posrečeno obglavljanje ob-
sojenca.«"
Sijaj obreda pa zahteva še posebno KOSTUMOGRA-
FIJO, SCENARIJ in SCENO.
Kostumografija
Jeremy Bentham zahteva grozljivejše kostume rab-
ljev. Ljubljanski rabelj je tudi moral nositi posebno
obleko. Kaj pa obsojenci?
Iz ohranjenih knjig ljubljanskega mestnega blagajni-
ka zvemo, da so tudi zanje v navadi posebni kostumi.
Oni so morilci, tatovi, sodomisti, čarovnice.. . Leta 1683
npr. naletimo na tale podatek: »Za oblačilo obeh ob-
glavljencev je šlo tri vatle (stab) platna za 1 gld 20 kr,
skupaj s krojačevim zaslužkom.«" Ali pa leta 1691: »28.
julija je bil izplačan rablju 1 gld za ostriženje Urše
Bevčevke, Anice Peklenščice in Marine Dunkarce: za
srajce zanje 4 1/2 vatla (stab) konopljevega platna 1 gld
52 kr, za izgotovitev srajc 18 kr.«" Obsojene so bile čarov-
ništva. Treba jih je bilo obleči v konopne srajce za pre-
gled. Čakala jih je grmada.
Scenarij
»Častniki bodo jezdili po temle vrstnem redu: to se
pravi, na čelu bosta dva policijska seržanta, nato
pacient; za pacientom bosta na njegovi levi skupaj šla
Bonfort in Le Corre, za njima pa bo stopal sodni pisar,
in tako razvrščeni bodo šli na javni trg velike tržnice,
kjer bo sodba izvršena.«" Vprašanje razvrstitve udele-
žencev večkrat ureja samo sodišče. Sprevod mora biti
slovesen, da razkrije razkošje obreda.
Scenarji pa nam predstavlja tudi sam način usmrtitve.
Rablju se kot akterju naroči kaj naj dela. Delo mu
določa scenarij, ki obeta veličastno gledališko predstavo.
»Spovednik govori pacientu na uho in takoj potem, ko ga
je blagoslovil, rabelj, ki ima železen kij, kakršne uporab-
ljajo v parilnikih, s tem kijem z vso silo udari po
nesrečneževih sencah, ta pa se zgrudi mrtev; tisti hip mu
mortis exactor (rabelj), ki ima velik nož, prereže grlo in
ga zato oblije kri; pogled na ta prizor je strašen; prereže
mu kite na obeh petah, nato pa mu odpre trebuh, od
koder izvleče srce, jetra, vranico in pljuča, ki jih natakne
na železen kavelj, potem pa ga razreže in raztelesi na
kose, ki jih sproti natika na druge kavlje, tako kakor se
ravna s kosi živali. Kaj takega naj le gleda, kdor more.«®"
Scenarij za destruktivne La Massolove muke v Avignonu,
ki so bile med prvimi, ki so izzvale zgražanje sodobnikov,
je rablju predložilo (ukazalo) pravosodje. Sleherni kos
postavijo na ogled. Razmesarjeno telo se pridruži spek-
taklu.
Scena
Morišče je scena. Rabelj s svojimi pomočniki je že
vse pripravil. Na vešala je privezal vrvi, zabil kline, ali
izkopal luknjo za kolec, pripravil kolo ali grmado. . .
Rabelj mora torej po naročilu sodišča poskrbeti tudi za
sceno. Vse je določeno. »Ker pa bi bil ta Mihael — pravi
blagajnik v zapisku — moral biti živ sežgan, sem dal
mojstru pripeljati iz gornjega gozda 75 voz (fueder) drv,
dalje iz opekarne 15 voz, 1 kolec (Pfahl) in 2 voza trsk in
3 voze slame, kovaču pa sem plačal za 2 verigi in kavelj
(Haggen) vse skupaj za usmrčenje Mihino 5 gld 12 kr
2 pf.«®'
48
Zaključek
Iz naloge je razvidno, da ima pravosodje v tem času
specifično metodo delovanja. 2e pred izrekom obsodbe,
ki zagotavlja javno kaznovanje (spektakel) in s tem
manifestacijo moči, se prek torture dokoplje do priznanja.
Vednost je absoluten privilegij pregona v sklopu kazen-
skega pravosodja. Proces ugotavljanja resnice v zločin-
skih zadevah se odvija za zaprtimi vrati in predstavlja
absolutno pravico in ekskluzivno oblast. Pravosodje upo-
rablja represivne metode za iztrganje priznanja. Tajnost
zahteva tudi strog model kazenskega dokazovanja. Obsta-
je več vrst dokazov s svojo operativno funkcijo. Sleherni
izmed indicov povzroča določeno vrsto pravnih učinkov.
Dokazi se lahko med sabo kombinirajo po zelo natančnih
računskih (aritmetičnih) pravilih. Pravosodje torej raz-
polaga z dokazovalno aritmetiko. Za pravosodje je tudi
izrednega pomena kdo priča za obtoženca. Ni vseeno ali
priča nosi status potepuha ali plemiča. Pravosodje pri-
kriva obtožencu naravo zadeve in se poslužuje podtikanja.
Gre za kazuistiko (zvijačno reševanje pravnih primerov).
Resnica lahko izvrši svojo oblast le tako, da doseže
priznanje, da obtoženec vzame nase svoj zločin in s tem
sam podpiše obsodbo. Pravosodje s fizičnim nasiljem
iztrga resnico.
Zmagoslavna in sijajna uprizoritev trpljenja, vsa
teatraličnost, ki prepleta ceremonijo muk; skratka ves
spektakel, ki ga uprizarja pravosodje v javnosti, moramo
razumeti kot političen obred. Ekscesi muk obsegajo po
Foucaultu celo ekonomijo oblasti. Z njimi se razkazuje
oblast. Ta »politika groze« naj prikaže suverenovo nav-
zočnost pri slovesni proceduri. Kaznovalni obredi pred-
stavljajo učinek neke določene mehanike oblasti. Obredno
se mora uprizarjati moč, avtoriteta. Gre za izvrševanje
prisile kaznovalne oblasti. Muke predstavljajo tehniko
oblastne tehnologije. Mučilna kazen je preračunana,
hierarhizirana po natančnih pravilih. Pravosodje kot
institucija razpolaga z obsežno fizično-kazensko ved-
nostjo. Muke temeljijo na celi kvantitativni umetnosti
trpljenja. Gre za urejeno produkcijo; za pravni kod
bolečine, ki ga določa pravosodje. Vloga politične cere-
monije je v tem, da omogoča ekscesivno in urejeno
razkazovanje oblasti na področju sodnih muk. Lesketajoč
in natančno določen obred je razkošen izraz moči. Oblast
črpa moč v ceremonialu. Sijajna procedura naj bi obno-
vila ranjeno suverenost. Vsi naj zaznajo suverenovo
navzočnost, zato se ceremonial mučnega suverenovega
maščevanja odvija v javnosti. Javna usmrtitev ni samo
dejanje pravosodja; je manifestacija moči suverena. Je
suverenov triumf. Poleg tega, da s kršitvijo prepoveda-
nega žališ vladarja, pa žališ tudi Boga. Tudi zato je
potrebno strašno maščevanje, saj je po krščanski misel-
nosti, ki obvladuje naše obdobje, bistvo pravičnosti v
Bogu.
Nasilje in divjaštvo rablja na prizorišču torture in
usmrčevanja je zakonito. Telesne muke, ki jih kasneje
izvaja v javnosti, naj bi bile glorifikacija pravosodja, ki
tehta pravico tako, da je vedno pravično in ne sme biti
niti »kančka« dvoma, da ni. Rabelj je služabnik države
in izvršuje ukaze pravosodja. Je v bistvu orodje za iz-
vrševanje teh naročil. Opravlja svoj poklic.
Kaznovalni spektakel je dogodek, ki se uprizarja v
javnosti — namenjen je ljudstvu. Ima namen pritegniti
gledalce in jim posredovati vzgojne in zastraševalne
učinke. Javnost usmrtitve reprezentira svarilno moč.
Država organizira drugim v poduk spektakularne javne
usmrtitve. Spektakel naj bi zagotovil prevencijo zločin-
stva. Strašilni pouk ima svoj vzgojni namen, a oblast si
od njega preveč obeta. Zaželeni učinek — preprečitev
kriminala — se ne uresniči. Število deliktov ni nič
manjše.
Kaznovalna praksa je zelo samovoljna pri obsojanju
na smrt. Javne usmrtitve so silno okrutne, smrtna kazen
je predvidena celo za manjše delikte. Od 16. stoletja
dalje smrtna kazen sploh »zavzame prvo mesto v reper-
toarju kazenskih sankcij . .. Torej, ni pretirano reči. . .,
da je smrtna kazen bila osnovna kazenska sankcija
evropskih držav od šestnajstega do osemnajstega sto-
letja.««'
V stilu Cesara Beccarle pa se lahko vprašamo še
naslednje: ali sploh ima kdorkoli pravico do odvzema
človeškega življenja, ki je po Beccarli »največje dobro
med vsemi«? Prizadevanje za odpravo smrtne kazni,
nasprotovanje kaznovanju s smrtjo nosi svojo zgodo-
vinsko tradicijo. Posamezniki so še pred Beccarlo »dvo-
mili v pravico oblastnikov in države do obsojanja na
smrt in usmrtitve (tako npr. v ,našem kulturnem krogu'
zlasti besedniki zgodnjega krščanstva in nasilje zavra-
čajoči prekrščevalci reformacijskega časa). . . Vprašanje
o kaznovanju s smrtjo se je tako široko in načelno
zastavilo šele ob radikalnem prelomu razsvetljenstva z
vladajočimi naziranji, ki je tudi pravu in kazni odrekel
njuno dotedanjo (teološko) utemeljitev. Prizadevanja po
novi ,TOSTRANSKI' utemeljitvi prava in kazni, ki jim
je bil vodilo razum, z razsvetljenskimi idejami o naravi,
svobodi in človeku so — ob optimističnem zaupanju, da
je človek v bistvu dober, da v njem torej dobro prevla-
duje nad zlom in ga je zato mogoče spremeniti in po-
boljšati — nujno vodila tudi k spraševanju o kazni s
smrtjo; .. Poleg Cesara Beccarle, ki je svoj odnos do
kaznovanja in smrtne kazni razložil v delu »Del delitti
e delle pene« iz leta 1764, je v Avstrijski monarhiji
nastopal še učenjak Joseph von Sonnenfels. Prizadevanje
za odpravo smrtne kazni pa lahko aktualiziramo tudi v
današnji čas, saj skuša napredna javnost že skoraj dve
stoletji dokazati, da kaznovanje s smrtjo (pa naj se odvija
javno ali skrito za zidovi jetnišnice), nima prav nobenega
zastraševalnega in vzgojnega učinka; ne preprečuje zlo-
činov.
»Smrtna kazen ... le z veliko težavo in polagoma iz-
ginja iz družbene prakse in zakonodaje. Približno ena
tretjina civiliziranih držav sveta te kazni v pravnih do-
ločilih nima več. Toda sočasno dobiva policija zlasti v teh
državah večja pooblastila uporabljati orožje v času od-
krivanja storilcev kaznivih dejanj vse do usmrtitve
domnevnih storilcev.«"' »Kot ideologija in kot družbeno
gibanje je bil socializem odločno proti smrtni kazni.«®'
To je tradicija, katere nedavni odmev je odprava smrtne
kazni v Franciji. Z nastopom socialista Francoisa Mit-
terranda so uspeli 9. maja 1981 izglasovati zakon o po-
polni odpravi smrtne kazni. Medtem vse današnje socia-
listične države vztrajno zadržujejo in izrekajo smrtno
kazen. »Daljni odmev nekdanje abolicionistične tradicije
socializma se vidi v formalnem, deklarativnem razgla-
ševanju smrtne kazni za .izredno' ali ,začasno' mero.
ki bo ukinjena čim to dopustijo okoliščine.«®' V Jugosla-
viji je po določilih kazenske zakonodaje smrtno kazen
še mogoče izreči, v nekaterih republikah se še tudi
izvršuje. »Izvršijo jo pripadniki milice pred komisijo,
ki jo sestavljajo: sodnik temeljnega sodišča, javni tožilec
temeljnega tožilstva, upravnik zaporov in zdravnik.«®^
Ali je smrtna kazen Jugoslaviji res potrebna? Ivan Jan-
kovič vidi rešitev za usodo smrtne kazni v neodvisnem
49
in močno motiviranem abolicionističnem združenju držav-
ljanov, Iti bi lahlco vzpodbujalo, koordiniralo in deloma
tudi financiralo znanstvena raziskovanja o smrtni kazni,
ki naj bi odločilno vplivala na ustvarjanje informiranega
in razsvetljenega javnega mnenja, a takšno mnenje, bi
dajalo slabšo podporo smrtni kazni od neobveščenega
javnega mnenja. »Naposled bi moralo abolicionistično
združenje vzpodbuditi zakonodajalca in mu pomagati, da
izda odlok o ukinitvi smrtne kazni in tako doprinese
ustvarjenju bolj civilizirane Jugoslavije. Smrtna kazen
pač ne bo nikoli ukinjena, če državljani, ki so prepričani
v njeno nepravičnost in nekoristnost, ne bodo glasno in
jasno zahtevali njeno ukinitev.«®® »V Sloveniji po letu
1958 ni bila več izvršena smrtna kazen.«®' V 80-tih letih
je pri nas stekla tudi akcija za odpravo smrtne kazni.
Peticijo je podpisalo 1400 občanov in podpise je objavila
»Mladina«. Razpravljanje o odpravi smrtne kazni ni
kaznivo dejanje, kaj pa se bo na tem področju doseglo,
je vprašanje, ki je še vedno prepuščeno prihodnosti.
Razpravljanje o smrtni kazni je Socialistična zveza SR
Slovenije uvrstila med svoje redne dejavnosti.'"
Nasprotujem smrtni kazni.
Opombe
' Vladislav Fabjančič: Ljubljanski krvniki (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45), str. 89
Ibidem, str. 89
' Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev (SM, Lj.
1961), str. 261
' Ibidem, str. 261
' Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 415
« Vladislav Fabjančič: Ljubljanski krvniki (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45), str. 89
' Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 129
Ibidem, str. 137
" Ibidem, str. 304
" Ibidem, str. 306
" Ibidem, str. 307
" Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, (SM, Lj.
1961) str. 402
" Vladislav Fabjančič: Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 90
" Peter Vodopivec: Smrtna kazen v tisku na Sloven-
skem (1848—1878), (Kronika 1, 1977) str. 37
" Ibidem, str. 38
" Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 106
" Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 40
" Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, (SM, Lj.
1961) str. 400
" Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 109
" Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 42
" Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 265
" Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, (SM, Lj.
1961) str. 401
" Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 43
" Ibidem, str. 44
" Ibidem, str. 44
" Več o mučilih: Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom,
(Informator, Zg. 1982) str. 263, 264
" Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 45
Ibidem, str. 46
" Ibidem, str. 46
" Vladimir Bayer: Ugovor s đavlom, (Informator, Zg.
1982) str. 103
" Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje, (DZS, Lj.
1957) str. 33
Ibidem, str. 33
" Ibidem, str. 33
" Ibidem, str. 33
" Ibidem, str. 34
Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 47
" Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje, (DZS, Lj.
1957) str. 37
" Vladislav Fabjančič: Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 95
■" Ibidem, str. 101
" Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje, (DZS, Lj.
1957) str. 37
Michel Foucault; Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 38/39
" Ibidem, str. 39
Ibidem, str. 39
" Ibidem, str. 39
" Ibidem, str. 46/47
" Ibidem, str. 47/48
Ibidem, str. 49/50
Ibidem, str. 50
" Ibidem, str. 50
" Ibidem, str. 53
" Vladislav Fabjančič: Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 88
" Christopher Hibbert: Zgodovina zločinstva in kazni,
(CZ, Lj. 1965) str. 96/97
" Vladislav Fabjančič; Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 88/89
" Michel Foucault; Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 54
" Vladislav Fabjančič; Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 88
" Ibidem, str. 103
" Michel Foucault; Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 54
" Ibidem, str. 54
" Vladislav Fabjančič; Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 104
" Zoja Skušek-Močnik: Gledališče kot oblika spektakel-
ske funkcije, (ANALECTA, DDU Univerzum, Lj. 1980) str. 9
" Ibidem, str. 10
" Ibidem, str. 10
" Christopher Hibbert: Zgodovina zločinstva in kazni,
(CZ, Lj. 1965) str. 81/82
" Tyburn — kraj, kjer so izvrševali smrtno kazen v
Angliji. Danes je že v okviru Londona.
" Christopher Hibbert: Zgodovina zločinstva in kazni,
(CZ, Lj. 1965) str. 82
Ibidem, str. 83
" Ibidem, str. 83
" Peter Vodopivec: Smrtna kazen v tisku na Slovenskem,
(1848—1878) (Kronika 1, 1977) str. 39
" Ivan Jankovič; Smrt u prisustvu vlasti, (Istraživačko-
izdavački centar SSO Srbije 1985) str. 43
" Ibidem, str. 45
" Michel Foucault; Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 21
" Ibidem, str. 59
" Christopher Hibbert; Zgodovina zločinstva in kazni,
CZ, Lj. 1965) str. 90
" Vladislav Fabjančič; Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 88
" Ibidem, str. 98
" Ibidem, str. 99
" Michel Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, (DE,
Lj. 1984) str. 53
Ibidem, str. 54
" Vladislav Fabjančič; Ljubljanski krvniki, (GMDS, let-
nik XXV—XXVI, Lj. 1944—45) str. 96
Ivan Jankovič; Smrt u prisustvu vlasti, (Istraživačko-
izdavački centar SSO Srbije 1985) str. 84
" Peter Vodopivec: Smrtna kazen v tisku na Slovenskem,
(1848—1878) (Kronika 1, 1977) str. 37
" Katja Vodopivec; Kaznivo dejanje, kazen in zlo, (ZZR
—	XLIV. letnik), str. 8
Ivan Jankovič; Smrt u prisustvu vlasti, (Istraživačko-
izdavački centar SSO Srbije 1985) str. 78
" Ibidem, str. 78
" Katja Vodopivec; Kaznivo dejanje, kazen in zlo, (ZZR
—	XLIV. letnik), str. 9
®® Ivan Jankovič; Smrt u prisustvu vlasti, (Istraživačko-
izdavački centar SSO Srbije 1985) str. 236
Katja Vodopivec; Kaznivo dejanje, kazen in zlo, (ZZR
XLIV. letnik), str. 9
50
Nekateri podatki so iz članka Zoje Skušek-Močnik :
Javne usmrtitve nekoč in danes; (Pionir 10, izdaja MK, Lj.
junij 1985), str. 31
LITERATURA:
1.	Michel FOUCAULT: Nadzorovanje in kaznovanje;
(DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana 1984)
2.	Zoja SKUSEK-MOCNIK: Gledališče kot oblika spek-
takelske funkcije; (ANALECTA, DDU Univerzum. Ljubljana
1980)
3.	Vladislav FABJANCiC: Ljubljanski krvniki (Smrtne
obsodbe in tortura pri mestnem sodišču v Ljubljani 1524—
1775); (Glasnik muzejskega društva za Slovenijo (GMDS),
letnik XXV—XXVI, Ljubljana 1944—45)
4.	Josip MAL: Stara Ljubljana in njeni ljudje; (DZS,
Ljubljana 1957)
5.	Sergej VILFAN: Pravna zgodovina Slovencev (od na-
selitve do zloma stare Jugoslavije) ; (SLOVENSKA MATICA,
Ljubljana 1961)
6.	Peter VODOPIVEC: Smrtna kazen v tisku na Sloven-
skem (1848—1878) (KRONIKA 1, 1977)
7.	Christopher HIBBERT: Zgodovina zločinstva in kazni;
(CZ, Ljubljana 1965)
8.	Janez Vajkard VALVASOR: Slava vojvodine Kranj-
ske; (Mladinska knjiga, Ljubljana 1977)
9.	Članek Zoje Skušek-Močnik: Javne usmrtitve nekoč
in danes; (Pionir 10, izdaja MK, Lj. junij 1985)
10.	Vladimir BAYER: Ugovor s đavlom; (Informator,
Zagreb 1982)
11.	Ivan JANKOVIĆ: Smrt u prisustvu vlasti; (Istraži-
vačko-izdavački centar SSO Srbije 1985)
12.	Katja VODOPIVEC: Kaznivo dejanje, kazen in zlo;
(Zbornik znanstvenih razprav (ZZR) — XLIV. letnik)
PRISPEVKI K 25. MAJU
Homoerotska tradicija u američkoj poeziji"^
Hamdija Demirović
Harold Bloom, slavni američki kritičar, govori u jed-
nom svom eseju da je američka poetska tradicija »isto-
dobno ezoterična i demokratska«. Uz konstataciju da je
ova tvrdnja, u osnovi, točna, valja se podsjetiti i na
čemu se ta dva glavna svojstva američke poezije temelje,
koji su njihovi izvori.
»Ezoterična« tradicija svakako proistječe iz one linije
američkog pjesništva koja svoje početke nalazi u djelima
Emersona, Thoreaua, Longfellowa, Whittiera, Poea, pa
čak i ranije, u pojedinim segmentima poetskog opusa
Edwarda Taylora, Williama Cullena Bryanta i (evo jedne
iznenađujuće tvrdnje!) u onih nekoliko pjesama što ih je
napisao James Fenimore Cooper, tvorac slavnog pusto-
lovnog romana »Posljednji Mohikanac«. »Ezoterična« li-
nija poslije dobija svoje velike nastavljače u pjesnicima
kao što su Emily Dickinson, Robert Frost, Wallace Ste-
vens, John Crowe Ransom, na koje se nadovezuju izra-
ziti »ezoterici« Theodore Roethke, Richard Wilbur, Ro-
bert Lowell, pa dalje »konfesionalci« poput Johna Ber-
rymana, Sylvije Plath i Jamesa Wrighta, zaključno sa
našim suvremenicima Jamesom Merrillom, Johnom Ash-
beryjem, Galwayem Kinnellom i W. S. Merwinom.
Ona druga, »demokratska« linija u tradiciji američkog
pjesništva (»zvanično« se smatra) počinje s Waltom Whit-
manom. Ali, nije baš sasvim tako. Zavirimo li u historiju
američkog pjesništva prije Whitmana, naći ćemo da su
poeziju takvog duha koju bi Bloom svrstao u »demokrat-
sku« liniju pisali već pjesnici kao što je Philip Freneau,
ili James Russell Lowell, da sad ne spominjemo one koji,
po uobičajenim klasifikacijama, spadaju u tzv. minorne
pjesnike. Ipak, nema sumnje da »demokratska« tradicija
u američkoj poeziji svog najvećeg predstavnika ima u
Waltu Whitmanu. Od njega se, dalje, ta linija grana
prema Edwinu Arlingtonu Robinsonu, Vachelu Lindsayu,
Edgaru Lee Mastersu, Carlu Sandburgu, da bi jednim
svojim dijelom zahvatila i one pjesnike koje možemo
svrstati i u jednu i u drugu tradiciju — Ezru Pounda,
Williama Cariosa Villiamsa, Robinsona Jeffersa, Harta
Granea. (Tko poznaje historiju američkog pjesništva pri-
mijetit će da iz ove podjele simptomatično izostaju neka
značajna pjesnička imena: Т. S. Eliot, Archibald Мас-
Leish, Marianne Moore, E. E. Cummings, Elizabeth Bi-
shop, Delmore, Schwartz, Randall Jarrel, Howard Neme-
rov; njih najbolje označuje odrednica kritičara Georgea
Perkinsa »pjesnici u pustoj zemlji«.) Kasnije, »demokrat-
sku« orijentaciju nalazimo ponajviše u djelima pjesnika
»Beat generacije« (Lawrence Ferlinghetti, Gregory Corso,
Allen Ginsberg), skupine »Black Mountain« (Charles Ol-
son, Robert Duncan, Denise Levertov, Robert Creeley), te
u pjesmama onog začudnog »personista« Franka O'Hare.
Od suvremenika tu dobrim dijelom spadaju James Dic-
key, Robert Bly, Gary Snyder, Adrienne Rich ...
Kao što se iz ovog iscrpnog (i vjerojatno iscrpljuju-
ćeg) uvoda vidi, obje spomenute linije u tradiciji ame-
ričkog pjesništva imaju svoje jake i izrazite predstav-
nike. Ali, cilj ovoga eseja nije rasprava o »oficijelnoj«
historiji američkog pjesništva. Autor ovdje namjerava
pokazati da unutar tih dviju tradicija postoji i jedna
manje vidljiva ili, bolje reći, nerado viđena linija ame-
ričkog pjesništva — linija homoerotskog pjesništva. Ona
predstavlja neku vrstu alternativne, ili »podzemne« funk-
cije spomenutih dviju orijentacija. Pretpostavka je da
se točna značenja termina »ezoterično« i »demokratsko«
podrazumijevaju; ali, u slučaju sintagme »homoerotsko
pjesništvo« nameće se akutna potreba za objašnjenjima,
i to temeljito argumentiranim objašnjenjima. Računati
ovdje na neke podrazumijevajuće formule nije prepo-
ručljivo, iz više razloga. Najprije zbog nečega što bih
nazvao kompleksom moralnog oportunizma.
51
Homoseksualnost općenito, ne samo u literaturi, jed-
no je od najviše prešutkivanih pitanja u povijesti novo-
vjekovne civilizacije (kad kažem novovjekovne, mislim
na razdoblje od kasnog Srednjeg vijeka naovamo, s ob-
zirom da je homoseksualnost kao životni stil u historiji
Antike i ranog Srednjeg vijeka bila poznata, priznata
i široko tolerirana, što je briljantno dokazano u knjizi
mladog američkog historičara Johna Boswella »Christia-
nity. Social Tolerance, and Homosexuality«.'
I dok su grčki i rimski pisci, pjesnici i filozofi, kao
i njihovi parnjaci u evropskim literaturama do kraja
14. stoljeća, slobodno i otvoreno raspravljali o homosek-
sualnosti, moral društvene promjene koji je nastupio s
tzv. Renesansom, a kasnije se »deificirao« na trijumfu
buržoaske ideje, da bi svoju krajnju konzekvenciju, svoj
ultima ratio našao u konc-logoru i gulagu kao najemi-
nentnijim institucijama Dvadesetog stoljeća, taj »mo-
ral«. dakle, stavio je homoseksualnost ne samo izvan
»zakona«, nego ju je izopćio iz jezika i preveo je u šut-
nju. Ona je postala »the unmentionable vice«, porok
koji se ne spominje. Guy Hocquenghem u svojoj, sad već
slavnoj studiji o homoseksualnosti, kaže: »Problem nije
toliko homoseksualna žudnja koliko strah od homo-
seksualnosti.«^ Odnos modernog kapitalizma prema ho-
moseksualnosti (termin »kapitalizam« treba ovdje shva-
titi i kao socijalizam u njegovim sadašnjim vidovima)
Herbert Marcuse naziva »moralnim totalitarizmom«, a
Hocquenghem »heteroseksualnim imperijalizmom poro-
dice« i »edipalnim imperijalizmom«. Ne treba zaboraviti
da živimo u stoljeću koje je pokazalo masovniju brutal-
nost prema homoseksualnosti nego bilo koje ranije doba.
Ono ju nije samo proganjalo, nego ju je i »ukinulo«,
preselivši ju u geto, taj maštoviti domet modernog »hu-
manizma«. Ona je uvijek »negdje drugdje«, »tamo«, u
svom dobro ograđenom i »zaštićenom« rezervatu. »Ovdje«
ne postoji; ne u našoj kući. ..
Dakle, u prvom dodiru s našom temom suočavamo se
sa šutnjom. Već sama homoseksualnost »ne postoji«, a
kamoli njene literarne reperkusije (o nekakvoj literar-
noj tradiciji da i ne govorimo!). Zaista, što da radimo
s našom temom? Ali mi, svjesni da u poslednjih tride-
setak godina živimo u vremenu koje je izloženije pro-
toku informacija i znanja nego ijedno drugo doba, bi-
vamo sve obavješteniji i o do jučer temeljno prešutkiva-
nim pitanjima. Tako i homoseksualnost, u ovoj polovici
stoljeća, postaje ponovo tema o kojoj se govori. Računa-
jući, dakle, na spremnost modernog, prosvijećenog čita-
telja da »prizna« postojanje homoseksualnosti u svijetu
oko sebe, pa i u literaturi, prelazimo na drugo, složenije
pitanje naše rasprave: što je to po čemu jednu poetsku
tradiciju nazivamo homoerotskom ili, preciznije, kako
se homoseksualno osjećanje svijeta očituje u poeziji?
Naš razložno skeptični čitatelj već je uočio termino-
lošku inkongruenciju: govori se o homoseksualnom osje-
ćanju svijeta, ali o homoerotskoj tradiciji u poeziji. Od-
mah treba reći da je taj terminološki nesklad namjerno
uspostavljen. Sama riječ »homoseksualnost« je historijski
i lingvistički bastardan termin, k tomu emotivno obojen
da bi implicirao »neprirodni porok«; on je jezički rogo-
batna kovanica koja se sastoji od jedne grčke i jedne
latinske riječi i nema točnog ekvivalenta ni u jednom
od jezika koji su utemeljili našu zapadnu kulturu: ni
u grčkom, ni u latinskom, ni u hebrejskom. »Homosek-
sualizam« je lingvistički kentaur. Prema slavnom Vikto-
rij anskom seksologu Havelocku Ellisu, ovaj termin sko-
vao je 1869. jedan njemački liječnik (Krafft-Ebing?) da
bi označio fenomen istospolne psihološke orijentacije,
odnosno seksualne preferencije vlastitog spola.
Tako je Marcuseov naprijed spomenuti »moralni to-
talitarizam«, davši ime nečemu što difuzno postoji u svi-
jesti čovjeka kao jedan mogući izraz njegove opće psi-
hološke naravi, izvršio nasilnu segregaciju jednog osje-
ćajnog fenomena i predao ga u nadležnost psihijatriji.
Grci, po svjedočenju najvećeg autoriteta iz te oblasti,
Kennetha Johna Dovera, nisu u svom jeziku poznavali
razliku između »homoseksualne« i »heteroseksualne« ori-
jentacije;' za njih je čovjek bio ono što je Freud kasnije
nazvao, u nedostatku sretnijeg termina, »polimorfno per-
verzna struktura«, tj. bazično biseksualno biće, sposobno
da u određenim fazama svog života (simultanim ili od-
vojenim) osjeća erotsku privlačnost prema oba spola.
Freud je to izričito naglasio riječima: »Najznačajnija
perverzija, homoseksualnost, jedva da zaslužuje to ime.
Ona se svodi na jednu opću dispoziciju prema biseksual-
nosti. Sva ljudska bića su sposobna vršiti homoseksualni
izbor objekta, i u stvari ga stalno vrše u svom nesvje-
snom.«" I dalje: »Dispozicija prema perverzijama sama
po sebi nije nikakva rijetkost, nego se ima uzeti kao dio
onoga što se smatra normalnom konstitucijom. Psiho-
analiza smatra da izbor objekta nezavisno od njegova
spola — sloboda da se kreće u jednakom rasponu od mu-
škog i ženskog objekta — kakvu nalazimo u djetinjstvu, u
primitivnim društvenim stadijima i u ranim periodima hi-
storije, predstavlja izvornu osnovicu iz koje se, kao re-
zultat zatomljavanja u ovom ili onom smjeru, razvijaju
i normalni i invertirani tip. Stoga, s točke gledišta psi-
hoanalize, ekskluzivni seksualni interes muškarca za žene
je također problem koji traži rasvjetljavanje, i nije po
sebi bjelodana činjenica...«' (podv. Н. D.). Na ovo
Hocquenghem lakonski dodaje: »I heteroseksualnost i
homoseksualnost su neizvjesni posljedak jedne iste žud-
nje koja nema imena.«' To što je društvo jednom obli-
ku te »iste žudnje« nametnulo povlačenje u šutnju, a
drugi prihvaća kao »po sebi bjelodanu činjenicu« rječi-
tije govori o prirodi tog društva nego o prirodi Žudnje.
Stoga, da se vratimo našoj osnovnoj temi, autor ovog
rada odbija da upotrijebi sintagmu »homoseksualna poe-
zija«. Kad već »pripada« oblasti psihijatrije, i kad je
psihijatrijske implikacije nemoguće izbjeći već i samom
upotrebom termina »homoseksualizam«, taj »ozloglaše-
ni« pridjevak psihijatriji treba i ostaviti. Ona će ga
jednog dana, kada više ne bude znala što da čini s njim,
i sama odbaciti. Mi ovdje govorimo o poeziji, a psihija-
trija tu nema što da traži. Ali, da bih osjećanje svijeta
označeno tim nesretnim sklopom na neki način, i za po-
trebe ovoga rada, prepoznao i književno-kritički fiksi-
rao, radije se opredjeljujem za epitet »homoerotsko«.
Iako je i ovaj termin prilično stran i unekoliko pompo-
zan, on bolje označuje predmet naše diskusije i barem
je leksikografski korektan: obje riječi od kojih se sasto-
ji pripadaju istom (grčkom) jeziku.
No, ponovo se vraćamo pitanju našeg skeptičnog či-
tatelja: kakva je to poezija koja se može nazvati homo-
erotskom? Engleski kritičar Robert Boyers, žestoko se
ostrvivši u svom prikazu na knjigu američkog kolege
Roberta Martina »The Homosexual Tradition in Ame-
rican Poetry«,' postavlja tezu da »nema svrhe klasirati
pisce po seksualnoj preferenciji« i nastavlja: »Jamačno
postoje razlozi tako izrazite — neki bi rekli alarmantne
— prisutnosti homoseksualaca u američkoj literaturi. АП,
velika je razlika između prepoznavanja te činjenice i
tvrdnje da postoji neka homoseksualna tradicija i kohe-
52
rentna ideologija koja istodobno podržava i dokazuje tu
tradiciju.«® lako takvu »ideologiju« Boyers ne vidi, on
ju spremno naziva »ideologijom turskog kupatila« i čak
izvlači tu sintagmu u naslov svog teksta. Postavlja se pi-
tanje Boyersova proturječenja samome sebi: on izričito
tvrdi da »ideologija« koja bi dokazala postojanje homo-
seksualne tradicije u američkoj poeziji ne postoji, a
onda u isto vrijeme, jednako tako izričito, tvrdi da je ta
»ideologija« (koja »ne postoji«) »ideologija turskog ku-
patila«! Iz ovoga se vidi ne samo Boyersovo nesvjesno
priznavanje postojanja takve »ideologije«, nego i nje-
gova vlastita ideologija (bez navodnika!) — ideologija
one, od Hocquenghema definirane, »antihomoseksualne
paranoje« koja u svakoj homoseksualnosti vidi samo
promiskuitetnu homoseksualnost »turskog kupatila«, ot-
prilike kao kad bi homoseksualac u svakom obliku he-
teroseksualnosti vidio samo »ideologiju« javne kuće, jed-
nog bjesomučnog, kompulzivnog donhuanizma.
Ako, kao što Boyers kaže, »nema svrhe klasirati pisce
po seksualnoj preferenciji«, zašto onda imamo »politič-
ke« i »nacionalne^< antologije poezije? Zašto antologije
»metafizičke«, »pastoralne«, »zen« poezije? Zašto sve
one Penguinove slavne antologije »prigodne poezije«,
»poezije španjolskog građanskog rata«, »poezije engles-
kog govornog područja«, »folk-balada«, »laganih stiho-
va«, »ženske poezije«, »poezije o moru«, antologije tako
drage neuništivoj školi tzv. britanskog Common Sense?
Zašto uistinu, antologije američke, britanske, francuske,
ruske poezije uopće? Ako »nema svrhe klasirati pisce
po seksualnoj preferenciji«, zašto ih onda klasirati i po
osnovi političke, religiozne, nacionalne, rasne ili spolne
pripadnosti? Ne vidim da je sastaviti antologiju homo-
erotskog pjesništva išta blesavije od, na primjer, »an-
tologije nedolične poezije« kakvu je svojedobno sastavio
(engleski, naravno) pjesnik Geoffrey Grigson.' Boyersov
prigovor, jednostavno, otpada ne samo kao logički ne-
održiv, nego i politički nepošten.
Isti kritičar dalje tvrdi da rečena »homoseksualna«
tradicija u američkoj književnosti ne postoji i zbog toga
što »homoseksualni pjesnici pišu različitim stilovima«.
Na temeljima ovakve »stilističke« analize moglo bi se,
onda, tvrditi da ne postoji ni arturijanska, utopijska,
arkadijska, a niti romantička tradicija. I tko uopće tvrdi
da homoerotsku tradiciju čine isključivo homoseksualni
pjesnici? Homoerotičan je tekst a ne (nužno) pisac. Tekst
»piše« pjesnika, da se izrazim na način strukturalističke
kritike; tekst (koji ovdje shvaćam kao književni ductus)
čini nekog pjesnika u našoj receptivnoj svijesti onakvim
pjesnikom kakvim ga smatramo, a ne njegova empirij-
ska persona. Uzmimo za primjer Roberta Prosta; oni koji
poznaju životopis ovog pjesnika moraju se pitati iz čega
je on crpio svoju poeziju, za koju se (s pravom) smatra
da nosi u sebi jedan golem potencijal univerzalnog hu-
manizma, on koji je uspio upropastiti živote vlastite su-
pruge i djece, ostavivši za solx)m gomilu samoubojstava
svojih najbližih." U privatnom životu, takoreći, hulja,
Frost se u svome poetskom djelu ukazuje kao vrhunski
humanist. Po istom načelu, pjesmu koja spada u homo-
erotičan literarni diskurs može napisati i heteroseksua-
lan autor, jednako kao što homoseksualan autor može na-
pisati (i, zapravo, stoljećima piše) pjesme koje ulaze u
krug heteroseksualnog književnog diskurza. Boyersova
tvrdnja da »homoseksualni pjesnici pišu različitim sti-
lovima« ravna je konstataciji da crnci žive u raznim
zemljama, jer različitim stilovima pišu i heteroseksual-
ni, i svi pjesnici uopće, pa ipak govorimo o ovoj ili onoj
tradiciji kojoj pripadaju. Do nesporazuma i dolazi zato
što se smatra da je homoseksualnost autora jedina pret-
postavka homoerotičnosti neke poezije, a ne ono mnogo
bitnije — homoerotsko osjećanje svijeta, koje takvo (ho-
moerotično) može biti i nesvjesno i nehotično, po zako-
nitostima one Freudove »polimorfno perverzne« struktu-
riranosti ljudske psihe uopće. Primjerice, slikarstvo jed-
nog Hyeronimusa Boscha, ili Williama Blakea, ili Nico-
lasa Poussina, po meni je nesumnjivo homoerotično, iako
nema nikakvih dokaza da su ovi bili . homoseksualci
(niti je to bitno). O homoerotičnosti neke umjetnosti naj-
pouzdanije možemo govoriti na ravni (posebnih) stilskih
odlika te umjetnosti.
Osim toga homoerotska tradicija u nekoj umjetnosti
može se odrediti, po principu negativne definicije, i
stupnjem otklona od heteroseksualne dominante. Hetero-
seksualnost je vladajući kod mišljenja u našoj civilizaciji;
ona se, usprkos Freudu, uzima kao »po sebi bjelodana
činjenica«. Homoseksualnost je, s druge strane, jedan
od izraza manjinskog mišljenja unutar civilizacijskog
koda naše historijske ere. Homoseksualnost je, kao što
se već pokazalo, jedan od fenomena autsajderskog, izop-
ćeničkog mišljenja na kojem će, optimistički tvrdi De-
leuze počivati »budućnost sviju«'' (Zidovi, žene, homo-
seksualci čine paralelni, ne sastavni tok evropskog civili-
zacijskog diskurza — njemački teoretičar Hans Mayer
upravo ove tri kategorije ljudstva svrstava pod sintagmu
»egzistencijalni autsajderi« u svojoj kapitalnoj studiji
»Autsajderi«'^, onih autsajdera koji to nisu po svjesnom
izboru, kao tzv. internacionalni autsajderi, već po svom
unaprijed fiksiranom biološkom, spolnom ili rasnom
statusu). Segregacijom homoseksualnosti koju je izvršila
Renesansa, i s njom nadolazeća buržoaska ideologijska
misao, šansa da se, inače opravdana, potreba za izjedna-
čavanjem heteroseksualne i homoseksualne spolne orijen-
tacije izvrši — propala je. »Prosvijećeno« brisanje razlike,
nakon što je razlika ustanovljena i, u našem vijeku,
obranjena elektrificiranom bodljikavom žicom, u ovom
trenutku čini se nemogućim. Ustanovljen je, nolens-vo-
lens, neki homoerotski svjetonazor, kao »neizvjesni po-
sljedak« jedne historijske nužnosti. Postoji poseban
homoerotski Weltanschauung, sa svim obilježjima jedne
izvana nametnute psihološke situacije, kao svijest o
različitosti. Takvog svjetonazora nema u heteroseksual-
nom »kodu«, iz prostog razloga što nije imao u odnosu
na što nastati, u oporbi prema čemu se konstituirati, u
različitosti od čega se prepoznavati. Veli Deleuze: »Manji-
na i većina se ne suprotstavljaju samo količinski. Većina
se oslanja na neki konstantan ideal kao konstantnu
veličinu u odnosu na koju se procenjuje, u.saglašava.
Pretpostavimo da je ta konstanta ili pramera Covek—
beli—beli—zapadnjački—muškog pola—odrasli—razboriti
—heteroseksualan—nastanjen u gradu—govori nekim
standardnim govorom (,Uliks' Džojsa ili Ezre Paunda).
Očigledno, taj ,čovek ima većinu, čak i ako je malo-
brojniji od komaraca, dece, žena, crnaca, seljaka, homo-
seksualaca ... itd. Zapravo, on se javlja dvaput: jedanput
unutar konstante, a jedanput unutar varijabile iz koje
se konstanta izvodi (...) Neko drugo određivanje, koje
nije konstanta, biće stoga shvaćeno kao manjinsko, po
prirodi i nezavisno od svoje brojnosti, to jest kao pod-
sistem ili kao van-sistem (već prema slučaju).«'^ U sva-
kom vladajućem kodu vlada istost; tamo gdje je sve
jedno ne postoji potreba za samoodređivanjem, ne ukazu-
je se nužda za prepoznavanjem i imenovanjem sebe kao
sebe. Heteroseksualno mišljenje ne postoji jer samo
ono i postoji. Ustanovljavati nekakvu heteroseksualnu
tradiciju u književnosti nije moguće, jer nema referen-
53
cijalnog sistema u odnosu na Itoji bi se ustanovila. Ona
je monadna kategorija koja egzistira po sebi i u sebi,
i zapravo je sama jedan univerzalni referencijalni sistem
prema kojem se sve drugo određuje.
Ja i rabim termin homoerotsko (a ne homoseksualno!)
pjesništvo zato da bih izbjegao moguće prigovore zastup-
nika one »-ideologije« što ju promiče Boyers, po kojoj je
svaka homoerotska poezija izraz »ideologije turskog
kupatila«. Ja čak ne tvrdim, kao što sam već i rekao,
da homoerotska poezija mora imati neke veze sa homo-
seksualnošću u njenom genitalno-psihijatrijskom znače-
nju, niti da autori takve poezije nužno moraju biti
homoseksualci. Zbilja, koliko je pjesama dosad napisano
u slavu, primjerice, dječačke ljepote, pa da li možemo na
osnovi toga zaključivati da su svi autori tih pjesama
bili homoseksualci? Da je Shakespeare napisao samo
sonete u slavu tajanstvenog mladića »W. Н.«, a ne i one
posvećene »tamnoj gospi«, neki Boyers bi ga jamačno
označio kao homoseksualca, i tko zna kakva bi bila repu-
tacija tog njegovog djela. Ovako, izlazi da je sretna
okolnost što Shakespearea s podjednakim (ne)pravom
mogu prisvajati i homoseksualci i heteroseksualci. Važno
je jedino znati da je »Sonete« napisao isti čovjek. Bili
Shakespeare, zvali ga mi homoseksualcem, heteroseksual-
cem ili biseksualcem. Činjenica je, međutim, da soneti o
lijepom mladiću spadaju u korpus homoerotske poetske
tradicije, bez obzira na spolnu preferenciju njihova auto-
ra prije, za vrijeme ili poslije pisanja »Soneta«.
Na pitanje što bi to bila homoerotska poezija,
američki pjesnik James Merrill odgovorio je ironičnim
protupitanjem: »Nije li to poezija o felaciju?«", uzvraća-
jući tako na pravi način onima koji od homoerotske
poezije očekuju da bude banalna apologija genitalnosti
ili, štaviše, pornografija u stihu. Jamačno, prije odgovora
na to pitanje treba raščistiti s terminima »homoseksual-
nost« i »homoseksualac«, na način kako je to poslednjih
nekoliko godina svog života činio Michel Foucault. On je,
naime, tvrdio da je viktorijanski termin »homoseksual-
nost« izmišljen od strane heteroseksualnog društvenog
poretka da bi »medikalizirao« seksualnost uopće. Ranije,
mogao si biti učesnik u homoseksualnom aktu, ili si
mogao voditi ljubav homoseksualno, ali nisi bio homo-
seksualac. Jesmo li dopustili žudnji (onoj Hocquenghemo-
voj polimorfnoj »žudnji bez imena«) da bude karanti-
nirana, medikalizirana? Sada ju moramo raz-imenovati,
vratiti ju njenoj protejskoj višeobličnosti.
Sartre, u svojoj glasovitoj studiji o Genetu, postavlja
pitanje: »Zašto društvo uvijek poziva psihijatra da govori
a nikada samog homoseksualca, osim pri tužnoj litaniji
kliničkih ,slučajeva'?«" Zaista, tko je pozvaniji da go-
vori o homoseksualnosti od samih homoseksualaca, i tko
je pozvaniji da dade odgovor na pitanje što je homoerot-
ska poezija od samih homoerotskih pjesnika? Stoga će
sada riječ dobiti pjesnici, a psihijatri zašutjeli.
Da li je poezija homoerotska kada ju piše homoseksu-
alan pjesnik o svom »osobnom životu« (kao što misli
pjesnik Joe Brainard"), ili kada je pisana na homo-
seksualne teme i predmete (Felice Picaño'®), ili kada se
obraća homoseksualnoj publici (Robert Martin")? Jack
Anderson kaže za sebe da »ne može izbjeći da bude homo-
erotski pjesnik«, jer »homoseksualna osoba koja piše
poeziju jest homoerotski autor, bez obzira na teme koje
istražuje«.'" Ron Schreiber, opet, veli da je biti homo-
erotski pjesnik »političko stanovište i potvrda sebe kao
člana potlačene manjine«.^' J. D. McClatchy misli da je
»homoerotski pjesnik stavljen u neobičan položaj u
odnosu na svoj maternji (ovdje engleski — op. Н. D.)
jezik, čija su sintaksa, dikcija i raspon heteroseksualni,
kao i najveći dio našeg literarnog nasljeđa«." Evo što o
tom »jezičkom« problemu kaže Charles Shively, pjesnik
sa harvardskim doktoratom: »Gramatičari nas pod-
učavaju da je svaka rečenica sastavljena od subjekta i
predikata, U osnovi, subjekt jebe objekt; jebanje (glagol
akcije) najvažniji je dio rečenice. Sve je u rečenici
podređeno ovom jebanju. Pridjevi se smatraju nebitnim
ukrasima i pažljivi (muški) pisci se upozoravaju da se
njima štedljivo koriste ako ne žele da ispadnu péderasti
ili ženskasti. ,Jednostavna' rečenična struktura smatra
se najmuževnijom formom u američkoj konstrukciji.
Savjetuje vam se da izbjegavate pasivan glas po svaku
cijenu. Koncentrirajte se na akciju: Dick trči; Sally
posmatra; a lezbača i pedera nigdje.«'' Zanimljivo je da
Shively zastupa i radikalnija stajališta od ovog; tako on
smatra da »pederi, da bi bili slobodni, moraju uništiti
sami jezik kojim govore i pišu, zato što se taj jezik
(i kultura koju on utjelovljuje) nalaze u samoj srži he-
teroseksualne opresije«.'" Ali tamo gdje Shively pro-
povijeda subverziju i lingvistički terorizam neki drugi
vide kreativni izazov. McClatchy npr. tvrdi: »Svaki
pjesnik nauči da izokreće jezik za svoje izražajne potrebe;
za homoseksualnog pjesnika to je još teži i važniji zada-
tak.«" Edmund White, čuveni autor još čuvenijeg ro-
mana »A Boy's Own Story«, kaže: »U tzv. homoerotskoj
poeziji, ma gdje u Americi ona nastajala, postoje za-
panjujuće sličnosti u tonu, obradi i predmetu pjevanja.
Homoerotska poezija je najčešće ljubavna lirika, upućena
voljenoj osobi — priznanje, prisega, lament ili elegija.
Najutjecajniji njeni uzori su, po meni, rane ljubavne
pjesme W. Н. Audena i prijevodi Kavafija, a potom
tekstovi pop-pjesama, osobito tužne stare balade Billie
Holiday.«" McClatchy kaže: »Pisao sam homoerotske
pjesme, ali nisam homoerotski pjesnik. Neke pjesme su
u ,suglasju' s mojom seksualnošću, mnoge druge nisu. Sve
one su, nadam se, u suglasju s jezikom i formom.«'' Jack
Anderson vjeruje u mogućnost daljnjeg procvata homo-
erotske tradicije u američkom pjesništvu: »Vrlo je teško
pisati o homoseksualnim temama a da to ne zvuči
maniristično, nezgrapno, polovično, .vulgarno', popujuće
ili, naprosto, ,camp'. Pa ipak, pokušati pronaći Vokabular
i graditi jednu homoerotsku poetsku tradiciju može biti
vrlo uzbudljiv i nasušan poduhvat.«'® Pravu »pjesničku«
definiciju daje William Barber: »Homoerotska pjesma je
pjesma koja spava s drugim pjesmama.«" Harold Norse,
nazvan od kritike »američki Katul«, vjeruje da homo-
erotska poezija definitivno postoji i da je njena uloga
»da afirmira stvarnost i prirodnost homoerotske ljuba-
vi«.'" Na prigovor da neki homoseksualni pjesnici suviše
pišu o sebi i samo o vlastitim problemima Robert Gluck
odgovara: »To je kao kad biste rekli Isaacu Bashevisu
Singeru, ,Isaac, daj malo nežidovskih priča!' Bolje je
početi sa iskustvom svog vlastitog svijeta. Onda, zahvalju-
jući ovom iskustvu, unosimo i ostatak svijeta. Ako postoji
univerzalno, onda ga dobro pisanje ovako dostiže.«"
Možda je ovo previše citata, ali učinio sam to hoti-
mično, kako bi sami pjesnici koji pišu homoerotsku poe-
ziju danas u Americi, kao najpozvaniji da o tome govore,
rekli svoju riječ. Iznošenje ovolikog mnoštva različitih
(afirmativnih) mišljenja o homoerotskoj poeziji ima i
svoju »političku« dimenziju: to, jednostavno, svjedoči
o nezaobilaznosti fenomena homoerotske poezije, o činje-
nici njenog prisustva u književno-kritičkoj svijesti tolikih
ljudi. Ako su svi ovi pjesnici čija su mišljenja gore po-
brojana nedarovite i neobrazovane osobe, a engleski kri-
tičar Robert Boyers jedini autoritet kojem se može vjero-
54
vati, onda je on u pravu liad tvrdi da homoerotska
tradicija u (američkom) pjesništvu ne postoji. (»The Ti-
mes Literary Supplement« jedina je institucija britanskog
intelektualnog cinizma koja, već po tradiciji, dozvoljava
sebi toliku dozu samouvjerene arogancije.)
Do definicije homoerotske poezije, ipak, nismo došli.
Ali, kome je stalo do »definicija« kad je o poeziji riječ?
Postoji li definicija poezije? Kao i uvijek do sada, odgo-
vor može glasiti: ne postoji definicija poezije; postoje
definicije. Pruživši mogućnost samim pjesnicima koji pišu
homoerotsku poeziju da, u granicama svojih najboljih
mogućnosti, odrede što je to o čemu pjevaju, približa-
vamo se na jedini mogući način teorijskom fiksiranju
teme ovoga rada. Pri tom ne smijemo smetnuti s uma
da je svaka definicija aproksimativna, a da je poezija
živo tkivo koje ne trpi izvanjske racionalizacije njoj
imanentnih sadržaja. Ali, s obzirom da je ovdje nužno
dati makar i neko približno određenje, homoerotskom
bih nazvao onu pjesmu koja se piše iz neke vrste
odgovornosti prema vlastitoj seksualnosti kao potvrđenog
i suštinskog dijela pjesnikova bića, dijela koji se ne može
razdvojiti od pjesnikove egzistencije u najširem smislu.
Kad je riječ o homoerotskoj poeziji heteroseksualnih
autora, onda je tu na djelu afirmacija takvih stanja koja
načelno opravdavaju postojanje i potrebu za usmjerava-
njem one opće, bezimne Žudnje (o kojoj govore Freud
i Hocquenghem) u svakom, pa i istopolnom pravcu. Ovo
dokazuju, na primjer, brojne pjesme na temu lezbijske
ljubavi, koje su ispisali autori poput Baudelairea, Mal-
larméa, Wordswortha, Coleridgea, Swinburnea, Verlai-
nea, Louysa ... autori, dakle, za koje ni Robert Boyers
ne bi mogao dokazati da su bili — lezbijke.
Pjesnik koji piše homoerotsku poeziju može pristati
da ga se označi kao homoerotskog pjesnika ali on s
pravom očekuje da ga se najprije smatra za pjesnika.
Nitko ne sjeda za stol sa mišlju: »Sad ću napisati homo-
erotsku pjesmu!«. Pjesnik sjeda za stol sa namjerom da
napiše pjesmu, a kakva će biti njena stilska i druga
obilježja to ne odlučuje nikakav ratio izvan nje same, pa
ni pjesnikov; ne odlučuje volja za pjesmom nego volja
pjesme.
Pitanje definicije homoerotske poezije može se raz-
riješiti jedino na ravni stilistike. Nikakva »ideologija«,
koja bi trebalo da »podrži i dokaže« jednu homoerotsku
tradiciju — kako to zahtijevaju dijelovi heteroseksualnog
literarnog establišmenta — nema tu što da traži. Poeziji
ne samo da ne trebaju ideologije, nego ih ona poništava;
diskurz poezije razara ideologemski diskurz.
Homoerotska tradicija u bilo kojoj poeziji samo je
jedna od mnogih mogućih tradicija stilistički ustanovlji-
vih unutar te poezije. Staviše, sve te tradicije imaju
sposobnost da, po načelu književnosti svojstvene struk-
turalne nepodredljivosti tekstualnih oznaka unutar jed-
nog literarnog sistema, »ulaze« i »izlaze« jedna iz druge;
da se miješaju i interferiraju; da, sasvim nehijerarhijski
i neideologijski, koegzistiraju. Tako je npr. moguće da u
određenom trenutku u okviru jedne poetske tradicije
(tradicije u stilističkom smislu riječi!) postoji jedna ili
više drugih tradicija, da bi se već u slijedećem momentu
uloge obrnule i mjesta promijenila. Već sam spominjao
primjere nekolikih takvih tradicija (»utopijska« »arka-
dijska«, »romantička«, »ezoterička«, »demokratska«,
»arturijanska«, »pastoralna«, »metafizička« ...). Pogle-
dajmo: može li npr. »ezoterička« tradicija biti ujedno i
»romantička«; ili »»arkadijska« istodobno »utopijska«?
Naravno da može. »Arturijanska«, recimo, može biti
jednako »metafizička«, »utopijska« i »ezoterička«. Itako-
dalje ... Dakle, i »naša« homoerotska tradicija može biti
sastavnim dijelom bilo koje od ovih tradicija.
S obzirom da je ovdje riječ o jednom njenom kon-
kretnom vidu, tj. o homoerotskoj tradiciji u američkom
pjesništvu, ja ću se ograničiti da o njoj govorim unutar
onih koordinata koje sam sebi izabrao na samom početku
ovoga teksta: tradicije »ezoteričke« i tradicije »demo-
kratske«. Homoerotska tradicija se, da parafraziram
Blooma, u američkom pjesništvu ispoljava i kao »ezote-
rična« i kao »demokratska« u isto vrijeme. To sad namje-
ravam pokazati.
Svoga najvećeg (ali ne i najreprezentativnijeg) pred-
stavnika ezoterična linija unutar tradicije homoerotskog
pjesništva u Americi ima u pjesnikinji Emily Dickinson.
Najvećeg kažem bez krzmanja, jer Emily Dickinson svo-
jim veličanstvenim poetskim opusom spada u vrhove
svjetskog pjesništva svih vremena, a uz Walta Whitma-
na ova čudna i čudesna »dama iz Amhersta« predstav-
lja najvećeg američkog pjesnika uopće. Reprezentativ-
nost u korpusu ezoterične linije homoerotskog pjesništva
u Americi mora joj se, međutim, zanijekati.
Prvi razlog za to je, svakako, jedinstvenost i nepri-
spodobivost cjelokupnog njenog poetskog djela, koje
svojom apartnošću stoji kao usamljeni svjetionik u ob-
zoru američkog pjesništva. Nitko nikada nije imitirao
Emily Dickinson (za razliku od Whitmana, za kojim je
uslijedila čitava gomila »whitmanoida«). Njen poetski
govor je jedan zatvoreni semantički sistem, bez otpona-
ca i račvanja u meandričke istjecaje prema vani. To je
ductus tvrdog jezgra u koji je strahovito teško pronik-
nuti, a iz kojeg ništa ne izniče. I dok je Whitman sav izo-
krenut prema vani, otvoren svemu što u njega hoće ući,
a potom i slobodno izići, poetski govor Emily Dickinson
je uvrnut unutra, ne prima ništa, ali ništa ni ne daje.
Drugi razlog njene nereprezentativnosti leži u činje-
nici da je njen homoerotski diskurs bio lezbijske pro-
venijencije. Lezbijska ljubav je uvijek bila drukčije
posmatrana i doživljavana negoli međumuška privlači-
vost. Cak i danas, kad je lezbijska ljubav otvorenije pri-
sutna u društvu nego ikad, sama riječ »homoseksuali-
zam« otprve izaziva asocijaciju na spoj dviju muškaraca,
a ne žena. U svijetu uređenom po principima muške do-
minacije to, naravno, ne treba da nas čudi. Za taj svijet
ljubav među muškarcima je bila i ostala daleko subver-
zivnija i opasnija od lezbijstva, jer je razarala osnovnu
šifru po kojoj »edipalni imperijalizam« funkcionira:
muškarac (vlasnik penisa) + žena (biće bez penisa) =
porodica (država). Kombinacija žena + žena manje je
opasna, budući da odsustvo falusa isključuje rat-osvaja-
nje-potčinjavanje-vlast. Falus je najznačajnije oružje ci-
vilizacije bazirane na dominaciji muškarca nad ženom i
muškarcem koji svoj penis ne vidi ili neće da doživljava
kao sredstvo potčinjavanja žene. Kombinacija žene i žene
rezultira mirom a ne ratom, pa tako ne ugrožava borbeni
(heteroseksualni) muški svijet (od žena se ionako ne
očekuje da ratuju). Lezbijke bivaju integrirane, toleri-
rane (u izvjesnim povijesnim situacijama čak stimulira-
ne, kao za vrijeme križarskih vojni), a u najgorem slu-
čaju — ignorirane. Historija ne bilježi spaljivanja lez-
bijki. S druge strane, spoj dvaju muškaraca daje naj-
opasniji mogući rezultat: demokraciju. Jer, kombinacija
dvaju falusa, kao ukrštanje dvaju mačeva, simbolički
nužno implicira ravnopravnost, jednakost, nemogućnost
potčinjavanja i stoga podriva temelje heteroseksualnog
55
kapitalizma. Ne zaboravimo da u svom »Symposionu«
Platon izričito izjednačava prihvaćanje muške homo-
seksualnosti sa demokracijom: »Naši vlastiti tirani na-
učili su ovu lekciju kroz gorko iskustvo, kada je ljubav
između Aristogitona i Harmodija narasla takvom sna-
gom te je skršila njihovu vlast. Stoga, gdjegod je bilo
prihvaćeno da je istospolna ljubav sramna (xaeiÇEa0ai
EgaÖTuig — doslovno, ,ugoditi ljubljenom' — op. Н. D.)
to je pripisivo zlobi zakonodavaca, despotizmu vladalaca
i kukavičluku podanika.«''
Homoerotski odvojak pjesničkog pisma Emily Dickin-
son bio je, dakle, ekskluzivan i netipičan kako za daljnji
razvoj homoerotske poetske tradicije u Americi, tako
i u svom glavnom, »ezoteričkom« toku u okviru »main-
stream« linije američkog pjesništva. Nakon Emily Dickin-
son, američka homoerotska tradicija lezbijske proveni-
jencije nije imala dostojnih predstavnika sve do pojave
Amy Lowell. Nastao je hijatus od nekih četrdeset go-
dina. Pa i tada, poezija kakvu je pisala Amy Lowell, a
i njene nastavljačice u ovoj polovici stoljeća, nakon još
jedne praznine od četrdeset godina, spadala je po svo-
jim osnovnim obilježjima prije u krug »demokratske«
negoli »ezoteričke« tradicije. Pjesnikinje kao što su
Adrienne Rich i Judy Grahn, ili Olga Broumas i Paula
Jennings (da spomenemo i one najmlađe) ulaze u krug
»demokratske« orijentacije unutar lezbijske poetske tra-
dicije. Izlazi da je Emily Dickinson i u ovom pogledu
usamljen slučaj, kao jedina prava pjesnikinja lezbijske
tradicije »ezoteričkog« smjera. Njena životna strast je
bila Sue Gilbert, žena kojoj je svoju ljubav Emily Dickin-
son izrazila u nebrojenim pismima i pjesmama. Svojim
pjesničkim genijem Emily Dickinson je i u onom dijelu
vlastitog poetskog opusa koji je obilježen homoerotskim
senzibilitetom ostvarila neponovljive estetske domete.
Njene pjesme, po riječima engleskog kritičara Stephena
Cootea, »izraz su jedne radikalne sintakse srca«."
Ostaje, dakle, da ustvrdimo tko je, ako nije Emily
Dickinson, reprezentativni američki homoerotski pjes-
nik »ezoteričkog« smjera. Thoreau? On je bez sumnje
prefinjen pjesnik, ali jedva da i danas itko zna da je on
uopće pisao i homoerotsku poeziju. Njegova pjesma
»Lately, Alas, I Knew a Gentle Boy« jeste reprezenta-
tivna za »ezoterički« homoerotski smjer, ali njegov cje-
lokupni poetski opus nije. Za pjesmu »To a Friend«,
Jamesa Fenimorea Coopera, koja je također »ezoterična«,
znade još manje ljudi, čak i među stručnjacima za ame-
ričku književnost. Sto se tiče Emersona, osim nedavno
otkrivene činjenice da je za vrijeme studija na Harvardu
bio zaljubljen u svog kolegu Martina Gaya, u njegovim
pjesmama nema poznatih tragova homoerotskog nagnu-
ća. »Ezoterička« homoerotska poezija u Americi svojih
pravih predstavnika, zapravo, i nema. James Merrill i
John Ashbery, dvojica pjesnika iz ove polovice stoljeća,
pjesnika koji spadaju u same vrhove suvremene američ-
ke poezije uopće, ne prave od svoje homoseksualnosti
nikakvu tajnu, ali jedva da su napisali nekoliko pjesa-
ma koje bismo mogli označiti homoerotskim. Njihova
poezija obilježena je visokom kulturom i ekskluzivnim
estetizmom, a uz to je i krajnje hermetična, što čini
rizičnim svaki pokušaj da ju se smjesti u okvir bilo
koje stilske orijentacije, pa time i homoerotske.
U »demokratskom« toku američke homoerotske poe-
zije (i ne samo homoerotske!) sve počinje i sve se za-
vršava sa Waltom Whitmanom. On je taj »good gray
poet« (»dobri sijedi pjesnik«) u kojem svaki američki
pjesnik vidi arhetipsku figuru svoga pra-oca. Whitman
svojom pojavom označuje početak modernizma u ame-
ričkoj poeziji i uvodi je na široka vrata u svijet. Naj-
značajniji, najčitaniji, najpopularniji američki pjesnik
svih vremena, Walt Whitman je začeo novo eru u svjet-
skoj poeziji, on je bio taj »koji je odvalio novo drvo«,
kako kaže Ezra Pound u svojoj historijskoj pjesmi
»Pakt«:
Sklapam pakt s tobom. Walte Whitmane —
Prezirao sam te dovoljno dugo.
Dolazim ti kao odraslo dijete
Koje je imalo tvrdoglava oca;
Sad sam dovoljno zreo da sklapam prijateljstva.
Ti si bio taj koji je odvalio novo drvo,
Sad je vrijeme da ga tešemo.
Isti je sok u nama i isto korijenje —
Nek razmjena bude među nama.'"
Ova Poundova pjesma na najpregnantniji mogući na-
čin ilustrira odnos svakog američkog pjesnika poslije
Whitmana prema svom »tvrdoglavom« duhovnom ocu. Ni-
jedan američki pjesnik nije iz tog odnosa izišao »neošte-
ćen«. Svatko duguje Whitmanu ovo ili ono, svatko je u
neprestanom dijalogu (odobravajućem ili polemičnom)
s njim. Kritičar Donald Hall kaže da se svekolika »hi-
storija američkog pjesništva može napisati kao serija
reakcija na Whitmana«." Ocrtati tragove njegovih utje-
caja znači topologizirati mapu američkog pjesništva u
posljednjih 130 godina. Whitman je za Ameriku, po ri-
ječima Pounda, ono što je za Italiju Dante, ili za nas
Njegoš. Whitman je najveći američki književni mit.
Istovremeno, Whitman je i najakutniji izvor nelago-
de, anksioznosti i književno-kritičke kontraverzije u
Americi. Heteroseksualni literarni establišment deset-
ljećima nije znao što da radi sa pjesnikom koji je cijeli
svoj poetski opus impregnirao jednim otvoreno homo-
erotskim sentimentom. Jer, tragove svoga homoseksual-
nog nagnuća Whitman nije ostvario samo u nekim pjes-
mama, koje bi se dale lako cenzurirati ili držati u
»posvećenim« arhivskim materijalima »za stručnjake«
(kao u slučajevima homoerotskih ekskursa Puškina,
Goethea, Вугопа, Tennysona i tolikih drugih), nego je
cjelokupno svoje djelo »šaržirao« subverzivnim nabojem
jednog nepogrešivo i eklatantno homoerotskog osjećaja.
Nije bilo lako profesorima i historičarima zaduženim da
po svaku cijenu održe viziju nacionalne književnosti u
stanju heteroseksualne intaktnosti priznati za svoga naj-
većeg pjesnika jednog homoseksualca. Decenijima je
trajao posao jedne od najopsežnijih mistifikacija u hi-
storiji književnosti ne bi li se »dokazalo« da Whitman
nije bio homoseksualac, a kada je to propalo, u suoče-
nju s očiglednim biografskim i literarnim činjenicama,
prešlo se na ubjeđivanje da je Whitmanov homoseksuali-
zam bio latentnoga tipa (kao da je time bio manje ho-
moseksualizam!). Neke novije »teorije« iznose pretpo-
stavku da se Whitman, »mogućno, nikada nije upustio u
genitalni seks sa drugim muškarcem«!" Na stranu pi-
tanje kakav bi to bio »negenitalni seks«, zadržimo se
na obazrivoj autorovoj natuknici »mogućno je«; to
znači da nije dokazano da je Whitman spavao sa drugim
muškarcem što, opet, implicira da nije dokazano ni su-
protno. (Ne iznosi se, međutim, »mogućnost« da se
Whitman »nikada nije upustio u genitalni seks« ni sa
nekom ženom!) Već spominjani Robert Boyers i ovdje
hrabro prkosi činjenicama (tim gore po njih): »Homo-
56
seksualni elementi u Whitmanovu pjesništvu su, uglav-
nom, maglovite homoerotske metafore i povremene fan-
tazije.«®' Stihove kao što su: »-Nazivali me najprisnijim
imenom jasni zvonki glasovi mladića / dok me viđahu
dolaziti ili odlaziti, / Osjećao njihove mišice na vratu
dok stajah, il nehajno prislanjanje / njihove pioti uz
moju, dok sjedah, / Vidio mnoge koje voljeh na ulici
ili na skeli ili u vijećnici, / ali im nikad ne rekoh ni ri-
ječ...«; ili: »Napravit ću nerazdvojive gradove zagrlje-
nih ruku / i ramena, / Ljubavlju drugova, / Muškom
ljubavlju drugova...«; ili: »Riješen da ne pjevam da-
nas ništa doli pjesme / o muškom vezivanju...«; ili:
»Jasno mi je da se moja duša, / Da se duša čovjeka u
ime kojeg govorim zanosi drugovima. ..«; ili: »Kad po-
mislih da moj dragi drug, moj ljubavnik / se vraća, O
tada sam bio sretan...«; ili: »Jer onaj kog najviše vo-
lim ležao je snen kraj mene, / pod pokrivkom istom i u
hladnoj noći, / U tišini, u jesenjoj mjesečini, lice mu je
bilo / okrenuto k meni, / I mišica njegova lako je po-
čivala na mojim grudima — / i te noći ja sam bio sre-
tan...«; ili: »Dječak koji me voli i kojeg volim ja —
tiho se / primiče i sjeda blizu, da me može / držati
za ruku...«;®' itd., itd., dakle, stihove poput ovih teško
da bi itko, cum grano salis, nazvao »maglovitim homo-
erotskim metaforama« osim, naravno, čovjeka koji ili
nije čitao Whitmana (pa bi mu najblaža zamjerka bila
da je neznalica), ili koji to namjerno previđa (pa mu
sljeduje prigovor za hipokriziju, taj jedini istinski »Le
Vice Anglais« ...). Donald Hall, pjesnik i kritičar s go-
lemom reputacijom na obje strane Atlantika, izričito
tvrdi: »Whitmanovo erotsko osjećanje, kako se pokazu-
je u njegovim pjesmama, gotovo je u potpunosti homo-
seksualno«,®' da bi zatim dodao: »Uopće nije važno je
li Whitman vodio ljubav sa muškarcem ili ne; ne može
se ignorirati činjenica da je njegova erotska imaginacija
falička. Neki ulomci ,Pjesme o meni' i ,Spavača'...
mogu poslužiti kao primjeri takve imaginacije. Kao i
sve druge prizore svijeta koje je viđao. Whitman je
spiritualizirao svoja homoseksualna osjećanja i pretvo-
rio ih u vizije bratstva, te ljubavi spram vlastitog bića.
Mogućno je da je njegova sklonost k sanjariji proizišla
iz činjenice da su radnje koje je on najviše priželjkivao
bile samouskraćene.«'*" Whitmanov najautoritativniji bio-
graf, Gay Wilson Allen, imao je dovoljno hrabrosti da
već 1955. godine, kada je o Whitmanovoj homoseksual-
nosti još uvijek govoreno u aluzijama, ustvrdi da su
»neki stihovi« iz pjesnikova ciklusa Calamus »bjeloda-
no homoerotski«, a zatim eksplicite navodi: »Whitman
je, kao što smo već mnogo puta pokazaH u ovoj biogra-
fiji, bio izrazito homoerotično nastrojen .. .«.^'
Ipak, usprkos bezbroj puta dokazanim činjenicama,
posao oko mistifikacije Whitmanova (homoseksualnog)
života i djela proces je koji ponegdje još traje. Nije
čudno da se toliko napora ulaže kako bi se dokazalo
da »good gray poet« (»dobri sijedi pjesnik«) ne može
ujedno biti i »good gay poet« (»dobri homoseksualni
pjesnik«): znajući dobro da ne može biti ni govora o
konstituiranju bilo kakve homoerotske poetske tradicije
u kojoj Whitman ne bi figurirao kao pivotalna ličnost i
centralni utjecaj, literarni poredak »udara« na najosjet-
ljivije, temeljno mjesto — na Whitmana samog. Nje-
ga se oduzima i, zapravo, bukvalno otima od homosek-
sualnog govornog toka, kako bi se onima koji su de
facto »izišli iz njegovog šinjela« uskratilo pravo da se
pozovu na tu činjenicu. Mehanizam je historijski poznat
i rado opetovan: kada nečiju tradiciju ne priznajemo
mi niječemo njene heroje.
Walt Whitman istinski je i najveći heroj homoerotske
pjesničke tradicije u Americi. On joj je udario čvrste i
trajne temelje na kojima je izniklo toliko velikih pjesnič-
kih građevina. Njegovo inzistiranje na »demokraciji«
izravni je posljedak njegovog homoerotskog sentimen-
ta. »Drugarstvo«, »atletska ljubav«, »muška ljubav«,
»ljubav drugova« — ovi eklatantno homoerotski termini,
koje je Whitman tako rado i često rabio, pored svog naj-
doslovnijeg (erotskog) značenja predstavljaju i sinoni-
me za »demokraciju«, i oni se u krajnjoj instanciji (kako
primjećuje najnoviji Whitmanov biograf Justin Kaplan)
uvijek ispoljavaju kao »vrhunska demokracija srca«.^'
Lista pjesnika koji su proizišli iz ove, od Whitmana
ustanovljene, demokratske homoerotske tradicije, kao
i onih iz razuđenog ezoterijskog toka, zaista je impresiv-
na. Edna St. Vincent МШау, Hart Crane, Paul Goodman,
Robert Duncan, Edward Field, Allen Ginsberg, Frank
O'Hara, Howard Moss, Adrienne Rich, Thom Gunn,
Richard Howard, James Schuyler, Kenneth Koch, John
Ashbery, James Merrill, James Mitchell, Judy Grahn,
Harold Norse, John Giorno, Olga Broumas i mnogi dru-
gi značajni pjesnici ne bi bili zamislivi bez Whitmano-
vog hrabrog i gigantskog iskoračaja iz jezika šutnje u
»barbarski kliktaj povrh krovova svijeta«.""®
* Objavljamo predavanje, ki ga je v okviru tedna Mag-
nus 1985 organizirala sekcija Magnus pri SKUC-Forumu v
sodelovanju z OO ZSMS (Svobodna katedra) na Filozofski
fakulteti. Besedilo je eden redkih jugoslovanskih (nesloven-
skih) intelektualnih prispevkov k prizadevanjem sekcije
Magnus in spričo letošnjih ostrih napadov jugoslovanskih
medijev na delovanje sekcije pomeni tudi prispevek k boju
proti primitivizmu iz krajev, kjer le-ta najbolj razsaja.
Fusnote:
' John Boswell: »Christianity, Social Tolerance, and Ho-
mosexuality: Gay People in Western Europe from the Be-
ginning of the Christian Era to the Fourteenth Century«,
University of Chicago Press, Chicago and London, 1980.
^ Guy Hocquenghem: »Homosexual Desire« (translated
by Daniella Dangoor), Allison and Busby, London, 1978, p. 35.
^ Kenneth J. Dover: »Greek Homosexuality«, Harvard
University Press, Boston, 1978.
Sigmund Freud: »Three Essays on Sexuality« (in -The
Complete Psychological Works«, vol. 7), Hogarth Press, Lon-
don, 1955, p. 145.
' Ibid.
' Hocquenghem, Op. cit., p. 61.
' Robert K. Martin: »The Homosexual Tradition in Ame-
rican Poetry«, University ot Texas Press, Houston, 1980.
° Robert Boyers: »The Ideology of the Steam-Bath« (in
»The Times Literary Supplement«, London), May 30, 1980,
p. 603.
' Geoffrey Grigson, ed.: »The Penguin Book of Unre-
spectable Verse«, Penguin Books, Harmondsworth, 1982.
Boyers, Op. cit.
" Vidjeti biografiju »Robert Frost: The Years of
Triumph« Lawrancea Thompsona, Holt, Rinehart and Wi-
ston, New York, 1970.
" 2il Delez: »Filozofija i manjina« (u »Književnoj
reči«, Beograd), 10. IV. 1985, str. 12; preveo Novica Milić.
" Hans Mayer: »Autsajderi« (preveo Vladimir Biti),
Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1982.
Deleuze, Op. cit.
" Vidjeti: Rudy Kikel: »In Search of a Muse: The Po-
litics of Gay Poetry« (in »The Advocate«, Los Angeles—New
York), May 13, 1982, p. 22.
" Jean-Paul Sartre: »Saint Genet, comédien et martyr«,
Gallimard, Paris, 1952, p. 503.
" Kikel, Op. cit., p. 24.
Ibid.
" Ibid.
^ Ibid.
" Ibid.
" Ibid.
" Ibid.
57
" Ibid.
« Ibid.
" Op. cit., p. 29.
" Ibid.
Ibid.
Ibid.
Ibid.
" Ibid.
" Piaton: -Symposion-«, 182B-D.
'' Stephen Coote; ed: »The Penguin Book of Homose-
xual Verse«, Penguin Books, Harmondsworth, 1983, p. 42.
Ezra Pound: »Pakt« (preveo Hamdija Demirovič).
" Donald Hall, ed.: »A Choice of Whitman's Verse«,
Faber and Faber, London, 1968, p. 10.
^ Frederik Schyberg: »Walt Whitman« (translated by
E. A. Allen), in »Walt Whitman: A Critical Anthology« (ed.
by Francis Murphy), Penguin Books, Harmondsworth, 1969,
p. 237.
" Boyers, Op. cit., p. 604.
Vidjeti: Walt Whitman: »Vlati trave« (preveo Hamdija
Demirovič), Svjetlost, Sarajevo, 1984.
Hall, Op. cit.
■«> Ibid.
" Gay Wilson Allen: »The Solitary Singer: A Critical
Biography of Walt Whitman«, Macmillan Co., New York,
1955, p. 536.
" Justin Kaplan: »Walt Whitman: A Life«, Simon and
Schuster, New York, 1980, p. 233.
Walt Whitman: »Pjesma o meni« (52), u Op. cit., str. 43.
58
ASINARIA
V pogledu plakata
Vsi trije teksti iz te rubrike so bili, to je vendar
jasno že na prvi pogled, napisani za koga drugega in
prihajajo nekako od ondod; in spet vam drugim, se pra-
vi bralstvu, prepuščamo odločitev glede kraja, kjer bi
ta ondod radi videli. Omejimo se zatorej na najbolj sko-
pe podatke.
Prvi tekst je Teleksov, naročil ga je bil, se mu odpo-
vedal in ga preložil na Mladino, češ da je za njegovo
obzorje prezahteven. Na Mladini je potlej, bog ve zakaj,
obležal, poležaval iz tedna v teden, in tam smo si ga, zdaj
že kot dokument nekega drugega časa, ki še kako kore-
nito posega tudi v našega, tudi sposodili.
Druga dva teksta je bil naročil RS in ju tudi objavil:
prvega 9. 3., drugega 6. 3. Lahko bi ju imeli za običajni
način partnerstva, kakršnega RS in Problemi uganjata
že leta, a kaj, ko prvega od obeh krasi zavrnjena objava
v L j. Dnevniku, vrh tega pa se je ponesrečila, menda
prav zastran Dnevnikovega cincanja, tudi objava v Tri-
buni.
Aura in pa tolikanj mamljivi, bržčas celo preveč
mamljivi duh časa — evo dveh ključev do teh tekstov,
do njih objave in do njih berljivosti.
Ni demokracije brez boja za demokracijo
Zoja Skušek-Močnik
Ce bi živeli v demokratični družbi, bi zdajle razni
člani zveznega mladinskega vodstva, pripravljalnega
odbora itn. množično odstopali: ker so zagrešili šovini-
stične izpade, ker so pritiskali na organe pregona in sod-
stvo, obrekovali posameznike. Ce bi živeli v demokra-
tični družbi, bi vsega tega zlasti nikoli ne storili.
Ce bi živeli v demokraciji, bi zdajle baza v njihovih
organizacijah odstavljala razne člane teh in še drugih
teles: celo če odmislimo vse agresivno ropotanje, je pač
dejstvo, da so politična stališča sprejemali brez poobla-
stila ljudi, ki naj bi jih zastopali. A če bi živeli v demo-
kraciji, zvezno mladinsko vodstvo prav gotovo ne bi bilo
tako rekoč v celoti sestavljeno iz ljudi, ki tako neodgo-
vorno hujskajo k obsednemu stanju.
Zaenkrat ni še noben izmed ropotalcev odstopil, tudi
baza ni še nobenega odstavila. Dogaja se celo nasprotno,
in to nas mora skrbeti: lokalni oblastniki organizirajo
pogon »na terenu«, posamezna vodilna občila se pridru-
žujejo netenju psihoze izjemnega stanja.
Demokratično javnost sta hitrost in silovitost napa-
da presenetili, zgubila je nekaj dragocenih dni, preden
se je organizirala. Z vsemi močmi moramo preprečiti
morebiten politični obrat, ki bi lahko ogrozil mladi pro-
ces socialistične demokracije v Jugoslaviji.
Na poskus vpeljave izjemnega stanja lahko odgovo-
rimo tako, da ravnamo normalno. A ne, kakor da se nič
dogaja: pač pa s tem, da okrepimo ustanove demokra-
tične države in pobude civilne družbe.
Navalu iracionalizma se lahko upremo samo z argu-
menti: te lahko izdela samo analiza — najprej politična
in ideološka analiza sedanjih izpadov nasprotnikov de-
mokracije.
Za kaj jim pravzaprav gre?
Ali jim gre mogoče za to, da bi vzpostavili birokrat-
ski monopol nad kritiko fašizma? — Ne, saj ne obstaja
nikakršna kritika fašizma, ki bi, denimo, veljala za
ortodoksno doktrino vladajočih birokracij. Celo narobe:
govorica vladajočih je na tej točki izrazito »slepa«, ra-
cionalno kritiko fašizma je izdelala teorija na obrobju
(npr. Mladen Dolar, Struktura fašističnega gospostva,
izšlo že 1982).
Ali jim gre nemara za to, da bi ohranili monopol nad
etiketiranjem z »nad-fašistično« nalepko? — S to raz-
lago smo pojasnjevali afero ob podtikanjih, da naj bi
Radio Student predvajal nekakšno »nacistično himno«.
59
Razlaga ni zadostna, četudi moramo ohraniti njeno osred-
njo tezo: da gre za obredne čarovniške postopke.
Sam očitek je tokrat pravzaprav manj pompozen —
zato pa še tembolj preseneča slepa napadalnost, ki na-
stopa pod pretvezo tega očitka. Očitajo dvoje: da so za
plakat vzeli nacistično predlogo; da so ga povezali s
praznovanjem dneva mladosti.
Prvi očitek postavlja tabu na tematiko nacifašistič-
nega totalitarizma; drugi očitek obtožuje zaradi sveto-
skrunstva.
Potemtakem imamo opraviti z magično in religiozno
govorico. Ce tako govorico agresivno vsiljujejo na vo-
dilnih organih v družbi, ki zgodovinsko izhaja iz raz-
svetljenstva in temelji na razumu, enakosti in svobodi,
na ločitvi cerkve od države — potem je politični pomen
napada nedvoumen: to je reakcionaren napad na te-
melje naše civilizacije, poskus vpeljave totalitarnega
gospostva na predmeščanskih, celo predhumanističnih
osnovah. Iz zgodovine vemo, kaj to pomeni: psihoza iz-
jemnega stanja, odprava pravne države, organiziranje
na podlagi fanatizma, militaristični žargon. Ali z bese-
dami Milana Apiha: »Posebno nekateri člani predsed-
stva so nastopili z ihto in njihovi izrazi se skoraj ne
razlikujejo od tistih, ki so jih nekoč uporabljali prvotni
avtorji inkriminiranega plakata proti Judom in drugim
,neljudem'.«
Na podlagi izpadov mladincev in ne-mladincev lah-
ko s precejšnjo zanesljivostjo sklepamo, da jim je bil
sprva, ko še niso poznali predloge, plakat naivno, tj.
ideološko všeč: ne na ravni subtilne »retro« igre, pač
pa preprosto, topo in neposredno. Zato ima zanje odkrit-
je vrednost mene tekel: upoštevati pa moramo temelj-
no dejstvo, da jih »razkritje« ni pripravilo k premisle-
ku o samih sebi — pač pa, narobe, k temu, da so svojo
poprej implicitno ideološko pozicijo na ravni »okusa«
zdaj tudi »artikulirali« v totalitarni gesti.
Zato torej tabu: ker je sleherni uvid v mehanizme
nacifašističnega gospostva že tudi analiza manevrov
sodobnih totalitarnih sil — to pa jih ogroža in navaja
k reakciji, kakršne so protidemokratične sile pač zmož-
ne; zato svetoskrunstvo: ker taka analiza razgalja de-
magogijo tukajšnje reakcionarne birokracije. Milan Apih
piše: »prav s takimi nastopi razbijajo vsako možnost
bratskega sožitja«. Ali je treba dodati: saj jim ne gre
za bratsko sožitje, gre jim za oblast?
P. S. Sestavek sem napisala takoj po prvih izbruhih okoli
plakata. Poznejši dogodki so, žal, še preveč potrdili zgornje
misli. Apihova materialistična analiza je natančno določila
družbeno in politično pozicijo zveznih mladinskih voditeljev
in je, kakor vidimo zdaj, tudi ustrezno napovedala njihovo
poznejše vedenje. Zvezni pripravljalni odbor je grobo po-
segel v priprave slovenske mladinske organizacije; člani
odbora in zveznega predsedstva so frontalno napadli pri-
dobitve demokracije v Jugoslaviji; nadaljevali so s pritiski
na organe pregona in na sodstvo; nadaljevali so se šovini-
stični izpadi proti »Slovencem«; sekretar zveznega odbora
Milan Lazović je napadel razstavo Novega kolektivizma, ki
je umestila sporni plakat v večletno ustvarjalno tradicijo;
isti funkcionar je (brez zdravorazumske povezave, a po tem
trdnejši in že iz zgodovine dobro znani logiki) napadel
»kongres homoseksualcev in lezbijk, ki naj bi se začel 24.
maja v Ljubljani«; predsednik ZSMJ Hashim Rexhepi je
zahteval uporabo »jugoslovanskega« jezika; nenehno napa-
dajo demokratični tisk, zlasti Tribuno in Mladino; napadli
so Prešernovo Zdravljico in sektaško noreli ob utečeni frazi
»Bog živi«; zvezni sekretar za ljudsko obrambo, ki je hkrati
tudi admiral in član CK ZKJ, je imel vrsto javnih nastopov,
ki zbujajo misel na vmešavanje vojske v politiko. Vse to
je treba vzeti zelo resno in odgovorno: takšne mobilizacije
na skrajni desnici po vojni v Jugoslaviji še ni bilo. Dopisnik
Dela Ivan Vidic je ugotovil: »Seja se je začela in skorajda
končala neresno.« Komentator Dela Jože Horvat je zapisal:
»resničnost je dostikrat bolj fantastična od fantazije«. To
sta natančni diagnozi z natančno zgodovinsko vzporednico:
tudi v predvojni Evropi je le malokdo verjel, da sile des-
nice mislijo »resno« s svojo napadalno retoriko. Pokazalo
se je, da je resnična tragedija zares bolj fantastična od naj-
bolj bolestne fantazije.
Cas zahteva, da se hitro učimo in pametno delujemo:
v zadnjem tednu, dveh, se je pokazalo, da se je civilna
družba hitro in trezno samoorganizirala — da pa so demo-
kratične sile v političnih, družbenih organizacijah in v
državnih aparatih še zmerom dezorganizirane in brez jasne
politične smeri. Pokazalo se je tudi, da je civilna družba
dozorela v vsej Jugoslaviji (gl. npr. pisanje zagrebškega
tednika Danas in beograjskega tednika Nin); v družbenih,
političnih organizacijah in državnih aparatih pa še zmerom
ni bilo ustrezne demokratične pobude na vsejugoslovanski
ravni. Od tega, ali jo bodo demokratične sile vse države
sposobne sprožiti, je bržkone odvisna usoda na bistvenih
področjih: v gospodarstvu, v normativnem organiziranju od-
ločanja itn.
Vsi, ki jim je kaj do prihodnosti, nemara celo tudi do
gole materialne eksistence, bi se morali zavedati: NI DEMO-
KRACIJE BREZ BOJA ZA DEMOKRACIJO.
ASINARIA
Historično-histerične variacije
Igor Žagar
Historija o spornem osnutku plakata za praznovanje
dneva mladosti je pravzaprav svetopisemska zgodba,
namreč, »gledajo, pa ne vidijo« — da bi lahko videli je
treba Besede. S tem smo že pri neki drugi svetopisem-
ski historiji, pravzaprav pri pogoju vseh svetopisemskih
histórij. Vendar pa namen tega kratkega zapisa ni splo-
šen pretres transcendentalne problematike, ogledali bi
si radi le nekaj aspektov reakcij na t.i. sporni plakat.
Kak teden bo že, kar nas javna občila širom po Ju-
goslaviji prepričujejo, da osnutek plakata za praznova-
nje dneva mladosti žali čustva pripadnikov JLA in ude-
ležencev NOV, blati NOB, sramoti delo in ime Josipa
Broza-Tita, da o enačenju socialističnega samouprav-
ljanja in nacističnega totalitarizma niti ne izgubljamo
besed.
Tovrstne kritike in očitki kot po pravilu spregledu-
jejo pomembno dejstvo: da je osnutek plakata sprejel
60
zvezni odbor za priprav praznovanja dneva mladosti.
Kako neki bi lahko tako skrbno izbran odbor, katerega
vrst ne zapolnjujejo le mladinci, temveč v precejšnji
meri tudi pripadniki JLA in udeleženci NOB, kot osnutek
plakata sprejel delo, ki žali njihova lastna čustva? Je to
sploh mogoče? In ker je očitno mogoče, zakaj je mogoče,
ko pa je sestava odbora takšna prav zato, da bi bilo
nemogoče?
Drugo, ne nepomembno dejstvo, ki ga takšne in po-
dobne kritike ne toliko spregledujejo kot zamolčujejo.
je malce neprijetna izjava skrbno bdečega uslužbenca
Energoprojekta, ki je »veliko prevaro« razkrinkal. Kaj
ga je v njegovi čuječnosti sploh napeljalo k listanju raz-
ličnih knjig, ki bi utegnile razkriti skrivnost sumljivega
plakata? To, da je spominjal na »partizanske grafike«!
Nenavadno, kajne! Nekomu se nekaj zdi sumljivo
zato, ker nosi pridih partizanskega, navdih tistega, česar
tradicije bi moralo takorekoč po definiciji nadaljevati,
navdih tistega, zaradi česar je sploh tu, brez česar bi
sploh ne moglo biti!
Toda najnenavadnejše še pride! Ko možak odkrije,
da je osnutek plakata predelava plakata iz nacističnega
obdobja, plakata, ki ne skriva nacističnih simbolov, so
njegove sumnje potrjene! To je tisto! Plakat ga je spo-
minjal na »partizanske grafike« in glej, res gre za na-
cističen plakat. ..
Takšno sklepanje je za obsodbe in diskvalifikacije, s
kakršnimi so nas posipali v zadnjem tednu, nedvomno
neprijetno, povrhu pa nekako v korist izjavam in razla-
gam avtorjev spornega plakata; ti so namreč pojasnje-
vali, da so se predelave originalnega plakata iz leta
1936 lotili »po vzoru nočne ilegalne akcije partizanov,
ki so z rdečo zvezdo uničevali fašistična obeležja«. To
jim je očitno tudi uspelo, saj je danes že slavni inženir
Energoprojekta plakat prepoznal kot partizansko tipo-
grafijo.
Pa pustimo interpretacije, ki jih lahko zgrabimo
tako ali drugače, in se raje lotimo logike tega sklepanja.
Zdi se, da malce šepa, da je vsaj dvoumna, dvoumnost
pa ni prav vzorna logična kvaliteta. V formalni oz.
simbolni logiki nam pokvari vse račune, na srečo pa
logika, s katero imamo imamo opraviti, ni formalna,
temveč označevalna.
Na začetku spisa smo rekli: »gledajo, pa ne vidijo«;
so torej v nekako podobnem položaju kot mladi Lacan,
ki je v Seminarju XI z ribiške barke opazoval poblisko-
vanje ribje konzerve na morski gladini, opredelili pa bi
jo lahko z besedami njegovega ribiškega prijatelja: »Vi-
diš to konzervo? Jo vidiš? No, ona pa tebe vidi!«
Lacan pravi, da imajo te besede lahko smisel le zato,
ker ga je konzerva v nekem smislu gledala, gledala pa
ga je na ravni svetlobne točke, torej na neki najsploš-
nejši ravni, na ravni objekta.
Objekt je prav tisti strukturni element slike, ki po-
ganja interpretacijo in se ji istočasno upira — brez in-
terpretacije pa ni pomena. Vse dokler se objekt upira
simbolizaciji, dokler na oz. v sliki je »nekaj«, kar nam
ne dopusti, da bi jo prelepili s pomenom in imenom,
vse do takrat lahko rečemo, da je slika tista, ki gleda
nas, to gledanje pa nam onemogoča, da bi videli, videli
sliko.
Zato da bi jo lahko videli, nam je potrebna neka
vednost — ki je lahko tudi le vednost o položaju, v ka-
terega se moramo postaviti, da bi lahko videli — ko
pa enkrat vidimo, nimamo več opraviti z objektom,
temveč z označevalcem, z označevalcem, ki se mu mal-
ce patetično pravi »falični označevalec«, malce skrom-
neje in algebraično funkcionalneje pa Si. Objekt se
umakne označevalcu, ta ga takorekoč prelepi, s tem pa
vsem ostalim označevalcem podeli označence in jim dà
konsistenco ali z Lacanovimi besedami: »zastopa subjekt
za vse druge označevalce«. Resničnost teh že skoraj po-
narodelih besed se je potrdila tudi v našem primeru:
takoj ko je bil sporni osnutek plakata viden kot naci-
stičen, sta, po eni strani, takšno barvo — črno — dobila
tudi do tedaj neproblematična osnutka štafetne palice
in bedža, po drugi strani pa so skupen imenovalec —
črn — dobile tudi vse slovenske pobude: pobuda za
civilno služenje vojaškega roka, pobuda za ukinitev
člena 133 Kazenskega zakonika, pobuda za ukinitev
smrtne kazni pa vse do 57. številke Nove revije — torej
pobude zelo heterogenega izvora.
V čem je torej spornost, problematičnost ali natanč-
neje neprijetnost opljuvanega osnutka plakata za praz-
novanje dneva mladosti? Nikakor ne v tem, da žali
JLA, NOV ali NOB; kar člane zveznega odbora za or-
ganizacijo praznovanja dneva mladosti žali, je prav dej-
stvo, da niso videli, da jih žali, da jim je moral to
nekdo povedati.
Ce naj torej kdo »odgovarja« — tako ali drugače —
so to lahko le člani zveznega odbora, ki jih — NOB
navkljub — še vedno opredeljuje skoraj dvatisočletna
»gledajo, pa ne vidijo«, opredelitev, ki omogoča, da se
vsaka historija spremeni v histerijo, in da se histerija
neprestano udejanja v podobnih histórijah.
ASINARIA
»Vsi vemo...«
Iztok Saksida
Ze pred leti je skušala skupina avtorjev opozoriti na
nenavadnost, če ne kar obscenost položaja, v katerem
se znajde prireditev, kakršna je dan mladosti, skupaj
z vsem svojim dekorjem, ko se naslovnikov prostor iz-
prazni, ko tistega, ki mu je spektakel namenjen, znena-
da ni več. Del teh člankov je kasneje, pod naslovom
»Svetloba Titove zvezde«, izšel (cf. Problemi 232—4,
1983) in kot se za socialistične praktike spodobi, opo-
zorilo ni imelo nobenega vpliva na politično telovadbo
ob presojanju usode dneva mladosti.
61
Seveda mi ni do tega, da bi se šel nekakšno divjo
psihoanalizo, pač pa bi opozorilo rad izkoristil za pona-
zorilo totalitarizma; če ima besedica ,totalitarizem' sploh
kakšno pozitivno pomensko vrednost, potlej ta zagotovo
ni v označevanju totalne, se pravi dovršene kontrole in
obvladovanja, ki ga nad tem ali onim občestvom zga-
nja neka skupina na oblasti — bodisi v imenu kakšne
ideje ali pa voditelja, ki se je bil znašel na njenem me-
stu. Kakor je že tesnoben, nam pogled na izpraznjen
predsednikov prostor ob »dnevu mladosti«, ne govori
o tem; priča pa o popolni nezmožnosti kakršnekoli kon-
trole nad početjem skupin na oblasti, nad njihovim bo-
jem in intrigiranjem v oblastnih spletkah, priča o bolj
ali manj popolni odsotnosti tistih ustanov, ki tradicio-
nalno zagotavljajo možnost pritiska in vpliva javnosti
na politično obnašanje. Ne bi nas torej smelo skrbeti
to, da je predsednikov prostor na stadionu očitno pra-
zen; a še kako nas zadeva samovolja, ki se lahko po-
vsem nekontrolirano slasti ob svojih privilegijih, ki se
sme povsem brez skropul, scela neodgovorno trgati za
oblast.
Ce se prav spomnim, nam je pred dnevi skušal nekdo
od tistih, ki sodijo v vladajočo politično elito, dopove-
dati, da je proces demokratizacije nekaj, kar se prav
rado izteka v fašizem. Resda ne razumem prav dobro,
kaj se pod tem famoznim procesom navadno razume,
rekel bi lahko le to, da še nisem bil opazil kake ustano-
ve, ki bi jo ta proces zaplodil, in bi se smela brez pri-
držkov imenovati za ,demokratično'; a če je omenjeni
politik s svojo izjavo meril na to, da bi po njegovem
kazalo zatreti še tisto malo raznolikosti ali dinamično-
sti, kakršna se je skušala uveljaviti v nekoliko bolj
sproščenem ozračju dovoljenih političnih, družbenih,
umetniških praktik, potlej je izjava svoj predmet očitno
zgrešila, njen smoter pa kaže iskati pri tistem, ki se
je bil s tako izjavo tako nesmotrno pripravljen poigra-
vati.
Ta izjava seveda ni drugega kot eden od ponesre-
čenih, zaletavih refleksov, s katerimi skuša politična
elita podtakniti smisel svojemu iracionalnemu obnaša-
nju ob dogodku, ki ga danes že krasi zveneče ime in
obtožni predlog — ob ,plakatni aferi'. Zato je njena
patološka vrednost še toliko večja — saj je nastala v
trenutku, ko je vsaj del politike nasedel svoji lastni
podobi. Pri tem je, po moje, ključno tole vprašanje: kdo
je tisti, ki je v »plakatni aferi« prestopil mejo in para-
diral po prepovedanem območju? »Novi kolektivizem«,
ki se je v skladu s propozicijami anonimno prijavil na
natečaj in s svojo grafično podobo letošnjega »dneva
mladosti« zmagal? Ali vrsta mladinskih politikov, ki se
v odborih, komisijah — vse do predsedstva ZSMJ ob tej
podobi slastUa, se v njej našla, in pri takšni, na videz
nedolžni, zlasti pa legitimni igri, jih je nekdo, nek Ni-
kola Grujič zalotil ter njihovo nasladno, zatorej politič-
no vsekakor nevarno poigravanje, povezal z imenom
nacizma? Odgovor je prejkone nedvoumen, a največ
je vredno to, da imamo odsihmal referenta, da zdaj
vsi vemo, kako že verificirana grafična podoba letoš-
nje proslave mladosti ni drugega kot replika, ki z naj-
splošnejšimi termini iz samoupravljalskega ideološkega
aparata interpretira grafično podobo nekega nacistične-
ga dogodka, vseeno katerega. In od tu naprej smo v
kraljestvu čudeža, vera odplavi razum: referent, se pravi
slika R. Kleina, uide z verige in dobesedno požre svojo
interpretacijo — kar ni nič drugega kot nov dokaz za
prvenstvo forme nad vsebino; kar pomeni, da se je na
formalno ureditev razveljavljene grafične podobe Tito-
vega praznika, četudi gre pri tem za uporabo najbolj
vsakdanjih, najbolj samoumevnih samoupravljalskih
simbolov, na tisto, kar je v podobi več od nje same,
pripel tisti najnujnejši moment vere, ki ravno še za-
došča, da priredbe, kakršen je štafetni spektakel, posta-
nejo eden od najbolj vsakdanjih, najbolj samoumevnih
trenutkov socialistične realnosti. Ce je torej šlo v »pla-
katni aferi« že karkoli po zlu, potlej je to najprej naiv-
na vera v navidezno čistost, v historično nedolžnost,
ali celo v transhistoričnost samoupravljalske simbolike.
In po prepoznavi — tu, tu smo na znanem terenu,
poslej se politično sprenevedanje odvija bolj v skladu z
vsebino razveljavljenega plakata in manj po diktatu,
za katerim bi stala forma, se pravi referent; vsaj ena
od političnih skupin na oblasti, tista, ki bi jo morali
v samoupravljalski politični pahljači postaviti na skraj-
no desno stran, je na vrat na nos nasedla totalitaristič-
ni logiki obnašanja; se pravi, da v našem imenu in s
sredstvi, ki sicer ne spadajo v domeno politike, ena od
močnih, vsekakor pa v tem trenutku najglasnejših po-
litičnih skupin, hlasta za političnimi učinki. To je konec
koncev tisto, kar je ob takšnih »aferah« najbolj ekla-
tantno: da države, v kateri bi mogli pravno in politično
urejeno živeti, ni nikjer več, medtem ko nam, pač v
skladu z vsakodnevnimi muhami, zagotovo pa brez opo-
re v kakršnikoli konsistentni politiki, samovoljno vlada
skupina ali skupine politikov, ki se popolnoma nekon-
trolirano in brez odgovornosti predajajo tistemu, za či-
mer stremijo — mislim na nedvoumni užitek in koristi,
ki grejo skupaj z oblastjo.
ASINARIA
Who's who in ...
Izpeljava poezije OHO
Rastko Močnik
Leta 1966 je Michel Foucault izdal knjigo »Les mots
et les choses — Besede in stvari«. Izraz je v tem naslovu
mišljen kot disjunkcija — nekaj je ali beseda ali stvar.
Približno v istem času smo nekateri na Slovenskem
ta isti izraz razumeli kot konjunkcijo: besede so stvari.
Ta parafraza ohojevske pozicije (parafraza, s katero pa
bi se bržkone v takratnem času strinjal sleherni oho-
jevec) pravzaprav prikriva neko zanko, o kateri takrat
nismo kaj dosti razmišljali, ki pa je vseeno (aU pa
prav zato) materialno delovala — in ki postane očitna.
62
če to »-konjunkcijo-« malo bolj puristično upovemo: ne-
katere stvari so — hkrati besede in stvari. Tej vrsti
kratkega stika bi v izrazju, ki se je kmalu potem tudi
uveljavilo, rekli »naddoločenost«; ta naddoločenost je
imela pomembno vlogo v ohojevski poeziji, in o tem bo
govoril pričujoči zapis.'
Splošna pozicija OHO-ja je znana: svet je svet stvari;
etimološko bolje bi bilo reči: »reči«. Kakor Zemlja ni
središče vesolja, tako človek ni v središču sveta. Torej:
pustiti je svetu, da pride k sebi.
Konceptualno je to sicer resda asketska pozicija, saj
je stroga in disciplinirana, a njeno prakticiranje je
lahko prav hedonistično, saj se z njo odprejo nove raz-
sežnosti »življenja«. Takrat smo, denimo, praktično že
rešili protislovnost hedonizma: namreč v praktični iden-
tičnosti discipline in užitka.
Umetnost je v tem obzorju nosilec tega obrata, ki
naj nas reši antropocentrizma; natančneje: ki naj nam
pomaga, da se antropocentrizma znebimo — ali še na-
tančneje: da ga odložimo.
V tej zahtevi je notranje protislovje: ni se namreč
mogoče znebiti tega minimalnega posega v svet, ki je
umetnostni poseg: »aranžma«. Poudarek je sicer resda na
stvareh, na tem, kako reči so itn. — a vselej ostaja še
ta minimalni poseg: da eno stvar položim k drugi. Ali
celo še manjši poseg, ki pa vseeno ostaja »aktiven«: da
pokažem, kako stvari so, kako je ena zraven druge ipd.
Zato se ohojevska umetnost zateka k opisom stvarnih
stanj, k opisovanju stvari, ki so bile tja že po nekom
položene. Človek potem lahko začne delovati kot »stvar
med stvarmi« — pač stvar s to posebno lastnostjo, da
preklada druge stvari.
Ta rešitev je sicer nekoliko prehitra, a vseeno daje
zadevi čistočo: vse je samo razmerje med stvarmi —
razmerje, temelječe na logiki, ki je v stvareh samih.
Navsezadnje je tudi »opis« le neka »stvar«, ki ima
svoje notranje in sebi lastno razmerje do drugih stvari:
namreč to, da jih opisuje.
— Obstaja pa ena raven v svetu, kjer je videti, da
niti ta minimalni človekov poseg ni potreben. Kjer je
videti, da stvari iz svoje lastne moči, po svoji lastni
notranji logiki same od sebe spletajo medsebojna raz-
merja. Ta raven, kjer je logika medsebojnih razmerij
členov neposredno samodejna in je členom »notranja«
— ta raven je govorica ali jezik.
Besede v jeziku same v sebi nosijo načela svojega
povezovanja; razmerja med besedami besedam niso »do-
dana« od nekod zunaj, ampak izhajajo iz besed samih.
Področje jezika je torej avto-nomno.
To je navsezadnje — danes — nekaj samoumevnega.
A posledice za (»umetnostno«) besedilo, ki iz tega načela
izhajajo, so radikalne. To namreč pomeni:
1.	nobenih izrecnih in sebe-reklamirajočih posegov
pisalca; nobene retorike (tj. izključitev »sekundarnih«
sistemov pomenjanja);
2.	komplementarno: afirmacija sintakse: in to gole
»slovnične« sintakse; kanonična oblika ohojevske lite-
rature je goli stavek ali celo samo del golega stavka ;
3.	poinen reducirati na minimum; pomen je način, ka-
ko beseda deluje »za človeka« (cf. Geistrova besedna
igra: pomen — po meni); ostane torej samo tisti pomen,
ki »je« že v skladenjskih pravilih samih, ki je inherentni
pogoj za členjenje besed;
4.	komplementarno: nobenih metafor ipd. — nobe-
nih drugotnih pomenov; ta izključitev je vzporedna
izključitvi retorike pod 1.
Ta načela seveda pripeljejo do revolucije v pesništvu:
pesništvo ni nič več izrazno pesništvo; konec je z napuh-
lostjo pesnikove »notranjosti«, ki naj bi se izražala...
V praksi, ki se dogaja po teh načelih, pa se pokaže:
1.	da se razmerje členov v govorici organizira okoli
dveh osi — metonimične in metaforične, sintaktične in
semantične ;
2.	da je torej pesniško figuriranje omogočeno že s
samo (»notranjo«) strukturo govorice;
3.	da so torej materialni pogoji za jezikovno »ustvar-
jalnost«, tj. produktivnost v jeziku samem — da so ti
»materialni pogoji« jezik sam; (s tem se razmerje obrne!)
4.	če pa je jezik »ustvarjalen«, tj. produktiven, potem
3. pomeni: subjekt je materialno povzročen v govorici;
ni subjekt tisti, ki se izpoveduje v jeziku — pač pa govo-
rica, jezik ima učinek, ki se mu reče: govorec (ali su-
bjekt).
To pa je prav teza teoretskega materializma ali mate-
realistične teorije subjekta, ki nadaljuje — na neki
način »bere« tisto, kar je prinesla poezija OHO.
Poznejši divergentni razvoj, ki je npr. v slikarstvu
prinesel kontinuiteto z OHO-jem, v pesništvu pa je OHO
ohranil kot enkratno in diskontinuirano poetično pro-
dukcijo (tako v pesništvu, kar je očitno — kakor tudi pri
»nadaljevalcih« ohojevske dediščine, v teoriji, ki se pač
ne more dogajati brez teoretskega preloma), bržkone
potrjuje zgornjo izpeljavo poezije OHO.
' Zapis besede na večeru, posvečenem v okviru priredi-
tev OHO v Kranju (2.-7. 4. 1987) ohojevski literaturi (3. 4.).
ASINARIA
O Ani Monro
Rudi D. Koritnik
Nič ni zahtevnejše od panegirika, ki naj ga napišemo
na rovaš tega ali onega praznika; če gre vrh tega za
besedo o gledališču, se pravi napravi, ki je svoj vek že
preživela, se pa vendarle zna prehranjevati in bohotiti
svoji crkovini navkljub, je zadača sicer tolikanj težja.
a tudi hvaležnejša: saj celo svoje bližnjike v smrti s pri-
jaznejšo besedo pospremimo kot bi jih zaživa!'
Svoji crkovini navkljub — ali pa se nemara celo redi
samo zato, ker žre te odpadke, ne da bi se kaj prida
menilo za zadah, ki se širi okrog mrhovine, za črve, ki se
63
mezijo po njej? Vsekakor drži, da je »stoletje avantgard«
gledališče obralo do kosti, mu pokradlo vse tiste prvine,
katerih skrb je bil blišč njegov, klena beseda (»klena«
kajpak v registru, ki ga je bil tej besedi določil Rastko
Močnik) in patos nastopa, skupaj s čvrsto zasnovo zgodbe.
Revno gledališče — ali raje, minimum gledališča; spom-
nimo se lahko, da je prav pred kratkim ena od vplivnih
gledaliških ideologij iz tega skovala svoje geslo, svoj
naslov — tako konceptualno sovpada z njegovo kar naj-
bogatejšo samorefleksijo; smeli bi reči, da iluzija gleda-
liškega meta-jezika požre samo iluzijo, kar je konec kon-
cev celo uspešna diskurzivna transakcija, saj je to edina
pot, po kateri nam bo ušla neumestnost gledališča,
obenem pa smo mu pridržali še alibi »kulturnega dej-
stva«: s tem gledališču njegove dignitete sicer nismo
vrnili, zato pa smo ga utopili vsaj v zgodovini ali eni od
zgodovin — in bog ve, da bi bilo že veliko, če bi se
gledališče tega tudi držalo.
Cemu potlej pohvala ANI MONRO? Edinole zato, ker
se ne drži pravil igre, ker se ji je posrečilo, obstranski
kakršna pač je, sprevrniti revščino v svoj prid; odreka se
namreč tistemu, kar gledališke praktike XX. stoletja
razglašajo za svoj najintimnejši topos: »gledališkosti«
gledališča, njegovemu ontološkemu statusu, njegovemu
eksistencialističnemu modusu, če ostanemo samo pri naj-
imenitnejših od sodobnih topoumnosti, vselej pa gre za
samonanašanje, za hlastanje po lastnem repu (kot da bi
ga gledahšče kdajkoli sploh imelo!). Prednost ANE MON-
RO je prav v tem, da se ji zgodovinskost gledališča in
njeno mesto v njej jebe, po vzoru realsocialističnih
praktik si, kot kak Dnjeprostroj, kot kak Litostroj, raje
umišlja svoje petletke.
In iztržek? Ključne gledališke funkcije se v predstavi
ANE MONRO začno obnašati potujeno, v gledališču, ki ni
več gledališče, in mu je to tudi čisto vseeno, znotraj ne bo
točil krokodiljih solz niti grebénal poslednjih resnic, spet
lahko pride prav vsa tista mašinerija, ki mu je služila že
v času, ko je še ustvarjal svet — toda z malenkostnim
umikom: ustoličenje je tudi zdaj opravljeno z vsem po-
trebnim pompom, le Visočanstvo so nekam nenavadno
v cape odeti, iz ust jim pak slina prši; medtem ko je v
zadnjem velikem neuspelem gledališkem podjetju, se
pravi pri Brechtu, kralj v capah še vedno samo beraški
kralj, in medtem ko je jarryjevski sicer geografsko
povsem natančno vmestljiv in zatorej mnogo bolj gleda-
liški, toda še vedno le kralj Ubu, se pravi fantom, je
cesar ANE MONRO lahko le scela realna zgodovinska
osebnost, eden od toposov zgodovine v enem od njenih
trenutkov, ki so videti pomenljivi, se pravi stvar gleda-
liškega uprizarjanja par excellence. Aforistično pove-
dano: če je eno od velikih gledaliških prizorišč dandanes
politika, potlej je gledališče lahko le nadaljevanje politike
z drugimi sredstvi (kar seveda velja tudi za druga velika
gledališka prizorišča, ki nas obkrožajo, prizorišča, ka-
kršna so, denimo, vojne, šport ali show business). ANA
MONRO je dojela produktivnost te premestitve, izko-
ristila svojo priložnost in jo v svojih doslednejših pred-
stavah tudi realizirala. Obstranskost njenega podjetja za-
torej ni več po njeni meri, kar velja za pretekle gleda-
liške avantgarde, temveč po meri tistega, ki se ji daje v
zobe — in polaga na jezik; zato je predstava končana v
trenutku, ko bi si, kot gledalec, želeli zastaviti eno od
večnih vprašanj: kaj se za zaveso neki skriva?
' Zapis je nastal pozimi 1987, na izrecno zahtevo avtor-
jev Gledališča Ane Monro, namenjen pa je širjenju slovesa
te ustanove ob njeni prvi petletki.
64
POJASNILO (BIVŠEGA) GLAVNEGA UREDNIKA
PROBLEMOV
Kot je znano, revije PROBLEMI že dolgo ni več: so samo tri
različne redakcije (Literatura, Razprave, Eseji), ki se še navz-
noter cepijo na različne usmeritve (Razprave npr. na psiho-
analizo in analitično filozofijo, Eseji na feministično, mirov-
niško skupino, itd.) Vse tri globalne redakcije pa se gnetejo
pod istim »krovnim« imenom PROBLEMOV In istega založ-
nika RK ZSMS.
To je vidno tudi na zunaj: v formatu zvezkov in med seboj
nasprotujočih si redakcijskih programih. Navznoter pa ta si-
tuacija sproža nenehna^ trenja in nasprotovanja, borbo za
prostor, privilegije itd. Če se je zdelo, da je bilo situacijo
»izsiljene harmonije« vsa ta leta še nekako mogoče obvlado-
vati z napornim skupnim popuščanjem in bolj ali manj »gent-
lemenskim« dogovorom, pa je ob tekstu Hamdije Demiroviča
»Homoerotična tradicija v ameriški poeziji« (objavljen v priču-
joči štev. Esejev) privrela na dan cela vrsta do sedaj name-
noma — pač zaradi »normalnega« izhajanja revije — zamol-
čanih protislovij. Tekst je torej zgolj nič krivi povod za razcep
PROBLEMOV, niti najmanj pa ne vzrok. Za kaj gre?
Ko je urednik pričujoče številke Iztok Saksida pripravljal
gradivo zanjo, je načrtoval tudi omenjeni tekst, ki naj bi bil
objavljen v izvirniku, tj. v srbohrvaščini. Spodaj podpisani kot
(tedaj še) glavni urednik celotne revije, ki (je) navzven odgo-
varja(l) vsaj etično, če že ne politično in kazensko-pravno,
seveda objave v izvirniku nisem mogel in hotel dopustiti. S
Saksido sem se dogovoril za prevod, na kar je pristal, kasneje
pa si premislil in vztrajal na prvotni odločitvi o srbohrvaščini
kot jeziku objave. Na to seveda ni bilo mogoče pristati,
—	ker je jezik slovenske revije PROBLEMI pač slovenski;
—	ker bi v sedanji napeti mednacionalni situaciji v Jugoslaviji
objava v srbohrvaščini napeljevala vodo na mlin zahtevam po
»ukinitvi Slovencev in slovenščine«;
—	ker objava v izvirniku izhaja iz napačne predpostavke, da
»tako ali tako« vsi Slovenci znajo srbohrvaško, (kar še zdaleč
ni res), hkrati pa je to tudi argument vladajoče »jugoslove-
narske« ideologije in nacionalnega centralizma;
—	ker ruši prizadevanja slovenskih pisateljev in intelektual-
cev za kulturno, narodno in jezikovno identiteto Slovencev,
itd. itd.
Zame zato jezik objave pomeni načelno vprašanje, ne pa zgolj
vnanje-instrumentalnega, kot to trdi Saksida in redakcija Ese-
jev.
Uredniki Esejev so nato premaknili diskusijo na drugo raven,
ki je prav tako, vendar ne na isti način, načelna. Objavo teksta
v izvirniku so namreč branili z »argumentom« avtonomije
posameznih redakcij, saj argumentov za srbohrvaški jezik v
resnici ni mogoče najti. (Dodati je treba, da tekst sam po sebi
seveda še zdaleč ni sporen: prvotno je bil celo namenjen
objavi v Literaturi, ki s prevodno rubriko »Yugoslavica« sis-
tematično in načrtno seznanja slovensko beroče občinstvo z
literarnimi in esejističnimi dosežki srbohrvaško pišočih ust-
varjalcev).
Če pa velja avtonomija redakcij navznoter, naj velja tudi navz-
ven, tj. pred javnostjo in izdajateljskim svetom ter izdajateljem.
S tega vidika gre v sedanji fazi — kot rezultat opisanih sporov
—	za tripartitno delitev tudi de lure: vsaka od treh redakcij ima
od zdaj dalje svojega glavnega urednika, ki v celoti intelek-
tualno, politično in etično odgovarja za objavljene projekte.
Odgovorni urednik (ki je hkrati tudi eden od treh glavnih) je na
tej ravni odgovoren zgolj pred »črko zakona«, ne pa tudi kako
drugače. Zato tudi nisem več glavni urednik PROBLEMOV,
marveč samo še Literature kot ene od treh četrtletnih revij v
okviru PROBLEMOV.
junij 1987	Aleš Debeljak