Ubrana manifestacija naše kulture
Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februaija je bila naša občine središče različnih dogajanj. To je razumljivo, saj je prav na tem območju osredotoče-nih največ kulturnih ustanov. Pa ne samo gledališ-ča, koncertne dvorane in razstavni prostori. Tu je cela vrsta šol od najnižjih do najvišjih z množico mladih, ki jim je takšna ali drugačna zvrst kulturne degavnosti del njihovega vsakdaiyega življenja.
Poziv dramskih umetnikov na prisostvovanje kulturnemu maratonu ni naletel na gluha ušesa. Že od zgodnjih dopoldanskih ur so se pred Prešerno-vim spomenikom zbirale gruče ljudi od najmlajših do najstarejših. Šolaijem so njihovi učitejji govorili o pomenu in živ^jenju velikega poeta. Prišli so igral-ci, ki so recitirali rgegove pesmi, vmes so se zvrstili pevski zbori z ubranimi melodijami. Mimoidoči so
postali, poslušali so in potem spet nadaljevali svojo pot. Prihajali so novi in novi in z resno zavzetostjo poslušali, kar se je bilo dogajalo na tem prostoru.
Bilo je to praznovaiye brez zanosnih govoranc in brez velikega pompa. Ijudje so se shajali, čeprav ni bilo jedače in pijače. Njihov motiv je bil bržkone isti: pripadnost slovenski kulturi, ki jo simbolizira veliki pesnik dr. France Prešeren.
In tako je bilo ves dan do večernih ur, ko so na nek način zaokrožili dogajanje upokojenci, katerih pevski zbor je dal piko na »i.« Pa še ni bilo vsega konec. Dogajanje se je v bistvu sklenilo z mislijo Jožeta Smoleta, da bi kazalo v okviru socialistične zveze' razmisliti o predlogu, naj bi Prešernovo »Zdravico« proglasili za slovensko narodno himno.
N. I.