TRIBUNA št.6 letnik xx študent. list Študentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg revolucijc Kostja Gatnik, Jožc Konc (glavni urednik), Amirej l/II - telefon 21-280 - tekoči račun: 501-8-78-1 Medved, Marko Slodnjak, Andrej Ule, Aleksandcr - Celotna naročnina za študente je 15 N-din, za Zorn (odgovorni urednik). Novinarstvo: Milan Je- druge 20 n-din. - Rokopisov ne vračamo - Tiska sih, Marjan Pungartnik, Jaša Zlobec. TRIBUNA - Železniška tiskarna, Ljubljana, Moše Pijade 39 - Izdaja 10 SŠ ljubljanskih visokošolskih zavodov - Poštnina plačana v gotovini. MARATON - TO JE GIBANJE Ko se po koncu filma prižgejo luči, se zdi, da igralci gledajo s platna, kako igramo od-hajajoče gledalce. Podobno je v gledališču ali naplesu vNaselju. Cesa takega nismo občutili v soboto na FF; obenem smo bili gledalci in akterji vsega dogajanja, nastopajoči: avtorji in izvajalci. Niti za hip nismo pomislili, da smo zahibtno opazovani, da bi bilo treba oditi ali da bi radi delali kaj drugega. Razstave, pesmi, glas-ba, projekti, bilteni, filmi, politične diskusije - vse nas je tako pritegnilo, da nismo uteg-nili niti pozdraviti znancev, ki jih srečamo mogoče enkrat na leto. Pravijo, da je na Slovenskem samo ena do-bra srednja šola - Univerza. Če je to res, potem smo po treh letih pouka v tej šoli tokrat prvič čutili, da smo vstopili na pravo univerzo. Živ žav. Nekateri dirjajo! Verjetno bi dir-jali tudi drugače, najbrž že po naravi; drugi mirno sedijo, poslušajo, opazujejo. Specia-listi vodijo, toda kdor si zaželi poskušati bobne, orgle, balončke, papir, barvice, pisal-ni stroj ali kaj drugega — vse mu je na voljo. Eni samo go.vorijo, diskutirajo, kričijo, drugi samo poslušajo. Pogosta glasovanja. To je kompletna angažiranost od desetih do šestih. Brez profesionalcev, brez velikih organizatorjev, brez stroškov, brez reklam. Vse je enkratno, neponovljivo. Prebujanje amaterizma. Literarnega, glas-benega, filmskega, političnega amaterizma. Politiki se hočejo institucionalizirati: v stal-ne skupine, v ekipe, v tribune, svobodno ka-tedro. Ves maraton je eno samo gibanje. Brez pesnikov, biltenov, bobnov, pupilčkov, poli-tikov, plakatov (pa naj se tovariš dekan še tako jezi zaradi njih) bi se počutili kot v kinu, v Drami ali na plesu. MARATON So mi naiočili narediti ,,inventuro" literarnega maratona. Ampak dragi moji, težko je to in kruto. Kako pisati hladno poročilo, ko pa sem ves dan preživel tako intenzivno, da sem skoraj na golaž pri ,,Mraku" pozabil in sploh na vse, kar je obstajalo izven Filozofske fakultete (razen seveda vibracij moje ljubezni, takrat oddaljene 134 km). In da smo Matjaž, Sanja, Pungi in jaz zažgali maraton pri ,,Kopru" do konca, kar ne sodi več v faktografijo Literarnega maratona, 7. 11. 1970, s pričetkom ob 10. uri dopoldne na Filozofski fakulteti, vabljeni vsi! Nesmisel je razlagati NAMEN ali CILJE prire-ditve. Tudi anekdote so le obrobne. Nikomur ne moremo predstaviti tistega, kar se je ZGODILO. Lahko bi govorili o vzdušju spontanosti toda LITERARNEGA MARATONA ne bomo mogli ni-koli več ponoviti. Samo čutili smo ga. Srh ali za-vračanje, dolgčas ali doživetje. Prva zares NAŠA prireditev v okviru študentskega kulturnega festi-vala. Kakršna koli obljuba? Vprašanje? Dogaja se, dogaja se, dogaja se v predavalnicah F, U, C in K . . . Motto osmih ur na Filozofski fakulteti. Dogaja se, dogajajo se, ljudje. LITERAR-NI MARATON, kristusi, zabiti vam je treba v gla-vo, NAŠA VELIKA SOBOTA. Dobri sedmi no-vember. Kdo je Turek kdo sem jaz Začelo se jc ob 10. Nekoliko žalostno je bilo glcdati v štap (štab), kjer so sedeli člani organiza-cijskega odbora obkroženi od pesnikov, zakaj sled-njih je bilo neveliko število. Ampak začeli smo! V trenutku smo natisnili ,,vozni red", da je lahko vsak vedel kje in kaj. Bilo je to prvo uradno sporo-čilo maratona, izdano na kiaju samem. Potem pa - 10.00. Politiki začenjajo teach-in. Nabita preda-valnica. Kot pri Pirjevcu. 11.00 Andrcj Medved: Kulturna industrija se postavlja nasproti avantgardni umetniški praksi, ki deluje proti drobno buržuazni morali in estetiki, proti razredno kapitalskemu revizionizmu. V tem se izkazuje etično estetska fetišizacija masovne kuhure in njenc ideologije. 11.15 Prav zares se začenja pesniški maraton. 11.30 Srečo Dragan začenja tekstovno komuni-kacijo. 11.30 Kostja Gatnik odpiia likovno kolonijo. 12.00 Začenja se projekcija 8 mm filmov. 12.15 Miriam Zupančič odpira ad hoc razstavo. 12.30 Izredna jam-session, flavtist Piic je iz-rcden. 13.00 Milan Dekleva in Tomaž Kralj - Mushi mushi, ki preide v spontano, preide v elektronsko glasbo. Deset minut nas zcbe do kosti, maraton se dela. 13.15 Natisnjen je prvi Bilten maratona. Pungi je napisal ,,uvodnik", Andrej Medved ima teze o masovni kulturi. Osebje filozofske fakultete (hiš-nik), fantastično sodeluje. 13.30 Uspeh slikarske kolonije, improvizirana razstava izbora. 13.30 Namesto odmora, maraton teče, kdo bi M|d#j nehal!! Nakupovanje materiala za Proces ali ,,aktualni skeč" Priznanje. Blazina, šest tub karmina, med, trije pari nogavic, za katere je bilo nerodno prositi račun na naslov Studenta. 14.00 Papa Jože so prišli delat kontrolo. 15.00 Pozivamo politike, naj se zberejo na odru in razmislijo o tem, kar je bilo, kar je in kai bo. 15.30 Izide drugi Bilten maratona. Projekt U. Gabrijelčiča klasiflkacija dela prisotnih. Bobi In Milan naserjeta preostanek strani, sama sentimen-talnost - liice - we love jou - in - you are beauti-ful - kar pa sploh ni res, razen nekaj izrednih primerkov ,,cucl-faksa" (FF). Priloga Biltena - dva stripa Kostje Gatnika, tistega, ki ima taaako lepe dolge lase. Pa zmešani Oblak je naredil zmedo s ,,šovinističnimi" izpadi v Biltenu. Papa Jože se je-zijo. 15.45 Igra go-go in meditacija ob vonju kadila, skoraj množična zamaknjenost. 16.00 Protestne pesmi poje Saga. 16.15 Mk Matanovič bobna na tarabuko. 16.30 Nastopi Veno Taufer. 17.00 Zadnji pesnik - pevec Pigl. Izkaže se, da pesnikov sploh ni bilo neveliko število. 17.30 ,,Aktualni skeč Priznanje (copyright by Delo) - šokiralo je nasilje. Konec, ki smo si ga komaj mogli želeti. Razhod. Ves večer - pogovori, debate, prepiri, navdušenje na temo maratona. Naslednji dan pismo: Spoštovano uredništvo Literarnega maratona! Zelo mi je žal, da nisem mogel sodelovati, kajti pismo sem dobil šele danes, 9. novembra 1970. Tovarišem iz Maistrove se namreč ni mudilo, da bi ga takoj poslali na pravi naslov. Pošljite mi vsaj natisnjeno gradivo, če bo še kakšen maraton, me pravočasno obvestite. S tovariškim pozdravom BOŽIDAR BREZINSCAK, Zagreb, Kaptol 29 Shema maratona Avla: prizorišče osrednjega dogodka: poezija, glasba, poanta, obvestila, koordinacija. Štab: usmerjanje, izdajanje Biltena, sprotno pri-lagajanje režije. Predavalnice: - F: Srečo Dragan: grupna komunikacija. - U: politično zborovanje o problemu informi-ranja in procesu proti Mijanoviču. - C: osemmilimetrski filmi - K: šestnajstmilimetrski filmi Levi hodnik: slikarska kolonija, razstava izbora kolonije ter razstava Mirijam Zupančič Desni hodnik: projekt študentov FAGG Prisotni mediji: RTV, Antena,'Delo, Radio Štu-dent, Tribuna. Gledalci, poslušalci: predhodniin stalni - okrog dva tisoč. Stroški: obračun še ni narejen, papa Jože pa pravi, da smo bili kar poceni. Organizacijski odbor: vas pozdravlja. Nesreče in incidenti: prosti pad nekoga iz pr-vega nadstropja v klet se je končal s prevozom v bolnico; Marko Zorko je zlezel med ,,aktualnim skečem" na oder in v spodnjicah odigral svojo vlo-go, ki pa na žalost (njegovo) ni bila predvidena v režijskih zapiskih ,,iežiserja" M. Kocbeka. Maijan Pungartnik in Boris Muževič sta ga odstranila z odra (vrgla na glavo), potem ko se zaradi pijanosti ni mogel sam. Hladnokrvna eksekucija. To je bilo vse. Ostalo je na kupe razmetanega papiija, z medom in perjem pomazan oder (in moj plašč), ostal je maraton, ostali smo mi. Bo veljalo - kdor je bil na MARATONU, ne more biti več isti, kot je bil prej - ? Ali ,,after Woodstock, never the same!' ! BORIS CIZEJ MARJAN PUNGARTNIK akviziter šetinc ,,Ste kdaj začutili vrzel na svoji knjižni polici? Vam pri vašem vsakdanjem delu manjka publikacija, ki bi vam pomagala pri spoznavanju in objektivnem obravnavanju pomembnih dogodkov v zadnjih 50. letih? " sprašuje bralce Komunista odgovorni ured-nik Franc Šetinc. Za borih 500 ND si kupite Zgodovino revolucij XX. stoletja, ,4ejanje brez primere v zgodovini založniške dejav-nosti". Štiri knjige, bogate, lepe, razkošne. 50 % slikovnega gradiva. Zagotovljen je pre-prost in privlačen jezik. napeto in razbur-ljivo branje. In še posebno opozorilo — z mastnimi črkami: Obenem z nakupom bo bralcem poklonjena še knjižica Statut Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije. Resnično občudujem spretnost Franca Šetinca, ki je uspel celo apel na pripadnost Zvezi komunistov vključiti v luksuzomanijo našega knjigotrštva. Naj se le sprehaja po pološčenih parketih in s svojo knjigo zapol-njuje vrzeli na razkošnih policah iz oreho-vine. Saj tja tudi spada. Toplo pa mu pola-gam na srce, naj se kljub svoji akviziterski vnemi, kar se le da izogiba proletarskih kvar-tirjev. Naj nikar ne poskuša osebno prodajati knjige na domu kakšnega poštenega delavca (pa naj bo komunist ali ne) - revolucionar-nega predstavnika naše družbe. Ta delavec, ki prinese na mesec družini plače za osem-deset jurjev (ravno za eno dobro knjiga o revoluciji), ta delavec bo namreč tovariša glavnega urednika brez onegavljenja nekam prav krepko usekal. In naj me vrag, če se delavec v tem dejanju ne bo uresničil kot revolucionarni subjekt. JAŠA ZLOBEC proletarci se umikajo Glasilo Socialistične zveze delavnega ljud-stva, Delo imenovano, se že dolga leta liči z znano parolo Proletarci vseh dežel, združite se. Lepo postavljena ob naslovu naj bi parola dajala lice in pečat duhu in namenu našega najpomembnejšega časnika. Bilo pa je že lep čas osnovno internacionalistično geslo le bridek absurd glede na članke in člančiče, ki so si sledili pod njim. Po domače povedano, ubogi proletarci so bili čisti anahronizem, ki ga ni nihče več resno jemal. Pa je prišel tre-nutek, ko tudi pametni možje z Dela niso hoteli več zaostajati za časom, in so sklenili. da bodo eminentni prostorček ob naslovu raje porabili za važnejše stvari kot pa za ne-aktualna gesla. In ker vsako spremembo izbori avantgarda (ki stopa en korak pred množicami), je parolo prvo opustilo Nedelj-sko Delo (lepo vse šarasto, polno humorja in, seveda, nedeljskih člankov). Uredniki so si pljunili v roke, in že si nas ob nedeljah veselo ogleduje lična reklama, s prostorčka pregnanfli Proletarcev. In tako je prav! Zakaj bi se šli hipokrizijo in nedoslednost. Recimo bobu bob in ne grenimo si zadovoljnega živ-ljenja z gesli, ki jih je (očitno) naša družba že prerasla. JAŠA ZLOBEC teze o masovni kulturi Masovna kultura v današnjem svetu vse bolj zasega človcka in njegovo zavest. Masovna kultura oblikuje tcr diktira potck eksistcnce, ter stopa v službo novodobnc planctarnc tehnologije, tehnike. Kultunia industrija, oziroma industrija kulturc, ki v proizvodih masovnc kulturc določa posamezni-kov socialno-ekonomski, idcjno-politični, psihični, oksistcncialni, pa tudi biološki ustroj, ostaja na ta način idcologija univcrzalnc tehnologije, ki zascga žc skoraj vsa področja človeškcga bitja: celotno območje njcgovcga bivanja, prebivanja, uresničc-vanja. Tako sc brišc, ukinja. oncmogoča kritična rcfleksija in refleksija kot taka sploh, zavcst sc zaprc v služno, topo, zdravo-razumsko, incrtno zavcst, človekova cksistenca postanc popolnoma odvisna od medija masovne kulturc in kulturnc industrije. nič več ni sposobna za kakršnokoli nc-gacijo. misel. razmišljanjc. za kakršnokoli poesis, ustvurjanje. pcsnenje. Zatorcj naj pričujočc teze v uvodu našcga današ-njcga pcsniškoga maratona služijo kot kritična reflcksija. napad. ncgacija tcga modija. sc pravi medija masovnc kulture ter njcnc proizvodnjc. Kulturna industrija se postavlja nasproti avant-gardni umetniški praksi, ki dcluje proti drobno buržouzni morali in estetiki, proti razredno-kapi-talskemu rcvizionizmu. V tcm sc izkazuje ctično-estetska fetišizacija masovnc kulturc in njcnc ideologije. TEZA2 Kultuma industrija deluje kot humanistična mistifikacija. TEZA3 Umetnost postanc potrošniško blago kulturnc mdustrije. umctnosti in kultura sc komercializirata v smislu dokončnc integriranc buržoazne ideo- logije. TEZA 4. Masovna kultura implicira pojcm komercialnega tcksta. pojcm radikalnega afirmativnega diskurza in torcj pojcm ..pisave". ki v ničemer ne odstopa od ideologema novodobnc tchnike in njcne ,,eko-nomijc". TEZA5 lnformacijski medij kulturne industrije ,,briše" in ..črta" pojmovne tcr vprašujoče mišljcnje. Miscl zatira v t. i. služnjo. topo: inertno zavest, ki nima nič skupncga s kritično reflcksijo, z reflcksijo in kritiko. TEZA6. Človck masc postaja tako vsc bolj enodimcnzio-nalni uniformni posameznik. brcz možnosti za poj-movno t. j. kritično mišljcnje eksistence. TEZA 7. Človck, ki ga ustvarja masovna kultura, je raz-oscbljeni individuum. človek mase: služni posa-mcznik. intcgriran v pragmatizcm ncke pisavc in nckc ,.logijc". TEZA8. Končni dejanski namen kulturne industrijc ni rcvolucioniranje in spreminjanje, kritična zavest in ncgacija predancga sveta. ampak vpisovanje posa-meznikove vcsti in zavcsti, njegovega mišljenja in bivanja (bistvovanja) v izpolnjevanje zahtev novo-dobncga tehnološkega procesa dela. Rcvolucionarna zavest v okviru kulturne indu-strije je zatorcj utopija. Jczik kulturne industrije je totalitaien, to sc pravi, da je jczik moči, jezik ncke ekonomijc tcr njcne planetarne ekspanzije. (Tekst^ je skrajšana oblika razmišljanja, ki ga je kot uvod k litcrarnemu maratonu prebral Andrej Mcdved) obsodba idej JE IDEJA OBSODBE Po doslej znanih podatkih je beograjski proces ncdvomno politični proces. Vlado Mijanovič jc bil obsojen zaradi idcj (jasno razloženih v obtožnici), ki jih je s somišljeniki kot prcdscdnik Fakultetnega odbora Študcntske skupnosti FF razširjal na leta-kih, javnih zborovanjih in drugih podobnih akci-jah. Ni pomembno, ali soglašamo z načinom izra-žanja teh idej. Bolj bistvcno jc, da so se sodna oblast, uradni študcntski forumi, UK beograjskc univerze, javna občila itd. od tch idej distancirali in jih ostro obsodili. Obtoženi Mijanovič je za-hteval odločno rešitcv naslcdnjih problemov: - VDIRANJE TUJEGA KAPITALA V JUGO-SLAVIJO - VPRAŠANJE MIROLJUBNE KOEKSISTENCE SVOBODA TISKA - ZLASTI STUDENTSKE-GA - SOCIALNA DIFERENCIACIJA - SOCIALNA EMIGRACIJA - PRAVICE DELAVCEV DO STAVKOVNIH KOMITEJEV IN SPLOH PROBLEM STAVK V SAMOUPRAVNI DRUŽBI - IN KOT TEMELJNI PROBLEM - OBSTOJ IN NEGATIVNA VLOGA BIROKRATSKEGA APARATA V NASl SAMOUPRAVNI DRUŽBI. V obtožnici in obsodbi V. Mijanoviča na 20 me-scccv strogega zapora je dokaj jasno podan način rcševanja tch problemov. Mislimo, da naša družba, usodno razpeta ob zgoraj naštetih problemih, stoji na razpotju, kjer je postavljcna pod vprašaj njena osnovna socialistična usmeritcv. Bojimo se, da kazensko obračunavanje z radikalno obsodbo tch deviacij samo po sebi izbira napačno pot. ZAHTEVAMO TAKOJŠNJO PREKINITEV PRO CESA PROTI V. MIJANOVICU IN NJEGOVIM TOVARIŠEM! ZAHTEVAMO RADIKALNO IN DOSLEDNO REŠEVANJE OSNOVNE DILEME NAŠE DRUŽ-BE! 00 ZK JEZIKOSLOVCEV na sestanku 6. 11. 1970 prisotni na LITERARNEM MARATONU IN POLJjJCNI TRIBUNI ŠTUDENTOV SE OPRE-DELJUJEMO V SLEDECEM: 1. Po informacijah, ki so nam bile dostopne, označujemo sojenje študentu beograjske Filozof-ske fakultete Vladu Mijanoviču kot političen proces, kot sojenje političnim idejam in raenimo, da je to v procesu demokiatizacija naše družbe ne-sprejemljivo. 2. Hkrati opozarjamo, da ima sojenje negativne politične posledice za vso jugoslovansko skupnost in tudi v mednarodnem okviru. 3. Ko se izrekamo proti političnim procesom in zahtevamo izpustitev študenta Mijanoviča na svo-bodo do pravnomočnosti sodbe, hkrati podpiramo zahtevo po javnosti sojenja. Menimo, da bo javno sojenje lahko razkrilo in mora razkriti zakulisne odnose, ki so privedli do te skrajno nedemokra-tične akcije. 4. Smo proti tendencioznemu in nepopolnemu informiranju javnosti, katerega primer je obve-ščanje o dogodkih na beogiajski univerzi in sojenju študentu Mijanoviču še posebej. 5. Ko nasprotujemo nepopolnemu informi-ranju, ugotavljamo, da so sredstva javnega obvešča-nja (Tanjug, Delo itd.) objvaljala namesto infor-macij enostranska poročila (dezinformacije). Hkrati pa posebej obsojamo uredništvo slovenske lzdaje _,,Komunista", ki je povsem molčalo o ob-sodbi študenta Mijanoviča in v zvezi s tem zahte-vamo pojasnilo! Ljubljana, 7. novembra 1970 PUTNIK SMUČANJE V JANUARJU - Lienz — Južna Tirolska, 678 m - Monte Bondone - 2096 m VESELO IN POCENI SILVESTROVANJE - Garda ob Gardskem jezeru - Budimpešta - Silvestrovanje po Sloveniji Prijave in vse informacije v posloval-nici Putnika, Trg OF 15, Ljubljana, tel. 311-542. ŠTUDENTSKA SVOBODNA TRIBUNA O socialnem položaju študentov O vlogi inteligence v naši družbi Akcijski odbor študentskih svobodnih tribun poziva študente, da se udeležijo razprave. Tribuna bo v četrtek, 19. 11. 1970, ob 16. uri v prostorih FAGG, Jamova 2 (za kinom Vič). Pridite vsi! AKCIJSKI ODBOR ŠST gledališče Ker gledališče je že toliko stoletij in ker je že tisočletja na vseh kontinentih, ker je o njem toliko izrečenega in napisanega, ker ima že neznansko obsežno zgodovino, za ka-tero so se celo specializirali raziskovalci, ljudje mislijo, da je gledališče mogoče razu-meti le preko vseh ved, ki se s tem ukvarjajo oziroma ki se ukvarjajo s to pomoto; mislijo, da obstaja nek splošen in obvezen model za gledališče in če spoznaš ta model, potem veš vse življenje zanesljivo vse o njem in si varen. Sramota! Nesposobnost! Tako se suženjsko hlapčuje tistim ,,velikim" ljudem, ki so kdaj kaj napisali o gledališču in ki so že pomrli ali še živijo. Tako se ljudje sklicujejo na svoje znanje in točnost svojega znanja (ki so ga pridobili iz napisanega), zaradi česar si s svo-jimi določili drznejo zavirati življenje in do-ločevati meje gledališča ter obenem meje življenja. Ne da bi vedeli, da ima vse, kar je, svoj neomejen, neznan in čudežen potek, da vse življenje teče proti vsem kriterijem ter sproti ruši in postavlja modele. Gledališče je v tem življenju. In če hočemo Ijubiti gleda-lišče, ljubimo življenje; potem hočemo ži-veti, se radostiti življenja, življenja nenehno izkušati, se učiti radostiti in prodirati v naj-globlje radosti, se ne umakniti najtežjim pro-blemom, jih reševati in biti v tem nenehno aktiven, da kipi naša duša v veselju, saj vse zmoremo, saj razpolagamo z neomejenimi močmi. Nenehno odkrivamo življenje v novi luči in to se nikdar ne konča, zato je tako neznansko vedro notri v nas in zato v vseh razkritjih zivljenja razkrijemo sebe, kajti vse, kar je, je tudi v nas in mi smo eno z vsem. Gledališče ne nastaja v zgodovini gleda-lišča, v zgodovini drame, v dramaturgiji, niti ne v dramski igri, v umetnosti giba, v govorni tehniki ali v drugih predmetih gledališke vzgoje, gledališče nastaja, ko izkušamo živ-ljenje v vseh njegovih razsežnostih in sebe v njem, ko se zavemo svojega glasu, telesa, svo-jih čustev in skritega notranjega življenja, ko se soočimo z vsemi lepotami in strahotami življenja in ko kljub vsemu hočemo živeti in deliti svojo ljubezen do življenja z drugimi, ko vsemu temu damo veliko prostora in smo ponosni, da je toliko neznanega v nas, da je v nas toliko drugačnega od drugih. Vsemu, kar je, svobodno odpiramo pot. Spoznamo, da je gledališče notri v nas, da nima noben učitelj ali profesor pravice učiti, kaj je gledališče, posebno še, ker ta učitelj ali profesor sploh ne živi svojega lastnega življenja, ampak su-ženjsko hlapčuje modelu življenja in gleda-lišča, ki se ga je naučil in privzel od drugih, posebno še, ker ta učitelj ne pusti, da bi ti sam vse poskusil, kakor si on ne upa ničesar poskusiti sam, da bi ti sam našel svoj lastni notranji, iz tvoje izkušnje izhajajoč model gledališča in življenja, da bi ti sam lahko ne-nehno delal na novo vse modele, jihpoprav-ljal in si izmišljal nove, kakor pač bije tvoje lastno bitje; on tega ne pusti, ker njegovo bitje ne bije več. Zato razrušimo vse gledališke šole, dajmo profesorjem lopate, posebno trebušastim (debeluhlenuh), ali pa naj se postavijo v zbor in naj subtilno zapojejo kako lepo pesem, če sploh znajo v svoji povprečnosti in brezduš-nosti biti subtilni. Naj si z devarjem, s ka-terim si polnijo želodce in kopičijo salo, ku-pijo cvetje v lončkih in naj se mu posvetijo, če sploh znajo ljubiti rože. Naj se zaljubijo v lepa dekleta, naj dneve in noči presanjajo, kako so ženske lepe in kako si jih z vso silo želijo, in učiteljice in profesorice naj.hrepe-nijo za mišičastimi mladeniči z lulki! Če bi pri nas žgalo afriško sonce, bi se profesorji stopili v svoji masti kakor margarina. Zakaj ni pri nas afriškega sonca? Minirajmo vsak model gledališča, ki hoče biti splošen, večen in obvezen, minirajmo Akademijo za gledališče, radio, film in tele-vizijo, ker tam ne živijo in ni življenja, mar-več se vdajajo brezdušnemu kupovanju in prodajanju blaga, ker tam nihče ne prisluhne ritmu življenja, ker tam nihče nič ne razumf in ne čuti, ampak je sama zmeda in ljudjt samo polnijo svoje prepolne želodce ter tla-čijo in zatirajo mlade ljudi. Hočemo živeti, hočemo ljubiti življenje, sebe v življenju in ljudi kakor tudi ves svet. Rastemo v jezi, ker nas silijo v zmedo in prazno življenje, zato pa bo naša ljubezen močno narasla in naš notranji rod bo enak bitju življenja, bitju ču-dežev. SAMO SIMČIČ UKINITE SE Pred leti sem v neki slovenski reviji, na-slova se ne morem domisliti, bral zapis Ta-rasa Kermaunerja (dramskega). Kaj je tam pisalo, ni tako zelo važno. Pomembno je tisto, kar je hotel publicist povedati. Povze-mimo (po spominu)! Revialna situacija na Slovenskem je idealna, ker očitno odseva lastna hotenja. Če se to ne dogaja hote, pa je |a naravnanost prav gotovo razvidna iz re-vialnega konteksta ali podteksta, ki skupaj ustvarjata razgibano podobo kulturnega gi-banja. Po Kermaunerjevem prepričanju je bila pristojnost med posameznimi revijami ustrezno in pametno razdeljena. Činbolj se je odmikala od njegovega koncepta, bolj je bila ustrezna in manj pametna. Danes pa so časi čisto drugačni. Zato naj se vse slovenske revije ukinejo (za leto dni ali do smrti), ker tako ne gre več naprej. Preprosto povedano (razlagali bomo drugič): Sodobnost ni sodobna, Problemi so problematični, Dialogi so čuden monologin Prostor in čas je samo še v času. Nabiranje sodelavcev ima lahko dve obliki. Je lahko prisilna mobilizacija ali re-krutiranje starejših letnikov in na prejšnjih pregledih za nesposobne spoznanih soldatov. Izvirna literatura v istem letu dvakrat ugleda luč sveta (v reviji in v knjigi - finančno uspešno). Programi so povsod zelo zelo podobni. (Svojemu človeku bomo pa že objavili!) NA-PREDNI SO VSI? PISMENI SO VSI? DOSTI IMAJO POVEDATI VSI? NEKA-TERE STVARI JE TREBA V NAŠI DRUŽ-BI PREMAKNITI? Vse to je bdveč, ker nihče ničesar ne pre-verja, nihče ničesar ne bere, ker vsi vse vedo! Za leto dni se ukinite (SODOBNOST, DIALOGI, PROBLEMI, PROSTOR IN ČAS) in poizkusite sestaviti program za last-no odrešenje, drugače vas bomo počasi — a gotovo — razjedli. Ukinite se (SODOBNOST, DIALOGI PROBLEMI, PROSTOR IN ČAS)! MS POUHN KUFR VS MAM! Ljubezen moja, moje ljubljeno mesto, ne Ijubim te več. O Ljubljana, gostiteljica, od-prta duša, belo mesto, alpska prestolnica, barski biser, cvet Srednje Evrope, mesto HEROJ, o, TI ŠIROKA DUŠA, ne maram te več. Ti biser estetike, ti genij organizacije, ti lider računalništva, ti zakonska postelja strpnosti, ti potencialna nosečnica demokra-cije, ti mesto raznoraznih turnov, zamerila si se mi. 0, Ljubljana, Košakovo mesto, o Ljubljana, mesto političnih arhitektov, o, Ljubljana, arkad in političnih ploščadi, danes dopoldne je umrla najina ljubezen. 0, Ljubljana, tvoja kmečka oncet me je dra-mila, tvoji prisrčni sprejemi vseh mogočih tipov so me hrabrili, tvoja rušenja so mi od-pirala obzorja, tvoji novi koši za smeti so mi dvignili moralo, tvoji butiki so me delali za državljana sveta, o, Ljubljana, kakšna kurba si! Pošiljaš kioske v Ameriko, za županov prestiž zapiraš ceste, zadnjemu potepuhu po-kažeš prijazen obraz, govoriš v vseh jezikih, imaš pleme privlačnih hostes. Ti, mesto fan-tastičnega preskoka, ki se imenuje TIVOLI, o, ftiesto, ki te nista obiskala Nixon in McNamara, med nama je konec. Postavljaš blesave bajte, malaš s trapastimi farbami, za-piraš in odpiraš štacune, čez zimo spravljaš spomenike,'se bratiš z bogom in hudičem, zapravljaš denar in živce, o, Ljubljana, pro-sim te, ostani pri tem. 0, Ti mesto, najbolj raztegljive duše! Ali veš, da se je v tvojem velikem požiraJniku ustavil en sam stol, štokrle, stolica, ki je stal na enem najširših pločnikov v Ljubljani. Za-radi tega stola se ni nihče ubil, nikomur ni prišlo na misel, da bi psoval državo, veseli smo bili, da lahko brez težav uspešno proda-jamo od oblasti dovoljen časopis. Pa se je tebi, moje Ijubljeno mesto, naenkrat za-zdelo, da ne boš več tak biser in šolski pri-mer urejenosti, če bo na tvojem pločniku stal stol in na njem Tribuna s puščico za prispevke (lahko se krade). O, moje mesto, poslalo si modro oblečena korenjaka, ki sta velela odstraniti stol. Ljubljana, dokler se ne poholjšaš, je med nama izkopana bojna sekira, ne bom pla-čeval tvojih taks, ne bom hodil po tvojih zebrah, ne bom občudoval tvoje fantastične rasti, ne bom pozdravijal tvojega župana, ne bom pomagal tvojim gostom. Nemaren uživač tvoje neumnosti bom. Ljubljana, 10. oktobra 1970 M.S. opij za... (Zapis ob premieri šentflorjanskega gala-cir-kusa v Drami SNG) Ah, veličastje večno žarnfli besed; človeka vsakdanjskosti vtopljenega v svet, iz grešnosti v svetost kliče poet, iz ničnosti v mitsko dviga traged. (Jedet, jedet, kaj krasnega še iz te mladine ven pride, da se le Mraka nauiije. Ja kako to človeka očisti). Prost, svoboden, velik, večen, iz govna so-dobne dramatike otet, plavam vsinje-modro; Bog mi pride nasproti, pa mu stisnem roko in on srčno reče: Zdaj vem, da sem. -Prazno-paradni humanizem. Vem, da je nesramno, pa kaj? Vem, da sem smrkavec, neumen? Jasno, pa kaj mo-rem, ko nimam ,,ratia preveč", štanta pa še ni v Rožni dolini. Pa kaj zmorem drugega kot to, ko mi ne aktivirajo vsaj tistega malo, kar ga je. Pa kako naj bo drugače, ko pa gospoda v igri še vprašati ne utegnem, zakaj je tako nesrečen,ker mi že prej vse sam lepo pove. Nabuhlost, nabreklost, da se ti pha. Pathos, pathos. V stilu: Seveda pa je treba (resno) pripomniti, da gledališko vodstvo (ob pomoči zunanjih so-delavcev) ni imelo srečne roke le pri izbiri dela, temveč ga je enaka usoda vodila tudi pri iskanju režiserja. Če naj naglasimo nekaj primerov uspelega sodelovanja, vsekakor ne gre prezreti prizora Mirabeaujeve smrti. Re-žiser J. Vrhunc je glavnega protagonista tako posrečeno pokošl, da bi gotovo pol dvorane priskočilo na pomoč, ko bi namere ne spre-čfl glas, oznanivši ,,smrtonosno kap". In, da ne ostane le pri hvali; morda bi razgibani prizor nemime in prestrašene krajjevske rod-bine kazalo dopolniti z dvema ali tremi žen-skimi vlogami (morda dojilja + ena ali dve kuharici). Smo namreč mnenja, da bi troje ali četvero ženskih oprsij, v razgibanem pla-nju, mnogo plastičneje poudarilo nemir, ki je tistega hudega dne vladal na francoskem dvoru. Ena sama igravka (pa čeprav A. Le-varjeva) ga kljub marljivemu prizadevanju le ni zmogla podati v celotni razsežnosti. In morda še pripomba - v nekaterih vlo-gah smo pogrešali M. Benedičiča. V celoti torej itd... (Igravce in sodelavce, ki jih nismo poimen-&o navajali, naprošamo, da skušajo upošte-vati, da se v tej drami niso znašli po naši krivdi). JERNEJ NOVAK LUDVIK VACULIK: sekira Konfliktna in prelomna situacija v življenju intelektualca-novinarja. Njegova prizadevanja za zanikanje obstojeČega stanja se razbijeio v jalov nič. Sistem se pokaže kot sistem demokratičnega in samoupiavnega terorja, kjer nimaš za koga na-praviti atentat. Ko se torej znajde v popolni praz-nini, je prisiljen, da obračuna z vsem, kai gaje do sem pripeljalo. Roman Sekira je zapis tega niego-vega obračunavanja s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Tu so nerazčiščeni odnosi do umr-lega očeta, ki je bil plavi junak in revolucionar, do konca zvest partiji, kljub temu, da je videl nečlove-škost sistema; in s tem je v tesni zvezi vprašanje o pomenu upora v sistemu, ki se je v okvirih svoje nečloveškosti sposoben vedno dovolj prilagoditi tako da mu uspe asimilirati ali pa osamiti vsako kritiko; gre za skrbno razčlenjevanje lastnih dejanj, za ponovno kritično preživljanje nekaterih življenj-skih situacij; važen motiv je tudi vprašanje odnosa z naiavo, ki je tesno povezano s povratki v mladost in v družinsko okolje. ,,Jaz ne poudarjam ničesar, jaz samo neprestano udarjam ob nekaj, kai moiam pojasnjevati." Odloči se za obisk pri enem od bratov, ki ga že dolgo ni videl. Brat je šofer in tudi njemu se godi krivica in tudi on bi se rad uprl, zato prosi za pomoč brata novinarja. Pojavi pa se še druga mož-nost: namesto da pišeta pritožbe, lahko odideta v državni gozd krast drva za zimo, kot je to nekdaj počel oče. Odločita se za slednje; z velikim na-porom razžagata staro med drevesa zagozdeno deblo. Vse skupaj naložita na kamion in se odpe-Ijeta, sledi pa jima gozdai z avtom. Razvije se raz-burljiva dirka, ki pomeni za oba pravi užitek. Sreč-no uideta, drva za kurjavo so tu. ,,Takrat sem pri-dobil nekaj velikega: osnovno, ostro zavest. Na-slednjič bom obiskal drugega brata, ki je na Slova-škem." Izdavačko preduzeče Rad Biblioteka i misao 223 Beograd 1969 LEV KREF' VLADIMIR GAJŠEK: dežela nožev tukaj nobeden ne ubija pusti se ubiti samemu sebi (Okostje mestnih zidov) I.DEŽELA Ti kraji so pusti in zelo redko naseljeni. Sonce je zdaj hladno in brez sijaja, zdaj ognjeno pripeka z neba. Pokrajina je mrtva, vse je ubito in zapuščeno, sivo in prazno, prebodeno in svinčeno. Povsod se podijo krdela volkov, robove pustinj so zasedle hi-jene in včasih je videti sledove velikih cen-tavrov. Gozdovi so požgani. Studenci so polni slane, smrdeče vode, ki je niti živali ne poskusijo. Ognjišča so razdrta, pota brez smeri. Trave so se čisto posušile. Dnevi se ponavljajo, noči prihajajo brez spanja, ,,smrt je še v telefonskem imeniku (v avtomobilski tablici) ali pod zemljo". Ljudje ki živijo tukaj, niso ne mladi ne stari. Nikoli ne poč-nejo česa novega, njihovi opravki so vedno isti. Vse se dogaja v tišini. Čez ustnice ne pride noben glas. »Besede so ti primrznjene k ustnicam", ,4z grla kaplja kri namesto be-sed". ,,Tukaj je vse prepovedano". Razum je počasi ugasnil, le še redke kretnje pričajo o življenju. Kakšne so reči? Gole, jalove, iz-gubljene, slepe. Reči se izpreminjajo vnože. H. NOŽI Odpirajo se navznoter in navzven, navzgor in navzdol. Njihova rezila so tanko nabru-šena, v soncu se svetijo kot kristal, ,jeklo ima sladek okus po ubijanju". Noži rasejo po vsej deželi, noben korak ni več varen.Ostri-ne grejo v dve smeri: ,,zabodejo otroke in starce v prsi" in dvignejo se proti očem. Vsak udarec je smrten. Ljudje tako umirajo dvakrat. Mnogi sanjajo o samomoru, priprav-Ijajo svojo čmo vrvico ali pa si odrežejo jezik za vedno. Ubijajo se sami: naenkrat obsta-nejo ,^ noži sredi srca" in ubijajo jih reči sveta, ki vdirajo vanje skoz čute: ,,vse je obrnilo nož v mojih očeh". Vendar ljudje nikoline umro. V deželi nožev umiranje traja kar naprej. MIHA AVANZO Uredništvo Tribune zapo sli honorarno delovno moč — študenta za vodjo prodaje in naročniškega od-delka. Zabiteresirani naj se oglasijo na Tribuni v ponedetjek, torek in sredo od 11 do 13 ure. MARKO ŠVABIČ djurica krvava purica Marko pa Katja sta šla po mesoooo. Kar naenkrat pride ven oni in reče. Meso je po-šloooo. Marku pa Katja se obrneta. Rečeta. O, liaj bo pa jedla naša Djurica. Pa gre Dju-rica v park, Tam so gugalnice. Kuga kugaaaa. Guga. Rdcča. In so se prijeli za roke. Potem so se imeli še dolgo dolgo radi. Marko pa Katja sta šla po mesoooo. Vi-dela sta, nc, tam so bill Pa babica, pa Ruli, pa Jclica, pa Maca, pa dcda. Pa kužki. Pa Ru.li. Hov. Kako reče Ruli. Marko pa Katja sta šla po mesooo. Sta dolgo hodila po gozdu. V Izlakah. Pa je bil konjiček (klik-klok-klik-klok) pa kure, pa krave, pa tclički, pa prašički, pa pujski, pa muca, pa otroci, pa trava, pa teku teku teku. Marku pa Katja sta šla po mesoooo. Spo-daj jc naenkrat počilo. V Izlajah. In Marko se je ustrelil v nogo. Jaaaa, zdaj pa leži v bolnici in je mrčJml. Marko pa Katja sta šla po mesoooo. Pa pride ivan. Reče. Kudldudlabajebubaba. Kako Ivan prdne. O. No, pa sta šla po meso, oni je pa rekel, da mesa ni več. Zato sta šla še naprej in sta spraševala. Ali imate meso. Ali imate meso. Ali imate meso. Za našga Ivana. Pa so rekli. A za tistga. O, za tistga pa žene. Tisti je rekel oglbublbu brrrrr. Matko pa Katja sta šla po mesoooo. V živalski vrt. Tam je bila opica. Pa jelen. Kako dela jelen. Pa račka. Kako dela račka. Pa tiger. Kako dela tiger. Pa opica. Kako dela opica. Pa koza. Kako dela koza. Vse so žrle in srale. Jelen je delal in kamela je vzela kruh. Marko pa Katja sta šla po mesoooo. V Šiško. K teti Mili. Tam je muca, Kako dela, poliaži, kaku dela. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii tiiiiuiiiiiiiiiii. Ja, tako. Pa se je Ivan opekel, ajs. Potem je pa Ivan jokal. Jaaaa. In je prišla Aiia. Nana. Njanja. Na obisk. 0, kaj je pri-nesla A na. In sta šla po mesoooo. Pa niso imeli nikjer mesa. Kaj bo pa zdaj jedeL In ptički. In Ruli Bleka bleka. Potem gremo papa. Avto. Avto avto. Bmr. Avto. Po mesoooo. Kupila sta sto kil mesa za iiašo Djurico. In za Bonita. Pa bosta jedla Ivan in Boni meso, o, kako ga bosta veliko jedla. Bo Ivan kakal. Pa Boni bo tudi kakal. Pa deda bo kakal Pa Katja bo kakala. Pa Marko bo kakal. Pa Ruli bo kakal. Pa tički bojo kakali. Pa Ana bo kakala. Pa babica bo kakala. A-a-a-a-a. Pa muca bo kakala. Pa vse živali bojo kakale. In bo pojedel veliko ve-liko mesa, kot kakšen velik dec. Bo Katja skuhala. Žoga. Peč. Ajs, bo buba buba. To je pač. Kako de.la. Kako pa dež dela. Pa veter. Pa Ruli. In mesar je rekelnate. Tukaj je vaše meso. To je za vašo Djurico, ki je takoooo lačen. Bo rekel Če hočete še. Kar pridite. Mi ima-mo ogromno mesa. Lejte, ogromno. In sta šla v gozd. Tam pa je bil volk. Kako dela volk. Polcaži, kateri je volk. No, in volk je rekel Kam pa kam Katja pa Marko. Ona pa sta rekla. K Ivanu. In kaj ji neseš dobrega. Grmrrrrrr. Pa je volk ukradel košaro. In je Marko ustrelil. O, pa je volk padel na tla in je jokal Ja, buba volka, buba. Je jokal. Inje rekel Oh, Marko, zakaj si me ustrelil, če sem bil samo lačen. Katja je pa rekla. Naš Ivan Tar še nič ni jedel, je lačen. In je volkjokal. Ga je bolelo bolelo. Oh, jaz tudi ne. Jaz pa nimam nobenega, ki bi mi kupil meso. Po-tem je volk umrl. Ne. Ni umrl. Marko ga je zadel samo malo, da ni bilo nič in se mu je smilil. Nesel ga je v bolnico in tam je volk dobil vsak dan veliko veliko mesa. Ja. No, potem so šli, Marko pa Katja, po gozdu naprej. Pa sta rekla. Kje je naš fantek pan-tek, kje. Sigurno je lačen in veči. On bijedel meso. Pa je volk ukradel meso. In je priletel MAJDA KNE ***** pišem tebi elizabeta elizabeta ti me motiš stopinje so tam skoraj vsak trenutek enake dolgi moški in kratki ženski koraki nekaj drugih smehov so rekli v resnici pa so zahtevali o tem bi morali misliti in res bi morali videla sem dekle v belem in črnem verjamem da ni namenoma v barvah ki si jih lahko razlagam če hočem biti kar se da običajna zmislim si svet ker moj bog zakaj pa ne poslušaj pojo zavrti mi kar rada slišim pod obleko nimam nič nekoč so mi poskušali očitati moj objekt opisovanja v tem trenutku tisoč let ne dosežem zlih misli od nekdaj nič mi ne ostane skrito o vi pobesneli končalo se bo za danes samo imena golobček. Kako reče golobček. Ja, tako. In je rekel Marko pa Katja, hitro pridita v Šiško, ker vas Ivan že čaka. No Marko pa Katja sta se pa v gozdu izgubila. In sta tavala in tavala med drevesi. Na tleh je bilo na mili-jone listja. Ja. In je bila že noč. Pa sta si naredila hišo in sta jokala. Rekla sta. Oj, oj, kje je zdaj naš fantek pantek. Sigurno je že fačen in veči Potem je Marko rekel Moja moja. In sta Marko pa Katja pančkala. Pa je Katja zaigrala na klavir in zapela. Taši taši tanana, kumče bače momeka, kum bude sok, kuri faši pok pok pok. Marko je zaigral na kitaro čuk se je oženil, sova ga je vzela. Pa Ivan je zapel Pa Bara. Pa Maja. Pa Janez. Pa Žare. Pa Maruša. Pa Sergej. Potem je pa Katja zaigrala na klavir jurčku bomo poma-gali hišico zgraditi. Ivan je pa igral na boben. In žoga. In Koko. Potem sta pa zakurila peč. Ker je bil dež in veter. In so mimo hodile vse živali So rekle. Kje pa je Ivan Tar - cele zernlje gospodar. Kje pa je Ivan Tar. Nimava ga. Sta rekla Katja in Marko. Šla sva po meso, pa sva ga tačas zgubila. In zdaj sva se zgubila v gozdu. Ali nam lahko poveste, kje se pride. Živali so rekle. Ne vemo. Mi ne gremo nikoli iz gozda. O. Sva rekla. Kako pa potem lahko poznate našega fantka pantka. Živali so rekle. To pa zato, ker je tako lep. In ker tako diši. O. Sva rekla. Kdo vam je pa povedal Golobčki. Oni celdan gledajo v sta-novanje. Ja. Ampak golobčki kakajo po bal-konu in po oknih. In sta šla po mesoooo. Potem je prilezla še kača in je rekla. Ks ks. Katja pa Marko pa sta tekla, tekla, tekla, tekla. In sta pritekla do Ivana. Ivan je spaL Aja aja. Potem se je pa kar zbudil in je rekeL 0, Katja pa Marko, kje imata meso. Volkga je pojedel, ko ga je Marko ustrelil v nogo. Volk je revež. On nima nobenega in mora sarrt skrbeti zase. O, zdaj sem pa jaz lačen. Ja, to /e pa zato, ker nisi maral kosila. Marko pa Katja, saj nisem bil lačen. Jaz sem že prej vedel, da bom šele zdaj lačen. O, saj mi tudi nismo bili lačni, a ne, Marko, pa smo jedli, pa zdaj nismo nič lačni. Bomo jedli meso. Pa rmlo vina. In mesoooo. Vidiš, Katja je moja moja. Saj je tvoja. In sta še dolgo dolgo ho-dila po gozdu, dokler nista našla fantka pantka. študentski servis Ljubljana, Borštnikov trg 2 tclefon 20-789 nudi svopm članom-študentom začasne za-poslitve vseh vrst v času uradnih ur od 9 30 do 13.30, v ponedeljek še od 14. do 15 ure V soboto je senis zaprt. Vsi ki bi se radi zaposlili, pridite na Studentski servis! the love song of j. alfred prufrock j. alfred prufrock pride v tak dan ko gre po cesti pa nikogar več ne sreča zadosti ima vseh teji popoldnevov in čajev ob petih njegova ženska se mu jebe svoje življenje je že izmeril s kavnimi žličkami hodi takole in pride: tu je sneg zunaj pa je sonce tu se ustavi kaj zdaj če stopi naprej se mu čas odpre postane bog in najde pot v Ijudi in stvari nobena poezija ni več potrebna nobeno sonce sam se mora odločiti in nihče mu pri tem ne pomaga do I dare disturb the universe? j. alfred prufrock sijie drzne glasuje za dneve in opravke rok ki so mu znani glasuje za svet ki je prijazen v svoji spoznavnosti kjer ni prežečih hamletovskih vprašanj kjer se bo v miru staral in nosil posvaljkane hlače ne drzne si ker se boji za trenutek je zrl skozi priprta vrata za hip se je zavesa razmaknila karje pri tem čutil ga je temeljno prizadelo za drobec je bil a vse zaman pospravil je kovčke obleko je spet zložil v omaro in potni list je romal nazaj v predal potovanje se je končalo še preden se je začelo vzame sprehajalno palico počeše se na prečo in je breskve večer je topelin oktobrski ko bo novo leto bo sneg po strehah in megla po kotih j. alfred prufrock se bo postaral mogoče ga bodo prijatelji zapustili vse pa bo ostab isto MIHA A VANZO utrujenost MILAN OSRAJNIK Kako sem prišel sem, ne vem. Pač, prišei sem počasi in bila je tema. Bilo je tudi veliko stopnic: najbrž čez 217. Spodplati sem lah-ko občutil, da so iz betona, torej iz peska, cementa in vode, in ker me je tisti, ki me je vodil, večkrat zadel z ramenom, sklepam, da so bile ozke. Najbrž samo toliko, da sva lahko šla vzporedno. Vem tudi, da je na obeh straneh ograja. Lesena, ker sem si opra-skal dlan. Prasko in kri iz nje sem videl šele tukaj, kjer sem Vem tudi, da stopnišče več-krat zavije, in sicer desno, najbrž v nadstrop-fih ali pa celo med njimi, kar je prav tako verjetno. Koliko je stopnic od enega zavoja do drugega, ne vem točno, zdi pa se mi, da jih je dvanajst. Če bi torej poskušal približno ugotoviti, kje sem, bi moral vedeti, koliko-krat zavije stopnišče v desno med enim in drugim nadstropjem, (mislim da enkratj, če mdstropja sploh so in če to, kjer sem, Je stolpnica, kakop pač lahko domnevam. Ce je tako, v kar pa sploh ne morem biti prepri-čan in česar ne morem trditi z gotovostjo, ker ni v prostoru ne oken ne vrat, svetloba prihaja od nekod izpod stropa in je nedoloč-iia, brez moči, kakor da ne bi bila, kar bi morala biti, sem nekje med osmim in dese-tim nadstropjem. Tudi za svetlobo ne mo-rem reči ničesar dokončnega, kajti morda prihaja s tal in tnorda so to, kar je nad mano tla im to, na čemer stojim, strop. Morda pa so to celo stene im sta strop in tla drugje. Z ničemer ne morem dokazati, vendar tudi za-nikati ne morem. Tisti, ki me je privedel sem, je govoril, naj se nikar ne bojim, saj bo vendar prijetno. Mislim, da je bil srečnejši, vsaj nekaj starejši kot jaz, saj je po stopnicah včasih zaostajal. Večkrat je tudi zahropel, kakor da mu v temi zmanjkuje zraka in je bilo kot da vodim jaz njega in ne obratno. Imel je globok glas, to sem videl, ko me je zagledal in rekel: „0, vi ste! Čakam vas že ves svoj čas." Drugače pa je govoril napol pridušeno, skoraj sika-joče kot da bi se česa bal, a bil obenem prepričan, da je varen, da se mu ne more nič zgoditi. Morda pa ni bil starejši in ni hropel, ampak se je pretvarjal, morda se je bal, da ga prepoznam Ko mi je odprl vrata in rekel: ,,Izvolite!", kar je bilo sicer vljudno, a je imelo prizvok grožnfe in nujnosti, nisem za trenutek videl ničesar. Prostor je bil razsvetljen s tisto ne-določeno svetlobo in čeprav ni bila močna, me fe oslepila. Ko sem se ji privadil, sem se ozrl po spremljevaku. Ni ga bilo več. Prostor je bil zaprt, tudi vrat nisem našel. Stal sem sicer kakšne tri korake v prostoru, toliko se mi vsaj zdi, vendar nisem več zagotovo ve-del, s katere strani sem prišel. Čeprav bi to moral pričakovati in nekako nevede sem, sem bil kljub temu nepazljiv, nepripravljen. Pozneje sem še večkrat poskušal najti vrata ali vsaj ugotoviti smer iz katere sem prišel, a mi ni uspelo. Opustil sem iskanje, opustil sem tudi misel na beg. Zdela se mi je ne-umna, saj sem vendar nekako želel, da pri-dem sem Če pa bi že našel vrata, so najbrž zaprta in gotovo tisti, ki me je privedel, pazi samo name. Bil sem utrujen. Vedno sem utrujen, toda tokrat je bila utrujenost skoraj nenavadna. Pojavila se je kot nekakšen sunek, kot se je dogajalo zunaj,, kjer sem živel prej, potem pa je počasi izginjala. Mislil sem, da bo mi-nila kakor vedno, a ni. Po prvotnem sunku se je počasi razlezla po vsem telesu kot kakš-na mrzla in težka pena. Nenadoma se je po-javil še strah, čisto rahel, skoraj nezaznaven. Bil je brez pravega vzroka, kajti tukaj se ni-sem imel časa bati Včasih sta bila oba tako rahla in meglena, da sem že misli, da ju ni več, a sem ju navadno takoj močneje ob-čutil Kasneje sem celo večkrat pozabil, da sta, privadil sem se in mislim, da bi sedaj prav zaradi tega težko živel zunaj. V prvem sunku utrujenosti sem se hotel usesti, vendar nisem nikjer našel stola. Tudi mize ni bilo. Bila je samo postelja, zato sem se usedel na-njo. Ker je bila edini večji predmet, ki sem ga videl, sem si pozorneje ogledal. Leseno ogrodje je bilo nizko kakor pri posteljah v intematih ali vojašnicah Les je bil grob, ne-obdelan in sem moral paziti, da si nisem opraskal nog, kajti zdravnika tukaj gotovo niso imeli. Poleg tega pa je vprašanje, če bi spbh prišel, tudi če biga potreboval v kakš-nem najnujnejšem primeru. Trije vložki, umazano sive barve, ki so ležali na leseni podlagi, so bili pogrnjeni z belo rfuho, ta pa z dvema odejama, tankima in prav tako uma-zano sive barve. Blazine za vzglavje ni bilo, vendar me ni motilo, ker sem tudi zunaj spal brez nje. Kasneje, ko se je utrujenost že razgubljala, a je še bila in tako nejasno, da nisem vedel ali je še samo to, kar sem občutil ali pa je z njo že strah ali vznemirjenost, ki je bila še najbolj podobna občutku preganjanja, sem hotel vedeti, koliko je ura. Najprej sem s čisto refleksnim gibom obrnil in privzdignil levo roko tako, da sem videl zapestje, pb-skev, kjer bi morala biti ura, vendar je ni bilo. Gotovo sem jo pustil zunaj ali pa sem jo izgubil na poti sem Potem sem jo pričel iskati v prostoru. Nisem je našel Če sem pra-vilno domneval, da sem v stolpnici, sem hhko domneval tudi to, da je blizu ali poleg nje cesta in po njej gotovo vozijo avtomobili. Torej bi lahko po njihovem zvoku, po tem, kdaj jih je slišati več in pogosteje, določil, kdaj je noč in kdaf je dan. Da bi mi to uspe-lo, sem prepričan, kajti vem, da so zunaf Ijudje, ki se vozijo v službo med peto in še-sto uro zjutraj in je takrat hrup največji, in po tem bi vedel, da se je pričel tisti del časa, ki je svetloba. Poleg tega vem, da je približno enak hrup proti večeru, med šesto in sedmo uro, kakot to imenujejo zunaj, in po tem bi vedel, da bo počasi temno. Tako bi se lahko vsaj približno orientiral, vendar nisem slišal nobenega hrupa ali kakšnega drugega zvoka in je prostor najbrž tudi zvočno izolirm. Ko pa sem pomislil, da bi bil zvok, ki biprihajal od zunaf, nekakšna zveza s svetom, v kate-rem nisem več in ki sem ga zapustil, čeprav sem v njem še bil, vendar drugače, mi je po-stajalo dejstvo, da ničesar ne slišim, po če-mer se bi mogel kakorkoli orientirati in opredeliti, celo všeč. Tako sem torej tukaj in ničesar ne posku-šam spremeniti ali opredeliti. Skoraj bi lahko rekel, da mi je všeč, vendar tudi tega ne mo-rem, ker nimam ničesar nasprotnega, kar bi bilo protiutež in bi omogočalo vrednostno razmerje. Če bi bil zunaj in si bi poskušal vse to predstavljati, bi takoj rekel, da bi mi bilo obupno dolgčas. Pa mi ni in takšna zmota je možna samo zunaj in samo tam je lahko zmota, Če bi rekel in trdil to tukaj, bi bil to nič in ne bi ničesar pomenilo. Bilo bi brez osnove, brez temelja. Celo za utrujenost in strah ne morem trditi zagotovo. Vem, da bi to, kar občutim in potem označim kot utru-jenost in strah, tako označil zunaj, ker bi imel poleg še vse drugo, tu pa je ostal samo občutek, nekakšno posebno stanje, za ka-tero bi rekel, da je vse ali pa da je nič. Mi-slim pa, da je nič in da sta občutka utruje-nosti in strahu, če sta občutka, vzrok niča, vendar tega razmerja še sedaj ne morem jasno in razumsko ločiti in opredelitl izmislil sem si tudi igrico. To je stara in dobro znana igrica. Predvsem jo poznajo otroci in spominjam se, da sem se včasih zelo zabaval, ko so jo igrali, vendar sem si jo izmislil na novo in zame ni igrica, ampak to, kar delam List papirja vzamem tako, da ga držim z desno roko za desni rob, z levo za levega. Z desno roko zdnim navzdol proti nasprotnemu robu, z levo roko pa preganem list diagonalno navzdol proti nasprotnemu robu, z levo roko pa preganem list diago-nalno proti desnemu robu tako, da se lista z robovi natančno prekrivata. Tako nastane levi zgomji del lista nekakšen trikotnik, ki pokriva do roba list pod njim, kije zato prav takšen trikotnik, spodnji del lista pa ostane v obliki pravokotnika. potem pa so rne v nekem razmaku časa od-vedli v dnig prostor. Freaking out Pogovor (razprava) teče o mainilih. Prva oseba — označena za individualista. Druga osoba - ozna-čena za družbo. INDIVIDUALIST: (zavrm ponujcui sedež in stoji obrnjen z obrazom proti ,,di u/bi"). Kot indi-vidualist menim, da bi mi moralo biti dovoljeno početi vse, kar mi ugaja. Sc stnnjate? DRUŽBA: (odgovarja zclo lutro, kot da bi uga-nila vprašanje in imela žc pripravljen odgovor). Splošno da, dokler s tcni nc povzročate težav ali oviratc drugih ljudi. Na pnincr, dovoljujemo vam narediti samomor, čc /cliic, in pustimo vas plezati po najbolj ncvarnih goiah. ne da bi pregledovali vašo oprcmo ali vašo sprctnost. Toda kaznujerno vas za poskus umora ali vožnjo v pijanosti, ker lahko poškodujete sočloveka, ali biga lahko. INDIVIDUALISI Ce uživam mamila, celo čc postanem odvisen <>d njih, je najbolj verjetno, da bom škodoval samo sebi. Torcj, zakaj me pok-m kaznovati? DRUŽBA: (s po/navalskim nasmchom). "I o je res, da boš škoduval scbi samcmu, razen, čc morda navajaš prijatcljc k uživanju mamil, res pa jc tudi, da se s tcm vmešavaš v zadeve vsch nas. Mi mtio plačevali tvoje šolanje, hrano in vzgojo. V povra-čilo pričakujemo od tcbe, da boš koristen član družbe, da boš pomagal deželi in plačeval davke. Če boš postal odvisen od mamil, boš morda pro-nchal delati, zapravljal boš dragocen čas zdrav-njkov. To pa je vmcšavanje v našc zadeve, v zadcve družbe. cfW/vi8 iNDlVIDUALIST: Toda popolnoma ista ^tvar je s človekom, ki se ponesreči pri plezanju po gorah. Zakaj potem nc prepovedujete plezanja po gorah? DRUŽBA: Končno, alpinisti navadno vedo, kaj delajo, tako da so nesrečc redke. Uživalci mamil pa so navadno neodgovorne in slabotne osebe, ki po-trcbujcjo zaščito pred zasvojenostjo od mamil. INDIVIDUALIST: (izgublja živce). To unenu-jctc zaščito! Mogoče je zakon proti preprodaji in tihotapljenju /aščita, ampak zapor za uživalcc nc bi rekel, da jc! DRUŽBA: (zmigujoča z rameni). Ne moremo popolnoma preprcčiti tihotapljenja in prodaje mamil, torej je to cdini način, kako odvrniti ljudi od uživanja! INDIVIDUALIST: (spct miren, čutiti je delček zagovora v njegovem glasu). Toda večini uživalcev je to vsceno. Tisti pa, ki kljub tetnu postanejo, kažejo določcno slabost v svoji osebnosti in jih je potrebno zdraviti, ker si navadno ne morejo sami pomagati. Potrebujejo zdravljenje, ne pa zapor! DRUŽBA: Toda poskušamo jih pozdraviti. Ce se prijavite kot uživalec heroina, lahko dobite svojo redno količino in se zdravite, kadar hočete. Če se ne marate prijaviti, jc vaša krivda, če vas dobijo in kaznujejo. (Prižge cigareto). - Prodajalci alkohola žive od prodajanja smrti in klanja otročičkov, od propadanja duha in nc-moralnosti, jctikc in še hujših bolczni, od zločina in obubožanja, ud propada telesa in duha v tisočc-rih oblikah ... (Iz ,,Alfred E. Smith" - napisano v času prohibi-cije v USA - H. Moskowitz) Zoom jaz niscm, jaz sem zoomčck kdo me takega bo bral? Nisem bum, sem majhen bumčck, nič ne poči!. mal pokljal. Resno me noben ne vzame. sem nesrečcn kot poct. Kislo smejcm se iz slame, ki začela je goret. Še so punkti, tja bi špikal, malo v njih in še drugam. Še bi po svinjakih stikal -v prejšnji cifri glej seznam. INDIVIDUALIST: To j iu za odvisne od ^težkih" (hard) mamil, t ce ,,mehkih" (soft) mamil preganjajo i; o, četudi so odvisni. _ DRUŽBA: Ne pretiravaj rkoli, njihova odvisnost je posledica slabotn. -bnosti. Njihovo tdu ne zahteva mamila. LahV ri nehajo, če bi le hoteli. In ker nočejo, jih rn :mu prisiliti s kaznijo! INDIVIDUALIST: Tod, : uuslite, da jim morate prepovedati uživjnjc matnil? Nikogar ne silite, da bi prenehal kaditi tobak ali piti alkohol, čeprav se uničuje rjvno v tolikšni meri kot uživalci ,,mehkih" mamil (Gicda v Družbino cigareto). DRUŽBA: Ne stiinjam Zato se je naše študentsko gibanje usmerilo predvsem na spremembo odnosov na univerzi, na uvedbo samoupravnih odnosov za vse sodelujoče na vseh nivojih in za delovni status študenta. Uni-verzitetni študij naj bo delovni proces, reforma univerze pa naj to omogoči - je postalo skoraj edina skupna zahteva jugoslovanskih študentov. Zavest, da to ne gre brez temeljne reforme tudi v vsej družbi, predvsem ne brez nadaljnje krepitve samoupravne demokracije, je vodila študente tudi na ulico. Predvsem našemu študentskemu gibanju in sploh naši novi levici manjka izdelana teoretska zavest, ki bi jasno določila glavne pomanjkljivosti in nujne spremembe; v glavnem se izživljamo v splošnih zahtevah in v bolj ali manj spretnih in potrebnih provokacijah. Ni resnejšega vpogleda v položaj, posebej ne na univerzah. Komunisti na univerzi, ki bi se morali prebuditi ob tem vrenju, so bili in so enako nepripravljeni in neopremljeni. Tako ves študentski upor izzveneva v sindikalistič-nih zahtevah in bednem opozicionaštvu. Tako se nam še vedno, posebej komunistom, postavlja za-hteva po splošni ocenitvi situacije v družbi in po-teh nadaljnjega razvoja, po teoriji in praksi samo-upravljanja. Ker ni bilo jasno postavljenih zahtev, ker ni bilo vpogleda v dejansko krizo univerze in družbe, doslej tudi nimamo zadovoljivih odgovo-rov in projektov za reševanje. Tako obstaja samo nekaj raziskav o reformi univerze, ki so vredne tega imena (izSle so predvsem v študentskih časnikih), poštenega projekta, ki vsaj ne bi bil nemaren, če ne zadovoljiv, pa sploh nobenega. Imamo pa samo v Sloveniji 61 poskusov reform. Pa vendar imamo ravno v Jugoslaviji možnosti več kot drugje. Ne glede na to, koliko šepa naš samoupravni mehani-zem, je vsaj na njegovi ideji mogoče postaviti revo-lucionarno pot k reformi univerze, če gre v korak s ponovnim revolucioniranjem vse družbe. Ceprav smo po stopnji znanosti pri nas in njeni uporabi v praksi veliko za razvitim svetom, pa se vendar lahko izognemo deformacijam in odtujitvant, ki vladajo tam. Proces samoupravljanja predstavlja namreč edini proces, ki ob revolucionarni volji lahko pripelje do osvoboditve dela, proizvodnja bi lahko postala čedalje višji izraz združenega dela individuov in občutena kot čk>veška potreba, kajti vsajiv ideji pomeni samoupravljanje proces sociali-zacije in gibanje komunizma. Reformiranje uni-verze (ki bi morak) teči vzporedno z uveljavljanjem samoupravljanja) bi moralo poskrbeti, da nikoli ne pride do tahnokratske ali pozitivistične koncepcije znanosti, da se vedno poskuša iskati pravo teorijo, ki ne bo končavala v rezultatih, ki ne bi povedali nič, razen da bi služili bolj ali manj vulgarnim ma-nipulacijam z ljudmi in stvarmi. ,^fi šele začenjamo razumevati, kako neznaten del jjudskih zmožnosti je angažkan v današnjem izobraževa-nju. S tem, da je človekovo življenje razdelila na majnne delce, se je zahod-na civflizacqa usmerfla v en aspekt, v knjižno racionakn aspekt, in ga raz-vila na račun ostalih." (Marshall McLughan, George B. Leonard: Klasa 1991) Studij na taki univerzi bi res zahteval več ustvar-jalnega napora kot dosedanji, bil bi delo. Samo prek individuov, ki bi na univerzi pridobili potrebo po dejanski teoriji, ki bi se naučili znanstveno icritično misliti, in tako pridobili svobodo duha in ki bi hkrati videli možnosti za realizacijo svojih projektov (znanstvenih) samo v samoupravni praksi družbenega življenja in produciranja, bi lahko potekala nealienirana vez znanosti s tehno-logijo (proizvodnjo) in tedaj bi bila znanost dejan-ska proizvodna sila, bila bi proizvodnja za človeka. Ta projekt je seveda idealen, to se pravi, poskuša biti smerokaz; menimo pa, da je edino smiseln za družbo, ki se je (menda) odločila zgraditi sociali-zem in komunizem. V dek? pri uresničitvi tega projekta bi morali pritegniti vse napredne ljudi na univerzi in izven nje, posebej študente, leve inte-lektualce in komuniste, kot organizirano revolucio-narno silo z največ izkušnjami in velikim vplivom. Naša reforma pa bo nujno zgolj 62., če nam ne bo uspelo postaviti samoupravljanja na noge v vsej družbi, modemih oblik proizvodnje in vodenja, če nam ne bo uspelo vzbuditi v ljudeh zavesti, da se sedanja kriza lahko reši le s skupnim bojem za samoupravno demokracijo, za obnovo razrednega boja na vi§i stopnji (predvsem boj proti lastnim kapitalskim interesom in pobudam, torcj gre tu za vsakega človcka; prolctarci in buržuji si sicer danes pri nas nc stojc nasproti kot jasno določena raz-rcda, ki vnaprcj opredeljujeta individue, kaj so -večinoma sc ločijo ljudje po tcm, kaj prcdstavljajo: ali človeka revolucije, proletarca, ali človeka, v bistvu še vcdno buržuja). Položaj je tak, da jc lahko vsakdo v vsakem trenutku prolctarec ali buržuj, pač po svojem življcnju in delovanju. Upajmo. da jc zgodovinska perspcktiva takšna, da nas bo večina stopila na pot prcnovitve človeka (in svcta). Samo v taki prcnovitvi ima smisel reforma uni-verzc, ki torej ni popravljanjc pomanjkljivosti in sprcmcmba nckih ckonomskih in drugih mchaniz-mov, tomveč prcdvsem v postavljanju mnogih stvari in odnosov na novo. ANDREJ ULE revolucioniziranje družbe in univerze KAJ HOCEMO? Nič, kar jc bilo ustvarjcncga, nam ne sme biti tako svcto, da bi ne moglo biti prcscženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je šc bolj napredno, še bolj svobodno, šc bolj človeško. Zato hočemo razgibati javnost in študentc, razkrivati obstoječe odnose in pripravljati pogojc za nov, kvalitcten skok v družbi, na univcrzi in tudi v naših glavah. Univcrza jc dcl družbc. Edina možnost, da zaživi revolucionarna univerza, jc revolucioniranje druž-benih subjcktov (napredni dclavci, kmetje, inteli-genca). Smo za uresničevanje dejanskega samo-upravljanja. KAJ MISLIMO O DRUŽBI? Pod dcžnikom deklarativnega samoupravljanja vcdrijo posamezniki in skupinc, ki jim samouprav-ljanjc pomcni status quo. V takšncm položaju lahko uvcljavljajo svoje lastnc intcrcse. Všeč jim je ljubi mir, kcr so tako na varnem. Pravijo, da delovni ljudje niso zreli za samo-upravljanjc. Kdor misli tako, stoji objektivno na pozicijah nasprotnikov samoupravljanja. Od tod izhaja tcžnja po oblasti nad ljudmi,po prosvetljeni eliti, po hierarhiji. Ustvarjeni so pogoji za manipu-lacijo z ljudmi. Samoupravljanje za nas ni stanje, ki ga je treba vzpostaviti, ni ideal, po katercm naj se stvarnost uravnava. Samoupravljanje jc stvarno gibanje, ki odpravlja sedanje stanje. Pogoji za to pa izvirajo iz zdaj obstoječih predpostavk. Rcvolucijo delajo ljudje, takšni, kakršni so. Samoupravljanje tudi ni naša privatna, provin-cialna slovcnska ali jugoslovanska zadeva. To je zahtcva in vsebina razrcdncga boja naprednih sil na Vzhod in na Zahod. Smo torej del tega gibanja. Naši interesi se skladajo z intcresi najbolj priza-detih slojcv delavskega razrcda. Samoupravljanjc je za nas uresničevanje oblasti dclovnih ljudi. To je oblasti človcka nad stvarmi proti sedanji oblasti stvari nad človekom. Zbirokratizirane in tchnokratskc usmerjene skupine pa z lažnim poveličavanjem samouprav-ljanja kot nesprcmenljivega stanja dejansko pove-ličujejo in ohranjajo svoj monopolni položaj. Dovolj nam je resolucij in priporočil. Bika zgra-bimo za rogc, ne pa, da ga samo dražimo z rdečo barvo. Vzroke za sedanjo otopelost revolucionarne za-vesti mnogih delovnih ljudi vidimo v uspešnem prikrivanju izkoriščanja in manipulacije, ki je v bi-stvu razredna. Našo družbo v mnogih šolah prikazujejo kot družbo na robu popolnosti. Težave naj bi izginile same od sebe ali pa naj bi jih reševala neka elita. Rcvolucionarna inciativa množic torej ni potrebna. Elita navidezno rcšujc probleme z rcsolucijami. Resolucije pa so tako spretno spletene mreže, da si velike ribe skoznje zlahka najdejo pot. Zaviranje revolucionarnih akcij oz. realiziranja samoupravljanja je del politike pritiskov, ki jo iz-vajajo središča informativnega, propagandnega in reklamnega monopola. Sredstva informacij in ,,dialoga" so v sedanji obliki v najboljšem primeru Fyde park za napredna stališča. Komunikacijska sredstva so dejansko amortizerji revolucionarne akcije, hkiati pa omogočajo in podpirajo potroš-niško, malomeščansko, vrtičkarsko slovensko provincialno mentaliteto, v kateri najdejo ugodna tla šovinistične, tehnokratske, separatistične in intervencionistične koncepcije. Znanost in izobraževanje sta ena izmed temelj-nih pogojev za suvercnost naroda, napredek družbe in za samoupravljanje. Zato zahtevamo odpravo vzrokov za neenake pogoje šolanja in za neučin-kovitost šolskega sistema. Raziskave kažejo, da jc možnost za pridobitcv kakršnekoli kvalifikacije v večini primcrov (80-90 %) odvisna od višine na-gradnega dohodka na prebivalca v občini. Položaj ncrazvitih področij in krajfcv je ob takem podatku dovolj jasno razviden in katastrofalcn. Prebivalstvo je v občinah z nizkim narodnim dohodkom veči-noma kmečko in dclavsko. Nivo splošne izobrazbe prcbivalstva je nizck, vcmo pa, da je tudi ta eden izmed faktorjcv, ki močno vplivajo na uspeh v šoli in na poklicnc aspiracije. Smo že tako dalcč, ko lahko hotcli ali ne - rečemo, da vsak sloj re-producira samcga sebe. Zato nujno zahtevamo vso družbeno skrb za šolstvo v nerazvitih področjih in krajih, saj gre za človcka. Človek je prav toliko vreden v Halozah kot v ljubljanski občini Center. Več in bolje je treba vlagati tja, kjer je položaj najslabši. Sola naj bo splošno-družbena in ne občinska ali razredna zadcva. Vrtci naj ne bodo privilcgij otrok iz bogatih družin in razvitih občin ali krajev, mar-več PRAVICA VSEH OTROK. Zahtcvamo odgovor, zakaj je akcija 100 lct = lOOšolPROPADLA! Scdanjc stanje v šolstvu odraža socialno dife-renciranost družbc. Struktura scdanjega šolskega sistcma pa socialno difcrenciacijo še stopnuje. To pa tako, da postajajo ekonomsko in socialno raz-vitejši še bolj razviti (moderne šolc, pripomočki, dobri kadri odhajajo v razvitejša področja in ccn-trc), ncrazviti pa v odnosu do njih vcdno bolj revni. Skoraj trctjina nadpovprcčno nadarjcnih otrok sploh nc pride v srednjo šolo. Takšno stanje je izraz razredne razklanosti v družbi. V vse osnovne šole in v vse šole, kjer se izobra-žujejo in vzgajajo prcdvsem delavski in kmcčki otroci hočemo kvalitctnc učitelje in dobre mate-rialnc pogoje. Zahtevamo pogoje za stalno izobraževanje de-lavcev in kmetov (šole, predavanja, diskusije, knjiž-nice). Investicije v šolstvo so najbolj rentabilne inve-sticije. Vendar pa šolski sistem NE SME biti to-varna za proizvajanjc kadrov, s katerimi bi kdor-koli manipuliral, marveč naj bo kovačnica VSE-STRANSKO RAZVITIH REVOLUCIONARNIH OSEBNOSTI. Formirati ljudi ne pomeni polniti njihovc glavc, pač pa buditi intelektualno rado-vcdnost in kritično mišljenje. Samo tako lahko postanejo subjekti družbenega dogajanja. Študentje vidimo možnost naše revolucionarne akcije samo v povezavi z delovnim proletariatom. Hočemo biti zavestna in osveščena sila proleta-riata, hočemo osveščati sebc in vse delovne ljudi. To moramo storiti toliko prej, ker nas protisamo-upravne sile skušajo zaustaviti in navajati na naš zboljšan položaj. Vse samo zato, da bi nam dopo-vcdali: zdaj vam je kar dobro. lahko bi vam bilo slabše. Tako nam tlačijo duha in nas uspavajo. Mi hočemo spremeniti takšne odnose. Postavljamo sc na pozicije najbolj prizadetih slojev delavskega razreda. KAJ MISLIMO O UNIVERZI? Spreminjati univerzo pomeni spreminjati realne temelje iz katerih izvira, na katere se naslanja. To je družba kot celota medčloveških in ekonomskih odnosov in šolski sistem kot družbeni instrument, ki izraža stopnjo teh odnosov. Moderna univerza ni lc organizacijsko vprašanje, marveč je tudi vpra-šanje možnosti šolanja na univerzi. Selekcija se sedaj izvaja že pred prihodom na univerzo, in sicer je to izrazito nepravična selekcija, saj v prvi vrsti temelji na ekonomskih, teritorialnih, družinskih (edukativnost družin) in ne na psiholoških osno-vah. Demokratičnost univerze je torej odvisna od tega, v kolikšni meri in kakšna selekcija obstaja ne le za študente, marveč it za dijake srednjih in učence osnovnih šol. Edina selekcija naj bo psiho-loška selekcija (sposobnosti, delavnost .. .)• Ker želimo prispevati k ostvaritvi demokratične in učinkovite univerze, predlagamo nekaj kon-kretnih ukrepov. KAKO REVOLUCIONIZIRATI UNIVERZO? Študentje in učitelji smo enotna delovna skup- nost, zato moramo najti skupne poti za stalno in aktivno sodelovanje pri reševanju študijskih in družbenih problemov. Napredovanje študentov naj bo v prvi vrsti odvisno od aktivnega sodelovanja v študijskem pro-cesu (vaje, predavanja, semenaiji). To pa je odvisno tudi od angažiranosti univerzitetnih učiteljev pri pedagoškem delu. Izpiti naj bodo samo formalen zaključek celot-nega dcla. Kvaliteta pedagoškega in znanstvenega dela na univerzi naj bo edini kriterij pri reelekciji in na-predovanju univerzitetnih učiteljev, kakor tudi edini kriterij nagrajevanja. Pri odločanju o reelek-ciji in napredovanju morajo enakovredno sodelo-vati tudi študentje. Vsak oddelek naj izdela fleksibilen program dela (predavanja, snov, literatura, vaje), ga objavi in v sodelovanju s študenti korigira. Z okvirnimi programi študija na raznih fakul-tetah in oddelkih je treba seznaniti dijake in uči-teljc srednjih šol. Dijake in učitelje srednjih šol je potrebno se-znanjati tudi s politično situacijo na univerzi. Vsak profesor naj izdela in objavi skripta za temeljna dejstva s tega področja. Studentje naj ne bomo na predavanjih stroji za pisanje, marveč ob interpretaciji osnovnih dejstev MISELNO AKTIVNI. Predlog za učinkovit študijski sistem: Skripta: osnovna dejstva, navedba literature. Predavanje: interpretacija osnovnih dejstev. Seminar: odpiranje novih problemov in poglab-ljanje snovi ob seznanjanju in proučevanju aktual-ne literature. Vaje: usposabljanje za samostojno delo, pove-zava z inštituti, ustanovami in neposredno prakso. Studij v višjih letnikih naj predvsem sloni na dclu v seminarjih. Povezava študija z znanstveno prakso. Studentje naj v vseh fazah sodelujejo pri izvajanju razisko-valnih projektov na inštitutih in fakultetah (anke-tiranja, obdelava podatkov, zbiranje materiala, povezava pri diplomskih delih . . .). Univerzitetni inštituti naj redno poročajo o svo-jcm delu profesorjem in študentom na ustreznih fakultetah oz. oddelkih. Predlagamo več interdisciplinarnih sestankov profesorjev in študentov z različnih fakultet, od-delkov in univerz o aktualnih problemih teorije in prakse. Predlagamo odpiranje svobodnih kateder z inter-disciplinarnim pristopom v obliki grupnega dela študentov z raznih fakultet in znotraj njih. Zahtcvamo bolj individualen pristop k študen-tom (več neformalnih razgovorov z univerzitetnimi učitelji, pcdagoško svetovanje . . .). Asistenti, absolventi ip študenti višjih letnikov naj bodo svetovalci in pomočniki študentom v nižjih letnikih. Zahtevamo organiziranje močnih informacijskih ccntrov na oddelkih, fakultetah ali ustrcznih inšti-tutih. Zahtevamo ustanovitev cnotnc univerzitetne knjigarne. PROFESORJI, UCITE SE! Profesorji,.učitc sc med seboj! Profesorji, učite študente! Studenti, učite profesorje! Studenti, učite se med seboj! STUDENTI, UClTE SE! KAKO REALIZIRATI SAMOUPRAVLJANJE NA UNIVERZI? 1. Pri volitvah za rektorja, prorektorja, dekana, prodekana, predstojnike oddelkov in drugih vo-dilnih univerzitetnih delavcev naj sodelujejo tudi študenti. 2. Enakovredno in aktivno sodelujemo v de-lovnih komisijah! 3. Študenti! Odgovorno predlagajmo in volimo naše predstavnike v svete Ietnikov, v fakultetne svete, pedagoško-znanstvene svete in univerzitetni svet! Zahtevajmo in preverjajmo, če v samouprav-nih organih zastopajo naše interese! Če ne delajo, nam škodujejo. 4. Profesorji! Aktivno sodelujte v samoupravnih organih in zastopajte naše skupne interese. KAJ STORITI? 1. Sprožiti obravnavo teh tez v javnosti. 2. Na univerzi sprožiti obravnavo teh tez po vseh letnikih in oddelkih. —, 3. Zadolžiti predstavnike študentov, da s sta-lišči, izoblikovanimi v teh razpravah, seznanijo samoupravne organe in zahtevajo realizacijo. 4. Zaostriti osebno odgovornost študentskih predstavnikov z uresničenjem možnosti odpoklica, ce bi stališč in zahtev študentov ne zastopali avten-tično. 5. Za uresničitev naših zahtev smo pripravljeni korakati skozi inštitucije in po ulicah. Skupina študentov psihologije in pedagogike na filozofski fakulteti Maj.1970. VLJUWJani od »zmag« vsiljena reforma (IZ RAZPRAVE DR. BOŽIDARJA DEBENJAKA 0 GRADIVU KOMISIJE PREDSEDSTVA ZKJ 0 REFORMI VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA; STE NOGRAMSKI ZAPISI, AVTORIZIRANO) Rad bi opozoril na to, da ima prcdloženo gra-divo neko temeljno konstrukcijsko napako; ta je bila vzrok, da smo dobili tudi dvc pismcni opravi-čili, s katerih osnovno argumentacijo sc tudi jaz popolnoma strinjam. To temeljno napako vidim formulirano na strani 14 in drugod, ko se govori o tetn, da je naloga komunistov poskrbcti, da bodo nastali ,,novi odnosi med družbo in študcnti", ,,novi odnosi mcd družbo in univcrzo" in po-dobno. V tch stavkih se skriva metodološko izho-diščc današnjega materiala. Cc bomo vprašanje za-stavljali s to mctodo, nc bomo prišli do nobenega odgovora, ki bi bil kakorkoli utemeljen, do nikake rešitvc. Logična analiza pokaže, da smo v iskanju ,,novih odnosov med družbo- in . . ." postavili naj-prcj študcntc (ali pa univerzojdi_p_aj(aIstoi_alLpa znanost, zdravstvo . . .) iz družbc vcn, potem pa |iščcmo njihov odnos do r,drujflig"niaiprej razgla-'simo. da ta xich dnržbc ~hT dcl družbe. jx>tem pa ga 1'SpfavtJaTfio v odnos z nju. Nelogičnost tcga po-stopka bo očitncjša, čc člcne tc cnačbc substitui-ramo. Zamenjajmo najprej oba člcna in recimo: iščc sc odnos med organizmom in udom (npr. nogo). Brž se vidi ncsmisclnost formulc - po pameti se lahko sprašujemo le po vlogi uda ali organa v organizmu; brcz njega jc ccl organizcm invaliden ali pa cclo umrc. Ce substituiramo v tej formuli samo en člcn, sc bo prav tako pokazal nesmiscl (ali pa socialni smiscl) take formule: ali lahko npr. rcčemo ,.treba jc poiskati novc odnosc mcd družbo in politiki"? Kdo jc potcmtakcm ,.Družba" (z vcliko začctnico)? Polcg metafizičnc pcrsonc ,,Družba" (o njcj je povcdal vse potrcbno Marx v Bcdi filozofijc) na stopa v tcm matcrialu šc ena: ..Združcno Dclo". ¦» Logična konstrukcija jc ista. Cc združeno delo pojrnujern ractortatno jc maFTiriTvcrza izvzcta" iz njega? Ce pa iščcm odnos mecl univcfžd"7h~'Zdru¦ ženitn LJelom, jc v mojem izhodišču temeljrja napaka—In čv je izhodiščc napačno, tudi rczultati ne-marejp biti pravilni. Dokler ne bo odstranjcna ta temcljna napaka, je~vsaka" nadaljnja riiskusfia"o hpm n«JYp^ Pa^ pa Jp

rimLL> V začelku iestdesetih-kt-smo \ prišlidopopojnc samostojnosti fakultct. Pjotem. sc > he fzkazalo, da se~čisto prostovoljno združevanje ) ffakullčT"v~univčrz6 rie"o5ricsc, Fakultetc so samc žčfugotovile, dlT]c v lntcresu cclote, če so trdncjc povczanc v univcrzo. V gradivu pa se kot ,,nova" predlaga rcšitev, ki nas vrača v lcto 1963. Kot da se vmcs ni prav nič zgodilo. Isto velja za še eno idejo: stara^ lct, njcna neuspcšnost je prav tako izpričana: univcrza istovrstnih fakultct. Izkazalo se ^^je^ da istovrstne fakultctc nc dajo univcrze. Gra- nj divo pa ponovno prcdlaga to v praksi neuspešno idejo. ""Pbtem (po dolgih letih razprav o proizvajalcih, ncproizvajalcih in posredih proizvajalcih in po vsch dcformacijah, ki so izraščalc iz vulgarnomateriali-stičnih shcm) pričakuje material, ria hnmo spet "^Orali ^nka^nvatijjiajP^nniv^^a '" da JP /nannst družbcno koristna dcjavnost! Gradivo predlaga rešitve, ki so bile v dosedanji praksi pri nas ncuspcšne in ki so bile kje drugje po svctu preizkušcnc - prav tako z negativnim rezul-tatom. Tako so na primer v ZR Nemčiji preizkusili tisto, kar sc predlaga nam: vazati dohodck na štc-vjlp študcntov. Ugotovili so, da bi jnoiaiLx_yscj /^državL zaprcti vse oricntalističnc oddcjke. Zato sp . idcjo kmalu opustili. In potcm sc pri nas - v socia-listični državi" - kot nov, napredncjši družbcpi CJdnos predlaga dohodkovna metoda, ki je v kapita--~'_ Ijstični dcžcli, v deželi šc kako izrazitega rcntahil-Ajjostjicga računa. izkazala svojo ncvzdržnost! Nc samo, oa to nrsocialističnejši družbeni odnos - to je cclo s stališča čiste rentabilnosti napačen račun. O nclogičnem dohodku, ki ni dohodek, amapk jc kredit, vendar ni kredit, ampak akontacija (pn-hodnjega osebnega dohodka), sem že govoril. Po drugi strani pa se govori, da študent sodelujc tudi pri raziskovalncm delu in da dobi dohodek kot nagrado za opravljeno dclo. Študent torej opravlja dclo, vendar ne dobiva za opravleno delo oscbncga dohodka, temvcč akontacijo bodočega osebnega dohodka, ki jo bo moral v prihodnjem obdobju vmiti . . . Itd. Skratka: Cc mi komunisti ne bi bili dolžni, da se temcljito pogovorimo o nastajanju takih gradiv in pa o tem, kaj napraviti, da gradivo o univcrzi ne bo več tako, potem tudi jaz nc bi bil vcč prišcl na današnji sestanek. S pričujočo številko začenjamo objav-ljati vrsto zapisov o sodobni znanosti, o razvoju novodobne tehnike in o bi-stvu tiste praxis, ki se imenuje delo in se danes dogaja v okviru techae. S svojimi teksti bodo predstavljeni različni avtorji, tako filozofi kot znan-stveniki: W. Heisenherg, G. Picht, C. F. von Weizsaecker, K. H. V. Schluck, K. Axelos, V. Sutlič, J. Habermas in drugi. V drugi številki Zasnov priobčujemo članke (izvime in ponatise), ki uteg-nejo biti zaninuvi za predstoječo dcupščino Skupnosti študentov, za razne akcijske skupine in za udeležen-ce tribun svobodnih katedr. W. HEISENBERG vloga sodobne fizike vpričujočem razvoju človeškega mišljenja Filozofske konsekvence sodobne fizike smo obravnavali v različnih odlomkih te knjige, da bi pokazali, da sc ta najsodobnejši del naravne zna-nosti dotika na mnogo mestih zelo starih miselnih poti, oz., da se nekaterim najstarejšim problemom približuje iz neke nove smeri. Verjetno lahko po-vsem splošno rečemo, da so se v zgodovini člove-škega mišljenja velikokrat pokazali najplodnejši razplcti tam, kjer sta se srečala dva različna načina mišljenja. Ta različna načina mišljenja imata lahko svojc korenine v rzaličnih področjih človeške kul-ture, ali v različnih časih v različnih kulturnih okoljih ali različnih religioznih tradicijah. Da se le dcjansko srcčata, to se pravi, če vsaj toliko stopita v stik, da pride do pravega vzvratnega učinkovanja, potem lahko upamo, da bodo sledili novi in zani-mivi razpleti. Atomska fizika kot del sodobne naravne znanosti tako vdira v našcm času na zelo različna kulturna področja. Ne proučujejo je samo v Evropi in v zahodnih deležalh, kjer pripada k že od prej preoddani naravoznanstveno-tehnični aktivnosti, tcmvcč tudi na Daljnem vzhodu, v dcžclah kot Japonska, Kitajska in Indija z njihovim tako povsem različnim kulturnim ozadjem, in v Rusiji, kjer se pbližno zadnjih 40 let poskušajo v novem načinu mišljenja, ki je povezan tako s po-sebnim znanstvcnim razvojcm v Evropi 19. stoletja kot tudi s povsem drugovrstnimi izročili iz same Rusije. Gotovo nc more biti namcn naslednje obravnave dajati napovedi o verjetncm končnem izidu tega srcčanja med idejami sodobne fizike in starejšimi izročili. Toda morda se da označiti me-sta, iz katerih lahko izide vzvratno učinkovanje med različnimi idejami. Čc si oglcdamo ta proccs razširitvc sodobne fizike, ga gotovo nc moremo ločiti od razširitve naravnc znanosti, tehnikc, medicine itd., to se pravi povsem splošno sodobnc civilizacije po vsem svctu. Sodobna fizika jc samo člen v dolgi verigi dogajanj, ki sc jc začcla z delom Bacona, Galilea in Kcplerja ter s praktično uporabo naravne znanosti v 17. in 18. stolctju. Odnos mcd naravno znanostjo in tchniko je bil od vsega začetka odnos vzajem-ncga podpiranja. Naprcdek tehnikc, izboljšanjc orodja, izum novih mcrilnih in opazovalnih apa-ratov so ustvarili osnovo za razširjcno in bolj natančno empirično vedcnjc o naravi. Napredek v razumcvanju narave in naposled matematična formulacija naravnih zakonov sta odprla pot novi uporabi tega vedcnja v tchniki. Izum daljnogleda jc na primer astronomom omogočil, da so natančneje mcrili gibanje zvczd, kot jc bilo to mogoče prej. S tcm jc bil dosežen znaten napredck v astronomiji in v nebesni mehaniki. Po drugi strani jc bilo na-tančno poznavanje zakonov mchanike zelo drago-ceno pri izboljšanju mehanskega orodja, pri kon-strukciji strojev, ki dobavljajo onergijo itd. Veliki zmagoslavni pohod te povezave med naravno zna- nostjo in tehniko sc je začel, ko so se Ijudjc naučili postavljati nckaterc naravne sile v službo človeka. Na primcr, energija, ki je bila nakopičena v prc- mogu, je lahko potcm prevzcla nekatcra dela, ki jih jc drugačc moral človck opraviti sam. Industrije, ki so se razvile iz teh novih možnosti, so najprej lahko veljale za naravno nadaljevanje in razširitev starejšega rokodelstva. Na dosti mestih so posne-mali stroji še staro rokodelsko opravilo in delo v kemičnih tovarnah je lahko veljalo za nadaljevanje dela v barvarnah m lekarnah starega časa. Toda kasneje so sc razvile povsem nove veje industrije, na primer clektronika, ki niso imele v starejšem rokodelstvu nobenega nasprotka. Vdiranje naravne znanosti v odročnejše dele naravc je dalo inžener-jem možnosti izkoristiti naravnc sile, ki so bile v prcjšnjih stoletjih komaj poznane. In natančno poznavanjc tch sil v obliki matematične določitve naiavnih zakonov. ki jih obvladujejo, je tvorilo trdno osnovo za konstrukcijo vseh vrst strojev. Vclikanski uspeh povczavc naravne znanosti in tehnike je vodil k močni prcmoči narodov ali držav ali političnih skupnosti, v katerih so se pospešeno ukvarjali s tehnično civilizacijo, in le naravna posledica je bila, da so se tudi drugi naiodi, ki se po svojem izročilu niso nagibali k naravni znanosti ali tehniki, oprijeli te aktivnosti. Naposled so sodobni pripomočki za sporazume-vanje in promet dokončali ta proces razširitve teh-nične civilizacije. Nedvomno je ta proces v temelju spremenil življenjske pogoje na zemlji; in če ga odobravamo ali ne, če ga imenujemo napredek ali nevarnost, postati nam mora jasno, da je kontrolo s človeškimi močmi že davno prerasel. Veliko prej ga imamo lahko za biološki postopek v velikem, pri katerem se v človeku zasnovane strukture v čedalje večjem obsegu prenašajo na človekovo okolje in to okolje spravljajo v stanje, ki je smotr-no za naraščajoče človeško prebivalstvo. Sodobna fizika pripada novejšemu delu tega raz-voja in njen k nesreči najbolj viden rezultat, atom-ska bomba, je pokazal bistvo tega razvoja v naj-ostrejši luči. Po eni strani se je s tem jasno poka-zalo, da spremem, ki so nastale na zemlji s pove-zavo naravne znanosti in tehnike, ni moč opazo-vati le z optimističnih stališč: vsaj deloma so bili opravičeni nazori tistih, ki so že vscskozi opozar-jali na nevarnost takšnc radikalne sprcmembe naših naravnih življcnjskih pogojev. Na drugi strani je prisilil razvoj tudi tiste narodc ali posameznike, ki 90 se poskušali kolikor mogoče odtegniti tcm ne-varnostim, da so posvetili novemu razvoju največjo pozornost, ker bo pač očitno politična moč v smislu vojaške moči v bodočnosti slonela na atom-skem orožju. Gotovo nc more biti naloga tc knjige, izčrpno razpravljati o političnih poslcdicah jedrske fizike in njeni uporabi. Toda vsaj nekaj besed bi bilo vendarle treba povedati o tch problemih, ker ljudje zmeraj najprej pomislijo nanje, kadar se govori o atomski fiziki. Izum novega orožja, poscbno termonuklearnega orožja, je očitno v temelju spremenil politično strukturo sveta. Že pojcm ,,nevczanih" narodov ali držav je doživcl odločilen preobrat, ker mora biti vsak naiod, ki tcga orožja nima, v tem ali onem oziru odvisen od nekaj narodov, ki lahko imajo in proizvajajo takšno orožje v večjih količinah; toda že poizkus vojskovanja v vclikem stilu s pomočjo takšnega orožja je postal dejansko absuredn način samomora. Zato vcčkrat slišimo optimistično mne-nje, da je vojna zdaj zastarela, da do nje ne more več priti. To mnenje se opira na žalost na dosti preveč optimistično poenostavitev; nasprotno, absurdnost vojskovanja s termonuklcarnim orož-jem lahko deluje sprva celo kot spodbuda k voj-nam v manjšem merilu. Ce je neki narod ali neka politična skupnost prepričana o svoji historični ali moralni pravici, da izsili spremembo trenutne situacije, bo domnevala, da uporaba konvencional-nega orožja za ta namen ne bi peljala v večje tve-ganje. Zaupala bo temu, da nasprotna stran gotovo ne bo segla po atomskem orožju, ker nasprotna stran, ki naj bi vendar v tej sporni točki nc imela prav, zato ne bo prevzela nase velike atomske vojne. Ta situacija mora obratno zopet druge na-rode zapeljati k temi, da izrecno ugotovijo, da bi v primeru majhne vojne, v katero bi bile zapletene zaradi napadalca, gotovo uporabili atomsko orožje in tako bi nevarnost očitno ostala. Cisto mogoče, da se bo svet v približno dvajsetih ali tridesetih letih toliko spremenil, da bo nevarnost vojne v veli-kem merilu z izkoriščanjem vseh tehničnih pri-pomočkov za uničenje nasprotnika postala mnogo manjša ali pa povsem izginila. Toda pot k temu novemu stanju bo polna največjih nevarnosti. Kot v vseh prejšnjih časih se moremo predvsem jasno zavedati, da se to, kar se zdi eni strani historično in moralno pravično, drugi zdi mogoče nepra-vično. Ohranitev statusa quo ni nujno zmeraj pra-vilna rešitev, nasprotno, izredno pomembno lahko postane odkrivanje miroljbunih metod, s katerimi pride lahko do prilagajanj novim položajem. V mnogo primerih je verjetno izredno težko sploh najti pravično rešitev. Zato nemara ni preveč pesi-misticno, če rečemo, da se veliki vojni lahko sploh ognemo le takrat, če so vse različne politične skupine pripravljene odpovedati se na nekaterih mestih svoji na videz očitni pravici - glede na dej-stvo, da se lahko vprašanje pravice in krivice lahko z druge strani kaže bistveno drugačno. To gotovo ni nova misel; v resnici je potrebna samo uporaba tistega čoveškega odnosa, ki so ga pred dosti sto-letji učile nekatere velike religije. Izum atomskega orožja je zastavil tudi za zna-nost in znanstvenike naravne znanosti povsem nove probleme. Politični vpliv znanosti jc postal veliko močnejši, kot je bil pred drugo svctovno vojno, in ta okolnost je zlasti atomskemu fiziku naložila dvojno odgovornost. Fizik lahko ali aktiv-no sodeluje pri upravljanju svoje dežclc, kajti pomen znanosti za občestvo opozarja na tako možnost; potem bi moral morebiti skupaj (z dru-gimi) prevzeti odgovornost za najpomembnejše odločitve, ki segajo daleč čez majhni krog raziskav in univerzitetnega dela, kakršnega je bil doslej vajen. Ali pa se prostovoljno odpove vsaki udelcžbi pri političnih odločitvah; potem bo vseeno še soodgovoren za napačne odločitve, ki so bile spre-jete in ki bi jih morebiti lahko preprečil, ko ne bi raje izbral mirno življenje učenjaka. Očtino je dolžnost fizikov informirati svoje vlade o povsem nepredstavljivem obsegu razdejanja, ki bi sledilo vojni s termonuklearnim orožjem. Poleg tega pogosto vabijo učenjake, da sodelu-jejo pri slavnostnih izjavah v prid svetovnemu miru; toda glede te zahteve moram priznati, da nisem mogel nikoli razumeti smisla takšnih dekla-racij. Resolucije te vrste so morda lahko spočetka videti kot dobrodošel dokaz dobre volje; toda vsakdo, ki se zavzema za mir, ne da bi točno nave-del pogoje tega miru, mora takoj postaviti sumljiv, da govori le o tistem miru, v katerem on ali nje-gova politična skupina najbolj uspeva - to pa bi bilo seveda popolnoma brez vrednosti. Vsaka po-štena izjava za mir lahko torej obstaja le v naštetju žrtev, ki smo jih pripravljeni doprinesti ohranitvi miru. Toda znanstveniki praviloma sploh niso upravičeni dajati takšne vrste izjav. Veliko laže more znanstvenik izpolniti neko drugo nalogo. Po najboljših močeh lahko prispeva k mednarodnemu sodelovanju na svojem lastnem področju. Velik pomen, ki ga dandanes. veliko vlad pripisuje jedr-sko-fizikalnemu raziskovanju, in dejstvo, da je raven raziskovanja v različnih deželah še zelo raz-lična, podpirata mednarodno sodelovanje. Mladi znanstveniki najrazličnejših dežel se lahko zbcrejo v razskovalnih institutih, v katerih skupno dclajo na področju sodobne fizike, skupnost dela na tež-kih znanstvenih problemih pa bo lahko vzajemno razumevanje le pospeševala. V nekem določenem primeru, v primeru ženevske organizacije CERN, je celo uspelo doscči soglasje med določenim številim različnih evrospkih narodov o gradnji skupnega laboratorija in o konstrukciji drage eksperimen-talne opreme za jedrsko-fizikalno raziskovanja. Ta vrsta sodelovanja bo gotovo pripomogla k temu, da bo vzpostavljen do znanstvenih problemov skupen odnos, in ta skupen odnos malde generacije fizikov in tehnikov bo morebiti cclo še presegel čisto znanstvene probleme. Seveda ne moremo vnaprej vedeti, kako bo nekcga dne vzklila setev, saj se znanstveniki kasneje vrnejo v svoje staro okolje in so zopet udeleženi na svojih lastnih kulturnih izro-čilih. Toda komaj lahko dvomimo o tem, da bo izmenjava idej med mladimi znanstveniki različnih dežel in med različnimi gcneracijami v vsaki deželi, pripomogla, da se brez prevcč napetosti bližamo novemu stanju, v katerem bo doseženo ravnotežje med starejšimi silami izročila in neizbežnimi nuj-nostmi sodobnega življenja. Predvsem ena poteza sodobne naravne znanosti jo bolj kot kakroli dru-gega usposablja, da vzpostavi prvo močno pove-zavo med različnimi kulturnimi tradicijami; dej-stvo namreč,-da dokonča odločitcv o vrednosti specialnega znanstvenega dela, o tem, kaj je pra-vilno ali napačno, ni odvisna od katcrikoli člove-ške avtoritete. Včasih lahko traja dosti let, preden poznamo rešitev problema, preden lahko zanesljivo razlikujemo med resnico in zmoto; toda naposled bodo vprašanja odločena, odločitve pa ne bo spre-jela neka skupina znanstvenikov, pač pa narava sama. Zato se razširjajo znanstvene ideje med tisti-mi, ki se zanimajo za znanost, na povsem drugačen način kot politične ideje. Mcdtem ko morebiti politične ideje lahko še dobijo prepričljiv vpliv na velike ljudske množice samo zato, ker služijo pre-vladujočim interesom ljudi, ali pa je vsaj videti, da mu služijo, se znanstvene ideje razširjajo le, ker so resnične. Obstajajo objektivni in dokončni krite-riji, ki odločajo o pravilnosti trditve eksaktne znanosti. Vse, kar je bilo povedanega tu o mednarodnem sodelovanju in o zamenjavi idej, bi seveda bilo ravno tako pravilno za vsak del sodobne znanosti; nikakor ni omejeno zgolj na atomsko fiziko. V tem pogledu je atomska fizika ena od mnogih vej zna-nosti in celo če tehnična uporaba, orožje in miro-ljubna uporaba atomske energije namreč, dajeta tej veji poseben pomen, vendarle ne bi bilo razloga šteti medanrodno sodelovanje v atomski fiziki za veliko pomembnejše kot sodelovanje na katerem-koli drugem polju znanosti. Toda zdaj moramo obravnavati še enkrat poteze sodobne fizike, ki so bistveno različnc od prejšnjega razvoja naravne znanosti in zaradi tega se moramo še enkrat vrniti k evrospki zgodovini tega razvoja, ki se je dovršil s povezavo naravne znanosti in tehnike. Zgodovi-narji so dostikrat razpravljali, ali je bil nastanek naravoslovne znanosti po 16. stoletju kakorkoli naravna posledica prejšnjih gibanj v evropskem duhovnem življenju. Tu lahko opozorimo na to, da so določene tendence v krščanski filozofiji vodile k zclo abstraktnem pojmu boga, da so potisnile boga tako daleč iz sveta v nebo, da so ljudje začeli opazovati svet, ne da bi istočasno videli tudi boga v svetu. Cartezianska delitev lahko velja za zadnji korak v tem razvoju. Ali pa lahko dokazujemo, da je veliko število teoloških sporov 16. stoletja prikli-cak) splošno nezadovoljstvo s tistimi problemi, ki se jih ni dalo zares razrešiti z umom ter so bili izpostalvjeni političnim borbam tistega časa; daje to nezadovoljstvo pospešcvalo zanimanje za pro-bleme, ki so bili popolnoma ločeni od teoloških razpravljanj. Ali pa lahko enostavno obrnemo pozornost na velikansko aktivnost, na novi duh, ki je prišel v evropske družbe z renesanso. Vsekakor se je v tem obdobju pojavila nova avtoriteta, ki je bila popolnoma neodvisna od kiščanske religije in filozofije ali od cerkve - avtoriteta izkustva, čan-ske religije in filozofije ali od cerkve - avtoriteta izkustva, empiričnega dejstva. Začetek te avtori-tete lahko zasledujemo nazaj do starejših filozof-skih smeri, npr. do filozofije Occama ali Duns Scotusa, toda šele od 16. stoletja naprej je postala odločilna moč v razvoju človeškega mišljenja. Galilei ni hotel razmišljati samo o mehanskih giba-njih, o nihalu in padajočem kamnu, marveč je eksperimente raziskoval kvantitativno, kako so se ta gibanja dogajala. Ta nova dejavnost v začetku gotovo ni bila mišljenja kot odmik od tradicio-nalne krščanske religije. Nasprotno, ^ovorili so o dveh načinih božjega razodetja. Eden je bil zapisan v Bibliji, drugi se je nahajal v knjigi narave. Sveto pismo so zapisali ljudje in je bilo zato izpostavljeno cloveški zmoti, narava pa je bila neposredni izraz božje volje. ^^ Toda velik pomen, ki so ga pripisovali izku^Rjli,1 je vendar peljal k počasni in postopni spremembi v celotnem razumevanju stvarnosti. Medtem ko je v srednjem veku bilo to, čemur danes pravimo sim-boličen pomen stvari, v določenem smislu njena primarna stvarnost, se je spremenila stvarnost v to, kai lahko zaznamo z našimi čuti. Kar lahko vidimo in česar se lahko dotaknemo, je postalo primarno stvarno. In ta novi pojem stvarnosti se je lahko povezal z novo aktivnostjo: lahko eksperimenti-ramo in ugotovimo, kakšne stvari dejansko so. Brez težav lahko spoznamo, da je ta novi odnos pomenil začetek prodora človeškega mišljenja v neskončno polje novih možnosti in dobro lahko razumemo, da je videla cerkev v novem gibanju bolj nevarnosti kot upanja. Znani proces zoper Galileija zaradi njegovega zagovarjanja kopernikan-skega sistcma jc označil začetek borbe, ki je trajala več kot stoletje. V tem sporu so lahko zastopniki naravne znanosti uveljavili mnenje, da izkustvo vsebuje neizpodbitno resnico, da ne more ostati prepuščeno katerikoli človeški avtoriteti, ki naj odloča, kaj se dejansko dogaja v tej naravi, marveč da te odločitve sprejema narava oziroma v tem smislu bog sam. Zastopniki preoddanih religij po drugi strani so lahko rekli, da, če usmerimo našo pozomost preveč na materialni svet in na čiitno zaznavno, izgubimo povezavo med bistvenimi vred-notami človeškega življenja, namreč ravno s tistim delom stvarnosti, ki leži onstran materialnega sveta. Ta dva argumenta govorita drug mimo dru-gega in zato problema niso mogli rešiti s soglasjem ali odločitvrjo. Medtem je dosegala naravna znanost vedno jas-nejšo in širšo sliko materialnega sveta. V fiziki so opisali to sliko s pojmi, ki jih dandanes imenujemo pojmi klasičnc fizikc. Svet je obstajal iz stvari v prostoru in času, stvari obstajajo iz materije in materija lahko povzroča sile ali pa lahko sile vpli-vajo na materijo. Dogodki slede iz menjave med materijo in silo. Vsak dogodek je vzrok in učinek drugih dogodkov. Hkrati sc je človeški odnos do narave spremenil iz kontcmplativnega v pragmatičnega. Ljudje se niso več toliko zanimali za naravo, kakšna je, tem-več so raje spraševali, kaj se da z njo narediti. Naravna znanost se je zato spremenila v tehniko. Vsak napredek vedenja je bil povezan z vpraša-njem, kakšno praktično korist bi se dalo potegniti iz tega vedenja. To ni veljalo le v fiziki, tudi v kemiji in biologiji je bila tendenca v glavnem enaka, uspeh novih metod v medicini ali v poljedel-stvu pa je odločilno pripspeval k razširitvi novega odnosa. Tako se je naposled v 19. stoletju razvil za na-ravne znanosti tog okvir, ki ni določal samo po-dobo znanosti, marveč tudi spolšna naziranja širo-koh ljudskih množic. Ta okvir je temeljil na temelj-nih pojmih klasične fizike, prostoru, času, materiji in kavzalnosti. Pojem stvarnosti se je nanašal na stvari ali dogodke, ki jih lahko zaznamo z našimi čutili ali opazujemo s pomočjo izboljšanih orodij, ki jih postavlja na razpolago tehnika. Materija je bila primarna stvarnost. Napredek znanosti je na-stopU kot osvajalni pohod v materialni svet. Korist-nost je bila geslo časa. Koristnost je bila po drugi strani okvir, vendar tako ozek in tog, da je bilo v njem težko najti primerno mesto mnogim pojmom našega jezika, ki so zmeraj spadali k njegovi pravi vsebini, na primer pojmi duh, človeška duša ali življenje. Dhha so lahko vrnili v splošno sliko sveta le kot neke vrste ogledalo matenalnega sveta in kadar so v psiholo-giji proučevali lastnosti tega ogledala, so bili znan-stveniki vedno v skušnjavi - ce lahko tu primer-javo nadaljujem - usmeriti svojo pozornost bolj na mehanske kot na optične lastnosti tega ogledala. Tudi tu so še poskušali uporabljati pojme klasične fizike, posebno pojem kavzalnosti. Na enak način naj bi bilo tudi življenje razloženo kot fizikalno-kemičen proces, ki poteka po naravnih zakonih in je povsem določen s kavzalnostjo. Danvinov raz-vojni nauk je dal temu razumevanju vleiko spod-bud. Posebno težko je bilo najti v tem okviru pro-stor za dele stvarnosti, ki so tvorili predmet pre-oddanih religij in so se zdaj zdeli bolj ali manj iluzije. Zato se je v tistih evropskih deželah, v kate-rih so bili navajeni zasledovati ideje do skrajnih konsekvenc, razvilo odprto sovraštvo do religije; celo v drugih deželah je prišlo do naiaščajoče ten-dence k indiferenci do takih vprašanj. Samo etične vrednote krščanske religije so bile izvzete iz tega gibanja, vsaj na začetku. Zaupanje v znanstveno metodo in v racionalno mišljenje je nadomestilo vse druge varovalke človeškega duha. Ce se povmemo zdaj k vprašanju, kaj je k temu procesu prispevala flzika našega stoletja, lahko rečemo, da je najvažnejša spremetnba, do katere so privedli njeni rezultati, v sprostitvi tega togega okvira pojmov 19. stoletja. Seveda je bilo že prej storjenih veliko poskusov, da bi prišli iz tega to-gega okvira, ki je bil tako očitno preozek za razu-mevanje najbolj bistvenih delov stvarnosti. Niso ap mogli spoznati, kaj naj bi bilo na primer narobe s temeljnimi pojmi kot materija, čas, prostor in kav-zalnost, ki so se drugače v zgodovini znanosti tako odlično obnesli. Le eksperimentalno raziskovanje samo izpeljano z vso bojno pripavo moderne teh-nične znanosti ter njegova matematična razlaga sta ustvarila temelj za kritično analizo - z. rečemo lahko, da sta izsilila kritično analizo - teh pojmov ter privedla končno k sprostitvi onega togega okvirja. Sprostitev se je izvršila v dveh jasno ločenih stopnjah. Prva stopnja je bilo odkritje, nastalo v zvezi z relativnostno tcorijo, da so se lahko in celo morali spremeniti na osnovi novih izkustev celo tako tcmcljni pojmi kot čas in prostor. Te spre-membe sicer niso zadevale le nenatančne pojmc časa in prostora vsakdanjega jezika, toda zadevale so njihovo abstraktno formulacijo v znanstvenem jeziku Ncvvtonovc mchanike, ki so jo zmotno spre-jeli za nekaj dokončnega. Druga stopnja je bilo obravnavanje pojma matcrije, ki je bilo izsiljeno z cksperimcntalnimi izidi o strukturi atoma. Ideja o stvarnosti matcrijc je bila verjetno najmočnejši del v togem okvirju pojmov 19. stolctja; ta idcja jc morala biti v zvczi z novim izkustvom vsaj modifi-cirana. Zopet so ostali pojmi, kolikor so pripadali vsakdanjcmu jcziku; v glavnem nedotaknjeni. Te-žava ni nastala, kadar so razpravljali o matcriji ali o dejstvih ali o stvarnosti, kolikor so opisovali atom-skc poizkusc in njihovc izidc. Toda znanstvena ckstrapolacija tch pojmov do najmanjših delov matcrijc ni mogla biti izpeljana tako preprosto, kot so si to prcdstavljali v klasični fiziki; ravno ta eno-stavna prcdstava jc pomotoma določala splošne nazore o problcmu matcrijc. Novi izidi prcdstavljajo predvscm resno svarilo pred nekoliko prisiljeno uporabo fizikalnih pojmov na področjih, na katera niso sodili. Nekritična uporaba pojmov klasičnc fizikc, v kemiji na pri-mcr. jc bila napaka. Zato dancs (znanstveniki) nc bodo tako hitro pripravljeni domncvati, da sc pojmi fizike, tudi kvantne tcorije, z gotovostjo lahko uporabijo povsod v biologiji ali v drugih zna-nostih. Nasprotno, poskušali bodo držati odprta vrata za vstop novih pojmov, cclo v dclih znanosti, kjer so bili starcjši pojmi za razumcvanje pojavov popolnoma koristni. Poscbno na mcstih, kjer se uporaba starcjših pojmov zdi nckam prisiljena uzi-roma ne povsem ustrezna, sc bodo skušali izogniti prenagljenim pocnostavitvam. Nadaljc sta nam razvoj in analiza modernc fizike posredovala pomembno izkustvo, da so pojmi vsakdanjega jezika, naj bodo še tako nenatančno dcfinirani, pri razširitvi vedcnja očitno - stabil-nejši kot cksaktni pojmi znanstvenega jezika, ki so izpcljani kot idcalizacija iz samo omejene skupine pojavov. To pravzaprav tudi nc prescneča, ker se pojmi vsakdanjega jczika tvorijo skozi neposredno povezavo s svctom, stvarnost predstavljajo; niso sicer zadovoljivo definirani in zato lahko doživijo v tcku stoletij tudi spremembc, tako kot se spremi-nja stvarnost sama, toda neposrednc povczave s stvarnostjo vendarlc nikoli ne izgubc. Po drugi strani so znanstvcni pojmi idealizacije, izpeljane iz izkustcv, ki jih pridobimo z najnatančncjšimi eks-perimentalnimi pripomočki; z aksiomi in definici-jami so precizno definirani. Samo na osnovi takš-nih preciznih definicij jc mogočc povczovati pojme z matematično shemo tcr potem matematično izpcljevati neskončno mnogoterost možnih poja-vov na tem področju. Toda skozi ta proces ideali-zacije in preciznega definiranja se izgubi nepo-sredna povezava s stvarnostjo. Pojmi še zmeraj zelo dobro ustrezajo tisti dclni stvarnosti, ki je bila tu predmet raziskovanja. Toda ustrezanje se lahko v drugi skupini pojavov izgubi. Ce mislimo na to v svojcm bistvu utemcljeno stabilnost pojmov vsakdanjega jezika v procesu znanstvenega razvoja, spoznamo, da se mora na temelju izkustev sodobne fizike naš odnos do takš-nih splošnih pojmov kot duh, človeška duša, živ-ljenje, bog razlikovati od odnosa v 19. stoletju, ker pač ti pojmi sodijo k vsakdanjemu jeziku in so zato neposredno povczani s stvarnostjo. Seveda se moramo tudi jasno zavcdati, da se teh pojmov v znanstvcnem smislu ne da zadovoljivo definirati in «da bo njihova uporaba privcdla do različnih notra-njih protislovij; vseeno moramo vzeti te pojme za-enkrat takšne, kakršni so, neanalizirane in brez precizne definicije. Saj vemo, da se dotikajo stvar-nosti. Koristno bo, če se v zvezi s tem spomnimo, da se celo v najbolj eksaktni znanosti, v matema-tiki, ne da izogniti uporabi pojmov, ki vsebujejo notranja protislovja. Dobro znano je na primer, da pelje pojem neskončnosti k protislovjem, toda bilo bi praktično nemogoče zgraditi najvažnejše dele matematike brez tega pojma. Splošna tendenca človeškega mišljenja v 19. sto-letju je peljala k naraščajočemu zaupanju v znan-stveno metodo in v precizne, racionalne pojme, povezovala se je s splošno skepso glede tistih poj-mov vsakdanjega jezika, ki niso sodili v zaprti okvir znanstvenega mišljenja, na primer glede pojmov religije. Sodobna fizika je to skepso na mnogo me-stih še stopnjevala, toda istočasno jo je obrnila proti precenjevanju znanstvenih pojmov samih, bolj splošno proti vse preveč optimističnemu nazoru o napredku ter končno proti sami skepsi. Skepsa nasproti preciznim znanstvenim pojmom ne pomeni, da naj bi za uporabo racionalnega miš-tjenja obstajale neprehodne meje; nasprotno, re-čemo lahko, da je človeška sposobnost za razume- vanje v določenem smislu neomejena. Toda obsto-ječi znanstveni pojmi ustrezajo le zelo omejenem delu stvarnosti, drugi del pa, ki ga še ne razumemo, ostaja neskončen. Kjerkoli nepredujemo od zna-nega k neznamemu, lahko upamo, da bomo razu-meli, toda istočasno je verjetno nujno, da se na-učimo ob tem novega pomena besede ,,razumeti". Vemo, da mora vsako razumevanje naposled slo-neti na vsakdanjem jeziku, kajti samo tam smo lah-ko prepričani, da se dotiakmo stvarnosti; in zato moramo biti skcptični do vsake vrste skepse glede tega vsakdanjega jezika in njegovih bistvenih poj-mov. Zato lahko te pojme uporabljamo tako, kakor so jih uporabljali v vseh časih. Na ta način je sodobna fizika morebiti odprla vTata novemu in širšemu razgledu na odnose med človeškim duhom in stvarnostjo. Ta sosobna naravna znanost vdira torcj v našem času v druge dele sveta, kjer se kul-turno izročilo popolnoma rzalikuje od evropske civilizacije. Vdor nove znanstvene in tehnične aktivnosti mora izzvati tam vcliko močnejše pre-trese kot v Evropi, ker se morajo spremembe živ-ljenjskih pogojev, ki so se izvršile v Evropi pola-goma v dvch ali treh stoletjih, tam izvršiti v nekaj desetletjih. Vedeti moramo, da nastopa ta nova aktivnost na mnogih mestih kot propad starejših kultur, kot brezobziren in barbarski odnos, ki moti občutljivo ravnotcžje, na katerem sloni vsa člo-veška sreča. Takšnim posledicam se na žalost ne moremo ogniti, z njimi se rnoramo sprijazniti kot s karaktcristično potezo našega časa. Toda celo na tem mestu bi lahko odprtost sodobne fizike de-loma pomagala, da se spravijo v sklad starejše tradi-cije z novimi tendencami mišljenja. Velik znan-stvcni prispevek v teoretični fiziki, ki ga je po zad-nji vojni dala Japonska, bi na prirner lahko veljal kot znamenje za določene zveze med preoddanimi filozofskimi idejami Daljnega vzhoda in filozofsko substanco kvantne teorije. Mogoče je, da se laže navadimo na pojem stvarnosti kvantne teorije, čc nismo šli skozi naivno materialistični način mišlje-nja, ki je prevladoval v Evropi še v prvih desetletjih tega stoletja. Seveda ne smemo take pripombe razumeti na-pak, kot podcenjevanje škode, ki je bila ali pa še bo storjena starim kulturnim izročilom zaradi trče-nja s tehničnim napredkom. Toda ker se je ves ta razvoj že davno izmaknil kontroli s človeškimi močmi, ga moramo priznati za eno bistvenih potez našega časa ter ga poskušati kolikor mogoče po-vezati s človeškimi vrednotami, ki so bile cilj sta-rejših kulturnih" in religioznih tradicij. Mogoče lahko na tem mestu citiram zgodbo iz kasidijske religije: živel je nek star rabin, duhovnik, ki je bil poznan po svoji modrosti in h kateremu so priha-jali vsi ljudje po svet. Neki mož ga je, obupan nad vsemi spremembami, ki so se dogajale okoli njega, obiskal ter se pritožil nad škodo, ki naj bi jo po-vzročal tako imenovani tehnični napredek. ,,Ali vsa ta tehnična ropotija povsem brez vrednosti," je rekel, ,,če pomislimo na resnične viednote življe-nja? " Toda rabin je odgovoril: ,,Od vsega se lahko učimo; ne samo vse, kar je ustvaril bog, tudi vse, kar je naredil človek, nas lahko pouči." - ,,Kaj se lahko," je dvomeče vprašal mož, ,,naučimo od že-leznice? " - ,,Da lahko zaradi enega trenutka za-mudimo vse." — ,,In od telegrafa? " — ,,Da se šteje in zaračuna vsaka beseda." - ,,In od telefona? " -,,Da slišijo tam, kar mi tukaj govorimo." Obisko-valec je razumel, kaj je mislil rabin in odšel.x Končno vdira sodobna naravna znanost v tista vclika območja našega pričujočega sveta, v katerih so bile pred nekaj desetletji za temelj novim in mogočnim družbam ustvarjene nove dogme. Tam stoji sodobna znanost nasproti tako vsebini teh dogem, ki izvirajo iz evropskih filozofskih idej iz 19. stoletja (Hegel in Marx), kot tudi fenomenu verovanja, ki ne pozna kompromisov z drugačnimi nazori. Ker igra sodobna fizika tudi v teh deželah zaradi svoje praktične uporabe veliko vlogo, se ne bodo mogli ogniti temu, da bodo tudi tam tisti, ki so resnično razumeli sodobno fiziko in njen filo-zofski pomen, začutili tesnost novih dogem. Zato lahko na tem mestu postane duhovna izmenjava med naravno znanostjo in novim političnim naukom plodna za prihodnost. Seveda ne smemo precenjevati vpliva znanosti. Toda odprtost so-dobne naravne znanosti bi lahko tudi večjim sku-pinam ljudi olajšala spoznanje, da nove dogme za družbo mogoče niso tako pomembne, kakor so to prej domnevali. Na ta nacin bi lahko učinkoval vpliv sodobne znanosti v. prid bolj tolerantnega odnosa in bil dragocen. Po drugi strani moramo vzeti fenomen slepega, brezpogojnega verovanja veliko resneje kot spe-cialna filozofska mnenja 19. stoletja. Ne moremo zapreti oči pred dejstvom, da ima lahko velika vecina ljudi komaj kdaj zadosti utemeljeno mnenje o pravilnosti nekaterih splošnih idej ali dogem. Zato ne more beseda ,,verovanje" tei večini nikoli pomeniti ,,spoznati resnico nečesa , marveč jo lahko dojemajo le kot ,,postaviti nekaj za temelj življenja . Brez težav lahko spoznamo, da je vero-vanje te druge vrste veliko bolj trdno in togo kot prvo, celo neposredno nasprotujočemu izkustvu naspioti ostane nemoteno ter ga zato ne moremo omajati niti z dodatnimi spoznanji. Zgodovina pre-teklih desetletij je ob veliko primerih učila, da se da slednjo vrsto verovanja pgosto obdržati do točke, kjer samo sebi nasprotuje do nesmislenosti in da se lahko potem konca le s smrtjo verujočega. Znanost in zgodovina nas lahko naučita, da lahko takšno verovanje postane zelo nevarno tistim, ki ga sprejmejo. Toda to spoznanje nam ne pomaga, ker ne vemo, kako bi se temu verovanju lahko ognili; zato je takšno verovanje sodilo zmeraj k velikim silam v človeški zgodovini. Izhajajoč iz znanstvene tradi-cije 19. stoletja bi morda še upali, da bi moralo biti vsako verovanje utemeljeno z racionalno analizo vseh argumentov, s skrbnim preudarkom in da dru-gačna verovanja, pri katerih je za temelj življenja vzeta dejanska ali samo navidezna resnica brez samostojnega razmišljanja, sploh ne bi smela ob-stajati. Pravilno je sicer, da nas lahko skrben preudarek, ki sloni na povsem racionalnih argumentih, obva-ruje pred veliko zmotami in nevamostmi, ker nam dovoljuje prilagajanje novim danostim, to pa je ver-jetno nujna predpostavka za življenje. Toda če mislimo na izkustva v sodobni fiziki, lahko ven-darle tudi spoznamo, da more vedno obstajati prin-cipialna komplementarnost med preudarkom in )dločitvijo. V praktičnih odločitvah življenja bo