Solski Trrti- Dandanes se povsodi britko toži, da kmetski stan propada, da se kmetu ni več moči braniti preteči bedi, da konečno omaga pod preobilnimi bremeni. Mnogostransko so se uže pretresavali vzroki propadu kmetijstva, vršili so se uže dolgotrajajoči razgovori o sredstvih, s katerimi bi bilo možno kmetu pomagati, in ne bodemo dejali, da niso bila ta sredstva večkrat srečno izbrana, da bi se povzdignilo kmetijstvo — a ostali so nasveti ti skoro vsi le pohlevno na papirji, in obširne knjižice, ki so se pisale v tej zadevi, ležijo zdaj mirno zaprašene v knjižnicah in knjigarnah. Casih nasvetovala so se tudi taka sredstva, katerih ni moči vsaj takoj ne uporabiti, časih samo deloma, če se neče vsa zdanja uprava prekopicniti. 0 tein uverili so se tudi posvetujoči se možje, in ker se njihovi črteži niso dali takoj izvesti, so omagali, vprašanje o povzdigi kmetijstva se je zopet deloma odložilo. A svet je dandanes v vseh strokah silno napredoval. Cloveštvo izumilo je sredstva, s katerimi si hoče podvreči vsako ped zemlje, z njimi gospodovati v zraku in na vodi. Ta sredstva gotovo mnogo pripomorejo, da človek dobi od narave več dobička, a to le napreden človek. Kdor ne napreduje s časom, poplavijo ga časa valovi. Naraen tem vrsticam ni, razpravljati o daleč sezajočih načrtih glede povzdige kmetijstva. Opozoriti hočemo le na jeden nedostatek, kateri bi se v veliko korist kmetijstva odpraviti moral, namreč pomanjkanje šolskih vrtov. Priznana resnica je, da se od zemlje morejo pridobiti še večji pridelki nego se dobivajo zdaj, samo da treba tudi zemljo drugače obdelovati. In na tein polji smo ravno mnogo zaostali za drugimi deželami. Napredovati nam treba, in jedno sredstvo, če tudi najpriprostejše, da se doseže napredek na gospodarstvenem polji, da se povzdigne kmetijstvo: so šolski vrti. Ne bodemo tu obširno govorili ter hoteli dokazati korist šolskih vrtov, preveč je znana vsakemu. Povod naslednim vrsticam dal je kraseu šolski vrt v neravno preveč obiskovanem, a zelo naprednem kraji na Gorenjskem. Ko smo si ogledali ta vrt, vrinila se nam je misel: Zakaj se kaj jednakega ne zgodf tudi drugod? Kako se silno malo najde vzglednih šolskih vrtov, in kaj je vzrok temu? 0 teh vzrokih hočemo nekoliko izpregovoriti in skusiti, da napotimo odločilne kroge do tega, da si omislijo šolske vrte, saj niso ovire pri tern tako ogromne in težavne. Ogledali smo si razne kraje in našli smo v veliko obžalovanje, da se pri šolah ne nahajajo šolski vrti. Na nekaterih krajih videli smo pač šolske vrte, a v njih raslo je razen par divjakov korenje, krorapir, zelje in druga zelenjad. Da taki vrti nikakor ne morejo spolnovati svojega namena, da so marveč prebivalstvu v pohujšanje, kajti vsakdo si misli: Če je šolski vrt tako zanemarjen, naj bode še moj. In tako ne stori se nič za sadjarstvo, kjer bi morda sadje prinašalo kuietu obilih dohodkov. Na drugih krajih zopet ni koj pripravnega kraja najti za šolski vrt, in krajni šolski svet je ali prelen, da bi se nekoliko potrudil, ali pa se boji troškov, kateri bi zahteval nakup zemljišča in napravo vrta. Šolski sveti se menjajo in vsak naslednji se izgovarja na prejšnjega, češ, če oni ni storil, zakaj bi rai občini nakopavali novih troškov, ne pomislivši, da bi se jim ti troški stoterno povrnili. Stvar zaspi po polnem; otroci v šoli ne dobivajo dejanskega pouka v sadjarstvu, teoretične mrvice pa jim kmalu izginejo iz glave. Kjer pa so zopet gorenji omenjeDi pogoji, manjka pa zadostno izobražene učiteljske moči, ali pa morda učitelju celo manjka dobre volje. In če se učitelj ne briga za šolski vrt, kdo naj bi se pa? Istina je, da se učitelji izobraževajo v sadjarstvu v pripravnici, a to se godi časih na zelo čuden način. Ne samo da dotični profesor ne umeje slovenščine, da bi predaval o sadjarstvu v onem jeziku, katerega se bode posluževati učiteljem v poznejših letih nego tu godi se vse tudi le teoretično. Koliko uspeha pa iina teoretičen pouk, je znano. V tem zgoditi se mora na vsak načio preustrojba, inače nam ni upati, da bode naš kraet jel se zanimati za bogati zaklad, za sadjarstvo. Z veseljem vender moramo omenjati, da smo našli nekatere prav vzorne šolske vrte. Učitelj z vso skrbaostjo neguje mlada drevesca ter učencem praktično kaže, kako treba oskrbovati sadje. In iz teh vrtov oddajejo se drevesca med kmete ter se tako širi sadjarstvo. Z vso resnostjo moramo torej še jedenkrat opozoriti odločilne kroge, naj skrbijo za napravo in dobro oskrb šolskih vrtov. Uverili se bodo kmalu sami, da je v sadjarstvu velik zaklad, kateri bode pomagal kmetu iz bede. »Ljub. IAst* Knjiga Slovenska V XIX. veku. P. Paškal Skerbinc, r. 1. okt. 1780 v Višnji Gori, po krstnem imenu Andrej, vstopil slovesno v red frančiškanski 1. 1803, bil učitelj na gimnaziji Novomeški do 1. 1808, potem duhovni pomočnik, 1. 1810 fajmošter in gvardijan frančiškanskega samostana v Ljubljani, 1. 1813 šel na Dunaj, kjer je v isteni redu bil tudi provincijal, u. 28. jan. 1824. Bil je sloveč pridigar (Concionator zelosissimus et fatnosissimus); spisal je ter na svetlobo dal več nabožnih razprav in duhovnih ogovorov, ki so nemški tiskani bili na Dunaju (Lj. Zvon 1882. str. 668 št. 3 — 8 sp. Fr. Wiesthaler). — Slov e n s k e stvari njegove so: a) Izložejna p e s e m od Pater Paškala Skerbinca Faimastra per Divic Mari u Lublani lejta 1813. 8. y2 pole. b) Nedelske Pridige, k' jih je dal natisnit P. Paškal Skerbinc, guardian in fajmašter v' Lublani per Materi Božji pred mostam. Jih ima na prodaj Adam Hainrih Hohn na starmu Tergu Nro. 157. 1814. 8. VIII. 522. c) Prazniške pridige . . . . z' perstavkam nektirih nedelskih. A. H. Hohn. 1814. 8. 266. 9* Knjigo svojo poklanja pisatelj tedanjemu škofu Ljubljanskemu Antonu tei1 se v latinskem predgovoru po svoje dokaj opravičuje glede stvari in vzlasti glede oblike ali jezika slovčnskega. Kar sem postal fajmašter, pravi, pridigval sem pogostoma, in to ne brez vspeha. Svetovali so rai duhovni in svetovni, naj priobčim svojp Oovore, a bal sem se javne sodbe (. . amaram crisin . . de qua sorte meum (opus) eo minus immune remanebit, cum primum confectum sit ea temporum aetate, quae Monachura vel ipso noraine ignorari vult, ac linguae, qua ego utor, indoles multum discrepet ab illa, quae nuper e tenebris erui, et expoliri caepta est), celo v dokazih, prilikah in podobab; vendar prošen si mislim, morebiti kaj koristim vernikom .. BLinguam quod attinet, ea est, quae intelligi a quovis sat facile potest, quamvis multum germanizet .... Hinc non exquiro voces ab eruditis aevi nostri Slavicae Linguae purgatoribus inventas; sed tantum passim usitatis utor; quamquam eas origine Slavicas haud esse, sed ex aliis linguis mutuatas, et apud Slavos quasi civitate donatas perbene noverim. Purgationem Linguae, ac Orthographiam relinquo Grammaticis, et purgandis solumniodo moribus insudo, optime convictus, me, si a rudibus intelligar, a doctis quoque intellectum iri! . . . Naposled kliče knjigi svoji: nVade jam in lucem opus. Quodsi in manus incideris inflati, et ridentis te, sustine; non captas laudein. Si vero innocuae manus excipiant te, fac, ad quod exiisti, instrue, doce, emenda, aedifica, labor tuus, et laus tua corona tua sit. Dabam Labaci ad B. V. M. de Annunc. 21. Julii 1813." — Beseda slovenska naj se kaže iz Pridige na II. Nedelo po Velikonoči — Jest sim dober pastir. Jo. 10 — na pr.: BDe nektere ovcč od ravno taiste čede pod brarnbo čuječiga pastirja mirno počivajo, druge z' zgubo sojga živlenja derečimu vovku v' kremple pridejo, veste, kaj je uržah tega? kaj to pomeni? to pomeni, inu nas opomina, <ie, dokler človk na sveti živi, more živeti med straham, inu med vupanjam. Če donašni S. Evang. premislimo, de Jezus sara, kakor dober pastir za nas brez nehanja čuje, inu skerbi, kdo ne bo poln zavupanja? al če zraven premislimo, de hudič, kakor dereči vovk si vse perzadene, neprevidne ovce pogubiti, kdo bo živel brez strahu? uržah tedej imamo vupati, pak imamo tudi uržah bati se, mi bomo tedej po patneti strili, ako si obdva uržaha toko k serci vzaraemo, de kolker od ene plati vupamo, ravno tolko se bomo od druge plati bali. Al kar je žalostno, je leto, de dosti jih je, ktiri le tiste uržahe premišlajo, k' jim zamorejo vupanje striti, na to se pa le malokdej spomnimo, kar nam more strah delati; drugi nasprot mislijo le na to, kar jim dela strah, to pa čisto iz spomina pustč, kar bi jim nioglo vupanje striti; od tod pride, de eni z' ferbežnosti preveč vupajo, inu se premalo boje, drugi nasproti se preveč boje, iou premalo vupajo. Vari nas večni Bog! pred tiin dvema nevarnim breznami, kir se al za volo preveliciga vupanja, al za volo preveliciga strahu pogubi veliko duš. Cesta, ktira prot nebesam pela, je sredna cesta, ktira na desni roki vupanje, na levi strah ima; če se kdo al na desno, al na levo stran toko oberne, de se derži al samiga vupanja, al saraiga strahu, ta more zajiti, inu na zadne večno konc vzeti. Kir so nioje serčne žele vas pred to nevarnostjo obvarvati, inu vam pokazati, ktire poti se mate deržati, tok' je rnoje naprejvzetje vam pokazati znamina, iz ktirih boste spoznali, al se deržite prave poti, al ne. Cil, inu konc mojga govorjenja je sain leta, deb' odvernil ferbežnost od tih, ktiri preveč vupajo, inu deb' pregnal cagovitnost od tistih, ktiri se preveč boje, kir ferbežnost, inu cagovitnost so grebi v' S. Duha, ktiri človeka zamorejo večno pogubiti. Se želiš deržati prave, ravne poti prot nebesam, o človk! živi med vupanjam, inu med straham, zakaj ti bom zvižal, de kdor le samo vupa, ta slabo vupa, pervi navk; kdor se sarao boji, se slabo boji, drugi navk; kdor ima vupanje z' straham skleneno, ta sam dobro vupa, se dobro boji. Potreben navk za vsaciga zmed nas, skuz ktirga bodo ferbežni vstrašeni, cagovni pak potroštani, preden ua dalej rezložim, kar sem si naprej vzel, prosim za navadno, zamerklivo poterplenje (str. 354 — 356)." — rPaškal Skerbinc . . . hatte an beiden Orten (Laibach-Wien) grossen Zulauf als Prediger, besonders von der niederen Volksklasse, wovon indessen wohl nur sein eindringlicher Vortrag Ursache gewesen sein mag, denn das Uebrige, zumal das Leben selbst, \var nicht so ganz regelrecht (Šaf. 39)." To utegne pač biti le natolcevanje: kajti dostojnost njegovo pričajo visoke službe v redu samem, pa čisti nauki, ki jih daje v pridigah, ktere razlaga popolnoma v smislu sv. katoliške cerkve, s škofovskim potrjenjem. V govorib sicer velikrat poprijema ,,nevirnike, frejvirce, frejvirstvo", kar je moglo provzročiti mu preganjanje. Celo v predgovoru omčnja svojih obrekovalcev p. nGratia Dei, et fructus, quos (?) solo adjuvante Deo, jamjam hinc inde adparucrant, ad constantiam me excitabant, anitnumque meum, qui adversis saepe fatis agitatus, malorum praecipue detractorum influxibus dejiciebatur, rursus ad perseverantiam in inceptis (in sermonibus meis publicis) erigebant..; proti koncu pravi, da se nahajajo, kteri sami brez zasluženja delajo na to, nut alios depritnendo, et calumniando propriae consulant laudis incremento . . . Nekoliko vzroka dala mu je morda tedanja vlada francoska (cf. Illyr. Bl. 1839 Nro. 30). Juri Verdinek, dubovnik na Štajarskem, spisal: BEne prou lepe Molitivne Bukvice imenuvane Vsakdajni Kruh, v' katerih se najdejo: juterne, večerne, per spovedi, per S. Obhajilu, inu še prou lepe inu vse sorte potrebne Molitvice, za vsakiga verniga Kristjana; koker tudi svete Litanije od Marije Divice, vsih Svetnikov, od sladkiga Imena Jezusoviga, od Kristusoviga Terplenja, od S. Jožefa inu od vernih Duš v vicah. Tudi vse sorte cirkoune Pejsme, katere se po navadi čez lejtu v Cirkvah per Božji službi pojejo. Lete Bukvice so popisane od Jurja Werdineka. V Celli per Jožephu od Bacho, c. kr. Krasije Stiskaucu 1820. 12. 216. — Od str. 125 so Katolške Pejsme: Adventna, Božična I. II (Enu Dete je rojenu, aj rojenu, — Notri v tim mestu Betlehem itd.) III. Od žalostne Matere Božje. Velikanočna. Na dan Jez. v' Nebuhojenja. Za Vinkošti. Od Matere Marije Divice (Tauženkrat si ti češena, — 0 Marija rožni cvet, — Tvoje glihe ni nobena, — Take nima celi svejt, — Kar se koli rožic najde, — Obena taku žlahtna ni, — V tebi se vsa milost znajde: — Ah! dodeli jo meni ti itd.). Pange lingua. Te Deum laudamus. Od Terplenja Jez. . Sacris Solemniis. Per sv. Maši I. II. Od Jezusa. Božična (Čujte, čujte pastirci vi, — Kaj z'en čudeš se godi, — Se še nisim sprebudiu, — Sim že cajtinge dobiu. — K' meni je peršou necoj en fant, — Je imeu en lejp svitli gvant, — On je gvišnu en Angelc biu. — Ta je mene gor zbudiu itd.). Od Marije Divice, na velki Petik. Od S. Jožefa. Od S. Angelca Varha. Od eniga Merliča, kader se pokopuje. Viža, kaku se per S. Maši timu Mašniku ima odgovoriti, inu iz tim Mašnikam (po latinsko) moliti (Šaf. 145 — 6)." Janez Zalokar, r. 26. jun. 1792 v Šmarjeti pri Klevevžu, učil se v srednjih in viših šolah v Ljubljani, postal mašnik 1. 1815, kaplan v Metliki, 1. 1818 duhovni vodja semeniški, 1. 1828 župnik v Tržiču, 1. 1835 v Škocijanu pri Dobravi na Dolenjskem, 1. 1853 umaknil se v pokoj, u. 7. sept. 1872 v Ljubljani. — Spisi njegovi so: 1) Tomdža Kempčana Hoja za Kristusara; čvetire bukve vnovic iz latinskiga v krajnsko-ilirsko prestavil Janez Zalokar, Spiritual v' Ljublanski duhovšnici. V Ljublani 1820. 8. 280. Na prodaj v duhovšnici. — Predgovor kaže nam njegovo prvo besedo slovstveno: nLjubi bravci! Dolgo ste že po Tomažu oprašovali: nate ga zdaj ino berite, koljkor vtegnete, iz serca rad ga vara podam. Vnovič je iz latinskiga v nnš dooiač jezik prestavlen, ino vupam, de ga bote lahko vsiga vumeli, ino radi brali. V Tomažov hoji za Kristusam najde vsaki dober človek vse, kar je k pravi keršanski bogaboječnosti potrebno. V vsih okoljšinah, sosebno v bolezni, ali scer v terplenju najdete v njemu lepe lepe navuke, vesele tolažbe ino mir svojim sercam. če ga namreč skerbno berete ino po njegovimu Davuku storite, obljubim, de bote čedalje poterpežli' ., mirniši ino boljši; ino tako v vsimu svojimu djanju Bogu čedalje prijetniši. Marsikdo se je že v njemu navučil: zopernosti zavoljo Boga voljno terpeti, v Boga vedno, v srečah ino nesrečah vupati, zmiraj serčno ino ponižno za Kristusam hoditi, ino v Bogu vselej mirno serce imeti. Tomaž v teh bukvah živo vero, terdno zavupanje v Boga, sveto ljubezen ino poterpežlivost tako lepo perporoča, de noben človek ne lepši. Kristus iz njega povsot govori. Vse je zlato, kar je v teh bukvah pisal, vse prav kakor iz našiga serca izpisano. Po svetimu pismu, pravijo vsi, ki ga poznajo, ni za revno človeško serce nobenih lepših bukev. Berite ga tedaj radi, ino če bol pogosto, bol vam bo všeč ino prijeten. Skorej nikolj se ne perstudi. Berite pa vselej ponižno ino Boga prosite, de tako storite, kakor vas vuči. — Ker je vsaka razstava sama za-se, ne s' poprešnimi ne s' potlejšnimi natanjko sklenjena, ni ravno treba, zmiraj zaporedoma brati, temoč kjer se komu zdi, ino večkrat tisto, kar koga bol zadene. Torej naj ga vsaki, kdor ga še ni bral, nar prej vsiga od konca do konca prebere, de bo potlej vedil za navuke, ki mu jih bo ob svojimu času treba. Iz serca želim, de bi vsi, ki ga bodo brali, zvesto ino ponižno za Kristusam hodili, de bi vsi po božji volji bili, ino de bi za Kristusam ponižno hode nekdaj h' Kristusu peršli, kjer ne bo nobene nevarnosti več, temoč le večni mir ino večno veselje. V Ljublani 28. režniga cveta 1820." — Iz prestave same bodi na razgled: 5. Razstava. Kako svete pisma brati. 1. Resnice jišimo v' svetih pismah, ne zgovornosti. Vsako sveto pismo se more brati v duhu, v ktirimu je pisano. Le prida si jišimo v pismah, ne tanjkih besedi. Berimo priproste ino svete bukve ravno tako radi, kakor vučene ino prebrisane. Naj te ne mika sluv pisarja, bodi močno, ali malo vučen; le sama ljubezen do resnice te more perganjati h' branju. Ne poprašuj, kdo je to ali to rekel, ampak poslušaj, kaj pove (cf. Jezičnik XXII. str. 4. P. Hipolit). 2) Navuki ino molitve za mlade ljudi, zložil Janez Zalokar. V Ljublani 1822. 8. 166. — II. Navuki ino molitve za mladost. V Ljubljani 1825 že v Metelčiči, kakor tudi naslednje štiri. 3) Splohin nauk od krajnskih čerk, posebni glas novih, in navoj po njih prav brati, spisal J. Zalokar. V Ljubljani 1825. 12. '/2 pole. 4)Kratko podučenje v' nar potrebniših kerščanskih resnicah; poleg stariga' v' c. kr. nemških šolah zapovedaniga katekizma pomnožil J. Zalokar, Spiritval v' Ljubljanski duhovščnici. Po dovoljenji vikši ces. kralj. dvorne bukev cenfje. V Ljubljani 1826. 12. 381. Natisnil Leopold Eger. Naprodaj per Janezu Klemencu. 5) Kratko premišljevanje Kristusoviga terpljenja per božjim grobu. ali pa sicer per križevim potu. V Ljubljani 1826. 12. 72. 6) Dvanajst bukev Tomaža Kempčana, izbranih iz njegovih doslč še malo znanih pisem; iz latinskiga pobožnim k'pridu piestavil Janez Zalokar .. V Ljubljani 1826. 12. 580. Sprelepe Bukve: I. Limbarski dol (Vallis liliorum). II. Rožni vertec. III. Ročaj malih. IV. Od spoznanja svojih slabost. V. Od krotenja samiga sebe. VI. Hiša ubozih. VII. Od treh šotorov (de tribus tabernaculis). VIII. ZdihovaDJe skesane duše. IX. Od povzdigovanja serca k Bogu, najt nar vikši dobroto. X. Od dobriga in mirniga življenja, in sedem pobožnih molitev. XI. Listi (5). XII. Šest svetih molitev od Kristusoviga terpljenja. 7) Umno Kmetovanje in Gospodarstvo. Zložil (v Gajici) Janez Zalokar, fajmošter v Škocjanu pod Mokronogom, ud c. k. krajnske kmetijske družbe. Na svetlo dala c. k. krajnska kmetijska družba. Štirje deli in pristavek. V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik. 1854. 8. 386. — Predgovor. Del I. Od obdelovanja zemlje in pridelovanja koristnih rastlin in sadežev (Str. 1 —130). II. Od živinoreje (131 —198). III. Od sadjoreje (199 — 290). IV. Od gojzdstva (291—316). Pristavek. Od gospodarstva (317 — 363). Dodadek. Popis krajnske dežele, kar v kmetijstvo sega (364 — 384). Nameček. Cena žita in druzih pridelkov od 1. 1829 — 1846 (385 — 6). Podobe 4. Kazalo. Nekaj pokazb pri natisu. — Po geslu: Blagor mu, kdor deleč od mestnih homatij — očetovo polje s svojimi voliči obdeljuje. Hor. V, 2 — pravi v predgovoru: . . . »Doslej ni bilo za naše Slovence od vsih tih potrebnih stvari še nobenih celih bukev v slovenskem jeziku. Vendar od posameznih vej kmetijstva imamo že lepe in neprecenljive dela itd. . . Taki izdelki umnih in modrih naukov od kmetovanja so vesele znamnja in priče napreclvanja v kmetijskih prej zlo zanemarjenih vednostih in znanostih tudi pri nas . . . Te bukve od uranega kinetovanja in gospodarstva, ki jih zdaj našim slovenskim kmetovavcora podara, sem pisal, naj se mi verjame, z velikim premislikom, z nevtrudljivo marljivostjo in skerbjo, po svojih in drugih Ijudi skušnjah, po branji mnogih bukev nemških in drugih kmetovavcov; in ne tajira, da tudi lnoje lastne mnoge pokazbe in škode v 261etnem kmetovanji so mi služile v poduk. Pisal pa sem ne za učene, ampak za priproste kmetovavce . . . Imel sem posebno naše slovenske dežele pred očmi, željim, da bi se tudi pri nas, kakor v druzih deželah, kmetovaDJe, ne s ptujimi rečmi, ampak s tem, kar že imamo, na tako stopnjo popolnomasti povzdignilo, da bi v vsera urano in modro bilo, in nam veliko več od doslej, ter nar boljših prihodkov dalo. Ljudstvo se množf, potrebe so vsak dan veči; je tedej čas misliti, kako da se bo dalo na ravno tem prostoru veliko več od doslej pridelati, da bomo mogli ne le obstati, ampak še blagostan sebi in domovini pridobiti itd." — Iz knjige same naj se ponatisnejo tu vsaj iz umnega gospodarstva dobre navade pri hiši, ki so: »Zjutraj ob uri vstati, in zvečer ob uri k počitku iti, in moliti. Nič jesti, razun ob uri trikrat na dan in vsi vkup, in le v teškem delu kaj majhnega še vmes; sploh pa nikoli preveč ne jesti, ne piti, kar je nezdravo in greh. Umno prevdariti, koliko jedi je za vsacega dosti in prav, da ne manjka in da ni potrate, in se skerbi, da so jedi čedne, dobre in tečne. Vse nepotrebne stroške (neumne gostarije, likofe) opustiti, in vsakemu, kar mu po pravici gre, o pogodu dati. V vsem, pri Ijudeb, pri živini in povsod gledati, da nič po nepotrebnem ne mine. Vsakemu svoje delo vsak dan odkazati, in gledati, da se urno, prav in dobro stori. Vse snažno in čedno imeti, v hiši, okoli hiše, v blevu, pri živini in ljuddh, in pri orodji; in tudi vse orodje na pravem kraji, da se ne razgubi, ampak se le vzame, kadar se potrebuje. Le za svoje hiše čast in poštenje skerbeti, ptuje ljudi, ptuje blago pri miru pustiti, svoje dolžnosti in delo ljubiti, nikoli godernjati, nikoli drug drugemu ne nagajati ali vkljubovati, in zmiraj prijazen, miren in veselega serca biti, kar se zgodi, ako vsak svoje neumne želje kroti, se slabe tovaršije varje, v Boga zaupa in svoj stan za ljubo ima. Vsak dan sproti po mescih vse svoje prejemke in stroške v pripravljene bukve tako zapisati, da so na eni strani prejemki, na drugi strani pa stroški in ob koncu vsacega mesca račun. To bo za - nj veliko veljavo imelo in mu bo kakor vaga, na kteri se bo njegovo premoženje vagalo. To bo njemu in še drugim pregled dajalo, koliko vse njegovo gospodarstvo nese, in ga bo pametne varčnosti učilo; ker brez rajtbe ne le kupčijstvo, ampak tudi kmetijstvo terdno stati ne more. S takimi in enakimi navadami gre gospodarstvo na bolje. Kjer pa dobrega reda v vsem pri hiši ni (cf. Slabe navade str. 362), ondi ne more gospodarstvo dobro in veselo biti; pri taki hiši ni mirii, ampak vedna vojska, kletev, krik in sovraštvo je in nobenega veselja ne (str. 363)." Bil je Zalokar izmed najboljših pisateljev iz Metelkove dobe, ki je prvi jel pisati o in v Metelčici. 0 abecedni vojski bival je v Tržiču, torej se je ni r.gel neposrednje vdeleževati (Jezičnik IX. str. 29. 44). — Leta 1848 oglasi se Zalokar, tedaj fajmošter v Škocijanu, za Metelčico in spiše v BExtra-Beilage z. Laib. Ztg." po nemški: BNoch einWort uber die neue slovenische Orthographie" terjo priporoča nasproti Bohoričici in Gajici, toda — zastonj (Jezičn. X. 68)! — Nato ga pripravi dr. J. Bleiweis, da mu sostavi nektere reči za gimnazijska Berila, za družbo Kmetijsko, za Novice, kjer je 1. 1855 dal natisniti ,,Slovenski rodovnik žlahte in svakovščine (63. 64)" proseč, naj se mu popravi iz pokrajin slovenskih. Vdrugič priobči nSlovenski Rodovnik" v Vodnikovem Spomeniku 1. 1859 str. 254 — 258 (Moji pradedi po Očetu — po Materi; jez in moj rod; zgoli svakovščina). Spisoval je sam za-se slovenski slovar, in ko ranjki knez A. A. Wolf določi, da nemško - slovenski del vredi M. Cigale, mu prav marljivo pomaga Zalokar (Vonvort VIII); 1. 1856 prineso Novice BZa pokušnjo besedico — mreti — iz mojega slovenskonemškega slovnika (1. 81. 82)," kjer hvali, da mu je osnova družinstvena, po slovstvenem rodovniku. To osnovo zagovarja še 1. 1859, kjer tudi piše: . . . BPtujke, kar jih je pri nas celo navadnih, sem vzel tudi v slovuik . . Izmislil si nisem nič besed, ampak vse so nabrane . . . Gradiva imam veliko; skoraj vse rastlinstvo in živalstvo je v njem . . De bojo naši zanamci še kaj imeli popravljati, se ve da; pa tudi upam, da večidel je moj slovnik tak, da popravljati veliko ne bo treba, mar bolj dodavati (Novic. 1. 36)." — Kedar so pa jezikoslovci veljaki (Miklošič, Cigale) nasvetovali abecedni red, prepisal je ves slovnik tako ter predsedniku dotičnega odbora prodal za predober denar (Vid. Letps. Slov. Matic. 1872/3 str. 148 — 150 A. Praprotnik) svoj rokopis, ki bode podlaga slovensko-nemškemu, že davno pričakovanemu slovniku, ki se ima na svitlo dati iz zapuščine knezoškofa Wolfa. Kolike znanstvene vrednosti je poleg Miklošičeve in Cafove zbirka Zalokarjeva, pokaže se torej v njem. Poslovenil je J. Zalokar na priporočilo dr. J. Bleiweisa Hartingerjevih kmetijskih tabel 1. in 16., karjebilo njegovo poslednje slovstveno delo. Knjižnico svojo, vmes mnogo homeopatiških bukev, volil je Slov. Matici. Zadel ga je mrtvud. Malo časa pred snartjo je dajal še drugim zdravila. Naj do zadnje ure neutrudljivo delavni domoljub v miru počiva (Novic. Danic. 1872 1. 37)1