©Za besedilo: Feri Lainšček ©Za ilustracije: Nana Homovec ©Za to izdajo: Založba Litera, 2018 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=296331776 ISBN 978-961-7018-05-9 (epub) Feri Lainšček PESMI Ilustrirala Nana Homovec NE BERI Ne beri teh pesmic, če nimaš res volje. Glej raje kar v prazno, morda ti bo bolje. Ne bodi, kar nisi, ne rabiš te slave, brez želje se verzov ne uči iz glave. Ni vredno sploh truda, če kdo te priganja. Pozdravlja te pesnik, ki ljubi in sanja. SPIM Ne morem še vstati, se nisem zbudil. Mogoče budilke sploh nisem navil. OKOLI Ne hodim naravnost. Grem raje okoli. Sem dolgo na poti pa malo v šoli. PROTI Ne vprašaj, kaj menim, saj veš, da bom proti! Ni dan za podvige, prav vse me že moti. Je hišnik nadležen, četudi se heca, čistilka pa tečna – je znano, da špeca. Učitelj po tabli spet škripal bo s kredo, ravnatelj pa brundal v razglasu kot medo. Ta stara težila bo tudi v odmoru, si Glasba želela, da pel bi pri zboru. Zato me ne vprašaj, kako se počutim! Ta dan me bo zdelal, to zjutraj že slutim. Zato me pač pusti, kar ždel bom takole! Edino če hočeš, da greva iz šole? ZAGATA Ne vem, kaj naj delam, že spet sem v zagati. Pač ni mi uspelo te knjige prebrati. Saj vem, si pisatelj in dolgo si pisal. A šlo bi mi lažje, če kaj bi narisal. Zadeva je resna. Ti moraš v globino, jaz rabim pa v šoli le kratko vsebino. Ne bodi zdaj afna, prišepni mi zgodbo! Pa kaj te to stane?! Mar rabiš pogodbo? NASVETI Ne bom te poslušal, ne rabim poduka, kar koli boš rekel, učenje je muka. Ta snov še namerno povzroča težave. Nekje mi skrivnostno uhaja iz glave. Sem skoraj že zmogel, pa spet se je skrilo. Vse dal bi nekomu, ki ve za zdravilo. Lahko je kak sirup, lahko so tablete, pristanem na iglo – nikdar na nasvete. BREZ VEZE Ne vem, kaj naj rečem. Se zdi mi brez veze. Sploh nimam ideje, ni prave poteze. Ne morem se zbrati. Ne vem, kaj me moti. Ne najdem razlogov, ne za in ne proti. Me nič ne zanima. Ne vem, če kaj rabim. Vsa bedna vprašanja že sproti pozabim. Vsi hodijo v vrsti, jaz grem pa po svoje, brez veze, brez veze, a vendar lepo je. POČIVAM Ne, nimam zdaj časa. Cel dan že počivam. Se nič mi ne ljubi in tega ne skrivam. Prav nič me ne mika in nimam sploh volje. Je tudi ne rabim, brez nje mi je bolje. Lahko pa, če vztrajaš, napraviš kaj zame. Blag čaj mi pripraviš, daš vzglavnik pod rame. ZMAGA Ne bom te prehitel, kar pojdi sam dalje. Ko pridem do cilja, ne rabim medalje. Ne bom te premagal, kar koli kdo pravi. Kar tebe priganja, pač mene ustavi. KRILA Ne vem, kje je meja, me tudi ne briga. Pa kakšna je mera? Lahko je kar figa. Ni mar mi za norme in vsa ta pravila. Ničesar ne rabim, želim si le krila. Letel bom po svoje, svoboden kot ptica. Ne bo več dosegla me vaša resnica. NOČEM Ne bom, ker pač nočem. Ne da se mi. Pika. Ne terjaj! Prišlo bo do kratkega stika. Ni čas za debato, ni niti razloga. Moj ego se sonči, pa zdaj ne uboga. Ne bom ga priganjal, naj dela, kar hoče. Morda pa kdaj drugič. Že jutri, mogoče… NE MOREM Ne bom, ker ne morem, ker res ni mogoče. Razum mi dopušča, srce pa kar noče. Ne bom ga utišal, saj vem, da ne laže. Ko vse gre po svoje, še pot mi pokaže. TETA Ne, nisem še velik in rastem počasi. Mar slepa je teta? Kar nekaj spet kvasi. Ne, nisem res priden. Sploh nimam namena. Napačna je tudi ta njena ocena. Ne bom ji zaupal, kako je v šoli. Pač svojih skrivnosti ne trosim okoli. Molčal bom in čakal, da končno odide. Nikar ji ne reci, naj zopet kaj pride! OCENE Ne maram petice, če res ni odlična. Dobiš jo s popustom, je drugim krivična. Pa enke ne maram, četudi je gola. Saj zmeraj, res zmeraj drži se je smola. OPROSTI Ne vem, kaj se mrščiš, saj pravim - oprosti. Si prvi pač vzamem, ne čakam v vrsti. GRDOBA Ni fajn, da si zopet zelen od zavisti, saj nimaš od tega nobene koristi. Zelena je zame najlepša v naravi, zavist pa iz tebe grdobo napravi. MASKA Ne, nisem prijazen. Ni mar mi olika. Ne maram hinavcev, ne maram pa pika. Smehlja se in slini, treplja me po rami, skrivaj pa za figo zatoži me mami. Namesto te maske želim si soseda, ki zmeraj brez sence v oči mi pogleda. GRAFIT Ni važno, kaj mislim, ohranil bom zase. Na zid le napišem: »Spet Jure se pase.« Se pase kot ovca? Mogoče kot krava? Saj tudi za koze najboljša je trava… Se pase kot zajec? Kot osel – mogoče? Mogoče, mogoče… Vsak reče, kar hoče, v resnici pa vemo: Spet misli le nase, h koritu se rine, se pase kot prase. OSLOVSKA Ne, nisem je vabil na dolge sprehode, jo prosil za selfi kot druge nerode. Bolj zvita usoda je kar poskrbela, da v klopi oslovski sva skupaj sedela. Jaz, osel, ki zmeraj kje jezik steguje, in ona, oslica, ki rada kljubuje. Le kdo ni pomislil - saj ta sta za skupaj. Zato sem si rekel, daj, zdaj si pa upaj! In skupaj sva tudi, ko greva iz šole. Vsem kaževa osle in sploh sva takole. KUHARSKA Ne bom te poljubil. Spet voham čebulo. Si pekla omleto, zdaj kuhaš pa mulo. ŽABA Ne daš si več pudra, spet kažeš mozolje. Nikogar ne rabiš, tako ti je bolje. Ne maraš grafitov z imeni in srčki. Zares so ti smešni zaljubljeni dečki, še najbolj pa Marko, ki bil je prej s tabo. Hudo je začaran, zatreskan je v žabo. FACA Ne vem, kje je milo, ne, kje so brisače, si zopet oblečem umazane hlače. Obujem si čevlje – le kje so vezalke? Ne najdem krtače, glavnika, ščipalke… Hudo že zamujam, mi vse gre narobe, a moral bi najti vsaj ščetko za zóbe. Ne morem kar reči: Ne, nočem poljuba! Sploh nisem več faca, zaspana sem zguba. NI RES Ni res, da jo čakam. Sem šel le na kólo, naročil še pito, ne da se mi v šolo. Ni res, da sanjarim. Zares gre tja preko malce čez sedmo po žemlje in mleko. Ni res, da zardevam, saj mažem se s kremo. Je nekaj na koži, za kaj gre, ne vemo. Ni res, da bom tiho. Jo tokrat pozdravim, nasmehnem se zanjo, lase si popravim. Ni res, da si lažem. Vsak včasih razume kaj malce drugače, potem pa doume. POGLEDI Ne gledam te zviška, le malce postrani. Ti gledaš pa Petra lepo že od lani. Ga gledaš kot carja, čeprav je bolj reva. Pogled le poveša, kot ruj spet zardeva. Kaj neki ureklo je naše poglede? Le kdo bo izrekel čarobne besede? NE MARAM Ne maram kazalcev na uri, ne maram alarma in zvonca. Pa pesmic brez rime ne maram, ne maram romanov do konca. Ne maram res pridnih učencev, ne maram pouka v odmoru. Pa črednih nagonov ne maram, sploh nočem prepevati v zboru. Ne maram korenčkov pred nosom, ne maram ne zmag ne porazov. Pa sodnih zapisov ne maram, četudi so polni dokazov. Ne maram vabil na sestanke, saj vem, da pomenijo sranje. Pa srčkov na zidu ne maram, ne puščic, zabodenih vanje. Ne maram tegá, da ne maram. Sam sebi grem včasih na jetra. Pa vendar še moram dodati: ne maram Polone in Petra. Ne maram, ne maram, ne maram! Ne maram in malo spet lažem, mi všeč je Polona brez Petra, zato mu le prst kdaj pokažem. NE VPRAŠAJ Ne vprašaj, kaj menim, obdržal bom zase! Preveč me to gane. Pač zlezel sem vase. Res mar mi ni danes, kje hodi Polona. Saj slišim korake, a vem, da ni ona… Ne brigam se zanjo in njene skrivnosti. Brez njenih problemov je mojih zadosti. Je znan mi odgovor na bedno vprašanje, kam šel je še Peter, ki krade mi sanje. Ne prosi, naj rečem, res moram molčati! Zaprto je v meni in gor so pečati. AJŠA Ne, nisi begunka. Ime ti je Ajša. Prihajaš od daleč, na pot si šla mlajša. Hodila si dolgo in gledala hiše, saj vaša v spominu se komaj izriše. Ne, nisi bežala. Želela si priti. Kot vsi na tem svetu hotela le biti. Zares sem pomislil, da sanjaš o pticah, ti ljubiš pa strehe in red na policah. Molčati znaš dobro o strahu in dvomu, le včasih zapoješ si pesem o domu. MOJA HIŠA Ni res, da le sanjam in čakam. Sezidal nevidno sem hišo. Tu vse je tako, kot sem želel. Za goste napravil sem nišo. Vesel te bom zmeraj, ko prideš. Postrežem ti s svojo dobroto, zapojem ti pesem o sreči, ti dušo napolnim z lepoto. Ostal boš lahko še pri meni, dokler boš vsaj skušal verjeti, da svet ni brezupen in beden. Pa rad ga boš moral imeti. Ni res, da sem čuden in smešen, le vrt sem drugačen zasadil. Tod rastejo rože-besede, ta šopek iz njih sem napravil. SAMOTA Ne drezaj v mojo samoto, ko tiho le prosim in molim! Ne moreš mi stati ob strani, nikomur tegá ne dovolim. Ne hodi za mano po poti, ki tukaj zavija v neznano! Ne rabim zdaj tvoje tolažbe, ne iščem obliža za rano. Vsak čaka kdaj čisto na robu kot prvi in zadnji na svetu, da novo se upanje zgane, kot verz se utrne poetu. SANJE Ne hodi mi v sanje, ko nočem! Še zmeraj se skrivam pred tabo. Predolgo že iščem kotiček za samost in mir in pozabo. Ne bodi spet taka, kot nisi, saj veš, da ne smem ti verjeti! Že zdavnaj si snela to masko, resnico sem moral sprejeti. Ne reci, da sanje so sanje in vse se dogaja le v glavi! Na tihem še nosim te v srcu, moj čas se kdaj s tabo ustavi. KONEC Ne maram zaključkov in koncev. Najbolje se zmeraj počutim, ko vse se dogaja in teče, razpleta pa niti ne slutim. Želim si kdaj še na začetek. Rad svet bi obrnil na glavo. Spet vsi bi dobili priložnost, imeli bi čas za popravo. Vsaj malo me tudi tolaži, da včasih kak konec ni konec. Takrat sem hvaležen usodi in tiho pristavim svoj lonec. Pa to je še treba priznati: zgodi se, da konec je srečen. Tedaj pa sploh več ne razumem, zakaj sem bil plašen in tečen. Črna ovca z mavričnimi očali: odtenki zanikanja Feri Lainšček (1959), pesnik, pisatelj, scenarist in avtor številnih uglasbenih pesmi, je avtor raznolikih besedil za otroke, mladostnike in odrasle. V mladinskem slovstvu je najbolj prepoznavna zbirka pravljic Mislice (2000), za katero je avtor prejel večernico, in slikanica Pesmi o Mišku in Belamiški (2010) z ilustracijami Maše Kozjek (dodana je tudi zgoščenka), nagrajena z desetnico; v književnosti za odrasle pa nekateri romani. Za roman Ki jo je megla prinesla (1993) je leta 1995 dobil nagrado Prešernovega sklada, dvakrat pa še nagrado kresnik, in sicer leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti (1991) in leta 2007 za roman Muriša (2006). Lainščkova mladinska dela sodijo med raznolike vrstno-žanrske ter motivno-tematske proze, katerih skupna značilnost je – tudi v povsem realističnih besedilih – da je avtor vedno na strani dobrega oz. da dobro premaga zlo. Mestoma se avtor poigrava s spremembo književne vrste, pri čemer ohranja isti literarni motiv, npr. Zlati kraljevič iz Mislic in Zlato kraljestvo iz serije o žlopih. Eno temeljnih vprašanj, ki ga odpira Marija Stanonik v delu Slovenska slovstvena folklora (1999: 216), je: »Ali res ni mogoče odkriti šifer, s katerimi bi prodrli v skrivnosti davnine, ko je človek živel v tolikšnem sožitju z naravo, ki ga je obkrožala, da med njima tako rekoč ni bilo meje in tudi ne prostorskih razdalj. Zato je vse dosegljivo, uresničljivo.« Zdi se, da je Feri Lainšček odkril to šifro, zato lahko Ajša Najša, žlopek Hu, regratova roža, Gela Gela in Tulsi ali Zalika in Gusti, angel, psiček Cufek in drugi literarni liki premagajo zlo in v sebi poiščejo tisto najboljše, torej to, kar v slehernem človeku razvija empatijo. V Lainščkovi bibliografiji je morebiti posebej pomembno to, da že trideset let kontinuirano piše mladinsko poezijo, kajti prva pesniška zbirka Cicibanija (z ilustracijami Jane Vizjak) je izšla že leta 1987 in bila leta 2012 ponatisnjena z novimi ilustracijami Silvana Omerzuja. Posebej velja omeniti abecedo v ugankah Če padeš na nos, ne prideš na Nanos (2003, 2004, ilustriral Igor Ribič), pesniško slikanico Rad bi (1998, ilustriral Marjan Manček), Barvice (2010, ilustrirala Andreja Brulc) in Pesmi o Mišku in Belamiški (2010, ilustrirala Maša Kozjek), slednja je pesniška dopolnitev pravljice Mišek Miško in Belamiška (2009, ilustrirala Maša Kozjek), za katero je prejel avtor leta 2012 desetnico, nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljše mladinsko delo. Dva mladinska realistična romana, Ajša Najša (1989, 1999, 2005) in Hit poletja (2008) sta vsaj deloma navezana tudi na avtorjevo pesniško ustvarjanje: v prvem romanu je v krajši obliki objavljena pesem Nikoli ne boš vedela,1 bolj znana po prekmurski različici iz istoimenske pesniške zbirke za odrasle Nikdar nèboš znala (2007); v drugem romanu pa Tina posname pesem Jutro na pločniku, ki postane hit poletja. 1 - V Ajši Najši je objavljena knjižna varianta, in sicer na način, da jo Ajši podari Grega, ona pa šele pozneje ugotovi, da jo je napisal njegov oče. Lainšček (2005: 67): »Nikoli ne boš vedela,/ kako se vrabci na tej strehi ves ljubi dan poljubljajo,/ kako se neke črne vrane na teh žicah svetlo pogledujejo,/ kako na teh dvoriščih ena stara sraka grdo krade,/ grdo krade,/ zvečer pa potem v kesanju srakoperju pod krilo pade -/ ne, tega ne boš nikoli vedela,/ če boš pa vedela,/ ne boš nikoli razumela,/ ne boš razumela.« Zbirka Ne se medbesedilno naslanja predvsem na dve predhodni Lainščkovi zbirki, Barvice in Rad bi. V zbirki Barvice je objavljenih dvanajst pesmi, že na veznem listu je dvanajst barvic, ki predstavljajo barve, o katerih je avtor pesnil: vezni list je kot kazalo za pesmi. Barve nosijo v sebi skrite pomene, vsakega izmed nas drugače nagovarjajo. Vsak človek ima svojo najljubšo barvo, pri čemer so posebej pomembni barvni odtenki. Pesniku pomeni bela nekaj novega, še neizrečenega, prijaznega; modra ga spominja na modre oči; rumena na sonce; rdeča na ljubezen; zelena je trava, a tudi zavist; oranžna je topla kot barva večerne zarje; siva ga spominja na puste ravnice; vijolična, ki je lahko tudi škrlatna ali lila, lahko pomeni marsikaj (na primer spoštovanje ali ljubezen); črna je lepa, kadar imamo radi črne stvari, na primer človeško dlan, vrana ali muca; srebrna je barva denarja, nakita in starosti; zlata pomeni hrepenenje po soncu in svobodi, rjava je barva zemlje. Pesniška slikanica Rad bi je neke vrste drugi pol zbirke Ne. V njej pesnik izreka želje lirskega subjekta, te niso nedosegljive, res pa je, da velikokrat niso odvisne od njega, temveč od ljudi, ki ga obdajajo. Kar se tiče oblikovnih in tematskih značilnosti, so pesmi iz zbirke Ne po strukturi približujejo Lainščkovi (večinoma uglasbeni) poeziji, objavljeni v zbirkah Dlan mi po tebi diši (2001 in več izdaj), Nikdar nèboš znala (2007), Ne bodi kot drugi (2007 in več izdaj), Lübezen (2014), Šlagerji: popevke in napevi (2017). Ker v zbirkah avtor skozi moški ali ženski glas govori o ljubezni in lepoti dvojine, prijateljstvu, življenjskih radostih in zdrsih, samoti in osamljenosti, staranju, minevanju, torej o temah, ki zaznamujejo sleherno človeško življenje, ne čudi, da so zbirke tako priljubljene med mladimi in odraslimi bralci. Navedene zbirke so izrazito naslovniško odprte, ker se v njih zrcali vsakdanje življenje, to pa se – kakor ljudska pesem – navezuje na človekov življenjski cikel. Zbirka Ne vsebuje enaintrideset pesmi, ki so razporejene v logični lok življenjskega dogajanja vsake najstnice ali najstnika: od uporništva brez razloga, ne preveč naklonjenega odnosa do šole in učiteljev, umanjkanja razumevanja življenjskega smisla, nerazumevanja zastavljenih meja in drugih tipičnih najstniških odzivov (nečimrnost, zavist, hinavščina, siljenje v ospredje) do zaljubljenosti in ljubezni. Vse kitice v pesmih so štirivrstičnice, najpogosteje sta uporabljena pretrgana rima in ritem, ki je zgrajen iz trizložne stopice, amfibraha. Silva Trdina je v Besedni umetnosti II (1961: 141) zapisala, da »amfibrah izraža navadno veselje. Je poskočen in primeren za plesni ritem.« Prav veselje do življenja, vitalizem v najžlahtnejšem pomenu besede, v svojem bistvu izraža Lainščkova poezija. Pesniško zbirko dopolnjujejo ilustracije Nane Homovec (1990), diplomantke Akademije za likovno umetnost. Ilustrirala je že več knjig in slikanic, ilustrira tudi za reviji Ciciban in Cicido, med drugim je sodelovala s Ferijem Lainščkom z ilustracijami za pesniško slikanico Pesmi za majhna čebljala (2015). Zbirka Ne temelji na nikalnicah, ki ob oblikovno-skladenjskih v pesmi vnašajo predvsem pomenske spremembe. Lirski subjekt od nikalnic, rabljenih v prvi osebi (nisem, ne morem, nočem, ne bom, ne vem, ne maram), prehaja na ogovorne/drugoosebne (ne drezaj, ne vprašaj, ne hodi, ne daš, ne maraš, ne terjaj) in splošne (ni fajn, ni važno, ni res). Nekajkrat uporabi pesnik dvojno zanikanje (ne, ni res; ne, nisi bežala), kar potrjuje pozitiven odnos lirskega subjekta do upesnjenega motiva. Najpogosteje uporabljena figura je iteracija, v okviru te pa predvsem anafora in geminacija. Enobesedni naslovi pesmi (npr. Spim, Teta, Okoli, Proti, Zagata …) so hkrati njihove temeljne teme. Le v petih pesmih je Lainšček uporabil dvobesedni naslov, pri čemer gre kar štirikrat za nikalnice (Brez veze, Ne morem, Ni res, Ne maram), izjema je pesem Moja hiša, umeščena skoraj na konec pesniške zbirke, v kateri osebni lirski subjekt ponuja gostoljubje: »Ni res, da le sanjam in čakam./ Sezidal nevidno sem hišo./ Tu vse je tako, kot sem želel./ Za goste napravil sem nišo.// Vesel te bom zmeraj, ko prideš./ Postrežem ti s svojo dobroto,/ zapojem ti pesem o sreči,/ ti dušo napolnim z lepoto.« Ponuja še več: varnost in prijateljstvo, pozitiven pogled na svet in globino poezije v tej hiši iz sanj. Pesniška zbirka ima črno-bele ilustracije, ki so jim le mestoma dodane barve, s katerimi avtorica izrablja njihove simbolne pomene (npr. hiši, je dodano pisano cvetje), ali emotikoni, s katerimi vnaša v svojo likovno govorico jezik mladostnikov (SMS-sporočila, instagrami). Nana Homovec je v nekaterih ilustracijah upodobila ključne besede, npr. v pesmi Ne maram so upodobljeni suknjiči odraslih moških, namesto glav pa imajo korenček, oceno, uro … torej misel o tem, česa ne marajo; očala z intraikoničnim napisom ego ob pesmi Nočem predstavljajo notranji boj mladostnika s samim seboj; v pesmi Krila je upodobljen človek na velikem metulju, z drobno črto je nakazana metuljeva pot. Drugi sklop ilustracij ima okvir z napisom hipstagram in gre torej za dokumentiranje dogodka, za neke vrste fotografijo hipnega dogajanja, npr. v pesmi Pogled je narisano veliko odprto oko, ki ima dodano intraikonično besedilo (punčica, gledam te, prestreljeno puščico …); v Kuharski je navedena uporabnica radakuham, narisana je omleta v obliki srca. Tretji sklop ilustracij izraža simbole, npr. v pesmi Ajša je upodobljena lastovica, ki je simbol vračanja v dom; v pesmi Žaba sta živali dodana srčka (in metaforo začarane žabe, pri kateri naj bi se vendarle zgodila metamorfoza v princa, postavlja v rahel dvom); v pesmi Maska ilustratorka dečku naslika (pustno) masko in iz metafore 'nositi masko na obrazu' ustvari dobesedni pomen; pesem Zmaga je ilustrirana z namizno igro Človek ne jezi se; pesem Okoli pa z zemljevidom, iz katerega je razvidno, kje se lirski subjekt potepa. Črna ovca, upodobljena na ilustracijah na naslovnici, notranji naslovnici in v pesmi Brez veze, predstavlja stalno besedno zvezo o različnosti od drugih: obdobje odraščanje je iskanje samosvoje poti in svojih lastnih nazorov, zato je v najstniškem obdobju tolikokrat treba reči ne; ker je treba preizkusiti svoje lastne meje in ne biti kar trop ovac, biti torej črna ovca z mavričnimi očali, ker je življenje pisano in lepo. Pesniška zbirka Ne odkriva obdobje odraščanja, ko marsikdaj ni povsem jasno, zakaj je nekaj treba narediti (in v tem celo videti smisel), ko se mladostnica ali mladostnik prvič sreča z bolečino nesprejetosti, pa naj gre za prijateljstvo ali ljubezen, ko občutek osamljenosti spodmika veselje do življenja. Ampak Lainšček ve, in z njim bralec, da so konci (drobnih vsakdanjih dogodkov, druženj med ljudmi, prijateljstev, ljubezni, varnosti doma) lahko tudi srečni. red. prof. dr. Dragica Haramija Feri Lainšček NE glavni urednik: Orlando Uršič ilustracije: Nana Homovec spremna besed: dr. Dragica Haramija tehnični urednik: Primož Žerdin naslovnica: Nana Homovec izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2018 za založbo: Orlando Uršič 1. elektronska izdaja