List 30.
Gospodarske stvari.
Zatiranje plevela.
Plevelu prištevamo one rastline samorašče, ki navzlic naši volji med sejatvami rastejo in tem več ali manje škodujejo. Najškodljivejši plevel je tisti, ki visoko raste in bujno, gosto perje poganja ter mlade setvine rastlinice duši, na pr. koprec, ogršica, velike mince itd., ali čegar seme težko odpravimo od seja-nega žitnega semena, na pr. kokolj, kostreba, slipovka, norski oves itd., ali ki žetev moti, na pr. osat, gra-šica ptičja. Moramo si torej prizadevati plevel za-treti. Toda manjši plevel, ki sem ter tje rabi kot paša ovcam, tudi škoduje setvam, ker tem hrano krade. Vsak priden kmetovalec toraj skrbi za zatiranje plevela ter skuša svoje njive čiste imeti kolikor najbolj mogoče.
Plevelne rastline so dvojne. Nekatere zaplojajo se samo po semenih, druge pa tudi po korenih, ki izrastke poganjajo. Izrastki spremenijo se'kmalu v novo in popolno plevelno rastlino. Izmed takošnih najškod-Ijivejša je pirika ali pirnica. Vse plevelne rastline, ki iz korenov poganjajo novih izrastkov, so žilavega življenja in treba je mnogo truda in zelo posebnega najina, da jih zatremo.
Prvo ravnilo, katerega se naj držimo pri zatiro-vanji plevela sploh, se glasi: ne sej sam plevela! To pa se godi na dvojni način, prvič pri sejanji žitnega semena in drugič z gnojenjem. Bocli torej seme za setev vselej očiščeno vsega plevela. To se doseže s pomočjo trierja ali dobrega mlina vejavnika. Zasejanje plevela po gnoji zabranimo najlože, če požeto žito mogoče dobro izmlatimo z mlatilnico tako, da ne ostane v snopji nič plevelnega semena.
Da isto dosežemo tudi tam, kjer s cepci mlatijo, moramo plevelnate snope cele premlatiti, ne samo ob zglavji, ampak tudi na sredi in znožji. Tako izmlatimo vse plevelno seme. Smeti, odpadke s škednjev pa ne smemo nikoli na gnojišče zmetati, ampak za kompost porabiti, ki se po travnikih razgrne.
Drugo vodilo veli: ne trpi, da bi plevel se sam zarejal! Največa napaka in tudi ovira, da naše zatiranje plevela tako malo zda, obstoji v tem, da posamez stoječih plevelnih rastlin ne porajtamo ter
ne pokončamo, ker nam v tem hipu še ne delajo velike škode. Toda ne pomislimo , da se utegne plevel v nekoliko letih, če posamezna rastlina seme dozori in je raztrosi, zarediti na dolgo in široko in je vsled . tega tedaj veliko več dela in truda v zatirovanje potrebno, kakor če bi plevel posamez stoječi precej bili poruvali. Krivo je tudi, ako žanjice osata ne pokla-tijo, ampak za seboj puščajo.
Kmalu dozori mu seme, katero sedaj veter raz-piha na vse strani daleč okrog. Enako krivo in napačno delajo pri okopavanji krompirja, če v razgonih stoječega plevela ne podsekavajo, marveč stati in rasti puščajo, da seme zazori in je raztepe. Kedar s srpom žanjejo, puščajo žanjice navadno za seboj visoko str-nišče, ki se pozno jeseni podorje. Zaostanejo torej v strnišči vse nizko rašče plevelne rastline. Ce jih ovce ne popasejo, dozorijo do jeseni in raztrosijo svoja semena. Vsled tega postaja njiva čedalje bolj plevel-nata. Zato kaže polje pokositi s koso, če pa to ni mogoče, naj se skuša mogoče pri tleh žeti, da bo str-nišče krajše.
Navedena ravnila in vodila pomagajo veliko, da se množina plevelnih rastlin skrči, vendar ne zadostujejo v njih popolno zatrenje. V to svrho je treba rabiti plug, ekstirpator, brano in valjar. Najloži še gre delo izpod rok, če semenske plevelne rastline ugo-nobljamo, predno dozorijo, kajti če po primernem obdelovanji zemljišča zorenje plevelnega semena zabranimo , uničimo tudi nadalejšnje plodenje in zarejanje plevela.
Iz povedanega povzamemo sledeče vodilo: seme plevelnih rastlin silimo, da bode poganjalo in vzraščalo ob času, ko je mogoče uničiti mladi plevel,  predno novo seme nastavlja.
Največ zrelega plevela nahaja se med žitom. Ob času žetve izpada seme. Ce je vreme sušno, obleži seme na površji njivinem. Ko tedaj jeseni njivo globoko preorjemo, pride seme tudi globoko pod grudo in ne more poganjati.
Toda ko spomladi njivo preorjemo, prikaže se plevel, čegar seme je sedaj pognalo. Tej nezgodi pridemo zelo lahko v okom na sledeči način: S^jjiamo ovce, naženimo jih takoj po žetvi na strniščep;d^i^ popasejo. Za tem pa dajmo strnišče plitvo' gfjftopS^. Če je zemlja rahla, zadostuje tudi povlačenje'^p?|y).
238
V trdi zemlji rabi nam ekstirpator. Če pa tudi to orodje trdega zemljišča ne premaga, vzamemo plug in podorjemo strnišče mogoče plitvo, in z brano povlačimo. Je pa zemlja jako suha, treba jo je z valjarjem povaljati. Do jeseni požene vse plevelno seme nahajajoče se v zgornjih plasteh ter pride mladi plevel ves pri jesenskem oranji globoko pod grudo in pogine.
Če takošno njivo kmalu spomladi ne posejemo, treba jo z brano povleči brž, ko je zemlja usahnena. Sedaj požene plevel zopet in pride pri bližnjem oranji globoko v zemljo in je uničen. Najbolje pokonča plevel čista praha. Treba je pa pripomagati z oranjem, vla-čenjem in valjanjem. Slednje potrebno je posebno, če je vreme sušno, kajti tako plevelno seme hitro in gotovo požene in tudi vse grude razpadejo. Če bi vsled tega njiva postala preveč vzrahljana, kar ziminam škoduje, izorjemo jo ob konci poletja ali v začetku jeseni ob vlažnem vremenu, vlačiti in valjati z valjarjem pa sedaj ni potrebno. Krivo bilo bi pa, ko bi šli orat brž, ko se prvi plevel prikaže. Bolje storimo, če počakamo, da ves plevel požene, ki ni pregloboko v zemlji, čem lepše ozeleni njiva, tem bolje. Plevel slobodno visoko vzraste, posamezne rastline tudi naj cvetejo. Vse to ne škoduje nič, še le koristi, ker je podorani plevel dober gnoj. Le eno moramo zabraniti. Plevelne rastline nam ne smejo tako dolgo rasti, da bi seme narejale.
Za praho najbolji pomoček plevel pokončati je sadenje okopavnih sadežev, na pr. krompirja, pese itd. Držati pa se je vodila, da plevelno seme prisilimo pognati in potem se ne smemo truda in dela bati, da mladi plevel pokončamo. Ni torej prav, če potem, ko smo krompir posadili, nečemo suhe njive z valjarjem povaljati, češ, tedaj bo vse gosto plevela pognalo.   To je ravno želeti.
Plevel najele požene, da ga potem pri okopavanji podsekamo. Će ne povaljamo suhe zemlje, plevelno ^\ seme res ne požene, pa ostane v zemlji in se pokaže v žitu prihodnje leto. Seme plevelno najlože zatremo ob vlažuem vremenu, kajti takrat seme najrajše požene in potem lahho mladi plevel pokončamo. Druga je s plevelom, ki se tudi po korenskih izrastkih za-ploja in zareja. Tukaj nam ugaja bolj sušno vreme. Najbolj sitna je pirika. To pokončati je zelo težavno delo. Korenovi izrastki so žilavega življenja ter ne poginejo, če tudi celo zimo na gnojišči ležijo.
Drugi plevel  zatremo,  če ga podorjemo,  predno seme naredi.   Piriki  takošno  oranje  nič  ne škoduje, marveč koristi,  kajti med oranjem raztrgamo korene na več kosov,  a vsaki  kos je živ  in se spremeni v novo  plevelno rastlino.   Zato si ne moremo drugače pomagati,  kakor  da vse živo korenje pirnično iz nji-vine zemlje odpravljamo.   V to  svrho treba zaporednega oranja,  enkrat globljeje, drugokrat plitveje.   Za oranjem pa  moramo iti z brano vlačit,  da korene na vrh spravimo.   Toda le ob  posebno vročem vremenu jih smemo ležati pustiti,  da se posušijo.   Sicer pa je vselej svetovati, da vso piriko z brano z njive potegnemo in  odpravimo.   Pri drugih  plevelih  smemo  čakati, da njiva  prav  lepo ozeleni.   Pri piriki in sploh plevelih, ki se tudi po korenskih izrastkih zarejajo, pa ne smemo tako dolgo čakati.   Tukaj kaže zaporedoma iti orat  eden-,  dva in trikrat, če  le utegnemo.   Za vsakim oranjem pa moramo trdno  dati njivo  povleči in ves plevel z nje potegniti,
Piriko nekateri operejo in živini kladejo. Drobno zrezano in z drugo krmo pomešano jo živali rado zrejo, ker ima mnogo sladorja v sebi.