üertä:t za JiaroZriike mesečno 90 grošev
posamezna številka 25 grošev
Leto H.
IZDAJA : BRITANSKA OBVEŠČEVALNA SLUŽBA
Številka 19 Celovec, 3. maja 1946.
Konferenca zunanjih ministrov v Parizu
1. maj med Koroškimi Slo verni
Čudovito lepo jutro je bilo, ko sem se v sredo odpeljal v Rožno dolino, da bi videl, kaj vse bo v tem lepem koščko dežele na prvi majski dan. Aparate za slikanje sem imel za vsak primer s seboj. Lahko bi se namreč zgodilo kaj sličnega kot 15. aprila v Celovcu, pa tudi v naravi bo gotovo videti kaj takega, kar bo vredno posnetka.
Ko mi je v bližini Hollenburga zaplaval pogled po Rožni dolini, mi je bilo žal lepote tega dne, ki bo zamrla v političnih shodih. Gotovo bi bilo veliko bolje uživati lepoto narave in opravljati svoje delo. Toda v Avstriji je kot znano politično udejstvovanje svobodno in pa — 1. maj je. Peljal sem se torej v Borovlje. Tu se je nekaj govornikov trudilo zagotoviti poslušalcem, da je njihova stranka pač najboljša in najprimernejša in da je za narod največ storila. Da bi slišala te govore, se je zbrala mogoče ena desetina borovskih meščanov. Zborovanja so potekla v miru —tudi ne vem, zakaj naj bi prišlo do spopadov, ko je vsakemu prosto, da izrazi javno svoje mnenje — potekla so pa tudi brez posebnega navdušenja poslušalcev.
Pozneje sem razumel, zakaj je bilo vse tako mirno. Sicer so bile trgovine zaprte in je bila s tem mnogim dana možnost udeležiti se zborovanj, vendar kmetov na zborovanjih ni bilo. Kmet mora delati, kajti narava se ne da zadržati ljudski fantaziji in izgubljenega časa pri njej ni mogoče nadoknaditi. In človeška fantazija je prišla te dni posebno do izraza, tako, da s prazniki kar ni mogoče končati.
Ob tej priliki sem se spomnil tudi na jutranje poročilo v radiju. Prvi maj smatrajo sicer tudi v Angliji kot praznik delavcev, vendar so preložili svečanosti na nedeljo, da s praznovanjem ne bi prekinili nujnega obnovitvenega dela britanskega poljedelstva in industrije. Anglija kot zmagovalka nima časa za praznovanja, čeprav stopa tudi tam 8. maj v zgodovino kot dan iz preteklega leta, s katerim so bile poražene nemške sile. Vprašanje je, če ima Avstrija več časa za izgubljanje, ko je treba v njej že toliko narediti in popraviti.
Popoldne je bilo predvidenih več političnih zborovanj v gornji Rožni dolini. Po kratkem odmoru v Celovcu, sem svoj avto Zopet usmeril proti Dravskemu mostu, zavil na desno in prišel tako v Bistrico. Bistrica in sosednja vas Sveče sta nudili svečano, če-Pfav nekoliko izrazito politično sliko. Kazala se je gotova razsipnost za belo in črno barvo. Človek se nehote vpraša, komu na čast naj bo vse to, ko pa po otvoritvi nove ceste med Bistrico in Podgorjem tako malo ljudi obišče Sveče. V Bistrici ni bilo zborovanja, kot sem že prej domneval in !«ko sem imel priliko uživati lepote narave. 2e dolgo sem si želel gledati Rožno dolino °d kapelice nad Podgorjem. Ta želja mi je kila danes izpolnjena. Hudourni oblaki so s® bližali, zrak je bil soparen in jaz, ki Pisem hribolazec sem se precej trudil, Predno sem dosegel svoj cilj. Toda uspel *em in lep razgled mi je bil plačilo za trud.
V Podgorju sem izvedel, da je bila predpoldne procesija iz St. Jakoba v Podgorje v Zahvalo za srečno vrnitev iz vojne. Pro-Cesije se je udeležilo veliko število ljudi. Pri maši v romarski cerkvi v Podgorjah je kila tudi pridiga in sicer v slovenskem ter hemškem jeziku. Skoda, da o tej procesiji Pisem prej nič vedel.
Zadnji obisk je veljal St. Jakobu. Tu so s* nekateri ukvarjali z verskimi vprašanji, krugi s politiko, največ pa z vsakdanjim Palom. Lep dan se je nagibal h koncu. Ne-
V četrtek 25. aprila se je pričela v Parizu konferenca zunanjih ministrov. Kot je znano, je glavna naloga konference zunanjih ministrov sestava mirovnih pogodb z Italijo, Madžarsko, Bolgarijo, Romunijo in Finsko.
Prvemu sestanku štirih zunanjih ministrov je predsedoval angleški zunanji minister Bevin. O tem sestanku ni bilo izdanega nobenega uradnega poročila.
Kot poroča „Reuter", je zunanji minister Bevin predlagal podelitev takojšnje neodvisnosti Tripolitaniji in Cirenajki, ki naj bi jih združili v eno državo.
Ko je pripomnil, da sta Britanija, kot Sovjetska zveza, temeljito preučili vidik, ki sta ga odobrili na septemberskem sestanku v pogledu razdelitve italjanskih kolonij, poroča „Reuter", je minister Bevin pričel govor, v# katerem je omenil, da so vse štiri afriške kolonije v pričetku vojne osvojile angloindijske sile in jih je upravljala angleška vojaška oblast.
Minister Bevin je spomnil tudi na britanske obljube arabskim plemenom, po katerih naj bi Tripolitannije, kot Cirenajke, nikoli ne vrnili Italiji. Znano je, da je v zadnjih dneh britanska vlada sprejela poziv libijskega naroda z zahtevo, naj bodo Angleži zvesti svoji obljubi.
Sovjetska zveza je predlagala)- naj bi Tri-politanijo in Cirenajko upravljala organizacija Združenih narodov Za Tripolitanijo naj bi bil imenovan sovjetski upravnik, ka-tarenu bi pomagal en Italijan.
Za Cirenajko predlaga Sovjetska zveza enako upravo, le da naj bi bil tu angleški, oziroma ameriški upravnik.
Koroška deželna vlada nam pošilja v objavo:
V eni svojih prvih zasedanj je bivša začasna Koroška deželna vlada enodušno sklenila, da bo v popolni meri popravila krivico, ki je bila prizadeta slovenskim izseljencem od nacistov. Obletnica osvoboditve Avstrije, ki jo bomo v teh dneh prvič obhajali, nam daje priliko, da stavimo vprašanje, v koliko se je ta sklep že uresničil.
Ko so se slovenski izseljenci vrnili v svojo domovino, je bila prva skrb vlade, da jih spravi nazaj na njihova posestva. Lastniki in najemniki, ki jih je posadil tja nacizem, so morali posestva takoj zapustiti in jih predati njihovim starim lastnikom. Posebna komisija, v kateri so imeli Slovenci odločujoč vpliv, je potem v trudapolnem delu ugotavljala škodo, ki so jo v času tujega gospodarstva utrpela poslopja, inventar in živina.
Drugi korak Koroške deželne vlade je bil, poskrbeti za to, da se zagotovijo primerna denarna sredstva za povrnitev te škpde. Ker je bila Koroška v stanju, izstaviti le manjšo vsoto v ta nšmen, se je podal deželni glavar g. Piesch osebno na Dunaj, da bi našel pri pristojnih mestih Zvezne vlade podporo. Posrečilo se mu je tudi, da je prejel od Zvezne vlade zagotovilo, da bo s.tavljena Koroški na razpolago vsota 2 miljonov šilingov. O načinu uporabe te
vihta, ki je razsajala po gorah je minila in oblaki so se umaknili za Karavanke. Sonce, ki je zahajalo za Grlico je kakor vedno v nepopisnih barvah obsevalo Karavanke, ki so ponekod še s snegom pokrite
Mr. G. Sharp.
AMERIŠKI NAČRT O POGODBI Z NEMČIJO
V pogledu Nemčije so zunanji ministri sklenili, da stavijo na dnevni red priprave za posvetovanja o vsej Nemčiji in ne samo o zapadnem delu. Potem ko je francoski zunanji minister privedel razgovor na nemški problem je stavil Byrnes — podprt od Bevina in Bidaulta — predlog, da obravnavajo strogo tajni načrt pogodbe o petindvajset letni zasedbi Nemčije. Molotov je stavil protiprediog, da skličejo preiskovalno komisijo, ki se naj prepriča o izvedbi sklepov potsdamske konference.
RUSI NE ŽELIJO OBRAVNAVE AVSTRIJSKEGA VPRAŠANJA
Glede Avstrije je prišlo do nesoglasij, ker se je ruska delegacija protivila britanskim, ameriškim in francoskim ‘željam, da bi pri tej konferenci rešili avstrijsko vprašanje.
Kot poročajo nadaljna poročila, bodo med Italijo in Avstrijo le manjše korekture meje.
JUGOSLOVANSKI PREDLOG O TESTU
Kot poročajo, je bikzunanjim ministrov v Parizu predložen predlog jugoslovanske vlade, ki predvideva za tržaško pristanišče posebno mednarodno komisijo pod predsedstvom Jugoslavije. Po jugoslovanskem nčrtu bi prišle v ta svet- Ukrajina, Romunija, Madžarska, Češkoslovaška, Avstrija in Italija.	v
Jugoslovanski predlog, ki izključuje za-padne velesile razen Italije, je v popolnem nasprotstvu z britanskim predlogom o mednarodnem nadzorstvu s popolnoma drugo osnovo. Britanska načrt ne polaga tešišča
vsote je razpravljal manjšinski referat Koroškega deželnega zbora na svoji zadnji seji, potem, ko mu je bila od deželnega poslanca Petschnika in njegovih tovarišev predložena prošnja v proučitev. To prošnjo je manjšinski referat, v katerem so zastopane vse stranke, po dolgem posvetovanju izpopolnil in predložil Deželnemu zboru v sklep. Ta nova prošnja, ki bo brezdvom-no sprejeta, predvideva takojšnje izplačilo denarnega predujema vsem izseljencem. Razdelitev ostalega zneska se naj vrši potem postopoma in sorazmerno z nujnostjo in potrebami vsakega posameznega oškodovanca. Poslanica nadalje zahteva na podlagi prošnje deželnega poslanca Kazianka, da se mora povrnitev posesti po zemljiških knjigah takoj in brezplačno izvršiti in da se mora vsem oškodovancem odpreti blokirani konto.
Z izvršitvijo tega predloga, bo storila reparacija oškodovanim slovenskim kmetom odločen korak naprej. Veseli nas ugotovitev, da so pri rešitvi tega vprašanja, ki je brez dvoma zelo kočljivo, pokazale vse deželne stranke največje razumevanje in pripravljenost za podpiranje. niiiiiimiiimiiMiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiHiimmiiiiiHiiiimiii
Radio Celovec
Program slovenskih radijskih oddaj: Nedelja 5. maja: Velikonočne pesmi (plošče iz slovenske cerkve v Celovcu. Poje mešani zbor pod vodstvom g. Maksa Nr.ch-tigala).
četrtek, 9. maja:	Obletnica osvoboditve
(izvajajo člani slov. radijske družine). Nedelja 12. maja: Cankarjeva proslava (izvajajo člani Slovenske prosvetne zveze). Četrtek 16. maja: Pomlad, ljubezen, maj. (Izvajajo člani Slovenske prosvetne zveze).
na tiste države, ki leže v sovjetskem območju, ampak hoče komisijo, ki naj jo se-stavlja deset držav in sicer: Združene države, Velika Britanija, Rusija, Francija, Italija, Jugoslavija, Avstrija, Madžarska, Češkoslovaška in Poljska ter predvideva neodvisnega predsednika, ki naj bo iz tistih držav, ki v komisiji ne bodo zastopane. Britanski načrt smatrajo v krogih konference kot pravično ravnotežje med rusko in zapadno vplivno sfero.
Poziv poseslniltoni pravih starih noš
Koroška deželna vlada vabi od priliki obletnice prihoda britanske 8. armade na Koroško vse prebivalce Koroške k slavnostnemu sprevodu v nošah, ki ga prireja deželna vlada v zvezi z domačimi društvi 8. maja t 1. v Celovcu. Vsa društva, skupine noš in godbene kapele se naprošajo, da se stavijo na razpolago korporativno pod vodstvom oseb, ki so v večjih krajih poverjene s sestavo skupin, da bo imel sprevod v Celovcu čim večji uspeh. Tokrat ne gre samo za to, da se da svečanosti osvobojenja Koroške samo izraz, ampak, da predočimo svetovnim velesilam, katerim se imamo zahvaliti za pomoč ter varovanje demokratične svobode in neodvisnosti, vredno in uplivajočo sliko Koroške.
Kulturni urad deželne vlade poziva zato v skupnem delovanju s koroškim deželnim moštvom posestnike pravih koroških narodnih noš, da se nemudoma prijavijo k udeležbi. Bližje podrobnosti bodo dajali, kolikor čas dopušča, naši odposlanci na licu mesta ustmeno. Kjer radi prekratkega časa ustmene domenitve ne bodo več mogoče, prosimo gospode župane in osebe, ki pridejo v poštev kot voditelji skupin, da stopijo v neposredno zvezo po telefonu z deželno vlado, Tel. št. 1701, notranja štev. 581 ali koroškim deželnim moštvom Tel. št. 1163.
Po zahtevi bodo izdatki za vožnjo povrnjeni.
Zborovanja na Koroškem za prikljnčilev Južne Tirolske In Kanalske doline k Avstriji
Pod tem naslovom prinaša „Slovenski poročevalec" (Glasilo OF Slovenije) dne 17. aprila 1946 sledeče poročilo:
„Celovec, 15. aprila. Po izrednem naročilu avstrijskega zunanjega ministra dr. Gru-berja so bila včeraj v Celovcu in nekaterih drugih krajih na Koroškem ' Zborovanja za priključitev Južne Tirolske k Avstriji. Koroška deželna vlada je naročila organizatorjem teh zborovanj naj na njih istočasno manifestirajo tudi za priključitev Kanalske doline k Avstriji.'
Kot je vsem znano, so sporočili celovški dnevniki 11. aprila med drugimi tildi vest/ da predvidenih manifestacij za priključitev Južne Tirolske in Kanalske doline v dneh 13. in 14. aprila po želji avstrijske zvezne vlade ne bo.
Italija priznala avstrijsko vlaflo
Zvezni vladi je bilo uradno sporočeno, da je italijanska vlada priznala avstrijsko republiko in sicer pod enakimi pogoji kot ostale velesile. Italijanska vlada je istočasno sporočila, da bi pozdravila izmenjavo diplomatskih zastopnikov med obema državama.
Avstrijsko-sovjetsko društvo
V okviru nekega sprejema je bila v ponedeljek v Gradcu ustanovljena „Štajerska družba za kulturne in gospodarske odnose s Sovjetsko zvezo."
Vprašan!« reparacij sloienskim izseljencem
Zanimivosti preteklega tedna
ter je pristavil, da Poljska še vedno resno gleda na nemško nevarnost in da je treba že sedaj napraviti vse potrebne korake za preprečitev ponovnega nemškega napada. Čeprav podpira Poljska francoske zahteve po Porurju in Porenju, vendar želi, da Nemčije ne bi razcepili na toliko autono-mnih držav, temveč da jo odbržijo kot politično enoto in da dajo nemškemu narodu možnost, da se prevzgoji in živi po demokratskih načelih.
JUGOSLAVIJA
19. aprila je obiskal Ljubljano češkoslovaški veleposlanik v Jugoslaviji g. dr. Korbel, ki je dal tisku sledečo izjavo:
' „Kot veste, bodo pri nas 26. maja volitve po načelu tajnega, splošnega glasovanja in sorazmernosti. Pri volitvah bodo sodelovale štiri stranke na Češkem in štiri na Slovaškem. Vse stranke so združene v tako-imenovani Ljudski fronti."	'
Svojo izjavo o volitvah je g. Korbel zaključil z besedami:	„Prepričani smo, da
bodo volitve okrepile demokracijo v naši državi, da bodo pripomogle k nadaljni utrditvi razmer in pokazale vsemu svetu, da, je Češkoslovaška republika na poti pravične politike socialnega napredka in svobode." i
Zastopnik' ameriške agencije Associated Press William King je poslal notranjemu ministru Rankoviču pismo, v katerem' ga prosi, naj poda za svetovno javnost izjavo v zvezi s pričakovano sodno razpravo proti generalu Draži Mihajloviču.
Minister Rankovič je sprejel g. Kinga in mu dal izjavo v kateri pravi med drugim:
„Niti to pot se ne bo napravila nikakšna izjema proti običajni praksi v novi Jugoslaviji, da se vojni zločinci in izdajalci sodijo v prisotnosti ljudstva. Popolnoma razumljivo je, da bodo imeli svoboden pristop predstavniki domačega in tujega tiska, da bi se na ta način javnost še bolj obvestila o poteku razprave."
Na vprašanje: Ali bo ime! general Draža Mihailovič obrambo pri sodni razpravi, je g. minister rekel:
„Po mojem mnenju bi bilo potrebno, da sodišče omogoči obtoženemu Mihajloviču, da sam določi svojega hranilca, tem bolj ker je bila to tudi do sedaj praksa naših ljudskih sodišč."	.
Ob obletnici pomoči ustapove UHRRA Jugoslaviji ja zastopnik UNRRA-e za Jugo slavijo obiskal maršala Tita. Dne 16. aprila zvečer pa je maršal Tito prisostvoval sprejemu, ki ga je g. Sergejčik priredil na
svojem domu na Dedinju. Sprejemu so prav tako prisostvovali podpredsednik Prezidi-ja Ljudske skupščine FLRJ Moša Pijade, podpredsednik vlade Edvard Kardelj, člani zvezne vlade ter člani diplomatskega zbora v Beogradu.
SOVJETSKA ZVEZA
Sovjetsko-madžarsko uradno poročilo o bivanju delegacije madžarske vlade ki ji načeljuje ministrski predsednik Nagy Fe-renz v Moskvi pravi:
Dne 9. aprila je prispel v Moskvo g. Nagy Ferenz, ministerski predsednik Madžarske.
Razgovori, ki so jim prisostvovali Stalin, predsednik ministrskega sveta ZSSR in Molotov, minister zunanjih zadev ZSSR na eni strani in Nagy Ferencz, Szakasics Arpad. Gyöngyösy Janos in Gherö Erne na drugi strani, so se nanašali na vprašanja izpopolnitve obveznosti madžarske vlade. Sovjetska vlada je dovolila Madžarski podaljšanje plačilnega roka reparacij od 6 na 8 let. Prav tako so bila izmenjana mnenja o 'gospodarskem sodelovanju ZSSR in Madžarske ter o drugih vprašanjih, ki se tičejo odnosov med obema državama. ,
Razgovori so se razvijali v prijateljskem razpoloženju, ki odgoVkrja dobrim odnosom med Sovjetsko zvezo in Madžarsko.
Sovjetska zveza je poslala v Bolgarijo 1,551.333 kg sena za prehrano živine.
Delegacija Društva za kulturno sodelovanje med ZSSR in Jugoslavijo, je' prispela v Leningrad. Z njo je prispel tudi jugoslovanski veleposlanik Vladimir Popovič. Delegacija si je .ogedala mestne zanimivosti.
V Moskvi je bil 6. aprila podpisan sporazum med ZSSR in Iranom. Najvažnejša točka tega sporazuma je ustanovitev skupne družbe za izkoriščanje petrolejskih vrelcev v severnem delu Irana. Pogodba je sklenjena za 50 let. Po tem sporazumu bo pripadalo Iranu v prvih 25. letih 49% akcij, Sovjetski zvezi pa 51%. V teku nadaljnih 25 let pa se bo razmerje izenačilo, tako da bo vsaka država udeležena s 50%.
Druga točka sporazuma se nanaša na evakuacijo sovjetskih čet iz severnega Irana	■
Tretja točka spcrazuma obravnava stanje Azerbeidžana, v katerem je bila že osnovana vlada, ki je izvedla volitve. Ta vlada priznava suverenost iranske države in priznava vrhovno avtoriteto centralne vlade v Teheranu.
ČEŠKOSLOVAŠKA
CTK poroča, da se je v Pragi pričel kongres češkoslovaških partizanov.
Vesći la Slovenile
VELIKA BRITANIJA
Pretekli leden se je v Londonu pričelo 'zasedanje predstavnikov držav britanskega imperija. Ob tej priliki je priobčil „Times" uvodnik v katerem pravi med drugim:
Naša obveze do UNO in enake za našo varnost zahtevajo, da ohrani imperij vidno oboroženo silo, na katero bodo prijatelji mogli gledati z zaupanjem in ki istočasno predstavlja opomin morebitnim napadalcem. Vzdrževanje teh sil ne more zaviseti cd čustev, ampak samo od političnih in strateških načrtgv. Na podlagi izkušenj preteklih let ni mogoče reči,, da bi pripravljenost takega značaja odgovarjala ustroju osredodotočene akcije imperija. Ustroj vojne je podvojil potrebe za postavitev skrbno osredotočenih načrtov za obrambo'.
Pot držav, članic imperija, ne more imeti ločene odločilne vloge pri varovanju svetovnega miru, wendar morejo z vsporedit-vijo svojih akcij, posebno še zaradi svoje zemljepisne lege doprinesti prav tako važen delež, kot druge velesile."
„Daily Telegraph" pa piše: „Naj napravi naša domovina v bodočnosti karkoli, morajo vendar tako oddaljeni deli imperija ustvariti lastho silo, ki bo večja od tiste, ki so jo imeli pred vojno. Preostane le vprašanje, če jo bodo obdržali za varnost Združenih narodov ali za lastno potrebo."
Britanska vlada namerava podvzeti ukrepe za prihranjenje pšenice, vštric z Ameriko, ki je prva podvzela te korake.
Neki predstavnik britanske mlevske industrije je pripomnil; „Vlada bo morala odločiti, če lahko omejimo potrošnjo žita' za kekse, biskvite, pivo itd., da bomo imeli več žita na razpolago za kruh." Pristavil je, da bi racioniranje kruha pomenilo trd udarec za nekatere sloje britanskega prebivalstva, in bi načelo industrijsko moč in morda tudi navsezadnje zdravje naroda.
ZEDINJENE DRŽAVE
, Ameriška vlada je izdala odlok o skrajšanju potrošnje pšenice v Zedinjenih. državah za 25%, da bi odvrnila to, kar je predsednik Truman opisal po radiju kot „zgodovinsko največjo nevarnost sestradanja za množice."
Tajnik Zedinjenih državah za poljedelj-stvo Mr Clinton Anderson, je odredil včeraj, da se razdelitev moke mlinarjem omeji na 75% tega, kar so dobivali lansko leto pb istem času Ta odlok je dej šesterodefnega načrta, da bodo prihranjeno žito vkrcali in prepeljali v dežele, 'kjer vlada lakota.
Generalni direktor UNRRA-e Mr. La Guardia, je dejal, da je prehranjevalno stanje „tako obupno da moramo kakorkoli doseči pomoč." Povdaril je, da so bili obroki kruha v Italiji znižani na 20 gr dnevno, in da imajo zalogb vnaprej samo za~ pet do devet dni ter pristavil, „da bosta Jugoslavija in Grčija popolnoma izpraznili svoje zaloge prvf teden v maju."
FRANCIJA
Na velikonočno soboto zvečer je francoska ustavodajna skupščina odobrila novo francosko ustavo, ki temelji na ustroju ene zbornice, kar je, v nasprotju z ustrojem dveh zbornic, ki je v veljavi v Angliji in Združenih državah. Večji del ' oblasti, ki pripada v anglosaksonskem ustroju predsedniku ali kroni, bodo v Franciji prenesli ha parlament. Parlament bo volil predsednika republike, ki bo imel manj pravic kot angleški kralj in ne bo mogel razpustiti parlamenta. V primeru odstopa vlade bo predsednik republike predložil razna imena kandidatov za mesto ministrstkega predsednika, zadnjo besedo pri odločitvi pa bo imel parlament.
Druga pomembna značilnost nove ustave je v tem, da bosta poleg parlamenta še dva posvetovalna organa, in sicer narodno gospodarski svet in svet francoske zveze (parlament imperija brez zakonodajnih pravic).
Cim so naznanili izid glasovanja, so so-eijalistl in komunisti zapeli „marseljezo". Po končani domoljubni . manifestaciji je predsednik skupščine počastil generala de Gaullea in se spomnil 'istih, ki so padli v odporniškem gibanju. Ko je govoril o de Gaulleu, so vsi poslanci razen komunističnih živahno ploskali.
„Nova ustava temelji na načelih listine Združenih narodov", je izjavil predsednik i skupščine Auriol.
POLJSKA
Na tiskovni konferenci za italjanske novinarje, ki jo je imel v Varšavi namestnik poljskega zunanjega ministra Sigismund Modzelewski, je Modzelewski med drugim rekel:
„Glavni cilj naše zunanje politike je ohranitev prijateljskih odnošajev z našim dobrim sosedom Sovjetsko zvezo ter z vsemi slovanskimi državami, predvsem s Češkoslovaško in Jugoslavijo.
Moldzelevrski , je potrdil ideološko istovetnost med Poljsko in Sovjetsko zvezo i
Pred velikonočnimi prazniki je bila v Ljubljani konferenca srednješolske mladine Slovenije, katere so se udeležili delegati vseh srednjih šol v Sloveniji. Konferenci so polg delegacij prisostvovali tudi predstavnik prosvetnega ministrstva g. Smolej, predstavnik prosv. sindikatov g. Suplej, inšpektor za srednje šole g. Hudales ter ravnatelji in profesorji srednjih šol.
V	referatu, ki ga je imel g.. Bojc, je pohvalil požrtvovalnost srednješolske mladine pri obnovi domovine, naglasil pa je, da je madina v mnogih primerih pozabila na svojo prvo in glavno nalogo, to je, rta učenje.
Važna stvar, ki ji je tudi treba posvečati več pažnje, je vzgoja, zlasti moralna vzgoja srednješolcev.
Pred zaključkom srednješolske konference je bila podeljena prehodna zastava Tehnični srednji šoli, ki je pri tekmovanju dosegla najboljši uspeh.
Dne 24 aprila so počastili v Ljubljani žrtve največje železničarske stavke v Jugoslaviji, ki je bila pred 26. leti. Ob tej priliki je društvo železničarjev odkrilo spominsko ploščo na Zaloški cesti.
Programskemu vodstvu Radia Ljubljane je uspelo narediti zvočne posnetke zasliševanja generala Rupnika, ki jih je radio Ljubljana predvajal v sredo 24. aprila -popoldne in zvečer.
V	Ljubljani je bil. kongres jugoslovanskih književnikov.
V	Ljubljani je nastopil reprezentativni
zbor bolgarske' armije, ki ga sestavljajo pevci in godbeniki. Nastop je bil v dvorani Union v Ljubljani.	/
Prosvetno ministrstvo v Ljubljani je razpisalo natečaj za izdelavo sodobnih načrtov za šolsko opremo. Na podlagi zbranega gradiva sta ing. arh. Gaspari in arh. Cacak izdelala načrte enotne šolske opreme, ki odgovarja vsem šolskim, zdravniškim, konstrukcijskim in estetskim zahtevam, je pa vkljub temu enostavna in poceni. Vse dele razen stolčkov lahko izdela navaden mizar Stolčki morajo , biti izdelani iz poparjene bukovine in jih bo izdelovala tovarna Remec v Duplici pri Kamniku.	v
Dne 7. julij^ bodo v Sloveniji slovesno proslavili ćOletnico delovanja Ciri-Metodo-ve družbe.
Bučka pri Krškem.
Hudo nas jei prizadela vojna. Nacistični okupator nas je oropal, pognal izpod lastnih streh in izselil v mrzlo tujino. Tisti, ki smo se že vrnili po osvoboditvi iz pregnanstva, smo obstali pred mrtvimi domovi brez sredstev in se najprej vprašali, kako bomo najhitreje omilili pomanjkanje in bedo, ter spet oživeli naše gospodarstvo. Veliko razumevanje za naš težavni položaj so pokazale organizacije AFŽ iz sosednjih krajev. Priskočile so nam na pomoč s semenskim krompirjem in drugimi semeni, tako da bo naše polje letos lepo obdelano in zasejano in bomo spet veseleje gledali v bodočnost. Ne bomo pozabili velikodušnosti žena iz Mirne peči, Vaute vasi, Uršnih sel, Dobindol, Soteske, Podboršta, Št. Petra, Dobrle vasi, in Drašče vasi v Suhi krajini, ki so zbrale semenja in tako rešile naše izseljence iz hude skrbi na spomlad. Še bolj pridno se bomo oprijeli vseh del na polju in obnove v vasi in se gotovo tudi tako oddolžili vsem dobrotnikom, ki so nam izdatno priskočili na pomoč%
Iz okolice Slovenske Bistrice
Žene iz Devine in Kovače vasi smo v prvomajskem tekmovanju priredile dve kulturni prireditvi v korist siromašnim. V Kovači vasi so nastopili tudi Gornjebistričani in poleg Potrčevega „Izdajalca" uprizorili še dve podobni enodejanki. Žene in mladina v Kovači vasi se trudimo, da bi čimpreje prišli do lastnega društvenega doma, ki bi bil potreben tudi za knjižnico, kar je naša naloga v prvomajskem tekmovanju.
Zelo je bilo pri nas razgibano, ko je bila delitev zemlje. Na okrašenih vozovih so prihajali interesenti. Članice AFŽ v narodnih nošah so po starem običaju ponudile gostom kruh sol in luk. Odmevali so glasovi harmonike in naznanjali zadovoljstvo ljudstva, ki bo sedaj delalo na svoji zemlji.
Opekarn-\ v Pragerskem, ki je bila 75% porušena ker je na zgradbe padlo okrog 50 bomb, so pa daljšem času dokončno obnovili. Glavni stroj za izdelovanje zidne opeke napravi v 8 urah 24.000 komadov opeke.
Na kongresu sodeluje 12.000 partizanov iz vseh krajev Češkoslovaške. Namen kongresa je združenje čeških in slovaških partizanov v enotni örganizaciji.
Kot poročajo iz Prage, je predsednik dr. Beneš sprejel skujpino 30 delegatov inozemskih sindikalnih organizacij, ki prisostvujejo kot gostje sindikalnemu kongresu v Pragi. Predsednik glavnega odbora češkoslovaške sindikalne zveze Antonin Zapoto* cky je bil prav tako navzoč pri sprejemu, kakor tudi zunanji minister Jan Masaryk.
V	nagovoru, ki ga je imel predsednik Beneš na navzoče je rekel, da je večinoma zasluga češkoslovaških enotnih sindikatov, Č2 se izvajajo spremembe v strukturi češkoslovaškega gospodarstva na miren način in ob popolnem razumevanju odgovornosti, Nato se je predsednik'dr. Beneš razgovarjal še o raznih mednarodnih vprašanjih.
,	ALBANIJA
Agencija Ata poroča, da je predsednik albanskega ministrskega' sveta Hodža poslal v Pariz noto štirim zunanjim ministrom.
V	noti prosi Albanija, da bi se lahko udeležila dela za pripravo mirovne pogodbe z Italijo. Zahteva temelji na tem, da je bila Albanija prva žrtev fašističnega napada in je imela za časa vojne in osvobodilnega boja velike izgube in številne človeške žrtve.
NIZOZEMSKA
Kratek čas po odhodu tričlanskega indonezijskega poslanstva, ki je na Nizozemskem z vlado razpravljalo o bodočnosti Indonezije, so izdali uradno poročilo, ki pravi, da so v raznih točkah dosegli uspehe, čeprav niso mogli izravnati vseh nesoglasij,
Uradno poročilo dostavlja, da predstavlja poročilo, ki ga je nizozemska vlada izdala 10. februarja še vedno osnovo pogajanj o pravnem položaju Indonezije. Omenjeno poročilo je nudilo Indoneziji pravni položaj v okviru nizozemskega imperija, in sicer tako, da bi Indonezija kasneje lahko izbirala, ali hoče ohraniti omenjeni pravni položaj, ali pa bi se odločila za neodvisnost..
i/jnu4 m sltoda UiSMirisItfiw xlnsnij«
Ministrski' predsednik Clement Attlee je govoril na sestanku laburistične stranke v mestu New Castle.
Začel je rekoč, da noben nepristranski opazovalec ne more zanikati dejstva, da v vsakem delu sveta, kjer imajo Angleži interes, skušajo na vsak način pospešiti razvoj svobode, svobode, ki jo uživajo oni sami.
Mi smo bili vodstvo sveta, je dejal Attlee, ko smo sprejeli upravo za ozemlja, ki so pod našim mandatom, in aktivno zasledujemo politiko .katero smo nadaljevali tudi v vojnem času za povečanje razvoja avtonomije v kolonijah.
Ministrski predsednik je izrazil svoje zaupanje, da bo videl dosežen sporazum med nizozemskimi zavezniki in Indonezijci na Javi.
Ko je poudaril, da je vodilno načelo laburistične vlade bilo napraviti vse mogoče za obdržanje in ojačenje oblasti Združenih narodov, je Attlee povdaril, da je bil v tej zadevi zunanji minister Bevin odločno in dejavno vodilo.
V vseh Bevinovih govorih — je pripomnil ministrski predsednik — je mogoče najti, da je on vedno upošteval gospodarski temelj političnih vprašanj. Vedno je bilo očitno da se njegovo . mišljenje ne prikazuje samo v določilih abstraktne politike, ampak tudi v pozitivnih pojmih povprečnega človeka.
Pripominjam — je nadaljeval Attlee — da smo mi vse preje kot pa zadovoljni z mednarodnim položajem. Težko je ustvariti trajen mir v bedi, pomanjkanju in stiski.
„Kolikor je mogoče skušamo skrajšati to trpljenje, toda naša sredstva po petih le'ih vojne so zelo omejena in naš lastni gospodarski položaj je daleč od zadovoljivega.
Trudimo se najtesneje sodelovati z našimi zavezniki, velikimi in malimi, toda treba je pripomniti, da sodelovanje z ostalimi r.o pomenit da more vsak napraviti kar hoče.
Nepotrpežljivi idealisti stoje pred trdnim dejstvom. Podedovali smo iz preteklosti težka vprašanja, katerih, ne zadovoljujejo lahke rešitve. Glavna med njimi sta Pale-stina in Indija."
O želji komunistične stranke po spojitvi z laburistično stranko je Attlee izjavil: „Ko* munistična stranka služi v besedi demokraciji, toda ona je izrazito nedemoaratska. Način. s katerim si ona skuša zagotoviti oblast. ne upošteva obvez za obdržanje vodilne linije, ki edina more omogočiti življenj* civilizirane družbe."
Ministrski predsednik je zaključil, z izrazom Upanja, da bodo na prihodnji konferenci laburistična stranke odbili še enkrat vabilo onih. ki se pod odklanjanjem naših interesov skuhajo za svoje lastne cilje vriniti v našo’ organizacijo.
Svoboda izbiranja
Mudilo se mi je čez Glavni trg proti Potovalnemu uradu, kjer sem si hotel rezervirati sedež na popoldanskem avtobusu in obenem sem tudi premišljeval ali ni morda moj trgovec že dobil milo, za katerega sem bil oddal prednaročilnico, ko me ustavi moj dolgoletni prijatelj in me vpraša:
„Si že vzfel vino? Oh, nedvomno! Ali ni odlično?"
„Moj Bog! Se ti meša? Kakšno vino? .Kje ga dobiš?", ga vprašem začudeno in radovedno.	>
„Pri levu vendar že dva dni prodajajo pravo in pristno tirolsko vino in tudi Štajerca lahko dobiš . .
„Ne šali se!"
„Kaj bi se šalil! Steklenica S šilingov... Kolikor ga hočeš!"
Nadvse resno in malce pomenljivo je to povedal in odhitel.
In jaz ki nisem nikdar verjel, da bi Hitler zmagal, ki me nobena, še tako verjetna raca ni premamila, sem se temeljito ujel. „Pri levu", so se mi smejali in mi pojasnili, da sem najbrž žrtev prvega aprila...
Velikokrat ~scm že bil razočaran in imam v tem oziru precej ustrojeno kožo, toda tokrat sem bil res potrt Nisem tak prijatelj božje kapljice, da bi me neusresničeno prepričanje, da jo bom kupil, moglo tako užalostiti: bilo je nekaj drugega! Misel, da bom spet mogel prosto kupiti, česar že leta ne dobiš, veselje, da so moji z delom prisluženi novci spet zmožni pričarati v mojo last predmet, ki se jo kot kralj Matjaž umaknil nekam v temo, v podzemlje, privid oaze nekdanjega, takrat tako malo cenjenega privilegija prostega nakupa, vse to je vzbudilo v meni neko skrivnostno srečo, zaupanje v bodočnost in novo veselje do življenja.
Toda bil je spet le prvi april in spomin na polne, ponujajoče se izložbe mi je kvaril tek, ko sem natakarici izročal odrezke za mast in meso ter prosil kot stalen gost za kozarec sodavice.
Da, malodušen sem postal, ko sem se spet zavedel, da svojega prisluženega denarja ne morem obrniti kakor bi želel, da si ne morem izbrati, kar si želim, skratka: da nimam svobode nakupa. In milijone in milijone ljudi na svetu more slične težave: ne morejo si kupiti bencina, kolikor ga potrebujejo za svoje potovanje, ne morejo kupiti otroku pomaranče za Veliko noč, niti sebi sozarčka brinovca, če jih zavija v trebuhu. Ni barve za primitivno novo pohištvo (starega bidermajerja je razdejala bomba), niti žarnice za temno klet. Milijoni pogrešajo na stotine sličnih stvari in življenje jim olajšuje samo upanje na boljše čase. Potrpežljivost je pri tem najkoristnejša vrlina. Treba je pač vztrajati. Smo pač vsi na tem, da si moramo hišo življe-
Po smrti se je spremenil...
(Dogodbica.)j
Ulčarici je umrl mož, s katerim sta se dobro razumela in ga zato ni mogla pozabiti. Brž ko je le količkaj' utegnila, je šla na pokopališče k njegovem grobu ter ga je okrasila s svežim cvetjem. — „O Jože!" je vzdihovala in brisala solze. „Ko bi te mogla vsaj še enkrat videti!"
„Da bi imela vsaj njegovo sliko", je ponavljala vedno in vedno in naposled je potožila sosedu svojo edino željo. Mož je bil v zadregi ter ji ni mogel svetovati drugega, kakor da naj gre k slikarju, čigar ime je bilo dobro znano, ter vse z njim posvetuje.
Vsa srečna se je odpravila žena v bližnje mesto in odkrila slikarju svojo željo. Povedala mu je, da ji je umrl mož in bi rada, naj ji napravi njegovo sliko.
„Posnetek ali povečanje menite?" — Slikar ji je bil takoj pripravljen ugoditi.
Povedala mu je, da dozdaj še nima nobene moževe slike, kar jo silno tare, ker že mesec dni ni videla njegovega obličja.
„Hm!" — Slikar je jmajal z glavo. „Ako nimate slike, tedaj vam pri najboljši volji ne morem ustreči ..."
„Oh, pa bi vendar poizkusili", je silila vsa obupana in obetala obilno nagrado. „Saj vam bom vse natanko povedala, kakšen je bil moj pokojni Jože."
„No, pa dajmo, če že hočete!" — Slikar se je posmehnil, razpel papir na stojalo in namignil ženi, naj pripoveduje.
„Veste, gospod", je pričela zgovorno, „moj mož je bil 40 let star, srednje postave, lepega obraza; imel je modre oči, navaden Ros, primerna usta in nazadnje pred smrtjo Rekoliko udrto lice. Vedno je bil lepo obrit, brke je nosil samo pod nosom."
Slikar je risal na papirju in slika, ki je Rastala pod njegovim čopičem, je površno odgovarjala njenemu opisovanju. „No, tako-lo”, je dejal in odložil čopič.
Ulčarica je nekaj časa molče ogledovala ®liko. Nato je zajokala in rekla: „Jože, ali je mogoče, da si se v tem kratkem času ‘tako silno izpremenill"	L.
nja zgraditi znova. Dolga je pot, predno si jo opremimo po svojih željah in okusu, toda pot je ena in edina ter jo je treba prehoditi. Zabavljanje ne koristi, treba je podjetnosti in ljubezni kot pri snubljenju mlade, nezaupljive neveste.
Seveda obstojajo ljudje, ki pravijo o sebi, da so napredni. Ti ocenjujejo te stvari kot nekako gospodarsko ali politično objestnost, pretirano samovoljnost ali vsaj neumestno svobodo. Ti se ne morejo spri-jasniti, z mislijo, da bi si kdo svobodno poleg najnujnejšega in najosnovnejšega mogel še kaj drugega kupiti. Toda še ono prvo naj bi bilo strogo pravilno razdeljeno. Za te je človek s svobodo nakupa človek, ki ima preveč denarja. Ropar je in škodljivec, ki mu je to svobodo treba odvzeti, potem ko je bil primemo težko kaznovan. Ta pojav je posledica upravičenega odpora proti izrodkom svobodnega trgovanja, rezultat gneva nad zlorabo načela „prosto kupi, prosto prodajaj" in izbruh srda nad vsemi tistimi, ki so sebi kopičili in drugim nič privoščili Objestni bogataši, izkorišče-valni podjetniki in nesocijalni delodajalci so krivi, da je del človeštva izgubil zaupanje v načelo trgovinske svobode.
Ti so povzročili, da je človeštvo, pa čeprav morda le za^ gotovo dobo, zasovražilo misel na svobodo.
Nekateri pa so kot je vidpti misel na gospodarsko svobodo za vedno zavrgli. Dozdevna splošna socijslna nepravičnost, pomanjkanje na eni in preveliko kopičenje na drugi strani, jih je zagrenilo in pripravilo do tega. da menijo, da je najbolje vse človeštvo vtakniti v prisilni .jopič gotovega gospodarskega sistema in ga ne več izpustiti. Tem bi najbolj prijalo, da bi v vojni nujno racijoniranje gospodarstva ostalo za vedno Kot ljubosumen zakonski mož si človeka piti za trenutek ne upajo izpustiti izpred oči Tako so zaljubljeni v enotnost in enakost, da popolnoma pozabljajo na svobodo. Nočejo razumeti, da človek brez osebne svobode ni srečen, pa čeprav bi
Praprebivalci Anglije v prazgodovinski dobi so bili Britanci (Britons), keltsko pleme; od njh ima otok ime Britain. Nje so Rimljani podjarmili in od leta 43. po Kristusu do 410. po Kristusu je bila Britanija rimska provinca. Tekom 3. stoletja je pričela pod pritiskom hunskih plemen iz Mongolije selitev slovanskih in germanskih plemen proti zapadu, ki so dotlej naseljevala stepe današnje Rusije. V sledečih stoletjih so prešla germanska plemena meje rimskega cesarstva, ki je obubožalo in je razpadlo pod vladavino svojih vojaških cesarjev Med leti 450. in 550. so vdrla v ponovnih navalih germanska plemena Jutlandjanov, Anglov in Saksoncev, ki so prišla od obal celine med Skagerrakom in ustjem Labe v Anglijo. Odrinili so Kelte na skrajni jugozapad (Cornwall) in v gorske pokrajine polotoka Wales, a Kelti so se obdržali tudi na severu, posebno na Škotskem. Politično se je Wales po dolgotrajnih bojih združil šele leta 1301. s kraljevino Anglijo; Škotska je bila samostojna kraljevina do leta 1603., ko je škotski kralj Jakob VI. po smrti kraljice Elizabete zasedel angleški prestol kot Jakob I. Angleški.
„Angleški" osvajalci dežele, katerih male kraljevine so se šele začetkom 9. stoletja združile pod Ecgberthom v kratkotrajno angleško carstvo, so govorili staro-angleščino. Iz te staroangleščine se je razvila današnja angleščina, ki je ostala v svojem duhu, v notranji strukturi in v besednem zakladu poljudnosti ter občutka, pristen germanski jezik, Ali usoda angleškega naroda v toku sledečih stoletij je privedla do brezprimerne obogatitve jezika glede besednega zaklada in do obsežne poenostavitve tvorbe oblik.
1.	Najpreje se je udomačila med leti 600. po Kr. in 1000. po Kr. cela vrsta latinskih besed, ko so rimski misjonarji spreobrnili Anglosaksonce h krščanski veri; tudi je prinesla trgovina z narodi Sredozemskega morja, ki so bili na kulturno višji stopnji, celo vrsto izposojenk v jezik
2.	Približno od leta 800. pa do 1050. so Danci izvajali neprestane roparske napade v Anglijo (od leta 1017. do 1042. so vladali v Angliji celo danski kralji in deloma naselili tudi vzhod Anglije. Oni so obogatili angleščino za skoro pol tisoč severnoger-manskih besed.
3.	Leta 1066. so vpadle normanske vojne trume pod vodstvom vojvode Wilhelma v Anglijo in se polastile zpmlje, katero so si med seboj razdelile. Tako je prišel angleški narod pod gospostvo francosko govorečih kraljev in njihovih fevdalov. Sele, ko so iz-
bilo na svetu vse še tako sijajno in pravično razdeljeno. Pozabljajo, da leži želja po svobodi v človeški naravi, da je ta želja že sama po sebi odlika in da si samoprevare v tem ne bo pustilo trajno vcepiti. In še nečesa nimajo pred očmi, če hoče človek doseči čim višjo stopnjo svoje človeške popolnosti, to se pravi dvigati se po poti, ki mu jo je nakazal Stvarnik, mora posedovati svobodo izbiranja med dobrim in zlom in po lastnem prevdarku voditi svoj življenski čolnič.
Razumljivo pa je, da mora biti ta svoboda radi koristi skupnosti omejena. In skoraj vse človekovo dejanje in nehanje zadnjih stopetdesetih let je zapopadeno skoraj izključno v postavljanju in iskanju teh meja. Vse reforme dvajsetega stoletja niso političnega. temveč gospodarskega značaja. Toda pri tem početju se cilj ne sme spustiti izpred oči: skupek človeških osebnih svoboščin je treba pomnožiti, ne pa zmanjšati. Praktično vzeto: dati jih tistemu, ki jih je imel premalo ali nič in jih omejiti tistemu, ki jih je zlorabljal.
Ce hočemo, da se bodo kazalci na uri človekovega napredka pričeli spet pomikati naprej (zadnja leta so stali), potem si moramo spet pridobiti vero naših očetov v svetost človekove osebne svobode. Naučiti se moramo, da je svoboda izbiranja naša prednost, naša pravica, da smemo svobodno izbirati, pa čeprav izberemo napak Razpolagati s svojim denarjem po lastni volji in po lastnem preudarka pravilnosti svojega početja je osnovno načelo življenja. Seveda je nedvomno da bomo morali še nekaj let živeti v izjemnih okoliščinah in utesnjenih življenjskih pogojih, kar pa je nujno potrebno, če hočemo dokončati stavbo življenjske obnove .... V tem času ne bomo zabavljali.
Še bomo doživeli majhna razočaranja, pa tudi ta bodo doprinašala k istemu cilju. In prišel bo prvi april, ko bo treba pač duhovitejše potegavščine kot je bila z vinom, sedanji spomini na dobra leta bodo doživeli svoje uresničenje, in takrat bomo tudi pono-sni na preslano dobo utesnjenosti in žrtev. (Prosto po „Illustrated London News".)
gubili Normandijo in jo je dobila Francija (1204.), so se Normani pričeli v Britaniji smatrati za Angleže. Ali to tuje gospostvo germanstva je bilo Angležem v blagor; kajti med tem, ko so narodi celine pod svojimi lastnimi vladarji zapadli vedno bolj v območje ideje poznega rimskega imperija, je ostalo v Angliji živo pristno germansko pojmovanje o skupnem življenju naroda, ki se je po dolgih bojih tekom 17. stoletja zopet popolnoma uveljavilo in dalo angleškemu narodnemu življenju svojo današnjo obliko. Tekom treh stoletij, ki so morala preteči, predno se je normansko plemstvo popolnoma včlenilo v celotno angleško narodnost je angleščina zopet (1362.) postala uradni jezik Bogatost oblik staroangleščine je izginila na drugi strani so se udomačile iz jezika višjih slojev francoske besede, ki so se v glasoslovju in naglasu prilagodile angleščini.
4.	Na ta način se je Anglež seznanil s smislom in bistvom romanskih besed in tako so se mogle v 16 stoletju, v dobi renesan-' ce. udomačiti v angleščini tisoče latinskih besed.
Skozi ta razvoj ie dobila angleščina vse-stranost in gibčnost ki sta ji omogočila, da na eni strani prevzame besede iz vseh jezikov, v povejši dobi celo iz jezikov drugo-barvnih kolonijalnih narodov, a na drugi strani po potrebi brez izmenjave oblik lahko uporablja samostalnike kot glagole ter pridevnike in obratno Ker je besedni zaklad vsakodnevnega angleškega občevalnega jezika pretežno germanskega izvora, a tvorba oblik dosegla poenostavitev, kakor jo noben drug narodni jezik ne more dokazati, se lažje naučimo angleščino, kakor pa vsak drug jezik. Samo angleški pravopis ni držal koraka z razvojem jezika. To lahko razložimo z dejstvom, da so se od 16. stoletja, ko se je po iznajdbi tiska ustalil pravopis, pojavile velike glasovne spremembe v živem jeziku. Ker pa je ta prravopis ostal skozi stoletja nespremenjen, se zoperstavljajo danes reformi zelo velike težkoče. Tudi obstojajo med poedinimi deli angleškega jezikovnega področja obsežne razlike v izgovorjavi, katerim vsem ugoditi je nemogoče.
Kot narodno književni jezik govori angleščino danes v Veliki Britaniji in Irski, v Združenih državah, v Kanadi, Avstraliji in Južni Afriki okoli 200 miljonov belcev (po neki angleški statistiki iz leta 1936.). Število vseh angleško govorečih ljudi menijo na 400 miljonov. Kot trgovski in občevalni jezik je angleščina izmed občevalnih jezikov najbolj razširjen po svetu. Upravičeno lahko trdimo, da je angleščina mednarodni občevalni jezik.
Angleščina
l/	ntcstiU
Vsi smo otroci zraka, je dejal nek slavnf Evropejec. Kitajci vedo to resnico že dolgo in živijo po njej. Vedno so na prostem. Na kmetih se to manj opaža, a po mestih bode raravnost V oči, kako se vrši vse življenje na ulici. Trgovci, obrtniki, zdravniki, so-kači — vsi imajo svoje stojnice pod milim nebom. Brez vsakršnega reda se vali mimo njih pisana množica. Gnete se, preriva se, vpije —— to je šunder kakor na trojnem žegnanju. Ni se ti treba mnogo ozirati, na tesnem prostoru lahko vidiš, kako se kopičijo največja nasprotja. Tik tebe se muči kuli, to je kitajski težak. Sopiha in vzdihuje pod tovorom, ki tehta malone en stot. Kljub temu je dovolj žilav in uren, da dohiteva častitjivega dostojanstvenika, ki resno stopica svojo pot. Oba skupaj sta še precef počasna, kajti prehiteva ju kuli, ki poriva rikšo, kakor se imenuje dvokolesni vozi* ček s človeško vprego. Poglejmo malo na» prej, pa bomo videli, kako je ušel prašiček in se zakadil krošnjarju pod noge. Prav za prav bi.se moral revček zavaliti po tleh, toda možu ne dajejo časa za ta opravek, zakaj že se oglasi za njegovim hrbtom vpitje: „Alo — možakar! Brž se spravi S poti!" Kaj se je zgodilo? Nič takega, samo uglednemu bogatašu v nosilnici se mudi naprej.
Razburjenje se še ni dobro poleglo, ko se začne bližati še večji hrušč in trušč. Po» grebni sprevod si utira pot skozi ulični di* rindaj. Dvanajst ali več kulijev nosi na dolgih drogovih leseno krsto in skupina belo oblečenih Kitajcev jim sledi. V rokah drže pogrebci bele trakove, ki se plapolajoč v zraku vijejo do krste, kjer so s svojim drugim koncem pritrjeni. Zadaj korakajo godpi v fantastičnih nošah z mnogimi obšivi in obeski iz zlata. Presunljivo piskajo in trobijo, toda za evropska ušesa taka godba ni . , . Vmes se pode prašiči, psi, mačke in perutnina. Zakaj pa ne? Zakaj bi domačih živali ne puščali na cesto, ko je tam vedno nekaj krme zastonj?
Večkrat se primeri, da nastane zastoj v tej babilonski zmešnjavi naroda. Ulica se zatrpa. Tedaj je pač treba potrpljenja. Po cele minute ne moreš naprej. Ali so se sredi ceste sprli, ali so prijeli tatu, ali pa se je zgrudil kuli pod težo svojega tovora, ali se je ustavil pogrebni sprevod — vselej ima narod priliko, da pase svojo radovednost. Živi klopčič na ulici se ne zrahlja tako hitro. Vse pa se dogaja v ozračju, ki je prepojeno z vonjavami vseh vrst. Najbolj ti udarja v nos smrad, ki puhti iz cestnih jarkov.
So pa še neki prizori, ki ne smemo mimo njih, ako nam je do verne slike kitajskega življenja. Koliko je beračev! In kakšne so videti te človeške razvaline! Kamnu bi se smilile. Ta ti je slep, drugemu manjkata kar obe nogi, tretji je še malo huje pohabljen, četrtemu je telo pokrito z garjami, peti je očitno gobav. Vsi ti nesrečneži leže ali čepe pred hišami, odeti z odurno umazanimi capami. Ob kričanju razkazujejo svoje žalostne hibe. Vsak bi rad miloščino.
Posebno zgrabi človeka prizor, kako berač bije s krvavim čelom ob tla, da mu potem rane še bolj krvave. Prav za prav bi oblast tega ne smela trpeti, in res ne vidiš tega povsod v deželi. Ali Kitajska je o-gromna, skrbi ni malo in tako je oblast zadovoljna, če ji ni treba posamezniku kratiti svobode trpljenja. Če tujec naleti na tak prizor, se mu krči srce — in kako bi ne segel v žep ter vrgel polblaznemu beraču novca? Domačini so vajeni marsičesa, zato prenašajo tudi te zoprne stvari s čudovito vztrajnostjo in s trdovratnim ravnodušjem. Na Kitajskem je toliko ljudi! Kaj pomeni v mravljišču posamezna mravlja, kdo jo vidi, kdo jo bo hotel šteti?
Za dobro voljo
Dekleta in ure.
Mladostna dekleta so podobna starim uram, ki vedno prehitevajo.
Lahkoverna dekleta so podobna uram, ki bijejo, če jih naviješ
Ničemurna dekleta so podobna uram v cerkvenih zvonovih. Rad jih pogledaš, toda v hiše jih ne maraš.
Lepa, a neumna dekleta so podobna uram za igračo, ki se jih kmalu naveličaš.
Zijalasta in kričava dekleta so podobna budilkam. Poslušati jih moraš, a ne rad.
Razvajena dekleta so podobna ~ sončnim uram. Se pod lastno streho niso vredne počenega groša.
Skromna dekleta so podobna uram re* petirkam. Slišiš jih le, če želiš.
Ohola dekleta so podobna zastavljenim uram, katere pustiš v zastavljalnici.
Bogata dekleta so podobna zlatim uram, ki jih ceniš po zlatu.
Učena dekleta so podobna stenskim uram, ki jih ne moreš nositi s seboj. 1
(Drič.) ■
Slovenske zadruge na Koroškem
Dne 16. oktobra je bil pri koroški deželni vladi razgovor o zopetni oživitvi slovenskih zadrug. O tem razgovoru je izdala deželna vlada uradno poročilo, katerega objavljamo, da bodo naši bralci vedeli, koliko težkoč je treba prebresti pred uresničenjem naših teženj. Ni dvoma, da ima vlada dobro voljo pri obnovi naših zadrug, jasno je pa tudi, da gre to manj v račun „Nemški zvezi", ki stoji še vedno na stališču, da so slovenske zadruge nepotrebne, da je odcepitev slovenskih zadrug od „NZ" nemogoča iz pravnih razlogov, pa tudi stroškov, ki bi nastali vsled neizogibnih pravd.
Uradni zapisnik pravi:	„Udeleženci po-
svetovanja so mnenja, naj . sporoči deželna vlada deželnemu sodišču, kot uradu trgovskega registra, da dosedanji komisar slovenskega zadružništva Kafel Geißner ni več v službi. Na njegovo mesto naj upiše tri osebe, ki jih bo imenovala Slovenska zadružna zveza."
Pri tem nastanejo težkoče. Uradni komisar ali policijski uradnik z neomejeno oblastjo je nekaj novega, morda celo nepo-stavnega. Hitler je postavil v Celovcu komisarja za utrditev nemštva, ki je imel vse možnosti za dosego svojih ciljev,’ pa četudi je bilo delo nepostavno. Take stvari so seve proti vsem postavam in pravilom. Ni dvoma, da'je bila prepoved naših zadrug tudi del policijskega režima nacistične samopa-šnosti. Cs se sedaj vračamo mi, nastane vprašanje: AH more naš komisar v kratkem času vspostaviti stari red, ali mu bo samo dovoljeno vlagati tožbe proti zadrugam
Št. Rupert pri Velikovcu
Danes se pa tudi mi malo oglašamo. Ne vemo sicer, če bcmo našli pri uredniku toliko milosti, da bo priobčil naše skromne vrstice, pa se vseeno oglašamo.
Tudi v našo faro so se vrnili naši stari običaji. Posebno lepo je bilo na veliko soboto zvečer. Po dolgih letih je slovenska pesem zopet enkrat zadonela na. čast vstale-mu Kristusu. Za lepo petje gre^ predvsem hvala neumorni organistki in pridnim pevcem. Pa tudi domača godba nam je dala prazničnega razpoloženja, čeprav je bila bolj majhna po številu. Ko Smo zcjpet enkrat slišali slovensko petje, so se marsikateremu orosile oči ob spominu na davno minule dni. Hudo nam je bilo le to. da je bilo med pevci zelo malo mladine. Ali se res nekateri, posebno mladi, sramujejo pokazati, da so Slovenci? To vsekakor ni prav. Sedaj še slišimo slovensko petje, kaj pa bo, ko ne bo več naših starih pevcev? Kdo nam bo pa takrat prepeval? Nemala krivda zadene pri tem vsekakor tudi starše, ki se vzgojo svojih otrok premalo brigajo. Zakaj pa pri nas ni slovenskega pevskega društva, ki bi bo vzgledu drugih pevskih društev nastopal pri domačih prireditvah, pa tudi v radio, kjer nam sedaj tako lepo pojo slovenske pesmi. Vemo, da je težko, ker nas snubijo vsemogoče politične organizacije, katerih smo pa že davno siti. Svojo kulturo hočemo razvijati brez ozira na politiko in do tega imamo tudi popolno pravico. Zato pevci na delo! Ns zaostajajmo za drugimi,, ki morajo prebresti še večje, kot bi jih morali pri nas.
Pred pustom smo imeli tudi pri nas nekaj iger in prireditev, kakršnih si pa več ne želimo. Hočemo, da se tudi pri nas ustanovi nepolitično „Prosvetno društvo" in to čim prej. Živeti in delati hočemo za narod in ne za politiko. Maše stremljenje mora biti vzgoja slovenske zavesti, ne pa slovensko zavednost izkoriščati v politične svrhe. Ni naš namen stremeti na katero koli stran neba, temveč čimprej ustaviti , ponemčevanje slovenskega naroda na Koroškem.	__________
Suha
Ker se še vsi oglašajo v naši „Koroški Kroniki", je čas. da se tudi mi enkrat o-glasimo s par vrsticami Sicer smo med vojno prestali mnogo hudega, vendar nas je večina še pri življenju. Mnogo jih je še v ujetništvu na katere težko čakamo, veliko je pa tudi takih, od katerih smo se morali za vedno posloviti.
Med nami je tudi več izseljencev. Z žalostjo, pa tudi z zadoščenjem se spominjamo tistih apriskih dni, ko so nas peljali kot stekle pse v neznane kraje. Z zadoščenjem zato, ker smo mi ostali, nacizem pa je kot nadležna mrhovina izginil s površja zemlje.
zveze, ki bi sklenile, da se. nočejo vrniti v svojo staro zvezo?
Druga točka uradnega zapisnika pravi, da bo pozvala deželna vlacja mestno občino v Celovcu, naj izprazni uradni prostor Slovenske zadružne zveze v Pavličevi ulici št. 7, kjer so bili pet in štirideset let uradni prostori slovenske posojilnice.
Zapisnik nadalje naglasa, da sta obe zvezi, nemška in slovenska mnenja, da se lahko vse slovenske posojilnice, ki niso bile združene z nemško zvezo takoj ponosno organizirajo v Slovenski zadružni zvezi. Te posojilnice so: Djekse, Kapla, Pliberk, St. Jurij na Žili, Globasnica. Kostanje, Ledenice, Bilčovs, Žvabek, St. Janž v Rožu, Smarjeta v Rožu in Hodiše. Posojilnice naj skličejo občne zbore in izvolijo nadzorništvo. Priporoča se jim, da se vključijo v Slovensko zadružno zvezo.
Izgleda pa, da to delo ne bo tako lahko. Treba bo drugače poseči vmes, če hočemo, da bo krivica popravljena, ali pa bo ireba počakati na napovedano zakonsko določbo. Med ljudmi, ki so kupovali naša posestva je nekaj poštenjakov, ki so se tem posestvom že. sami odpovedali, večina pa ne. Iz tega
odpora se bo razvilo na stotine pravd. Slovenska zveza za take pravde ni navdušfena. Vlada nam je obljubila uvedbo starega stanja in prepričani smo, da bo to tudi v najkrajšem času storila. Nemška zveza stoji na stališču, da je treba čimprej razčistiti to razmerje, mi pa smo mnenja, da ga je treba čim mirneje. Dovolj žalostno bi bilo, da bi se po tolikih letih zatiranja in krivic morali šele tožariti in pravdati za svoje.
Nadaljna točka zapisnika pravi, da je zveza „Raiffeisen" pripravljena pogajati- se s Slovensko zvezo. Toda v tej točki do sedaj še nismo videli dobre volje.
Slučaj, zaradi katerega je nesporazum, je nekaj izrednega. Tudi juristi si še niso na jasnem, so 11 pogodbe z oropanim olagorn pravno veljavne ali ne. Mi, ki nismo juristi mislimo, da so vrednote, ki so bile s silo odvzete slovenskim posestnikom in to proti vsem občeveljavnim zakonskim določbam, slovenske. Prav tako smo mnenja, da tudi občni zbori, katerih ni skliceval postavni odbor, zapisan v zadružnem registru, niso veljavne.
Prepričani smo, da bo vlada-kmalu naredila konec vsem nesporazumom in pokazala tako resno voljo, da se enkrat za vselej razčisti eno najbolj perečih vprašanj na Koroškem — slovensko gospodarstvo!
Orpiilgfffiijje posiiaessep stanu
Da jo razmerje med kapitalom in delom danes povsem napo-voljno urejeno, smo vsi trdno prepričani, pa naj kdo izpoveduje krščanski ali marksistični ali kateri drug svetovni nazor in socialno ureditev. Tudi v tem smo si edini, da je iz nevzdržnega položaja sodobnega delavstva (in sicer delavstva v najširšem pomenu besede!) treba najti izhod, ki naj bi zadovoljil po možnosti vse delovno ljudstvo. Toda glede načina, kako naj se to vprašanje reši, so mnenja deljena in se načrti razlikujejo.
Predvsem moramo takoj V začetku postaviti načelno trditev, da rešitev nikakor ne bi bila zadovoljiva, če bi delavski razred nasilno z revolucijonarnim dejanjem premagal razred podjetnikov in kapitalistov. Združitev proletarcev vseh dežel (t. j. delavskega razreda) za zmago nad buržoazijo (t. j. kapitalizmom) z uporabo nasilja, ne bi premagala kapitalizma kot takšnega, ampak bi dala kapitalizmu samo drugačno firmo. Privatni kapitalizem bi se prelevil v državnega (kolektivnega), a kapitalizem s tem ne bi bil premagan. Kajti nesporna je resnica, da je v gospodarstvu kapital nujno potreben, prav tako je tudi res, da je potrebna koncentracija (zgoščevanje) kapitala. Kapital sam po sebi ni zlo. Zlo je izkoriščanje kapitala zopsr delavstvo.
Recimo, da pride kapital iz rok buržuazi-je v roke proletariata, ali z drugo besedo: iz privatnih rok v roke države, ki jo vlada proletariat, kakor to zahteva marksistični delavski razred. Kdo more jamčiti preprostemu delavcu, da ga njegovi proletarski vodilni tovariši ne bodo izkoriščali, ko se bodo dokopali do absolutne moči in do denarnih virov? Da se diktatura proletariata ne bo spremenila v diktaturo m a d proletariatom? Denar js sveta vladar — torej tudi vladar ljudi, ki z njim upravljajo. Zmaga državnega kapitalizma nad takim zasebnim kapitalom, ki naj ga strogo nadzoruje in uravnava država,’ po našem mnenju ne more pomeniti rešitve, ker nikakor ne more jamčiti, da bi se nehalo izkoriščanje delavstva. Pomeni pa lahko še večjo odvisnost in naravnost suženjstvo pod vsemogočnim državnim velepodjetjem, ki ga ne more dejansko nihče nadzorovati in se mu ne upreti. Kjer je namreč vsemogočna sila, se stvarna demokracija neha, čeprav so je usta poina!
Nasilna zmaga delavstva nad buržoazijo torej ne pomeni rešitve: Preostane pot sporazumevanja med delodajalcem in delojemalcem pod takimi pogoji, ki izključujejo pritisk močnejšega na šibkejšega. Pri vsem pa gre končno za nekakšno prostovoljno načrtno gospodarstvo na široki podlagi.
Zanimivi so v tej zvezi načrti, ki so jih začeli uresničevati na Norveškem, torej v deželi, ki je nihče ne more šteti za „reakci-i onarho"! O tem poroča „Weltpresse" št. 75 iz leta 1946. dobesedno: „Za čemer tam (na Norveškem) stremijo, je to, da se izgradi tak ustroj, v katerem bodo sodelovali delodajalci, neodvisni producenti in delavci z namenom, da se zviša splošna delovna sposobnost in dvigne življenska raven." To hočejo doseči s tako imenovano „gospodarsko piramido". Na vrhu te piramide je „svet za gospodarsko sodelovanje", ki skrbi, da se ujemajo plače s cenami, valuta z naložbami
kapitala, kakor tudi da se prav razdeljuje material in delovne moči. Temelj piramide pa tvorijo posamezna podjetja in tvornice, v katerih sporazumno sodelujejo posamezna podjetja in tvornice, v katerih sporazumno sodelujejo posebni odbori za proizvodnjo. V takih odborih sedijo delodajalci, delavci in zastopniki države. Na koncu poročila dostavlja „Weltpresse", da se trudijo Norvežani, ki so bili že na mnogih področjih pionirji, kako bi tudi na socialnem polju orali ledino.
Reševanje socialnih in gospodarskih problemov na Norveškem se začuda približuje načrtu, ki ga je razvil o tem vprašanju papež Pij XI."leta 1931. v svetovnoznani okrožnici „Quadragesimo anno" (Ob štiridesetletnici: namreč-prve socialne papeške okrožnice, ki jo je izdal Leon XIII. pod naslovom „Rerum novarum" leta 1891.). Ne sme se prezreti, da ima na Norveškem moč v rokah delavska stranka, ki prav gotovo ni papeška! A moč idej ne pozna meja med verami in narodi.
Okrožnica Gu. a. ima tako močna in jasna načela, da preko njih ne more nihče, ki mu je resnično na tem, da se človeška družba prav uredi. Predvideva ureditev družbe na stanovski podlagi, ki je edina naravna osnova gospodarskega in socialnega sodelovanja med ljudmi. Torej se naše stališče o organizaciji gospodarstva na gospodarskih stanovih sklada z načeli imenovane okrožnice.
Osnovno načelo je sporazum med delavcem in delodajalcem, med delom in kapitalom. To pa na načelu paritete, t. j. enako močnih zastopstev, in na načelu soglasja^ ne pa preglasovanja. Najnižja enota tako organiziranih stanov so zastopstva delavcev in podjetnikov v posameznih večjih obratih, oziroma v občinah (n. pr. za kmečka zastopstva). Višje enote so po okrajih, ša višje so pa korporacije. Korporacije predstavljajo osrednje zastopstvo ’ delodajalcev in delojemalcev določene poklicne in delovne skupine, v okviru nekega Stanu. Tako ima recimo kmečki stan lahko več korporacij: kmetijsko-poijedelsko, gozdarsko, vrtnarsko in morda še katero. Trgovski stan ima recimo: manufakturno, živilsko, galanterijsko itd. korporacijo. Vsa vprašanja med delodajalcem in delojemalcem se rešujejo po načelu: kar manjša enota lahko zadovoljivo reši, naj ne rešuje višja, še manj najvišja. Sele če se v prvi instanci ne doseže soglasje, se zadeva odstopi višji enoti, ki obravnava probleme z večjo nepristranostjo in večjo avtoriteto. V korporacijah se rešujejo že splošno veljavni okvirni problemi za celotno skupino gospodarstva, ki jo tista korporacija predstavlja.
Vse korporacije istega stanu tvorijo stan kot naravno produkcijsko-kulturno skupnost ljudi sorodnega dela, mišljenja, hotenja in kulturne delavnost. Stanovskemu zastopstvu delodajalcev in delojemalcev so v glavnem pridržana vprašanja in spori, ki nastajajo med posameznimi korporacijami istega stanu, in pa takšni spori v korporaciji sami, ki jih korporacijski zastopniki ne morejo sporazumno rešiti. Stanovsko zastopstvo je najvišji prestavnik celokupnega stanu in zastopa Stan v stanovski zbornici, oziroma bolj prav: zbornici stanov. Zbornica stanov
7 v.	7'7
je najvišji gospodarski činitelj kakega na> roda. O njej bomo spregovorili nekaj še prihodnjič.
Danes moramo, preden zaključimo naše razmišljanje o organizaciji posameznega stanu, povdariti še eno važno načelo. Vsa zastopstva bodisi delodajalcev, bodisi delojemalcev od najnižjih do najvišjih enot so izvoljena po čistih demokratičnih načelih. Volilnega sistema tu ne moremo obravnavati; možni so tudi različni sistemi. Glavno je, da pride do veljave zares prava večinska volja prizadetih volilcev, kadar gre odločati, kdo naj uživa zaupanje kot njihov zastopnik.
O notranji organizaciji posameznega sta. nü bi bilo treba še marsikaj povedati, mnoge stvari še razjasniti. Toda na tem mestu za to ni prostora. Tu nam gre le, da seznanimo svoje bralce z osnovnimi načeli stanovske ureditve družbe.
št. Lipš
Ni prav, če mislite, da nas je leto-s zim« vzela, ker se še nispio nič oglasil!.. Nikakor ne, saj je bila letos tako kratka in mila, da take še pomnimo ne. Pa tudi izumrli nismo. To že vi veste pri vaši upravi, ki nam sedaj redno pošilja „Kroniko". In ker se od časa do časa vedno kdo oglasi v'listu in misli, da je že zadnji, se bomo p« še mi tako, da mu bomo strah zadnjega odvzeli. Mi smo se držali pač našega starega pregovora, ki pravi: Mi bomo pa po veliki noči, ko bomo bolj pri moči.
Postni čas smo srečno prestali. Imeli smo tridnevno duhovno obnovo, ki je bila po teh letih vojne zelo potrebna. Gospod župnik Srienc so nam dobili zelo dobrega pridigarja, ki nas je vse privabil, v cerkev. Upamo, da bodo njegove besede obrodil^ tudi pri nas obilen sad. Praznike smo preživeli lepo po naši stari navadi. Lepo je bilo pogledati na veliko soboto zvečer in n« veliko nedeljo po lepi Podjunski dolini, po kateri je kar mrgolelo kresov. Prav posebno nas je razveselila na veliko soboto vest, d« so se trije farani vrnili domov in so z nami praznovali najlepši praznik. Tudi plesati smo že pridno pričeli na veliki ponedeljek. Se pač premalo zavedamo, v kakšnih časih živimo. Tudi podplatov za ples ni škoda, pa čeprav jih kupiš na črni borzi. Smo pač neumni.
Tch nUttutej
Rešitev naloge Iz prejšnje lekcije
Nek mož stopi v prodajalno in reče: Želim rdečo ovratnico Vaš klobuk je zelo eleganten Neka elegantno oblečena mlada dam« vstopi
On se vedno pridno uči
On je pazljivo napisal svoje pismo
Ali poznate to vas?
Napravili bomo majhen sprehod Kje je policija?
Kdo stanuje v tej hiši?
Kje stanuje gospod Walker?
In a few minutes we shall be in Klagenfurt
Here is my address
I live in the city, Mozart Street 12/3
We must pass through the forest
This hill is rather steep
It was a very niče outing but I am tlred
What shall we do now?
Yesterday I was here Where do you live?
Is your sister at home?
She is not in now
Trpna oblika gfagola (-ing).
Če se vrši kakšno dejanje v trenutku, ko govorimo in traja dalje, tedaj se poslužimo trpne öblike glagola. To obliko pa uporab-jamo tudi pri drugih časih, kadar hočemo označiti kakšno dejanje, ki traja še naprej, ko nastopi že drugo dejanje.
Primeri:
I am waiting — čakam I was lying in bed — Ležal sem v postelji Ha is selling wine — On prodaja (pravkar) vino
It was raining, when we went out — Deževalo je, ko smo šli ven
The sun is risirg — Sonce vzhaja (pravkar) He is wri’ing a letter — On piše (pravkar) neko pismo
I was writing a letter, w’hen my friend en-tered — Pisal sem pismo, ko je vstopil moj prijatelj
The boys are gclng to school. the msn ar« going to thoir ofiices — Dečki gredo v šolo, možje pa v svoje urade Tm feeliisg m urh better now — Sedaj se počutim mnogo bolje
Who is plnying with the dog? — Kdo se igrS s psom? '
What we often. Herr — Kar pogosto slišimo
Do you like this house? — Ali Vam ugaja ta hiša?
How do you like this carpet? — Kako Vana ugaja ta preproga?
Come aiong, I will show you our town — Pojdite, hočem Vam pokazati naše mesto.
Od sastopnika britanske vojaške vlade za prosveto Mr. Carlinga:
Nova uvedba slovenšč'ne, kot učnega predmeta v šolah dvojezičnega področja Koroške, je zadela v začetku na odpor vsake vrste. Bila je poizkus, da še da slovensko govoreči manjšini polna pravica poslužavait se in razvijati njeno materinščino in to v meri, kakor tega, še niso nudili nikoli po šolskih zakonih od leta 1869. Vsied tega res ni bilo presenetljivo, da so razumeli namen in značaj tega novega ukrepa na večih mestih napačno in ga rtapačho tolmačili. Prvi, ki so ndpadli ta načrt, so bili oni z velikö-nemškimi predsodki -- predsodki, ki gredo bolj glbbpko kakor pa histerična propaganda z,Vcfnjih sedem let. Za njih so koroški Slovenci manjvredna rasa „windisch" govorečih kmetov, ki ne zaslužijo nobenih kulturnih pravic. Ti, ki simpatizirajo z nacisti, skrivajo svoje rasne predsodke z ostroumnimi, toda napačnimi pedagoškimi, kakor' timi jezikoslovnimi argumenti, po katerih vAvindisch” resnično ne moramo smatrati kot samostojen jezik. Oni kažejo na to, da naj bi bilo to navadno mešano narečje, ki ga ljudje pač morda govorijo doma, katerega pa je treba pri vseh važnejših prilikah zamenjati z nemščino. Toda navdušeni pan-gsrmanisti niso bili samo proti temu. Med slovensko govorečimi prebivalci so čisto ja-, vno zastopali mnenje, da bodo , njihovi lastni otroci izgubili s .ponovno uvedbo slovenščino kot učnega jezika — izjavili so, da bi bilo nezadostno znanjb nemščine v poznejšem življenju resna zapreka.
Potem so bili tudi ljudje — katere še najdemoki trdijo, da učenje slovenščine v koroških šolah kaže na temne namere, da se pripravi pot za priključitev k Jugoslaviji. Težko je smatrati vse to za resen dokaz, kep bo obstojala prava posledica pravičnega postopanja brez dvoma pri manjšini v nasprotnem učinku. Slednjič je bil tukaj še problem učiteljstva, od katerega končno vse zavisi. Bilo je težavno najti dovolj učiteljev, ki bi jih znanje pravilne slovenščine usppsobljalo za poučevanje.
'Da bi odpomogli tej stiski, so namestili številne Jugoslovane; ampak kljub temu obstoja še vedno pomanjkanje. V začetku stvarno ni mnogo učiteljev razumelo cilja in namena te nove ureditve. Namesto da bi si predstavljali cilj v tem, da se poučuje otroka v prvih treh šolskih letih v obeh deželnih jezikih in da ga je treba privesti tako daleč, dri se nauči obeh 'jezikov, seveda tudi pravilno govoriti in pirati, je mnogo učiteljev, ki niso spoznali nič drugega kot samo enostranski pangermanistični sistem. S slovenščino so postopali kot s tujim jezikom, katerega sa moramo naučiti s pomočjo prevajanja. Drugi so poučevali otroke „windisch", ne da bi razumeli, da je njih naloga, kolikor mogoče, pomagati otrokom, da se hauče' pravilne slovenske, govorice in pisave. Delali so ravno tako, kakor da bi obravnavali pri poučevanju nemščine oblike narečja pred književno nemščino.
"Sčasoma pa se je položaj izboljšal. Učitelji so se začeli zavedati, da ni samo mogoče, ampak tudi koristno vzgajati otroke tako, da smatrajo dobro slovenščino in dobro nemščino kot svojo pravico in svojo dediščino kot koroški Slovenci. V gotovih področjih so bili otroci nemško govorečih staršev, ki' so se preteklega novembra posmehovali pri zvoku slovenskega jezika. To se ne dogaja več. Velik delež na zelo hitrem poboljšanju pogojev na dvojezičnih šolah ima nadzornik Just, ki je prišel iz Beljaka in kateremu so poverili vodstvo dvojezičnega pouka. Vedno znova je obiskoval šole in je večkrat pokazal učiteljem, ki so dvomili, ali bili manj sposobni, kako se mora vso stvar prijeti. Opazovati ga v razredu pri pouku slovenščine, kjer je slovensko govoreča manjšina morda zelo majhna, je zelo zanimivo. Potem imamo še tukaj nadzornika Maklina iz Velikovca, Ta energični učitelj ni čakal da bi se vse šole v njegovem okrožju resnično potrudile s poukom po novem načrtu in dosegel je omembe vredne uspehe. Ker je sam imel nalogo poučevati slovenščino, se je posveti! posebnemu študiju dvojezičnega poučevanja. Opazoval je metode v deželi Baskov in upa, "kakor hitro mogoče obiskati Švico, da vidi iz prve'roke, kako so dosegle šole v tej deželi tako ođ-hčne uspehe v dvojezičnem ali celo tro-jezičnom poučevanju.
Preteklega decembra so bile v velikov-škem okraju takozvane' šolske stavke, katere so organizirali pangermanisti in nacistični prijatelji. 2e do leta 19'j6. so postale te nepojmljive in precej smešne.
Samo po sebi razumljivo, je bila Izdaja '•iiumimmiimiiiiiiimiiimniiiiiiiimiMiiiimtiiiniimiiimiiiniiniiH VAŽNO OPOZORILO
Vsi, ki so od Slovenske sekcije PWB pre-JsU radioaparat?, naj čimprej pošljejo svoj 'očen naslov in številko radijskega aparata, da jim bomo lahko poslali potrebna potrdila.
Potrdila nošljite na uredništvo „Koroške kronike" (radio).
o	© ■v om
leziciMi
šolskih knjig v slovenščini eden najvažnejših faktorjev. V času, ko se knjig sploh ni moglo dobiti, so izdali dve zelo koristni deli. Najprej majhno slovensko začetnico (Prva knjiga) in malo pozneje metodične smernice (Mi otroci), katere se poslužujejo ne samo v višjih razredih osnovnih šol, marveč tudi v meščanski in srednji šoli. Kljub nekaterim težkočam so razdelili to knjigo v začetku aprila.
Kaj je bilo dosadaj doseženo in kaj se še lahko doseže? V 77. šolah izvajafo-nakazani dvojezični pouk; v nekaterih bolje kot v drugih. Celotno število vseh v ukazu od lanskega oktobra navedenih šol znaša 82. Med temi pa so bili kraji kakor Vrba in Otok, kjer so slovensko govoreči maloštevilnejši. Malo jih je bilo ,ki so verjeli lanske jeseni, da bo mogoče zopet uvesti slovenščino v 94'.« teh šol. Slovenščino poučujejo tudi še v meščanskih šolah'. Ona je drugi moderni jezik na realki v Celovcu, na realni gimnaziji v St. Paulu, Celovcu in Beljaku. Kakšen občudovanja vreden napredek kaže to po 75 letih nemškega prevzetja!
Če še kdo dvomi o tem, da je bila vpeljana slovenščina na šolah kot materinščina manjšine in dobila svoje polne pravice' in svoboščine ,nai obišče osnovne šole v Kotna Stri vasi, Ločah, Velikovcu in Železni ka-
plj. V Velikovcu presega delež Slovencev komaj 15"'/, toda polovica pouka se vrši v slovenščini: Res je. da sta v Železni kapi) dve učni moči. ki ne znata slovensko, al; trije učitelji znajo poučevati dvojezično; med njimi Marija Grašanovič (Jugoslovanka), ki zagotavljajo 50 odstotni slovanski pouk v' vseh razredih.
Kgj bo prinesla bodočnost? Sedaj ko so prejšnji predsodki odpadli, je pot odprta za polno priznanje pravic slovenske manjšine in polno izvedbo ukaza o poučevanju v ob:h jezikih.
Samo še ena točka je odprta — dobro kvalificirani učitelji, ki ravno tako dobro razumejo duh kakor črke novega reda. Kje naj. jih najdemo? Odgovor laži pri učiteljišču, kjer ni nič manj kakor 82 gojencev izvolilo slovenščino. Oni stoje pod okriljem g. Justa in, boljšega mentorja ne moremo najti. Ce bodo odklonjeni pangermanistični predsodki in pretirane bojazni pred jugoslovansko agresijo kot nesmisel, kar v resnici tudi so, potem ne bo nobenega povoda več za bojazen, da manjšina na Koroškem ne bi imela uspeha, pri pridobitvi kulturnih pravic, katere so ji tako dolgo branili, in da bo kot logična posledica tam zavladal mir, kjer sta vladala preje stalno nezaupanje in grožnje z vojno.	*
Bilo jo. brezvetrno, pomladansko popoldne; nad mestom je .migljala bieščavica sonca in odsevov, Ljudje so se leno prerivali po ozkih ulicah, nekateri so posedeva!! po parkih z zelenečim drevjčm. Zemlja še je zdela narahlo vzhajana, kipeča, pričakujoča,1 Cingljanje obstajajočih voz cestne železnice se je v breztaktnem ritmu družilo s topotom korakov in tujih besedi. Janez je stal na pločniku priklopnega voza, udobno uprt v vzboklino nizke, žvenketajoče ograje in se zamišljen oziral po izginevajočih izložbah. Na velikem trgu je izstopil; prerij se je skozi gnečo .čakalcev h kiosku in ze ogledoval po pročeljih mestnih hiš. V hrbet se mu je uprlo sonce. Potem je opazil svojo dolgo senco, kako čeznjo drva kolesa vozil. Zaskelelo ga je v zobeh, ko je poslušal škripanje železja in bilo mu je, kakor bi 'se začel vračati pomini oddaljene težave. Pa ni premišljal dalje, obrnil se je soneti v obraz, sa na daleč izognil avtomobilu in vzel pot pod noge. Počasi, s trudno hojo je korakal navkreber. Vrh hriba je sedel na gladko klop in se globoko oddahnil. Hladan ■vetrc ga je oplazil; z roko si je popravit lase in naslonil glavo na ukrivljeno železo. Pred njim se je razprostiralo mesto, svotlo in prostorno, poprek hriba so se ločile razprte rebri nasičene zelenine. Nebo je bilo svileno; na obzorju,i nad oddaljenimi gorami so v nakodranem redu stali beli, svetli kosmiči.
Zdelo se mu je, da je praznik in je zatisnil oči. Tuje, neskončno tuje jo bilo to praznovanje. Ali ne, ta lagodnost v zraku, bistre daljave in jasna neskončnost, pomlad tu in tam, povsod. Komu naj potoži, kaj leži mračnega čez to nebeško sproščenost? Posmeh bi žel in ne sočutja. Ali res ni duš, ki trpe in sočustvujejo? Ali niso vse umrle? Ce niso, še trpe in se bore z malovrednim življenjem, medtem, ko se smeje sonce ;n se rodi novo žiVljenje.
Nenadoma mu je prišlo, da ni morda obletnica. Ni še minilo toliko, kar se potika okrog.
Petem je s silo zatisnil oči, mehki pomladi navkljub. A zaspal ni. Nerad je le gledal to tuje razkošje, kakor bi bilo krivično, da tej negostoljubni zemlji sije prav tisto sonce, kakor na Gorjanskem in v Repški dolini O, ko bi mogel pogledati tjakaj, za trenotek samo! Kaj vse bi videl, ali ne? Odleglo bi mu za dolgo, za večno morda ... Ali mogoče ne? Bi mu ne bilo huje, kakor zdaj, ko ima samo slutnjo. Mar ne bi videl strašneje in občutil krivičneje, vnebovpijoče? . .. Rdeče morda, krvavo.
Globoko je vzdihnil; v notranjosti je za-grglalo, kakor bi se bila trgala pljuča. S kakšno pravico, po katerih postavak preganjajo hlapci z gruntov gospodarje?
— Ne! je zakričal v mislih in slišal samega sebe. Po beli, posuti poti je prihajala mlada, gosposka ženska v črnem, zeleno-obrofoljem klobuku, V rokah je svaljkljala nekaj vrtnih cvetov; njena hoja je razodevala ošabnost. V Janezu se je krokotaio. Za las je manjkalo, pa bi bil bruhnil bes**do. Ustrašil se je samega sebe in svoje predrzne sodbe :ozrl se je, če morda ne stoji za njim nekdo, ki bi mu krojil misli ali besede. Gosposko dekle se je odzibalo naprej, počasi in oblastno, vštric mladega grma se je ustavi'a in si nataknila zelene naočnike.
Polagoma je pojemalo v njem; še se je oglašalo, kakor daljnje poletno grmenje. Na-posled je utihnilo,- Janez se je umiril. Ko bi imel nekoga za tolažbo! Lahko bi bil, Andrej, Bog mu daj dobro; padel je.
Tons in Ludvik sta umrla za žico. Morda ju je požrlo morje? Ali morda ne šakali? Ej smrt je kosila tedaj, smrt, ta bela botra z votlimi očmi in potlačenim nosom! Nazadnje je vzela še očeta, kakor bi ne bil verjel. Se do zadnjega je upal; pa kdo sicer u.e upa do zadnjega? Obupanci dolgo ne žive. Žalost ga je bila ugonobila. Kdo more kar tako pozabiti tri .sinova, tri lastne otroke. In kakršni so bili! Cvet Gorjanove domačije. Nič čudnega, če ga je spodkopalo. Prene-katerikrat se spomni, kako jo govoril.
— Žalosten sem, je dejal, štiri vas imam, pa vendar nimam komu zapisati. Zdaj se kesam, ker sem vas pustil od doma. Prerad sem vas irriel, zadnjo kravo v hlevu b; bil zastavil za vaše želje Pa nisem prav ravnal. Zdaj se mi zdi, da bi bilo bolje, čč bi vas priklenil vse štiri, enega na Kraj. drugega v Lukovico, enega v boršt in zadnjega bi pustil v- hlevu pri živini. Morda bi se bil tako vsaj eden zaljubil v zemljo, zarinil bi se vanjo, kakor jaz tedaj, ko sem se vrnil iz Amerike.
Tedaj niso razumeli očetovih tožb; Janez in Andrej sta bila v šolah, onadva pa, v tovarni. Na Gorjanskem pa so delali hlapci in taberniki, dninarji in otroci Danes natanko razume očeta, danes, ko je že zdavnaj prekasno. Sedaj, ko ima hlapec na gruntu prvo besedo in zaničuje mater, kakor prite-peno deklo.	»
O, kaj mu je bilo takrat, da se je dal pregovoriti? Le čemu si je dal dopovedati, naj gre? Stopil bi bil na sleherno ped in na bi pustil mešetarjem in ne hlapcem, da bi lazili po krvavo zasluženi zemlji. S koso bi stal in z zastavljenim plugom, pa naj bi se bi! kdo prikazal!
Pa če je mati hotela tako!
V nedeljo zvečer je bilo,- v peči ni bilo toplega plamena. Na mizi, po otrdeli južini so nemarno lazile prve muhe in glasno vztrepetavale s krili; mati in on se nista dotaknila jedi. V sobi je plaval-spomin očeta in sinov; skozi okna je lezla noč. Slike rajnih, ki jih je mati slednji dan zaljšaia s cvetjem in jim prižigala svečke ob večerni molitvi, so. se pogreznile v temo. Vendar jih je videi, močne in žive, te Gorjape, ki ;ih je bil strl čas in jih ni več. Sama sfa ostala z materjo. Ona je sedela pri peči. Ce bi bilo svetlo, bi ji videl objokano lice in zverižen molek okrog suhih prstov. Janez je sedel na 'postelji; vedel je, da sta oba hlapca pri živini; kolneta iz navade in se posmehuieta. Morda se zgovarjata, čigava bo Lukovka in kdo od obeh bo dobil za Krajem? Prižigata cigarete in mislita na večer, na noč, ko bo tgkio vino od miz. Ha, le naj teče to vino, ki je ustvarjeno za gospodarje in kulake, za berače in gospodo,. Plačalo se bo pa z gorjanskim denarjem, he, doslej smo mi plačevali! Ni Gorjan študiral sinov, ampak smo jih študirali mi, mi ki smo pustili pol življenja v zemlji, pa nam niso izplačali zaslužka po naših postavah ... Mi, mi.
Janez je natanko slišal, kako se tolčejo po prsih ... še malo., pa bodo prišli In pokazali z oblastno roko, ki nikoli ni ukazovala: Ven! Ven, tirani! — In bodo mislili, da je'prav, kar delajo. Kdo bi jim dopovedal, kdo ustavil vihar? Janez je čutil, kako prihaja ura hlapcev in se je pridušil. Izza peči je prihajalo, kakor bi se nekdo boril z življenjem. Mati je ihtela.
— Ne žali sin! Kaj hočeš. Trije so onkraj, pojdi vsaj ti in se reši. Jaz ne bom več dolgo. — Droban jok se je razlezel po temi; prav vanj je dahnil. Janez je doživel grenko spoznanje. Kletev je utihnila. Neznansko se
mu je zasmilila. Čutil je kako pojema)© utripi in gre k vragu grunt In zemlja rootči. Ne vrača ljubezen tistim, ki ja no ljubijo. ■Zanje je tuja plan. ki jo je Bog ustvaril zalo, da teko po njej ceste v daljna, tuja mesta.
Tisti - večer je Janez spozna), tisto, kar je Gorjan zaman upal. Misli so se šle zorela-jat za Kraj in v boršt ;med redmi so hodile, ustavile so se med bilkami v zeioni ozimini in se pogovarials. Prosile so odpuščanja. Zdaj bi ostal .pustil bi knjige in ničevo ii-> lozofijo in bi začsl od kraja, pri zemlji.
A moram proč moram,
Zunaj so škripali težki vozovi. Janez ja stopil k oknu; slišal je, kako pokajo biči in se napenjajo trudne živali Voz z.a vozom-s» je vrstil,; neskončno dolga vrsta jih je bilo, polnih; na vrečah in zabojih so sedeli otroci in žene; moški so šli poleg in kadili. Zdelo se mu je. da gleda romarje.in da sliši Marijino pesem. Odprl je okno in vprašal.
— Kam ljudje, otroci?
Molčali so; še ozrl se ni nobeden. Škripalo je dalje; voz za vozom. Pri zadnjem je še enkrat vprašal; Kam?_Majhen človek je sedel na suri;. Janez ga je spozna! za berača Odtod! je zakričal z ženskim glasom in zamahnil s palico čez goro. Potem so izginili na ovinku.
Drugo jutro mu je z sva zal a culo in ga pospremila do cerkve; za lipo mu je še nekaj zašepetala. Potem ga jo pokrižala in svetla, •prozorna solza ji je krnila čez lice. Pojdi sin v imenu božjem.
In sta šla narazen. Sonce ga je spremilo na prašni cesti; bregovi so biii težki od cvetja in rasti, v modrem zraku je popeval škrjanec. Janez je hodil trudno in težko; za vse na svetu rad .bi pogledal po polju, poslovil bi se od njiv ,od trav in od žita, še plevelu bi dejal besedo v slovo, pa se ni upal. Mar ne bi videl hlapcev, razkoračenih v detelji, z zavistnim, privoščljivim pogledom? — Menda je vse na svetu usojeno, tudi ta dan, ta'ura, to bridko slovo. Na hribu je stalo zapuščeno znamenje.
-Ir
Sonce se je bilo žs nagnilo na zapad, ko Se je vrnil iz preteklosti Ozrl se jo po bledih sencah in ugledal tisto žensko. Spogledala s'a se. Spoznal je, da je že stara, priletna. Bogve, kod je dobila take mladostne lase? Kje neki so ji ugladili zgrbančeno kožo in kje naredili zobe? Umaknila je pogled, kakor bi se bala, da bi jo -spoznal Za zelenim trakom se ji je zagugai šop zvezanih ščetin. Iz torbice je vzela ofjledalo in se na-šobila vanj; potem ga je brž vtaknila nazaj. Menda je je bilo same sebe sram. Nato je vstala; ošabno so se ji potresle -podložene rame Se enkrat je zapičila oči vanj in molče odšla po stopnicah navzdoi.
Janez je vedel, odkod to sovraštvo. Ali mu ■ mar niso očitale njene oči, da ji odžira kemije, ko jih ima vendar še sama premalo? Ds ta borni, majhni beli kruhek>ki ga je toliko pridelala Gorjanc vina ob dobri letni povrh, za siromake, tega mu očita.
— Doma j)>a je kašča še pri moči. In če ni! Zemlja bo rodila. Zemlja, ki jo ljubiš, redi, daje. In on je z njo. Z njo je vse dni, kar je odšel. Zato mora k njej, vanjo. Mora, če ne, ga uniči tujina.
— Pa vendar ne misliš že sedaj nazaj.
— Odkod ta gias? Privzgojili so ga, glas skupnosti, košček vesti morda? A zemlja kliče močneje, vabi s pesmijo in cvetjem, vabi z zvonovi in, z dobrotnimi rokami. Vi je menda ne razumele, ne saj je ne morete razumeti, pa tudi. če je bil kdo med vami poljedelski minister, mar menite, da jo on razume? Zemlje ne, nikoli in tistih ne, ki so iz nje. Eno samo spoznanje je potrebno za to in tega niste doživeli. Zadnja ničvredna spletka je pomenila več, kakor ajdov snop. Poslušajte,čenče še naprej, jaz bom zemljo!
— Szbi pljuješ v skledo in hlapcem boš da] prav, ha, ki si jih klel, ko so se vsedli na grunt! — In zopet: Ali nimaš nič vere?
Vstal je In udušil to vsiljivo, kljubovalno kljuvanje.
— Vere da nimam? Brez te ne morem. Zastran te vseeno lahko grem. Hlapcem pa že pokažem, Ce ne bo.šio tako, bo šlo drugače. Logika zemlje in njene ljubezni je kratka in 'jasna. Ce je usojeno da končam kakor vsi Gorjani, oče in bratje, ne morem nič zato. Imel bom zavest, da bom ležal na svojem, in mi ne bo imel kdo česa očitati. — Spomnil se je na ženščino z zelenim trakom.
Cez dva dni je šel. Nobenemu ni povedal, ali po cesti ali z vlakom ali po gozdni stezi.
Rinkole
V dobri slovenski družini so pred kratkim slavili vesel dogodek. Pri Sadjaku (po domače Klančnik) so krstili sedemnajstega otroka. Sedaj je pri hiši 8 fantov in 7 deklet. Dva sta umrla. Kaj takega je gotovo redek primer. Prav veselo je, če prideš v hišo in vidiš, kakšen red in sloga vladata v družini, čeprav je hiša polna malega živžava. Koncem meseca se bo poročila najstarejša hčerka. Starši je nič radi ne dajo od doma. Če je kruha za druge, ga bo tudi za njo, menijo. Pa kaj hočejo. Pot človeka je pač takšna, da vodi iz domače hiš» v svet.
Skrb
Težka si za moje trudne rame, kakor .kamen vanje se zajedal, v čelo mi globoke brazde režel, srepo me in neprijazno gledaš.
Kakor trnje tvoj pogled me zbada, sekaš rane, strupa vanje vlival, še ponoči v sanjah ne miruješ in podnevi nikdar ne počivaš.
Slikaš mi strahove in pošasti ter odpiraš brezna in prepade, kakor senca za menoj se plaziš in odganjaš mir in sladke nade.
Rad bi vedel, kdaj bo vendar prosta tvojih muk življenja kratka doba? — Če ne prej, tedaj pa prav gotovo, ko omahnem v hladno senco groba...
Limbarski.
Glive cepljivke
(Nadaljevanje in konec.)
Glive cepljivke, naši sovražniki
Poleg koristnih gliv cepljivk, so tudi glive cepljivke, ki so človeškemu zdravju in imetju kvarne, ker deloma uničujejo njegova' ■živila, povzročajo razne nalezljive bolezni bodisi pri človeku kakor pri živini. Prav< glive cepljivke, kot bakterije kisovke, nam proti naši volji kisajo mleko in vino, pa tudi druge napravljajo slično škodo. Cesto je škoda, ki jo povzročajo, velika. Se težja pa je, če se lotijo našega zdravja. Naša dolžnost je storiti vse, da se proti njihovemu pogubonosnemu vplivu zavarujemo.
Rekli smo že, da se glive cepljivke razširjajo in uspevajo le, kjer najdejo ugodne okoliščine, zadosti vlage in toplote. Če jim te pogoje odvzamemo, se ne naselijo, oziroma ne razširijo. Nekdaj so ljudje delali po izkustvih, danes pa nam v tem boju pomaga tehnika. Včasih so živila sušili, ker so vedeli ,da se suha lažje ohranijo nego vlažna; sušili so ne le sadje, temveč tudi ribe in meso. Dandanes pa imamo že suhe hranilne snovi, kot mlečni prah (mleko brizgajo na vroče valje, da se hitro posuši); dragocene suhe beljakovine, ki nadomeščajo v pecivu jajca in jih dobijo iz živalske kivi in rib.
2e stari so vedeli, da se živila ohranijo, če jih shranjujemo v hladnih krajih, zato so skrbeli za hladno in zračno klet; fiesto so hladili kleti z ledom. Dandanes imamo v večjih.mestih posebne ledenice; v njih hranimo meso in druga živila, ki bi se sicer lahko pokvarila. Nekatera živila, kot sadje, pa so že po naravi bolj ali manj zavarovana proti okvari po glivah, da je le kožica, ki jih pokriva, cela.
Mnoga hranila ohranimo pred glivami tako, da*jih „zastrupimo” s strupi ki so zanje sicer pogubni, ne pa za nas; n. pr. s soljo ali sladkorjem, močnim kisom in plini lesnega dima. Najuspešnejše sredstvo pa je vkuhavanj e. Tako jih steriliziramo, to je, uničimo v njih morebitne kali gliv cepljivk in jih tako ohranimo. Tako vkuhavamo n. pr. razna živila v pločevinaste ali steklene posode, ki jih neprodušno zapremo. Mleko in sadne šoke le za hip nujno segre jemo ali kot pravimo pasteriziramo, ker bi s kuhanjem izgubili na vrednosti. Sode pa navadno žveplamo; s tem uničimo kali.
Drugače pa je z bolezenskimi glivami cepljivkami, proti katerim se ljudje dolga stoletja niso znali boriti. Dolgo niso vedeli kdo povzroča bolezni, ki so uničevale mesta in deželo. Dandanes je drugače; zdravniki poznajo povzročitelje večine bolezni, zato morejo preprečiti njih razširjanje. Najprej bolnika ločijo (izolirajo) od zdravih; ko ozdravi, ga preiščejo in ugotovijo, ima li v sebi še kali bolezni ali ne; kraje, kjer je prebival, predmete s katerimi je prišel v dotik, razkužijo (dezinficirajo) itd. Ker pa more tudi zdrav človek imeti v sebi povzročitelje bolezni, biti bacilonosec, se mora podvreči za nekaj časa temeljitemu opazovanju.
Zdravnik sam pa tudi ukrene vse, kar more, da prepreči razširjanje bolezni s svojim orodjem ali svojimi rokami; zato razkuži orodje in sl umije roke v vodi, v kateri so razredčena razkuževalna sredstva. Rane razkuži z raznimi sredstvi, n. pr. z jodovo tinkturo ali alkoholom.
Kljub temu se ne smemo zanesti samo na ta sredstva; treba je da krepimo svoje telo, skrbimo za snago telesa, snažna in svetla ter suha stanovanja; kajti prav sončni žarki so smrt za večino povzročiteljev bolezni.
Arabski pregovor pravi:
Tri reči se nikdar ne povrnejo: Puščiea, beseda in izgubljena prilika zo dobro.
Ako je puščica sprožena, gre svojo pot dalje, da rani ali umori. Beseda, ki jo izpre-govoriš, ima še učinek — slab ali dober — ko si že ti sam nanjo pozabil. Ako si pa priložnost, da dobro delaš, ljubezen izkazuješ, zanemaril; tedaj si zastonj želiš, da bi se tisti trenutek povrnil. Kar bi lahko storil, pa nisi storil, ostane vedno nestorjeno.
Velika noč — praznik vstajenja in zmage — je za nami. Tudi vsa narava vstaja. Celo zimo je počivala pod belo odejo. Zdelo se je, da je mrtva, da je mraz uničil vse rastline in da v njih ni več življenja. Pa se je otoplilo solnce, od dne do dne sveti daljšo dobo. Po dolinah in rebrih je skopnel sneg, le še na prav visokih hribih, zlasti na severnih straneh in v zasenčju je še ostal. V prirodi skrite sile so prišle in prihajajo na dan, vsa najava se oživlja, na videz suhe in pozimi zmrzle veje se olepšujejo z nanovo pognalimi popki in zelenjem. Po livadah so zacvetele in zadišale prve cvetke in oznanile z vso odločnostjo nastop pomladi. Letos sta bili Cvetna in Velikonočna nedelja res lepi. obe, v zelenju in cvetju.
Z nastopivšo pomladjo pa so se pojavile tudi pomladne bolezni. Vsaka letna doba ima svoje bolezni, tako tudi pomlad.
Že davno je znano vsem ljudem, ne samo zdravnikom, da v marcu in aprilu primeroma zelo veliko ljudi umira. Slovenska pesem; „Gozdič je že zelen", marsikomu oznanja neveselo novico; „Pomlad že prišla bo, ko tebe na svet’ ne bo".
Zakaj pa toliko ljudi umira spomladi? Zato, ker se tekom žime njihovo telo močno oslabi radi manjšega gibanja v prosti naravi, radi pomanjkanja hrane sploh, posebno pa še sveže hrane in vitaminov, da postane manj odporno za razne bolezni.
Pomladi je navadno precej vlage radi snega in padavin. To pa povzroča revmatizem, nahod, angine, vnetje sapnika in du-šnikov. Skoraj vsakdo spomladi kašlja radi teh prehladnih bolezni. To posebno slišimo v cerkvi, zlasti ko se začne pridiga. Tedaj kašlja vse vprek. Mnogo tudi pljuvajo.
Prehladne bolezni sprožijo razne druge bolezni, med katerimi je na prvem mestu jetika ali tuberkuloza. Ta se vsako pomlad pojavlja v večjem številu, prej primeroma lahki slučaji postanejo težji, tekom zime so se pojavili novi, ki ogrožajo okolico. Jetičniki nekako nagonsko hrepene po solncu in toploti. Čim se pojavi prvo pomladno solnce, že hite ven. Na klopici pred hišo ali pred hlevom se grejejo in pote. Prihodnji dan pa je vročina višja, potenje hujše in tudi kašelj nastopa v večji meri. Par dni nato se že. začne javljati kri v pljunku. Bolezen se polagoma stopnjuje na slabše. Upadla rdeča lica žare v vročini, oči zro hrepeneče v zeleno, cvetočo in vse obetajočo prirodo. In nekega dne sredi pomladnega cvetja telo omahne, nesmrtna duša pa odhiti v večnost k svojemu Stvarniku.
Po drugi svetovni vojni se je število jetičnih zopet pomnožilo, kar ni nič čudnega. Dobro nam je vsem znano, da sta za izbruh bolezni potrebni dve stvari: okužitev in pa nagnjenost k bolezni ali dispozicija. Okužitev navadno nastopa že v zgodnji življen-ski pomladi Bolezen tli v telesu in čaka na ugodno priliko, ko bo telo slabo. Nagnjenost ali dispozicija telesa za bolezen pax se zeo, poveča z nezadostno prehrano, nemirnim življenjem itd. Če je torej v družini bolnik, ki ima sušico ali jetiko, in ki izloča dnevno s pljunkom milijarde povzročiteljev ali bacilov jetike, potem je on zelo nevaren za najbližjo okolico, zlasti za lastno družino .posebno za majhne otroke. Člani družine so radi nezadostne hrane in radi posledic vojnih grozot manj odporni, se zaradi tega lažje okužijo in tudi hitreje obolijo, še bolj pa po prestani influenci in po drugih prehladnih boleznih. Tako se jetika širi po družini naprej, gre v goste k sorodnikom, znancem in sosedom, ki bolnika obiskujejo, zato imamo kaj kmalu več primerov v dotičnem kraju.
Zdravljenje vsake jetike je dolgotrajno, navadno traja več let. Popolno ozdravljenje je redko kljub najmodernejšim zdravilom. Zato nam jetika še vedno leto za leto pobira žrtve med najboljšo mladino, žensko in moško.
Prav radi tega je potrebno, da podvzame ne samo zdravstvena oblast, ampak ml vsi, tudi vi kmetje, delavci, uradniki in obrtniki, vse mere, da se vsak primer jetike ugotovi čim prej in začne pravilno zdraviti ali pa pošlje v bolnišnico oziroma v sanatorij. S tem še ni opravljena naša dolžnost. Potrebno je dalje zaščititi ostale člane družine pred jetiko. Zdravnik mora najprej vse pregledati (tudi z rentgenom), da ugotovi, ali so zdravi ali pa že tudi pri njih začenja jetika svoje razdorno delovanje Tako najdene bolnike je treba čimprej primerno zdraviti. Najboljša zaščita za ostale zdrave osebe je krepitev telesa, dobra izdatna hrana s potrebnimi vitamini, gibanje na prostem, stalno, ne pretežko delo, suho, solnčno in pro-Storno stanovanje.
Še enkrat vas vabim vse: Pomagajte najti zdravniku izvor bolezni — bolnika s tuberkulozo — ne skrivajte takih bolnikov, pa bo poiem zdravnik velika lažje pomagal ostalim, da bodo dovolj zaščiteni proti jetiki.
Pomladi jo kaj česta tudi pljučnica.
Mi vsi stalno nosimo s seboj v naših dihalih povzročitelje pljučnice ali pneumokoke, katerim pa zdravo telo ne pusti razviti bolezni. Čim pa telo radi preslanih bolezni ali radi pomanjkanja hrane ostane manj odporno, zboli. Kaj lahko se to zgodi po naporni poti v hrib, in po postajanju na prostem, na vetru, po kopanju, po živahni igri. Ud. Bolezen se začne z mrzlico, tresenjem in visoko vročino,, bolečinami v prsnem košu, navadno s suhim kašljem. Vname se večinoma cela stran pljuč. Vročina traja 6 do 9 dni, nakar pade med močnim potenjem v nekaj urah kritično na normalo. Med boleznijo večkrat opeša srce.
Pljučnica nastopa fiesto tudi po preslanih drugih boleznih: po oslovskem kašlju: hripi, ošpicah, itd. Ta pljučnica navadno ni nič lažja in večkrat celo dolgotrajnejša, ker se sprehaja po pljučih.
Pljučnica je vedno resna bolezen, vsled katere umrjejo letno mnogi tisoči. V nekaterih deželah, kjer so s pravilnimi protiukrepi znižali umrljivost za jetiko, je stopila umrljivost radi pljučnice na prvo mesto. V vsakem slučaju suma na pljučnico je potrebno poklicati zdravnika, ki s pomočjo novih uspešnih zdravil v mnogih primerih lahko pljučnico zaustavi ali pa vsaj zniža umrljivost zanjo.
Po pljučnici ali tudi brez nje se pomladi fiesto vname rebrna mrena na eni ali drugi strani. Navadno jo spremljajo hude bolečine na bolni strani prsnega koša obenem s povišano toploto. Ta bolezen je vedno dolgotrajna. Vsekakor je potrebno zdravljenje pod nadzorom zdravnika v bolnišnici ali doma, posebno še radi rentgenološke preiskave.	1
Letošnja pomlad je imela do sedaj primeroma malo padavin. Krasni solnčni dnevi se vrstijo drug za drugim. V takih pomladih, tako tudi letos kaj rada nastopa h r i p a ali influenca lažje ali težje oblike. Prej popolnoma zdravi ljudje nenadoma obole z znaki glavobola, povišano toploto do 40° C, bljuvanja, bolečin v trebuhu in udih. Tu in tam spremlja bolezen suh, daveč kašelj. Bolezen traja 2 do S dni, nato večinoma izgine. V kratkem razdobju prebole hripo skoraj vsi člani družine. V vseh primerih težje oblike te bolezni je potreben zdravnik, da bolezen skrajša in da prepreči kompli-
Bila je dobra sadna letina in na Ovsišju so pridelali mnogo mošta in nakuhali žganja za prodajo. Kupcev pa ni bilo, ker je bilo dovolj pijače v vsakem kraju. Le malokomu se je posrečilo najti dobrega odjemalca.
Med temi redkimi je bil tudi Marušnik, ki je našel v neki bolj oddaljeni vasi krčmarja, s katerim sta se pogodila za sodček žganja. Prinesti pa mu ga mora zvečer, ko se bo stemnilo, za kar je imel krčmar pač posebne razloge.
Marušnik je storil, kot mu je bilo naročeno. Pozno nekega večera je napolnil sodček z dišečo tekočino, ga postavil v koš in zadel na hrbet. Pot je bila dolga in breme se mu je zajedalo v rame. Komaj je čakal, da ga je odložil ih obrisal debele znojne kaplje.
„Zdaj pa pij in zagrizni." Krčmar mu je postregel z večerjo in s pristno kapljico, katero je imel le za boljše goste.
Marušnik je jedel in zalival/ „Pa še en liter", je rekel, ko ga je izpraznil. „Bom jaz plačal"
Pili so, kar jih je bilo v gostilni na račun ponosnega seljaka. Pivci so prihajali in odhajali; naposled se je spomnil tudi Marušnik, da bo treba odriniti proti domu. Krčmar mu je pomagal zadeti koš s praznim sodčkom. Voščil mu je srečno pot, vedoč, da ga ima že precej pod klobukom.
„Sicer sem nekoliko pijan, ampak še enkrat bolj pa nisem", je mrmral odhajaje ter se jezil na kamen, ob katerem se je bil spotaknil nekje na robu ceste. Zdaj pa zdaj je zadel ob drevo, togoten, zakaj sadijo drevesa na takih krajih. Hvaležen je bil, da hodi sam in pa da je tema, ker ga nihče ne more opazovati.
„Toda." — Možak je postal ih vlekel na ušesa. Ali ni čul za sabo rahle stopinje; dozdevalo se mu menda ni, kaj šele sanjalo. — „Pa vendarl" se je ponovno ustavil, zakaj koraki so se ponovili, brž ko se je bil premaknil.
„Nekdo gre za menoj”, je bil čedalje bolj prepričan. Obrnil se je nazaj, a ni mogel ničesar zapaziti. Komaj pa je prestopil, že so se stopinje ponovile.
Mahoma se je iztreznil ter se pobožno prekrižal. Zazeblo ga je po vsem telesu in da bi se ogrel, je pospešil korake. Pa tudi stopinje za njim so se podvojile.
„Nekdo me zasleduje”, je prestrašen ugotovil. „Oropati me hoče, vč, da sem prodal
kacije. V vsakem primeru pa naj bolnik ostane v postelji, naj uživa razne potilne čaje in zdravila proti vročini ter naj ne hodi okrog ,okuževat druge in sebi v škodo radi poslabšanja bolezni.
Spomladi se jako rada javljajo razna obolenja v goltu ali angine. Ena ali obe nebnici postaneta rdeči in boleči. Tu in tam se pokrijeta z drobnimi belimi lisami .večinoma tudi otečejo podčeljustne bezgavke. V vsakem slučaju angine pri otrocih pokličite zdravnika, da ugotovi, ali ne gre za nevarnejšo bolezen: davico ali škrlatino. Za zdravljenje pa uporabljajte žajbljev čaj, ki je za grgranje pri anginah zelo uspešen.
Tudi večmesečno pomanjkanje sveže hrane tekom zime povzroča kaj rado pri mnogih ljudeh razne težave radi premajhne količine vitaminov. Predvsem rade krvavijo dlesni ter se kvarijo zobje radi pomanjkanja vitamina C. Malim otrokom pa pomanjkanje vitamina D zlasti v obliki ribjega olja povzroča mnogokrat angleško bolezen ali rihitis. V marsikakem kraju pa ljudje v mraku ne vidijo radi pomanjkanja vitamina A.
Vse te bolezni najbolje preprečuje in zdravi zelenjava v razni obliki, zato je naloga merodajnih oblasti poskrbeti za čim boljšo preskrbo prebivalstva z zelenjavo.
Še razne druge boezni nastopajo pomladi, pa naj bo dovolj. Ne govorimo samo o bolnikih, ampak tudi za zdrave!
Pozimi.se je telo marsikomu malo polenilo ali vsaj izgubilo nekaj sile. Marsikdo ni toliko skrbeh za telesno čistočo kot bi moral. Zato pa to pomladi nadoknadimo. Vsak človek mora skrbeti za osebno higi-jeno: redno umivanje obraza, glave, prsnega koša, rok, nog ali celega telesa, redno čiščenje zob nam prepreči marsikakšno bolezen. Izkoristimo vsako priliko, da se gibljemo na prostem, svežem zraku in solncu.
In končno:	Pazimo, da bo vsak iz-
med nas zaposlen z delom, ki krepi telo in dviga dušo ter dela iz vseh ljudi koristne in žaslužne člane človeške družbe. Posebno delo na polju je v sedanjem času težav s prehrano sveta dolžnost ne samo kmetskega prebivalstva ampak tudi vseh drugih, ki niso zaposleni z drugim važnim delom.
pijačo . . Napel je vse moči, in tekeli da bi ušel preganjalcu. Tudi dozdevne stopinje so se spremenile v drobno peketanje.
Možak je sopihal kakor meh ter se tresel od groze. Zdaj pa zdaj ga bo nekdo zagrabil za vrat ali udaril po glavi. Pobral mu bo denar, katerega si je tako krvavo prislužil. Vsaj živega naj bi pustil — toliko, da bi še enkrat videl ženo ih otroke.
Skrivnostni koraki so ga spremljali prav do doma. Z vso silo je potrkal in obupno poklical ženo.
„France, čemu pa razbijaš?" ga je vprašala žena plaho skozi okno.
„Odpri!" je zahteval in dostavil: „Vso pot gre nekdo za mano."
Žena mu je odprla in vzela koš raz hrbet. Tedaj. je v praznem sodčku nekaj zaropotalo.
„Vidiš, takole je bilo", se je zopet ustrašil. Takoj pa se je opogumil, zakaj na mah mu je bila jasna vsa zadeva. Tisto sumljivo peketanje, ki mu je napravilo toliko groze, je povzročal leseni zamašek. Krčmar ga ni mogel odstraniti drugače, kakor da ga je izbil v sodček.	L.
Nadzornik Grad.
Okrajni nadzornik Grad Janko je nadziral ljudsko šolo v Žvirčah nad Žužemberkom. Naročil je učitelju, naj vpraša vse učence po vrsti, pridne in lene, brihte in nerazumne. Učitelj se je držal tega navodila in vprašal tudi najmanj umsko razvitega Jakca Zupanca: „Jakec, koliko je enkrat ena?" Jakec je počasi vstal v klopi in pomišljal. Gospod nadzornik je stoječ z® učiteljem dvignil desnico in s palcem p°' kazal Jakcu, kako naj odgovori. Jakec s® je krepko odrezal: „Gospod učitelj, gospod nadzornik hoče na stran!”
Istemu nadzorniku se je v oddaljeni šoli v hribih tole primerilo:
Na enorazrednici je podučeval prileteh samec-učitelj, ki si je sam kuhal in v šolski sobi spal na slamnjači. Čez dan jo !® spravil v spodnji predal omare. V zgornjih predalih je hranil knjige, zvezke in drug® potrebščine, tudi kuhinjsko posodo. Med poukom je nadzornik odprl omaro, da pr®' gleda zvezke. Nenadoma se je zvalila slana-.njača na tla. Nadzornik vzklikne: „Kaj p® to?” Učitelj pa ni bil v zadregi in je odvrnil: „Gospod nadzornik, to rabim za g®' spodinjski poduki'^	(Drič.)
STRAH V SODČKU
*
visoki fižol ali
- Nizki iižol uspeva dobro samo v gorki zemlji. Na mrzlih tleh se ne počuti dobro, slabo zeleni, napadajo ga razne bolezni pa tudi njegovo zorenje jeseni ni zanesljivo. Na premrzlih tleh lizola raje sploh ne bomo sadili. Glede vode lizol ni ravno preveč zahteven. Ko- ozeleni, prestane dobro tudi krajše suše. Edino v času cvetenja ne sme biti vreme presuho, sicer trpijo cvetovi in ne pride do nastavka plodov. Prosta, sončna lega je najboljša za fižol; v taki legi stroki jeseni lepo dozorijo, v manj sončhih legah pridejo v poštev le ranozrele 'sorte.
Pri obdelavi moramo upoštevati, da ima nizki fižol rad rahlo zemljo. Zato zorjemo njivo šele spomladi. Gnojili bomo z umetnimi gnojili, in sicer 60 kg čistega dušika, 70 kg fosforne kisline, in 120 kg kalija na en hektar. Dušična gnojila moramo vedno dajati pred setvijo, kasnejše dodajanje zakasni zoritev. Na kisli zemlji nizki fižol slabo uspeva. — Nizki fižol sejemo oziroma sadimo sredi maja. Za en hektar potrebujemo 80 do 120 kg semena, kakršna je' pač sorta. Fižol sadimo večinoma v gnezda (kupčke) v razdalji 40 X SO cm. Z motiko napravimo male jamice, v vsako vržemo^ 5 do 6 fižolov nakar jamice zopet zasujemo tako, da so fižolova zrna kake 2 do 3 cm globoko v zemlji. Nega nizkega fižola obstoja v večkratnem okopavanju. Korenine razvije nizki fižol razmeroma zelo plitko, zato moramo vedno le bolj plitko okopavati.
Žetev ni povsod enaka. Nekateri obtrga-vajd sproti zrele stroke, ki jih takoj oluščijo ali pa fižol v strokih sušijo. Ta način je mogoče samo tam, kjer imamo obtrgati malenkostne površine. Kjer imamo več fižola, porujemo cele grme ter jih sušimo v kozolcu ali kar na njivi, če je lepo vreme. Orr.latimo ga s cepci ali z mlatilnico. Stroke, za katere ne moremo pričakovati, da bi dozoreli, potrgamo in porabimo sveže v gospodinjstvu. Ko je fižol omlačen, ga očistimo z vejalnikom, nato pa še preberemo. Pridelek nizkega fižola ha en hektar znaša 12 do 16 q.
Visoki fižol ali preklar zahteva srednjetežko zemljo, ki zadržuje v sebi dovolj vode. Lega mora biti zavarovana; v izrazito vetrbvnih legah so prekle prevečkrat prevrnjene, fižol pa poškodovan. Preklar je za hlevski gnoj zelo hvaležna rastlina, umetnih gnojil moramo pa dodajati večje količine kot pri nizkem fižolu. Na en hektar bomo pognojili z 80 kg čistega dušika, 90 kg čiste fosforne kisline in 160 kg čistega kalija. Enako kot nizki fižol tudi preklar na kisli zemlji slabo uspeva.
Njivo zorjemo po možnosti že jeseni in podorjemo tudi hlevski gnoj. Spomladi zemljo samo prerahljamo in jo pripravimo za setev. Setev oziroma saditev izvršimo sredi maja. Za en hektar potrebujemo približno 100 kg semena. Da dobijo rastline dovolj sonca in zraka, jih ne smemo saditi pregosto. Razdalja 50'do 80 X 30 do 50 cm bo približno odgovarjala potrebam visokega fižola. Vrste naj tečejo v smeri sever-jug, da so rastline obsevane od sonca enakomerno z obeh strani. V vsako gnezdo vržemo šest do osetn fižolov. Če okopava-
Koruza spada k onim rastlinam, ki jim plevel hitro škoduje, k-er se proti njegovemu razbohotenju slabo zoperstavljajo V močno zapleveljeni zemlji postanejo listi koruze rumeni, koruza zaostaja v rasti in nastavek storžev je slab. Na drugi strani pa ravno koruza nudi najugodnejše pogoje, da pridemo plevelu s primernim obdelovanjem do živega. Izkušen poljedelec bo uničil že' pred setvijo s pravočasnim brana-njem velik del plevela- Tudi po setvi, še predno koruza ozeleni lahko branamo in zatremo nadalnji plevel. Ko. se pokažejo prvi listi, moramo z brananjem prenehati. Pozneje ko koruza razvije več listov in se je že močno ukoreninila, ji brana zopet ne bo nevarna. Strojno ali ročno okopavanje in rahljanje ^zemlje pozneje nadaljuje z uni-
mo samo v eni* smeri, pazimo pri setvi na to, da . pridejo na vsako stran prekle 3 do 4 fižoli. Pri takem sajenju nam je mogoče okopavati prav do prekle, ne da bi pri tem poškodovali rastline Nega preklarja obstoji v večkratnem okopavanju, s katerim zatiramo plevel ter vzdržujemo potrebno rahlost in vlažnost zemlje. Pri popravljanju fižola na preklah moramo upoštevati, da se ovija fižol na levo. Vitice moramo zato vedno napeljati z leve strani na preklo.
Ker zorijo posamezni stroki na. isti prekli zelo neenakomerno, je večkratno obtrgava-nje skoraj neobhodno potrebno, sicer se dela škoda. Stroke sušimo, manjše količine lahko tudi takoj sveže oluščimo. Svež fižol je mnogo okusnejši kot posušen. Stroki, ki rastejo na vrhu, predvidoma ne bodo dozoreli, zato jih potrgamo za svežo uporabo. Zoritev pospešimo, če vse korenine fižola porujemo, fižol pa pustimo še nadalje na preklah. Mlatimo ga s cepci ali z mlatilnico. Ko je fižul omlačen, ga v vejalniku očistimo, nato še preberemo in naknadno presušimo. Pridelek visokega fižola (preklarja) znaša 15 do 20 q na en hektar. —c.
Ssoruge
čevanjem plevela. Opozoriti moramo, da
zlasti kasnejše okopavanje ne sme biti pregloboko.
Med najvažnejša1 negovalna dela pri ko-j ruzi spada preredčenje rastlin. Cesto se to delo zanemarja ali izvrši prepozho. Pravočasno preredčenje je pri koruzi prav tako. važno kot pri pesi. To delo izvršimo ali z motiko ali z nožem. Kadar delamo z roko, moramo paziti, da rastlin, ki morajo ostati v zemlji, preveč ne omajamo Odvisne rastline izrujemo s kratkim potegljajem od strani.
Osipavanje koruze ni povsod v navadi. Če koruzo osipamo, potem se štrclji zračnih korenin na spodnjem členku stebla razvijejo v močen venec korenin Lahko si predstavljamo, da ta naknadni in dodatni razvoj
korenin v znatni meri pripomore, da se rastline močneje zasidrajo v zemlji. Ker je v gornjih plasteh zemlje največ lahko raztoo-Ijivih hranilnih snovi in življenje bakterij najbujnejše, imajo rastline zaradi osipanja in tvorbe novih korenin veliko vec hranilnih snovi na razpolago za svoj razvoj, kar omogoča tudi večji pridelek Če je koruza osuta, dosežemo na težki zemlji večji pridelek tudi zato, ker se zemlja zaradi večje površine močneje segreje in je zračenje zemlje izdatnejše. Važen predpogoj za dober učinek osipanja je, da ga izvršimo pravočasno in ne pregloboko Pregloboko osipanje lahko oškoduje korenine, kar bi pa imelo za posledico zmanjšanje pridelka. Na lahki zemlji in presuhih legah koruze ne bomo osipali. S tem bi zaradi povečanja površine izhlapevanje vode samo povečali.
K negi koruze spada tudi odstranjevanje stranskih poganjkov (otrok). Stranski poganjki odvzsmajo koruzi po nepotrebnem hranilne snovi in vodo. Koristno jih lahko uporabimo za zeleno krmo. Vsekakor moramo otroke odstraniti pred cvetenjem koruze. Precej razširjeno navado, da stebla tik nad storži predčasno porežemo, da bi s tem pospešili zoritev ^oruze, moramo zavrniti. Skoraj ni potrebno posebej omenjati, da s tem znatno zmanjšamo listno površino in s tem asimilacijsko sposobnost rastlin, ter seveda tudi pridelek. Nekateri poskusi so dokazali, da znaša zmanjšanje pridelka zaradi tega cesto do 27%.
Ko so ovojni listi — ličkanje — beloru-meno pobarvani, in ko dobi zrno koruze svoj blesk ter postane tako trdo, da se ob pritisku, z nohtom palca nič več ne vda, je koruza zrela. Tedaj lahko brez nadalnjega začnemo s spravljanjem koruze. Tudi slamo bomo vso pospravili z njive, jo dobro posušili ter uporabili za krmo živine. Koruzna slama je prav dobra krma, živina jo rada je. po krmilni vrednosti pa prekaša slamo vseh žitaric.
... Kako srečen je kmet, ki stopa po svoji zemlji, jo obdeluje in tudi brani, kadar je treba. Sam svoj gospod je,- njemu nihča ne predpisuje delovnih ur in ne 'določa plačila. Živima in polje ga zjutraj kličeta, on sledi njihovemu'klicu, ker jih ljubi. O kmet, ne zavidaj meščana, ki živi v mestnem vzduhu in prahu, medtem, ko tebi cvete rdeči mak in plavice med zorečim klasjem! V mestu ljudje ne slišijo ptičjega petja,- daljni glas kukavice utone v ropotu , strojev in vozil, zato se vedno bolj oddaljujejo naravi — ti pa si se sprijaznil z njo že ko si leta! v srajčki po vrtu in travnikih in še ko te bedo odnesli počivat vanjo ti bom šumel gozd v zadn-i pozdrav
pomladanski pJggQ
Marsikatera izmed va-s bo hrepeneče vzdihnila: Nov plašč! Saj to so samo sanje! —■ Re-s je tako,- danes niti žepnega robca ne moreš več kupiti, kaj šele, da bi smela imeti, tako visoke želje. In vendar je lep pomladanski plašč ponos vsake mlade ženske.
Pozimi se še nekako zadovolji s starim, že obnošenim, toda spomladi, ko sije sonce tako nebeško lepo, in si vsa narava nadene svatovsko obleko, tedaj si želi vsaka Evina potomka lep plašč.
Da pa si ga skoraj nobena ne more omi-
sliti iz novega blaga, je žalostna resnica. Toda morda bosta naši dve skici dali kateri kobudo; da si bo dala obi;niti star, že oguljen plašč. Morda si bo katera dala napraviti plašč iz moževega ali bratovega površnika, ker ga on ne bo več potreboval.
Kateremu dekletu bi ne ugajal tak plašček z zaprtim ovratnikom in s pokončno urezanimi žepi. Zraven pa majhen klobuček z navzgor zavihanimi krajci, ki ga damo lahko napraviti iz istega blaga. Ta plašč pa ima še' to prednost, da ga lahko ukrojimo tudi iz platna Ali pa drugi plašč, ki je primeren za dekle ali ženo; je z odprtim ovratnikom in se v pasu tesno oprijema telesa. Za močnejše žene je vsekakor priporočljivo, da ga ne zapenjajo
S	„
BOJ PRAHU!
Da, tudi žena je večni bojevnik na polju gospodinjstva, saj mora voditi neprestani boj proti prahu in nesnagi. Dobra gospodinja ne bo s prahom in nesnago nikdar sklenila mirovne pogodbe. Kako tudi. Kjer je v hiši prah in nesnaga, tam ni prostora za dobro gospodinjo; nasprotno pa, kjer vlada v domu dobra gospodinja, tam prahu ne pomaga nobena spretnost ne pretkanost. Ne more se nikakor uveljaviti, pa če, je še tako vsiljiv.
Tako potihoma se naseli v stanovanje čez noč, ko vsi spijo in se' lepo mirno vsede na tla, na preproge, na pohištvo, police, okna in vrata, da ne bi zbudi! ali motil družinskih članov ali mačke za pečjo. Pa tudi čez dan se vtihotapi v stanovanje, ko ima gospodinja druge opravke in ne more stati vedno na straži s cunjo in metlo.
Joda zaman vsa obzirnost! Zjutraj pride neusmiljena gospodinja, oborožena z omelom, metlo, metlico, smetišnico, s 'krpami za brisanje prahu, morda tudi s kanglico vode, krtačo in čopičem. Takoj se bo pričel boj! Nič ne pomaga prahu, če se je tudi skril po špranjah in po Izrezljanih okraskih pohištva, ali pa se je vlegel v tapecirano pohištvo, kjer se ga lahko vidi samo takrat, kadar se truden družinski rednik, vrže z vso svojo težo na naslanjač ali otomano. Gospodinja predobro ve za vsa njegova skrivališča in postojanke; njenemu budnemu očesu ne ostane skrita nobena zaseda.Ko prične pospravljati stanovanje.si predpaše obnošen predpasnik, ki ga bo pozne'e pri kuhanju ali pestovanju otrok odloži: ;. Prah pa bi
vendar tako rad pogledal, če bo danes kaj dobrega v loncu; še rajši bi poskakoval nad mizo, ko bo gospodinja delala rezance ali štruklje. Se glavo si pokrije z ruto, ta brez-obzirnica. Kakor, da je nič ne gane, ko vendar ve, kako bi se prah rad vsedel na njene lase in se poigraval z njenimi kodri ali kitami.
Tako oborožena in opremljena, se gospodinja odpravi na bojišče. Hvala Bogu si misli, svojo družino sem vzgojila, da mi ne dela nobenih smeti, tudi mož se je že v prvih tednih zakona navadil da ne stresa cigaretnega pepela po tleh; toda prah — no pa tega bom že premagala. Če ima tapecirano pohištvo. tedaj se posluži najprej ščetke ali snažne metlice in pokrtači vse te dele pohištva. (Enkrat na teden jih seveda iztepe, toda ne kar v stanovanju.) Nato jih pokrije z zato pripravljenimi krpami, kajti prah že preži, da bo med tem, ko bo pometala, zopet smuknil nazaj. Nato pomete tudi preproge in tekače, metlico pomaka v čisto vodo, da se prah preveč ne vzdiguje. Potem pomete tla in pobriše s krpo, če so parketna s suho, lesena pa z vlažno,- delo opravlja kolikor mogoče mirno, kajti ni-č bolj ne ugaja prahu, kakor če metla naglo šviga in ga tako spravi namesto v smetišnico, v zrak, odkoder se po končanem po- — spravljanju zopet lahko vsede po pohištvu in tleh. Nato se gospodinja loti brisanje prahu.
Mislim, da nisem predrzna, če trdim, da zna malokatera ženska res pobrisati prah.
S tem ne mislim nikogar žalili ker vem, kako hinavski je prah in ga res samo prava ženska zvijačnost lahko prelisiči.
Gospodinja vzame snažne mehke krpe od starega perila (seveda mora gumbe porezati .drugače bi opraskala pohištvo),, ter prične brisati temeljito. Kamor ne mora doseči s cunjo, tam izbrska prah s čopičem. Prahu pa ne prenaša z enega kosa pohištva na drugega, temveč cunjo večkrat otrese, toda odzadaj raz balkon ali na dvorišču in ne kar skozi okno sobe ker bi lahko priletel komu na glavo, ki bi šel ravno mimo. ali pa bi se dvignil in zopet vrnil v sobo.
Ne pobriše pa samo prahu s pohištva, temveč tudi s slik, oken, peči, svetilnikov in vrat. Ko je delo dokončala, pusti okna odprta ,da se zrači. Ako pa stoji hiša ob cesti, tedaj jih zapre in jih odpre šele zvečer, ko se promet umiri in ni več toliko cestnega prahu v zraku.
Dr. Frenzel o prehranjevalnem stanju
Zvezni minister g. dr. Frencel je imel v finančnem in budžetnem odboru narodnega sveta govor, v katerem se izrazil o tež-kočah sedanjega prehranjevalnega stanja in predlagal pravično razdelitev živil, ki so pri roki, in njihovo oskrbo.
Minister Frencel je v svojem govoru najprej opozoril na potrebno odstranjenje podpiranja cen iz zveznih sredstev, ker je to v najtesnejši zvezi s splošnim problemom cen in plač.
Zvišanje mladinskih deležev
Zvišanje mladinskih deležev v starosti od 12'do 18 let je nesnično nujna in važna zahteva. Za to mladino naj se zvišajo deleži za 250 kalorij. To zahtevo zastopa tudi UNRRA. K vprašanju obzira do gospodinj je minister izjavil: '„Vedno sem povdarjal, da se mora povzdigniti žene, posebno tiste, ki nimajo nobene pomočnice in oskrbujejo najmanj tri osebe, kakor tudi žene, ki opravljajo kratka dela in vodijo pri tem še gospodinjstvo, ker opravljajo precej več dela."
Upanje na 1. junij
Z mesecem marcem se je pričela izredno kritična doba v prehranjevalnem gospodarstvu. Lastne zaloge so bile po večini izčrpane in inozemska pomoč se še ni pričela. — UNRRA ima pač dovolj denarnih sredstev, amp.ak omejeno možnost nakupa. Prvi junij bo najbrž končno veljavni termin za UNRRI-no delovanje pri nas.
Pomoč iz zalog zavezniških čet
Z. čzirom na brezupno prehranjevalno stanje v Avstriji je zahtevala vlada UNRRIno pomoč že za 1. marec. Zavezniki so prišli na pomoč na ta način . da so predali UNRRI zaloge. Od 1. aprila živimo od teh zalog.
Pridobivanju živil z zunanjo trgovino so
Kalem <lr/.ava t<‘ najbolisa?
Stare države, o katerih beremo v Sv. Pismu ali svetovni zgodovini, so poznale politiko prav tako dobro, kakor mi in modrijani so resno razmišljevali, kako se naj država uredi, da bo za vse dobro. Grki so v svoji zgodovini slavili sedem modrijanov, najmodrejših mož ki so z delom in besedo kazali narodu pot pravice in poštenja. Zanimati mora tudi nas, kaj. so vedeli ti modrijani o državi in kaj so o njej učili.
Modrijan Bias je učil: Najboljša je tista država, v kateri se ljudje postav bolj boje, kakor živega kralja.
Modrijan Kilon je sodil, da je najboljša tista država, v kateri ljudstvo posluša postavo, ne pa govornike.
Modrijan Kleobul je sodil, da je tista država najboljša, v kateri se smatra za čednost kar je dobro in za greh ,kar je slabo.
Modrijanu Pittakusu se zdi najboljša država, v kateri hudobneži nimajo prilike priti do oblasti.
Thales je učil, da je najboljša država tista, v kateri nihče ni prebogat in nihče popolnoma obubožan.
Solon je trdil, da je najboljša država tista, v kateri povzročitelje gorja tožijo tisti, ki zaradi hudobije nišo bili prizadeti.
Brez dvoma je v teh izrekih mnogo resnice, ki bi tudi v današnjih časih obdržali svojo veljavnost. Kaj pa menite vi?
stavljene nekatere meje. Posebno izraziti sta dve težkoči: pravilno uravnavanje industrijskih potreb in potrebe uvoza živil ter velika razlika v cehi pri živilih iz inozemstva in tuzemstva.
Lahko upamo, da se bomo zanesli na 1500 kalorijski načrt že pred novo žetvijo in na porast tega načrta po novi žetvi. Tudi predsednik Hoover in UNRRA so istega mnenja.
V spomin Janezu Maleju
Dne 21. decembra preteklega leta je bil pokopan vzorni družinski oče Janez Malej. Po dela in trpljenja polnem življenju je mirno zaspal 19. decembra. Ker je bil vseskozi zaveden Slovenec in je to tudi ob vsaki priliki pokazal, je razumljivo, da ga zaradi tega nacisti niso pustili v miru. Brez vsakega drugega razloga so vso družino izselili. Za moža ki je zrasel s svojo zemljo je bil to prehud udarec. Vkljub, trdnemu zdravju, ki se je pa v neurejenem taboriščnem življenju zrahljalo, se domov ni vrnil več zdrav.
Lanskega julija je po dolgih letih hrepenenja zopet stopil na svojo zemljo. Takoj se je lotil dela in obnavljal svojo domačijo, v kolikor so- mu pač razmere dopuščale. In sredi tega dela ga je poklical Gospod: „Spočij se marljivi in zvesti hlapec ter prejmi plačilo svojega Gospoda za svoja dobra dela."
Kako je bil rajni Malej pri vseh priljubljen je najlepše pokazal dan njegovega pogreba, ko so prihiteli znanci in prijatelji iz vseh krajev, da ga spremijo k zadnjemu počitku.
Želja, ki jo je gojil vsa leta izgnanstva mu je bila izpolnjena. Njegovo truplo so položili v domačo zemljo, kjer sedaj mirno počiva v krogu pravičnih, med nami pa ostaja lep spomin nanj. ki se ni nikdar izneveril svojemu narodu in svoji rodni zemlji. Naj počiva v miru!
Zdravstvena vprašanja in odgovori
V našem tedniku bi radi uvedli stalno rubriko z gornjim naslovom, ker se je javilo že nekaj interesentov, ki jih taka vprašanja zelo zanimajo. Zdravnik strokovnjak bo odgovarjal na stavljena zdravstvena vprašanja splošnega značaja, z namenom, da se zboljšajo zdravstvene razmere, preprečijo razne bolezni in pomagajo zdraviti razne bolezni, ki se tičejo skupin ljudi, na pr. bolezni kmetskega prebivalstva, bolezni tovarniškega delavstva, itd. Zdravljenje bolezni posameznikov pa spada v delokrog zdravnikov z javno prakso in-bi se v tej rubriki ne obravnavalo.
Kogarkoli izmed naših naročnikov kakšno vprašanje zdravstvenega značaja zanima, naj vprašanje obenem s svojim naslovom pošlje uredništvu „Koroške kronike". Tajnost vpraševalca je zajamčena.
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno :
1. Vesela Velika tvpč 14. kraj 16. nimam 17, Aron 19. tre 21. rue 22. pok 23. Eri 24. rek 26. Ojme 27. branila 30. Bara 31. obali 33. Var 34 Ivica 36. idol 38 Sabat 40 Žili 43.
kepati 46. ivnato 49. gamin 51. oropa 52. koran 54. ali 55. Hoče 57. eter 59. eta 60. plaka 63. ara 65. Vital 68. Parma 69. blato 70. kanal 72. karta 75. Edo 76. remis 79. la 80. noir 82. Ilir 83. in.
Navpično:
1. vrtovi 2. Ek 3. Srem 4. Ljubljano S. Ane 6. Vipava 7. Emona 8. lakira 9. ime 10. Karavanke 11. Nora 12. on 13. čakati 15. areal 18. ribiz 20. rjo 25. era 28. Risto 29. Litva 32. Boemi 35. citre 37. D. K. (Dragotin Kette) 39. Beograd 41. Lo 42. egal 44. piham 45 Ire 46. ipe 47. aorta 48. znan 50 alpaka 53. atlasi 56. Cabar, 58. tvori 61. 1. r. 62. kat 63 Aleš 64. atom 66. Ike 67. an 68. pol 71. lan 73. an 74. ro 77. mi 78. IR.
MALI OGLASI
Med. univ. dr. Travnik Valentin naznanja, da bo pričel s splošno zdravniško prakso dne 2. maja 1946 v Borovljah, Neubaugasse št. 1 (Gewehrfabrik J. Winkler).
Vodoravno:	/
1. Strupena žuželka; 3. Pameten; 6. Del telesa; 7. Kratica za „svojeročno"; 9. Brez obutve; 12. Konica; 13. Prislov časa; 14. Del voza; 15. Vzklik pri bolečini; 17. Poveličujoča pesem; 19. V morje segajoč del kopnine,-20. Nadležne živalce; 22. Ožji sorodnik; 24. Kratica za „športni klub"; 26. Grška črka; 28. Stevnik; 31. Temeljit, vsidran,- 34. Nikdo; 37. Celina; 39. V vsakem slučaju^ 41. Kurivo; 43. Lesena posoda; 44. Del naslova; 46. Po-vesmo; 47. Velika vinska posoda,- 48. Dva enaka soglasnika; 49. Stavbno gradivo; 51. Samodržec, nasilnež; 53. Kratica za „anno passato"; 55. Reka na Tirolskem; 56. Papeževa krona; 59. Naplačilo; 60. Slovensko žensko narodno pokrivalo (rodilnik množine); 62. Zanikrn; 63. Polotok v Grčiji; 65. Osebni zaimek; 66. Masa; 68. Pamet,- 69. Rimski konzul, znan po bitki v Tevtobur-ških lesih; 70. Osebni zaimek; 71. Medsebojen sklep, dogovor; 72. Pritrdilnica,- 73. Izraz za hudomušnega bedaka; 74.’ Redovni oče; 76. Vrsta plazu; 78. Nasprotje od mlada; 79. Na motorni pogon,- 80. Sinova žena.
Organist, srednjih let, z dovršeno orglarsko šolo in večletno službo, dober društveni pevovodja, išče službe, po možnosti v slovenskem delu Koroške. Nastop takoj ali pozneje. Ponudbe poslati upravi lista.
Nakovalo in električni motor z 1 HP (konjsko silo) kupim. Ponudbe poslati na: Dolenc Franc, Lienz-Peggez, D. P. Camp.
Slovensko-nemški učbenik (Šketov) kupim.
Ponudbe poslati na: Kušar Jožef, Lienz-t Peggez, D. P. Camp.
Gosko posestvo sever, od Beljaka iščče zdra« vega in močnega hlapca v stalno službo. Znanje nemščine ni neobhodno potrebno. Naslov pri Martin Sodja, bei Bäckermeister Karner, Post Treffen b. Villach, Kärnten.
Čevljarski pomočnik, srednjih let, vsestransko izvežban, sposoben tudi samostojnega vodstva, želi premestiti službeno mest® — najraje h kaki slovenski družini. Naslov v upravi „Koroške kronike".
Navpično: 2. Slovenski škof, mladin' ski pisatelj in vzgojnik; 4. Od Milke; 5. Upanje,- 6. Nepreračunljiv, namenjen; 7. Števnikj 8. Očka,- 10 Sedež vida; 11. Privid, sanjej 16. Imeti v sebi, posedovati; 18. Kozaški poglavar; 20. Sedež oblasti; 21. Veznik; 22. Travnata, divja pokrajina; 23. Nasprotje od dneva,- 25. Hrvaška krajevna vprašalnicaj 27. Konec očenaša; 29. Povdarjena nikalnica;
30.	Prebivalec koroškega obmejnega kraja;
31.	Začiniti s kisom; 32. Skrajšano moško krstno ime,- 33. Zemlja, ilovica,- 35. Kemična označba za berilij; 36. Nemški osebni zaimek; 38. Moralni maček; 40. Del sobe,- 42. Vrsta zdravila; 44. Žensko krstno ime.- 45. Posoda za mleko; 48. Gorski kot pri Planici; 50. Vprašalnica po cilju,- 52. Kakor-^3. navp.i 54. Mesto v Istri; 57. Vrsta zabave, tekmovanja; 58. Njegovo razbitje — uspeh človeka?
60.	Član srednjeveškega azijskega plemena;
61.	Prost gotove stvari; 63. Moško krstno ime; 64. Kraj iz svetega pisma; 67. Češka pritrdilnica; 71. Hudobna; slaba; 73. Dva enaka soglasnika kot pri 48 vodor.; 74. Predlog; 75. Večnemu mestu odbij zadnjo črko; 77. Vzklik veselja.
KRIŽANKA ..S30UR0
■H' T' i IT h I	I ■■i’
•9	10
BI II
m	■■		I12 1		|	m		H		m	m	13		mmm			14	'1		m
m		m		m		■1		m	15	16	m	17 1 ■		18	B	19		B	ifl	
m	m	20		21	■	22		23	m	24	35	m	26	B	27	B	28	29	m	30
31	32		| •		33		34		35			36		r					38	
30		|		40	41		42	43		Jk	i r					45	46			
47			48		49			50			51	52				53	54	55		
	56	57			58	59			60	r		62		163		|64				
6ž>		66				67	68		69			70		71 ! -					72	
	73		!					74				75		76					77	
78					79 i			1			l			1 |			80 !			
Besede pomenijo:
Roman;	v
~ KRIZ NA GORI
Ljubezenska zgodba
Obleče gosposko suknjo, pa sle^e ljubezen; za berača je bila dobra, za škrica ni. Pa se mu bo godilo še prekleto slabo; njegovo opravilo ne nosi veliko in doživela boš, da se povrne še ves vonižen in krotak. Ne menjal bi z njim, Bog vedi, d ane! . . . Čemu bi še mislila nanj, Hanca? Ce je šel, naj pojde!”
Hanci se je zagnusil njegov glas; zagnusil se ji je ves, kakor je stopal poleg nje širok in velik, s polnim, rdečim obrazom, s težko srebrno verižico na telovniku.
„Videl je mojo žalost, pa je vesel!"
Stopila je v stran in je postala.
„Ni lepo, kar si govoril! ... Z Bogom!"
Nato je odhitela v klanec.
„Pojdi, kamor hočeš!" je zaklical Tone za njo. „Ne ve skoro človek, kako bi govoril zvijačno in po ovinkih, namesto da bi, jo kar brez besed zgrabil pod pazduho ter odjadral z njo!"
Napotil se- je v krčmo in se je napil do-dobrega
„Ali bi šla takoj tja, ali bi počakala do nedelje?" je premišljevala Hanca. „Razsrdil bi se morda če bi me ugledal nenadoma in pozno je ž* na večer. Še! bi morda'mimo, komaj da bi se ozrl name in tudi pozdravil ne bi. ,Kako se obeša name to dekle!' bi si morda misMl. .Govoril sem z njo nekoč, ko sem bil še otrok in ves neumen, zdaj na misli, ds sem ji bil zapisal svojo dušo!’
IVAN CANKAR
Tako bi mislil in obrvi bi mu legle na oči . . .
Premišljevala je in se je napotila v hrib. V prsih je ležal težak .kamen in jo je tiščal k tlom, tako da je bil život globoko upognjen.
„Glej, kam so se namerile samovoljno noge! Čemu sem šla skozi vas in čemu tod gor?"
Meglene so bile oči, obraz je bil bolj upal, suhe in ožgane so bile njene ustnice. Hodila je kakor v neprijetnih, mučnih sanjah; srce je bilo bolno in je iskalo tolažbe tam, kjer so čakali tihi, prijazni spomini.
Toda nič upanja ni bilo nad hribom. Solnce je bilo daleč skrito in velik teman oblak se je vzdigal iz doline na oni strani, segal je od obzorja do obzorja in silne sence so mu pripravljale pot . . .
II.
„Napravite še, ljudje božji!"
Položili so deske preko lojtrnic in so posedli. Za voznikom sta sedela Hanca in Amerikanec,- vsa družba je bila mlada; dekleta so bila prazniško naščeperjena, obleke so šumele in rdeče rute so se svetile. Učitelj se je bil napravil že koj po kosilu peš preko hriba.
Amerikanec je zavriskal in konja sta potegnila.
„Kakor na svatovščino se peljemo! . . . Ampak lepo ni bilo, Hanca, da mi nisi prinesla šopka. Zdaj sedim tu, kakor obabljen starec!”
Hanca je komaj poslušala; daleč so bile njene misli.
Voz je drdal po peščeni in s kamenjem posuti poti v ravni črti preko golebli. Čez hrib, je - pihal močan veter, nebo se je oblačilo in jasnilo, jadrno so se lovile sence po hribu, izgubljale so se na oni strani.
Družba je, bila glasna in vesela, Amerikanec je poiskušal, da bi razvedril Hanco.
„Ti sama se pelješ na pogrebščino! Tak ti je obraz, da bi te zgrabil in vrgel z voza. če bi te ne imel rad! Zdaj boš videla svojega fanta, boš videla, kako se je poškricil! No, vrag ga vzemi — ne govorim o njem, drugače bi mislila, da sem mu zaviden!"
Hanci je bila pot predolga, vila se je neprestano na desno, na levo. Srce ji je utripalo nemirno; v strahu in žalosti je bila še senca upanja.
„Očitala sem mu prezgodaj, obsodila sem ga po krivici Kdo mi je povedal, da se je vrnil, kdo je povedal, da je pozabil name? Tako slabotno in lahkoverno je srce! Ena sama neprijazna beseda — pa glej, vzdignil se je črn roj nelepih misli!"
Zaželela si je, da bi mu videla v oči, samo za trenotek in od daleč; spoznala bi ga takoj, če je Mate, ali če je tujec.
„Veliko si hodil po svetu. Tone — kakšna so dekleta tam, v velikih mestih?”
„Že vem, zakaj prašaš! No, Bog z njim! Dekleta so lepa v velikih mestih in človeka izpreleti, če zašumi takale drobna stvarca mimo njega Ampak za vse skupaj bi ne
dal počenega groša! V nevarnosti je mlad fant, ki ima še brenceljne v glavi,- človek, ki je kaj izkusil, pa debelo pljune in gre dalje po svoji poti!"
Čudno se je zdelo Hanci, da bi imel Mate rad kako drugo žensko, toda strah ni hotel iz srca, izpted oči ni hotela tista lepa gospa v šumeči svileni obleki.
Zadaj so se razgovarjali in smejali. Iz* med vseh glasov se je razločil tanki, brenčeči glas klepetave šivilje, postarne. device, suhotne in bledikaste. Hanci se j® zdelo, da govori samo zanjo in resnično se je bila šivilja nekoliko sklonila in je govorila glasneje.
„Včeraj sem ga videla na fari! Šel j® moško in me še pogledal ni. Mi tudi ni do njegovih besed! Gosposki je bil, širok klobuk je imel, kakor reto, in žametno suk-njico. Po vsej fari že govore, da je začel z novo učiteljico. S tisto ki se ozira z® vsakim moškim in sodi v šolo kakor ja* na prižnico . . ."
Tone se je razsrdil, sam ni vedel zakaj.
„Kaj, pa te brigajo drugi ljudje, gobezdalo? Naj začenja s komer hoče, njegova reč jel
Šivilja je govorila dalje, sklonila se j® bliže.
„Ampak lepa je, tudi ve, da je lepa! N®' šemi se, da bi me bilo tako sram na cest®-Bluzo nosi, ki ima rokave široke in kom®!' do komolcev in ki je izrezana pod vratom-Pravijo celo, da kadi cigarete in jaz ji1** verjamem... Takoj ko je prišel, ga js d°' bila na limanice, pa težko, da bi ga izpt** stila ..
(Dalje prihodnjič).
-k“ t*onika" izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej. - List izdaja Britanska „Korosju j.™, m cbvaščevalJ» služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Volkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001. Rokopisi se ne vračajo.