Kako gospodariti s prostorom v tržnem gospodarstvu posamoupravne družbene ureditve Author(s): Andrej KOCUVAN Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 65- 67 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179821 Accessed: 02-10-2018 14:32 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 14:32:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CŁae33 Razmišljanja št. 15/1991 Andrej KOCUVAN Kako gospodariti s prostorom v tržném gospodarstvu posamoupravne družbene ureditve Vsebina sedanjih reformnih prizade- vanj, ki soodvisna od družbenih do- gajanj in ustoličena s kongresi, volitvami, ustavnimi amandmaji in zakoni, se kaze v splošnem procesu demokratizacije (ne nujno tudi v demokraciji) in uveljavljanju eko- nomskih zákonitosti. Psihološko in miselno se uveljavlja nov oz. druga- čen socioekonomski (družbenogo- spodarski) vrednostni sistem. Vzroki za ta dogajanja so jasni. V razvoju smo znatno zaostali za ev- ropskim in deloma tudi za azijskim (npr. turškim) družbenogospodarskim okoljem. Cilj sprememb je preprost: boljše živ- ljenje, večja materialna in socialna vamost in višji kultumi razvoj. Káko ta jasen, enostaven in zelo upravičen cilj doseči, pa je že mnogo zahtcv- nejša naloga. Teh ciljev ni mogoče uresničiti brez uporabe prostora. Za začetek je potrebno natančno de- finirati pojme, ki jih v zvezi z gospo- darjenjem s prostorom vsakodnevno uporabljamo, a jih različno pojmuje- mo. Kaj je predmet gospodarjenja s pros- torom? Varovanje prostora pred (uničujočimi?) spremembami in po- zidavami - ali njegova kapitalizacija? Kako te nasprotujoče interese uskladiti? Pc^definiciji je gospodar- jenje zavestna dejavnost, da bi se zmanjšale omejenosti sredstev za za- dovoljevanje potřeb. Prostor nesporno potrebujemo za zadovoljevanje skoraj vseh naših po- třeb. Prostor je omejena dobrina. Je absolutno omejen, kar pomeni, da površine ne moremo povečevati (Slo- vēnija ima le 20.25 1 km2), in relativ- no omejen. Ta omejenost s poveče- vanjem uporabnikov in interesentov za uporabo nenehno narašča. Na prebivalca Slovenije pride le okoli en hektar površine. V času naših dedov je bilo tega prostora na razpolago dvak- rat več, vnukom pa bomo zapustili le še pol hektarja površin vseh kvalitet in lastnosti. Pomanjkanje prostora postaja tako vedno bolj omejitvcni dejavnik raz- voja za vse dejavnosti: za poselitev in stanovanja, za kmetijske potrebe in prehranjevanje, za ekološko ravno- težje in za ohranjanje naravne in kul- turně krajineģ Uveljavljanje tržnoekonomskih od- nosov koncipira gospodarjenje kot boj za ustvarjanje profita in povečevanje premoženja. Pojem premoženja, v ka- terem se opredmetijo vsi dobički, je neločljivo povezan z lastništvom. Skupnemu prcmoženju ustreza dru- žbena lastnina (neznán konkretni lastnik in konkretna količina premo- ženja). Temu nasprotno pa konkret- nemu lastniku pripada individualno določljiva lastnina, ki ji je v razmerah svobodné zamenljivosti na trgu mo- žno določiti ceno kot izraz relativné vrednosti. Iz te definieije izhaja, da družbeni lastnini (vsi smo lastniki vsega) ni možno dolomiti cene drugače kot s pomočjo delovno-vrednostne teorije. Za tržno ekonomijo velja, da cena postane ravnotežna cena in ka- zalec vrednosti samo takrat in le tak- rat, ko se ponudba in povpraševanje izenačujeta. Zàradi lastnosti, da je zemljišče absolutno in relativno ome- jeno, bo ponudba vedno nižja od povpraševanja in tržná cena po de- finiciji večja od vrednosti. Ponudniki (prodajalci) zato pri prometu z zemljišči ustvarjajo ekstraprofit - ren- to, ki izhaja iz njihovega monopol- nega položaja nad lastnino. Če renta ni dovolj veliká, se promet zmanjšuje. Medtem ko gre ekonomistom, ki so si prilastili področje gospodarjenja kot vedno, za menjalno vrednost, stroške in dobiček (če ni prometa, tudi do- bička ne more biti), gre tehnikom in uporabnikom površin predvsem za uporabno (funkcionalno) vrednost. Zemljišče, parcela mora zadovoljeva- ti neko potřebo. Veliki večini stro- kovnjakov, ki se ukvarjajo z na- črtovanjem rabe prostora, urbaniz- mom in urejanjem krajině, pa gre še predvsem za neko tretjo vrednost, ki jo lahko označimo za kulturno vred- nost. Ta naj bi poleg prvih dveh vse- bovala še vso dimenzijo duhovnega poustvarjanja, ki predmetu zagotavlja ohranjanje in povečevanje vrednosti tudi po končani funortizacijski (živ- ljenjski dobi) oz. ki daje vrednost tudi predmetom, ki niso v prometu. Kakor je določanje vrednosti in ugotavljanje rente zemljiščem povzročalo težave že K. Marxů, tako jih tudi še danes povzročapristojnim ministrom. 21a potrebe gospodarjenja s prostorom se velja dogovoriti, kateri vrednosti bomo dali přednost in kako bomo vzpostavili odnose med menjalno, uporabno in kulturno vrednostjo. V sedanji gospodarski in politični re- formi se spreminja predvsem eko- nomski vidik vrednotenja. Poudarjeni so menjalna vrednost, trg, kapital, stroški in profit ter lastninjenje. Spre- memba sistema do sedaj ni dala kva- litetnih rešitev za gospodarjenje s prostorom in vseh drugih dejavnosti posebnega družbenega pomena. Na- sprotno, z zamrznitvijo skoraj vseh investicij smo přišli v globoko razvoj- no krizo. Sprememba sistema je při- nesla nerazumljivo centralizacijo od- ločanja na úpravné organe in izvršni svet ter nedopustno koncentracijo kapitała, ki je bil potegnjen iz širšega prostora. Koncentrācijā in centraliza- cija kapitała seje izviSila tudi od občin na republiko. Siromašenje materialne podlage lokalnih skupnosti in koncen- trācijā moči republiškega proračuna se ne bo poznala le na usihanju lokal- nega netržnega komunalnoprostor- skega gospodarstva, ampak bo vpli- vala tudi na zmanjševanje povlovné 65 100 % recycled paper 100% recïkUran papir aus 100 % Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 14:32:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms 1^5^99!™" samostojnosti tržno usmerjenih- go- spodarskih subjektov. Družbeni interes, da prostor pridobi in ohrani uporabno in kulturno vrednost, bi morali zaščititi pred fa- voriziranjem tržnoprofitnega kon- cepta gospodarjenja. V ta namen je potrebno zagotoviti dovolj trajnih (proračunskih) virov za celovito delo stroke, ki načrtuje in izvaja gospodar- jenje s prostorom. Neprevidno bi bilo, če bi naročila tega dela přepustili profitnim interesom vsakokratnih in- vestitorjev. Odprto ostaja eno izmed osrednjih vprašanj. Kdo in kako bo prerazpo- rejal proráčunska sredstva? Službě orgánov, ki jim načeljujejo funkcio- narji z omejenim mandatom, pa tudi skupščine temu delu strokovno ne morejo biti kos. Tu se namreč križajo trenutni in nasprotujoči si interesi, prostor pa potřebuje rešitve, ki so dol- goročne. V sedanji reorganizaciji sistema družbene reprodukcije (ukinitev decentraliziranih in neučinkovitih inštitucij SIS-ov in koncentrācijā sredstev in odločanja v upravi) so prisotne očitne protislovnosti med deklariranimi načeli in praktičnimi ukrepl. Sočasno s poglabljànjem demokracije in pluralizma, s težnjo po uveljavljanju vseh interesov, se dela v praksi ravno nasprotno. Vso moč in ves kapital koncentriramo na enem mestu. Rezultāti v zadnjem letu že nakazujejo ncustreznost takega koncepta. Za uspešno gospodarjenje je slej ko prej poleg učinkovite tehniķe, ki jo lajša koncentarcija kapitała in centra- lizācijā odločanja (oblast enega), po- membna predvsem motiviranost vseh, ki soustvarjajo družbeno bogastvo. Ta motiviranost je nedvomno večja, če je lahko vsak svoj gospodar,tako da sam odloča in razpolaga s svoj im premo- ženjem in delom. Temu pa koncepcija konccntracije in centralizaci je naspro- tuje. Ukrepi za izboljšanje gospodarjenja s prostorom InstUucionalizacija regíj. Za učin- kovitejše gospodarjenje s prostorotn je třeba ustoličiti regije kot zakono- dajne in izvršne družbenopolitične skupnosti. Nanje se naj přenese del pristojnosti z občin in z republike. Re- gionąlno povezovanje v dani ustavi in zakonodajni praksi ni prepovedano, vendar pa tudi ni zapovedano in pod- pirano. Vse, kar je na regionalni ravni možno, je prostovoljno. Regionalni razvoj danes "vodi" republika, kar av- tomatično otežuje uveljavljanje poli- tiķe deccntralizacijc. Kdo pa prosto- voljno teži k predajanju oblasti? Predajajo se kvečjemu obveznosti in odgovomosti. Regija bi morala dobiti institucionalizirane pristojnosti druž- benopolitičnih skupnosti. Dobiti mora svoje zakono(ļajno telo - skupščino. Organizsati je potrebno njene lastne organe, katerih skrb bi bila izvajanje sprcjctih odločitev. Dobiti mora pri- stojnost za določanje porabe svojih izvirnih prihodkov, s katerimi bi zago- tavljala izvedbo sprejetih programov. V republiki Sloveniji bi bilo smotrno organizsati Stiri ali pet makroregij, kar bi sovpadalo z jasno členitvijo, ki jo določa prometni křiž. Ta je danes tudi hrbtenica družbenogospodarske- ga razvoja republike. Tako oblikovane regije bi se lahko fakultativno delile 11a organizacijsko manjše mezoreąije (pribl. 8-10). Re- gija bi dejansko postala nosilcc go- spodarjenja s prostorom. Urejala bi še zlasti gospodarsko infrastrukturo, ekološka vprašanja, ravnanje s komu- nálními in posebnimi odpadki, pro- grame čiščenja odpadnih vod in skrbela za skladen razvoj oskrbe s pit- no in tehnološko vodo. Regije bi s svojim strokovnim potencialom in razvitostjo služb bolj kvalificirano poskrbele za prostorsko planiranje in v povezavi z občinami in njihovimi službami tudi pri urbanističnem na- črtovanju. Regije, organizsane kot družbenopolitične skupnosti (podob- no kot svojčas okraji), bi na eni strani presegale občinsko avtarkijo, na drugi strani pa bi preprečevale koncentra- cijo in prclivanje vsega kapitała preko centralizacije na ravni republike. Ta- ko bi se republika lahko učinkoviteje posvečala tistim funkcijām, ki zago- tavljajo vključevanje interesov Slove- nije v federaciji in mednarodni skupnosti. Občine pa bi se lahko bolj ukvarjale z lokalnokomunalnim in stanovanjskim gospodarstvom ter z razvojem in urejanjem svojih naselij. Organizacijski vídik. Sedanja or- ganizācijā je nesmiselna in vodi v konflikte zaradi sektorsko organizi- ranih interesov. S prostorom gospod- arimo oz. o njem odločamo nepove- zano. Urbana zemljišča za stano- vanjske potrebe, za potrebe novih delovnih mest, za potrebe razvgja tu- rizma in rekreacije ter druge potrebe so organizirana v sekretariatih za ur- banistične, stanovanjske, gradbene in komunalne zadeve ter varstvo okolja in urejanje prostora. Urejanje stavbnih zemljišč je v pristojnosti občinskih skladov stavbnih zemljišč. Kmetijska zemljišča kot največji porabnik po- vršin in velik polutant so v pristojnosti sekretariatov za kmetijstvo ali za go- spodarstvo. Zemljišča, ki jih potre- bujejo dejavnosti gospodarske infra- strukture, pa so předmět ustreznih komitejev za promet in zveze, ener- getike, vodnega góspodarstva itd. G lede na přikázáno bi bilo potrebno pristojnost za urejanje razmerij pri ra- bi in gospodarjenju s prostorom pre- nesti na en enoten upravni organ. Ta bo uskaljcval protislovne interese, ki se neizogibno pojavijo, ko Se prostoru določájo nove funkcije oz. ko se spre- minja namembnöst in lastništvo. Sedanji položaj, ko kmetijstvo uvel- javlja svoje interese v enem úpravném resorju, veliká Večina interesentov za prostor pa po drugih delih iste uprave, in ko se vsa razmerja skrčijo na vpra- šanje varovanja ali dovolj velike od- škodnine, je s stališča gospodaijenja nesprejemljiv. Sprememba namemb- nosti dejansko povečuje urbani ali izgrajeni del skupnih površin. Zmanj- šuje se praviloma kmetijski fond po- vršin, ki je nastajal svojčas v breme 66 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 14:32:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Razmišljanja št. 15/1991 naravnega fonda zemljišč (gozdovi, močvirja). Izhajati iz predpostavke, da je zaradi spremembe namembnosti oškodova- no kmetijstvo, je ravno tako upravi- čeno kot trditi, da so oškodovani vsi drugi, ki jim je kmetijstvo odvzelo naravni prostor oz. ki zaradi omeje- vanja spremembe namembnosti ni- majo na razpolago prostora, s katerim bi zadovoljevali svoje potrebe po na- seljevanju, kmetijstvu, drugih delov- nih mestih ali potřebo po naravncm prostoru. Na narodni in na lokalni rav- ni izvajamo prostorske posege z namenom, da bi imeli kořist, ne pa škodo. To je bistvo gospodarjcnja s prostorom. Prostora ne urejamo zaradi samega sebe. Z njim gospodarimo zaradi svo- jih potřeb in hotenj - torej ozko po- vezano z gospodarsko, politično in kulturno bitjo člověka. Gospodarimo za današnje potrebe in za jutrišnje po- tomce. Andrej Kocuvan, dipl. inž. geod. koni, Maribor. Viktor PUST Nova stanovanjska zakonodaja Za kakovosten nacionalni program stanovan jske gradnje Ob pripravi nove stanovanjske zako- nodaje, ki predvideva tudi nacionalni program stanovanjske gradnje, se od- pírá možnost za večji kakovostni pre- mik v oblikovanju bivalnega okolja oz. naselij. Obenem pa je to tudi pri- ložnost za osvetlitev pereče proble- matike načrtovanja stanovanjske gradnje, ki se negativno odraža v okolju, in za spremembo razmer v projektivi. Ker so dejanske možnosti za uspeh nacionalnega programa zelo odvisne od iniciativě ali delovanja stroke (ar- hitektov), predstavljam svoje videnje glcde na usmeritev in izvajanje pro- grama. Širší okvir problematike načrtovanja stanovanjske gradnje in potrebne spremembe Kakovost stanovanjske gradnje in idcntitcta bivalnega okolja je odvisna tako od strokovnih spoznanj oz. raz- voja stroke kot tudi od zakonske ureditve tistih področij, ki so podlaga celotnemu načrtovanju, to je od za- konodaje stanovanjskega gospodar- stva ter zakonodaje o načrtovanju oz. projektantski dejavnosti. Prav na tem področju paje doścdanja zakonodaja izrazito negativno vpliva- la na razvoj stanovanjske gradnje, še zlasti na primestnih in izvenmestnih območjih. To se odraža: - v skoraj popolnem zastoju organi- zirane gradnje in v pomanjkanju stanovanj, - v slabi kakovost i naselij s pretežno neustreznimi tipi objektov glede na smotrnost gradnje, kakovost biva- nja in identitě to okolja (značilna sta prchodni značaj blokovnih objek- tov zaradi premajhnih stanovanj in stihijska rast individualnih hiš v lastni režiji) in - v slabi kulturi bivanja, ki je porazna v primerjavi z razvitimi evropskimi državami. Osnovni vzrok za tako stanje izhaja iz neustreznih ideoloških predpostavk, neustreznega modela stanovanjskega gospodarstva, nerešenih lastninskih odnosov, pa tudi iz neustrezne zako- * nodaje, ki ureja projektiranje. Ureditev osnovnih vprašanj stano- vanjskega gospodarstva, ki jo pred- videva nova stanovanjska zakono- daja, je osnova za reševanje ostale problematike. Za kakovosten nacionalni program stanovanjske gradnje paje potrebno najprej: 1. Strokovno opredeliti izhodišča ka- kovosti bivanja in diferenciacije osnovnih kategorij stanovanj; v tem okviru določiti programsko vsebinske smernicekotpodlago za razvoj kakovostnejših rešitev sta- novanjske gradnje. Šele na osnovi izhodišč razvojnih trendov kako- vosti bivanja je možno razvijati normative, ekonomiko gradnje in racionalizacijo (v nasprotju s při nas pogosto prakso, da se norma- tivi in racionalizacija izvajajo na osnovi že "preživclih" tipov objek- tov, kar je vzrok za slabo kakovost objektov in za marsikatero "zavo- ženo" investicijo v drage tchno- logije gradnje, ki ne ustrezajo ali usodno vplivajo na oblikovanje naselij). 2. Spremeniti neustrezno zakonodajo o projektiranju in pogojih regi- stracije, ki je danes eden od glav- nih vzrokov za slabo kakovost projektov in bivalnega okolja. Sedanja zakonodaja izhaja iz ide- oloških predpostavk, ki zavestno zapostavljajo strokovnost* arhitek- ta kot ustvarjalca (avtorja), in omogoča registracijo za projekti- ranje le v okviru velikih družbe- nih organizacij, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Potrebno je zagotoviti avtonom- nost stroke in enovitost projek- tantske zakonodaje (ki je danes ločena na urbanistični in gradbeni del v okviru dveh ločenih mini- strstev), kar preprečuje enovitost načrtovalskega procesa urbanistič- no-arhitektonskega oblikovanja. Potrebno je odpraviti današnjo prakso izbire projektantov na os- novi konkurenčne cene za pro- jekt, kar je v popolnem nasprotju s pravili razvitega světa in onemo- goča kakovostno delo. V okviru nove zakonodaje je po- trebno ustanoviti strokovno zbor- nico arhitektov projektantov, ki 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 14:32:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms