Razsajanje denarja ali kapitala v liberalni dobi. III. Pregibni kapital ali denar je torej popolnem svoboden in razsaja človeškej družbi v neizmerno nesrečo. Vse napake in zla prejšnjih čaaov nas tarejo, združena iu še pomnožena, le drugače jim je im6. Velikanski dolgovi Iiberalne dobe so nam stari znanci; spozuavamo v njih nekdanji nalog (tribut), samo da ga ne plačujejo v krvavem boju premagani svojim premagovavcem, ampak zadolžene države svojim upnikom, t. j. kapitalistom, ki imajo državna dolžna pisma v rokah iu iz davkarijskih denarjev prejemajo svoje obresti v papirju, srebiu ali zlata (papirna, srebrna, zlata renta). Strabovite obresti ali činži, katere zadolženi mali in veliki posestuiki plačujejo od kapitala, ki je na njibovib zemljiščih vkniižen, ali niso kakor brat bratu podobni starej desetini, samo da so po 2- in 3k:at večji od nje in da je grajščak desetinar ž njo oskrboval vojaštvo, upravo, policijo in sodnijstvo, kar pa sedaj pripada birokraciji ali uradništvu in vojništvu in za kateri 2 napravi celo posebič velike dače plačevati moramo? Difereucijalne tarife na železnicah, potem železniški ruonopol in samovoljno8t dela trgovstvu in prometu splob več zapreg, kakor vse nekdanje pogoste maute in z etražatui zaprte meje itd. Odbitek pri menjicab (Wechseldisconto) jemlje trgovcem dobiček in podražuje blago veliko bolj lehko in zdatno, kakor vse nagajivne colnine poprejšnjih časov. Izdavanje bankovcev po piivatnih družbah ali nacijonalnih bankah krči denarju vrednost huje, kakor nekedanji vladarji kedar so nalasč slab denar kovali. Posebnost novošegnemu kapitalu je, da se giblje in uajpogubniše razsaja združen v društvih na delnice ali akcije. Delniška društva tem pogubniše na občni blagor upljirajo, čem napačniši je sedanja postava o akcijskih društvih. Po tej postavi ne morejo ne delničarji, ne država, zadostuo nadzorovati utemeljiteljev, ravnateljev in upravnib svetovalcev. Ti bi namreč kot poverjeni nradniki celega društva morali od deluičarjev sprejete denarje skrbno drustvenini namenom posvetiti, — zvesto gospodariti in dobiček med delničarje deliti. Ali to se malo kedaj godi. Večjidel ee y kratkih letih zapravi vplačani denar, upravni svetovalci in ravnatelji se ubogatijo, delničarji pa ubožajo in se slečejo. Razuu tega 80 delniška drustva pouzrofiila tisto ničvrednost, napuh in nepoštenost, ki se setfaj toliko med nami v VBakojakem poslovanja šopiri. Oskrbovanje tujega blaga brez trdnega in pravega nadzorovanja je pa6 buda skuinjava, katera človeka le prehitro omami in premaga. Med denarnimi mogofineži je naetala spridenost, katerej para najti ni. Sleparstvo in igra z denarjem na borzi žuga za seboj potegniti vse naie javuo življenje, vse gmotno in duaevno početje narodov, njih imetje in blago, srce in dušo. Nekateri den 1. 1872. na primer je na dunajski borzi bilo po 100.000 skupovan.j (GeschSftsabschltisse), to pa v vrednosti do 500.000.000 fl. Človek tukaj res ne vč, ali bi na binavičino mislil ali na zaslepljenost, kedar sliši, kako liberalni poslanci ljudem kvaitanje in malo loterijo zamerjajo med tem, ko strahovito igranje na borzi pospešujejo! Ko bi sedaj hotli novošegno človeško družbo prav popisati, morali bi reči, da je oua nevkretua zmes, čije zgornjo plast storijo kapitalisti, ki samo žanjejo kder drugi sejejo, pobirajoči od svojib privatnih dolžnikov visoke obresti ali pa marljivo režoči kupone od državnih dolžnih pisem. Jedro tej plasti so pa denarni velemožneži, pičli po številu, a neizmerno mogoftni po denarjib ter popolnem 8prideni in brezobzirno sebični, da z menjšimi kapitalisti delajo, kakor mačka z miši. Pod plastjo kapitalistov pa se nahaja druga plast; to je plast zgostene večine pridelovalnega ljudstva, toda vse ubožane, stiskane in izžmikane: rokodelcev, trgovcev, delavcev, podvzetnikov, velikih in malib posestnikov. Nad vsemi pa stoluje, kakor na uzviae- nem prestolu — liberalna država, v večnih denarstvenih zadregah^ Ta država je res usmiljenja vreden ubožec. Ceravno njo vedno častijo ia kadijo, njej vendar tečne hrane nikoli ne privoičijo. Delajo ž njo, kakor z otrokoni, kateremu se poyrže obilo igiače, pšeniček pa vzame. Edino, kar njej še kot sladčico privoščijo, so verske postave; dajejo njej tudi pravico, kateio imajo le stariši črez otroke in sy. Cerkva Srez vernike, toda kaj njej vse to hasni ? Potrebnega njej decarja vendar dragače ne dobi, kakor, 6e pri denaiuih mogotcib na vrata potrka in vsled tega liberalnej stranki na korist dolgove dela, svoje iinetje proda, dobodke zastavi, pravice žrtvuje, preteklost zataji in vso pribodnjost na vago poioži. Še vojske ne more nobene pričeti, če njej kapitalisti tega ne dovolijo. Liberaloa državaje popolnem odvisna od denarnih mogotcev. Ogerski ministri so na primer bili večkrat že v takih zadregab, da niso imeli denaija, ki je bil potreben, da bi bližnji mesenc uradnikom dolžno plačo izplačali. In kaj hoče denar v rokah sedanjih bogatašev? Morebiti mu je volja kaj dobrega storiti? Nikakor ne! On boče biti sam svoj prvi namen, on hoče najprvlje rasti, potem pa ves svet strahovati, svoje lastne gospode podjaimiti, da mu kot robovi hlapčujejo. Tukaj je ves brezobziren ter jim ne pušča ne srca za domovino, ne usmiljenja do ljudi. Zato pa tidimo, da nevarnega socijalnega prašanja srečno rešiti ni mogoče, dokler se razuzdano razsajanje denarja ali kapitala v potrebue mu meje ne zavrne. Kaj je tukaj nam vrnim katoličanom početi ? Najprvlje nam je pomniti, da ne moramo skoro ničesar ohraniti, kar je liberalizem pozidal, pa tudi ne vsega takoj razdreti, če nečemo zakriviti neizmernega trpljenja in silnih uporov. Moramo torej poslopje liberalnega gospodarsiva lepo opazno od zgoiaj začeti podirati, zid za zidom zvesto na strau polagati in potem še le na krščanski podlagi iz no?a staviti. V ta imenitni namen se pa moramo dobro pripravljati ia modre nasvete in določila sv. katoliške Cerkve glede socijalnih zadey, ki se nabajajo v sklepih cerkvenib zborov in zaukazih rimskili papežev, marljivo pregledovati, premisljevati in za ravnilo izbirati. Za prvi početek moramo pa na sledeče delati in siliti: 1. da se zopet uvedejo oderuške postave, 2. da prevzame država vse železnice in sama izdaja baukovce, da se torej nacijonalaej banki predpravice odpoved6, 3. da se sedanji način obdačevanja predrugači tako, da bodo tisti največ davkov plaeevali, kateii imajo res največ dobodkov, in 4. da se pievisoki državni stroški znižajo in tako nekaj davki zmanjšajo, nekaj pa za izredne potrebe vsako leto prihrani, da v izrednih potrebah ne bo treba novih dolgov delati. Tako je nasvetoval Alojzij Liechtenstein; njegovim nasvetom je z veseljem pritrdil letošnji sbod avsti ijskih katoličanov in tudi uii katoliški Slovenci se jib bodemo trdoo držali!