GLEDALIŠČE
EDMOND ROSTAND:  CYRANO DE  BERGERAC
Heroična komedija v petih dejanjih Režija: Slavko Jan — scena: Niko Matul-Mile Korun
Francoska neoromantika ima v gledališki umetnosti dva vidnejša predstavnika, Mauriaca Maeterlinka in Edmonda Rostanda. Oba sta iskala poti, kako bi se izognila naturalizmu v umetnosti, prvi jo je našel v svetu podzavesti, sanjskih prividov, drugi je izbral običajnejši način bega iz vsakdanjosti, umaknil se je v zgodovinsko preteklost, v avantursko zanimivo zgodovino. Njun sprejem v gledališču pa je bil zelo različen. Maeterlinkove simbolne drame so dosegle ob svojem rojstvu komaj več kot ateljejski uspeli, igrane so bile v eksperimentalnem gledališču pred izbranim, toda maloštevilnim občinstvom, uprizoritev Rostandovega Cyrana pa je bil eden izmed velikih triumfov francoskega gledališča. Kritika ga je pozdravila brez pridržkov in sam Faguet je videl v njem prerod francoske pesniške drame. Toda zgodovina si je končno sodbo še pridržala in počakala na pomemben kriterij umetniške kvalitete, namreč na pisateljev vpliv na poznejšo umetniško tvornost. In razmeroma kmalu se je izkazalo, da je bila beseda o prerodu francoske pesniške drame vendarle prenagljena. Ne samo da Rostand pozneje ni napisal drame, ki bi dosegla teatralne sile njegove heroične komedije, marveč je ta ostal brez omembe vrednih naslednikov. Maeterlinkova dramaturgija podzavesti pa je našla v poznejši dramatiki številne posnemovalce. Iz zgodovinske razdalje se je pokazalo, da je Maeterlinkova podzavestna oziroma zastrta duševnost šele pričetek zelo zapletene in globinske duševne analitike, ki odslej ni več izginila iz moderne psihološke drame prav do današnjega dne, do najnovejših francoskih in ameriških dram, dočim je Rostand s svojo heroično komedijo zaključek dolgotrajnega francoskega zgodovinskega romantizma v gledališču, ki se prične že s Corneillevim Cidom in doseže svoj višek v Victor Hugoju. In dejansko je Cvranojeva heroična drža drža corneillevskih junakov, Cvranojev nakazni nos pod izredno bistrim čelom Hugojeva kombinacija grotesknega in sublimnega in iz Cyranojevih tirad se glasi vzlic številnim banalnim naturalizmom vendarle patos francoskega klasičnega verza.
Rostandova heroična komedija sicer res ni bil prerod francoske pesniške drame, vendar je bila mojstrovina zunanje teatralike in besednega artizma in po svoji moralno vsebinski strani poveličanje francoskega viteškega temperamenta, čeprav v fakturi nekoliko banalne mušketirske zgodbe.
Režiserja Slavka Jana je v delu zanimala očitno njegova močna teatralika. ki je v bistvu operna — s Cvranojem kot solistom, gastonskimi kadeti kot zborom in z buffo-prizori, ki se sučejo> okoli predolgega nosa junaškega mušketirja. Pri ostvaritvi svoje režijske zamisli, ki je mogla biti v prvi vrsti v kar največjem sijaju in barvitosti scenskega dogajanja, pa so ga ovirah' razne objektivne težave — oder naše Drame je za tako operno predstavo premajhen, gneča ljudi in kulis na tesnem prostoru ni mogla zbuditi lepe scenske podobe, niti borno opravljeni gastonski baroni vtisa razkošno opremljene zgodovinske slikanice, resnično lepa in čustveno ubrana podoba je bila samo poslednja larmovantna scena pod platanami.
936
Naslovnega junaka je igral najboljši karakterni igralec SNG Stane Sever, in kot karakterni igralec je imel s to heroično vlogo razumljive preglavice. Visa ta heroična komedija je komponirana na dveh osnovnih motivih, na predolgem nosu, na »štrlini« svojega junaka, ki jo premaguje ta s heroičnim samozatajevanjem in viteško bravuro, in na preciozništvu dobe, ki ga predstavlja Roksana. Oba motiva sta si v medsebojni vzročnosti — čim večja je Roksanina precioznost, tem daljši je Cyranojev nos in tem večje je njegovo heroično samozatajevanje in z njim njegova moralna veličina. Stane Sever pa je skušal to tragedijo predolgega nosu tolmačiti neheroično, človeško karak-terno. Svojega Cyranoja je igral z razmeroma zmernim nosom, kakršne srečujemo tudi v vsakdanjem življenju brez tragičnih posledic, in vendar ga je ta nos nenehno moril in tri. S to svojo psihološko zamislijo- pa je Sever svojega heroičnega junaka pomeščanil in njegov Cyrano je bil meščanski Cyrano v drži in govoru, zlasti v govoru, ki ni dosegel čistega zvena in heroičnega zanosa francoskega klasicističnega verza.
Tudi Roksana Ančke Levarjeve je bila bolj meščanska kot plemiška, naivno nečimrna, spogledljiva in ljubko spakljiva bidermajerska gospa, ki rada prebira albumsko poezijo in ki je pravzaprav predolgi nos njenega bratranca ne bi smel tako hudo motiti.
Kristijana, ki je lep, kakor si zamišlja Roksana pesnike, ki pa nima Cyranojeve duhovne »štrline«, je igral Andrej Kurent kot mladega naivneža, dasi bi bilo primerneje, da ga je bil igral v nasprotje Cyranoju kot aboto zgolj telesne lepote. Ganljivega prismojenca Ragueneauja je igral s preprostim humorjem Pavle Kovic, grofa Guicha pa na nekoliko spakljiv način in brez grofovske odličnosti Edvard Gregorin. Spogledljivko Lizo, Raguene-aujevo ženo Mila Kačičeva in stotnika Carbona Janez Cesar.
Vladimir Kralj
937