Največja ideja PVP – ja je, da se na delčku življenja stakneta dve osebi, ki na videz nimata nič skupnega, razen tunelov, nevidnih spremljevalcev življenja, ki nas določajo take, kot smo.





SKALNA STENA


1. Alge vetrnice

Nad mestom Celejo, ki ga je pogosto prekrivala megla, se je dvigovala velika monolitna skala. Čeprav bi jo mnogi povezovali z velikim prelomom, je nastala v drugačnih okoliščinah.

Skrita v senci je varovala skrivnosti, ki so se vanjo zaletavale in na njej obmirovale.

Po njej so že hoteli plezati razni športni plezalci, a se jim nikdar ni posrečilo, da bi jim bila videti dovolj nevarna. Morda res ni bila.

In tega se je najbrž tudi zavedala.

A današnji dan je prinesel nekaj novega. Na steni se je znašel fant. Ni bil športni plezalec, niti ni pomislil, da bi lahko bil.

Na njej se je znašel s povsem drugim namenom.

Iskal je alge vetrnice. Na steni naj bi bile še od takrat, ko je kotlino zapolnjevalo morje. In alge so v steni ostale.

Na Akademiji za geozlomalne vede so pred začetkom vsakih počitnic študentje oddali temo za svojo nalogo, ki jo bodo predstavili v prihodnjem letu, čas med počitnicami pa so lahko izkoristili, da bi si zanjo nabrali razne informacije.

Do tu je bilo vse popolno, vse, razen ene reči – počitnic.

Fant v steni ni smel pomisliti na njih. Pravzaprav je imel že izkušnje z njimi in sicer lanskoletne. Za počitnice je veljalo, da si na njih užival in, da so ti dale energijo za naprej. Vsakdo bi si torej želel preživeti enake počitnice, ali celo še boljše, kot jih je preživel lani.

Seveda, če si se imel na njih lepo.

Kaj pa, če se nisi imel? Kaj pa potem?

Fant se je nevarno približal tej misli, in ko je že kazalo, da bo izgubil vsakršno voljo za plezanje, je nekaj metrov više zagledal prelep algast vzorec.

Kot nalašč za mojo nalogo, je pomislil in poiskal mesto, kamor bi se lahko prijel.

Nekoliko se je stegnil, še malo stopil v zarezo v steni … in, imel jo je. Nežno je pogladil po vzorcu. S sabo je imel fotoaparat. Stena v tem delu ni bila tako strma, da ne bi mogel stopiti na stran, a to bi bil greh.

Alga je bila tako lepa, da bi izgubljal dragocene sekunde z nastavljanjem zooma in osvetlitve. Odločil se je, da si bo algo vtisnil v spomin in to bo popolnoma dovolj.

Z rokama se je oprl na skalo, da bi vzorec videl še od zgoraj.

Takrat pa ga je nekaj zadelo.

Najprej je napadlo njegovi nosnici, potem še usta. Počutil se je, kot da bi ga v glavo zadel nekakšen val. Toda, Panonskega morja tukaj seveda ni bilo več!

Pa vendar – vohal je – morje. To pa je zanj v teh okoliščinah pomenilo – alarm!

Njegovi spomini, tisti, za katere je že mislil, da jih je skrbno shranil v nedostopne predele svoje čustvene možganske hemisfêre, so se začeli vračati.

Fant je glavo hitro potegnil med ramena. Vonj je v trenutku izginil.

Oddahnil si je, kajti lahko bi mu popolnoma obudil spomine na počitnice.

Šel bi nazaj, razgled na Celejo je bil od tu tako zanimiv, a je še malo počakal. Spomini so za hip popustili. Zaprl je oči in skušal ujeti sonce.

Ni dolgo trajalo.

Namišljena gladina pozabljenega Panonskega morja je očitno zašla v stanje oseke. Spustila se je za pol metra.

Fanta je kot strela ponovno zdel močan spomin. Kot bi doživel že videno. Zaslišal je valove, mešanje vode, prepričan je bil, da je slišal tudi oglašanje galebov. Galebov v Pirankaranu vendar ni bilo!!!

Poleg tega se je spet pojavil vonj po morju, po algah, po pesku … in to zelo očitno. Če bi se na tem nivoju zadržal še malo, bi se mu utegnil pojaviti celo spomin na … ne! Hitro je moral nazaj dol. To pa sploh ni bilo tako enostavno!

V vseh priročnikih o plezanju je pisalo, da je spuščanje težje, ker ne vidiš, kam boš stopil. Centimeter za centimetrom je napredoval proti vznožju, ki sicer ni bilo več kot dvajset metrov niže, hkrati pa najvišji nebotičnik v Celeji tudi ni bil veliko višji.

Ravno tako hitro pa je napredovala namišljena oseka. Fant se je spraševal, kateremu (zlomku) hudičku se je zameril, da ga spet lovijo lanskoletni spomini, ko pa je vendar v sebi že vse rešil. Popolnoma vse. Počitnice, zakonodajo, Pirankaran in seveda … tudi – N – J – O.

Njenega imena si ni smel priklicati v spomin. Poznal je par trikov, kako to dosežeš. Na Geozlomiji so jih učili. Predvsem je bil eden izmed teh trikov – če želiš stvari pozabiti, potem se moraš najmanj tri ure na dan skozi mesto gibati zelo počasi. Spomini se tako ne zanimajo zate in se preko zračnega spiroklaza ne lepijo nate. Tako nekako je šla teorija.

Ampak, zdaj je bilo potrebno pa hitro navzdol in fant je hitel. S tem pa je postal sredi Skalne stene idealna tarča. OSEKA se je nižala noro hitro. Fant je začel grabiti za stebla nizkih dreves, kakor hitro je lahko. Moral je biti previden, saj ga je le mala napaka ločila od neumnega padca.

Sredi tako lepega jutra si ni niti malo mislil, da se mu bo spet zgodilo nekaj tako zlomastičnega.

Končno je bil pri dnu – samo še skok na tla in … a zadnjem trenutku sem mu je zalomilo, z desnico je zgrešil drevo, da bi se oprijel – nežno ga je zaneslo med nizka drevesa in – TRESK.

Pristal je na riti. Oseke ni čutil več. Ko pa je odprl oči, je videl naslednje: pred njim sta dve majhni drevesi oblikovali skoraj človeško silhueto, okoli njiju pa je bil ovit plakat. Nič strašnega ne bi bilo, če ne bi ženske na njem prepoznal v trenutku, ko je zagledal njeno rit. Hotel se je prepričati, če je res ona, a nekdo ji je odtrgal glavo.

Namesto krika, ki bi se mu moral odtočiti po grlu, je spet začutil spiroklastični val. Pobral se je s tal in stekel proti mestu.

Ura je bila še vedno tako zgodnja, da se sonce še ni prav razmahnilo, megla pa tudi ne. Fant je imel en sam cilj: Ulico razmazanih prič, v kateri je bil doma.

Njegova hiša je bila zadnja v ulici, kjer se razen prepirov starih žensk z mladimi fanti in prepirov starih žensk z mačkami in strelov iz strelnega orožja starih žensk proti obojim, ni dogajalo nič pretresljivega.

A fant ni slutil, da bi ga lahko ravno današnji dan zaznamoval z nečim, kar bi mu spremenilo življenje. Če bi mu ga spremenilo v vse druge smeri, razen v smer, v katero mu ga je skušalo spremeniti lansko leto, bi takoj sprejel.

A, ko je obstal pred poštnim nabiralnikom, mu je pogled na tri pisma zaprl upanje.

V nabiralniku, zaraslim z rjastimi algami, ni sedela samo Molly Serena, potepuška mačka, ki je ljubila rjaste alge. Fant je bil tako nervozen, da jo je komaj uspel pozdravit.

»Hej, Molky!«

Potem pa je hočeš nočeš moral potegniti vsa tri pisma in ob vsakem posebej mu je zastal dih.

Pisma so imela enako težo kot reklamna sporočila, a ker je bil mesec junij, je natanko vedel, kaj se skriva v njih. Bila so po vrsti od:

CELESKANE – počitniške agencije;

ARHIPANE – počitniške agencije in …

BELLEROSE – počitniške agencije.

Pograbil je vse skupaj, se obrnil do Molly, in dejal: »Molly, če me ne vidiš več, vedi, da sem ti vedno privoščil dobre počitnice.«

»Mijav.«

Pisma so padla na mizo. Fant je bil žejen, a dokler jih ni prebral, ni hotel imeti nobenega veselja s sokom iz citron. Naj bo vse v stilu drsenja po Skalni steni – torej – vse navzdol, si je mislil.

Najprej je segel proti kuverti, na kateri je bilo v njihovem logotipu napisano –


CELESKANA – Ulica nebeških užitkov 12, 30000 Celeia

Izredno previdno ga je odprl. Pisalo je tole:

Dragi gospodič Dabadol Kalimero!

Kot ste začutili na svojo koži, je čas počitnic tu. V naši agenciji se po najboljših močeh trudimo omogočiti ljudem, da jih preživijo užitkarsko od prvega do zadnjega dne. Ker vemo, da se na počitnice odpravljate drugič, smo vam v prilogi poslali posebno ponudbo, v kateri je vse potrebno – če se boste odločili za nas kot posrednike, bomo z veseljem prisluhnili vsem vašim željam. Še opozorilo, ki ga zahteva Humanistični zakon sLOVEnije: Počitnice so po Zakonu o humanistiki, Zakonu o počitnicah in Zakonu o splošnem človeškem dostojanstvu – OBVEZNE!

- PRILOGA : računalniški izračun tandema.

Dabadol, tako mu je bilo torej ime, je vzdihnil. To, kar je prebral je bilo za pričakovati

Zdaj pa mu je v oči silila še priloga:

Poleg nje je bilo navodilo, ki ga je bolj ali manj znal na pamet. Kljub temu ga je še enkrat prebral:

V tej kuverti je šifra osebe ženskega spola, ki jo je izračunal računalnik. Šifro javite ob prihodu v naše poslopje (vtipkate jo v algasito), da jo zazna računalniški sistem, potem pa vstopite. Vse šifre se zberejo v centralnem sistemu, tako, da ne pride do podvajanja. Če bi se vaš tandem ne pojavil oz. če bi mu ne bili všeč, vaše ime ostane nam nedostopno, se pravi, vemo ga samo v povezavi z vami, ne vemo pa koga vam je računalnik predlagal. Lahko pa vam ob vašem prihodu ime tandema preberemo.

Srečno.

Dabadol je odprl prilogo.

V njej je bila slika nekega dekleta, s katero naj bi, če bi se s tem strinjal, odšel na počitnice po lastni ali njeni izbiri.

Punco si je natančno ogledal: bila je dolgolaska, blond, suha, vitka, z neumnim napisom na majici.

Daleč od tega, da bi ljudi presojal po barvi las, a punca mu ni bila všeč. Bila je videti preveč – kot iz škatlice.

Dobro, je pomislil, in si priznal. Z nobeno ne bi rad odšel na počitnice, ker – počitnice sovražim. In če bi katera želela z mano na počitnice, potem gotovo ne bi bila prava.

Prilogo je položil nazaj v kuverto in se pomaknil na drugo pismo.


ARHIPANA, Ulica sedme dimenzije 6b, 30000 Celeia

Vsebina arhipaninega pisma je bila nadvse podobna celeskaninemu, le logotipi ter grafika sta bili bolj dodelani, črke manjše, ozadja pa manj umetniško kot pri Celeskani. Obe agenciji sta poslovali kot zelo uspešni.

Iz priloge je potegnil sliko dekleta, ki mu ga je Arhipana predlagala za počitnice. Na njej se je srečal s koščeno podobo nečesa, čemur bi lahko rekel – tečna učiteljica. Na moč ga je spominjala na neko učiteljico meeskendov (podaljšan konec meseca), na katere spodnje perilo se je moral pogojno podpisati.

Ni mu bila všeč.

Odložil je prilogo in kuverto in se naslonil na komolce.

Obetalo se je lepo vreme, slišal je avtomobilski motor. Sosedje so najbrž odhajali na delo.

Karkoli bi bilo v redu, četudi bi se Molly polulala na njegovo gargoljo na vhodnih vratih in bi jo moral vse dopoldne čistiti. Toda, v oči mu je lezlo tretje pismo.

Tisto, na katerem se je bleščal napis – BELLEROSA.

Bilo mu je popolnoma jasno – če ga odpre potem na Skalni steni ni nič opravil – spomini se bodo vrnili.

S komolcem je dregnil v kuverto, postal, še enkrat, še enkrat postal, pa še pa še, dokler pismo ni padlo z mize.

Taktika, ki jo je na hitro izoblikoval v glavi, je bila jasna: počakati do zakonsko določenega roka, potem pa ga bodo uradno – ne v obliki reklame – poklicali iz ene izmed agencij in mu predstavili tisto, kar bo ostalo. Tako vsaj ne bo krivil sebe, če bo imel tudi letos take počitnice kot so bile lanskoletne.

Ker v bližini tistega pisma ni hotel biti, je sklenil, da bo odšel v območje lokalov. Tam, med drugimi ljudmi, hitro pozabiš na vse, tudi na počitnice. Ko se bo pa vrnil, bo pa napisal izhodišče za svojo nalogo pri geozlomiji.

In že je bil zunaj. Ko bi mu le kdo zatopil misli! Vse, kar je v normalnih razmerah divje – sosedova babica, mularija, ki je rada pisala po asfaltu, izgubljeni psi, klateži, ki zaidejo v Ulico razmazanih prič – kje so bili vsi?

Na asfaltu so se bleščali le sončni žarki.

Fant, ki svojega imena ni ravno ponosno razkazoval, je odšel v izbrano smer. Edino dekle, ki mu ne bi nikdar vsilila počitnice, je stregla v lokalu SANTANA.

Sédel je za prazno mizo in se udobno namestil.

»Ojla!«

»Hola, Lili,« je odzdravil in si oddahnil. Če bo poslušal ljudi okoli sebe, se bo zamotil, pa še kakšno idejo za svojo geozlomalno nalogo bo dobil.

»Ti lahko kaj prinesem?« je vprašala Lili.

»Eno alaglno čokolado.«

»S kokosovimi algami?«

»Imaš morda kakavove?«

»Imam.«

»Pa slamico iz naravnih vlaken. Nimam rad občutka plastike.«

»Seveda, le kdo ga bi imel,« je dahnila Lili in se nasmehnila. Lili je bila v redu punca, saj se pri njej ni bal, da bi ga povabila na počitnice. In to je bilo bistvo.

»Boš še kaj? Kasneje so bodo nabrali gostje in bom težko spet prišla do tvoje mize?«

»Še eno rezervno slamico iz morskih vlaken,« je dejal, kot da ne bi vedel, da je bilo morje povezano s počitnicami.

Lili mu je prinesla napitek, položila slamico na pladenj in dejala: »Pa počitnice? Se jih še izogibaš?«

»Še.«

»Kako to? Težko razumem.«

»Pač nisem tak, da bi mi bile všeč.«

»Tudi, če bi odšel na njih po pravilu več kot tisoč kilometrov?«

»Najbrž tudi ne.«

»Pa več kot sedem tisoč kilometrov?«

»Je kakšno novo pravilo?«

»V tem primeru ti sploh ni potrebno javljati. Nov zakon.«

»Zakaj ne?«

»Ker, če si pripravljen oditi tako daleč, potem je že zavest, da sploh greš, unikatna in se šteje, da si užival že zaradi tega.«

»Ti boš šla kam daleč?«

»Upam, da na Novo Zelen-dijo.«

»Vso srečo.«

»Oh, hvala.«

Naredil je dolg srk po slamici iz kakavovih vlaken. Vroča algasta čokolada je bila dobra za ubijanje spominov. Pogoltnil bi cel sod, če bi zanesljivo vedel, da se ne bo nikdar več spominjal kakršnihkoli počitnic. Sploh se ni spraševal, zakaj so bile tako grozne, a zdaj ni bilo pomembno. Zadnjih pet minut je užival mir in to je bilo v tem trenutku najboljše možno.

Lokal se je začel počasi polniti in vzdušje je iz trenutka v trenutek naraščalo.

Okoli njega so se nabrala življenja.

Za sosednjo mizo se je dogajalo eno tako – življenje. Mešana mularija, moški, ki so se hoteli otresti svojih žena, penzionisti, ki niso imeli nobenega obstanka, skratka, vse, kar je iskalo osvežitev v prihajajoči se debati, vse je imelo nekaj za povedati – širnemu svetu. Želja po izražanju se je po prelomu okrepila.

Dabadol Kalimero je sprostil ušesa.

»Hej, stari, kaj dogaja?«

»Ah, nič, učiteljica me je vrgla ven.«

»Ka' si pa naredil?«

»Njeno rit sem omenil v enem stavku.«

»A v celem?«

*

»Hej, a veš, da je danes prišel en tip in na šolo vpisal črnega psa?«

»A to je onega frajerja, ki mu je z gobca visela ženska nogavica?«

»Ne, to je čisto pravi pes.«

»A iz Harveya Portona?«

*

»A ste že končal' z beljenjem one bajte?«

»Ja, včeraj smo preštrihal' zadnji steber.«

»Pa vam bodo plačal'?«

»Pa, drugač' smo se zmenil'.«

»Kako?«

»Oni grejo na počitnice, mi pa bomo lahko tist' čas paz'l na njihovo bajto. A ni to mega?«

»A boste lahko prijatelje povabil'?«

*

»Pa ti, si že bil na počitnicah?«

»Ja, z ženo sva bila pred tremi tedni.«

»Nič nisi povedal.«

»Ker se ni nič zgodilo.«

»Pa, kako ne, saj imaš tako luštno ženo.«

»Lahko ti jo dam, lahk' ti dam pa tud' eno na ZOBE.«

*

»Pa vi, a vi greste tudi na počitnice?«

»Ne, mi pa ne gremo….«

»Kaj, a vas starši ne pustijo?«

»Ne, če se nam pa križa.«

»Križa?«

»Križa, ja.«

»Križa kdo?«

»Ja počitnice, ne.«

»A s križem?«

»Ah, kakšnim križem.«

»S čim pa pol?«

»S čim neki. S koncertom!!!«

»Kakšnim koncertom?«

»Ja, od HANE ZBRESKVAR vendar!!!«

Dabadol je zgrešil slamico in se skoraj zadel v oko. Mislil je, da je slišal – ne, saj to ni moglo biti res. Je nekdo omenil Hano Zbres … ne, to ni bilo mogoče! Ne na tako lep dan …

A za sosednjo mizo se je očitno (poleg slamice) usedel mali hudiček.

»Hano smo videli danes v mestu.«

»A v Celeji?«

»Ja, v Parizu že ne. Ja, v Celeji.«

»Kaj pa je počela tu?«

»Kaj neki. Koncert ima tu.«

Dabadol so se začeli vračati spomini s prepovedano hitrostjo.

Ves trud na Skalni steni in pri zanemarjanju pisem je padel med alge.

Spomnil se je, kako je lani … ko je bil … ne, pa ne, da bi zdaj moral še misliti na to …

»Oprostite, sem slišala, da ima Hana Zbreskvar koncert v Celeji?«

»Ja, gospa. Plakatov sicer še ni, a kmalu bodo, ker je koncert pripravila kot presenečenje.«

Dabadol je dvignil svojo rit in že poskušal zapustiti stol, toda … Lili še ni plačal … ozrl se je naokoli, da bi jo … Lili je stala za mizo na terasi in … okoli nje je mrgolelo gostov. Očitno je bila trenutno edina natakarica. Lahko bi stopil do nje … ne, videlo se je, da ima preveč dela … da bi ji denar pustil na mizi … ne, kako bi pa vedela, da ga je dal on … ali pa na pultu … potem pa sploh ne bi vedela … oj. Lili, reši me, reši me….

»In, morda veste, je njen fant še tisti Riky Karizy?«

»Ne bi vedela, mislim, da ima nekoga novega … sicer pa tisto sploh ni bil čisto pravi fant …«

»A govorite o Hani Zbreskvar … ja, videla sem jo z nekim svetlolasim visokim tipom, čisto mišičast je bil …«

Dabadol je odprl sladkor, iz njega stresel vsebino, zmečkal srednjeveško ladjo v kepo in jo vtaknil v uho. Enako je storil z belim sladkorjem.

»Hana? Fanta … poljubil … poroka … počitnice … po koncertu …«

Stol je padel, ljudje so se začeli umikati … »Lili!!!!!«

Prisopihal je do Lili, iz svoje denarnice iztrgal desetaka in ji ga potisnil med kozarce.

»Lili, nujno moram nekam.«

Odfrčal je.

Za njim je v nič hudega sluteče steklo kavarne Santana treščil odmev spiroklastičnega vala:

»Hana Zbreskvar je spet v mestu in spet si je zaželela malo spočiti se … njeno življenje je tako naporno … a njen problem je večen … tako sama je …«


2. Njegov tandem

Nekaj korakov stran je sédel na beton, ki ga je sonce že dodobra segrelo. Panika ga je grabila z vseh strani, tudi za rit. Poskušal se je pomiriti. Nobeden od trikov, ki si jih je med vrsticami zapomnil na geozlomiji, ni več deloval.

Pa kaj se sploh sekiram. Saj … Hana in jaz nimava nič skupnega … čisto nič! NIČ!!!

Štel bo do tisoč in upal, da bo minilo. Vedno je minilo, vedno. Ni smel niti pomisliti … imel je teorijo. Če deset sekund ne misliš na … tisto reč … potem jo pozabiš. Od tistega dogodka je vedno doslej uspel pozabiti. Vedno!!! Vedno!!!! Zakaj ne bi tudi zdaj? Zlokej, pozabi … pozabi, Dabadol …

Temu bi se lahko reklo, da ti ne gre vse po načrtih. In kot bi usoda vedela, kaj je bilo mišljeno s to besedo (načrti), je pred fantovimi nogami na tla narisala dolgo (sonce je bilo še nizko) senco, precej ozko, (v predelu, kjer bi prisegel, da je bil pas), ter zelo znano, skoraj tako, da bi lahko padla s kakšnega plakata.

Prebledel je in vedel, da je šla teorija desetih sekund algam žvižgat.

Ni si upal dvigniti pogleda. Zdaj bi dal vse za katerokoli žensko, golo, v kopalkah, zgoraj brez, spodaj brez, z rdečimi lasmi, s čikom v ustih, s satanskim zadahom, a vse bolj sem mu je zdelo, da ga duh iz Celeje ni dobro slišal.

Je pa zato iznad sence prišel glas.

»Hej, Dabadol!«

Zlokej, to je konec.

Dvignil je glavo in treščil v povsem take oči, kot so pred letom dni divjale v njegovem spominu … nad njim se je dvigovala Hana ZBRESKVAR – slavna pevka, zvezda estradne umetnosti, igralka, skratka, zvezdnica brez primere. Po vseh zornih kotih humanističnih zakonov jo je bil dolžan pozdraviti.

Izrekel je kratek – Hola!

»Hola, ¿qué tal?« je odvrnila in se nasmehnila.

Že lansko leto se je v Karizy centru komaj rešil, da se ni … komaj se je rešil vstopa v življenjski tunel, ki bi ga združil z njo!

Po nobenem zakonskem predpisu mu ni bilo logično, da bi lahko nekdo počitnice ponovil z isto osebo! PA KAJ JE VENDAR RAZMIŠLJAL! Saj vendar ni … saj ga je samo pozdravila!

Toda Hana je nenadoma sedla poleg njega na vroč beton.

To je konec! Tajna služba Bellerose ga je spet premagala! Tisto pismo je bila skrbno premišljeno, prevara, spiroklastični val pa samo sunek, ki ga je potisnil sem, v Santano.

Počutil se je skoraj nevarno prijetno.

Kaj je vendar razmišljal!

S HANO ZBRESKVAR ni imel NIČ skupnega!!!!

»Pogrešala sem te,« je dahnila Hana čisto mirno. »Nisem vedela, kako je s tabo … mislila sem, da se bova slišala … leto dni je prišlo naokoli kot bi mignil.«

Dabadolove oči so švigale do Hane in nazaj kot alga-optikat za preverjanje zenic. O tem ni bilo dvoma. Poleg njega je sedela ista Hana s katero je pred letom dni preživel počitnice v Pirankaranu.

In, ki jo je na koncu v katakombah poljubil in s katero, kot je že nekajkrat omenil sam sebi – ni imel nič skupnega. Vprašanje, ki se je pojavljalo, je bilo – kaj za ZLOMASTIČNEGA ZLOMKA je Hana počela poleg njega?

On je imel svoje življenje na šoli, ona pa svojega v karieri. Njune poti so se križale samo v Zakonu o počitnicah in nikjer drugje!!!

»A te lahk' povabim na eno algafrusko?« je dahnila Hana.

Dabadol se je zazrl v njene oči. Nobenega ličila ni bilo na njih – kot ga je bila dolžna – po pogodbi seveda – nositi na koncertih. Bile so naravne, brez dodatnih gibov … in zakaj za zloksa so zrle ravno vanj!

»Ahmmm … sem ravno spil eno …«

»Nisem znala … tolikokrat pred koncertom sem imela … hotela sem te poklicati …. Pa nisem … saj ne boš verjel … nisem znala zbrati poguma … zanimalo me je … saj vem, da je zakon tak, da pač agencije … a … zanima me, če bi …«

Še preden je Hana prikvačkala do konca, je Dabadolu vsaj na pol postalo jasno, kako bi se nadaljevalo njeno besedilo.

PO VSEH ZAKONIH so pare zbirale agencije: Bellerosa, Arhipana, Celeskana – kaj je zdaj hotela Hana? Bilo je vendar dogovorjeno, da samo ene počitnice, potem se pozabita. SAMO ENE POČITNICE!!!

»Dabadol …« je začela.

Dabadol je opazoval premikanje njenih ustnic. Zdelo se mu je, kot da počasna reklama za čevlje vabi stranke, da se prostovoljno posrkajo vanjo. Pa čeprav na njih spet ni bilo nobene šminke. Nobene Volčje krvi (šminka), ničesar. To je storila za nalašč. Če bi se namazala, potem bi jo gotovo kdo dregnil, prosil za počitnice … tako pa je bila 'zamaskirana', skratka, povsem neprepoznavna – naravna!!! In kar je bilo toliko huje – ves ta čas (pet minut) bo preživela z njim. Minuto, deset ali pol ure, vseeno. Dabadol se je zasmilil samemu sebi.

»… ahm … Dabadol … bila sem na Bellerosi,« je dejala natanko tako, kot so na Geozlomiji na zlomkarjeva vprašanja odgovarjali študentje, ki niso bili povsem prepričani, če so prišli na pravo akademijo.

Dabadolu je bilo vse kristalno jasno. Bellerosa je spet zamešala reči in zdaj … če je za vsem tem stal še zakon, potem je bilo po njemu. Potem … pa kako se lahko ravno njemu ZGODI nekaj takega. Kot naročeno – mimo ni bilo nobenega postavnega fanta, ki bi Hani odlepil oči. A, kot je že imel izkušnje s tem, tudi Brad Pitolasko ne bi pomagal.

»… in na Bellerosi so dejali, da … torej … da so počitnice ponovljive.«

Se mu je zdelo. Vse kar grize, je ponovljivo, le alg kosmičark ne dobiš dvakrat po pomoti v eni pijači.

»… in zato sem pomislila … am … zadnje počitnice ... v Pirankaranu,« je dejala, in ko je izgovorila Pirankaran, je pogled prav nežno preusmerila Dabadolu naravnost v globino oči.

»… na zadnjih počitnicah v Pirankaranu …«

Kaj bo zdaj rekla? Da jih je potrebno ponoviti, da staro potrdilo ne velja več, da bodo letos na vrsti dvojne počitnice in nič šole, da …

»... na zadnjih počitnicah v Pirankaranu sem se imela zelo lepo.«

Dabadol je zdaj pospešeno zapičil svoje oči v Hanine – da se ji ni bledlo? Ni kázalo. Taka je bila kot sekundo nazaj. O groza – mislila je – RESNO.

Dabadol bi zdaj potreboval dve pijavki, da bi mu odlepili zalepljeni ustnici, ali pa malo ŠMINKE – Volčje krvi. Izgovoril je pomečkan – »lepo.« In zardel. Noben puder mu ne bi pomagal – razen plastična operacija z algami belinoera, s katerimi so ženske prekrivale svoje obraze na reklamah za puding.

Hana je zajela sapo in jo počasi spuščala, ob tem so ji prsi nervozno upadale, da bi Dabadol najraje stekel stran. Kaj za zlomka ga je držalo na pekočem betonu?

»… pomislila sem … ker se pač nihče drug ni javil … da bi …«

Ni javil?????? Dabadolu je med heisfêrama zadonelo. Zakon je bil namreč jasen – Na agencijah računalniki izbirajo pare. Računalniki in nihče drug. Zlokej – v njegovem primeru je šlo pač za redek pojav, ko se je vmešala Klara ORKANIK. Toda, to je bilo samo zato, ker je Riky Karizy prekršil pravila.

Zakon pa je bil jasen – računalnik ne more dvakrat izbrati enak par. To je bilo tako očitno kot dejstvo, da je prehod čez cesto na spužvi in ne deset metrov stran.

»… da bi morda lahko šla tudi tokrat …«

Koliko življenja je še imel? Skupaj na počitnice v Pirankaran? To bo rekla ... jasno, po zakonu. Ampak, to mu ni pomagalo … pa zakonu gor ali dol, iti s Hano Z. ponovno na počitnice je pomenilo isto, kot da nisi napredoval, kot da si ostal na isti točki življenja. On pa je moral vendar napredovati, spoznavati nova principe geozlomije, čutiti prelom …

»… na morje.«

Aha. Na morje. Torej je uporabila drugačno zvezo. Na morje in ne na počitnice.

Le kaj je pomenilo?

Pogledal je Hano. Njene oči so v pričakovanju odgovora krožile po njegovih, se presedlale na njegove ustnice in spet nazaj na oči.

Po Humanističnem zakonu bi tako nežnost ne smel pustiti brez odgovora. Da se kaj takega zgodi ravno njemu! Hana je čakala na odgovor.

Dabadol je pogoltnil suho slino in razprl svoj govorni aparat.

»Kam pa?«

Genialno se je izvlekel – za začetek.

Slišalo se je, kako so se Hani prsi razprla, kot bi v njih eksplodirala čer.

Kadar gredo reči navzdol, naj gredo navzdol v stilu.

Hana je zajela ves preostali celejski zrak, ki ga ni podihal Dabadol in dahnila:

»ACAPULCO.«

Med Dabadolovi hemisfêri se je vrinil tornado (če bi mu moral dati ime bi mu dal – Bumbulado)

Hotel je razširiti vprašanje, a ga je Hana prehitela:

»Ne bi šla preko agencije … no, šla bi že preko agencije. Ne preko Bellerose, temveč moje agencije … moja agencija časti … vsako leto imam eno možnost, da grem … na počitnice … in ker ima naša agencija dogovor z Belleroso, se ni treba javljati. Samo račun, ki ga plača moja agencija … naju nič ne bremeni … pošlje na Belleroso in vse je urejeno,« je končala Hana in obvisela na Dabadolu.

Na Geozlomiji so ga učili vse mogoče govorne spretnosti. Od tega, kako že zavoženo vprašanje spreobrneš na izvedljivo, kako zaustaviš preveč razpoloženega sogovornika, kako … kako rečeš ne Hani ZBRESKVAR – tega pa niso učili nikjer.

Dabadol je strmel v posušen beton.

Trenutki so se zdeli dolgi kot ekvator.

Dabadol je še enkrat pogledal Hano.

Zrla je vanj. Videl je, kako se je v njenih očeh upogibal HUMANISTIČNI ZAKON.





FINI VRTAČNIK


3. Kovinske plesalke

Ko jih potrebuješ jih ni nikjer. Dabadol je pet minut čez pol deseto razmišljal o postavnih fantih, mišičnjakih iz lokalnih pripovedk. Kot bi jih pogoltnile jutranje odeje. Mar je to način življenja, ali je imel samo on tako nesrečo? Skratka, nihče ga ni rešil.

Pred nekaj minutami je izrekel najbolj čudne besede kateregakoli svojega jutra.

Uničil si je življenje – to je bilo jasno.

Mesto pa je spalo še naprej. Jasno, bil je čas počitnic. Ko startajo, jih nobena sila ne spravi več nazaj. Pojavijo se v ljudeh in tiho prepričujejo, da je potrebno odložiti delo, stegniti noge in seveda … kar je bilo v njegovem primeru najhujše – poiskati tandem. Ko bi se ga zakon usmilil, bi mu ga poiskala Bellerosa.

Minilo je dolgih deset minut, in zdaj je prihajal k sebi. Sonce mu je žagalo po vratnih vretencih, premalo tekočine je prihajalo med hemisfêri.

Potreboval je vodo.

Veke so mu začele pešati, kot da bi se že zvečerilo in obrisi na betonu so postajali vse bolj negotovi.

Dabadol bi na enega skoraj stopil. Na hitro se mu je umaknil, in skoraj treščil v ulično svetilko.

Mimo njega je zdrsel froc (en fante), ne da bi se opravičil. Mularija je bila pa tole jutro zgodnja, karkoli je že počela.

Toda Dabadol je bil zelo žejen. A čutil je posebno žejo – ne tako, ki jo pogasiš s curkom navadne lokalne pijače. Potreboval je – kot je nekoč omenil zloktor Kilmi – divjo potešitev žeje. Da si sploh prišel do tega stanja, te je moral nekdo močno premakniti (strezniti) – Kilmijeva trditev. Dabadol ni natanko vedel, kaj je zloktor Kilmi s tem mislil, toda gotovo je vedel, da se ga je lotila ravno žeja o kateri je Kilmi napisal knjigo – Slast padca pod najnižjo skal'co.

No, ampak res. Potreboval je nekaj hladnega. Kaj pa je bilo v mestu v tem trenutku hladno, dovoljeno, in v bližini?

Dabadol je pomislil, in hitro mu je med hemisfêri usekala odlična ideja. Nogometni stadion! Tu zraven je bil in ob tej uri so gotovo zalivali zelenico!

Dabadolu sta veki poskočili in že je bil z nosom ob rešetki, skozi katero je videl zeleno travnato površino, ki ga je žgala v oči. Na njej so – kot bi šlo za simfonijo vodnega plesa – majhne pipce v obliki plesalk v zrak brizgale hladno vodo.

Problemček je bil le eden. Kako preplezati rešetke? Pravzaprav to sploh ni bilo tako pereče vprašanje. Dabadol je začutil pravi poprelomni nagon.

Aluminijaste rešetke so bile videti zelo spolzke. Na Geozlomiji so ga učili, kako lahko z algami gladke površine spremeniš v zelo hrapave. Našel je rešitev. Rešetke je moral samo pobožati – šlo je za princip temperaturnih sprememb. Tudi kovina čuti, če jo hoče nekdo premamiti. Dabadol je zapičil svoj copat med dve palici in se dvignil.

Mmmmm … štirideset centimetrov više je bil zrak čisto drugačen! Kilmi je imel prav. Duh kraja se nalaga v plastnicah in z njim slaba volja. In zaradi slabe volje ti spodrsne, ne zaradi »spolzkega terena«. Kilmi bi moral napisati več knjig!

Dabadol je vdihnil, spustil, in za vsak tak vdih je lažje napredoval.

Ko je bil na vrhu, se je pognal na drugo stran.

»Auuuuččč.«

Zelenica ni bila tako mehka kot je pričakoval, vsaj ob robu ne.

Je bil pa občutek toliko lepši. ZNEBITI SE HANE ZBRESKVAR. Ko je namreč pod sabo začutil mehko travo, je slavno zvezdnico izbrisal iz spomina.

Njegovi hemisfêri je preplavil nagon. Pipce so vabile. Ni mogel več čakati. Pognal se je in kot pravi nogometni zvezdnik zadrsal med dve kovinski lepotici.

Zlomka! Pipce so bile res oblikovane v majhne ženske figurice – jasno, saj so vendar zalivale stadion, na katerem so brcali fantje.

Dabadol se je upognil, se približal figurici in našobil usta. Iz plesalkine glave je brizgal precej močan curek.

Dabadolove ustnice so plapolale kot državna zastava. Komaj je curek usmeril tako, da se mu je v ustih zavrtinčil – zavrtinčili pa sta se mu tudi obe hemisfêri.

Toda – ni trajalo dolgo.

»Hej, ti!«

Za njim je se pojavil strog glas. K sreči je bil moški – nobene možnosti, da bi bil Hanin.

A je pričakoval, da stadiona nihče ne pazi? Obrnil se je.

»Mulc, takoj pejd' stran sicer bom poklical odvetnika.«

Izpod sence nad tribunami je proti njemu drvel siten možakar s pipo v rokah. Toda ne táko za zalivanje pač pa táko, iz katere se je kadilo.

»Presneta mularija, da si ne drzneš še enkrat pomočiti gobca v cev.«

Dabadol se je poskušal iz prihajajočih težav izviti z normalnimi prijemi:

»Sem bil žejen, se opravičujem.«

»Ti bom dal žejo. Če želiš gobcati, se boš lahko pomenil z mojim odvetnikom.«

»Oprostite, ampak, že cel dan imam težave.«

Možakar je zadihan ustavil pred čisto mokrim Dabadolom. Ta je poleg kapljic iz plesalkinih ustnic, doživel še tiste iz možakarjevega govornega namakalnega sistema. Med kapljice so bile pomešane nič kaj osvežilne besede.

»Kdo si?«

Kaj, po pravici bo povedal, saj je vse jasno …

»Dabadol Kalimero, Ulica razmazanih prič 99. Sem študent Geozlomije drugega letnika. Delam preko študenta v Cinkarni.«

»Pa kaj še. S cinka na vodo. Pa kaj misliš, da sem nor?«

»Lahko vam vse po vrsti razložim.«

»Glih zanima me! Počil te bom, če takoj ne izpljuneš vode. Veš, koliko plačujemo zanjo? Me je ravno prejle klical Mehovec, in ni bil zadovoljen s plačo. Rekel je, da sem jaz kriv, ker gre preveč za vodo in, da me bo tožil, ker si še enega novega porscheja ne more privoščiti. Zdaj jaha mercedesa, starega dva meseca.«

»Žal mi je,« je izustil Dabadol. Ni vedel, kako bi lahko drugače žaloval za nesrečo možakarjevega prijatelja.

»Ti bom dal … izpljuni vodo, al' pa plačaj, kolikor si jo pogoltnil!«

Nekaj denarje je imel…

»Lahko vam dam 10 evralov.«

»Ma, ja, mene boš flancal. Se mi je takoj zdelo, da si eden od tistih … sleci jopo.«

»Kaj?«

»Pravim, da sleci jopo, Gotov' maš kje kako algaično kreditno kartico.«

»Nimam. Lahko me pretipate.«

»Si nor, da si nakopljem tvojega odvetnika in pa medije … si pa res …«

»Potem pa me pustite, da vam vse razložim.«

»Pa kaj še. Ti bom že dal, mulc …«

»Malo prej sem bil v Santani, pa je bila takšna gneča, da mi je denarnica gotovo padla kam na tla.«

»Ja, ja, ja.«

»Gotovo jo je Lili našla.«

»Ja, ja … tule boš počakal, da pokličem okrepitve.«

Dabadol je pogledal proti izhodnim vratom, a so bile vse povsod same rešetke. Noter je bilo precej laže priti, kot bi bilo priti ven.

»No, pa jih pokličite.«

»Ma, jih tudi bom. Mulc … mulc, mulc …«

»Sem študent.«

»Mularija prekleta … samo čečkajo po zidovih, pa pokopališče so čist razbil' …«

»No, medtem ko čakava na okrepitve, pa bi lahko poslušali, kaj vse se mi je danes zgodilo,« je predlagal Dabadol. Bil je močno presenečen nad sabo. Malo prej je bil žejen kot pes, lahko bi še koga ugriznil, zdaj pa je je umiril. Še celo … tisti spomini ga niso več motili.

»No, dej, razveži jezik. Pa stopiva tjale v senco na en pir (algaholična pijača prvega reda). Vroče je ko' pes,« je dejal možakar in si obrisal kaplje.

Dabadol je sedel poleg možakarja. Bral je o takih tipih. Kričali so na vsakogar, v resnici pa so se jezili nase, ker so zavozili življenje. Odrešitev so iskali v kozarcih piva.

Dabadol je povohal zlato rumeno tekočino in se takoj zavedel, da niti s puško na zatilju ne bi naredil enega samega požirka.

»Dej, pij.«

»Nisem žejen.«

»A vodo si pa goltal.«

»Tisto je bilo drugo.«

»No, povej, kaj se ti je dan's zgodil. Žene doma ne morem več poslušat'.«

»Najprej sem bil na steni.«

»Pa ne, da si izklesal kakega angela?«

»Ne … gotovo ne. Šel sem si pa enega ogledat.«

»A dej? Zakaj pa to?«

»Ker njihova telesa tvorijo popolno kompozicijo.«

»Koga, koga kvarijo?«

»Nikogar ne kvarijo. Pravim, da so popolni.«

»O, to pa že. Mmmm, je dober pir. Ga res ne boš malo cuknil?«

»Ne, res ne.«

»Pol ga bom pa jaz. Sem žejen kot nilski konj. No, ka' je b'lo pa pol?«

»Potem, ko sem sedel v avto, mi je veliki prelom dal znak.«

»Pr'mejduš. Je reku (rekel), da boš spustu (spustil) dušo?«

»Ne. Lučka za olje se mi je prikazala.«

»U, mater. Tu pa ni dobr'. Pa je mašina (od avta) vžgala?«

»Je … do prvega kostanja. Potem sem se odločil, da grem raje peš.«

»Pamet'n poba. Marija te je tud kuš'nla, ko si bil tol'k' brihten?«

»Ne, sem se pa skoraj spotaknil ob razpoke.«

»Se mi je zdel, da tiste ceste še niso zaflikal'. Liderji (prej župani) k'r obljubljajo, naredijo pa n'č.«

»Ja, čeprav je kar zanimivo, če človek gleda tiste razpoke … v njih je skrito marsikaj zanimivega.«

»A bejž, bejž, zdej govoriš pa že neumnosti. Cesto je treba zaflikat'.«

»Ja, saj.«

»No, ka' je b'lo pa pol (potem)?«

»Pol sem pa pristal v Santani.«

»In. Je b'lo luš'n? Si se dobu (dobil) s kako punco?«

»Ne.«

»A bejž, bejž … ziher si se.«

»Ne … sem mislil, da bom … naletel na kakšnega prijatelja … a je bilo še prezgodaj.«

»Pol maš pa same take prijatelje, ko na britofu (pokopališču) nimajo nobenega poznanega.«

»Ja, res.«

Možakar je načel še drugo pivo, ki se ga Dabadol niti dotaknil ni. Ampak, Dabadolu je zmanjkalo idej.

»Kaj je b'lo pa pol?«

»Pol je pa … pol sem pa … spil sem eno veliko kavo in kava dehidrira … saj mi je Lili pozabila prinesti vodo.«

»Krščenduš! Pol te je pa zagrab'la žeja, a? Mater, je dober pir.«

Dabadol je upal, da bo možakar nehal vrtati v njega. Bilo mu je jasno, da je potreboval samo nekoga, ki mu bo malo potarnal, potem pa ga bo izpustil. Le kaj bi kdo počel z Dabadolom?

Nekaj požirkov je bil mir, potem pa je možakar dahnil: »A si že 'mel kako (kakšno) fračo?«

»A?«

»Punco, če si že 'mel kako?«

»Ne …«

»Ne? Kok pa to? Fante, ki še ni mel punce … kok pa to? To je pa neki čudn'ga … sej jih je dost'. Če misliš, da boš ujagu (ujel) princesko, si mim' useku.«

»Ne, to pa sploh ne … punce se ne zmenijo zame … bilo je nekaj poizkusov … pa se ni izšlo. Najbrž bo kakšna ujela mene, ko bom že star … kakšna, ki ima doma vrt, pa paradižnike, pa solato … pa tako.«

»Ej, poba, tako se pa ne smeš pustit'. Punca je vredna sam, če 'ma dobro rit. Si že kdaj vidu, kok punce migajo z ritjo?«

»Ne.«

»Kok ne? Mater, jez sem jih pa gledu. Mater, smo 'mel eno učitel''co, ki je migala, ko je brisala tablo … da se je kar kadil.«

Dabadolu je postajalo vse bolj vroče, pa ne zaradi riti, ki bi lahko migale v njegovi domišljiji. Zmanjkovalo mu je orožja … pa tudi z živci je bil povsem na koncu …

»Ti bom jez najdu (našel) eno…«

»Ni treba, saj jo bo poiskal čas…«

»Aj, na cajt se ne smeš n'č zanašat. Zdej so taki cajti, da je cajta zmeri manj.«

»Je, vem, ampak, vseeno hvala.«

»Kako si pa želiš?«

»A …«

»No, povej. Vem, da si si jo že nasliku v glavi, kakšna more (ah, móra, Buhteljev sleng) bit'.«

»No … sem …«

»No, sej Joža ve. Na dan z besedo. Druga me ne zanima, samo to, kakšno rit 'ma.«

»Uf … ne bi znal natanko opisati.«

«Bejž, bejž … poba, ki na zna opisat ženske riti, ni noben dec (mačo). Odpri gof'lo, pa povej.«

»Pravzaprav bi mi zdajle ustrezalo, če bi poklicali svojega … odvetnika …«

»Eha, bejž, bejž … za tista dva deci vode, ko si jo pogoltnu … da bi klicu odvetnika … dej, ka' ga pa serješ.«

»Potem pa … mudi se mi …«

»Bejž bejž. Če mi opišeš rit, ki jo vidiš u glavi, te pa takoj spustim pa tud na vse pozab'm.«

»NE ZNAM.«

»A bejž, bejž, eno žensko rit boš pa ja znal opisat' …«

»Res, ne bi …«

»No, bova šla od začetka, počasi ... poba, kaka je ženska rit? Prva beseda, ki ti pride na pamet.«

»Ne vem…«

»Dej, eno besedo … no? Mater je dober pir.«

»Ženska rit je … umetniška.«

Možakar je izpljunil požirek … »Kaj? Kaj ti pa pride na pamet? Da te ne bi kateri od mojih kolegov slišal. Dej še enkrat.«

»Ženska rit je … čudovita …«

»Poba … bova mogla (sleng od morala) 'met pa bolj ostro lekcijo. Pusti tiste besede, pa ponavljaj za menoj … ženska rit 'ma tam en hribček … pa še enega … pol je pa tam še ena taka dolinca …«

Dabadol je gorel kot kuhan rak. Če se bo tole nadaljevalo, bo spet potreboval vodo. »No … zdaj pa ti, … 'ma hribček …«

Dabadol je zaprl oči, zlepil prste kot bi molil in prosil širne svetove, da mu dajo eno samo besedo, samo, da se reši … »Ženska zadnjica je hribček, je gora, je puščava je vse, kamor se človek umakne … ko za nohte mu gre … «

Možakar je skoraj padel nazaj … »Madoniš, tole je pa b'lo … še sam bi težje povedu kej lepš'ga … to morajo slišat' še drugi,« je dahnil možakar in zažvižgal.

Kot bi trenil se je izza sence prikazalo še pet dedkov, ki so verjetno preko študentskega servisa svojih vnukov pomagali pri zelenici.

»Fantje, en poba tuki nam bo povedal neki o ritkah … ima punco, pa mu je sram povedat … je opisu njeno rit.«

»Nisem …«

»Kar mirno poba … zdej boš ratal (postal) moški …«

»Ampak, saj jaz sploh nimam punce … to rit sem vzel iz … spomina …«

»Ja, ja, kar govor' … vse, kar je v spominu, je od nekod prišlo v spomin.«

»Ne, ni … jaz se ukvarjam z rečmi, pri katerih moraš kdaj tudi kaj znat opisati … od tod imam to …«

»Bejž bejž …«

Okoli Dabadola se je zbralo pet moških, ki niso znali tako dobro opisati ženskih riti, kot se Dabadolu sploh ni zdelo, da bi pa on znal. Vseeno je še enkrat opisal zadnjico.

»Ponovi … pa povej, katera je … če je od tukaj … mi poznamo vse frače … bomo rekl', da si postal moški … in to na zelenici …«

»Mudi se mi.«

»Ime, priimek, številko modrca, pa lahko greš.«

»Res moram naprej …«

»Najprej modrc ...«

»Ne …«

»Modrc, modrc, modrc …«

Možakarji so glasno vzklikali gesla, Dabadol pa je bil popolnoma ukleščen med njih. Še premakniti se ni mogel.

Nato pa je prešerno nabijanje zmotil rahel telefonski pisk …

Možakarji so se nagonsko ustavili …

»Poba, tole je pa ziher tvoja punca …«

»Ne, ni…« je dahnil Dabadol. Ni hotel dvigniti, ker bi si nakopal sramoto, saj ga je gotovo klical nekdo od domačih … njegova mama je imela novo številko, ki se je izpisala na ekranu kot neznana številka. Nato pa se je oglasila elektronska tajnica, ki jo je imel Dabadol nastavljeno – nevede.

Eden od možakarjev si je drznil pritisniti na tipko – PONOVI KAR JE SLIŠALA TAJNICA in iz majhne stvarce je privekal glas:

»Dabadol? ... tu Hana … Hana Zbreskvar … oprosti, če te motim, samo moram ti povedati, da prosim, ne premisli si … zlokej? Hvala ... moram iti, ker kmalu pridejo od POP – reloma po mene, nek spot moram posneti … kar nervozna sem … res, ne premisli si glede Acapulca …«

Steklenost iz Dabadolovih oči se je prenesla na vse moške okoli njega, zmrznili so.

»Fantje, kaj je narobe?« jih je takoj zatem presekal glas. Bil je Fini Vrtačnik, direktor nogometnega kluba Celeia Bumbum.

Dabadol je pokril svoj telefonček.

»Kaj je to? Sindikalni izlet v deželo piva? Marš delat! Kdo si pa ti?« je vprašal niti ne strog, bolje rečeno, v tisoč oklepov ovit glas.

»Dabadol Kalimero.«

»Kaj počneš tu?«

Eden od možakarjev se je ustavil pred direktorjem, in dejal:

»Šef, dokler še nimate steklenih oči in še lahko normalno dihate, dihajte. Lahk' grete na alganet gledat tisto stran, ki ste mi jo zabičal pred ženo skrivat …«

»Franci, pejd delat, če hočeš, da v mojih očeh še kdaj zasije milost.«

»Šef, niste me čist razumeli. A veste, kdo je punca od tega poba?«

»Ne, in me tud' ne zanima!«

»HANA ZBRESKVAR!«

»Preveč si spil, Franci,« je z glasom, kot bi spal med algami, dejal Fini Vrtačnik.

»Pa poglejte njegov telefon, kako je zažvrgolel. Poba gre s Hano na morje v Akvapulko.«

Vrtačnik je prerešetal zrak:.

»Res?«

»Ne, HANA ZBRESKVAR ni moja punca. Narobe klic je bil.«

»Pa je, šef. Slišali smo, kako ga je poklicala, Tone je kar namesto njega dahnil da … kok ti je ime? Poba?«

»Dabadol Kalimero.«

»No, vidite šef. Vse se ujema. To je fant od Hane. Naša Hane. A si vi mislite, kak bi b'lo s Celejo, če ne bi mel take punce pr' nas? Samo na Celejske grofe bi se lahka še zanašal, drugače bi nas pa druga mesta povoz'la. Zdaj pa imamo Hano in mi smo najbolj zvezdniški. Še v grbu od Celeje so zdaj štiri zvezdice, ne sam' tri.«

»Utihni, Tone. Pejte delat, vam še enkrat rečem.«

»Sej gremo, šef. Ne bit tako občutljiv. Mogoče vam pa lahk' poba zrihta, da se srečate s Hano, ker si to že dolgo želite.«

»To si me narobe razumel, Tone. Zamenjal si jo z Madono.

»A z Madono …«

»Madono … šef haha …«

»Delat se sprav'te!«

»A, šef, tole moramo pa razčistit'. Hana Zbreskvar je nad vsemi drugimi zvezdnicami«

»Prav, pa naj bo. Zdaj pa pejte delat.«

Fantje v zelenih oblekah so bili zadovoljni in so že izginili za pršečimi cevmi. Dabadol je hip ostal sam s šefom. Iz oči v oči.

»Ti, kaj … a ti res … mislim, a si dobil tisto nagrado … Meet & Greet, da si se v zakulisju srečal s Hano?«

Dabadol je zardel, potem pa se je zbral. Poznal je Fina Vrtačnika, direktorja nogometnega kluba Celeia Bumbum. Večkrat je po televiziji kaj govoril. Ni si mislil, da se bo srečal z njim. Za koga, ki se ne bi pisal Kalimero, bi bilo tako srečanje dogodek številka ena. Vsem pivskim prijateljem bi do onemoglosti razlagal, kako ga je z Vrtačnikom skupaj cuknil.

»Nisem. Vaši fantje so se zmotili. Tisti klic pa … imam nov telefon, pa mi je prodajalka nastavila pozdravček od Hane … to pa je tudi vse. S HANO ZBRESKVAR nimam nič skupnega.«

»Okej,« je dejal Fini Vrtačnik, in ob tem so se mu zasvetile oči.

Za delček sekunde je Dabadol pomislil na Hano, na to, da ga je res, jasno, v skladu z 22. členom prelomnega zakona, povabila v Acapulco – in pomislil, da bi kar ostal na stadionu za vse večne čase.

Četudi bi moral Finiju Vrtačniku enako dolgo gledati v oči.

Ta je stopil do kovinskih rešetk, jih potisnil od sebe in tiho, kot bi hotel svoj glas skriti pred kovinskimi plesalkami, dahnil: »Zelo znan si mi, poba. A poznaš Simonča Bulevarča?«

»Ne,« je Dabadol odsekal mirno.

Teh nekaj stavkov, ki jih je izmenjal z razvpitim šefom nogometnega kluba, je bilo – kot bi se pogovarjal v nedoraslim mulcem. In Vrtačnik je vanj zrl kot – kot, da bi samo iz Dabadolovega pogleda resnično vedel, da je res zmenjen s Hano za Acapulco in kot da bi to vedel že pred njim. Bilo je čudno, ko se mu je zazrl v oči.

Dabadol je začutil hlad, ki se mu je kot med-možganski virus vtihotapil med hemisfêri in mu hotel povedati, da sta se z Vrtačnikom že nekje srečala in da se še bosta.

Nato je Fini Vrtačnik na široko odprl vrata in se s koprivnikarskim (prej Frankensteinovskim) nasmehom na čuden način odvalil od njega – odvalil vsaj od Dabadolovih oči, ki niso veliko razumele.


4. Ogledalo

V sobi na drugem koncu mesta se je v ogledalu nad garderobno nočno omarico znašla podoba, katere lastnica je pravkar odložila telefon. Iz oči si je praskala zvezde. Klesala je svoj obraz, da bi se spet prepoznala.

Pred uro in pol je dobila po pošti paket, katerega vsebino je bilo potrebno preizkusiti na način, kot si ni želela. Nenadoma je slišala rahlo trkanje.

»Naprej, končala sem!«

Nekdo je med vrata in podboj potisnil polizano glavo.

»Hana, lahko zmotim?«

»Ja, Rompi, kar naprej.«

»Kako si?«

»Čistim si slavo z obraza. Rompi …«

»Kako je bilo na pripravi za snemanje?«

»Grozno. Tisti butci s televizije sploh ne vedo, da sem … da je snemanje v Celeji nekaj čisto drugega.«

»Mislim, da bo spot odličen.«

»Ne bo. Rekli so mi, da nadaljujemo jutri.«

»Saj vem. Hana, se lahko pogovoriva?«

Hana je pogledala svojega agenta, kot bi že vedela, kaj jo bo vprašal. Odložila je strgalo in sklonila glavo.

»Povej.«

»Danes sem bil v Bellerosi.«

Hana je molčala.

»Hana?«

»In, si kaj lepega videl?«

»Hana, to je resno … do oktobra je še … koliko … štirje meseci …«

»Pet.«

»Kakorkoli …«

»In?«

»Saj veš.«

»Ne, ne vem.«

»Ljudje govorijo: Hana je še samska in …«

»In?«

»Kolikor vem, se na zadnjih počitnicah nisi ravno spočila.«

»Pozabila sem že, kako je bilo. Na počitnice grem, da malo spremenim okolje …«

»Ja, ampak … v Bellerosi so mi povedali, da si za letos za počitnice izbrala istega Dabadola Kalimera, ne da bi ga dali računati. Kako to?«

»Am, jaz …«

»Vem, vem Hana, da za samske zvezdice prav tako velja enak zakon kot za vse ostale … zvezdice se morajo vendar spočiti … ampak … prijatelji me sprašujejo kdaj bo …«

»KDAJ BO KAJ?«

»Kdaj bo šla Hana na počitnice s fantom, ki bo … ki bo njen.«

»Nisem ga še našla.«

»Hana …«

»Rompi … se lahko o tem pogovarjava … čez sto let?«

»Ne, ne moreva se … pod pritiskom sem. Skrbeti moram za tvoje dobro počutje.«

»In, kaj boš storil? Kot vem, fante za počitnice izbirajo agencije. Tak je zakon.«

»Hana, potem mi pa prosim povej nekaj. Samo to te bom še vprašal, potem ti dam mir.«

»No, kar.«

»Saj ti menda ni všeč ta … Dabadol Kalimero …«

»Rompi. Pa kaj ti je? Povedala sem ti, da še pač nisem našla pravega in če grem na počitnice s tem Dabadolom, je to … ker je tak zakon. Nič drugega.«

»Okej, sem vesel, da to slišim … vem, da bo zate prišel pravi …«

»Ja, saj bo.«

»Zdaj pa pojdi spat. Jutri imaš še eno snemanje, a ne?«

»Ja, imam.«

»Je naporno?«

»Bom že. V pogodbi imam, da moram zdržati.«

Rompi je zapustil sobo. Hana je v njej ostala sama z ogledalom, garderobno omaro, ukleščena med svoji hemisfêri, ki sta se sukali drugače, kot se sukajo hemisfêre najstnic, ki natanko vedo, česa nočejo.


5. Soseda

Po velikem prelomu iz 2025 se je večina ulic, ki so nosile imena po osvoboditeljih, kulturnikih in raznih drugih mazačih, preimenovala v bolj konkretno imenovanje. Te reči je urejal Pravilnik o imenovanju ulic v mestih. Bilo je striktno določeno, da naj bodo imena komična, ali da naj vsebujejo vsaj kakšno duhovitost, primerjavo s kakšno smešno rečjo ali podobno. Taka zamisel se je rodila kar kmalu po prelomu, ko so na več mestih po svetu ugotovili (posledice prelomne renesanse), da se ljudje še vedno streljalo ali kako drugače žalijo. Specialisti za imena ulic so prišli do spoznanja, da se tam, kjer so imena ulic resna, tudi ljudje držijo zelo resno, če ne kar sovražno do ljudi iz drugih povsem drugače imenovanih ulic. Ko so se kmalu po prelomu najbolj problematične ulice preimenovale, se je stanje nenadoma povsem umirilo in ljudje so se spremenili.

V eni izmed ulic, ki se je prej imenovala po nekem vrvohodcu (viri navajajo dva revolucionarja – Tita iz Velenije in Tita Puenteja), se je po prelomu preimenovala v Ulico Šiške Miške. Konkretno je šlo v tem primeru za Ulico Šiške Miške 29.

Dan se je začel z meglo, ob kateri še mačke niso videle lastne usode. Ulica Šiške Miške je skrivala mačke tudi iz ulic, ki so povsem izgubile identiteto.

Celeia še ni imela azila za male živali, stepale so se okoli hiš, ki jih je preraslo zelenje. Bogati ljudje so svoje hiše zapustili, saj so se po prelomu mnogi posvetili duhovnemu življenju in bili prav srečni, če so v njihovih vilah pristali začudeni pogledi.

Pred nabiralnikom Ulice Šiške Miške je nekdo stal in opazoval sivo mačko. Bil je Dabadol Kalimero. S pogledom se je sprehajal od mačke do vrat, pa spet do mačke:

»Muci muci … kaj imaš koga doma?«

»Mijaaaaav …«

»Nekdo lepo skrbi za tebe. Kar lepo okrogla si videti.«

»Mijav.«

»Saj vem … dolgčas ti je … to moraš urediti sama.«

»Mijav.«

»Saj vem … kakšen mačkon ti manjka. Če bi se le dalo, bi na počitnice vzel tebe … a imam problem … svetovni problem, ki mi ga lahko pomaga rešiti samo en človek …«

»Mijaaaaaav.«

»Ne veš, če je doma?«

»Mijaaaav.«

»Te lahko malo pobožam ... pridi …«

»Phhhhhhaaaaa …«

»No, no … kaj imaš fanta? ... no, saj nisem nič hotel. Am … presneto, pa ne, da se je preselil?«

»Mijav.«

Dabadol se je približal vhodnim vratom, ki so bile videti zanemarjene, a kako bi lahko vedel, če ni bil to le stil. Veliko hiš so si ljudje preuredili, da so bile videti zanemarjene, v resnici pa je noter sijalo pravo razkošje. Da ne bi ljudje mislili, da je v njih kaj vrednega. Časi sLOVEnije, ko so bili ljudje še zelo zavistni, so minili. Zdaj so bili še bolj zavistni, noro zavistni … če so na počitnicah pristali z osebo, ki jim ni dišala.

»No, kaj je …«

»Mijaaaav.«

»Potrkal bom.«

Tok tok tok. Nihče se ni oglasil. Tok tok tok.

»Kaj mucek, a misliš, da so že odšli na počitnice?«

»Koga pa iščeš?«

»Prosim?«

»Ti, ja … zakaj se pogovarjaš z mačko?«

»Oprostite. Iščem nekoga ki … iščem Jakoba Vringo.«

»Vringo?«

»Ja. Mi lahko poveste kje bi ga lahko našel?«

»A sta prijatelja?«

»Bila sva sošolca.«

»Vringa jih ni imel veliko.«

»Ja, vidim, da so njegova vrata nedotaknjena.«

»Sam živi v tej hiši. Kadar je pač doma.«

»Pa veste, kje bi bil?«

»Le kje. Jakob Vringa je lahko samo na enem mestu.«

»Res. Poznate kraj?«

»Lahko vam povem zanj … samo …«

»Ja?«

»Samo, če mi vi poveste nekaj.«

»Ja … karkoli.«

»Res? Če vam povem, kje tiči Jakob, mi poveste, s kom hodite na počitnice?«

Dabadol je obstal. Zrl je v sosedo, ki bi lahko pod predpasnikom skrivala tudi ročno bombo. Ni bila videti uravnovešena.

»S svojo punco hodim.«

»Izza lesene ograje, ki so jo najedali refreni znanih mislecev, se je slišal smeh.«

»Ne boš me vlekel, fant. Poznam take.«

Kaj pa je zdaj rekel? »Ne razumem.«

»Jakob VRINGA nima prijateljev, ki bi imeli punco. Povej, s kom si bil lansko leto na počitnicah in kako si se imel?«

Pa saj to ni res. Dabadol je začel globoko dihati, spomini so mu začeli preskakovati iz enega ganglija v drugega. Po prelomu iz 2025 so bile počitnice obvezne, je bilo pa v zameno za to mogoče obiskati psiho-algaiste, ki so spomine na neprijetne počitnice s posebnimi duhovnimi vajami pripeljali v predel možganov, od koder jih ni bilo mogoče kar tako priklicati. Sicer jih je bilo mogoče priklicati, a le, če ti je kakšna tečna soseda postavila pred nos brezizhodno situacijo.

»Zakaj vas pa to zanima?«

»Kar tako. Ker sem radovedna ženska in radovedne ščiti Zakon za tešenje radovednosti. Uradni algalist številka 55 skozi 2027. Znam na pamet vse člene.«

Dabadol je stisnil ustnice. Najraje bi zagrabil mačko za rep in postavil nasprotni pogoj. A soseda ni bila videti kot ljubiteljica mačk. Najbrž bi ji bilo vseeno, če bi videla Dabadola poljubiti mačkin rep.

»Na počitnice sem …«

Dabadolu so živčni končiči v možganih valovali in moral se je prijeti za glavo. Hotel ali ne, je spet pomislil na Hano. Na HANO ZBRESKVAR. Dal bi si odrezati možgane. Baje je bilo ugotovljeno, da so slavnemu Bernhardu Zweisteinu manjkali določeni gangliji. Dabadol bi dal svoje počitnice … ne, to bi bilo kontradiktorno … dal bi del svoje svobode, če bi hitečim spominom iz Pirankarana spodmaknil kakšen del svojih možganov.

»Bernhard Zweistein, Roland Dahlin, Jenny Wowling, Mary Sousa …«

»Mladenič … kaj govoriš?«

»Nič …« je dahnil Dabadol. »Marina De bello, Alemanio Fogman ...«

»Mladi mož! Si dobro?«

Dabadol je poskušal z metodo korenčka odvrniti spomine od tega, da bi mu v območje latino polovice, torej, v območje čustev priklicali Pirankaran. V Pirankaranu je bilo nekaj … psiho-algaist mu je odsvetoval hoditi v Pirankaran, saj bi se lahko tam počutil vznemirjeno.

»Na počitnicah sem bil z neko zelo neprivlačno punco iz Emone.«

»Aha?« je dahnila soseda … »Naprej.«

»Am, ni mi bila všeč. Bila je debela, špeh ji je visel čez pas … pa kar naprej ja šobila ustnice … sem se komaj izmaknil poljubom.«

»Aha,« je ženska vse bolj z zanimanjem poslušala. »Naprej …«

»Pa sem vseeno moral počakati na konec … ta zakon mi nikoli ni bil všeč …«

»Pa ji je še kaj drugega viselo … pripoveduj … pripoveduj …« je Dabadola spodbujala ženska, ki je bila kot kost in koža.

»Ja, še oni dve bunkici … pa … špeh vsepovsod …«

»Aha … sta se kdaj pokljunčkala?«

»Ne … tega pa ne … je pa hotela, da bi se … komaj sem se rešil … prav težko mi je bilo.«

»Vse tri tedne?«

»Ja, vse tri tedne sem kar trpel.«

BUUUUM. V tem je nekaj počilo. Dabadol se je skoraj sesul. Najprej prazna hiša, potem dirjajoči spomin, zdaj pa je ta koza še streljala z kdove čim. Edino, ker je bilo jasno, je bilo, da se je izza ograje pokadilo.

»Kaj ste … a ste vi streljali?«

»Aha … jaz. Vringa nikoli ne bi imel prijatelja, ki bi ga povohala vroča ženska. Nikoli.«

Dabadol je onemel. Potem pa se je spomnil, zakaj je sploh tu ... »Mi lahko poveste …«

»Haleeeeeeej, fantje, pridite!« je zatulila soseda in se obrnila proti povsem zatemnjenemu oknu svoje sobe. Pa še enkrat »Halooooooooj … oj … oj.« Na oknu se je najprej dvignila roleta, potem pa je iz teme ven pogledalo nekaj glav. Dabadol je razločil štiri. Dve sta bili dekliški, dve pa fantovski. Vse štiri so bile videti zelo zaspane.

»Moja vnuka imata šlang punci in gredo letos na počitnice z njima. Ha ha … moja vnuka kadarkoli dobita punce, kadarkoli … ha ha ha ha … fanta, poglejte ga … šel je iskat Jakoba … k Jakobu hodijo samo tisti, ki si niso sposobni dobiti punce … če pa jo po zakonu dobijo ... je to vrečka špehca … ha ha.«

Dabadola je v tem zadela puščica. Kot bi čez njegovo spomin preletela strela, se je znašel iz oči v oči z enim od vnukov, ki sta še vedno visela skozi okno. Nasprotni pogled je bil v Dabadola zapičen s prav tako grozo, kot so bile za Dabadola grozne počitnice. Potem pa se je mostiček v Dabadolovem kurniku zgoraj zlomil in spomnil se je … fanta je videl v Pirankaranu na neki ozki poti, ko se je vračal s plaže … potem so spomini hitro odšli.

»No … ga ne bosta malo podražila? Punci lahko pomagata, saj sta vroči bombici.«

A eden od fantov je že skril glavo. Soseda je dvignila puško (bila je podobna puškam za točenje notranjskih medvedov) in jo uperila v vnuka. »Dale, kam greš? Dej, skupaj z I-Macom se malo norčujta iz tegale čudaka. V tem tako uživam.«

V tem se je zgodilo nekaj neverjetnega. V sami pižami je okoli sosedove hiše (zdaj, ko se je že malo zdanilo se je videlo, da je hišica eminentna), prikazal vnuk Dale. Tresel se je od jutranjega mraza. V trenutku je bil pri Dabadolu, ga pogledal v oči in kot bi molil, dejal:

»Če iščeš Jakoba Vringo, je v Mlečnem soku. Če ga pa tam ne najdeš, ga tam počakaj. Cele dneve preživlja tam. Prosim, zdaj pa pojdi. Ta ženska – moja ta stara je – me bo uničila.«

»Hvala,« je dejal Dabadol in že ga ni bilo več. Le mucka je še žalostno zamijavkala za njim.


6. MLEČNI SOK

Nad Celejo se je že dodobra zdanilo. Dabadol je tekel iz Ulice Šiške Miške.

Zlomkasto, saj sploh ne vem več, kje je Mlečni sok.

Na levi čez cesto je zagledal Merk-Astor. Prečkal je cesto, nek vozniku mu je citiral člene iz zakona, a je prišel srečno. Problem je bil, da mimoidočih ni hotel spraševati neumnosti, sicer pa tudi nikogar, ki bi se premikal počasi, ni bilo. Bil je ponedeljalgo, prvi dan v meeskendu (mesec s podaljšanim vikendom) in vsi so se spravljali v službo in jo tudi jemali algastično resno.

Trgovine so se odprle šele ob devetih, le mali Merk-Astorji so bili odprti že od sedmih naprej. Dabadol je vstopil v enega izmed njih in pristal pred mlado prodajalko

»Živjo!«

»Hojla, srček.«

»A mi lahko poveste, kje je Mlečni sok? Baje, da so ga prestavili.«

»Sem pa malo premlada, da bi me dal na Vi. Kako ti lahko pomagam?«

»Iščem Mlečni sok.«

»Oh, mlečni sok … kako cool. Si ga boš vzel sam, ali ti ga poiščem jaz?«

»Oprosti, mislim, da me nisi razumela. Iščem lokal Mlečni sok.«

»Uuuuuu …. si pa zgoden … lahka se zmeniva za popoldne, zdajle delam … a kar v lokal bi me peljal?«

»Ne … hotel sem ...«

»Ne bi me? A nisem dovolj vroča zate? Hej, to je pa nesramno …«

»Ne, nisem tako mislil …«

»A za na počitnice že imaš koga?«

Dabadolu je presekalo. »Prosim?«

»Za počitnice … če že imaš koga?«

»Ne vem, kako misliš …«

»Pa zakonu je, da če si še sam …«

»Ne, nisem …«

»Daj no, srček … tako si želim na počitnice … že dolgo nisem bila s pravim … srčkom … po očeh se ti vidi, da si še izgubljen kuža …«

»Pravzaprav sem prišel vprašat za pot, pa je bila tale trgovina edina odprta.«

»Oaaaa … potem si prišel na pravo pot.«

»Ne, nisem tako mislil … prijatelja iščem … pa vedno sedi v Mlečnem soku …«

»Ne bi še ti sedel v kakšen kot, srček … tako se mu zahoče počitnic z enim takim … pomisli, kaj se mi je zgodilo lansko leto. Imela sem tipa, kako da ne … pa si je tik pred počitnicami privoščil eno … mrho … sluzavko!!! Lani še nisem bila na morju, zakonsko pa je bilo do konca izteka roka za počitnice samo še en meesky (teden). Preveč dolgo sva izbirala. Potem pa so mi v Bellerosi dodelili enega škrata. Samo moje bunkice je gledal. Presneto, malo romantike bi pa lahko pokazal in jih raje potipal … ne pa samo zijal … kot vidim, ti še enega pogleda nisi vrgel na …«

»Iščem nekega JAKOBA VRINGO!«

»Vringo, Jakoba Vringo? Ja, v Mlečnem soku sedi. To je preko Frontalne ulice, prvi angelček levo.«

»Hvala!«

Dabadol je stekel proti Frontalni ulici. Vedel je, kje pred Fortuno stojijo angeli. Eden je lulal proti severu, dva pa sta se dolgočasila. Vprašanje je bilo, kateri je bil prvi angelček. Pa ne, da bo moral spraševati tudi to?

Že je bil pri angelčku, ki lula. Lulal ni zares, a vtis strašljivosti je kljub temu prihajal iz njegovih oči. Dabadol je sklenil, da ne bo več spraševal po Mlečnem soku.

Nekateri objekti so se po prelomu precej spremenili. Postali so važni, in verjetno so angele postavili na podstavke šele potem. S svojimi lulčki so kazali na stavbe, ki naj ne bi bile primerno urejene. To je bil poprelomni način, ki je zamenjal grafite.

Med vsemi temi angeli je bilo zelo težko najti pravega. Vseeno se je Dabadolu zdelo, da ga je odkril. In lulčka, in angela.

Ampak … kako hudiča naj … spomnil se je Pravilnika o angelovih lulčkih in zloglasnega 16. člena, ki ga je pogosto spravljal v zadrego.

V njen je jasno pisalo, da morajo biti angelovi lulčki … usmerjeni natančno v objekt, ki ga želijo žaliti, pri tem pa ne sme biti dvoma, kateri ta objekt je. Pojavilo se je mnogo pritožb, ko so lulčki merili v stavbe precej nenatančno in žalili še stavbe vse naokrog. Nek angelček pod celejskim parlamentom na mestnem trgu je bil postavljen, da bi žalil gostilno Norišnica, a je njegov lulček sekal mimo gostišča in ciljal natanko v parlament. Jasno, po prelomu je nastopila velika svobodna izražanja, zato angela niso smeli odstraniti, so mu pa odbili … tisti del.

Dabadol je živčno prestopal pred prvim angelom in čakal, da dobi kakšno idejo. Ko je vdahnil dovolj poguma, se je angelu približal in se skušal dognati, kam presneto cilja s svojim … ni bilo lahko. Morda bi se kdo smejal, a … če bi imel palico in jo postavil v linijo … palice ni bilo nikjer, pa tudi poguma, da bi to zares izvedel, ne. Dabadol je stopil kakšnih petnajst korakov od angela in ugotavljal, če meri s svojim … ne, ni bilo dobro. Moral je še enkrat … stopil je bliže, se malo sklonil, da je bil iz oči v oči z … pa še malo bliže … ura je bila osem in angeli po mestu so bili raznorazni … a tale je natančno ob osmih začel lulati. Dabadol je nakremžil obraz.

»Fuj!«

»Hej, poba. Kaj pa iščeš?« ga je nekdo od mimo drvečih potrepljal po rami.

»Mlečni sok,« je dejal Dabadol z mokrim obrazom.

»Hm … ne verjamem, da … od tule ne bo priteklo nič mleka … če hočeš mleko … pod Kostanji pri agenciji za plačilni promet so včeraj postavili čudovito kupidko z velikimi bunkicami … kdo ve, na kakšen sistem deluje … če želiš za zajtrk mleko …«

»Hvala. Če ste že tako natančni, bi mi morda lahko povedali za razvpiti lokal Mlečni sok?«

»Aja, zakaj pa nisi prej povedal?«

»Prosim, na kratko, če lahko.«

»Mlečni sok je tamle. Na vogalu med Frontalno in Genezijsko ulico.«

»Hvala.«

»Ni za kaj. Pa še kdaj.«

Dabadol si je z obraza obrisal nekoliko kislo tekočino … po zakonu so morali biti lulčki angelov napolnjeni s tekočino, ki je v sebi vsebovala malo citronske kisline, da se v njen ne bi nabirale bakterije. Verjetno bi bilo odveč omeniti, da je obstajal pravilnik, ki je natančno predpisoval sestavo in odmerke teh kislin. Morda se sliši smešno, a tak način izražanja je v mesto prinesel mnogo kulture. Vsa dekleta so znala na pamet vse kemijske formule, kajti … le kdo si ne bil vzel uro radovednosti in se kdaj pa kdaj postavil pred angelčka ki lula … mokri so bili tudi fantje, direktorji in celo kulturniki. Kulturne prepreke so padale kot domine.

Dabadol je jezno potisnil vrata lokala Mlečni sok. Zdaj je porabil že toliko energije, da sploh ni vedel, če je še vredno. No, ko je že bil noter …

Razgledal se je.

Bilo je kot v Postojnski jami. Temno, lučke so gorele nad mizami, pod katerimi so se dogajale različne reči. V Mlečnem soku so se zbirali samo tisti, ki so hoteli biti drugačni.

Dabadol se je dobro spomnil Jakoba in njegovih domislic iz primarne (osnovne) šole. Bila sta najboljša prijatelja in Jakob Vringa se menda sploh ni spremenil, sploh se ni opredelil za poklic in sploh ni imel službe. Kaj je pomenilo? Da mu tudi na počitnice ni bilo treba hodit?

Dabadol bi dal vse, če bi lahko zamenjal z njim … pa se ga bo Jakob še spomnil? Edino, kar je Dabadol vedel o njem je bilo, da je nosil dolg čop, čez čelo in ne čez vrat.

Po lokalu je bilo vse polno različnih bitij. Eni so z obrazi dobesedno tonili v velikanskih šalicah za čaj, kavo in druge neumnosti, drugi so brali zadnje poglavje priljubljenega romana … še verjetno od sinoči, eni pa so preprosto sedeli po trije ali štirje in razglabljali o tem, ali je prelom sploh kaj spremenil.

Dabadol je prečesal Mlečni sok, a Jakoba ni ujel v kader. Zato je stopil do natakarice. Upal je le, da ga ne bo povabila na počitnice.

»Oprosti.«

»A?«

»Iščem nekoga, ki ima čop … Jakob Vringa … ga poznaš?«

»Jakob? Seveda, srček. Tamle v kotu sedi … čakaj … kam sem ga že posadila … aja. Tamle je. Od včeraj je tu. Bil je čuden, neprespan …. brez energije. Pa sem mu skuhala energijski čaj. Lahko stopiš k njemu pa … ne vem, če te bo registriral … najbrž še spi … sicer pa ima Jakob čudežna ušesa … če boš …«

»Vem,« je dahnil Dabadol. Jakoba je vendarle toliko poznal, da je vedel nekaj o njem. Jakob je lahko napol spal, a če si prišel do njega in mu začel govoriti, je ob tem prišel do točke, ki mu je bila pisana na kožo, se je nenadoma zbudil.

Dabadol je sedel poleg njega na prazen stol. Jakobov čop je visel preko skodelice za čaj in to v dveh prelomih, ne samo v enem. Konica pa je srkala čaj.

Dabadol je naprej poskusil z običajnim postopkom … »Jakob … Jakob … a spiš? Tu Dabadol … če spiš, bi se pogovoril kar s tvojimi ušesi. Če bodo slišale kaj zanimivega, te bodo, kot v dobrih starih časih opozorile, da ti je stari prijatelj nekaj zaupal, a ne? No … nekaj sem te hotel vprašati … pa bi najprej začel počasi … iskal sem te vsepovsod … lani sem bil na počitnicah … raje ti ne omenim, kako se je končalo… spomin sem umaknil v možgansko spalnico … še dobro, da sem jih lahko … ker niso bili povsem navadni mehanski spomini, ampak … čisto čustveni … še vedno se malo tresem … a Jakob, da ne boš mislil … vse bi bilo v redu, če ne … ne, tega mi ne boš verjel … ampak … saj poznaš to našo zakonodajo … veliki prelom je bil zame sreča in tako dalje … a nikdar si nisem mislil, da bom pri puncah pristal tako nizko … Hana Zbreskvar me je povabila v Acapulco …« Čop se je v tem trenutku premaknil, čajna skodelica se je prevrnila, v Dabadola so se zaletele modre oči, preko katerih je kapljal čaj, ki ga čop ni vsega popil. Ni bil Jakob Vringa?

»Hana Zbreskvar?«

»Hana Zbreskvar te je povabila v Acapulco?«

Oh, še sreča … Dabadol si je oddahnil. Za hip se mu je že zdelo, da je pred sabo zagledal Hanine oči, nos, usta, a k sreči je bil na njenem mestu … Jakob VRINGA. A bil je v stanju, povsem nepripravnem za karkoli. K Dabadolu je stopila mlada natakarica. »Celo noč je že prekrokal. Mislim, da se na nekaj pripravlja in da potrebuje čas. Po moje je bolje, da se vrneš popoldne.«

»Nekaj pomembnega sem ga hotel vprašati.«

»Žal, nobene ideje, katere alge bi mu lahko zmešala, da bi ti odgovoril na tvoje pomembno vprašanje. Mislim, da ni takih alg. Dala sem mu ostro-morske, da si bo namakal čop. Kot kaže si je moral v kratkem času zapomniti veliko reči, pa ima hemisfêri polni. Zdaj si z ostro-morskicami polni še stratosferi, da se ne bi nič poznalo.«

»In kdaj misliš, da se mu bo stanje popravilo?«

»Popoldne. Po moje ga muči predavanje, ki ga bo imel na Celejskem gradu.«

»Predavanje bo imel?«

»O tem, kako je Panonsko morje izginilo in kakšne sledi je pustilo. Neko novo temo ima.«

»Novo temo? Jakoba nisem videl že zelo dolgo. Sploh ne vem, kaj se je dogajalo z njim.«

»Milim, da je bil nekaj časa pri sorodnikih v Meet'a morfozi, nisem pa čisto prepričana.«

»Kaj pa je počel tam?«

»Pojma nimam. Vse, kar vem o prelomu, je kako pripraviti alge.«

»No, saj, tudi to je nekaj. Hvala ti vseeno.«

»Pa še drugič.«


7. Garaža

Dabadol je mimo velikega plakata zdrsel v podzemno garažo. Ustavil se je ob mercedesu in staremu golfu. Naslonil se je na steber in zaprl oči. Vse se mu je zdelo nemogoče.

Bedak sem, popoln bedak! Že zdavnaj bi se moral izpisati iz Geozlomije in oditi na Škotsko višavje in se pridružiti znanstvenikom iz Meet'a morfoze. Vem, da bi mi uspelo. Vem, da obstajajo poti v življenju, kjer lahko stopaš naprej mimo …

… mimo tistega, česar se je tako bal.

Na tiho se je začel ponavljati neko špangleško pesem … Jipjop flamenquillo … za katero sploh ni vedel, kaj pomeni. Pogledoval je naokoli. Zaprl je oči in se zamislil nad svojo usodo. Lase je imel potne in …. dolge? Kaj so mu zrasli? Obrnil se je in … za njim so se košatili lasje Hane Zbreskvar. Bila je prilepljena na plakat. Bila ja … bila je … bila je … ne, tega ni smel ponoviti niti v zlobnih sanjah ... škodoval bi sebi, svoji prihodnosti, svoji možganski spalnici in predvsem … lahko bi se stoletje spet zlomilo. A Hana je bila na tem zlomkastem plakatu videti čudovito. Ni imel druge izbire …. Vdihnil je avtomobilske pline, a se še vseeno počutil niti za pol kokošje moči.

Zagrabil je za vrh plakata, zaprl oči, da se Hana ne bi izmaličila ravno pred njegovimi očmi, in jo zmečkal. Preveril je, če na tleh ni kakšne packe od olja in previdno, z znaki spoštovanja in strahu pred spomini in prihodnostjo, položil Hanino podobo na hladen beton.

Dihal je kot parni valjček.

»Hej, ti.«

Pa ne že spet … nekdo ga je … Dabadol se je obrnil.

»Mi lahko poveš, kaj si pravkar storil?«

Dabadol je bil na tleh. Ne dobesedno, bolj v duhovnem smislu, pa čeprav je na tem svetu in gotovo tudi na vseh ostalih, milijarde ljudi vsak večer molilo, da bi stali na njegovem mestu in zrli policistu v oči.

»Daj, fant. Poberi plakat, da vidim, koga si strgal. Če je kakšna politična reklama, ti lahko naložim kazen. Veš, da se politikov ne sme cefrati.«

Dabadol si je oddahnil. Pobral je Hano, jo malo prebunkal in jo razgrnil.

Policaj je prestrašen obstal. Iz pasu je potegnil oddajnik in dahnil: »Potrebujem okrepitve!«

Po velikem prelomu se je policijska dejavnost nekoliko spremenila. Policija je sicer še vedno obstajala, a je delovala je drugače. Policistov nisi več poklical, ampak si jih naročil. Delovali so sicer še vedno po zakonu, hkrati pa tudi po naročilu. Ker pa je bil po velikem prelomu svet bolj miren in manj krvoločen, so bila glavna posredovanja omejena na to, kam je kateri angelček ciljal z lulčkom, kdo je ukradel mačko, kdo je ali ni šel s kom na počitnice, itd. Seveda pa so policisti mnogokrat ukrepali tudi po službeni dolžnosti.

Dabadol je zaslišal zvok sirene, ki se je bližala. Stene podzemne garaže so lovile njene zvoke in jih množile naokoli.

Kmalu je bilo parkirišče 229 polno policistov.

»Najprej osamite vredne predmete.«

»Samo enega imamo šef. Plakat Hane Zbreskvar.«

»Dajte jo na suho.«

Dva sta prijela plakat na zgornjih vogalih, dva na spodnjih. Trije policisti so slekli pištole in legli na Hano, glavo so seveda obrnili na asfalt, pod njo pa podložili neprebojni jopič in pa dekno, ter se premetavali sem in tja, dokler ni plakat dajal malo bolj zravnanega videza.

Dva policista sta obkolila Dabadola in ga popeljala do kombija. Druga dva sta odprla vrata prtljažnika in hotela v prostor za kaznjence položiti Hano.

»O, zlomka! Kaj pa vi tu? Pospravite karte in obrišite čips.«

V prtljažniku so bili neki fantje, očitno policisti na malici.

»Šef, se nam je samo zdelo … a smo res drveli z vključeno sireno?«

»Res. Dobili smo prijavo masakra in to po službeni dolžnosti. Imamo en poškodovan plakat Hane Zbreskvar. Položite ga na sredo … kaj pa je tole, Pepko?«

»Od gorčice je.«

»Prekleto … hm, hm … okej, vas pet, spravite se zadaj. Hano bomo dali na sovoznikov sedeš, Čarli, ti greš na streho.«

»Šef, v zdravstveni knjižici imam, da se bojim višine.«

»Čarli, postaja je za vogalom.«

»Šef, kaj pa … on?«

»Za kršitelje imamo posebno limuzino.«

»Kršitelje, šef? Zmečkal je Hano Zbreskvar!!! To je več kot kršitev …«

»Zakon je zakon.«

Hladna policijska roka je pristala na Dabadolovi glavi, ko ga je komisar pospremil na zadnji sedež. »Poba, zdaj pa gremo na postajo, kjer boš lahko vse razložil.«

In so šli. Limuzina je ustavila natanko pred postajo, Dabadol je v spremstvu policistov izstopil.

Kmalu je že sedel za zatožno mizo. Pred njim se je naslikal komisar.

»Študent si še, a ne?«

»Ja. Dabadol Kalimero, sem študent Akademije za poprelomne vede na Geozlomiji v Celeji.«

»Je, lepo, sem preveril. Ni mi treba soliti pameti. Povej, zakaj si uničil plakat!«

»Ammmm …. Sem ga res?«

»Popolnoma je bil pomečkan. Kje imaš vendar kulturo?«

»Se opravičujem … zaželel sem si poster in …«

»Ja, to je potem kraja, samo … ne, ne boš me … nek drug motiv je bil. Plakat si uničil, zmečkal. Povej mi svoj motiv!«

»A … hotel sem videti, kakšen je Hanin … obraz od gdč. Zbreskvar, če nastopa v treh dimenzijah.«

»Če bi rad videl njen obraz v treh dimenzijah, pojdi na njen koncert.«

»Ja, saj.«

Komisar je odprl beležnico, v tem pa je nekdo vstopil.

»O, Hubert.«

»Hej, ata, kaj bo dobrega … uh, kaj si danes kaj ujel … Hana Zbreskvar na plakatu … samo previsoko so ga odrezali … bunkice se ne vidijo.«

»Pusti pri miru. To je dokazni material.«

»Aja … kdo pa je Hano …«

»Tale,« je dahnil komisar in pokazal na Dabadola.

»Hej, fantje, pojdite naprej, boste nekaj videli,« je zaklical mladenič, ki so mu zenice utripale v ritmu vključene policijske sirene. Sinovi res niso padali daleč od očetov.

Na njegov znak so v zasliševalno sobo vkorakali mladeniči Dabadolove starosti. Bili so mišičasti, močni, polni hormonov.

»Kaj nam boš … uau … Hanči. Kje pa 'ma … bunkice?«

»Tiho, fantje … samo še … pravzaprav je kar dobro, da ste prišli. Na teren moram. Hubert, popazi malo na tegale študenta. Za kakšno uro se vrnem,« je dejal komisar in zlovešče pomežiknil sinu, sin pa je mežik posla dalje.

Edini, ki je ostal brez mežika, je bil Dabadol.

Komisar je odšel na teren, kar je bilo povsem protizakonito. Dabadola bi moral izpustiti. Samo, Dabadol tega ni vedel, kajti, obremenjen je bil z drugimi rečmi. In v svetu različnih pogledov je bilo vedno tako, da kadar je prišlo do klopčiča ljudi, čustev in naročil, je nekdo potegnil krajši konec. Jasno, Dabadol Kalimero.

Fantje si napolnili sobo s svojimi jazi in eden jaz je bil večji od drugega. Dabadol je pomislil, da bi v tej svobodni državi lahko odkorakal ven. Ampak, kako … če pa mu je nekdo od fantov nataknil lisice. Za hec. Svoboda ljudi je po prelomu narasla, a včasih je naraščala v napačno smer.

Dabadol je premeril fante. Jezilo ga je, če bo kdo izvedel, da je trgal plakat Hane Zbreskvar. Punce, s katero ni imel nič.

»In ti si fên Hane Zbreskvar?« je začel tolči ravno komisarjev sin.

Dabadol je molčal.

»O, brani se z molkom. Dobro. Trganje plakata je resen prekršek. Moj oče te je obravnaval po službeni dolžnosti. Vesel bodi, da te ni kdo prijavil. Policijske storitve so plačljive in no, bomo videli …«

Dabadolu je bilo kristalno jasno, da bodo na njem vadili postopek po uradni dolžnosti. Fantje so prepognili roke v naročje in si ogledovali Hanin plakat. Napol zmečkan je ležal na mizi.

»Bomo obvestiti državnega tožilca, Hubert … mislim … gre za resen prekršek … lahko, da je plakat nalepil kdo od Haninega fên kluba. Če mi vemo, kdo je storilec in ga ne bomo predlagali v postopek, nas lahko prijavijo zaradi nedoslednosti. Veš, kako slavna oseba je …«

»Tiho bodi, bučman. Saj vem, kako slavne oseba je … razmišljam.«

Dabadol se je samemu sebi nasmehnil. Ugotavljal je, s katerimi mišicami razmišlja načelnikov sin. S severnimi ali južnimi? Tako eni kot drugi so bili videti v senci in hkrati službi poskočnih mišic. Dabadol je celo ugotovil, s katerimi fitnes napravami se ukvarjajo fantje. Hubert je rad gonil uteži, tako, da je ležal, kajti prsi je imel zelo ploščate, ta drugi je najbrž vozil kolo, tretji je boksal vreče s peskom, četrti pa je najbrž samo žrl vitamine za zunanjo lepoto. Koža se mu je svetila kot algaična bančna kartica.

»Hubert!«

»A?«

»Kaj, če bi poklicali njen fên klub in povedali, kaj se je zgodilo. Potem bi … potem bi imel ti še večje možnosti pri Hani. Tvoj oče najbrž preko razvedrilnega lobija ne bo mogel veliko storiti, da bi prišel v stik s Hano, saj policijski in razvedrilni lobi nimata istega izvornega ministrstva.«

»Kaj si rekel?«

»Pravim, da ti ata ne bo mogel veliko pomagati.«

»Res je, kar pravi Puki. Če boš ukrepal sam … saj veš, da so ženske nore na uniforme. Moraš si obleči tisto, ko si jo nosil na gasilski veselici. Potem pa prineseš plakat kar na njen koncert in ji ga daš za odrom. Saj boš dobil Meet & Greet. To ti ata že lahka zrihta.«

»Madona. Niso toliko butast, kot si videti v uniformi, Puki.«

»No, saj pravim … pokliči njen fên klub.«

»Kaj pa naj rečem?«

»Si bomo že neki izmislili.«

»Ja, samo bo treba hitro, ker … moj ata bo ziher kaj zašuštral. Saj vesta, da se rad hvali. Preden bom koga dobil na telefon, bo že pol mesta vedelo, da je dal po uradni dolžnosti zaslišati … nekega … Dabadola? Ha, Dabadol ti je ime?«

»Dabadol Kalimero, saj ne morem verjeti. Pa na matičnem uradu niso popokali od smeha?«

Dabadol ni odprl ust.

»Daj, ne bodi tako sramežljiv.«

»Daj, Dabadol, daj, saj ni tako hudo … saj umor s smehom ni na seznamu zločinov, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.«

»Fantje resno … kaj bomo … počakajte … Dabadola lahko uporabimo za vabo.«

»Kakšno vabo?«

Dabadola ja stisnilo v želodcu. Samo, da mu ne bodo obesili kakšnega srečanja s Hano … že tako ima probleme …

»Vabo? Odlično! V poročilo bomo napisali, da je hotel sleči Hano …«

»Počakaj Hubi.«

»Kaj?«

»Dajmo se najprej prepričati, da ni slučajno sin kakšnega lobista oziroma kakšnega … poznanega človeka.«

»Kaj si ti nor, Puki? Kdaj si pa še slišal, da se kdo piše Kalimero.«

»Zveni italijansko.«

»Mislim, da je bolj špansko.«

»Misliš? Od kod pa to?«

»Po tistem zlomu …«

»Prelomu …« se je vmešal Dabadol, kot bi hotel fantom pokazati, da nekaj ve.

»Oh, poglejte, osumljenec se je oglasil. No, Dabadol, povej, od kod imaš ta priimek?«

Dabadol je molčal.

»No, če ne boš ti govoril, bomo pa mi … daj, Hubi, poglej na atov prenosnik, če ima na začetni strani Hanin fên klub.«

Hubert je odprl očetov prenosnik in se zasmejal. »Moj stari ima gor dekleta za izbor miss Kube. Fuj, ati, Kubanke so grde … vse so črne, nobena ni blond.«

»Ampak, saj tudi Hana ni blond.«

»Ja, ampak, Hana je zvezda …«

»Klikni na … šment … kaj je tole pašteta?«

»Ne vem … kaj ima tvoj oče še kar tistega mesenega prašička?«

»Morskega prašička, Benži, morskega.«

»No, saj … drek … drek je.«

»Ni drek.«

»Drek je … na escape je drek!«

»Pa ni.«

»Zdaj to rečeš, ko sem že stisnil escape.«

»Na, ti obrišem v možgane, Benži.«

»Benžiju ne moreš obrisati v možgane, ker jih nima.«

»Ha, ha, ha …«

»Ne me basat. Zdaj pa niste več resni.«

»Dej no Benži, sej se samo hecamo.«

»Ni mi do heca, kadar žalite moje možgane.«

»Dobro, umirimo se. Kje za vraga je zdaj ta fên stran?«

»Mogoče greš na gaagle, pa vtipkaš.«

»Gaagla ni več.«

»Kako, ga ni več?«

»Ja, zamenjali so ime, ker se je črka G izbrala.«

»Hecaš nas.«

»Res je. Zdaj je Haagle. To je zaradi spremembe človeške psihe po prelomu. Črka H je po ocenah revije Moški in Ženske še vedno skupaj na Zlati ploščici Apolla precej bolj udarna kot G.«

»Saj, to je logično. Tudi Hana je na H in ni Gana.«

»Samo, gana pa v latinščini pomeni želja.«

»Bi prosim nehal s to latinščino? Moj prvi poljub je pokvarila ravno latinščina.«

»Tega nam nisi povedal. Rekel si, da si jo najprej kušnil na rame.«

»Saj sem jo, tepček, zato pa je zabrusila nekaj v latinščini.«

»Kaj je bilo pa potem pa nisi nikoli povedal, Hubi.«

»Bruhal sem, zdaj pa mi dajte mir. Moj stari ima tukaj gor same neke čudne reči.«

»A ima mogoče kupidke?«

»Nima kupidk. Ne vem, kaj je to … bingo!«

»Si našel?«

»Ja, imamo jo. Fên klub od Hane. In tule je telefon …«

»Boš kar poklical?«

»Ja, lahko bi kar … torej, vi trije mi sugerirajte. Če mi zmanjka kakšna ideja, pokimajte ali pa napišite na list. Iz ustnic ne znam brati.«

Vsi štirje mušketirji so obstali pred prenosnikom, Dabadol pa je čakal, da se bo kaj zgodilo.

Hubert je vzel v roke policijski pozivnik. Na ta način je hotel doseči, da bi se v Haninem fên klubu pojavila stacionarna številka s črko P. Po prelomu so nekatere številke na telefonih zamenjale črke, da se je vedelo, kdo kliče. Tako gasilci niso imeli več samo 113, ampak se je pojavil G113. Pri policiji pa P113.

»Halo, tu fên klub Hana Zbreskvar. Bi lahko govoril z njenim predstavnikom. Kličem s policije.«

»Samo moment … ja, želite, tukaj Rompi.«

»Tukaj Hubert Udriha. Rad bi vas obvestil, da smo prijeli osumljenca, ki je poškodoval Hanin plakat. Pridržali smo ga na policijski postaji. Ni več nevaren, čeprav je kazal znake sovražnosti. Plakat smo rešili in radi bi vam ga vrnili, da boste imeli v vaši evidenci in arhivu.«

»To je pa super. Res hvala. Se moramo po plakat oglasiti?«

»Kje pa. Prinesel vam ga bo tisti, ki smo ga prijeli,« je dahnil Hubert.

Dabadolu je krvna slika prikazala čudne lise, ki so se stemnile. Vstal je s stola. »Nikomur ne bom nosil ničesar.« Hubert skoraj ni mogel verjeti … »Samo trenutek ... problemi z osumljencem … kaj si rekel?«

»Ničesar nisem storil narobe. Že itak me držite tu proti zakonu. Spustite me, sicer bom jaz naročil policijo.«

»Ti si zmešan … hallo … bomo uredili … kam lahko prinesemo plakat in kdaj? Aha … čez dve uri na Skalno steno … aha, tam imate snemanje spota … Hana bo … aha … aha«

Dabadolu so se v očeh začele nabirati solze. V tem je Hubert odložil slušalko in zmagoslavno dvignil roke.

»BINGO BANGO TANGO!!!! Hana Zbreskvar ima snemanje na Skalni steni in plakat ji lahko dostavimo tja.«

»Super, Hubi. Ti si genij. Ji ga bomo nesli vsi, ali boš šel sam?«

»Nesel ga bo osumljenec.«

Dabadol je komaj miril namišljeno živo srebro. S Hano ni imel nič in ni hotel imeti nič …

»Zakaj pa ne bi šel sam, Hubi?«

»Mar res ne veste, bučmani?«

»Ne, res ne vemo.«

Oglasil se je Niko. Bil je videti še najbolj izobražen od svojih kolegov in Dabadolu je bilo, ne glede na razmere, kar malo žal, da je pristal v taki družbi.

»Ja, jaz pa vem. Hubert zelo dobro pozna sistem dogodkov, ki možgane obiskujejo po tiho. Če bi Hubi sam nesel plakat, bi Hana, ki jo bo najbrž srečal, in ji plakat predal, dobila vtis osrednje osebe. Če pa bo pripeljal osumljenca in ga pred njo pomilostil, bo v zvezdnici ustvaril vtis heroja.«

Hubert se je pognal v Nika in ga s poljubom na nos skoraj zbil po tleh. »Ti si genij, Niko.«

»Ne grem nikamor!« je zinil Dabadol. Vstal je s stola.

Fantje so že zdavnaj presegli vse meje dobrega naročila.

Zdaj se je med fanti pojavil nagon, ki jih je v prvem poizkusu obšel. Spravili so se nad Dabadola. »Najbrž vsako noč poljubljaš Hanin plakat? Najbrž še niti punce nimaš?«

Dabadol je težko dihal. Resnica je deloval bolj, kot si je mislil.

»No, povej, jo imaš?«

»Me zanima, s kom neki hodi na počitnice!«

»Gotovo s svojo učiteljico telesne vzgoje … ha ha ha.«

Po policijski postaji je po vseh hodnikih odmeval strašanski krohot.

»O čem pa ti predava na morju? O angelskih lulčkih? Hahahahaha.«

Neobvladljivo krohotanje je prekinil pisk. Ko so Dabadola privedli na postajo, so mu pobrali telefon. Zdaj je na mizi oddajal nežen zvok.

Fantje so se, kot bi jim v vodnjak želja pobegnila sreča, nagnili nad plazmo in se posmehljivo spogledali.

»Oh, gotovo je tvoja učiteljica …«

Dabadol Kalimero je v tem trenutku zmrznil.

»Daj, Hubi, dvigni!!!«

Hubert je z jezikom potoval po ustnicah, in pritisnil na YES.

Dabadol je v mislih videl same NO, NO, NO…

»Prosim? Tu Dabadol.« se je oglasil Hubi.

»Dabadol?«

Dabadol je bil na robu prepiha med hemisfêrama. »Tukaj Hana Zbreskvar … Dabadol?«

Iz Hubertovih ust je prišel glas iz zone somraka. »A … kdo je tam?«

»Dabadol, Hana tu. Veš … Dabadol … ful sem jezna. Filmarji so nori, nori …«

»Kdo je to?« je še enkrat dahnil Hubert.

»Dabadol, kakšen glas pa imaš? ... že prej si imel nekam čudnega … moram biti hitra … si v redu?«

Nenadoma je policijsko postajo pretresla eksplozija z močno vibracijo iz glasilk, ki so vsrkale ves visok pritisk. Slišalo se je buuuum, prevod pa je bil – kratek in odsekan: »Hana!« Dabadol je Hubertu izpulil telefon in si ga postavil na uhelj. »Jaz sem … povej!«

»Dabadol … a, zdaj pa imaš pravi glas. Včasih se počutim, kot da lahko zaupam samo tebi … moram iti … to sem ti hotela povedati … prihajajo snemalci … bye.«

Hubert je kot butec iz predprelomnih dni zrl v slušalko in sledil ping pong besedam.

»Adijo, Hana,« je dahnil Dabadol in obstal brez nadaljnjega daha. Nato je odložil telefon.

V sobi za zaslišanja je zavladala tišina, kakršne prebivalci okoliških stanovanj še niso pomnili. Bili so navajeni na kartanje in hrustljanje čipsa.

Dabadol je pogledal fante, ki so buljili vanj kot novo svetovno čudo. Pomislil je, kako bi bilo videti, če daš prašičku nenadoma za nevesto človeško princeso. Fant pujsek bi bil čisto preč.

»Lahko zdaj grem?« je vprašal Dabadol.

Fantje so prikimali v enotnem ritmu.

Brez besed so se vsi trije zaleteli v ključ za odpiranje lisic.

Dabadol je bil rešen, nato je vstal in pogledal v skupinico. Še vedno so zaprepadeni buljili vanj, a bilo mu je neprijetno.

Zunaj pa se je vreme spremenilo. Napovedi, da bo opoldne ploha, so se izkazala za točne.

Nebo se je zganilo v nekakšno obliko. Dabadol je vedel, da naključnih oblik ni. Na Geozlomiji so se učili, da človeška volja določa vreme. Če so ljudje slabe volje je vreme kislo, če so dobre, pa lepo. Kaj pa, kadar je pol pol, ali pa, kadar je vreme čisto jasno, ljudje pa so eni jezni, eni srečni, morda prav zaradi počitnic?

Zloktor Kilmi je odkril to skrivnost. Vreme je bilo odvisno vselej in za vse večne čase od enega samega – tandema. Ko se je Dabadol spomnil na te trditve, so mu pred oči začele prihajati čudne reči. A zdelo se mu je, da so lisasti oblaki, ki so se začeli poditi po nebu, pravzaprav zelo podobnimi plimovanju morja. Morda pa je pozabljeno Panonsko morje vsake toliko časa spregovorilo in želelo povedati nekaj, kar je vedelo samo ono.

Na Dabadola je padlo nekaj kapelj, s sabo so prinesle vonj po – plaži. Da, zelo nenavadno, a bo vsakem udarcu posamezne kaplje se mu je zdelo, da se je vanj zapičilo šumenje školjk, valov, krike galebov Vse to, kot da bi mu bilo usojeno. Ni želel več misliti na teorije iz Geozlomije – zdelo se mu je, da so vse bolj podobne njegovemu strahu pred tem, da bi se usodno zapletel s Hano.

Lasje so mu premočeni silili na oči in tresel se je. Tresel se je in občutil moč besed…. ADIJO HANA… ni vedel zakaj, a te besede so imele čuden prizvok … Dabadol jih je hotel prehiteti, zato je pospešil korak.

Mesto se je izpraznilo, kajti dež še celo po velikem prelomu ni dobil statusa naravnega pojava, kot na primer Niagarski slapovi, ki so se jim ljudje radi nastavljali, pa čeprav so bili bolj mokri od dežja. A Dabadolu je prijal. Edino, kar mu ni prijalo, so bile besede.

Zavil je proti stopnicam, ki so center povezovale z obrobjem. Vendar pa ni prišel daleč. Nekoga ga je zbil po tleh.


8. Jakob Vringa

Dabadol je dvignil pogled in obstal na bitju, ki bi mu lahko prisodili vse, razen tega, da je kdajkoli v življenju počel kaj normalnega.

Pred njim je stal Jakob VRINGA, svež, nov, poln energije.

»Dabadol? DABADOL KALIMERO!!! Nisem si mislil, da se bo to kdaj zgodilo … Dabadol Kalimero! Nič se nisi spremenil,« je dahnil Vringa.

»Vringa!!! Jakob Vringa!«

Dabadol je vedel, da je imel Jakob rad, da ga kličejo Vringa. In to se ni spremenilo.

»Kako si, stari prijatelj?«

»Ne preveč dobro,« je dahnil Dabadol, Vringa pa ga je prijateljsko potrepljal po ramenih, njegov čop pa je mlatil sem in tja.

»Ubogi prijatelj. Še dobro, da si naletel prav name. Povej, kaj se je zgodilo?«

»Lahko greva kam drugam?«

»Jasno. Šla bova v mojo pisarno.«

»Mlečni sok?« se je zgrozil Dabadol.

»Ha ha,« se je nasmehnil Vringa. »Sem slišal, da si me iskal tam. Upam, da se nisi preveč prestrašil Morene. Uboga punca me hoče posnemati, pa si je pustila čop. Tako prisrčna je, a mlada. Pa saj se bo naučila. Torej, moja pisarna, moja prava pisarna, pa je nekje čisto drugje.«

Dabadol je upal, da ni na kakšnem vidnem mestu.

»Dolgo se nisva videla. Daby, predolgo. Kaj si počel ves ta čas?«

»Študiral.«

»Oj, ubogi … kaj pa?«

»Na Akademiji za poprelomne vede.«

»Odlično. To je prava akademija za umetnike.«

»Ni tako, kot se zdi. Snov je čedalje bolj gosta.«

»Boš vsaj razumel zapletenost velikih prelomov.«

»In kje si bil ti ves ta čas?«

»U, kako dobro vprašanje ... hja, valovi usode človeka zanesejo vsepovsod … včasih se mu poti celo križajo … postanejo del njega … kot vozlišča usod …«

Dabadol je zrl v Vringo, a ni nič razumel. Upal je, da se ubogemu Vringi ni zmešalo. V primarni šoli sta bila odlična prijatelja, razumela sta se tudi brez besed, a Vringa ni nikdar veliko govoril.

»Bil sem v Acapulcu.«

»Kaj???«

»Bil sem v Acapulcu …« je ponovil Jakob Vringa.

»V ACAPULCU?!?«

»Ja, v Acapulcu.«

»Kaj pa si počel?«

»Dve leti sem bil s skupino meetamorfistov na Quebradi v Acapulcu. Raziskovali smo pojave padanja – zakaj ljudje tako radi skačejo s skal med valove – noro, ti rečem, noro.«

»Z meetamorfisti si bil v Acapulcu? Torej si moral pred tem pobegniti v Meet'a morfozo?«

»Oh, Dabadol, Meet'a morfoza je poseben občutek, kraj, ki ga najdeš povsem naključno.«

»Hočeš reči, da ne obstaja?«

»Obstaja … v bistvu je zelo zapleteno … od časa do časa srečaš ljudi, ki so meetamorfisti, o tem ni nobenega dvoma … ko jih srečaš, veš, in takrat si v Meet'a morfozi. Toda problem je, da jih sploh srečaš.«

»In kako jih srečaš?«

»Ovijejo se.«

»Ovijejo?«

»Okoli tvojega življenjskega tunela, in takrat veš, da je njihova usoda stopila v tvojo. Dabadol, meetamorfisti niso znanstveniki, temveč ljudje, ki znanost velikega preloma nosijo s sabo. Obstaja pa tudi pravo mesto, ki je materializacija vseh njihovih tunelov, življenjskih tunelov.«

»In to si vse doživel?«

»V Acapulcu sem se srečal s samim sabo, ti povem, odličen občutek. Ugotovil sem, da imam tri različne jaze: svojega dvoličnega , torej, ki sili naprej in, ki tudi vleče nazaj. Tisti, ki sili naprej, je zmagal, zato sem tudi skočil s skale.«

»In kakšen je tvoj drugi jaz, in tretji?«

»Drugi je tih in brez besed, tretji pa je lupina , ki jo vidijo drugi. Z vodo v čustvenem stanju se ju lahko znebiš, in potem ostane samo še pravi jaz, ki te vleče naprej.«

»Znebiš z vodo v čustvenem stanju … kakšno agregatno stanje pa je to … o tem se na Geozlomiji nismo učili?«

»No, skok v vodo s pečine je že eden tak … drugi tak, na primer, je sneg.«

»Sneg?«

»Ko sneži, se morje, ki ga pozimi ne vidimo, preseli v gore in tako povzroča veselje.«

»Noro.«

»Imamo pa še nevihre, ki jih gotovo poznaš. To je tretji jaz. Ko te tretja oseba potegne v akcijo.«

»Ja, poznam.«

»In čeprav vsa ta čustvena stanja nastopajo v velikih količinah, pa nobeden od teh pojavov ni tako močan kot solze.«

»Solze?«

»Solze so posledica velikih preobratov. Tudi, ko se je zgodil veliki prelom, so prišle velike nevihre, sneg v gorah je padal v velikih količinah, in nekateri ljudje so jokali, a jokali z razlogom. Zaradi natančno določenih dogodkov.«

»Katerih?«

»Tistih, ki jih iščejo ljudje iz Meet'a morfoze. Obstajajo dokazi, da je bilo tu včasih Panonsko morje, ki pa še zdaleč ni pustilo samo Skalne stene. Pustilo je še vse kaj drugega.«

»Prej sem plezal po steni.«

»In kaj si odkril?«

»Ne bi ti rad govoril o tem.«

»Zakaj ne? Saj je čista znanost.«

»Čista, ali pa tudi ne.«

»Dabadol, te kaj teži?«

Dabadol je sedel k Vringi na stopnici in zajel zrak.

»Aha.«

»Lahko mi poveš.«

»Zapleteno je.«

»Jaz sem JAKOB VRINGA. Neka deklica iz La Paz-a mi je med obiskom v Acapulcu nadela vzdevek – WRONG. Jakob Vringa Wrong. Veš, zakaj?«

»Ne.«

»Ker se hranim s polomljenimi usodami ljudmi. Slabši, kot je tvoj primer, z večjim veseljem ga bom rešil.«

»Misliš, da veš, kakšen bi lahko bil?«

»Ja, saj te že dolgo poznam.«

»In, kaj meniš?«

»Da gre za tvojo seminarsko nalogo. Moti te, ker jo moraš čez počitnice dodelati. Bojiš se, da ne boš mogel na počitnice s … svojo punco, kajne?«

Dabadol je kot osupel koš za smeti, mimo katerega so se smetarji brezbrižno odpeljali, zrl v Vringo. Res bi mu lahko nadeli vzdevek WRONG.

»Kaj?«

»Počitnice si želiš, pa te ovira seminarska naloga. Rad bi užival na soncu.«

ZLO-OKEJ. Najbrž se je vse začelo pri tisti zlomastični oseki, ki ga je spravila s Skalne stene.

Dabadolu se je stemnilo pred očmi.

Prepričan je bil, da mu je vringastega WRONGO poslal sam ZLOMEK.

»Dabadol? Kaj pa ti je?«

»Oh,« je dahnil Dabadol, ko je opazil, da je zašel s poti. »Oprosti,« je nadaljeval in si ogledoval svoje roke. Bile so modre, popolnoma modre in malo boleče (modro + boleče = modra bolečina – znak, da se bliža pozitivna oseba). Toda modrina je hitro izginila.

Dabadol je padel nazaj in izgubil zavest.

Slišal je glas, ki ni mogel biti Vringov:

Potopi se, kajti samo dno prasketajoče te vabi in mene pozabi,

saj jaz sem samo lupina, tvoja bi bila, če bi znala biti,

a biti ne znam, samo letim,

in nikogar ne obudim,

letim, letim,

Dež in oblaki, ki so se prej tako hitro pojavili, sicer povsem v skladu z vremenskimi napovedmi, so zdaj počasi usahnili. Snop sončnih žarkov je priletel natančno na Dabadolovo čelo.

Ta pa je začel, v transu ali ne, govoriti.

Eden poslušalec prave vrste je bil popolnoma dovolj:

»A, ne znam leteti, ne znam leteti,« je prihajalo iz Dabadolovih ustnic, »bojim se in nimam kril. Posodil sem jih moji varuhinji ... iz moje naloge … kril ni… kje so, nimam jih…«

Nato je prekinil in nadaljeval z drugačnim tonom

»uh … ampak zakon je zakon … spremenili so ga … sedem tisoč kilometrov, pa bom sam, sam in nihče me ne bo rešil …«

Vringa je z vso osuplostjo poslušal:

» vem, da ni bilo prav, a takrat sem bil na ledu, popolnem ledu, kot iz stoletja, ki je zmrznilo, čas, ljudje in počitnice …. haha, kdo mi bo verjel, hladne počitnice … kot sladoled …«

In nadaljeval s poslušanjem:

»Na pomoč, grizejo … mala srca so v meni, grizejo me … haha … jiha … zdaj pa me … zlomčki … žgečkajo … ne, čakaj, to je … to je on …. Njen skrunitelj …«

In še nadaljeval, Dabadol pa je spreminjal glas in govoril, sonce mu je poplesavalo na licih, a že razširilo svetlo pristojnost do Merk-Astorja.

»Vem, da je za vse kriva Bellerosa … ampak, Hana ima tak glas, da te odnese …«

»Dabadol!!!« Vringa je s krikom prekinil Dabadolov trans. Zaskrbelo ga je, da se ne bi preveč potopil.

»Hej, Dabadol, poglej me!«

V tem trenutku je Dabadol odprl oči in – »Jakob Vringa. Kaj počneš pri … zakaj sva na tleh?«

»Dabadol, oprosti, nisem si mislil …«

»Kaj?«

»Oprosti.«

»Kaj pa je?«

»Bojiš se, kajne?«

»Česa?«

»Počitnic.«

»A?«

»Bojiš se oditi na počitnice s Hano ZBRESKVAR!!!«

»Kako za zlomka pa veš?«

»Povedal si mi.«

»O res, kdaj pa?«

»Ravnokar.«

»Nič ne vem …«

»Pa jaz vem. Očitno si doživel deljenje … danes si imel naporen dan. Bral sem ti iz ustnic, govoril si pa iz želodca. Si na Skalni steni videl kaj posebnega?«

»Ne, samo nekaj sem začutil …«

»Ja, očitno si doživel spominski šok. To pride od panonske oseke. Če jo doživiš, obstaja velika verjetnost, da kasneje omedliš. V želodcu se ti naberejo alge HEMISFÊR-LAKE (ali … hemisfêr-alke, kdo bi vedel), ki se povežejo s tvojimi možgani, potem pa padeš, to je skoraj vedno tako, v nezavest. Ker alge ostanejo v želodcu, po navadi govoriš eno, ustnice pa premikaš v popolnoma drugi smeri.«

»To sem počel?«

»Ravnokar. Ti povem, kaj si govoril?«

»Veš?«

»Poslušal sem … nič posebnega … ti povem, kaj sem videl, ko si premikal ustnice?«

»Povej!«

»Nikakor ne, samo uvod .... Bojiš se leteti z letalom, kajti na počitnice greš spet s Hano Zbreskvar.«

»In to sem imel v želodcu?«

»Hm, želodec, čreva, rit, srce, … vse je povezano … lahko ti pomagam.«

Sedla sta na zadnjo stopnico in Dabadol je razpel svojo dušo ter Vringi povedal vse, kar se mu je zgodilo:

»Zato te prosim, Vringa, pomagaj mi. Na smrt se bojim leteti … skupaj s Hano …«

»Hm … hm … hm …«

Vringa je nekaj časa poslušal Dabadola, čelo pa mu je ob tem kazalo vse več gubic. Nato je resno dejal:

»To so počitnice velikega preloma tvojega življenja. Moraš jih sprejeti. To je tvoja prelomna usoda.«

»Kaj … hočeš reči, da mi ne boš pomagal?«

»Dabadol, to se ne more zgoditi. Pomagal ti bom, a drugače, kot si misliš. S prelomi se ne gre igrati. Če ti je določeno, da greš na počitnice v Acapulco s Hano … pa ti je res ona predlagala, da potujeta skupaj?«

»Ja. Pa rekla je, da počitnice plača njena agencija.«

»Kar mirno. Vidim, da si na poti velikih reči. Prelomni čas je nekaj posebnega. Veš, kaj bova storila?«

»Ne, kaj?«

»Ko prideš v Acapulco, me pokliči.«

»A?«


9. Serpentator

Sonce se je že dobro dvignilo in velika monolitna Skalna stena je dobila nove obiskovalce. Postajalo je vroče, še bolj vroče pa se je obetalo.

Kljub temu pa se je dekle, ki je stalo ob robu skale, stiskalo k manjšemu drevesu.

»Hana, a te zebe?« je od daleč zavpil njen agent Rompi, ki je iz kombija ravno vzel svoj telefon.

»Ne, v redu je,« je dahnila Hana.

Niti sanjalo se ji ni, da bo snemanje spota zahtevalo take priprave. To je bil njen prvi.

Rompi je nekam poklical, od stene je vse odmevalo, Hana, pa tudi prebivalci bližnjih hiš, so ga lahko poslušali:

»Aha, ja, prejšnji teden smo podali zahtevek … je že urejeno? Res? Bravo, bom sporočil.«

Klical je na Urad za naravne vrednote. Ti so agenciji, pod katero je bila Hana, v Skalno steno dovolili zvrtati določeno število lukenj.

Rompi je zadovoljno odložil telefon, Hana pa je s težkim pogledom zadela ob velik ventilator, ki je stal nekaj metrov od kombija in, ki ga je kakšne pol ure prej pripeljal poseben tovornjak z rekviziti. Ni imela pojma, za kaj bi lahko služil.

Poleg te naprave je bilo na asfaltu razvrščenih še nekaj naprav, ki so bile na moč podobne ročnim vrtalnikom.

V tem trenutku se je pojavil še en kombi. Ostro je zavrl in se ustavil ob omenjenih napravah. Nato so iz njega skočili fantje mogočnih teles in obkrožili Rompija.

»Hej, si uredil, Rompi?«

»Ja, sem. Imamo ga. Lahko začnete.«

Če bi bili njeni hemisfêri še tako zbujeni, si ne bi mogla predstavljati, kaj se je dogajalo okrog nje. Zato je mirno čakala naprej. Ob vsem tem se ji je zdelo še najboljše, da je nihče ni ogovoril, ali ji karkoli razložil. Še tisti Rompijev, a te zebe, je bil mimo vseh humanističnih tihih principov. Lahko bi jih dal kakšen telovnik. Spodnji del Skalne stene je bil še vedno v senci in bilo je precej hladno.

Hana je opazovala fante, ki so se zbrali okoli naprav.

»Top pustimo tu, zdaj gremo postavit oder. Dovoljenje torej imamo?«

»Dovoljenje za kaj, šef?«

»Da lahko vrtamo v Skalno steno.«

»Ni zaščitena?«

»Ja, a smo zaradi spota dobili dovoljenje.«

»Super. Prinesite stroje.«

Eden od fantov je pograbil vrtalniku podobno reč in jo naslonil ob skalo.

Nato pa je zrak razparal zvok, ki je Hano prisilil, da si je ušesa pokrila z dlanema.

Ropotanje je trajalo skoraj deset minut, potem pa so fantje popadali po tleh.

»Hej, kaj je zdaj to? Nismo še končali. Oder moramo postaviti,« je zaklical njihov šef, ki je bil narejen po istem kopitu, ali vsaj v istem fitnes centru.

Hana je vse skupaj opazovala brez ene same misli.

»Kam gredo te cevi?«

»Kar v to luknjo, ona pa za eno više. Oder mora biti vsaj tri metre nad tlemi, da se ne bo videl asfalt.«

»Kaj pa bo s topom, šef?« je vprašal eden od fantov in pokazal na veliko vetrnico.

»Dali ga bomo za kamero.«

»Kje pa je?«

»Televizijci pridejo vedno nekoliko pozneje … saj bodo …«

»Ne, mislil sem, kje je Hana?«

»Aha. Ni še prišla,« je pičil šef in obrnil pogled k topu.

Hani ni bilo jasno.

Nato se je oglasil Rompijev glas, bil je malo dremav:

»Fantje, Hana je vendar tu.«

»Kje, kako, tu, je že prišla?«

»Tamle stoji! Kako je vendar niste opazili?«

Vsi so se obrnili, da je Hano zmrazilo po licih.

»To je Hana?«

»Ja, nima ličil, pa je … morda je niste spoznali.«

»Ja, smo videli, da stoji ena … em … ena ženščina tamle, sam' ni bla nič podobna Hani …«

»Ja, ne miga z rit …«

»Bolen, tiho bodi, da te ne sliši šef.«

»Sem ga slišal. Prav ima. Nismo jo opazili. Po navadi se opazi njena rit in …«

Hana ni mogla verjeti. Na nobenem od koncertov ni storila nič drugega kot pela. Enkrat ali dvakrat se je sprehodila po odru, to pa je bilo tudi vse. Zakaj so …

»Pa jo bodo danes še kaj našminkali?«

»Ja, saj pride cel kombi,« je dejal Rompi in bil videti ponosen.

Hana je buljila, povsem zaprepadena.

»Kako pa bo vse skupaj potekalo?« je nekdo vprašal. Hana mu je bila skoraj hvaležna za tako potezo.

Šef je zajel zrak in s tem prehitel Rompija, za katerega je Hana slutila, da mu ni popolnoma jasno, kaj se bo danes sploh dogajalo.

»Najprej oder, potem kamere in potem še ventilator. Hano bodo vmes upam, naličili, da bo spodobna.«

»Kaj pa bo počela?« To je nekdo vprašal v njeni navzočnosti.

»Moral bi že biti tu.«

»Kdo?«

»Kombi, ki bo pripeljal glavni rekvizit.«

»Glavni rekvizit?«

»Akvastični šal iz vodnih kristalov. Hana ga bo oblekla, potem pa ji ga bo sredi spota velik sunek vetra iz ventilatorja zbil z ramen, da bo v samih kopalkah.«

Hano je zmrazilo.

»In kako bo to videti?«

»Zlomastično. Tisto cunjo bo neslo po zraku, ker je tako lahka, kamera pa ji bo nekaj časa sledila, potem pa se bo spet obrnila k Hani …«

Hana je bila vse bolj nervozna. Tega v pogodbi ni bilo. Dobro se je spomnila, da je pisalo … in potem Hana zapoje pesem, ter odigra nekaj gibov. Ne o kopalkah, ne o posebnem rekvizitu, ničesar.

Top za ustvarjanje vetra je bil zelo težak in ko so ga fantje obkrožili, je Hana izkoristila trenutek in mirno, kolikor je le bilo mogoče, stopila k Rompiju …

»Rompi?«

»Ja, Hanči.«

»Bo vse to, kar so rekli, res?«

»Ja, zlomastično bo.«

»Ampak, pisalo pa ni, da bom morala obleči kopalke ... v kopalkah še nisem pela.«

»To je spot, Hana.«

»Ja, ampak, Rompi. Ali v spotih po navadi ne plešejo plesalke?«

»Ne v vseh. Janja GALTROŽAR je vedno plesala sama.«

Hana je dobro vedela, kdo je bila Janja Galtrožar. Pevka, ki iz sebe ni spravila niti enega samega stavka, vse je bilo iz playbacka, ki so ga pele osnovnošolke. Janja je samo migala in migala, dokler niso prodali vseh zgoščenk, potem je migala naprej.

»Zakaj pa tega niso napisali v pogodbi?«

»Ker bi lahko pisali do jutra. Spot je vedno poln presenečenj, Hana.«

»Toda Rompi, kaj pa tale top in tiste pištole, s katerimi so zvrtali luknje v skalo. A to tudi niso vedeli?«

»Hana, tisto so samo priprave. Spot je, ko nastopiš ti. Šele takrat se začne.«

»Pa kopalk tudi nisem zasledila.«

»No, saj ti najbrž ne bo težko sleči se.«

»Bo kombi pripeljal kakšno garderobo, mislim … če bo prišel tak kombi, v katerem se bom lahko …«

»Hana, ti fantje trdo delajo cel dan … tjale za drevo bodo postavili kartonasto škatlo, pa se boš lahko v miru preoblekla.«

»Pa ličila? Prej so se zelo na gosto pogovarjali, da me bodo profesionalno naličili … da bi me spoznali … ne bodo to počeli v kombiju?«

»Ne, vse bo zunaj. V kombiju smrdi, ker so imeli včeraj eno zvezdo v njem … ne vem, kdo je bila … osebju smrdi …«

»Kaj pa, če …« Hana je mislila nekaj reči, a se je sredi misli ustavila.

Rada bi čim prej opravila, saj je bilo povsem verjetno, da se bo kasneje nabralo tudi kaj ljudi. Skalna stena ni bila ograjena s popolno ograjo, le z mrežo, vsakdo jo bo lahko videl, sploh pa, če bo tri metre oddaljena od tal.

»In kdaj pridejo snemalci, Rompi?«

»Morali bi biti že tu.«

Hano je grabila nervoza.

Fantje so počasi, kot bi se sabljali v počasnem posnetku, dvigovali cevi in jih počasi zlagali v nekaj, kar bi lahko bilo nekoč podobno odru. Hana je opazovala njihovo početje. Na cevi bi moral priti še oder, torej, nekakšna plošča, ki pa je ni nikjer opazila.

»Rompi?«

»Ja, Hanči.«

»A … bom hodila po beli podlagi, mislim, zaradi stene, ali mi bodo položili umetno travo? Sklepam, če bom bosa, bodo najbrž uprizorili naravni ambient?«

»Ne, Hana. Kolikor vem, nič.«

»Nič. Kako misliš, nič?«

Rompi stavka ni dokončal. K njemu, kar je pomenilo, da tudi k Hani, je stopil šef za odre, in dahnil: »Je punca dobila potrdilo?«

Hana je široko odprla oči in se zazrla šefu v obraz. Očitno ta res ni zaznaval nenaličenih žensk. Zrl je kar mimo nje.

»Kakšno potrdilo?« je dahnil Rompi.

»Kakšno potrdilo?« je ponovila Hana.

»Da se punca ne boji višine.«

Hana je obnemela. Skušala je nekaj reči, a ji hemisfêri nista potegnili.

»Aja, tisto potrdilo. Nima ga še … sploh ga nima. Jaz vam lahko zagotovim, da se je ne boji. Pela je že na visokih odrih …«

»Počakajte …« je prekinila Hana. Nato se je obrnila k šefu odrov, ki je vanjo sicer buljil, a na enak način, kot se bulji v kos mesa. »Kako to mislite, da bi morala imeti potrdilo o tem, da se ne bojim višine?«

»Rompi, pela bo tako, da se bo držala cevi. Tako piše v pogodbi.«

Hana je bila totalno osupla.

»Na ceveh?« je vprašala. Šef je obrnil glavo samo, kadar je govorila, ko pa je odgovoril on, pa je vselej obrnil pogled k Rompiju.

»Na ceveh bo stala, samo z eno roko se bo držala. Eno roko bo morala imeti prosto, ker bo z njo sunila proti rekvizitu, ki bo odletel.«

»Ja, tako,« je dahnil Rompi.

Šef odrov je prikimal, Hana pa je s premikanjem ustnic izoblikovala besedo – pogodba, vendar Rompi njenega namiga ni razumel. Šef odrov je odšel nazaj k fantom, ki so se še vedno mučili s cevmi. V tem je nekdo izmed njih zaklical.

»Šef, dve luknji sta fuč. Morali bomo vrtati više.«

»Koliko bo visok oder?«

»Pet metrov.«

»Ne gre drugače? Punca še nima potrdila, da se ne boji višine. Če zleti na peton, lahko zgubim licenco. Sej veste, da je šraufom za odre že pred prelomom potekel rok za ž'vet.«

»Ka' pa naj pol?«

»Probajte na isti višini še kaj zvrtat.«

»Ne gre, šef. Nekam sluzasto je. Najbrž se spodaj počasneje suši, ker je zgori že sonce.«

»Potem še pa mal' počakajte, da se bo posušilo.«

»To bo še dolgo. Ne vemo, če sem sploh kdaj posije.«

Hana je poslušala pogovor. Vse skupaj ji je bilo vse manj všeč.

»Rompi?«

»Ja?«

»Pa če prekinem pogodbo?«

»Hana! Kako lahko kej takega … veš kolk dolgo sem delal za tole? Potem bom zgubil dodatke, ker nisem čist socialno zavarovan, pa še pri malici bom prikrajšan. Bivši ženi moram plačevati dodatek za psovke, res mi gre malce slabše. Pa še rad bi si kupil kakšno boljšo hišo … moja mama gre v dom, ne vem, če bo imela dovolj veliko penzijo …«

Hana ja trdno zaprla usta. Takih besed ni mogla poslušati, ker se je takoj počutila kot izdajalka. Splezala bo na vrh Skalne stene, samo, da bo vse skupaj čim prej mimo. Ni pa pričakovala, da lahko tudi Rompi pokaže tako dvojnost. Saj se ji je zasmilil.

Ob tej misli je na parkirišče zapeljal kombi in že hotel odpeljati.

Rompi je stekel k njemu, in zaklical:

»Hej, kar sem. Saj je prava, samo naličena ni.«

Iz kombija tv – POP–RE–LOMY je pokukala glava.

»Tist' je Hana?«

»Ja, je, samo naličena še ni,« je ponovil Rompi.

»Potem bomo pa tisti čas kamere zvezal v omrežje.«

Iz kombija je poskakalo nekaj fantov, oblečenih v vojaške srajce. Eden je bil takoj pri Hani.

»A to je pobegla?«

Komaj so ga ustavili.

»Pojdi nazaj, Lepenko, to še ni tisti dokumentarec o sužnjah, ki ga delajo v Karizy centru, kar mal še zadremaj.« Drugi fantje so začeli iskati mesto, kamor bi lahko priključili kable. Kot kaže jih niso imeli s sabo.

»A nimate internega napajanja?«

»Smo ga 'mel, sam' smo celo noč gledal' … ahm … snemal' …«

»Ja, prav. Poiščite vtično mesto, pa čim prej. Ko bodo iz MAKE UPA tu, bomo lahko samo še nasrkali.«

Hana je vznemirjena opazovala visoko profesionalnost.

Trije fantje iz ekipe za odre so se trudili zapičiti cev v luknjo, a so vedno znova zadeli ob kakšno drugo cev. Ekipa za televizijo je najprej odprla dva kanalizacijska jaška, še preden je prebrala napise.

Potem pa je končno zatulil še en kombi.

Bil je MAKE UP.

Rompi je skočil pokonci, prav tako fantje iz ekipe za odre, pa tudi iz POP–RE–LOMY-ja.

Kombi za ličenje je bil nekaj posebnega. Na njem so bili narisani obrazi drugih zvezd. Hana si je oddahnila, ker je ni bilo zraven. Toda, mar ni nekaj manjkalo?

Seveda!

»Rompi?«

»Ja, Hanči?«

»Kje pa je ansambel?«

Rompi je pogledal Hano tako, kot bi bila njegov hrček, ki mu že cel mesec ni dal nič jesti.

Hotel je že odpreti usta, a mu je glas prevozil drug glas – cvileče tuljenje gum, čigar-njih avto je v tem hipu zapeljal na parkirišče.

Hana je z začudenjem pogledala, fantje za odre tudi, prav tako POP in tudi MAKE UP. Le Rompi je nekoliko sklonil glavo.

Nov avto na parkirišču je bil povsem druga pesem kot prvi trije. Bil je moderen športen ALGA ROMERO.

Vsi prisotni so z zanimanjem opazovali, kaj se bo zgodilo. In se je.

Iz avta je stopil svetlolas moški, a ni bil sam. Iz sopotnikovega sedeža se je dvignila enako visoka ženska, ravno tako svetla. Sledile so poteze, ki so jim z velikim začudenjem sledili vsi, ki so bili prisotni pod Skalno steno.

Najprej je plavolasec poljubil žensko, ta pa je z vitkimi koraki – enemu izmed fantov za odre je v tem zamaknjenem trenutku iz rok zdrsela cev – odkorakala mimo odprtih vrat ALGA ROMERA in z daljincem odprla prtljažnik. Potem je pogled usmerila k Hani, ki ji je v tem trenutku srce poskočilo – pa ne zaradi ženske. Poskočilo ji je, ker je ženska s police nad prtljažnikom potegnila SERPENTATOR, s kakršnimi so v Teksasu lovili klopotače, ter segla v prostor pod poličko.

Nato pa je z eno samo potezo v zrak dvignila – vrvi podobno reč, ki je zanihala v rahlem pišu celejskega vetra.

Hani je zastal dih.

Ta vrv so bile KOPALKE!

»Grabani, Grabani (modni guru) …« so nekajkrat ponovili fantje za odre, tudi televizijci in tudi make–upisti. Ženska se je prizibala malo bližje in vprašala.

»Kdo je tu šef?«

Rompi se je spoznal na agencijske reči, nikdar pa pred tako silovito žensko, ki je bila povrhu tega še tako vrhunsko naličena, da so ekipi iz MAKE UPA tekle sline, ni slišal besed – kdo je tukaj šef. Bilo je očitno, da je bil za vse tole odgovoren on.

»Jaz sem …« je dahnil.

»Kje je tista …«

Hana ni mogla več. Vsekakor je želela, da se vse skupaj hitro konča, zato si je hotela tisto visečo reč čim prej ogledati.

Stopila je do ženske, ki je bila za pol glave višja od nje – brez upoštevanja visokih pet.

»Tole bom morala obleči?« je vprašala.

»Zaradi mene,« je skoraj surovo dahnila ženska, a je zaradi prisotnosti POP – ovcev z veliko težavo nase vlekla nasmešek, »jih lahko potegneš nase, jaz sem jih že okusila … enkrat … včeraj … in so tudi že odslužile …« je končala, Hanin pogled pa je pristal na svetlolascu, ki se je samo še smehljal, kot bi hotel povedati – tole je bilo včeraj moje.

Hana ni mogla, ne da ne bi …

»Rompi, a je … a so te kopalke RABLJENE?«

Rompi je bil v drugem svetu. Zrl je v žensko.

Ta pa ni rekla nič. Iz žepa stisnjene jakne je izvlekla nek list in ga pomolila Rompiju pred nos.

»Podpiši tule.«

Rompi je zmogel toliko zbranosti, da je vzel kemični svinčnik in se podpisal nanj.

Potem so kačaste kopalke pristale na njegovi glavi, ženska pa je odšla.

Ko je Hana doumela, kaj se je pravkar zgodilo, pravzaprav ni mogla verjeti.

Njena agencija je ves denar, ki je bil namenjen za pripravo spota, v resnici potrošila za rabljene kopalke. Zato so najeli tako neprofesionalne ekipe.

Je vse to pripravil Rompi? Čeprav je bil vedno bolj tih, Hana skoraj ni verjela. A morala je biti tiho in poskušati ne jeziti se. Konec koncev, če bo kdaj želela zares peti, potem bo morala po tej poti naprej.

Toda ta pot je bila – najprej spraviti tele kopalke nase. Bo to sposobna?

»Rompi, jih bom morala?«

K njej je v tem stopil nekdo iz make-upa …

»Ste pripravljeni?«

Hani ni bilo jasno.

»Pripravljena na kaj?«

Rompi se je odkašljal, potem pa dejal, in to zelo na tiho.

»Hana … teh kopalk ne boš oblekla …«

Kaj pa, a jih bom pojedla? Pa ne, da jih bom držala z zobmi?, si je mislila in bilo ji je grozno.

»Iztržili smo jih zato, da jih bodo iz ekipe za MAKE UP nate prerisali.«

Pred očmi se ji je stemnilo.

»PRERISALI …«

»Na golo kožo,« je dahnil Rompi.

Hana je kot osamljena figura obračala glavo, če bi od katerega izmed fantov padel kakšen znak usmiljenja. Ni ga bilo. Gledala je Rompiju v oči, ta pa je, očitno pod pritiskom medijev, glavo obrnil v asfalt. Potem pa ja zaploskal, kot bi hotel spodbuditi sebe in ne koga drugega.

Z zamahom roke je dal znak ekipi za MAKE UP, da se je približala Hani. Ne da bi kdo karkoli rekel, so okoli nje postavili veliko kartonasto škatlo.

Iz nje je gledala samo še z glavo. Potem sta v škatlo vstopili dve osebi.

»To je Mič, in to je Bačko, njegov odvetnik,« je predstavil Rompi, a zrl v Skalno steno.

Hana je komaj dihala. Niti sanjalo se ji ni, kaj se bo zgodilo in kaj bo morala storiti.

Ni bil greh poizkusiti.

»A lahko pred tem splezam na oder, da vidim, če se slučajno ne bojim višine?«

Mič, mladi make–upist in njegov odvetnik sta se spogledala, a prikimala.

Hana je skozi kartonast izrez stopila iz kvadrata in se približala cevem. Fantje za odre so bili videti, kot da niso več prepričani, če si res želijo nadaljevanja. Hana je, zdaj ko jih je imela na dosegu roke, občutila, da le niso bili izdelek fitnesa. Opazila je njihove ožuljene roke. Seveda, bili so fantje, ki so postavljali gradbene odre.

»Mi boste pomagali?« je vprašala.

Neverjetno. Dva fanta sta jo nežno prijela za stegna in dvignila na določeno višino. V njunih očeh, kot bi gorela jeza in to jeza, ki bi bila usmerjena v tisto visoko-peto žensko.

»Izvoli, Hana, midva z Oblakom te drživa. Tudi ti se primi, da ne boš padla.«

»Hvala,« je dahnila Hana in prvič v tem jutru začutila iskrene besede. »Lahko me spustita, saj se držim.« Fanta sta storila tako, a sta obstala pod njo, če bi jo bilo slučajno potrebno ujeti.

»Rompi, a lahko splezam še malo više?«

Rompi ni vedel, kaj bi, zato pa ga je prehitel Bedim Popolnočnik iz POP-a.

»Hej, gospodična ZBRESKVAR, takole ste videti odlično. Če imate pogum, se lahko primete še za višjo cev. Pokosili boste prizor iz TITANIKA.«

Hana bi splezala na vrh Skalne stene, pa ne zato, da bi prekosila prizor iz Titanika. Splezala bi, da ji ne bi bilo potrebno obleči namišljenih kopalk iz akrilnih barv.

Pogledala je Rompija – ki je lovil trenutke olajšanja, POP-ovce, ki so se profesionalno prilepili na kamero, s fanti iz odra pa je tako že razčistila, da so čisto prijazne živine. Ob tem je ugotovila eno reč.

Sploh se ni bala višine!!!!

To in pa dejstvo, da bi se z določenimi potezami lahko rešila nevarnosti kopalk, ji je dalo moči, da je naredila še nekaj spretnih gibov in že je bila nad cevmi, v sami skali.

»Hana, ne plezaj, da ne boš padla.«

Toda – bilo je neverjetno!

Niti sanjalo se ji ni, da ji lahko da stena take užitke. Počutila se je svobodno, zato je naredila še kakšen korak naprej.

Vsi spodaj so se tresli, le POP-ovcem je bilo POP – olnoma vseeno, če bi Hana treščila na asfalt. Ni bila našminkana.

Nekaj minut, ki so se zdele dolge kot stoletje, je stala na skali in vsrkavala sonce.

Ko je začutila, da je dovolj, je že hotela splezati nazaj, a se je spomnila – še vedno ji ni nihče rekel, da se bo izognila spotu. Kljub vsemu, zdaj je bila nabita z močjo in če noče, pač ne bo snemala. Tale skala je bila odlična lekcija za reči – NE.

Počasi je začela postavljati noge, tako, da se je spuščala proti odru.

»Končno,« je dahnil Rompi in si pošteno oddahnil.

Hana je stala na odru.

Zdaj pa je prišel trenutek, ko bo rekla … ne danes na kdajkoli drugič ne bom snemala spota, v katerem bom nastopala v narisanih kopalkah.

Nenadoma je nekdo izmed fantov iz Make Upa zaklical: »A tale fen je za mrščenje las?« je dahnil in pritisnil na gumb na velikem topu za veter.

Fantje za odre, ki so se nekoliko spoznali na to reč, so ga skušali ustaviti.

»To je top za sušenje betona. Dvesto konjev ima,« je dejal njihov šef in se zapodil proti suhcu iz MAKE UPA, ki se je spoznal samo na ličila.

Toda bilo je prepozno.

Močan sunek vetra, dovolj konkreten, da bi po tleh zbil kobilo, je zadel Hano.

Ampak, Hana je pred nekaj minutami v roke dobila moč, ki ji jo je dala stena. Čeprav so njeni lasje zaplapolali v vetru, njena jakna pa se je obrnila narobe, se je trdno držala in videti je bila, kot na TITANIKU.

Zaprla je oči in … spustiti se ni smela …

Slišala je glas … ššššhhhrrššššhrrrhhh

Bil je enak glas, kot ga je slišala v tistih svojih sanjah, ki jih ni nikdar razvozlala. Da stoji na pomolu neke reke in poje. Vse skupaj pa je bilo močno kot valovi ... nenadoma se je med glasove pomešal še en, povsem človeški glas, ki ni bil od tu.

Hana je odprla oči. Na koncu asfalta, kjer je stala mrežasta ograja, jo je opazoval fant.

V tistem je šef za odre že podrl MAKE UP-arja, da je padel po tleh in top se je ustavil.

A Hana je svojo pozornost usmerila k fantu pri mreži.

Fanta z gradbišča sta ji pomagala dol.

K njej je stopil Rompi. »Tisti fant te želi nekaj vprašati.«

»Kdo je?«

»Simonč Bulevarč. Povabil sem ga na snemanje spota. Ne ve, da ga še nismo začeli snemati in ga danes tudi ne bomo.«

Oh, to je bila pa zmaga ... je morala biti hvaležna novemu fantu?

»Po kaj pa je prišel?«

»Rad bi te spoznal. Vrhunski glasbenik je. Mislim, da je tudi zate dobro, da se spoznaš s kakšnim izmed njih. Odlično igra na klavir.«

»Prav,« je dahnila Hana in se počasi, kot bi ne vedela, katera stran kletke je prava in ali ni morebiti ona v njej, približala fantu.

Nikdar še ni videla tako impozantnega mladeniča.

Prišla je na meter, pol metra do žic, ki so sestavljale ograjo in se ujela v njegov pogled.

»Hej, Hana.«

»Hej,« je odzdravila in se zagledala v njegov obraz.

»Že dolgo te občudujem in danes je zame srečen dan. Slišal sem, da še nisi snemala spota. Jaz igram klavir in kitaro, peti pa ne znam,« je dejal z mehkim glasom, v katerega se je pogrezala. »Rad bi te bolje spoznal. Zelo lepo poješ.«

Hana je bila očarana. Prvič ji je nekdo rekel, da lepo poje. To ji je veliko pomenilo.

»Ime mi je Simonč Bulevarč in živim v PARIZONU.«

Hana ni uspela izustiti ničesar, bila je preveč prevzeta.

»Naslednji teden imam koncert nekje v tujini in me ne bo. Rad pa bi prišel na kakšnega od tvojih koncertov, a samo, če bom povabljen.«

Hanin obraz se je raztegnil v sončno krivuljo. Še bolj se je približala mreži in že je pomislila, da bi Simonča lahko celo poljubila. Potem pa se ji je njegov obraz razodel še v bolj enkratni luči.

Imel je tako lepo vzdrževano kožo, da je v njem lahko videla svojo podobo.


10. Kovčki

Lasje so popadali na vodno gladino, in obraz nad njim se je zagledal v svojo podobo.

»Tisočkrat bolj čist obraz ima kot jaz. Le kako sem lahko pomislila, da bi ga poljubila. Gotovo sem se mu gabila.«

»Hana, kaj počneš?« se je za njo pojavil glas. Lasje so se odlepili od gladine in pristali nazaj na hrbtu.

»Rompi … jaz.«

»Hana, zakaj namakaš glavo v ta vodnjak?«

»Samo …«

»Simonč te je prevzel, kajne?«

»Kako, da … mi nisi povedal, da bom imela gosta?«

»Niti sam nisem vedel, da se bo tako razpletlo. Simonč Bulevarč te že dlje časa občuduje.«

»Kako to, da ga ne poznam?«

»On ni tak, da bi želel, da bi ga ljudje poznali. Če je kdaj obstajala možnost, da bi ga, je sam napravil tako, da ga niso. Svoje briljantno glasbeno znanje zelo dobro skriva. Lahko si šteješ v čast, da te je prišel obiskat na snemanje spota.«

»Razočaran je bil, kajne?«

»Nikakor ne. V prihodnjem mesecu bi se z veseljem udeležil tvojega koncerta, pa ne more, ker bo v tujini. Ko je prišel do mene, me je vprašal nenavadno vprašanje …«

»Nenavadno vprašanje?«

»Če si že bila na počitnicah.«

Res, vprašanje je bilo nenavadno. Hana je s prstom pobrisala kapljo vode, ki ji je z las odpadla na vodnjakov rob in se zdrznila:

»A Rompi … a … na Bellerosi so mi dali izračunati par. Dobila sem ponudbo za letos. Ignorirali so moj izbor – Acapulco.«

»Aha?« je vprašal Rompi, ki je pričakoval, da si bo Hana za počitnice premislila. »Kaj pa so napisali v ponudbi?«

»Ker bi bile to moje druge počitnice – Hvar.«

»Hvar? Saj to je idealno. Vedno sem si želel iti na … kot spremljava.«

»Pa ne bom šla na Hvar,« je ostro odsekala Hana. Kadar je šlo za resne reči, je bila zvesta sama sebi. Rompi je postal kar malo nervozen.

»Kam pa boš šla?«

»Denar, ki sem ga dobila od zadnjih petih koncertov, bom porabila za to, da bom šla … na počitnice na … Havaje.«

»Havaje?«

»Havaje.«

»Škoda.«

»Škoda česa, Rompi?«

»Lahko bi šla s Simončem.«

»S Simončem?«

»Ja. On gre pa v … tujino … na Karibe.«

»Toda on je … prevelika zvezda, kajne?«

»Če se pojavita dve zvezdi, je nebo še lepše …«

Hana se je spet znotraj okregala, da je prej pomislila, kako bi Simonča poljubila – ampak, prisegla je, da jo je ob mreži objel natanko tak občutek. Jasno, tega ne bi storila, saj ga je občudovala zgolj skozi njegovo zanimanje za njeno petje in pa priznanje, ki ji ga je dal. Poljubiti – ne, na to pa ni smela več misliti. Saj bi se mu zagabila … imel je tako neverjetno čisto kožo.

»Hana?«

»Ja?«

»Pa par?«

»Ja?«

»Par, tandem, tisti, s katerim boš letos šla na počitnice?«

»Na Bellerosi mi ga … bodo izračunali.«

»Vse bo bolje kot s tistim piščančkom. Saj menda nisi mislila resno.«

Hana je zardela.

»Upam, da ti bodo letos bolje izračunali. Slišal sem, da imajo popravljene računalnike in da so v njih zmetali sveže alge, ki baje nimajo tako starokopitnega spomina.«

Hana je molčala. Zdaj je čutila, da je spet prava Hana. Niti v sanjah ni smela pomisliti na skrivnosten predlog, ki ga je pred šestindvajsetimi urami v hladu jutranjega sonca in segrevajočega betona predlagala – uh … zakaj ni mogla vedeti, kaj razmišlja Dabadol Kalimero.

»Kdaj pa greš?«

»V Petekalgo (hm, petek).«

»Vrneš se konec meseca, torej?«

»Aha.«

»Spomnim se, kako je bilo lansko leto,« je začel Rompi. »Tisti Karizyji, ne bi jim smel verjeti. Bili so res pohlepni. Skoraj mi ni bilo jasno, kako se je izpeljalo, da te ni ta mali čisto obnorel. Dobro si se mu izognila,« je dahnil Rompi in sedel na vodnjak.

Hani ni bilo čisto jasno, zakaj je tako govoril. Resnice sicer ni poznal. Njo je vendar rešil Dabadol, sicer bi lahko padla globoko v tisto stanje, ko ne veš več zase. Upala je, da se letos Rompi ne bo podrejal, če bi slučajno kdo izvedel, da gre letos na počitnice v Acapulco in da je poleg sebe pod lažno prikazanimi agencijskimi ponudbami povabila svojega lanskoletnega tandema.

»Hana.«

»A?«

»Mi boš povedala, s kom greš?«

»Ko bom dobila izračun … bom povedala.«

»Oh, seveda, jasno. Boš torej do konca meeskyja še tu … če bi slučajno dobili navodila za dokončanje spota?«

»Rompi?«

»A?«

»Pa so res mislili, da bi mi morali na kožo narisati kopalke?«

»Ja, tako je bilo napisano v skriptu … nisem ga takoj razvozlal, potem pa, ko sem videl Bejbo Blondal in Petra Grdino, mi je bilo vse jasno.«

»Sta prišla samo zato, da bi mi prinesla kopalke?«

»Ukvarjata se z modo. Peter je fotograf, Bejba pomerja kopalke. Tiste, ki jih je prinesla je pomerila včeraj in se v njih tudi slikala. So že znane. In če bi take znane kopalke obleka tudi Hana Zbreskvar, bi se tvoje ime dvignilo nad ves prah, ki se je začel nabirati okoli tebe.«

»Prah?«

»No, tako se reče.«

Hanin obraz je postal sveže resen. »Rompi?«

»E?«

»Zanima me … moje petje … ta spot … obisk velikega glasbenika Simonča Bulevarča … kaj vse to pomeni? Da nisem dovolj dobra v petju?«

»Ah, Hana. Na kaj pomisliš? Seveda si. Saj si zvezda. Samo ljudje si, saj veš, takoj ustvarijo drugačno mnenje, če vidijo tvojo podobo v skladu s tistim, kar pričakujejo. Ne moreš vedno nositi oblačila iz konjskih repov. Vse odlične pevke dandanes nosijo svojo podobo kot del svojega glasu.«

»In potem jim ni treba tako dobro peti?«

»Saj pojejo dobro. Poglej si samo Berino Ocepek, samo noge kaže, pa Ljutro Somraz – vse na njej stoji kot odlična ponudba.«

»Pa glas?«

»No, ostaniva realna, Hana. Vse te zvezde imajo do konca izpiljen glas. To, da pokažejo dele svojega telesa, je samo nadgradnja, umetnost. Kar povedo z glasom, potrdijo še s potezami in bliščem. Razumeš?«

»Ne.«

»Na primer, Akutna Blefinoza je včeraj na koncertu v Centoquatru pokazala svojo rit, pa se ji glas ni niti malo zatresel. To je pogum – odpeti vrhunsko in ob tem še neizmerno uživati. Kaj takega bi morala pokazati tudi ti.«

»To je torej v načrtu? Da se popolnoma … slečem … in da mi potem na telo narišejo kopalke?«

»Jasno. To je del velikega načrta. Tako nam ne bo mogel nihče očitati, da si obleka iste kopalke, ki so že požele slavo. A nismo dobri?«

»Ampak, Rompi. Jaz ne mislim obleči, se pravi, pustiti nase narisati nobenih kopalk, ne morem.«

»Ne skrbi. Ravno prejšnji teden je bil v Geoprelomnem magazinu objavljen članek o tem, kako določene vrste alg tako vplivajo na samozavest, da si človek upa storiti še kaj drugega kot samo sleči cunje.«

Hana se z Rompijem ni najbolj strinjala. »Jaz pa sem v neki knjigi, ki jo je napisal znanstvenik, ki je kasneje pobegnil v Meet'a morfozo, prebrala, da ti lahko vlijejo še tako zbadljive alge, pa če nekaj veš, da ni prav, tega na boš storil.«

»Ja, če za nekaj veš, da ni prav, Ne pa, če nisi stoodstotno prepričana. Verjemi, vsaka mlada ženska bi rada pokazala svoje telo,« je dejal Rompi in se oglasil na telefon, ki mu je, kot v stilu pravih menedžerjev, zazvonil ravno v tem trenutku,

Hano pa je popadla jeza. Z glavo je še zamahnila v vodnjak, da so ji lasje padli naprej in se še enkrat zmočili.





ERNESTO ŠAKALES

Bilo jih je vedno več – zlomkarjev geozlomije. V času pred prelomom so učili na različnih univerzah, po prelomu pa so se nekateri odločili, da bodo šli poučevat na geozlomijo, če so le premogli dovolj različnih pogledov na svet.

Dabadol je stopil v hodnik, kjer so imeli zlomkarji kabinete.

Ustavil se je pred vrati, na katerih je pisalo – Ernesto Šakales. Bil je zlomkar, o katerem se je dosti govorilo, a je bil hkrati zelo razgledan. Pa rad je potoval.

Dabadol je prišel k njemu z enim samim namenom – prijaviti nalogo. Ob tem se je spomnil lanskoletne naloge o Loliti Calimero. Vse, kar je napisal o njej je bilo to, da je izginila v plasti Panonskih usedlin in da je iskala resnico. To je napisal tako prepričljivo, da mu je zlomkar Trubar podal pohvalno oceno. Toda Dabadol je o Loliti Calimero vedel še več reči, predvsem to, da jo je srečal v zakulisju življenja. A to so bile reči, ki so počasi izstopale iz njegovega življenja, pa čeprav so se ga v obliki počitnic še vedno držale. A, saj se bo sprijaznil s tem. Lolita Calimero je bila pozabljena, lanskoletne počitnice pa je znal obvladovati do določene mere.

Kaj, a si lažem? Strah me je, strah me je leteti s Hano. Vprašal ga bom, vem, da ga bom vprašal … je razmišljal Narahlo je potrkal.

»Naprej.«

»Dober dan,« je dahnil. Na fotelju sredi kabineta je sedel zlomkar Šakales in bral knjigo.

»Si prišel prijavit temo?«

»Ja.«

»Kakšna bo?« zlomkar ni ovinkaril.

»Rad bi napisal nalogo o preživelih algah s Panonskega morja in o tem, kako vplivajo na ljudi.«

Zlomkar ga je ostro pogledal, ob tem pa mu je knjiga počasi zdrsela med prsti. Dabadol ni mogel mimo, da ne bi zaznal naslova – KAJ SI MEETAMORFISTI MISLIJO O NAS?

Dabadol ni razumel ….

»O Panonskih algah?« je vprašal zlomkar, kot da bi ga vprašal, če si lahko sposodi njegovo ženo za na počitnice. »Ja, o algah ki ….«

»Resno?«

Kaj pa zdaj ni bilo prav? A KAJ NI BILO PRAV, ali kaj?

Zlomkar je zrl vanj, kot bi ne prišel na pravi naslov.

»Ja, zjutraj sem bil na Skalni steni, da bi si ogledal …«

Zlomkar Šakales je prekrižal komolce, da je ustvaril vtis neprebojne stene, ter dejal, ostro in tako odbijajoče, da se Dabadolu ni zdelo, da bi sploh še čakal na besede: »Obožuješ Zbreskvarjevo? Danes je na Skalni steni snemala spot. Zanimivo. Si fên?«

Zmedenost, ki je prerasla Dabadolovi hemsifêri je bila begajoča.

»Nisem bil na spotu … sploh ne vem, da je …«

»Ja, ja, po alge si šel na steno … veš, poznam tvojo nalogo iz prejšnjega leta. Lolita, Novi Uporniki, novi načini izginjanja in izogibanja …« je mlel zlomkar, da je Dabadol je komaj živel.

»Ali sem kaj zamešal … ?«

»Nikakor ne. Kako si že rekel, da bi rad imenoval novo nalogo?«

»Kako Panonske alge vplivajo na …«

»Na ljudi, a ne?« je njegovo misel dokončal Šakales.

»Ja.«

»Zlomkar Trubar mi je govoril o tebi. Vem, kam te lahko dam. Natanko vem. In natanko vem, kaj skušaš doseči s to nalogo.«

Dabadol ni več verjel, da se to sploh dogaja.

»Kaj pa je zlomkar Trubar rekel o meni?«

»To je stvar med zlomkarjem in mano,« je dahnil ŠAKALES in se popraskal po nosu. »Rekel je, da je tvoja naloga smet od smeti.«

Ni bilo mogoče. Saj tista naloga vendar ni bila nič … samo naloga je bila.

»A sem koga užalil?«

Zlomkar se je zasmejal. Nagnil se je naprej in s prišepetanim glasom, kot bi se pogovarjal najmanj s kakšnim zaupnikom iz Meet'a morfoze, dahnil:

»Dabadol Kalimero. Delaš največjo norost v življenju in če jaz ne bi bil, kar mi očitajo, da nimam vse počiščeno, bi od zlomkarja Trubarja ničesar ne izvedel.«

»Ne razumem,« je čisto preprosto dejal Dabadol.

»Ne razumeš?«

»Ne.«

»Naj ti povem: Nalogo o Loliti Calimero moraš nadaljevati.«

»Kako?«

»Ko si mi prejle zaupal, kaj bi rad počel, nisem mogel verjeti. Pisal bi o algah, in o tem, kako vplivajo na ljudi?«

»A TO NI V REDU?«

»Dabadol Kalimero. Če je vse tisto, kar mi je zlomkar Trubar nakazal o tebi, res, potem bi od tebe pričakoval bolj osebno noto. Pisanje o algah in kako vplivajo na ljudi, je povsem brezosebno, Osebno postane, če se navežeš na točno določeno osebo.«

»Mislite, da …«

»Da bi lahko nadaljeval v enakem stilu – naslov bi bil: Kako so Panonske alge povzročile odhod Lolite Calimero med meetamorfiste.«

Dabadol se je zgrozil. Ampak, a je šla med meetamorfiste?

»Kako veste, da je odšla med…«

»Samo tako govorim … nič ne vem, kaj je bilo. Nič. Ti jo raziskuješ in ti veš. Ti napišeš novo nalogo in ti jo končaš.«

Dabadol je zrl v zlomkarjevo mizo, v kateri so se prepletali vzorci.

»Pomeni, da mi jo boste potrdili, če bom dal noter Lolito?«

»Jasno. Takoj ti jo potrdim.«

»Hvala.«

»Povej mi, Kalimero. Na počitnice še nisi šel?«

Zakaj ga je pa zdaj vprašal ravno to?

»Ne.«

»Pa nameravaš?«

»Ja.«

»Morda mi zaupaš, kam?«

»Ne vem še.«

»Hmmmm … pomislil sem, da taki fantje kot si ti, hodijo kam, kamor si pravzaprav ne želijo …«

Dabadol je sklenil, da ne bo odprl ust. Hotel je že stegniti jezik in vprašati … zakaj pa ne …

»Zlomkar Šakales?«

»A?«

»Vas lahko nekaj vprašam?«

»Kar.«

»Agencija Bellerosa …«

»Aha, tja hodiš …«

»Kako izbirajo pare za druge počitnice?«

»Za druge počitnice? Tako kot za prve, če ti oni iščejo tandem. Preko računalnika.«

»Pa če mi oseba X predlaga, da bi šel z njo na počitnice preko njene agencije, ki sicer ni počitniška, ji potem lahko … zaupam?«

»Preko njene … misliš, samo-organizacijsko? Če je njena agencija privoli v to, zakaj pa ne? Samo javiti mora na tvojo, da se tandemi ne bi podvajali.«

»Je vedno tako?«

»Če do tega pride. Redko pa pride. Imaš kakšne probleme?«

»Ne.«

»Zakaj sprašuješ, Kalimero? Predlagam ti, da se zapodiš v nalogo. Tema si mi zdi dobra in ... ne pogrezaj se preveč v fênovstvo. Zbreskvarjeva je zvezda, le da …«

Dabadol je komaj čakal, da bi mu nekdo povedal kakšno resnico o njej. Tako bi lažje pozabil, da …

»Ona ima povsem drugo filozofijo, kot jo predstavlja njena agencija. Še nisi opazil? Ne hodiš morda na njene koncerte zaradi tega, kar visi na njej od blišča?«

»Sploh ne hodim.«

»Torej si bil na Skalni steni zavoljo alg? Mar misliš, da me lahko prepričaš?«

»Najbrž vas ne morem, toda sam vem, zakaj sem bil. Splezal sem po njej, potem pa sem zavohal … saj je nesmisel … morje in valove.«

»Če si plezal po Zbreskvarjevi, potem si lahko zavohal …«

»Plezal sem po Skalni steni.«

»Si imel dovoljenje za kaj takega?«

»Kašno dovoljenje?«

»Za poseg v živo skalo. Potrebuješ ga. Kar tako ne moreš plezati. A naj ti povem nekaj, Kalimero. Četudi bi plezal po steni zaradi alg, bi v bistvu po njej še vedno plezal samo zaradi Hane Zbreskvar. Samo zavedal se tega ne bi.«

Dabadol je bil ogorčen nad sistemom.

»Trubar vam je vse povedal, kajne?«

»Povedal kaj?«

»Da sem …«

»No, kaj?«

»Da sem doživel stik z zakulisjem življenja.«

»Poznam te reči in vem, do katere mere lahko komu verjamem. Trubar sam ve, koliko mi lahko pove.«

»Torej vam ni povedal ničesar drugega?«

»Geozlomisti tudi brez besed vemo, kaj se dogaja. Odobril sem ti nalogo. Raziskuj dalje in poskusi biti ne preveč uspešen na počitnicah.«

»Prosim?«

»Raje trpi na njih, kot uživaj.«

»Kako ste rekli?«

»Naj ti ne bodo v veselje. Počitnice so … pa saj, če si plezal po steni, tako veš.«

»Ne, kaj so?«

»Nekakšen model življenja. Vse, kar si želimo, se naj bi znašlo v počitnicah, če jih znaš pravilno razumeti. Nekateri si ne zastonj nesejo delo s seboj.«

»Torej ni narobe, če delam na počitnicah?«

»Če nikogar ne motiš, potem je v redu.«

»Tudi ne bi hotel nikogar motiti.«

»Pa tvoj tandem? Se ne bo pritoževal, če se boš posvečal nalogi?«

»A zdaj to pomeni, da mi svetujete, da naj se ji posvečam med počitnicami?«

»Tri tedne prekinitve nalogi ne bo dobro delo. Vsaj malo pomisli na to, kako bi bilo z ljudmi, ki jih posrka Panonsko morje. Je zanimivo, veš.«

»Bom poskusil.«

»Si tandem izbral ti, ali ti je pomagala Bellerosa?«

Zlomkarju ni bil dolžan odgovoriti, z odgovorom bi tvegal. Moral si je nekaj izmisliti.

»Sam sem ga izbral. Punca je.«

»Oh, to je pa lepo,« je dahnil Šakales in prikimal.

»Zdaj pa vas bom zapustil.«

Dabadol se je pognal proti izhodu, a se je ga je polotil čuden občutek. Kot da bi mu kdo sledil.

Potem je malo razmišljal. Nikomur več ne bo razlagal o Hani. Tako bi silil v lanskoletne spomine. Čutil je, da še vedno vplivajo nanj in da … morda bi se lahko celo izognil … letošnjim počitnicam … sicer pa, če najde koga drugega, potem mu ni treba s Hano. Saj ni bilo tako nemogoče. Gotovo obstajajo preproste punce, ki si tudi želijo ... ki pogrešajo počitnice. Kaj ko bi …

Dabadol je bil tik da izstopi na hodnik. Pa ga je prehitel glas.

»Redko sposobnost imaš!«

Za njim je stal zlomkar Šakales.

Dabadol je obstal.

»Prosim?«

»Ne skrbi. Take reči se ne širijo tako hitro kot vroče novice. Nekaj imaš, da se ob njej ne počutiš, kot bi te polili z delirijem.«

»O kom …«

»O Hani ZBRESKVAR. Koliko ljudi pa misliš, da ve, da si prejšnje počitnice preživel z njo?«

»Najbrž vsa Celeia. A me ne moti.«

»In to si opazil? Pa ni tako. Ve samo Trubar, Dvotunelnik in skoraj nihče drug. Jaz še vem. Potem je konec. Nihče tudi ne bi rad izvedel.«

»Računalnik naju je izračunal.«

»Na Bellerosi, kajne?«

»Ja.«

»Vem. Obdrži ta pogled, s katerim vidiš Hano. Ni naključje, da je program izbral tebe. Mnogo reči vpliva. Te smem nekaj vprašati?«

Dabadol je prebledel. Mislil si je, kaj bo dobil za vprašanje. In tudi je:

»Se še kaj vidita?«

»S kom?«

»Hano, s kom neki.«

»Ah … ha. Zanimivo, da ste me ravno to vprašali. Zdaj pa ne vem, če vam bom znal odgovoriti.«

Toda še predno sta Dabadolovi hemisfêri začeli kot dva mlinska kamna iskali odgovor, se je zlomkar Šakales kot podivjan volk pognal proti Dabadolu.

»Stopi z mano,« je dahnil in ga povlekel za rokav.

Dabadol se niti v sanjah ni mislil upirati, sicer pa je slutil, da gre za nekaj čisto znanstvenega in, da ga Šakales ne misli ugrabiti.

Šla sta navzdol, v klet. Tu je bilo manj svetlobe, v kotu, na koncu hodnika pa se je svetila vitrina v kateri so spale s peno napolnjene živali.

Zlomkar Šakales je Dabadola tako nežno kot ga je prijel, tudi izpustil.

»Poglej jih!«

Pred Dabadolom so bili razvrščeni volkovi. Zlomkar Šakales je nadaljeval.

»O prelomu veš, koliko?«

Dabadol je strmo zrl zlomkarju v oči, hkrati pa je metal pogleda na tiha bitja za stekleno prevleko.

»Ne veliko.«

»Jih vidiš? Skrivnosti preloma se lahko kaj hitro izgubijo. Tega se sicer ne da dokazati, toda če nekomu nekaj zaupaš, se del tebe prenese nanj. Kdor ti brezpogojno zaupa, ta postane del tebe. Poglej jih, kako se jim svetijo oči. Ljudje so v njih pustili svoje spomine, in te spomine je veliki prelom osvobodil. Sliši se neumno, toda vsakdo je rad svoboden. Če ne more biti, si najde nekoga, s katerim je lahko. Lahko si misliš, kaj pomeni, če si bil na počitnicah in če ti je kdo zaupal kaj posebnega.«

»Kaj … ne razumem.«

»Ha, dragi moj Dabadol Kalimero. Tudi jaz ne in tudi kolegi iz Meet'a morfoze ne razumemo tako posebnih reči, kot sta hemisfêri. Zapomni si, da si lahko za nekoga včasih tudi rešitev, ki ti jo bo nekoč poplačal.« Dabadol bi zlomkarja zasul z vprašanji, predvsem z enim – če slučajno ve, da ga je Hana povabila na počitnice tudi letos. Pravzaprav ga je to vprašanje žgalo v grlu. Zrl je v zlomkarja, ta pa se je, kot bi še njega zadel spiroklastični val, sklonil in pogladil steklo.

»Če seštejem vse te oči, ki gotovo ne lažejo, potem bosta tudi letos skupaj. Ti in Hana.«


11. Bellerosa

Konec tedna se je bližal in Dabadola je vrtalo eno in isto vprašanje. Zakaj ga je Hana povabila na počitnice? Kdo ju je izračunal in kaj se dogaja v ozadju teh izračunov?

Dabadol ni veliko razmišljal. Sredi dneva se je odločil se je, da bo obiskal Belleroso.

Kmalu pa je dobil še boljšo idejo. Kaj, če bi poiskal nekoga, ki se spozna na računalniške programe za računanje parov?

Program za določanje tandemov je morala izdelati kakšna firma, ki se je ukvarjala z računalništvom. To je bilo jasno. Manj jasno je bilo, če niso v ta program zamešali še kakšnih algaičnih reči, ki bi lahko imele naključne učinke. Tega se je bal.

Potegnil se je v podzemni hodnik, kjer je stala ena SPUŽKA. Pred prelomom so tem rečem rekli CYBER COFFEE BAR. Spužke so bile podobne ALGAFOKUSOM, le da so bile mišljene bolj kot lokali. Pod zemljo je bilo hladneje in Dabadol je lahko bolje razmišljal. Če mu to ne bi pomagalo, bi odšel do zlomkarja TRUBARJA, če bi vedel, kje ga lahko najde.

Čudno, da se tega ni spomnil že prej. Vseeno pa je sklenil, da bo zadevo najprej skušal rešiti sam.

Že prva spužka se mu je zdela primerna. Vstopil je. Dan se je rahlo nagibal k popoldnevu, zato sta v njej sedela kvečjemu dva fanta in si čas krajšal z alganetom.

Dabadol si je izbral kot, sedel in pritisnil na monitor – plazmo. Podobno kot vsi ostali v podobnih barih, je tudi ta oživel in sivino je zamenjala – to je bilo nekoliko presenetljivo – zimska pokrajina.

V ozadju so se pojavili MEADOWSI, kar je bilo nekoliko skregano z logiko, saj so v prevodu pomenili travnike. A travniki so bili lahko tudi zasneženi, morski, pod vodo, pa tudi taki, na katerih ni raslo nič. In znotraj pogleda, ki ga je lovil Dabadol, se je naslikala impozantna skalnata pokrajina, na kateri je sneg samo poudaril ostrino. Dabadol je poznal nekaj imen podjetij, ki so se ukvarjala z računalniškimi simulacijami. Pred prelomom je za izbor najboljših ponudnikov veljal zakon, ki je onemogočal izločanje konkurence. Podjetje torej ni smelo svobodno izbrati nekoga, ki bi jim izdelali program, temveč je moral zbrati vsaj tri različne ponudbe.

Dabadol je vedel, da so ponudbe največkrat dobila podjetja z velikimi imeni. Bil je prepričan, da je program za Belleroso izdelalo kakšni izmed njih.

Vtipkal bi lahko, na primer – ALGAPLUS, CENTROMANIA, LOGIKANA, HEMISFIESTA …

Dabadol je položil prste na algaflat – tipkovnico in vtipkal … ALGAPLUS … Na algaplazmi – monitorju se je pojavila mačka, ki je lovila SVOJ rep. Ko ga je ulovila, je sedla na skalo, pogledala Dabadolu v oči, potem pa ji je iz uhljev zrasel oblaček, čigar senca je prekrila idilično zimsko pokrajino. V tem oblaku pa se je hitro pojavil napis –

VAŠE TIPKANJE NI DOVOLJ TEHNIČNO – vstop na strani ALGAPLUSA ZAVRNJEN!«

Nato je mucek skočil na višjo skalo in se začel valjati po snegu.

Dabadol je bil šokiran.

Tudi kdaj prej je že vtipkal kakšnega izmed teh imen, a nikdar se še ni pojavil tak napis. Reč je ponovil, a se je zgodilo enako. Vtipkal je še enkrat in mačka je spet ulovila svoj rep, ponovila oblaček in napis, pa sedla in zrla vanj. A njene oči so bile vedno bolj rdeče.

Dabadol je poskusil še s CENTROMANIO, LOGIKANO … enako. Mačkine oči so že tako žarele, da ni upal več tipkati.

Morda pa je bil kriv računalnik.

Poleg téga, na katerega je tipkal, sta bila prosta še dva. Prestavil se je in naletel na podobno pokrajino, in mačko na njej. Vtipkal je še enkrat vsa imena po vrsti, a učinek je bil enak. Mačkine oči z drugega računalnika so bile enako neusmiljene.

Dabadol je obsedel. Gotovo bi bilo na katerem drugem računalniku enako. Nič. Odšel bo domov in enak postopek poizkusil na svojem … toda … prej bi lahko še enkrat poizkusil. Sedel je za računalnik ob oknu. Vtipkal je imena – a vse isto.

Naslonil se je nazaj in zaprl oči. Doma bi imel več miru, toda … identifikacijska kača (genska koda računalnika) njegovega računalnika bi tako potovala iz njegove hiše, česar si ni najbolj želel. Poznal je sicer primere, ko so ljudi, ki so naključno pristali na kakšni strani, kasneje preganjali po zakonu. Toda, tole je bilo preveč pomembno, da bi se bal. Vstal je s stola, da je njegov hrbet razkril napis na oblačku vsem, ki bi si ga hoteli ogledati.

In takoj se je zaslišal komentar.

»To je nov način varovanja,« je dejal fant, gotovo še osnovnošolec, ki je sedel s svojim prijateljem dva metra stran.

»Prosim?« je dahnil Dabadol.

»Danes zjutraj sem hotel napisati algamail svojemu kolegu Micku Jaggerju v Britaniko, vtipkal sem geslo. On je maher za alge in druge reči. Jaz imam kuščarja, pa tepe z repom, če ne tipkaš prav.«

»Tipkaš prav?« je vprašal Dabadol. Vedel je, da so osnovnošolci tele starosti zelo brihtni in sklenil je biti tiho in poslušati fanta. Kar goltal je njegove besede. Fant je bil videti zelo bistre sorte, slišati pa še bolj.

»Ja, pol sem pa ga kar poklical, ker sem hotel vedet, čeprav moj ata pravi, da je klic v Britaniko drag, če govoriš samo minuto, če pa govoriš pol ure, pa je cenejši. Ekonomska finta, ker potem ljudje mislijo, da je drago in govorijo samo minuto.«

Dabadol je srčno upal, da bo fant preklopil na gesla in z njimi povezane težave.

»In kako si potem odkril napako?«

»Ni, ni napake. To je finta. Finta, ki so jo izumili, ko so na JAPONSKEM pri Suzualgah začeli izdelovati SUŠI prenosnike. Veliko je bilo vdorov v podjetja, ko so kamikaze (hekerji), vdrli v sistem in nobena zaščitna ni bila dovolj. Potem pa je KUROSAWA, to je en Japonec, izumil sistem alg, ki zaznavajo načine tipkanja. In boksar tipka drugače kot pianist. Jaz sem prejšnji teden na praksi zlagal zaboje piva, ker sem moral nekaj zaslužiti, ker bi rad dobil potrdilo psiho-alga-nalitika da mi ni treba na počitnice, pa se mi je način tipkanja takoj spremenil in četudi sem vtipkal pravo geslo, mi ALGAMAIL ni hotel odpreti povezave, da bi lahko potem pisal Jaggerju.«

»Noro,« je dahnil Dabadol. »Pa se lahko …«

»Vem, kaj hočeš vedeti. Če lahko vrneš način tipkanja v prvotno stanje. Lahko, samo moraš vedeti, kdaj se je zgodilo, kako in zaradi česa je postalo tvoje tipkanje drugačno.«

Dabadol je osupnil. Gotovo so bile krive počitnic … kajti računalniška podjetja ni iskal že od … lanskoletnih počitnic. Na geozlomiji celo leto ni potreboval podatkov o računalnikih, brskal je le po podatkih iz zgodovine oseb, družbe, zlomov in tako dalje. Torej, se mu je spremenil način tipkanja!!!

»Mi lahko ti vtipkaš?« je vprašal Dabadol, a je bil negotov. Po navadi so bili ljudje nezaupljivi. A se je na srečo zmotil.

Fant bi se kar sam ponudil, če mu ne bi nič rekel. Očitno je bil nabit z znanjem, pa ga ni imel v koga odlivat.

Zdaj je dobil priložnost in kot pravi entuziast se je sedel za zimsko idilo in vprašal Dabadola:

»Kaj naj vtipkam?«

»Kakšno od računalniških firm.«

»O, super, to obvladam,« je dejal fant in mačka je zagrizla v svoj rep. »Lahko MULTIMINIO?«

»Lahko. Izvoli. Takoj.«

Ko je Dabadol opazoval fanta, je dobil občutek, ne samo, da bo kaj našel, temveč se mu je zdelo, da bi bil fant sposoben célo Belleroso obrniti od vrha do tal in premešati vse pare, ki bi rekli, da to niso. Bil ga ja pravi užitek opazovati. Dabadolove misli so se potrdile, ko je velik vihar z zasneženih skalnih polic zmetal ves sneg in skale so se zložile v pročelje fasade podjetja MULTIMINIA.

»Takole, pa sva noter,« je dahnil fant in vprašal. »Kaj pa te zanima?«

Dabadol je pomislil, da bi lahko fantu zaupal resnico. Morda bi s tem lažje prišel do podatkov.

»Prejšnje leto sem bil na počitnicah s tandemom, ko so mi ga izbrali na Bellerosi. Sumim, da je bilo letos podobno. Rad bi vedel, kdo dela računalniške programe za počitniške agencije in … kako so narejeni.«

»Uh, zloma! Tega še nisem iskal,« je dahnil fant in začel tipkati, da se je vse stiskalo.

»Oprosti, nisem te vprašal, kako ti je ime?«

»Romy, CD Romy.«

»Dabadol,« je dahnil Dabadol. Romyjevo ime mu je bilo všeč. Bilo je starinsko. CD Romy pa je tipkal in nenadoma je algaplazmo prekrila organizacijska shema podjetja.

»Tako, pa sva noter,« je dejal Romy, IZVEDEL nekakšen CTRL gib in že se je na spisku, ki je bil videti kot nekaj internega, pojavil spisek vseh naročnikov, ki so pri MULTIMINII kdaj koli naročili kakršen koli računalniški program. Dabadol je osuplo opazoval Romyjevo briljantno znanje.

»Kaj bova pogledala?«

»Če so delali karkoli za Belleroso.«

Romy je izvedel še nekakšen triprstni prijem toda mucek na zaslonu je v prazno zamijavkal.

»Z Belleroso niso imeli nič. Bova naredila nekaj drugega.«

»Kaj pa?«

»Bova preverila raje kar samo Belleroso.«

»Pa boš prišel noter?«

»Potreboval bom tvojo pomoč, Dabadol.«

»Kako ti lahko pomagam?«

»Držal boš tipko FOKUS, jaz pa bom medtem naredil en sprehod po hodnikih Bellerose.«

»Pa me ne bodo …«

»Saj si bil tam?«

»V Bellerosi? Ja, bil. Lani.«

»Odlično, torej se te je sistem zapomnil kot stranko, najbrž ti je tudi izračunal par.«

»Tako smi rekli.«

»Potem bova pa takoj videla. Poiskala bova njihov računalnik …«

»Romy … pa to, da bom držal FOKUS, ali to kaj pomeni?«

»Samo to, da tvoje podatke gleda ena izmed uslužbenk, a se takoj tudi brišejo.«

Na algaplazmi se je v tem prikazala sivina, čez njo pa so zrasle korenine zelene barve, da je vse skupaj kmalu postalo podobno algamatični plošči.

»Kaj je to?«

»Razvod celotnega sistema iskanja tandemov,« je povedal Romy, in dodal. A to kar je dodal, je Dabadolu zamrznilo misli: »Tukaj so vidne sledi vseh tandemov, ki so bili izračunani.«

»Vseh?«

»Vseh za nekaj let nazaj.«

»Se imena vidijo?«

»Ne, tu gre za čisto drug sistem. Imena se ne vidijo, lahko pa izračunaš toploto. Če se dotakneš algaflate (ah, tipkovnica), se bo ena izmed koreninic pobarvala rdeče. Tisto boš ti in potem boš videl …«

Dabadol je sklenil poskusiti. Dotaknil se je algaflata in približal oči, ravno tako Romy. Oba sta zrla, če bi kje opazila spremembo barve.

Nenadoma je Romy dahnil: »Tule je!!!«

Dabadola je oblila zmrzal.

»Se lahko poveča?«

»Ja, samo ramo pobožaš čez prvo vrsto na algaflatu, pa se bo.« Dabadol je storil tako in nenadoma se je pokazalo manjše polje.

»Kaj pa je to?«

Pod koreninicami, ki so bile zdaj videti kot zmehčano računalniško vezje, so se videle modre lise. To ni bilo jasno niti Romyju. Približal se je algaplazmi in dejal: »Noro, tole je videti kot cel svet.«

»Cel kaj?«

»Cel svet. Mislim, da …«

V tem trenutku sta oba zelo začudeno pogledala. Čez veliko temno modro listo sta se opazili dve vzporedni črti, nekoliko sta sijali v rahli rdeči.

»Kaj pa je tole?« je skoraj osupel dejal Dabadol, kajti stvar mu je bila okrutno znana.

Romy, ki se je očitno spoznal na vse mogoče reči, je kot pravi poznavalec osuplo dahnil.

»Dve črti letita proti … čez Atlantik.«

»Ja, in gresta še čez tole ... celino … v …«

Dabadola bi pomanjkanje zraka lahko stalo, da bi se mu zlepili hemisfêri, a je še uspel dahniti …

»Haaaa.«

Rdeči črtici sta se ustavili v kraju, na katerem je bil narisan mali delfin.

»ACAPULCO,« je dahnil Romy in se popraskal po licu. »Ti delfini se pojavljalo samo, kadar se zgodi kaj … prelomnega. So pa simbol za skoke s tiste pečine v Acapulcu.«

Dabadol je ostal brez zraka. Razmišljal je, kako je bilo:

Hana je morala prepričati Belleroso, da bi šla tudi letos z njim na morje, ali pa so jo prepričali iz njene agencije. Vse skupaj je bilo zelo skrivnostno. Dabadol je Romyja vprašal, ali se ti mali tuneli sami določijo, ali jih določi kdo na podlagi pogovora.

»Vedno jih določa računalnik.«

Dabadol je Romyju in njegovemu prijatelju plačal kakavov napitek. Lekcija, ki jo je dobil, mu je razburkala domišljijo. Sklenil je sam raziskat reči še na terenu. In ta teren je bil Bellerosa.

Dabadol se je ustavil sredi prehoda, natanko tam, kjer sta s Hano v prvem delu Karizyjeve varnostnike spremenila slamice, čeprav nista hotela.

Pomislil je – potrebujem nekoga. Morda lahko izpeljem. Gotovo še niso dali računati.

Pred izložbo, v kateri so bile knjige stare založbe ARHALGICA, je stalo dekle. Dabadola je obšel val poguma, kakršen je bil pri njem redek. Stopil je do punce, se postavil ob njo in zajel sapo:

»Počitnice, kaj?«

»Najbrž letos ne bo nič,« je odvrnilo dekle.

»Noben člen v Humanističnem zakonu ni pravi zate?«

Očitno, da je s to potezo postal zanimiv zanjo. Punca je bila videti ena izmed tistih, ki se jim je v življenju vse zatikalo.

»Ne, najbrž ni takega člena, ki bi mene povabil na morje.«

»Kje pa živiš?«

»V Poklaparski ulici.« Dabadol je takoj uvidel situacijo. Kadar se mu ni šlo za kakšno reč, so stvari tekle, ko pa je šlo za prelomne reči, takrat pa so ga zajele hude nevihre , imenovane Hana.

»Bi šla z mano na počitnice?«

Dekle je osuplo pogledalo vanj. Skoraj bi ga objela, a se ja zadržala, je pa zato poskočila na mestu.

Dabadol je zagledala luč na koncu tunela, ki se je imenovala – zavetje pred Hano.

»Potem pa predlagam, da greva kar na Belleroso.«

»Zlupka,« je dahnila punca in vprašala: »Kako ti je ime?«

»D.K.«

»Uha, kako noro ime. Jaz sem Saška.«

Dabadol ni mogel verjeti, da se zgodijo trenutki, ko gre vse tako lahko.

Čez dve minuti je s svojo novo tandemsko stal pred visoko poslovno stavbo Bellerose, ki je postajala vse bolj eminentna.

V tej stavbi je prej deloval Celejski akvarij, zato je bilo v Bellerosi vse tako akvatično. Zgodovina stavbe ni bila zanimiva iztrebljevalcem mišk, saj so se v njej pojavljale kvečjemu želve z eksotično obarvanimi oklepi – dali so jih v akvarij – miši torej ni bilo.

Dabadol se je nasmehnil sam pri sebi, in tekoča vrata so se novemu tandemu odmaknila.

»Kam pa morava iti?«

»Nisi še bila na počitnicah?«

»Izkoristila sem 41. člen Humanističnega zakona, da šteje tudi, če greš s starši.«

»In si šla?«

»Ja, sem. Zdaj pa ne smem več. Kaj pa bova rekla?«

»Boš videla,« je dahnil Dabadol in se začenjal počutiti vse bolj samozavestnega.

Lahko bi se sicer peljala z dvigalom, a je Dabadol izbral stopnice. Hotel je užiti vso slast trenutka, ko prideš na Belleroso s tandemko, ki si jo izbral pred izložbo, torej sam, ne pa računalnik. Občutek zmage je bil enkraten. A prostora za uživanje ni bilo prav veliko. Kazalo je, da je na Bellerosi strašanska gneča. Vse okoli njiju je bilo precej ljudi, ki so letali sem in tja. Dabadolu se je zdelo čudno. Saj se je čas počitnic komaj začenjal.

Dabadol je natanko vedel, kaj je hotel. Poiskati pisarno Agnes Lupina, saj očitno ni imela najboljšega mnenja o njem še iz lanskoletnih počitnic. Zdaj pa ji bo dokazal, da si lahko tandemko najde kar sam.

Ko je lovil ponosne misli, se je vanj skoraj zaletel nekdo z želvo v rokah.

»Ta zverina je priplavala iz Acapulca,« je skorajda kričal moški in se izogibal pljuskom, ki so se valili iz akvarija. Dabadol je se je ob besedi – Acapulco – sicer zdrznil, a njegova morala je bila tako visoka, da ga utekočinjena želva ne bi mogla zbiti s prave poti.

»Umakni se, poba,« je bil drug poizkus. Dabadol je debelo pogledal, ko je neka ženska, na Bellerosi je gotovo delala že vrsto let, padla mimo njega in pristala na rdečem gumbku, ki je sramežljivo zrl iz stene.

»Pohitiva,« je nato dejal in srčno upal, da sredi dogodka, ki ga je ujel pred knjigarno, in do zdaj še nedotaknjenega prinesel v Bellroseo, ne bi naletel na Hano.

Z Saško sta obstala pred težko pričakovanim napisom – AGNES LUPINA. Po enem letu bo spet videl to žensko.

Dabadol je potrkal in si v mislih naslikal pisarno, ki se mu je zelo natančno vtisnila v spomin. Toda odgovora ni bilo.

»Je ni?«

»Ne, Agnes je vedno tu. Ima delo. Mora klicati v razne Pirankarane, Port Ankarane, Kopre, Izole, in tako dalje.«

»Morda je na malici.«

»V Bellerosi ne malicajo tako zgodaj.«

Še enkrat je močneje potrkal. Nič.

A nenadoma so se vrata odprla sama od sebe.

Dabadol je potisnil krilo še malo naprej v prostor – in v pozdrav mu je pomahala prazna Agnesina pisarna.

Dabadol je obnemel. Ni vedel zaradi česa, a nekaj mu je govorilo, da se je pisarna izpraznila zaradi – njega. Njegovo pozornost je premamil računalnik, ki je desno od Agnesinega stola v prostor oddajala rdečo svetlobo.

Saška je le nemo opazovala dogajanje, a Dabadolu živci niso več zdržali. Zdaj je lahko izkoristil tisto, pri čemer bi enkrat že skoraj bil. Odkriti skrivnost.

Stopil je naprej in se postavil pred algaflat in algaplazmo tako, da se mu je rdeče utripanje naslikalo na obraz.

»O, čisto rdeč si,« je dahnila Saška, ki tako vehementnih izkušenj s počitnicami še gotovo ni imela.

Dabadol je videl eno in to eno je bilo dovolj. Na algaplazmi je pisalo – ALARM DRUGE POČITNIŠKE STOPNJE. IZGUBLJAMO HANO ZBRESKVAR. DABADOL KALIMERO, NJEN TANDEM OPAŽEN Z DRUGO PRED KNJIGARNO ALVA.

Dabadol se je začel tresti.

Ni mu bilo jasno. Dejstvo pa je bilo, da ju je računalnik spet izračunal za počitnice. Njega in Hano. NJEGA in HANO!!! Gotovo, sicer se ne bi pojavil alarm.

»Kaj za teleščka … Dabadol!!!!«

Pred vrati se je ustavila Agnes.

Dabadol se je niti ni ustrašil, Saška se je tresla.

»Agnes …«

»Dabadol …«

Agnes je stopila k algaflatu in bila z Dabadolom iz oči v oči.

»Dabadol. Spet ti!«

»Vrata so se kar sama odprla …«

»Ne zanima me, kako so se odprla vrata, … spet ti, spet te je izbral. Ne morem verjeti. Noben program pod soncem še ni … za druge počitnice izbral isti par, ki to ni … pa vendarle očitno je.«

Dabadol ni rekel nič.

»Si morda heker?«

Dabadol je molčal.

»Imaš veze?«

Molčal.

»Si vdrl v sistem?«

Molčal.

»Si višje bitje?«

Molčal.

»Se alge do tebe drugače obnašajo?«

Molčal.

»Pa ne, da si zaljubljen v Hano?«

Okej, zdaj pa bi lahko tudi nekaj rekel.

»Nisem. Ta vaš (oh, saj sva se vendar tikala) program, kdaj ste nazadnje zamenjali MEADOWSE … ali še vedno uporabljate WINDOWSE?«

»Sem mislila, da bi moral vedeti ti.«

Dabadolu je bilo takoj jasno. Kadar tajnice postanejo nervozne, potem jim gotovo nekaj manjka. Morda kakšna povišica.

»Pripeljal sem tandemko, s katero bi šel letos na morje. Tule stoji, ime ji je Saška in …« Ni uspel dokončati. Agnes Saške še pogledala ni. Približala se je Dabadolu skoraj na razdaljo kršitve zasebnega prostora, mu pritisnila nos ob njegovega, kot bi bila njegov družinski član in dahnila, tako zanesljivo, tako gotovo, da mu je bilo popolnoma jasno, da zanj ni nobene rešitve.

»Znanost in tehnologija alg pač niso za vsakogar. Kot vidiš, Kalimero, imamo alarm. Ne vem, kam vse sežejo alge teh naših neumnih računalnikov, a takega odziva antialgaičnega spam sistema nismo pričakovali, niti kdaj doživeli. Naj me raztelesijo, a moram ti povedati, da moraš iti s Hano. MORAŠ!!!! Tako je izračunal računalnik in … NI DRUGE. Če greš s komerkoli drugim na počitnice, tvoje potrdilo ne bo veljavno.«

»Ta vaš računalnik mi ni všeč …« je dejal glasno.

Agnes mu ni ostala dolžna in ga še z močnejšim glasom posekala:

»Meni tudi ne!«

»In?«

»Nič in. Meni je skoraj vseeno.«

»Ni vam videti.«

»Odhajam v CELESKANO. Sreča, da nisem napredovala, ko vama nisem mogla nastaviti enega kraja, ki bi bil medijsko dovolj odmeven.«

»A Acapulco, očitno kraj mojega pekla, ni dovolj odmeven za vas?«

Čez Agnesin obraz je zletela temna senca.

»Ni bil problem v Acapulcu, pač pa v postavnem moškem.«

»Potem pa me zamenjajte.«

»Ne morem, mar ne razumeš, Kalimero?«

»Potem pa zamenjajte računalnik!«

»Sem že rekla, da ne gre. Lahko zamenjam škatlo, algakonektorji pa ostanejo povezani s svetovnimi sistemi senzorjev. Ampak vedi, da bom odkrila, kaj tiči za vsem tem.«

»Torej, mislite, da sem kriv jaz?«

»Ne vem še.«

»Glede na to, kako me gledate, bi rekel, da ja. Pa Saška, ki sem jo pripeljal?«

»Ne bodi tako površinski, Dabadol,« je dejala Agnes, potem pa je storila nekaj, kar bi ga skoraj podrlo po tleh. Prav narahlo, ampak res, tako srhljivo narahlo se mu je nasmehnila, da je komaj ostal v dvignjenem položaju. In potem še en kratek in tih šok: Agnes je, tik preden je njena rit zletela nazaj na stol, Dabadolu šepnila na uho:

»Ne razočaraj Hane.«

Dabadol je obnemel.

»Daj, ti punca, sédi, ti bom en dva tri poiskala fanta,« je dahnila AGNES in udarila po mehkem kožuščku miške, da je rdeče utripanje takoj izginilo. Saška je sedla, Dabadol pa je pogled še enkrat uprl v Agnesine oči. Bila je prava profesionalka, a vedela je še nekaj več, nekaj veliko več, kot so razodevale njene histerične besede.

Edino, kar je Bellerosa še videla, so bile objokane Saškine oči, Dabadol pa je izginil iz poslopja.

Tekel je proti Ulici razmazanih prič in se ustavil pred svojo najeto hišo.

Sklenil je, da bo iz Hane izvlekel resnico tem, kaj stoji za vsem tem. No ja, če ju je lansko leto povezala Klara ORKANIK, pa je letos popolnoma jasno, da vse to počne računalnik in, da podatke črpa … kdo ve od kod.


12. Kovčki ii

Hana je iz kovčka vrgla še zadnji del opreme za počitnice. Imela je prelomen sistem: najprej napolniti deset kovčkov, potem pa se je ob vsebini vsakega vprašala, če vse tisto zares potrebuje. Nazadnje je ugotovila grozljivo resnico. V Acapulco bi lahko odšla v kopalkah. Vse skupaj pa je naneslo za pol kovčka reči, tako, da ji je bilo nerodno pred samo sabo. Še eno kremo proti soncu … ne, to bi bilo znamenje, da sonca ne mara. Dodala je raje nekaj knjig, posebej tista od zloktorja Forbesa, O morskih algah, ji je bila všeč. Pa še Zabava na nočnem nebu, ki je na prav zlomastičen način govorila o tem, kako se prepletajo usode, je bila menda še boljša. Jasno, če pa je bila od Jenny Wowling.

Še trije dnevi so manjkali, a kovčke je hotel zložiti že prej, kajti kadar je to počela tik pred odhodom, je bila na zlom nervozna.

Zdaj, ko se je do konca počitnic znebila snemanja spota, je bila srečna. In to ni bilo slabo, kajti dobila je pogum. Lahko bi storila nekaj, česar že dolgo ni.

Denarja je imela še dovolj in njen oddaljeni dopisovalec bi ji lahko pomagal.

Zlomiado!

Hana je odbrzela ven, poiskala prazno govorilnico, ki je bila dovolj zalgana (zarjavela), da nihče ne bi pomislil, da bi lahko klicala iz nje.

Kmalu se je na drugi strani oglasil Jose, njen dopisovalec, ki je živel v Špangliji.

»Kako ti lahko pomagam, chica (punca)?«

»Raul, ali še imaš veze na letališču?«

»Seveda. Kar izstreli.«

»Rada bi šla v Španglijo.«

»Ni problema. Samo da preverim … moment … v Torekalgo (torek), ali Sredalisco (sredo), to je čez štiri, pet dni, je prost let. Opoldne si v Granadi.«

»Zloksi kul.«

V povsem drugi ulici ni miroval niti Dabadol.

Prestopal je po sobi gor in dol in se na obratu vedno srečal z eno in isto mislijo. Prej ko opravi, bolje bo. In sklenil, da ne bo čakal do Petinkraka (petek – po starem), ampak bo v usodo butnil kar takoj.


13. Prost dan

Po velikem prelomu se je zgodil velik preobrat v človeški miselnosti. Do preloma je svet vodila evropska polovica možganov, ki je v večini primerov razmišljala le o koristi, po prelomu pa se je razmerje obrnilo v korist latino polovice. Ta je bila čisto čustvena, in z njo so ljudje prepevali, slikali, vozili kolo z enim samim kolesom, jezili učitelje in pisali grafite.

In ker so imeli nadzor nad temi rečmi, so si kar sami določali proste dneve.

V Humanistični ulici je gorela luč. Za pisalno mizo je sedelo dekle, njeni lasje pa so zakrivali pismo, ki je nastajalo pod njeno roko.

Pod njenim oknom so neslišno vozili avti, pod stropom pa se je slišalo šklepetanje lesenih stopnic.

»Hana!« Rompi je bil vedno tako skrben. Še posebej, kadar ni bilo povsem potrebno.

»A?«

»Ta lahko malo zmotim?« je dejal in pokukal skozi njena vrata. Rompi je bil nekoliko starejši, že dvajset let ostrižen na enako hroščado (frizura ala Hrošči). Hana je bila edina njegova varovanka, jo je pa kdaj pa kdaj tudi zapustil zaradi samo njemu (in pa Hani znanega razloga.) Upala, je, da je prišel ta dan in da se bo to zgodilo tega dne. Začetek je bil dober.

»Kaj boš počela jutri? Kaj imaš na urniku?«

»Prosti dan.«

»Resno? Greš po nakupih?«

»Ne. Šla bom do gradu in nazaj. No, morda tudi po nakupih.«

»Na,« je dejal in ji na mizo položil tisočaka.

»Kaj pa je to?«

»Denar za po nakupih.«

»Ti kam odhajaš?«

»Moj čas prihaja. Ne morem več zdržati.«

»Upam, da se boš imel lepo.«

»Seveda, saj pravim, moj čas je spet tu.«

»Pridejo tudi drugi?«

»So me že klicali. Samo še po kitaro grem, pa odpeketam. Zjutraj bom še tu. Vrnem se teden dni pred tvojim koncertom.«

Rompi se je poslovil od Hane in izginil v svoj svet glasbe, kitar in časov pred prelomov, ko so po zemlji še lomastili Hrošči in Kotaleče kamenje in ko je v sLOVEnijo prišla mehiška skupina Novih Upornikov.

Hana je zaspala, zjutraj pa je vstala še preden vstanejo delavci na gradbišču.

Oblekla se je v obrabljene kavbojke, popisane z grafiti, vzela je moško srajco, pa očala, da je ne bi kdo zamenjal s Hano Zbreskvar. Verjeti, da bi kdo naletel ravno na njo, ni bilo mogoče.

Na ulicah je bilo vse polno ljudi, saj je bil Četrtango (akhm – četrtek), dan ko so ljudje že gledali na konec meeskenda (zadnjih štiri ali pet dni meseca).





TAKSI


14. V Ulici razmazanih prič

Vsaka ura, ki bi jo človek lahko preživel stran od Hane Zbreskvar, bi bila dobrodošla. V Ulici razmazanih prič je bila ura natanko deset čez sedem in Dabadol si je potegnil odejo čez glavo.

Taksi naj bi ponj prišel natanko ob osmih. Torej je imel še petdeset minut časa. Bilo je zelo lepo vedeti, da se bo v taksiju peljal sam. Dve uri miru, potem pa na letalo v Palmanovi, kjer so pred enim letom odprli novo letališče za majhne zmaje (letala za manj kot deset potnikov).

Torej je imel še nekaj časa. Tisti en kovček je imel pripravljen že celo leto. Ni si smel dovoliti kakršnekoli nervoze. Kovčki so mu vedno vsiljevali občutek, da se bo nekaj spremenilo, in tega ni želel.

Na Geozlomiji v Celeji se je v preteklem letu naučil nekaj prijemov za življenjske situacije, in te so mu zdaj še kako prav prišle. Se pravi, začele mu bodo prihajati prav. In kako je to šlo? Preprosto – naučil se je, prste sta imela vmes jasno, zlomkar Trubar in zloktor Dvotunelnik, da je potrebno v težkih trenutkih enostavno sešteti vse pozitivne plati življenja in potem ni več možno iz situacije izstopiti kot poraženec.

Dabadol je naredil še en krog po svoji ulici, da se ga je dotaknilo sonce, potem pa je sedel na svoj vrt in čakal, da se bo kaj zgodilo.

Ko je takole čakal, je občutil, kako čuden občutek je pravzaprav bil, če si s hrbtom obrnjen proti hiši, pa ne veš, kaj vse se lahko zgodi in kdo te lahko preseneti.

Obe sosednji hiši sta bili mirni, gotovo so še vsi spali. Stara reglja in njeni vnuki se še niso dokončno postrelili (so tudi tu kupili hišo?), v prednji hiši pa tako ali tako ni bilo nikogar doma, tako, da so si jo že večkrat prišli ogledat, če je slučajno naprodaj.

Dabadol se je zleknil nazaj, kot bi vadil za Acapulco in se prepustil.

Morda je hotel odplavati, ali pa … karkoli že.

»Hej, ti, a se sončiš?«

Je kdo govoril njemu? Zdramil se je in res – za sosedovo ograjo je slonel eden izmed vnukov gospe Zmlelatebom. Ni bil videti preveč prijazen (ali so mu ti zmešanci sledili?).

»Nekoga čakam,« je dejal Dabadol. To mu je že počasi prihajalo v kri.

»A kako staro mamo?«

»Taksista,« je izstrelil po sistemu – čim prej daš vse odgovore, tem prej te bodo pustili pri miru.

»A, se boš kam odpeljal? Greš na počitnice?«

»Ja.«

»Greš sam, a?«

»Žal ne.«

»S kakšnim fantom?«

»Samo mešani pari so dovoljeni.«

»A lansko leto si bil pa s culoti (starši)?«

»Ne, bil sem z eno … računalniško simulacijo.«

»Vem, s kom si bil.«

Dabadola je vprašanje zmrazilo. Ni hotel več poslušati. Sicer ni bilo mogoče, da bi kdo vedel, s kom je bil na počitnicah … razen, če kakšne reglje iz Bellerose … ne, ni bilo mogoče!

»Ti povem,« je nadaljeval vnuk, ki mu je bilo ime I-Mac – po računalniku, seveda (in, ki mu je bil očitno za petami).

Dabadolu je bilo vseeno.

»Vemo, da greš na počitnice z Jakobom Vringo. Samo ne vem, kdo bo tokrat oblečen v žensko, ti ali on,« je besedico TI poudaril I-Mac.

Dabadolu je bilo vseeno. Nič ne bi bilo narobe, če bi šel na počitnice z Jakobom. Bi vsaj debatirala o GEOZLOMIJI in se ženskih vprašanj lotevala na pravem koncu, pri poštenosti in skromnosti.

»Lansko leto je bil ženska Vringa, letos boš pa ti, ko se takole po žensko sončiš, mega, e?«

»Morda tudi.«

»Ja, saj vem. Dva fanta, ki gresta na počitnice skupaj. Se bosta začela za roke držati že v taksiju, ali pa bosta počakala na … aja, nisi mi povedal, kam gresta?«

I-Mac je dal Dabadolu sijajno iztočnico, da si je lahko izmislil kraj. Dabadol se je počutil sproščeno. »V Cerknico greva.«

I-Maca je omemba zanj tako mravljastega kraja spravila v krohot. »Haha, saj sem vedel, saj sem vedel … uh … haha.«

I-Mac je padel v element, in sploh ni opazil, da se mu je približala njegova druga možganska (hemisfêra) polovica, ki je brez možnosti priključitve na zunanji svet samevala v Daletu, njegovemu bratu.

»Oh, ka' pa maš to, I-Mac?«

»Mal obdelujem Dabadola Kalimerota. Pravi kriminalec je postal, krši zakon.«

»Česa ne poveš,« je dahnil Dale in se stegnil čez ograjo, da sta mu rokava padla po nežni vrtnici in jo povsem zasenčila. »Kako ga pa krši?«

»S svojim fantom gre na počitnice.«

»A tistim Vringo iz prvega c?«

»Ti si hodil skupaj z njim, a ne?«

»Ne, nisem. Sem pa hodil z nekom drugim.«

»S kom pa?«

»Z Zbreskvarjevo Hano.«

»Nisi mi nikdar rekel, pa sva brata.«

»Sej si tud' ti hodil z njo, pa si vedn' mešal punce.«

»MEŠALA, brat, MEŠALA sva jih, hehehehe.«

Dabadolu je postalo vroče. Tole pa že ni bil več hec. Pogledal je na uro in postalo mu je še bolj vroče. Bila je petnajst čez osem!!!

Po vseh poprelomnih zakonih bi moral biti taksi že tu! Da ni zvonil in se potem odpeljal? Kazen bi bila ponoviti počitnice.

Dabadola je izstrelilo s stola in stopil je okoli hiše. Nič. Nikogar. Obstal je pred svojo GARGOLJO in jo potipal, če je slučajno topla. Narejena je bila tako, da bi se segrela, če bi kdo trkal ali zvonil. Gargolja pa je bila hladna kot Skalna stena.

Dabadol je zavzdihnil, a njegov vzdih je takoj pritegnil oba vnuka, ki sta se samo prestavila po ograji, jasno, ne da bi rokave umaknila.

»Hej, Dabadol?«

»Ja?«

»Kam daš Vringi roko, ko se poljubljata? Na hrbet ali na zadnjico?«

Dabadol je molčal, celo prijateljsko se je nasmehnil. Naj si mislita o njem, kar želita.

»Se skrijeta, ali sta javna?«

Dabadol nič.

»Pa z jezikom, kdo bolj obvlada?«

Dabadol je pogledal oba vnuka, ki sta se hihitala za plotom in ni se preveč zmenil za zbadljivke. V bistvu je bilo celo zelo zanimivo.

»Dabadol. A na Cerkniškem jezeru se pa ne vidi vse, a ne?«

Bilo mu je vseeno.

»Hej, Dabadol, a ko bosta ustvarjala družino, a bosta dala spremenit zakon, da bosta lahko posvojila kakšnega mačka, al' si bo dal kdo od vaju prej operirat …«

Dabadol je hotel nekaj reči, nekaj se je spomnil, a bilo je prepozno.

Pred njegovimi vrati je ustavil avto. Bil je taksi, ki ga je imel namen priti iskat že pred pol ure.

Oba vnuka, Dale in I-Mac sta se pogledala in nadaljevala s krohotom. »Zdaj pa imaš svojega Vringo, hehehehehe …«

Dabadol se ni menil za popolnoma nič več. Pograbil je svoj kovček, pogladil gargoljo, če je zaklenil, potem pa že hotel oditi. A pred sabo je še enkrat zagledal obraza obeh vnukov. Lahko bi napisal teorijo o tem, jo oddal na Geozlomiji in dobil Kilmijevo nagrado.

Obraza vnukov sta sledila gospodični, ki je stopila iz taksija, ne da bi ji kdo pomagal, se ustavila pred Dabadolom in dahnila:

»Ej, ti, samo prestavim se, ker je taksist rekel, da rad gledaš severne gore. Skoči noter, no,« je dejala in obkrožila taksi ob tem pa sta se ji boka tako nagnila v prepovedana območja, da najbrž sama ni hotela tako zelo, pa je popravila v drugo stran. Bilo je popolnoma jasno, da si noben fant ne bi znal tako spremeniti izraza na obrazu – namreč, lahno in povsem nevede je nihanje izvajala …

»… Hana ZBRESKVAR,« sta dahnila vnuka, ob tem pa se je ograja zrušila in potopila sta se v kompost.

Nihče ni rekel, nikjer ni pisalo!!! Nikjer ni pisalo, nihče ni rekel!!! Hana ni bila v načrtu za taksi!!!

»No, prideš?« je ponovila Hana. »A ti jaz nesem kovček?«

Dabadol je pograbil prtljago, jo stlačil v prtljažnik, potem pa se je potopil v sedež in upal, da mu ne bo treba preveč obračati vratu.

Dabadol je imel res pogled. A ne na severne gore, pač pa na oba vnuka, čigar obraza je preplavilo največje začudenje v zgodovini Celeje. Kasneje je v časopirju pa na alganetnih straneh pisalo, da sta morala poiskati celo pomoč zlomkarja ORIENTALA, ki pa se je ob njunem primeru samo božansko nasmehnil.

A usoda do vseh le ni bila tako prizanesljiva kot do obeh vnukov. Hana je namreč spregovorila tudi v taksiju. »Vesela sem, da si me počakal,« je dahnila in se nasmehnila.

Dabadol je bil popolnoma trd od strahu. Je bilo ali ni bilo mogoče, njegov mir je splaval po Svarinji. Pa še dobre volje je bila. Humanistični zakon mu je do morja predpisoval, da mora biti enako prijazen nazaj.

Da naslednjega križišča je poskušal vzpostaviti ravnovesje, se dokopati do geozlomalnih teorij, kako ne posvečati pozornosti rečem, ki niso pomembne. Ni uspelo. Na semaforju se je pojavila rdeča luč in limuzina se je ustavila.

Avtomobilski motor z dvestopetnajstimi mustangi je uprizoril brezglasno predenje. Dabadol je slišal, kako diha Hana.

»A si videl?«

»Kaj?«

»Ona dva. Kako sta gledala, ko si sedel v tako moderen avto. Eni so res nevoščljivi,« je dejala. Dabadol ni mogel verjeti, kako Hana ni ugotovila, da sta v resnici v kompost popadala zaradi nje.

Današnji dan je bil začaran. To je Dabadol ugotovil pri naslednjem semaforju, ki je bil spet rdeč in spet je moral poslušati Hanino dihanje. A to še ni bilo nič. Pri naslednji rdeči luči, očitno zelenega vala v tem zakletem mestu sploh ni bilo na voljo, je Hana storila nekaj, kar je presegalo Dabadolovo voljo – še naprej se upogibati humanističnim predpisom in biti prijazen. Prekrižala je noge. Dabadol je čutil, da je to konec. Ta poteza bo dokončno vplivala na zmožnost, da bi njegovi hemisfêri še kdaj delovali gladko in čisto. Ni upal pogledati na levo.

»Baš kaj bral?«

Kaj pa bi lahko bral? Nič.

Hana je v tem iz predala na voznikovem sedežu potegnila nekakšno knjižico in si jo lepo postlala čez kolena. Dabadol ji je bil hvaležen. Vsaj malo se je zakrila.

Potem pa je le bolje pogledal, kaj si je vrgla na kolena – bil je turistični vodič po Algambri, starem mavrskem gradu sredi Granade v Špangliji. Kaj za zlomka je to pomenilo – se je spraševal Dabadol, Hana pa je z besedami odgovarjala na njegove misli:

»Hotela sem te malo presenetiti. Da vožnja ne bi trajala predolgo, sem izbrala en mali postanek. Samo za en dan. Jasno, šteje se v počitnice.

»Kje?«

»Tu, v Špangleški Granadi.«

»Zakaj pa?«

»Jaz imam eno skrivnost, se pravi … eh, raje ti jo bom povedala kasneje. Da se ne boš norčeval iz mene.« Norčeval iz Hane ZBRESKVAR? Cele prejšnje počitnice in deset minut teh, ga je strahovala s svojo pristnostjo, koleni, kratkimi krili, in kar je bilo najhujše, tega sploh ni počela iz zlobe ampak je hotela biti prijazna. Zdaj pa naj bi se norčeval iz svoje RABELJKE?

»Ne bom se norčeval iz tebe,« je dahnil prestrašeno, da se ne bi od kje pojavilo še kakšno tretje Hanino koleno ali še kaj hujšega.

Obup humanizma se je nadaljeval tudi pri četrtem semaforju. Hana se je naslonila na okensko steklo in opazovala ulico. Sploh ni vedela, kako je nevarna. Vsaj Dabadol jo je videl tako. Spet rdeča luč.

Hana je vzela še nekaj iz predala in dejala: »Boš mufitip?«

Mufitip. S slastno švicarsko čokolado obložen naravni kitajski riž, slastna zadeva. Dabadol je imel mufitipe rad, toda ne v kritičnih razmerah.

»Hvala, ne.«

»Okej, pa morda kasneje,« je dahnila Hana in spravila škatlo. Videlo se je, da bi rada kaj počela. Pravzaprav bi bilo obratno bolje. Vsi fantje, minus eden, ki bi se z njo peljali, bi najbrž oni radi kaj počeli z njo. Hana se je nekoliko dolgočasila. Dabadol je čutil pritisk. Moral je nekaj reči. Skoraj je že bil na potezi.

»Kakšno skrivnost imaš?«

Peti semafor. Rdeč. Toda rdečina ni prihajala … s semaforja, prihajala je s Haninega obraza. Popolnoma je zardela. Dabadol je takoj ugotovil, da ne nosi pudra. Tega si niti v časih pred prelomom nihče ni znal razlagati, a ženske pudra niso nosile, da bi si pobarvale polt, temveč in samo za primere zardevanja. Vsi proizvajalci so po prelomu, če jim že pred njim ni vselej uspelo, izdelovali popolne pudre, ki niso spuščali skozi tanek nanos niti enega samega odtenka. Če bi torej Hana nosila katerikoli njihov izdelek, bi se rdečica ne opazila.

Hana je začela težko dihati.

»Ti jo lahko zaupam kasneje?«

»Pa samo to, ali gre za kakšno – geozlomalno zadevo,« je dahnil Dabadol, kajti začutil je, da je samo v tem doma. Če bi jo vprašal kaj v zvezi s petjem, bi pogorel.

»Ne, gre za pogodbo,« je dahnila Hana in povesila oči.

Dabadol je bil v popolni temi.

»A, tako, aha.« Ni imel pojma.

Šesti semafor je bil zelen.

Hana pa je nenadoma začela govoriti.

»Bila sem stara … še zelo mlada … rada sem se potepala … potem pa je nekega dne moj oče odšel v poslovni svet … mislila sem, da moram sodelovati … in poskušala sem biti zvedava in začela sem z reklamami. Ko sem pod vodo v Svarinji zagledala Klaro Orkanik na svoji reklami za čevlje, sem začutila, da bi želela peti. Istega dne sem skozi park in mimo kipa Vinta Ostrigarja odšla proti goram. Tam pa je bil most, stopila sem nanj, potem pa so prišli oblaki … naprej se ne spomnim se več ... toda od tistega dne sem si želela peti.«

»To se ti je uresničilo.«

»Ja,« je dahnila Hana skozi zaprta usta in potrkala na šipo taksista.

»Želite gospodična Hana?«

»A lahko ustavite? Na stranišče moram.«

»Ampak, gospodična, saj še niti nismo prišli na Kotnikovo 27. Zdajle pa res ne morem ustaviti,« je dejal taksist in zamahnil roko. O, tako torej. Sploh ni poznal Hane ZBRESKVAR.

Hana se je naslonila nazaj, Dabadol pa je prekršil svoja hemisfêralna načela in s pogledom pristal na njenih golih kolenih. Bila so oblite s kurjo kožo.

Nato mu je skozi predel glave, kjer se sile stikajo, zapihala močna volja. Udaril je po steklu in s spoštovanja nasičenim glasom dejal:

»Gospod taksist, vam preberem zakon? Na stranišče ima pravico iti kadarkoli.«

Limuzine je počasi zapeljala na bencinsko na Kotnikovi, Dabadol pa je s pogledom pospremil Hano. Prvič je zaznal, da je v sebi začutil prebujajočo se skrb. In ta skrb je bila namenjena – kako čudno – ravno njej. TEGA NI vedel, niti čutil, kaj šele, da bi kje prebral – a Hana mu je bila za tole akcijo – pravzaprav se mu še sanjalo ni, kaj je s to potezo povzročil – neskončno hvaležna.

Jasno pa mu je bilo, da ko bo prišla nazaj … se mu bo …

»Hvala.« je dahnila in oči so se ji zasvetile čisto iskreno. Če se ni motil, je v njih opazil celo nekaj solzastega.

»Ste, gospodična?«

»Ja.«

»Potem pa gremo. Niti do Pirankarana nismo prišli.«

*

Palmanova je bila še daleč in tole zakleto mesto, Celeia, jih še vedno ni izpustilo iz svojega obroča. Na Kotnikovi se je pojavil prometni zamašek.

»Pišunka, pa ravno zdaj,« je siknil šofer.

»Saj ni problem,« je dahnila Hana.

Dabadol je s svoje strani bolje videl, kaj se je pravzaprav zgodilo. Očitno je šlo za prometno nervozo. Tako so se po novem imenovale manjše nesreče, v katerih ni bil nihče poškodovan. Pogled na stanje na ulici je povsem ustrezal pojmu – prometna nervoza. Še celo več, kot samo to. Prav na sredi križišča sta stala moški in ženska, oba strahovito nervozna.

»Gospa, imeli ste rdečo.«

»Ni res. Modra je utripala.«

»Modre luči sploh ni.«

»Kaj me briga. Vi ste pripeljali prehitro.«

»Imel sem odprto pot, kaj zdaj.«

»Jaz sem imela še toliko, da zvozim.«

»Po polžje ne.«

»Ni bilo po polžje. Moj kabriolet gre zelo hitro.«

»Ej, ženska, če imate eno šipo odprto, to še ni kabrio.«

»Kako ste pa pri tej hitrosti videli, kaj sem jaz odprla ...«

»Možganov gotovo ne, ker jih nimate. Kdo vam je dal izpit?«

»Kako morete, nesramnež! Izpit imam še iz prejšnjega stoletja.«

»Oj, zlomka, to je bil pa narejen še v … kako že … samokolnici.«

»Žalite me. Prijavila vas bom humanistu za človekove pravice.«

»Jaz pa, da žalite nove prometne predpise.«

Nervoza, ki je obkolila kraj nesreče, se je ovila še okoli limuzine in šofer je postajal vse bolj nestrpen.

»Bom obrnil, da gremo po bližnjici.«

»Saj lahko počakamo,« je poudarila Hana, Dabadol iz varnostnih razlogov ni rekel ne a ne be.

»Ne, ne gospodična, tole bo še trajalo, še zelo trajalo. Moram obrniti,« je vztrajal. Pravilo vseh taksistov, združenih pod eno rumeno streho sveta je bilo – ne trati časa, trati kilometre.

»Zlokej,« je dahnila Hana in na rahlo odprla vrata.«

»Kaj pa počnete, gospodična Zbreskvar?«

»Šla bom vem, da boste lahko obrnili.«

»Saj ste lahki, vaša teža me nič ne ovira.«

»Hotela sem reči … mahala vam bom …«

»Oh, nisem vedel, da sem dobil točke pri vas, pa nismo niti na Kotnikovi 31.«

»Se pravi, kazala vam bom, kam lahko greste.«

»Oha, gospodična Hana, mi bo nerodno.«

»Gospod šofer?«

»Kar Malki mi reci.«

»Gospod Malki. Zadaj je odprt kanalizacijski jašek. Dala vam bom znak, če greste vzvratno.«

»Oj, zlomka. Saj res, vzvratno prestavo.«

Dabadolu šoferjevo zapletanje v lastno poloblo ni bilo niti najmanj smešno. Obšel ga je nenavadno čuden občutek, da se obračanje ne bo dobro končalo. In to zanj. Zakaj ravno zanj?

Hana je izstopila iz avta, medtem pa je Malki prestavil v vzvratno, ki je očitno ni dosti uporabljal. Avto je cuknilo, z zadnjim kolesom je zapeljal v jašek, kar je imelo kar nekaj posledic. Dabadol je že takoj, ko ga je Hana pred njegov hišo pozvala, da zamenjata sedeža, opazil, da ima precej velike prsi. Čeravno je ni nikdar gledal tja, so se mu zdele – večje. In ni se motil.

Sunek je razkril to opažanje, ki se je ob udarcu kolesa v jašek izkristaliziralo. Hana je padla po tleh, izpod jakne pa ji je na tla ušla množica pisem. In tega se skoraj ni zavedala. Iz nasprotne strani je neposlušni voznik spregledal utripanje policijskega vozila, ki se je kot naročen v tistem približal, in zapeljal naravnost proti Hani. Dabadol je moral že drugič reševati svojo rit s stališča Humanističnega zakona. Skočil je k Hani in jo uspel preusmeriti. Pred desetimi minutami je rešil njen mehur, kaj je rešil zdaj? Ni bilo dosti razmišljati. Kakšna dva koraka stran od Hane so ležala raztresena pisma. Hana se je ukvarjala z iskanjem zahvalnih besed (torej, v katero kategorijo naj da Dabadolovo reševanje), in pisem še vedno ni videla.

Zato pa jih je stokrat bolj opazil Dabadol. Oblila ga je vročica.

Na pismih je bilo – in to na vsakem – njegovo ime!!!

Dabadolu se je čas ustavil.

Pisma so se – kot bi se mu približala – zvrstila pred očmi in lahko je razločno videl – Dabadol Kalimero, Ulica razmazanih prič 99, Celeia. Res so bila zanj. Najbolj nenavadno, kar je opazil, pa je bilo, da so imela vsa poštni žig celejske pošte.

Sam sebi jih ni poslal – kako to, da jih je potem imela Hana? Samo ena razlaga je bila. Ona jih je napisala.

»Dabadol,« Hana je priplezala do njega in: »Hvala.«

Te besede so padale zelo blizu in imel je občutek, da bi ga celo poljubila, če ne bi v tem iz avta ves zgrožen stopil Malki.

»Pa kaj se to dogaja, moja guma!!!«

Dabadol je izkoristil priložnost in pograbil pisma. Pomislil je – kako grozno bi bilo, če bi jih kdo vzel in odprl. Niti v sanjah si ni upal pomisliti, kaj vse je bila v njih napisano. Če so bila naslovljena nanj, gotovo ni pisalo o zlomkarjih iz Meet'a morfoze.

»Hej, ti, Dabadol, vstani. Avto mi boš pomagal potisniti iz jaška.«

Jasno, tega ne bi mogel prositi Hane. Hana je vstala in pograbila blatnik.

»Gospodična Zbreskvar, nikar. Umazali se boste.«

»Saj je vseeno. Bila sem kriva, ker vas nisem pravočasno opozorila.«

Hana je rokama segla pod blatnik in takoj dobila znamenje. Dabadol se je spraševal, kaj za zlomka je v življenju storil, da se ni in ni mogel otresti zlomljenih slutenj, povrh tega pa mu je o Humanistični Zakon strastno sledil. Hana se je še naprej trudila s telovadbo. Dabadol se avta niti dotakniti ni smel. Umazal bi si roke in s tem pisma. Že drugič je izkoristil priložnost in se posadil na sedež limuzine.

»Gospodična Hana, črni ste,« je siknil Malki, ki je bil že na tleh.

»Strašno mi je žal. Boste morali zamenjati gumo?«

»Ja, vzel bom dvigalko.«

Dabadol je za hip obstal. Ker je bil v kritju kabine, je lahko mirno preletel vse naslove. Sami Dabadoli Kalimeroti in na vseh poštni žig. Kako nenavadno. Močno se je moral potruditi, da je v delčku sekunde sklenil nekaj obskurnega. Eno izmed pisem je izločil in ga zataknil v špranjo med sedeži.

»Hej, Kalimero, pomagaj mi,« se je zadrl Malki.

»Ja, že grem.«

Dabadol je obstal ob Hani, ki ni hotela popustiti.

»Gospodična Hana, saj ni treba. Saj imate že čisto črna kolena.«

»Hočem pomagati.«

Dabadol je obe roki vtaknil med platišča, da bi pomagal dvigniti kolo.

»Saj bo šlo,« je pihal Malki, »samo četrt teže je v jarku, še to ne, ker kolo visi. Toliko, da ga naravnamo.« Dabadol je v tistem nekaj začutil. Bilo je toplo, nežno. Hanina roka. Dotaknila se ga je. Zgrozil se je. Najbrž se je samo zmotila. Najbrž je mislila, da je – samo guma. Pogledal jo je v obraz.

Hana je zastala, njene oči so postale svetleče.

Ob tem sta oba zaslišala pesem, ki so jo prepevali ljudje, ki so vstajali zgodaj zjutraj in so vsako malenkost pospremili z vzkliki: »Štala, totalna štala, krilce se je odtrgalo,« je bila pesem, ki je v melodičnem slogu klevetanja prišla iz Malkinovih ust. Dabadol mu je bil hvaležen, da je prekinil dotik.

»Kaj se je zgodilo?« je zdrdrala Hana.

»Krilce na ležaju je šlo. Morali se bomo ustaviti na bencinski, da kupim novega. Taki ne moremo na Adria Cielo.

»Kam?« je dahnil Dabadol?«

»Adria Cielo,« je Malkinove besede ponovila Hana. »To je tisto, o čemer sem prej govorila. Na letališče gremo že zdaj takoj. Saj nisi jezen …«

Dabadol je prebledel. Na letalu s Hano?

»Pristali bomo v Špangliji, saj bo samo kakšno uro. Lahko boš spal.«

Pa kaj še. Hana je zvezdnica, on pa bi zato lahko spal? Saj jo bo vedno kdo motil in spraševal. Miru pa itak ne bo imel.

Njegovo razmišljanje je v tem hipu pretrgala uradna oseba.

»Je kaj narobe?« je vprašal policist, ki se je približal.

»Obrniti smo hoteli,« se je branil Malki, pa čeprav ni bilo videti, da bi zdrs limuzine v jašek kogarkoli užalil. »Aha. Zakaj pa ste dovolili otrokoma, da vam postavljata avto nazaj? Gotovo ima tono in pol.«

»Nista moja otroka.«

»Imata osebni izkaznici?«

»Mladoletna sta. Nimata jih še. Sicer pa vam lahko pokažem svoj potni nalog.«

»No, prav, to bi bilo zanimivo,« je dejal policist in si ogledoval Hano. Kot da bi mu bila znana.

»Ta vam pa ni podobna. Ste prepričani, da je vaša?«

Dabadolu to ni bilo všeč. Postavil se je pred policista.

»Kaj pa jaz?«

»Kaj, kaj pa ti?«

»A jaz sem mu pa podoben?«

»Hja, precej bolj kot punca.«

Dabadol je pogledal Malkija. Se je policistu zmešalo?

»Poslušajte, gospod. Jaz nisem taksistov sin.«

»To bo pa policija že vedela. Otroka prevažate s službenim vozilom. Zdaj sta pa še nasedli. Kaznoval vas bom.«

»Pa če pokličem Belleroso?«

»Kar želite. Pokažite mi rojstna lista obeh. Punce in pobiča.«

Malki je odkimal z glavo. »Kot sem rekel, vam lahko pokažem potni nalog. Rojstnih listov pa mi Bellerosa res ni dala.«

»Potni nalogi me ne zanimajo.«

Dabadol je čakal, da bo posredovala Hana. Živijo, jaz sem Hana ZBRESKVAR. Sem estradna umetnica, kako si me upate zasliševati? Pogledal jo je. Bila je mirna kot pečka v pomaranči.

Dabadolu je šlo na živce samo eno. Da ne bi kdo česa izdal, kakšnega podatka, s katerim bi potem na policiji lahko … nikoli nisi vedel.

Dabadol je zrl v Hano, kako se mu je začela dobrikati, in pogled utopil v hladni misli.

In potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ravno tisto, česar se je bal.

Od kdo ve kod je taksist izvlekel ovojnico.

»He, he,« je dejal in jo zasukal pred policistom. Dabadola je zajel tak mraz, da se je začel tresti. Pismo? Pred organom pregona je držal pismo … jih je imela Hana po vsem avtu?

»Tukaj, gospod policist, sta tako želena rojstna lista. Koga želite najprej videti. Od gospodiča Dabadola Kalimera ali Hane Zbreskvar?«

Dabadol ni mogel verjeti. Od kod je imel taksist njegov potni list?

Pa tudi časa za razmislek ni bilo. Policist je iz Malkijevih rok izpulil dokument in ga podržal pred očmi. Ob tem se mu je obraz raztegnil v formo, ki je izražala najmanj začudenje.

»Lej-si-ga-no-lej.«

»Kaj pa je?« je vprašal Malki. »Pa ne, da mi mislite vzeti licenco?«

Policist se je popraskal po glavi, potem pa se je na ves glas zasmejal. Očitno je moral nekako prebiti dopoldne, pa se je pač ukvarjal z malenkostmi.

Uradnost bi bila hitro zaključena, če se ne bi … policist vživel v tisto, v kar se vživeti ne bi smel:

»Hana Zbreskvar je rojena v morskem znaku školjčnega trombona. In Dabadol Kalimero je vodnar-morski prašiček, rojen pozimi. Moja žena tole melje ves večer, skoraj znam na pamet.«

Dabadol je z vso osuplostjo pogledal Hano, ki mu je osuplost vrnila. Edini, ki ni bil osupel, je bil Malki, saj mu je bilo jasno, da preiskava ni resna.

»Školjke in vodnarji so idealen par. Srečno zaljubljena, srečno poročena … hm, hm ... kar ponosen sem nase, da počasi postajam pravi horoskopist. Še, malo, pa bom lahko dal odpoved in jo šefu potisnil v rit. No, kako se vama zdi, zaljubljenca,« je dahnil policist in z nasmeškom oddal rojstni list nazaj Malkiju, potem pa v svoj kader ujel oba zaljublj ... ter čakal komentar.

Oba, Hana in Dabadol sta bila v hipu prekrita z algami tipa rdečke. Komentiral ni nihče.

Čez deset minut je limuzina potegnila proti letališču.

Nekaj časa so vsi trije molčali, potem pa je šofer po službeni dolžnosti odprl jezik: »Policisti radi gnjavijo taksiste. Konkurenca pač. Vedo, da delamo po predpisih. To jih jezi.«


15. Slamice

Na vogalu 7. in 8. pasaže v Celeji je poslovala trgovina z najrazličnejšimi predmeti. Poudarek na najrazličnejši. Hlače, ki so po njenem podu drsale in brisale prah, nikdar niso bile dražje od cene povprečnega predmeta. Tega dne pa je v trgovino vstopil par, ki bi lahko pobrisal prah tudi za kakšen večji market.

Bila sta moški in ženska, oblečena v modno izbrane dodatke k telesu, z elegantnim izkupičkom videza. Nihče, ki bi ju videl, si niti v sanjah ne bi predstavljal, da nista par.

»Tu noter?«

»Mislim, da ja, zverižena je dovolj.«

»Upam, da bova hitra. Prašno se mi zdi.«

»Tiho bodi pa stopaj bliže k meni. Naj mislijo, da sva par.«

»S tabo že ne, Grdina.«

»Kliči me po imenu, mrha manekenska, če me že kličeš.«

Vstopila sta in se ustavila na pol razdalje do pulta.

»Želita?« je vprašal moški, ki je očitno prodajal.

»'Mate tu klimo?« je vprašala ženska iz para, moški, Grdina, jo je dregnil: »Bejba, ti je vroče?«

»Nimamo, v drugem nadstropju jih imajo, v ARTISOVI baumaži,« je strokovno razložil prodajalec.

»Nisem tako mislila. Nimate nobene klime?«

»V Artisu je …«

»Vroče je,« je spet stegnila.

»Obnašaj se, Bejba.«

»Ne kliči me Bejba.«

»Vama lahko še kako drugače pomagam?«

»Prišla sva si pogledat kozarce.«

»Oh, to pa imamo. Kolikor želite. Tule sém, te police so samó kozarci.«

»Prav, bova sama malo pogledala.«

»A rabita za kuhinjo? Imamo več akcij,« je z ustrežljivim glasom dejal prodajalec.

Bejba se je sklonila in vrgla pogled na svoje čevlje. »Mater, ga bom počila, če mi še samo enkrat reče znižanja. Kaj, a se po čevljih ne vidi, da ne rabiva nobenih akcij?«

»Tiho bodi, Bejba. Raje išči. Jaz ga ne vidim nikjer.«

Bejba in Grdina sta prečesala vse police, a nič. Od zadaj se jima je nežno približal prodajalec.

»Iščeta kakšno posebno obliko, gospa?«

Ob tem, ko je Bejba krotila svoje izmaličene stavke, ki so ji mešali glasilke in zadevali ob stisnjene zobe, je Grdina opazil nekaj, kar bi lahko bilo glavni zadetek.

»Bejba, tam.«

Bejbina glava je v stilu strupene kače naredila velik zavoj in obstala na istem predmetu.

»Pišuka, tole je.«

V hipu sta bila z Grdino na drugi strani pulta.

Možakar je pristopical za njima.

»Oprostita, to pa ni iz ponudbe. To je kozarec, ki ni nič vreden,« je dejal in zložil dlani v plavuti, kot da bo zmolil.

»Zdaj je,« je dahnila Bejba in iz kozarca potegnila tisto, kar je bilo najbolj zanimivo.

»Sva kaj dolžna?«

Prodajalec je odkimal, tresel se je.

Čez pet minut sta oba korakala proti hiši sredi ulice, ki je bila videti kot vila.

»Greva sem noter?«

»Ja, Bejba.«

»Ne kliči me Bejba.«

»Kaj, ti ne paše?«

»Ne izgovarjaš prav.«

»Upam, da so prenosniki tu.«

»Od odhoda Karizyja se jih ni nihče dotaknil. Ko je vilo kupil BULEVARČ, se Karizy ni več dotaknil žive reči v njej. Nima rad okusa po tujem denarju.«

»Tudi zadnjih vzdihljajev tehnike ne.«

»Tudi ne,« je dahnila Bejba in odrinila vrata v temo.

Čez nekaj minut sta oba sedela v zatemnjeni sobi, ter odpirala prenosnike.

»Dobro, Bejbaaaa. Kam si si vtaknila slamice?«

»V rit že ne, če si to mislil. V plašču jih imam. Povej mi nekaj, Grdina. Kdo je prišel na tako noro idejo, da lahko človeka ujameš na njegov zadnji poljub?«

»Imam prijatelja, ki vse to obvlada.«

»Pa je res? Ker … mislim, če sva samo zapravljala čas …«

»Res je. Beeeejba, ker sem videl na lastni hemisfêri.«

»Videl, ti? Kako?«

»Ko sem se tepel z onim mulcem s čopom, sem doživel kratek stik. Post nekakšno doživetje. Vtakni!«

»Kaj naj vtaknem?«

»Slamico v tipko ALT – PIK – PLOT.«

»Kako veš, da ustnični odtis zdrži tako dolgo?«

»Saj ne gre za ustnični odtis, Bejba. Gre za to, da se energija in delček sreče, ter pa tudi duše, prime na snov. Na eni od teh palic je njun poljub.«

»Sta poljubila slamici?«

»Poljubila sta se, ob tem pa je prišlo do ... ne vem, kako se temu znanstveno reče … nenadnega preloma. Karizyjevi fantje so zleteli v slamice. Nekako so tako shujšali, da so zastali v nekem prelomnem vrtincu. Ne znam ti razložiti.«

»Niti truditi se ti ni treba, ker te ne bi imela živce poslušat. Kam naj zdaj tole dam?«

»Pusti, tako. Algaplazma bo povedala, če se slamice drži poljub.«

»Pa če se je ne?«

»Potem bova dala noter novo.«

»Pa če nobena ne bo prava?«

»Bo. Čistilka jih je pobrala in dala v kozarec.«

»Ne mečejo teh reči v smeti?«

»To počneš samo ti, Bejba, ko se ne zavedaš, da so smeti največja zaloga informacij tega preloma. Saj najbrž še vedno uporabljaš koš za tvoje ženske zadeve.«

»Te sicer nič ne briga, vendar, ja, ga. Pa kaj?«

»Te smeti gredo ven, v svet.«

»In? Saj ni gor mojega imena.«

»Ni, je pa kaj drugega. Daj novo slamico, na tej je samo slina.«

»Čakaj, Grdi, kako veš, da ni njuna?«

»Razložil sem ti že, da iščeva dogodek, ne pa sline.«

»Kišta, si ti zafrknjen tip, Grdi. Ne me mučit z znanstvenimi cakami.«

»Vtakni!«

»Uf, upam, da bo kmalu ta prava. Ne da se mi sedet t'le za nič. Čist si bom zmečkala krilo.«

»Si ziher, Bejba, da obstaja guba, ki bi bila krajša od tvojega krila, mislim, da ne.«

»Če v naslednjih petih slamicah ni rešitve, bom vstala in odšla.«

»Brez mene nimaš kam. Imam pogodbo, vse.«

»Okej, zafrkant Grdi. Daj naprej.«

»Kaj, si ne želiš ukrasti nekaj, s čimer se bo tvoja slava potrojila. Pa zbrisale gube z obraza.«

»Kaj, tako slavna ja ta mala?«

»Finta je v tem, Bejba, da noče biti slavna. To in pa dejstvo, da ju je računalnik izbral v tandem, je povzročilo reakcije. Oba veže velika skrivnost.«

»Kakšna velika skrivnost?«

»Mislim, da se ji reče ljubezenska algalna post plazmična školjčno podgladinska sila. Iz družine nevidnih vezi kot so gravitacija, algalna vez in tako dalje.«

»Ej, dej, Grdina, še en tak stavek, pa me bo kap. Dej, prizanesi mi, ne morem poslušat' tega znanstvenega nakladanja več kot eno sekundo. Veš, da mi je psiho-zlomolog predpisal same take radijske postaje, kjer ziher ne bom ulovila nobene znanstvene drhali.«

»Še vesela boš, ko te bodo vsi nosili po rokah, Bejba.«

»Ja, to bi rada videla.«

»Ne pozabi, Bejba, da tvoja zvezda usiha. Čudno, da sta si s sestro tako različni.«

»Tega nisem slišala, Grdina.«

»Naslednjo slamico.«


16. Španglija

Hanine besede, s katerim se je poslovila od Dabadola, so bile: »Uživaj, se vidiva zvečer. Hotél je super.«

Dabadol ji je bil neskončno hvaležen. Do večera bo brez nje, potem pa letalo za Acapulco. Kam je šla Hana, ga ni zanimalo, pa čeprav se mu je zdelo, da ga je želela povabiti zraven. Očitno je imela nalogo, ki ji niti sama ne bo kos. Kakorkoli, kakšna sreča!

Hotél pred njim je bil videti kot iz starih časov, najbrž je tudi bil. Poskusil je misliti na hrano.

In res. Kot bi jo priklicali njegovi hemisfêri, se je za prvim vogalom pojavila restavracija.

Vstopil je. Prvi vtis vitke špangleške restavracije je prevzel njegov nos. Dišalo je po marsičem ugodnem, le da Dabadol še ni znal toliko tujega jezika, da bi se lahko tega vonja zavedal.

Po velikem prelomu je bilo odkrito zanimivo spoznanje. Jezika si se toliko bolje naučil, če si se naučil vonjati po tuje.

»Mmmmmhmmm,« je potegnil vase in takoj izzval pozornost natakarja.

»Buenos dias, señor.«

»Buenos dias.« Zanimalo ga je, če je natakar vedel, da vonja v španščini in če bo zaradi tega deležen kakšnega popusta.

»Lahko sedem?« je poskušal, a je stol kar sam prišel do njega. Ta Španija, ta Algaluzija (ali prej Andaluzija), kako lepe reči, mmmm….

Natakar ni izgubljal niti trohice časa in se je takoj nagnil nad Dabadola.

»Por favor – izvolite.«

»En šnicl (zrezek) bi,« je vzneseno dahnil Dabadol.

»A, dojče (nemec).«

»Nein, nein … nicht dojče. Sem sLOVEnec.«

»¡O, perdoneme señor!« No, jasno je bilo, da se je po prelomu po vsem svetu, predvsem pa v državah, ki so si bile pomorsko v sorodu, govorilo v mešanih jezikih. Pred desetimi leti so celo uzakonili poseben mednacionalni program, za uradne jezike. Vsaki državi se je dodelilo lepo število uradnih jezikov.

Natakar je takoj odjadral naročit ta zrezek, Dabadol pa se je razgledal naokoli. Restavracija ni bila velika, je bila pa zato vrhunsko opremljena. Povsod so viseli različni plakati. Dabadol je znal iz sekunde v sekundo več španščine in postalo ga je strah, da se je ne bo prehitro naučil.

No, pa poglejmo, kaj je sploh znal.

Zapičil se je v velik plakat, ki je zrl natanko vanj.

»Este verano voy a vaca … (to poletje bom odšel na poč …)«

Čakaj, kaj je že pomenilo vaca … bil je prepričan, da je to besedo enkrat že izgovoril …

Nenadoma se je čez njegove vilice dvignila senca nekega gosta.

»¿Le gusta? (Vam je všeč plakat?)«

»Sí ... sí … vaca … vaca …«

»A, eres un turísta, extranjero (Aha, gotovo si turist, tujec), ¿te imagínas qué dice? (te zanima kaj piše?) ... vacaciónes (počitnice)…«

Dabadol je prebledel.

»Počitnice?«

»Ne sé, cómo pronunciar, pero … (Ne vem, kako se to izgovori, vendar) … am … holidays!«

Nemogoče.

Prijazni domačin se je še bolj potrudil in hotel zadevo še bolj podrobno predstaviti.

»En nuestro (naši) restaurante cuelgan (restavraciji visijo) samo letaki zadovoljnih turistov … que visitaron nuestra país (ki so obiskali našo provinco).«

»Aha.«

»¿Bueno, eh? (Dobro, kajne?)«

»Aha.«

Domačin se je prijazno priklonil Dabadolu, Dabadol pa … povsem je izgubil tek. Pomeni, z vseh strani so ga oblegale počitnice!!!

»Hola, señor. Zrezek algambra. Prinesem še sol?«

»Gracias,« je dahnil Dabadol in se zagledal v prelepo obdelan šnicl. Manjkal je samo še apetit. Če bi kdo snel plakate s sten, bi se morda še vrnil. Kakšna sreča, da ni znal kaj več špansko.

Pustil je tri četrtine zrezka in našel izgovor, zakaj ni šel v promet. A prijazni natakar mu ga je zavil v celofan papir in se mu lepo zahvalil za obisk.

*

Dabadol se je na ulici znašel prepuščen samemu sebi.

Potem pa mu je nekaj padlo v oči. Prišlo je – od drugod.

Stalo je na vrhu vsega. Tja gor mora priti! Bil je podoben celejskemu!

Stopil je proti hribu, na katerem se je svetil Algambrski grad (ali Alhambrski). Bil je zgrajen, ko so Mavri zasedli Španijo (in jo seveda kasneje izgubili, zdaj je to Španglija). In bil je čudovit. Dabadola je kar neslo gor.

Zavoljo lepot, ki jih je ponujal grad, je povsem pozabil na grožnje počitnic.

Po eni uri pota in truda je prispel. Lahko bi rekli, da je bil nagrajen z razgledom, lahko bi rekli, da ga je očarala arhitektura.

A ni se zgodilo ne eno ne drugo

V sicer prekrasnem vzdušju Algambrskega gradu je bil skoraj popolnoma sam.

V tistem ga je nekdo ogovoril:

»Fant, kaj počneš tu? Grad je vendar zaprt zaradi prenove.«

»A res?«

»Nisi prebral plakata …«

»Ne …

»Ah, te presnete … spet so spremenile napise.«

»Kaj so spremenile?«

»Te presnete Funnymaxove figurice smo dali, da obnovijo čistost gradu. Pa so presegle dogovorjeno, presnete male živali!«

Ko se je vračal, se je nenadoma ena od figuric snela in oblikovala napis, ki je Dabadola zmedel – Čakam te – Hana! Pridi v hotél!

Ko ga je dosegel, se je zbal, da bi ga Hana obsodila kakšne romantike, pa romantike ni bilo. Že v naslednjem trenutku sta sedela v taksiju za letališče.


17. Grdina in bejba – slamice ii

V ulici kjer je stala bivša Karizyjeva hiša, sta lokalno zgodovino pletli dve osebi. Vrteli sta se okoli plazme in iskali pot do nečesa spletkarskega – ali pa znanstvenega, kakorkoli, šlo je za mini zgodovino. In pa slamice, ki pa niso šle … noter!

»Ne paše.«

»Malo sem že nervozna.«

»Pojdi na čik.«

»Grem nekoga poklicat.«

»Ja, Bejba, grem pa jaz na čik.«

Peter Grdina se je ulegel na kavč in stegnil noge.

Bejba Blondal je stala poleg akvarija in vrtela številko. Bila je videti tako nervozna, da so ribe za steklom upale, da ne bodo dobile živčnega zloma v paketu. Bejbi je potegnilo – preko žice.

»Halo? A, sem te dobila. Veš, zakaj te kličem?«

Grdina je poslušal in ko je Bejba končala, vprašal:

»S kom si govorila?«

»Kaj misliš?«

»Ne bi vedel.«

»Z nekom, za katerega se ti ni treba bat, da bi ga kdaj dosegel.«

»A, tvoj mafijski prijatelj?«

»Mafija ob njem zbledi.«

»Tisti tvoj prijatelj z jahto?«

»V Acapulcu je.«

»Si ga že kdaj srečala?«

»Čudno srečanje je bilo, v mestecu La Paz v Baja Californii, Mehika.«

»A, seveda, Mehika. In kako hud je?«

»Najbolj krvoločno bitje na tem planetu, meso in kri, ki ti pomaga do zmage, meso in kri, ki se mu lahko zaupaš.«

»Torej poosebljenje hudobije.«

»Ambicij, Grdina, poosebljenje ambicij.«

»Čudno.«

»Kaj je čudno, Grdina?«

»Veš, Bejba, kadar govorim po telefonu z Vrtačnikom, Finijem Vrtačnikom, da ne bo pomote, se modričarke okoli mene vedno obarvajo v tako rdečo, da so ob njej še tvoji rdeči škornji videti kot zelena solata.«

»In kaj je ob tem čudno?«

»Ko si govorila s tem mafijcem, so tiste tamle v kozarcu postale blago modre.«

»A, res? Nemarne male packe.«


18. Intel-I-gen-tni prenosnik

Večer.

Mlada dama se je ustavila pred Geozlomijo v Celeji. Ura je bila nekaj čez osem, čas, ko je dan počasi zlezel v temo in takrat, vsaj tako ji je zaupal ati – zloktor Dvotunelnik, je bil najbolj močan za akcije. Raznorazne, seveda.

Mlada dama je bila Mimi. Usekala je po vratih, a nič. Njen ati je bil spet kdo ve kje. Ampak, tole je hotela pokazati še komu.

Mlečni sok je bil poln, a Mimi je upala, da bo našla bitje, ki bi jo bilo pripravljeno poslušati. Sedla je v najtemnejši kot in čakala.

Toda, kot da bi se vse usode tega dne prišle parkirat ravno v njen tunel, je nad sabo zagledala dva uradna obraza. Bila sta spodnji in zgornji policist, eden večji, drugi manjši.

»Živjo,« je dahnil manjši.

»Haj.«

»Takole dekletce pa sama v lokalu, in to ob uri, ki ni ravno najbolj sveža.«

»Sem kaj storila?«

»Imaš spremstvo?«

»Imam 13 let.«

»OTROKOM do petnajstega leta brez spremstva nekoga starejšega ni dovoljen vstop v lokale, še sploh ne v take, kjer strežejo tudi nevarne zmesi … am, en triski, prosim … za kolego tudi.«

»Potem pa ste mi lahko vi za spremstvo.«

»Midva sva policista. Prenosnik je tvoj?«

»Ja.«

»Je ta nov, glacialni?«

»Ste strokovnjak?«

»Kot vidim, je kvadratni. Mar ne nosijo kvadratne prenosnike samo moški, se pravi, fantje?«

»Odvisno, za kakšne namene jih imajo. Ta, ki ga imam jaz, je inteligentni. Ne loči fantov od punc.«

»Kaj pa ti ločiš? Osem zjutraj od osem zvečer? Lahko tole reč malo odpreš?«

»Mislite, prenosnik?«

»Pred dvema urama smo dobili obvestilo, da je v neki vili izginil drag prenosnik.«

»In kaj potem počnete v lokalu?«

Policista ste se spogledala, bila sta popolnoma mirna, toda pod njunima plaščema je vrelo.

»Po 50. členu Zasledovalnega zakona sva dolžna preveriti vsak predmet, ki nama je sumljiv.«

»In po katerem členu so vam stvari sumljive?«

»To je po naši lastni presoji. Odpri prenosnik!«

»Žal, se mi zdi, da bosta morala uporabiti silo.«

Mimi se je zgornjim delom telesa vrgla na prenosnik. Policistoma je za hip zmanjkalo idej. Potem je zgornji izza pasu potegnil pendrek. Vse oči v lokalu so bile uprte vanj.

Ta spodnji pa je odprl svoj priročnik, ter iz njega citiral: … se noče zganiti in je mladoletna, ji ga porini v … hej, Zine, a tole piše … med … colobarje ?«

Zine, ki je nad Mimi stal s pendrekom, se je sklonil. »Am … med … costaja … med kostanja?«

Oba policista sta zardela.

»Med kostanja, misliš, med ... kako so lahko tole napisali, če pa je mladoletna?«

»Tako piše. Med costaje.«

»Kaj bova?«

»Zakon je zakon.«

»Punca je mlada. Lahko naju kdo toži.«

»Saj greva po zakonu.«

»Saj je vseen'. Men se zdi, da ji ne bo všeč.«

»V tem je bistvo zakona. Da ji ni všeč. Saj boš s pendrekom.«

»Boš ti ali bom jaz?«

»Če je pa pokrila vse skupaj.«

»Jo morava odviti, tako kot ježa?«

»Nič ne piše.«

»Dej, nared' nekaj.«

Policist zgornji je se pendrekom rahlo dvignil Mimine lase, da bi si spodaj ogledal situacijo.

V tistem so se vrata lokala glasno odprla in vanj je vstopil še en moški. Na obrazu policistov se je nabral izraz olajšanja: »Šef, pozdravljeni!«

»Šef, hojla.«

»Kaj bo, fanta? Sem slišal, da imata osumljenko.«

»Ja, šef, tule piše, da jo moram s pendrekom med kostanje … prenosnik drži, pa ga ne spusti.«

Policist v civilu, visok, mišičast, je odmaknil svoja podrejena, zgornjemu iztrgal pendrek iz rok in dejal: »Costae, ne kostanje, ti bedak!« je dahnil. »To je latinsko in pomeni … med rebra,« je siknil, obenem pa dregnil Mimi med – rebra. In to ne nežno, rahlo, temveč po zakonu.

Mimi je zaječala, bolelo jo je.

Vsi trije policisti so se zasmejali, kot bi bila zmaga zelo sladka. Mimi je odtegnila telo do prenosnika, se zgrabila za mesto bolečine, ter se zvalila na stran. »Svinje!« je prišlo iz njenih ust. Glavni policist je spet skrčil obraz, vzel pendrek in Mimi še enkrat sunil med rebra.

V tistem trenutku pa se je nebo v Mlečnem soku stemnilo. Vrata, kot bi jih kdo zložil v zraku, so butnila in oči lokala so sprejele novega gosta. Ta pa ni čakal na pravljice iz zakonov.

Stopil je do glavnega, zgornjega in spodnjega, ter jih porinil v prazen kot, da so padli na mizo eden čez drugega. To se je zgodilo tako hitro, da ga niso takoj prepoznali. Šele, ko je odprl svoj govorni aparat, je bilo popolnoma jasno.

» Nisem si mislil, Rožnik , da pa res čisto vse, kar ti moj brat reče, tudi storiš, podlasica mala.«

Izza zgornjega in spodnjega se je pojavila glava glavnega policista, ki se je branil, sebe, zakon, čisto vest in svoje ozadje:

»Theodor VRTAČNIK, kdo pa je tebe spet izpustil na prostost?«

»Kazen mi je potekla.«

»Udaril si policista, Vrtačnik mlajši. Povedal bom tvojemu bratu.«

»Upam, jaz ga ne prenašam. Me boste zdaj aretirali ali boste mirno gledali? Mimi, si v redu?«

»Hola, THEO. Odpri prenosnik, pa boš videl.«

Policisti so družno zasukali glavo, in glavni je stegnil jezik: »Mala dama, policistom nisi hotela odpreti škatle, temu človeku, ki ga vsako leto po petnajstkrat obsodijo na hišni pripor, pa kar sama ponudiš slikice?«

»Mu pač bolj verjamem.«

»Toda mi smo delali po zakonu.«

»Utihni, Rožnik.«

»Spelji se, Vrtačnik.«

Policisti iz neznanega razloga niso upali obračunati s Theodorjem Vrtačnikom. Dokler si ne bi ogledal tistega, kar mu je bila pripravljena pokazati Mimi, so se delali ranjene. Theodor pa je svoj pogled mirno usmeril v prenosnik.

»Tole je, Theo. Kaj ni čudno?«

Theo se je zazrl v sliko, ki je očitno krožila po alganetu in z zaprepadeno sapo dahnil: »Dabadol in Bejba Blondal … se poljubljata?«

»Ja,« je dahnila Mimi obupano.

Theodor ji je s pogledom pritrdil.





PURA CONCEPCION

Malo po tistem, ko so se samooklicani znanstveniki preselili v Meet'a morfozo, se je na vseh svetovnih alganetnih straneh pojavil zanimiv članek, ki je svetovna letovišča razvrstil po tako imenovani »tunelski lestvici«. Jasno, šlo je za alternativno oceno, ki je nihče od geozlomistov ni jemal resno.

So pa zato po vseh razvpitih in tihih lokalih o njej zavzeto razpravljali. Med prvih deset mest z najbolj prepleteno tunelsko mrežo je spadal tihooceanski Acapulco. Mesta, ki so rasla ob obalah niso več pripadala državam, pač pa so bila svetovna mesta povsem samostojna.

In mesto Acapulco je bilo prepleteno s samimi tuneli, ki pa jih ni uspel nihče dognati, kaj šele izmeriti.

In tako so se iz tega mesta, tega popoldneva, radovedne oči uprle v večerno akapulsko nebo. Le tega je namreč presekal bel tunel in bilo bi zelo čudno, če ne bi pred njim mirno drsel Algabus 747.

Na njem sta spala Hana Zbreskvar in Dabadol Kalimero.

Od vzleta nista izmenjal prav veliko besed. Dabadol je sicer svojega soseda večkrat vprašal, kako se počuti, vendar mu človek ni vedel kaj veliko povedati – svahilija ni razumelo dosti ljudi.

Prav tako redkobesedna je bila Hana. Čeprav je poleg nje sedel senator iz ameriške zvezne države Silicijeva dolina , in bil zelo zgovoren, pa Hani ni bilo jasno, da ameriška vlada še vedno ni preklopila na ALGANET in MEADOWSE, temveč se je še vedno držala WINDOWSOV. Bill Magets je bil vendar že dolgo balzamiran z algami.

Letalo se je počasi spustilo na akapulsko počitniško letališče in na asfaltu pustilo močan avtogram. Pilot se še vedno ni navadil na kratke pristajalne steze.

Dabadol je ob tem manevru poletel v zaslon pred sabo, Hana pa je polila tisto malo tekočino, ki jo je pred poletom spila.

»Ekskjuzmi,« je dejala in komaj upala pogledati v oči senatorju.

»No problem,« je ta dejal, saj je mislil, da mu je podarila alge za hitrejše povezovanje na internet.

»Prosim, počakali bomo še deset minut, potem si lahko odvežete pasove. Pilot mora izvesti še šoferski manever,« je prijazno dejala stevardesa in se nasmehnila. Bila je videti kot angel, ki jim je v prenesenem pomenu povedal, da Acapulco ni samo mesto, temveč nekaj več. Veliko več.

Ko je Hana izstopila iz počitniškega taksija, sta se je ji zbližali obrvi. Pred njo je stal mlad fant, čez čelo mu je visel čop las. A to je ni vznemirilo. Najbolj se je prestrašila kot lulčka velike reči, oblečene v črno gobo. Fant ji je z njo silil pred usta.

»Hana ZBRESKVAR, samo eno vprašanje.«

Hana je z grozo zrla mlademu novinarju v oči in jasno je bilo, da jo je nekdo izdal. Obrnila se je in s pogledom poiskala drug taksi. Pravkar je pripeljal.

Malo je še počakala, potem pa si z roko šla čez veke. Nobenega ličila ni bilo na njih! Kako so jo prepoznali? In kdo je povedal … samo svoji agenciji je zaupala ... in letališko osebje svojih podatkov ne sme dajati … sploh pa ne jastrebom (am, novinarjem) ... pa še agencijske počitnice niso … so, samo ne od počitniške agencije …

Že je mislila reči – za koga delaš, pa si je premislila. Mimo nje je pravkar prišel Dabadol. Novinar ji je še vedno rinil lulčka v obraz.

Nenadoma se je Dabadol ustavil, se približal novinarju in skoraj zbil lulčka (mikrofon) in dejal – oclu paca – nwot – ym – ton.

Potem se je obrnil proti Hani in v enakem stilu dahnil – yzarc – era – uoy .

Oba, tako novinar kot Hana sta ostala brez besed.

Hana je stekla za njim. Če druga ne, rešil jo je.

»Dabadol« je zaklicala, »Dabadol, počakaj!«

Dabadol se je ustavil, pa ne zato, ker bi se imel željo odzvati na njen klic. Enostavno ni vedel, kam. Tisti en kovček, ki ga je vlekel za sabo, je preprosto izpustil. Grabila ga je taka jeza, da bi najraje preklical, da se je kdaj rodil, prekinil počitnice in se vrnil v Celejo. Najslabše, kar bi se ob tem lahko zgodilo bi bilo, da ne bi mogel nadaljevati študija. Ampak, s tole grozo se ne more primerjati nobeno zlo. S Hano ZBRESKVAR bo v temle Algadanteju preživljal tri tedne popolnih muk. Tri tedne. V Pirankaranu je lahko vsaj ušel, tula pa … nikogar ni poznal … sicer pa … bil je v tujem mestu, pa čeprav sta bila Acapulco in Pirankaran kot obalni mesti zapisani pod enotno mednarodno kodo in s tem tudi pod eno državno zastavo – Holiday cities – Ciudad de vacaciones. Nenadoma je za njim zavrl kovček. Hana.

»Kaj si prej rekel?«

»Kaj?«

»Pred novinarjem. Nekaj si rekel. Kaj si rekel?«

»Nič.«

»Slišala sem te. Odgnal si ga.«

»Nič takega,« je dahnil Dabadol in pogledal na uro nad sprejemnico. Kazala je nekaj minut čez sedem. Torej je letalo zamudilo eno uro. Vsaj nekaj – eno uro manj počitnic.

»Dabadol. Kam greš?« je vprašala Hana.

»Poiskat sobo, da se čim prej rešim nervoze.«

Dabadol je upal, da je soba tako velika, da leži Hanina spalnica v Acapulcu, njegova pa v Celeji. »Mogoče na recepciji kaj vedo.«

Oba sta se obrnila proti pultu, ki se je bleščal od dolgčasa. Za njim sta se premikala dva podplata.

Za tema pa se je vrtel sombrero. Kaj neki je Mehičan počenjal v svetovnem obalnem mestu?

Dabadol ni mogel čakati. Hotel je, da gredo počitnice čim prej mimo. Kovček je pusti pri Haninih nogah in napadel pult.

»Señor,« je dejal in se zapičil v sombrero.

Hana je strnila obrvi in dahnila: »Dabadol. Ta ne ve, po kaj sva prišla. Nisva preko Bellerose, pozabil?«

Dabadol je preslišal Hano. Sombrero se je dvignil

»Oprostite … am … sem na počitnicah po Zakonu o počitnicah … nekje naj bi bila soba za … dva.«

»¿Qué? (Kaj?)« je prišlo izpod sombrera. »Imaš rezervirano?« je vprašal sombrero.

»Ne vem. Najbrž da…«

Za njim se je ustavila Hana. »Dabadol. Sobo imava na številki 333. Rabiva samo ključ, señor. Tres tres tres,« je dahnila Hana in si ogledovala sombrero.

Ta se je zdaj dvignil.

»Poznam vas, señorita. Vi ste Hana Zebe rese kava.«

Hana je izbočila oči. »What? A to ste hoteli po angleško?«

»ZEBE RES KAVA, yo le conzco (poznam vas),« je ponovil moški. »Sem Rodrigo Benitez. Ključ?«

»Sí. Lo necesito una llave, por supuesto. Me gusta su sombrero y tambien su actitúd. (Ključ rabim, všeč mi je vaš klobuk, pa vaš odnos.)«

Dabadol je začudeno pogledal in se za hip skril za list mogočne umetne palme in premišljeval o ne ravno spodbudnih rečeh. Že števila se niso ujemala. 333 je bilo polovica od 666 – Dantejevega števila.

»Dabadol, kje si? Imam ključ.«

Dabadol je sicer upal na nemogoče. Da ključa ne bi bilo in da bi bil hotel poln. Vsi hoteli v Acapalcu. Toda to je res spadalo v področje algaične fraktalike .

Ključ je bil videti tak, da bi odprl ne samo vrata v apartma, temveč še kaj drugega.

Grozljivo!

»Dabadol?«

»A?«

»Si kaj videl najina kovčka?«

Morda končno sreča. Po Zakonu o kazenskem pregonu je pisalo – če tandemu na počitnicah ukradejo kovček, ima pravico oditi nazaj domov in si pripravit novega. Četudi bi moral počitnice ponavljati, se je zdela dobra možnost.

Mehurčke navidezne sreče je razblinil Benitez.

»Señorita ZEBE-RESE-KAVA. Kovčke smo vam odnesli gor, v sobo.«

»Muchisimas gracias,« je dahnila Hana in si mislila – če bo kaj manjkalo, se pazite.

»Dabadol, kje si?«

Stal je za stebrom in čakal na nemogoče. Da bi bilo počitnic

Čim prej konec. Vse bolj očitno je bilo, da so se šele dobro začenjale.

Pred njima se je že bleščalo panoramsko dvigalo.

»Dabadol, pridi greva.«

Dabadol je pogledal proti stekleni kletki.

»S tem zlomkom se ne bom peljal,« je dahnil.

»Kaj pa boš?«

»Peš bom šel.«

»Petnajst nadstropij?«

»Briga me.«

»Potreboval boš pol ure, pa še zaideš lahko. V hotelu Pura Concepcion (Čista Zasnova), so stopnice sedemramne.«

»Sedem ali trideset, po stopnicah grem.«

Hana je jezno pihnila. Taka ni bila na koncertih.

»Jaz grem z dvigalom, Če se boš zgubil, potem ne vem …«

»Ne bom se,« je dahnil Dabadol in upal, da bi se res … do konca počitnic.

Izginil je v hodniku.

Hana je napela oči, a ni ga več videla. Jezno je pritisnila na gumb, ki je kraljeval na steni dvigala. Stekleno čudo je prispelo. Vstopila je.

Vsepovsod po dvigalu, ki je bilo panoramsko, so viseli listki –

Tekmovanje YO CONTRA YO na Quebradi bo čez tri tedne. Prinesite s seboj svojo dušo, lahko pripeljete tudi tisto, ki je ujeta v vas.

Odločila se je počakati ga. Dabadol si je premislil, ko je na steni zagledal plakat deklet v kopalkah. Hitro se je prikazal. Dvigalo je stisnilo gor. Spremljal ju je molk, vseh petnajst nadstropij. Hana se je spraševala, kaj torej pomeni 333?

Prispela sta v petnajsto nadstropje.

Dabadol je počakal, da je Hana prva zapustila dvigalo, čeprav je FRANCIS BACON … pardon … BONTON jasno napisal, da v hotelsko sobo prvi vstopa moški, fant.

Hana je pogledala, če se Dabadol slučajno ne bi peljal više. Biti sama v večzložni situaciji (Mehiki, Acapulcu, stolpnici in še nadstropju), ne bi bilo ravno prijetno. Dabadol je še enkrat pogledal proti zalivu Acapulca, ki sploh ni bil tak kot na komercialnih razglednicah. Zdelo se mu je, da je v podobo iz dvigala vključena še ena dimenzija.

»Dabadol?«

»Ja, sem že.«

Dabadol je stopil na temen hodnik, a to se mu je samo zdelo, ker so bile njegove oči zmedene zaradi panoramskega pogleda.

»Katero sobo že imava. 979, a ne?«

»Tres tres tres.«

»Poglejva, če je tu.«

Hana je vlekla kovček po kolesih, Dabadol ga je nosil na hrbtu. Oba sta imele kufrov poln kufer. Navdajali so ju z nervozo, zdaj pa se je tej nervozi pridružila še druga vrsta nervoze.

Dabadol: kaj, če mi bo v sobi preveč neudobno, kako za zlomka bom šel na KTMV (kar tako malo ven), če pa so naju stlačili v petnajsto nadstropje?

Hana: videti ni slabo, toda, kaj če me zagrabi panika – kam se bom šla namakat? Na balkon? In potem naj še lovim Dabadola, ko bo ciljal na grmičasto žensko?

Soba 333 je bila – zavzemala polovico nadstropja, obrnjenega proti jugu.

Nista imela kaj, pa sta vstopila. V sobi je vladala popolna tišina. Hana in Dabadol sta se ustavila sredi vhodne sobe in obstala. V tem hipu jima je obema po glavi rojila samo ena misel. Kako za zlomka prekiniti to tišino.

Sledil je dvojni »PLOP«.

Eden je bil od Haninega kovčka, drugi od Dabadolovega. A s tem je šla samo sekunda. Kaj pa ostala slaba dva milijona sekund do konca počitnic?

Oba ste se obrnila v svojo smer in skušala ugotoviti, kje stojita postelji. Ni jima šlo. Pa sta sploh povedala, da želita imeti ločeno? Sicer je bilo vsepovsod dovolj prostor a … lahko bi spala tudi na kavču, ali na tleh …

»Jaz grem pogledat proti zahodu,« je dahnil Dabadol, »jaz pa proti jugu,« je ponovila Hana.

Čez petnajst minut sta se dobila v vhodni sobi, predprostoru, po domače.

Oba sta bila videti kot prestreljena. Povsod so s stropa visele mreže, čisto prave akapulske mreže za spanje, pravega ležišča pa nikjer. Na mrežah ne bosta mogla spati. Le kdo je dal to v ponudbo?

Dabadol je slekel nahrbtnik in začel kopati po njem kot bi se mu zmešalo. Kmalu je našel, kar je iskal. Bil je mobilni telefon za klice v sili. Nastavil je na številko, še prej vključil polnilec in … takrat je tudi Hana ugotovila, kam kliče. Ponovila je postopek. Poklicala je. Njuna glasova sta se pomešala. To je bilo slišati takole.

»Agen – Dire – cija – ktor – Belle – rose – Belle – rose.«

»Prosim, Kumara tu – Prosim, Postilek tu.«

»Tu Dabadol Kalimero – Tu Hana ZBRESKVAR …«

»Oh, a ste že v Acapulcu … sem slišala, da ste imeli probleme s taksijem g. Kalimero.«

»Zelo smo veseli, da je z vami vse v redu gdč. Breskvar …«

»Zbreskvar …«

»Da boš storil, kar bo želela gdč. Breskvar, gospodič Kalimero. Gdč. Breskvar je zvezdnica, prava umetnica in sploh … hej, POSTILEK, lahko poslušaš al' maš koga na liniji?«

»Kumara… KAJ TI JE? S HANO govorim … kaj hočeš?«

»Kdo je predlagal gospodiča Kalimerota za spremljavo k Hani Breskvar?«

»Pojma nimam … naš PROMOTOR … saj sem ga že za ušesa … ampak, za njim stoji država in …«

»Pa se je gdč. Breskvar kaj upirala?«

»Ne preveč.«

»Pa si poskušal najti kakšnega drugega fanta?«

»Nekako se je tole tako nenadoma pojavilo … oba sta bila brez para, pa je bil potrebno nekaj storiti. Sicer bi Hano zgubili in bi šla k drugi agenciji. Imam pa raje, da gre na izlet s totalnim idiotom, kot pa da gre z drugim idiotom.«

»Ja, okej … pa, kakšen občutek si imel, da drugače vprašam, ko si se z njo pogovarjal za drugo leto …«

Hana je nenadoma zaslišala isti glas iz svoje in Dabadolove slušalke, Dabadol pa tudi. Obrnila sta se k eden drugemu, položila slušalki na mizo in poslušala pogovor.

»Nisem uspel, ker smo se prehitro zmenili … zakaj?«

»Ja, zakaj neki… na žrtvah iz estrade si najbolje pridobimo ugled. Kaj misliš, da nas bo kdo poznal, če bomo na morje pošiljali samo direktorje z metuljčki?«

»Saj pravim, Kumara, da nimam pojma, kako se je zgodilo …«

»Morda Agnes več ve.«

»Pri želvah postopa že cel dan.«

»Pa saj si bil na pogajanjih?«

»Ne, vse je bilo zmenjeno pisno. Če gdč. Breskvar ni mogla priti osebno, ne morem nič.«

»Verjetno je preveč zasedena, da bi lahko hodila še na agencijo …«

»Ja, ampak, a ni prišla k tebi prejšnje leto?«

»Takrat misliš, ko je šla v KALIMEROM V PIRANKARAN…«

»Ja, takrat.«

»Je, ampak, ljudje zaslovijo čez noč. Takrat je pela samo v sLOVEniji in še ni bila tako znana. Zdaj naša agencija diha popolnoma drugače …«

»Hej, Kumara …«

»Ja?«

»A se ti s kom pogovarjaš po telefonu?«

»Ja. Z Dabadolom Kalimerom. Pa ti?«

»Mejduš! Halo?« je pihnil Postilek.

Hana in Dabadol sta prehitro dvignila slušalki, zato sta se le ti zapletli. Ko sta jih ponesla k uhljema, sta ju polnilni žici potegnili skupaj. Dabadol je začutil utripanje Postilekovih ŽIL, Hana pa Kumaričinih NOHTOV, kako so plesali po slušalki v deset tisoč kilometrov oddaljeni Celeji.

»Halo? A je tam gdč. Breskvar?«

»Ne, tu Dabadol Kalimero. Gdč. Zbreskvar pa ni tako daleč stran. Če boste kaj povedali, bova najbrž slišala oba.«

»No, ja …« se je odkašljal Postilek.

»Zelo lepo letovanje vam želim, predvsem vam, gdč. Breskvar, (ob tem je Hana zavila z očmi ... pa kaj se ljudje na vodilnih pozicijah res ne znajo naučiti vseh črk?) … hm … vam pa tudi, Kalimero. Hm … ste hoteli kaj posebnega vprašati zavoljo česarkoli?«

»Imate samo mreže?« je vprašala Hana.

Najprej premor, potem pa se je na drugi strani odkašljala Kumara.

»No ja ... gdč. Breskvar, ravno je naš direktor omenil, kako niste nikdar prišli sem, k nam, zdaj pa vidim, kako dobro poznate njegovo pisarno. V resnici nima samo žensk v mrežastih nogavicah, ima tudi eno, ki naj bi jo naslikal sam PABLO RUIZ in ta ima bolj kvadratna stegna … ha, drugače pa … če potrebujete kakšno poživitev apartmaja, naš direktor pozna ogromno zbiralcev, pa vam lahko v pol ure pokliče v MEHIKO in najkasneje jutri vam že dostavimo …«

»Hana je mislila na mreže za spanje …«

Na drugi strani spet premor, potem pa je direktor dejal »…TOLE … a haha ha ... kako dober vic …«

Hana in Dabadol sta se spogledala, kar je bil, če odštejemo vse druge razmere, zelo dober začetek.

»Ahahaha … na to sem pa čisto pozabil … ooo … hk … hk … haaaaaa ... čisto na zahodu je na steno narisan sončni zahod v močnih potezah s čopičem. Tam so še ena vrata, zaradi čistilk so skrita, da ne bi motile … tam je spalnica … taka, za dva … no, bolj za enega in pol … ha … aaaaa … ha ha …«

Pogovora je bilo konec in Dabadol ter Hana sta se še enkrat spogledala, tokrat bolj resno. Obema se je porajalo vprašanje, kako velika je ta spalnica.

Dabadol je dal prednost Hani, naj se ona prva prestraši.

Na steni enega izmed prostorov na zahodni strani stanovanja je visela velika umetniška slika, na kateri je iz morja molela mogočna skala. Podpisa avtorja ni bilo, a kdo bi se v življenjsko nevarnih situacijah ukvarjal s tem?

Hana in Dabadol sta se počutila, kot da še enkrat in popolnoma brez potrebe odkrivata poprelomno Ameriko.

Hana je pritisnila na palmo in ta se je razklala na dva dela. Eden se je ugreznil v steno in to je bilo to. Spalnica.

Vstopila bi posamično, a sta bila zelo radovedna, kaj jima je prineslo življenje.

Oba sta obupano pogledala posteljo. Stala je na sredi sicer barvite sobe, z nešteto okraski, podobnimi majevskim templjem, a kaj, ko je bila postelja taka, kot bi se obe polovici v hipu skrčili.

Hana in Dabadol sta stala sredi sobe povsem brez idej.

Dabadol se je nenadoma opogumil in skočil na posteljo. Hana ga je spremljala s pogledom ki je govoril – a si ti nor?

A Dabadol je naletel na nekaj neverjetnega.

»Našel sem vrzel!!!!«

Hani je hladen piš preletel možgane, besedo VRZEL ni mogla vklopiti v noben normalen stavek.

»KAJ?«

»Glej,« je dejal Dabadol, in pokazal na dolgo režo, ki je posteljo delila na dva, sicer zelo ozka pasova, a delila jo je.

»Imam idejo,« je dejal.

Hana je prikimala. V teh razmerah je bila vsaka ideja odlična.

»Smeti,« je dahnil Dabadol in že ga ni bilo več. Hana je sedla na še ne odmerjeno posteljo in potopila obraz v dlani.

»Uhhhhh.«

Dabadol ni mogel čakati na dvigalo, temveč se je takoj zagnal proti vratom. Čez dve minuti se je vrnil in našel Hano, kako je še vedno dojemala to ozko posteljo.

»Izgubil sem se.«

»Kaj, Dabadol?«

»Ne vem, kako sva prišla gor.«

»Z dvigalom.«

»Ja … ampak …«

»Ne veš, kje … kam pa greš – Dabadol?«

»Po škatle.«

»A?«

»Z njimi bova naredila en tak karton in ga zataknila v režo v postelji. Da bova imela mir eden pred drugim.«

Hani se ideja ni zdela slaba. Vstala je in odšla z Dabadolom po kartonaste škatle.

Malo kasneje – Acapulco ni bilo mesto za smeti. Nikjer ni bilo nobenega smetnjaka.

»Vprašajva v recepciji.«

Prijazni receptor se je priklonil.

»Kako se že reče škatla?«

»Caja.«

»Señor, necesitamos una caja. (Gospod, eno škatlo rabimo.)«

»O, sí, ¿caja?«

Dabadol je upal, da je prav povedal. V Španiji je bila caja – caja, kaj pa je bila v MEHIKI, PA STA KAR TAKOJ VIDELA.

Receptor ju je popeljal ven, tam pa jima je pokazal majhen bazen, velik kot – caja.«

»'Caja', señor, para relajar (»škatlica«, señor, za sprostitev).«

»Kaj je dejal?«

»Bazen za sprostitev.«

»Dabadol se je obrnil, a ga je Hana zdržala.

»Ne moreš odkloniti, zdaj ko si vprašal.«

»Bom rekel, da sem mislil nekaj drugega.«

»Samo še bolj boš zapletel.«

»Kaj pa naj?«

»Čofni noter za pet minut.«

»Nimam kopalk.«

»Potem pojdiva po njih. S temi ljudmi nimam srca se delati norce.«

»Veš, kako se reče kopalke?«

»Traje de baño. Zakaj?«

»Da bom onemu dejal, po kaj greva. Da ne bo mislil, da se norčujeva.«

»Nikar. Ti pravim, da boš zamešal.«

»Kaj pa naj?«

»Kaj imaš spodaj?«

»Kje spodaj?«

»Pod srajco.«

»Spodnjice in majico.«

»Kakšen vzorec je?«

»Kaj te briga … marjetice in konji.«

»Zakaj pa konji?«

»Ker odganjajo komarje … pa bolj na tiho govori.«

»Saj te nihče ne razume …«

»Kaj si mislila, da si bom slekel … samo čez svoje truplo …«

»Potem pa stopi sem, na svetlobo, da vidim, če imaš spredaj pas, ki …«

Dabadol je upal, da mu receptor ne bo predlagal, da si naj odpne … a je bilo prepozno … Dabadol je v naslednjem trenutku že letel po zraku … ČOFFFF!

»Hanaaaaa!!!!!!!«

»Dabadol …« je zaklicala Hana, da je receptorju z mize zletel kanarček, ki ga je čuval kakšni hedonistični ženski.

»¡¡¡Socorrrrrrro!!!« je klicala Hana. V nekaj sekundah je bil okoli njih pet reševalcev.

» Tiene calambres ,« je razlagala Hana, ko so Dabadola vlekli iz vode – krče ima!!!

Dabadol se je tresel, natakar pa mu je prinesel AKAPULSKI ČAJ. Hana je sedla poleg Dabadola.

»Brrrrrrr…«

»No, no, saj sva v Acapulcu …«

»Zebe me …«

»Saj je vroče … čaj mislim.«

»Klima me ubija.«

»Prej boš suh.«

»Ali bom pa zmrznil … brrrrr.«

Hano je nenadoma odneslo z mesta, kot bi ji pokazali strašnega kanarčka.

Dabadol se ni preveč menil za to, pač pa je mislil na suhe dni in na to, kako se bo preoblekel.

Počasi je srebal čaj in ugotovil, da ta čaj deluje na … zrak okoli njega. Sušil se je hitreje kot si je mislil.

»Muy sabroso, este té,« je dahnil receptor – okusen čaj, ne?

Dabadol se je spraševal, kaj so mu dali noter.

Na klopi poleg bazena – »caje« je sedel celo uro in niti enkrat ni pomislil na Hano. Kot bi čutil zatišje pred viharjem.

Ko bi že skoraj zaspal, se je prikazala. Poleg nje so stali trije fantje s povsem polepljenimi kartonastimi škatlami v rokah.

»Dabadol, poglej,« je dahnila Hana.

Hana in Dabadol sta škatle pripeljala v sobo, pa čeprav so ju nekateri ljudje z zanimanjem opazovali.

Nato sta ju znosila v grobnico, kot sta krstila spalnico in jih začela razdirati. Dabadol je namesto sladoleda naročil selotejp in akcija je bila tu.

Hani se je količina naročenega selotejpa zdela pretirana.

»Zakaj ga potrebujeva toliko in zakaj je bel?«

»Bom povedal,« je dejal Dabadol, a je spregovoril šele, ko je razstavil vse škatle.

»Na Geozlomiji v Celeji smo se učili, da so se mnoga bitja po prelomu spremenila.«

Hana je pomislila – la kaj si bo zdaj izmislil?

»Prevzela so reči, ki bi se jih morali naučiti ljudje, prevzela pa so tudi del starih znanj, saj znanja ne moreš uničiti. Včasih – pred prelomom so se ljudje učili od narave, pa so potem znanje zapravili, zdaj pa znanje teče nazaj k naravi in vse, kar miga in gre, se po prelomu uči.«

Dabadol je mislil da bo Hano raztrgalo od radovednosti. Povsem se je vživela v pripoved.

»Hana!«

»A?«

»Mi pomagaš?«

»Kako pa?«

»Naredila bova predelno steno, ki bo potekala čez sredino postelje. Tako bova imela vsak svojo zasebnost.«

»Bien. Kaj moram storiti?«

»S temle selotejpom bova najprej prilepila kartone. Kot sem prej rekel, v njih so lahko kakšne alge ali kaj podobnega, ki lahko uidejo in … nikdar ne veš, kaj vedo in kaj znajo, velja.«

»Bien. (prav).«

In začela sta trgati in lepiti. Kmalu so bili vsi kartoni prelepljeni s selotejpom, a ga je še vseeno nekaj ostalo. Grobnica – spalnica je bila idealno simetrična, tako da sta si lahko razdelila vse, razen vrat. Karton je kmalu stal v reži med postelja (ki je bila samo ena), in zadeva je bila za zdaj rešena.

Pred Hano in Dabadolom je bila prva noč. Oba sta se spravila v posteljo. Dabadol je legel in šele zdaj videl, da ima na kartonasti steni veliko branja. Povsod so viseli plakati.

Dabadol: čudno, da jih prej nisem opazil

Le kdo bi lahko prvo noč, po tako dolgem potovanju zaspal brez skrbi?

Dabadol se je premetaval še dve uri. Ko je ugotovil, da ne bo mogel zaspati, je postal pozoren na svojo kartonasto steno. Na nje je mrgolelo reklam in raznih drugih barvastih pozornosti.

Nekje je imel telefon, ki ga ni veliko uporabljal. Bil je še star pripomoček, toda imel je osnovne funkcije – povezavo na Mundo Central, vse imenike in tudi vse posnetke svetlobnih efektov posnetih po dogodkih iz zadnjih dva tisoč let astronomske zgodovine. Ti efekti so bili dani v uporabo, daljnega leta 15. p.v.p – pred velikim prelomom (torej 2010) - kot ohranjevalnik zaslona, čez nekaj mesecev pa so postala glavni digitalni prodajni artikel. Iz števila dvesto petdeset se je število različnih svetlobnih efektov povzpelo na petsto tisoč. Ljudje sprva sploh niso verjeli, da je teh reči toliko, a geozlomisti so vselej poudarjali, da je to malenkost. Geozlomisti so celo napovedovali, pa to še preden jih je veliko odšlo proti severu, da bo poprelomni čas prinesel izjemen napredek na področju znanosti. A so se motili. Veliki prelom je pomenil predvsem prelome v srcih ljudi, kar je posledično vplivalo na vrtenje zemeljske osi, magnetna polja, vrtinčenje vode, rast alg, kristalov in mahu, nasploh pa so največ svobode pripisali tako imenovanim ABSTRALOM. Tak abstral je bila rja. Pred prelomom je rjavela vse počez, potem pa si je omislila vzorce.

Dabadol je pred očmi sukal svoj telefon in šele zdaj je opazil, da mu je telefonček zarjavel v pernato kačo. Bila je simbol Aztekov.

To, da se je pojavila na njegovem telefonu, bi lahko bila čast, vstopni pozdrav ob vhodu v tujo deželo Mehiko, lahko pa bi bilo tudi opozorilo. Kaj pa je vedel.

Pritisnil je »sončni zahod«, ter svetlobo zahajajočega sonca s svojega monitorja na telefonu, usmeril na kartonasto steno.

Pred njim se je pojavila Mehika še z drugega, kartonastega zornega kota. Bral je reklame.

Bananas Bonitas Poprelomni Ekvador – zdaj dobre kot še nikoli

Mešanica kartonastih napisov je ustvarila zanimiv kolaž, ki bi ga lahko agencije ponujale tandemom in parom, namesto, da jih …. Dabadol je prebral:

Agencija za počitnice, Bajadora Caliente, ponuja možnost prenočevanja na Arhipelagu v neposredni morski bližini Acapulca, ali pa se podajte na skrivnostno potovanje z letalom do Cabo san Lucas-a, nato pa še naprej do mesteca Todos Santos.

*

Dabadol je prečesal napise … in se spraševal cel kup reči… zaspati še vedno ni mogel – razmišljal je kaj počne Hana.

Dejstva, da je ležala poleg njega, ni mogel povezati z nobeno vznemirljivo mislijo. Lahko bi se ponašal s tem, da je imel poleg sebe slovito estradno umetnico. Verjetno bi se našlo tisoč fantov, ki od samega vznemirjenja sploh ne bi mogli spati, kaj spati … sploh ne bi mogli poleteti … biti v isti sobi s Hano Zbreskvar …

A Dabadol je razmišljal drugače. V resnici je mislil samo na to, kakó do konca počitnic, kajti od vsega je imel najraje mir in pa to, da bi lahko v miru dokončal študij. Pa četudi bi bila Hana še tako velika zvezda, je bila po vseh poprelomnih teorijah sestavljena iz enakih snovi, kot vsi drugi ljudje.

Iz Dabadolovega okna je pogled zajemal zaliv Acapulca. To okno je bilo deljeno po sredini in podolgovato. Je pa imela pa Hana na svoji strani še eno okno, od koder se je prav tako videl zaliv, morda celo bolje kot iz Dabadolove stene.

Dabadol je vstal. Splazil se je do kartonastih vrat, ki so ločile grobnica na dva dela in … Hane ni bilo nikjer.

Deja vu. Kot da bi se to že enkrat zgodilo. Njena postelja, ne samo, da je bila prazna, še celo nedotaknjena je bila.

Dabadol je od-cepetal v glavno sobo, ki je bila večinoma v steklu in … na mreži se je zibala Hana in spala.

Ena roka ji je visela preko spletenih kvadratkov, glavo pa je imela zakopano v lase.

Dabadol je za trenutek obstal. Zazdelo se mi je, da to ni Hana, pač pa, da je dekle iz zaliva, ki se je utrujena od življenja prišla spočiti na mrežo. Od tod se je lepo videlo, da na njej ni prav nič slave, nobenih zvezdniških znamenj in … Dabadol bi se moral prisiliti, če bi hotel odvrniti pogled od nje. A v tako hude dvome mu ni bilo treba. Njegovo pozornost je pritegnilo nekaj, kar ga je na nek način rešilo, na drug način pa je bilo videti, kot da tisto samo potrebuje pomoč.

Skoraj na robu horizonta, na skali, je videl dekle, ki je pravkar skočilo s skale. Videl jo je, ker je imelo eno okno v dnevni sobi LUPENO povečevalno steklo. Lupene so bile v resnici dekorativni dodatki, se je pa iz njih videlo zelo daleč, a samo določene točke. Bil je neke vrste daljnogled, ki so ga izumili v času takoj po prelomu. Ampak, to zdaj ni bilo pomembno. Dekle je vendar skočilo in padlo v morje. Dabadol je bil prepričan, da je prav videl. Kot da ne bi skakala iz veselja, temveč žalosti. Premagal ga je duh pravičnosti … Za dekle ga je zaskrbelo in nekomu je moral to povedati. Kljub gosti naseljenosti planeta je bila edino bitje na dosegu roke, ki bi mu lahko zaupal tako travmatične izkušnje – Hana Zbreskvar. Dabadol jo je pogledal. Dihala je tako tiho, da ga je začelo skrbeti še zanjo.

Kaj pa zdaj? Bi bilo hudo narobe, če bi jo malo butnil med rebra? Ne, to bi bilo preveč … tuhtal je, kako bi jo prebudil. Možnosti je bilo malo. Lahko bi po pomoti vklopil telefon, ali pa … ne! Ni smel čakati!!! Kar je ležalo na duši, je moral dati iz sebe.

Iz enega kvadratka je štrlela Hanina noga. Hana je morala zaspati nepripravljena. Copata je ležala natanko pod njenim stopalom, kar je samo pričalo o tem, da ji je med spanjem ali celo ob kakšni dolgi misli, zlezla z njega.

Copato, ali stopalo, to je bilo zdaj vprašanje.

Dabadol je imel malo časa. Počasi se je približal Haninemu copatu … toda… kaj ne bi bilo bolje … iz mreže je visela slamica … Dabadol jo je izpulil in preveril mehkost Haninih stopal.

»Ammmm …«

»Hana!«

»A … hmm …«

»Hana!«

Nenadoma se je Hana, kot bi bila na vzmet, dvignila od pasu navzgor.

Z rokama je pred sabo naredila obroč in objela neznano osebo in to nikakor ni hotel biti Dabadol. Nagonsko se je umaknil nazaj.

»¡¡¡Qué sabroso muchacho eres tú!!! (Kako sladek si!!!)« je šepetala Hana. Akapulski zrak je nevarno deloval nanjo.

Dabadolu so se naloge nabirale in najbrž bi jih do jutra nabral toliko, da ne bi mogel nikdar več zapustiti počitnic. In HANE.

»Hanaaaaaaa!!!!!«

»KAJ, KJE SEM … kdo ... Dabadol. Kako sem vesela da … ahmm ... kaj pa je …«

»Spala si?«

»Sem v grobnici?«

»Ne … na mrežo si se ulegla. Najbrž te je presenetil spanec.«

Oh, jej … saj res … sem dolgo spala… tako lepo sem sanjala … da nisem več zvezda in da …«

»Pusti zdaj to. Nekaj ti moram povedati … neko dekle sem preko LUPENE videl skočiti s skale.«

»Kaj?«

»S tiste skale. Morda se je ubila.«

Hana je napela oči in skušala vstati z mreže, a jo je vsakokrat vrglo nazaj.«

Dabadol se je umaknil. Bil bi v nevarni poziciji, če bi se zapletel z njo, saj je imela okoli sebe mrežo, kar je bil sploh sinonim za zapletenost.

»Mi daš roko?«

Zlokej, izjemna situacija, reševanje dekleta iz mreže … ne, iz morja. Dabadol je zaprl oči in se stegnil, Hana ga je zagrabila za roko in bila na nogah. Dabadol je bil pripravljen na scenarij, da jo bo potegnil preveč in bi padla nanj, zato jo je hitro spustil. Hani se je zdelo, kot bi ji nekdo presekal dotok goriva.

»Mislim, da bi morala obvestiti recepcijo.«

Hana je vzela reč pod drobnogled in stopila do LUPENE, iz katere se je briljantno videlo do skal, malo manj pa v morje, saj so bile LUPENE narejene prav za to, da bi lahko obiskovalci iz hotela opazovali skoke v vodo.

»Tisto je QUEBRADA.«

»Vem.«

»Ljudje skačejo od tam.«

»Pa ne vem, če ob štirih zjutraj. Po mojem morava na recepcijo. Če je dekle skočilo, jo morda lahko še rešijo.«

Hana in Dabadol sta pokazala velik občutek za solidarnost, ko sta s pogledom eden v drugega obstala pred LUPENO.

Takoj nato je sledila bliskovita akcija.

»Ti pojdi z dvigalom, jaz grem peš,« je dejal Dabadol, a ga je Hanina roka potegnila v panoramca.«

»Ne nori. Hitra morava biti.«

Dabadol ni ugovarjal.

Panoramec je stekel po fasadi hotela kot sladoled po grlu.

Hana in Dabadol sta bila v tem trenutku najbrž edina zemljana, ki sta reševala neznano osebo med počitnicami.

V recepciji ni bilo nikogar. Še tistega, ki bi ga človek potreboval ne.

Dabadol je skočil k zvoncu in globoko pozvonil.

A iz zvonca je prišla mehka in nežna glasba. Z njo ne bi zbudila niti kobilice.

Hana in Dabadol sta čakala na rezultate zvonjenja. Nič. Še sta čakala. Nič. Mehika. Dežela sladke lenobe. Dežela še česa.

»Tamle je,« je dejala Hana.

Iz fotelja se je dvignil receptor žive vrste.

»Kaj je to?«

»Señor. S skale je skočilo dekle.«

»¿Qué?«

»S Quebrade,« je dokaz podložila Hana.

»Pa, qué se dogaja?«

»Ne veva, midva sprašujeva, vi se tu lokalni vodič … samo poveva, kar sva videla.«

»Pa kaj vam je … a sta tu na počitnicah?«

»Sva.«

»Potem vam je edina skrb počitnice in uživanje.«

»Señor … samo poveva, da sva iz svojega okna iz zgornjega nadstropja videla skočiti dekle. Morda je šlo za nesrečno situacijo.«

»V Mehiki je vsaka nesrečna situacija hkrati srečna. Uradno smo dežela praznovanja smrti.«

»Ne bi vsaj obvestili obalno stražo.«

»¿Qué?«

»Bay watch?«

»Ne gledam Bay Watcha, punce imajo preveč Gringovske … am … niso … oblikovane …. A vaju je zmotila, ko je čofnila v vodo, ali qué?«

»Ne, nisva mogla spati … vsaj jaz ne… torej, povedala sva vam …«

»Gracias …«

»Boste kaj storili?«

»Bom gledal Bay Watch.«

»Ta ni resen … señor …. Lahko pa tudi midva pokličeva policijo … s tako vestjo ne moreva iti nazaj spat, kajne Hana?«

HANA je kooperantsko prikimala, kot da ne bi bila zvezdnica, ji sploh ni bilo pomembno, četudi ji vsa ličila zdrsnejo z obraza v pozabo … Dabadolu se je zdelo, da jih sploh nima.

»Dobro, dobro… bom poskrbel, da bom koga obvestil …. Sta prišla dol z dvigalom?«

»Ja.«

»Rotopuesto – zlomljeno!!!« je zagodrnjal receptor … »Da so ga morali popraviti ravno sredi najhujše sezone.«

»A je kaj narobe?«

»Prekleti zlomek dela, to je narobe … zdaj se lahko vsakdo spomni in mi pride zvonit opolnoči …«

»Bueno, nič ne bova rekla … señor … greva nazaj spat. Precej bi nama razbremenili vest, če bi res koga poklicali in preverili stanje.«

»Glejta ... punce skačejo od vsepovsod … če ste eno videla pljuskniti v vodo, se to ni zgodilo prvič … seguro (zagotovo), da je vadila za nastop.«

»Kakšen nastop?«

»Za YO CONTRA YO. Jutri vama prinesem v sobo vse pogoje in celo zgodovino, samo … poglejta … zdajle je štiri in deset … in to zjutraj…«

»Bueno, gracias, señor.«

»Ja, vama tudi gracias … pa zjutraj ne vstajat pred deseto … potem pa uživat.«

Hana in Dabadol sta razmišljala, da bi pešačila po stopnicah, in se utrujena zvrnila v posteljo, a sta bila že tako navajena dvigala … kot da bi ju privlačil velik magnet. Tiho sta drsela nazaj v svoje sicer veličastno a zagonetno stanovanje.

Ne dvigalo, ne visok hotel, kaj šele Acapulco niso bili videti kot moderna zgodba uspešnih mondenih letovišč – skupaj. Dabadolu se je zdel Acapulco srednjeveški, Hana pa je tudi začela pozabljati, kako so jo obletavali oboževalci.

V sobi se ni nič spremenilo.

Dabadol je odšel v svoj del grobnice, Hana pa v svoj. Dabadol ni mogel zaspati, o Haninih poizkusih ni imel nobenih podatkov.

Hana pa se je obrnila na bok in se poskusila prepričati, da bi zaspala.

Po slabe pol ure se je Dabadolu zazdelo v grobnici nekoliko zatohlo. Jasno, grobnico sta povsem prelepila, le loputa je ostala prosta. Dabadolu je prišlo na misel, da bi pokukal na Hanino stran. Pa ne samo, da bi se prepričal, če Hana še bedi, pač pa, če ima kaj boljši zrak … pa verjetno je bila njena stran tudi povsem prelepljena z zanimivimi oglasi.

Previdno je odlepil selotejp z lopute, kartonast del potegnil stran, dal glavo skozi, da bi se razgledal … in … na postelji je kljub temi videl Hano … akapulska nočna svetloba je osvetljevala njen obraz, da je bil podoben sestreljeni luni, zgrbančeni od kdo ve česa.

Hana je jokala.

Dabadol je okamenel. Položaj ga je tako presunil da ni mogel odvrniti pogleda od nje. Je bil on kriv? Morda bi ji moral odstopiti celo grobnico in jo drugače poimenovati? Mu je morda kaj namignila? Čakaj, na počitnicah sta vendar oba in oba imata enako pravico …

Nič se ni ujemalo.

Hotel je potegniti glavo nazaj … a … se je zataknilo. Selotejp je bil zelo močan. Lahko bi poskušal na silo a potem bi podrl steno in morda celo grobnico, zbudil Hano in potem bi se znašel sredi viharja … morda bi Hana celo prekinila počitnice … njej je bilo lahko. Lahko bi si jih privoščila kadarkoli … on pa ne. Imel je šolo, moral si je pridobiti izobrazbo, moral je misliti na prihodnost … Hana pa … njena prihodnost je bila zapisana na CD-jih, MP-rolojih, laserskih SOURCE-ih. Svoje življenje je varno spravila v drugo obliko, lahko ga bo prodajala celo življenje, gotovo je že bila toliko slavna, da ne bi mogla … jokati sredi noči.

Dabadol se je trudil, a mu glave ni uspelo spraviti na svojo stran grobnice. Upal je, da ne bo ostal do jutra ujet na Hanini polovici.

Ura se je premikala dalje, Dabadola je rezalo na vratu. Če že ni mogel na svojo stran, je poskušal zaspati. Toda preveč ga je rezalo. Hana je proti jutru začela enakomerno dihati, po tem je sklepal, da spi. In spala je kot vulkana nad Pueblo – Popoka-tepetl in Istak-siwatl.

Bo pač spal do poldneva, ali pa bi ostal takole do konca počitnic.

Zunaj se je začelo svetlikati, dobra lastnost počitnic je bila, da so bile poleti.

Dabadol je ne-hotel zadel v Hano s pogledom, a je bilo dovolj. Čedalje manj je bila podobna zvezdnici, čedalje bolj se je spreminjala v vzorec povprečnega sLOVEnskega dekleta. Dabadol je celo pomisli, da bi jo preučeval v svoji nalogi kot posebno gostjo, a se je hitro rešil te misli.

Jutro je počasi pokazalo svojo neutrudno moč in Dabadolu je vrat počepnil. Iz ust se mu je, kot zaspanemu dojenčku začela cediti slina. Bilo je nekje na višini Hanine zadnjice. Pa saj ni vedel! Spal je kot zlomek.

»Dabadol!«

»A hmm … rhh ... hm … rhhh.«

»Dabadol!!!«

»Hrrrrhhhhmmm …«

»Dabadol!!!«

»Ka … kh … kh … kh …«

»Čisto pomodrel si. Kaj pa počenjaš … pa čisto si se oslinil …«

Dabadol je komaj prišel k sebi. Hana je vstala, še »obrni se« mu ni rekla, čeprav je bila v samo spalni srajci … potem pa je izginila. Kmalu je na višini svoje zadnjice začutil objem, ki ga je začel vleči. Bil je nasproten občutek, kot bi ga VSRKAL VELIKI TUNEL. Kot bi nekdo hotel potegniti ga nazaj v življenje velikega preloma, pa čeprav bi bilo malo življenja brez počitnic prav super.

»Daj, Dabadol, pomagaj mi … nisem ravno rokoborka, čeprav sem enkrat enega fena usula. Dabadol ni mogel verjeti, kaj vse je Hana govorila, a najbrž so bili to pač prisluhi, saj iz grobnic nikdar ne prihajajo utemeljeni in razumni stavki.

»Selotejp te je prijel … le kako si se lahko tako zapletel? Bil lahko bil malo pri miru?«

»Za lase me je …«

»Ja, boš moral potrpeti … mislim da tole ovijanje v selotejp ni bila dobra ideja … kaj pa bi naju pa lahko napadlo … ne verjamem, da je v škatlah kakršnakoli problematična druščina.

»Auuuuč.«

»Kakšen fant pa si, da stokaš?«

»Mislim, da sem vzel ta močen selotejp.«

»Pri miru bodi …«

»POOOOK« Nad njegovo glavo jaz slišal oster lom. Nekdo (Hana) je zasadil-a nož v karton.

»Hanaaaa!«

»Ja, tukaj sem…«

»Oh, ti si … hm, sem mislil, da so me prišli umoriti …«

»Prišla sem te rešit. Včasih ti gledanje telenovel pomaga, da dobiš kakšno idejo. Tale z nožem se mi je zdela fina …«

»Telenovel?«

»Miruj, zdaj sem že blizu tvojih hemisfêr …«

»Saj določeni deli tako niso uporabni …«

»Ne govori …«

Dabadol je bil tiho kot morski prašiček na dopustu, a je Hana vseeno padla po njem … potem, ko se je karton vdal.

»Nemogoča si … tuacija.«

»Kaj praviš?« je vprašala Hana, zapletena v Dabadola, v rokah je še vedno držala nož.

»Daj … dol … dol pojdi …«

»Pri miru bodi … nož imam v rokah … lahko mi uide iz rok …«

Dabadol še nikdar ni bil v tako skrajno nezavidljivi situaciji. Če bi jo ponudil komu drugemu, bi zlahka privolil v počitnice s Hano Zbreskvar, četudi bi mu cele počitnice držala nož nad glavo … Toda situacija je bila bolj resna.

»Hanaaaa.«

»Saj se trudim … karton mi drži roke in noge …«

Dabadol se je nadvse trudil, da ji ne bi pogledal v oči, a mu ni uspelo…

Srečala sta se … Dabadol se ni več otepal … Hanine oči so za trenutek lebdele nad njim in v zeleni modrini je opazil več vzorcev, značilnih za obdobja takoj po velikem prelomu … za hip se mu je zazdelo, da ga je nekdo potunkal v globok bazen … bil je hladen občutek … a tak, da bi se ob njem zvrnil v večnost.

»Dabadol?« je dahnila Hana par centimetrov nad njim.

»Ja?«

»Še dihaš?«

»Ja.«

»Dabadol …«

»Ja …«

»Ne morem se več kontrolirati …«

»A?«

»Nož mi bo padel iz rok …«

»A?«

»Umakni roko … nad tvojimi žilami je …«

»Aha …«

COP – je zletel in oba sta bila rešena. Dabadol je sedel na svojo polovico postelje, Hana pa jo je hitro zapustila. Hana se je ustavila v vhodni sobi in se zazrla v tla.

»Le kam naj jih dam?« je ponavljala. Očitno je nekaj dobila, pa ni vedela kako ravnati.

V Acapulcu so bili vsi hoteli zelo moderno opremljeni. Zelo moderno. Vsakdo je imel v apartmaju vgrajeno tako imenovano PUERTO BASURO.

V apartmaju, v katerem sta bila z Dabadolom, je bila puerta basura takoj za vhodnimi vrati (ali še kje drugje), kot velika zidna omara. Vanjo so iz recepcije gostom pošiljali razne dodatke.

Dabadol se je počutil krivega in si krivdo čistil s kože, ker je pač Hana zgrmela nanj, hkrati pa je bil jezen nase … le zakaj je sploh rinil skozi karton na njeno stran grobnice. Dvignil je pogled in … kartonasta vrata v njegovo grobnico so se razprla, med njimi je stala Hana. Bila je videti boljše volje.

»GREVA UŽIVAT,« je dejala in Dabadol se je prekrižal. Na počitnicah s Hano Zbreskvar, sredi Acapulca, mu tudi ni preostalo drugega.


19. Grdina in Bejba – na zelenici

Nogometni stadion Finija Vrtačnika bi moral biti ob tej uri poln nogometašev. Pa ni bil. Ob tej zelenici sta stali dve osebi, ki ju nobena njuna fizična lastnost ni povezovala s pojmom športnega navdušenca, kaj šele športnika. A očitno sta imela na zelenici opravke.

»Kaj zdaj, Grdina?«

»Saj veš. Tole solato bova morala posaditi.«

»Kam točno?«

»Na zelenico, kam pa.«

»Kam točno, sem vprašala. Zelenica je splošen pojem.«

»Kaj je tabo, Bejba? Za tisto, kar iščeš, se boš morala pa malo bolj potruditi kot pa pokaditi en čik in pljuniti po travi.«

»In to mi ti praviš, mister Marljivi. Kot moški bi se pa lahko malo bolj stegnil.«

»Saj, ampak, si sploh poslušala tistega Vringo, kako se to počne?«

»Ni mi povsem jasno.«

»Sploh veš, kaj bova počela?«

»Sadila bova nekakšne alge modričarke, ki …

»Od blondinke pač ne moreš pričakovati, da bo razumela biologijo in algalogijo.«

»No, kaj, pametni in Grdi, bova počela?«

»Gojila bova 3 D Hano Zbreskvar.«

»Ekskjuzmi!?!?!?«

»Slišala si me. Posadila bova Hano.«

»Kar sem, na travo?«

»To niso nogometni stadioni, buča neumna. Fini Vrtačnik ni … saj menda ne misliš, da je športnik? Na teh zelenicah goji raznorazne reči in pri tem mu očitno pomaga tisti tvoj kolega … Moderno.«

»Če mu Fini seže do kolen ...«

»Upam, da je tvoj Moderno dobro razumel nalogo. Kje si ga sploh našla?«

»To je moja stvar.«

»No, daj, vzemi grabljice.«

»A, za to jih imajo … Grdina, kaj za …«

»Kaj?«

»Kaj so te pipice v travi?«

»To so majhne plesalke, ki brizgajo vodo.«

»Res upam, da ne bo kdo izvedel za tole.«

In tako sta ob mraku, ko je s svetilk ob stadionu na zelenico padala spokojna svetloba, Bejba Blondal in Peter Grdina, med bilke v zemljo začela vnašati nekakšne vrste alg.


20. Uživanje

Uživati na soncu sredi Acapulca, v letih okoli 15 p.v.p. (pred velikim prelomom) je velika želja vsakega zemljana. Le kdo si ne bi želel odpotovati v sončne kraje, si nadeti klobuk, sončna očala, kremo proti soncu, senčnik proti žarkom, in sesti stran od pekočega neba.

Uživanje sveta!!!!

»Greš?« je dejala HANA, in že stala na hodniku. Po navadi in v predprelomnih časih je bilo vedno tako, da so fantje čakali na punce. A očitno je Hani prijala odsotnost ličil. Že je stala pri panoramcu, ko se je Dabadol šele gledal v ogledalo. Le kaj nekaj ga je skrbelo, ko pa je bil vendar na počitnicah?

»Dabadol … po zakonu morava uživati, pa morava zgodaj začeti, sicer bo … prepozno!!!«

»Kaj?«

»Panoramc naju čaka … sem že pritisnila.«

»Pridem.«

»Daba … DOL!!!!«

»Pridem.«

Dabadol se je končno prikazal, Hana ga je premerila od vrha do tal.

»Saj nisi nič drugačen, kot si bil prej.«

»Tak sem vedno.«

»Kaj si potem delal tako dolgo?«

»Tudi fantje imamo kakšne skrivnosti.«

»No, saj ne, da bi hotela vedeti … a čakala sem te … pol ure …«

»Kam moram pritisniti?«

»Sem že jaz … ne dotikaj se.«

»Kaj bova morala danes početi?«

»Uživati dan, tako piše v zakonu, potem pa javiti na agencijo,« je razložila Hana.

»Vsak dan morava javiti?«

»Ne, vsak tretji. Če greš na počitnice več kot sedem tisoč kilometrov daleč, javiš vsak tretji dan ali kasneje ker ni za pričakovati, da bodo vse linije proste.«

»Kaj pa imajo od tega?«

»Del zaslužka, Dabadol …«

Panoramec se je spustil, ne da bi pobral kakšnega potnika. Sredi obdobja počitnic je bilo to zelo sumljivo. Kot bi bil narejen samo za njiju.

Takoj po prelomu so francoski poprelomniki uveljavili nov generalni pravilnik o lepem vedenju. Šlo ja za prvi pravilnik, o katerem so ljudje, ki so bili še vedno nostalgično povezani s starim Bontonom, dejali, da je edini poprelomni pravilnik, ki nima osnovnega bontona. Razprava je postala tako žolčna, da so ustanovili Akademijo za Bonton, ki je v sedmih letih postala zelo uspešna in zadeve uredila. Je pa ostalo še mnogo nejasnosti, ena od izmed njih je bila, kdo prej izstopi iz panoramca. Za zaprta dvigala je bilo jasno, da prej fantje, da prestrežejo morebitne zaganjače (eni ljudje so se imeli navado zagnati v dvigalo – tako imenovana Hitrica življenja).

Hana je stala ob steklu in nervozno postopala. Malo so jo dajali živci, kajti … uživati v Acapulcu … ni bilo tako vsakdanje opravilo.

Panoramec se je ustavil. Dabadol se je odločil da bo dal Hani prednost. A Hana se je počutila preveč nebeško, da bi pomislila izstopiti. Zaliv je bil mega ena a. Ravno ga je prečkalo nekaj jadrnic, za njimi pa se je podil fant na smučeh in kričal, kot da ga lovi dvojnica Hane Zbreskvar in obljublja večne počitnice.

Ampak, saj ni bilo tako hudo, je pomislil Dabadol. »Daj, pojdi ven.«

Hana je izstopila in ponavljala – »saj znaš uživati«. Dabadol jo je le zbezljal iz panoramca.

Avla hotela je bila polna poti, ki so se na sredini skoraj zaletavale. V prostor je od zunaj pritekala vzhajajoča svetloba. Vse se je lesketalo, z vsakim zasukom vrat je veter vanj prinesel vonj po morju.

Hana je prečkala avlo in se pognala ven.

»Señor Calimero.«

»Hana!«

»Señor Calimero.«

»Hana, počakaj, copat se mi je odvezal.«

»Señor Calimero!«

»Ja, me kdo kliče...?«

K Dabadolu je pristopil receptor. »Telefon za vas.«

AGENCIJA – je pomislil Dabadol. Čudno …

»Hana, iz agencije kličejo.« Receptor sicer ni znal veliko slovensko (razen tequila, banditos, karamba, porka madona in alora pridem več kasno), je iz Dabadolove oglasne mimike vendarle razbral napetost trenutka.

»Gospod Calimero … no AGENCIJA, sí GRINGO.«

»Gringo? Kaj je to?«

»Jack Gringo ali Vringo.«

»Kdo za …«

Receptor je Dabadolu prepustil slušalko.

»Haloooo?«

»Hejga, Dabadol, stari, tu Vringa.«

»Vringa, STARI. Ti si?«

»Ja, Dabadol, sem rekel, moram te poklicati, moram … kako napreduje?«

»Kako napreduje kaj?«

»Tvoj večni trenutek.«

»Pardon … si rekel … večni trenutek …?«

»Aha. Že ko si mi omenil, da greš na počitnice s Hano Zbreskvar, sem začutil, da je veliki trenutek prišel. Morda so te počitnice odločilne v velikem metu tega sveta … priložnost in seveda odgovornost, da dosežeš trenutek večnosti, je tvoja.«

»Vringa. So ti v Mlečnem soku dali kakšen rum v mleko?«

»Oj, Dabadol … ti ne veš … kakšne zvezde se ti odpirajo …«

»Si si odrezal čop?«

»Ah, Dabadol … če bi bil jaz ti … ampak nisem …«

»Te je polulal keramični angel?«

»Aj, Dabadol … veš, končno si uspel priti do pravih čustev … zavidam ti.«

»Vringa, jaz sem tu na počitnicah s Hano … gdč. Zbreskvar in če bo šlo vse lepo naprej imam do konca še en dan manj kot tri tedne.«

»V Hani Zbreskvar je toliko neodkritega … dal ti bom nalogo, Dabadol.«

»Vringa, si se vpisal na kakšno šolo spornih kvalitet?«

»Ne, Dabadol. Če bi res rad vedel …« je začel Vringa z bolj strokovnim glasom, da se je čutilo nihanje njegovega čopa, ki je vedno poskakoval, verjetno zaradi vibracij ki so jih v medprostoru povzročale avtoceste velikega preloma, ki so….

»Dal ti bom praktično nalogo.«

»Ja, kakšno le? Saj sem na počitnicah.«

»Prebral sem nekaj tvojih člankov.«

Dabadol je prebledel.

»Kakšnih člankov! Saj nisem ničesar napisal!«

»To, kar nekdo napiše, je lahko sveža Nedeljonica (1. nedelja v juliju leta 2038), za koga drugega pa vojna napoved. Če rečeš: vedno se bom boril zate se lahko komu zdi precej fantazijsko, kdo drug te lahko …«

»Kakšen članek?«

»Izgubil si zvezek in ... včasih, kadar kaj izgubiš, več dobiš. Zlomkarju Šakalesu se je zdel imeniten.«

»Dal ti ga je prebrat?«

»Skopirat, pa prebrat.«

»Ne, to me more biti res. Rekel je, da ga bo samo malo preletel in imel ga je v omari.«

»Omara ne pomeni nič. TVOJ ESEJ – UBIJA.«

»Vringa, mislil sem, da te poznam.«

»Oh, ne skrbi. Saj me poznaš … od čopa navzdol … kar pa je gor, pa je bilo tudi zame skrivnost – pa sem odkril, da reči ne smemo skrivati … pokazati moraš, kaj znaš. Sicer to namesto tebe storijo drugi. Zdaj pa naloga, ki sem ti jo hotel zaupati.«

»Ojej, zaupaj …«

»Pojdi UŽIVAT.«

»A?«

»Slišal si me … te pokličem še kaj.« KLING!

Dabadol je prebledel, pri njem pa je že stal receptor.

»Señor, bledi ste! Gringo jezen, ker ste tu v Acapulcu? Na turneji svojega življenja? Obdani z lepotami raja? Na panoramcu z lepotico, ki je zvezda?«

Pa kaj je s temi …

»Bi čaj, sveži čaj iz pravkar iz plime zajetih akapulskih alg?«

»Zdaj nimam časa za čaj, veliko dela me čaka. Uživat moram iti.«

Dabadol se je obrnil: Kje je Hana?

»Señor?«

»Ja?«

»Señorita ZEBE-RESE-KAVAR, je odšla do stojnic. Je zaupala meni, ko ste govorili z Gringom.«

»Aha, hvala. Kam pa?«

»Izquierda. (levo).«

»A?«

»Levo.«

»Gracias,« je dahnil Dabadol. Toliko dela je imel že z uživanjem, pa še sploh začel ni. V tem trenutku si je želel, da bi mu katerikoli zloktor ugotovil DELOMANIJO, najstrašnejšo sovražnico GENERE O POČITNICAH. Bil je celo tako slabe volje, da bi najraje šel povprašat, če je kje kakšen – generozlomist .

Stopil je ven, a mu niti sveži akapulski žarki niso spremenili tiste majhen točke v srcu, od katere je bila odvisna volja.

Zdaj bo moral najprej sploh najti Hano, da mu bodo lahko priznali uživanje. Zdelo se mu je krivično. Najraje bi se vrgel morskim psom, če bi verjel, da so majhni pižeki.

»Le kaj vse bom moral napisati v elabo-zbirat (zbirno poročilo o opravljenih počitnicah)? DA JE SEDEL S Hano skupaj v senci in goltal ledeni čaj iz alg?

No, stojnica je bila samo ena, zato se je odpravil kar tja. Ampak, kje pa piše, da bi moral uživati skupaj s Hano? Sicer pa je ni videl nikjer. Ob stojnici je bilo le nekaj zažgane mularije, en upokojenec z domnevno obupno bogatim življenjem, ki ga je med počitnicami razkazoval v še bolj obupni ročni uri, ter neka ženska, najbrž vedeževalka z groznim klobukom in črnimi očali.

Stopil je do prodajne mize in se razgledal.

Kupil tako ne bi nič, a je bilo vseeno zanimivo. Hane ni bilo nikjer. Super, če bo le tudi ona lagala, da sta uživala skupaj.

Dabadol se je odločil raziskati bližnjo okolico hotela.

Vse naokoli je bilo zelo zanimivo. Dabadol se je zapičil v različne reči, vse je bilo podrejeno počitnicam.

Na eni izmed klopi je bilo polno oglasov, na neki tabli pa je bil razgrnjen načrt, na katerem je z zavitimi črkami (take so poučevali v srednjem veku, po prelomu so spet prišle do izraza), pisalo –

Samo še ta meeskend lahko prebivalci Republice de vacaciones (dežele počitnic), podate svoje pripombe in predloge (ki jih lahko podprete z risbami), na idejni osnutek za načrt mesta srednjeveški Acapulco, mesta, ki se je domnevno potopilo v Tihi ocean v času tik pred prvim prelomom. Ostalo je le nekaj konfekcijskih trgovin. Ker ste vsi prebivalci počitnic dobrodošli in hkrati najboljši opazovalci, vas prosimo za vašo pomoč. Replika mesta se je že začela graditi v južnem delu zaliva.

Pozdrav, župan,

Maestro Rodrigal

Pomislil je, da bi podal svoj predlog, pa ni prišel do tega, nekaj ga je zmotilo.





MICK JAGGER


21. Srednjeveški Acapulco, tromboni, papirnata trupla, ženske in zlo-glasni podpis

Na njegovi rami je pristala roka.

»Hej, ti?«

»Ja?«

Mlad fant, verjetno na zasluženih počitnicah s skupino, je v rokah držal fotoaparat.

»Bi nas lahko slikal, you know, photo?«

Za fantom je stala počitniška skupina, ki je zavoljo želje po odlični fotografiji vstala zelo zgodaj, saj je bilo sonce še kar nizko.

»Ja … ni problema. Pokaži mi, kam pritisnem …«

Fant je imel angleški naglas. A bil je videti kot sLOVEnec, ki živi v Angliji.

»Tuole pritisni … kou bou lučka zasvetila …«

»Bom.«

»A ne še, tamle, pri skali,« je še povedal in pokazal na oddaljeno skalo, ki je bila videti kot da stoji sredi oceana. »Tam daleč?«

»Samo good two hundredth metrov je.«

Dabadol si je fanta ogledal. In še enkrat ogledal. Bil je videti povem kot drugi fantje, toda … zakaj je bil njegov obraz videti tako – zguban in izkušen?

»Bou kaj – are you in?«

»Ja, sem in .«

»O, to je pa kul, man.«

In so šli. Za skupinico so ostajale stopinje v pesku, Dabadol pa je popolnoma pozabil na – Hano. Pa saj ni imel nič z njo!!!

»Tamle sta dva čolna. A greš z nami, se boumo peljali?«

»Bo dolgo trajalo?«

»Dve slikici, pa smou oupravili,« je dejal fant.

Fant je Dabadola povabil v ločen čoln, medtem jo je skupinica vstopila v drug, malo večji. Fant je zagnal, motor, leno, da je Dabadol začutil lenobni priokus počitnic. Potem pa je iz drugega, ta večjega čolna, nekdo zaklical:

»Hej, Mick, you are so lazy!«

»O, pardon, nisem se predstavil, sem Mick Jagger.«

»Dabadol Kalimero. Kot tisti pevec skupine Kotaleče kamenje?«

»Ja, kot tisti pevec. Ime sem si dal operirati.«

»O, tako.«

»Zgolj anti-egoistični razlogi. Če bi ostal to, kar sem bil prej, bi najbrž obstal potopljen v znanosti.«

»Saj ne razumem, kaj to pomeni, ampak – me veseli.«

Po nekaj deset metrih je Mick Jagger v vodo potopil svojo dlan, za to se je moral precej stegniti, in ugotovil: » Cheston Dargin, otoški prelomoslovec. Odkril je največje točke preloma. Naša skupina je zmagala na tekmovanju za najbolj utrgan prispevek o arhipelagih. Za nagrado smo dobili poučitnice v Acapulcu, na katere nismo oudšli.«

Dabadol je začudeno pogledal Micka Jaggerja.

»Saj ste vendar tu.«

Mick Jagger je prikimal.

»Tu smo, a neuradno.«

»Pa ni to v nasprotju z …«

»Z našimi starši, jasno … izvedli smo skupinski pobeg … seveda niso bili vsi starši proti … pravzaprav je en starševski par zelo podprl našo nagrado.«

»A … tvoj?«

»Aha …«

Po opravljenem fotografiranju, se je Dabadol odločil še nekaj časa ostati s skupinico.

Dabadol, ter Thomas, Lira, Nieves, Gvinet, Colin, (preostali člani – vendar ne Kotalečega kamenja) in Mike Jagger so se zazrli v ogromno tablo, na kateri je mrgolelo idej. Stala je v delu mesta, kjer naj bi se začenjal srednjeveški Acapulco.

Tabla je bila zbiralka idej, kaj naj bi srednjeveški Acapulco nekoč postal, da bo še vedno vsaj malo srednjeveški.

Kitajska restavracija v dveh nadstropjih:

Kitajska restavracija bi lahko bila v dveh nadstropjih. V zgornjem bi kuhali krompir in ga metali v železno cev, po kateri bi se prikotalil v železnega zmaja na mizi. Iz tega bi gostje jemali krompirčke.

idejo dali Minka, Lola in Karmen iz Muenchna

»Mega,« so dejale punce. Tudi Dabadolu se je zdela ideja zanimiva, še bolj zanimiva pa je bila predprelomna letnica, kdaj je bila ideja zapisana – maj 1889. Skoraj nemogoče je bilo, da bi bile ideje tako stare. A so bile tudi še starejše.

»Moj oče!« se je zaslišal vznemirljiv krik.

»Kaj je, Lira?«

»Moj oče je dal idejo.«

»Kje?«

»Tule je.«

Thomas je pristopil k tabli in si ogledal idejo, zaradi katere je zakričala Lira Flores.

Možno je vzdramiti naravne sile, ki so bile trpinčene, k temu, da začno proizvajati snov, Mislim, da je Acapulco izvrstna lokacija, neonesnažena od človeških misli, kjer bi lahko uspelo novo otočje. Potrebujete samo veliko pozitivne megle.

Fernando Flores

»Noro, noro, nisem vedela, da je tudi moj oče zraven. Prelomo-slovec je.«

»Tudi jaz nisem vedel, da imaš takega očeta,« je pristavil Thomas. »Kdaj pa je bil v Acapulcu? Datuma ni nikjer.«

»Nekoč, še preden se je poročil z mojo mamo.«

»Aha. Torej je bil še zelo mlad.«

»Ja, zelo.«

Poleg table je stal moški, zadolžen za dajanje odgovorov.

»Gospod! A imate kakšno časovno skalo?«

»Glede?«

»Te ideje nimajo datumov. Kako veste, kdaj so bile narejene?«

»Ah, to. V zgornjem kotu je kvadrat, ki oksidira na zrak. Imam barvni trak. IZVOLITE GA. Primerjajte barve, pa boste videli.«

»Hvala,« je rekel Thomas in šel preverit datum, kdaj naj bi Lirin oče zapisala to idejo. A letnice ni bilo mogoče tako z lahkoto ugotoviti.

Dabadol se je raje še malo sprehodil ob tablah (ki jih je bilo več), fantje so strmeli v ideje, bile so kot azteška govorica.

Potem pa je Dabadol obstal. Pred njim se je pojavil napis, ki bi ga lahko videl le v sanjah. Sploh ni mogel verjeti, a vendarle je bil napisan.

TUNEL

Želim, da se zgradi tunel, ki bi povezoval lupine iz Meta'a morfoze z ljudmi, rojenimi v znamenju školjčnega trombona.

Jakob Vringa leta 2035

Dabadol je prebledel. Jakob Vringa? Da je bil tu že leta 2035? Se mu je takrat zlomila duša?

Počitniška skupina, ki je še prej plesala okoli Dabadola je zdaj kar na vsem lepem izginila. Šele, ko ga je Nieves začela vleči za rokav, ja spoznal, da gredo dalje.

»Ja?«

»Jest gremo. V središči srednjeveškega dela mesta je ena nora restavracija, pa te povabimo zraven.«

»Oh … hm,« je razmišljal Dabadol. Bolj kot se je gibal, bolj je tonil vase. »Raje ne bi…«

»Daj no, če pa si nam pomagal. Nekako ti moramo povrniti.«

»No, zlokej,« je zavzdihnil Dabadol. Druge opcije tako ali tako ni imel. S čolni ni znal kdo ve kako ravnati, Hana pa … tudi Hana je zapustila njega.

»O souper, potem pa kar gremo.«

Srednjeveški Acapulco je bil strnjen, povsem podoben starim evropskim mestom. Ulice so bile ozke, kot da jih sploh ne bi na novo zgradili, verjetno so bile res nespremenjene. Skupinica je zavila v ozko uličico. Thomas (očitno formalni vodja skupine – Mick Jagger je bil bolj duhovni vodja) je hodil spredaj, za njim je še Dabadol in drugi.

Thomas se je ustavil. »Skupina, pazite, ALGRAFITARJI,« je dejal. Še dobro da je, sicer bi kdo gotovo trčil v velik modern voz z algami. Z njega so umetniki jemali alge in jih nanašali na stene ulic, da bi bile videti bolj starinske.

Nekakšni post prelomni grafiti.

Zanimivo je bilo opazovati algrafitarje pri nanašanji svežih alg na stare fasade, toda, tudi druge stvari so bile zanimive.

A trgovinice so bile preveč mamljive, da bi skupinico v enem dahu odneslo do restavracije. Dabadol se je ustavil pred eno táko, v kateri so prodajali – nenavadno orožje. Je prav prebral?

Okolju in ljudem prijazno orožje na podlagi alg, s katerimi preženete vsiljivce iz vaših življenj. Danes vam predstavljam novi ŠKOLJČNI TROMBON, ki odpihne slabe namene tistih, ki vam odnašajo življenje. Vstopite in se poglobite.

Niti Dabadol, niti drugi iz skupinice, še niso nikdar videli orožja na podlagi alg, še posebej takega, ki bi bilo tako razkošno opisano. Vstopili so.

»Buenas dias, fantje,« je pozdravila ženska, ki je bila videti kot bi célo življenje preživela med koralami.

»Si boste kaj ogledali?«

»Ja. Lepa trgovina. Res prodajate orožje?«

»Ja, res. In to zelo učinkovito. Še celo bolj učinkovito kot tisto, ki poči.«

»Torej je smrtonosno?«

»To pa ne. Rekla sem, da je učinkovito, da pa bi bilo smrtonosno, tega mi še nihče ni rekel. Boste potežkali kakšnega?«

»Pa lahko? Ga potem ni potrebno kupiti?«

»Fantje, ali ga boste kupili ali ne, o tem odločam jaz.«

»Kako … nam boste pobrali kreditne kartice?«

»Ne … ne …. Po očeh vidim kdaj se kdo zaljubi v kakšen kos orožja. Tega potem res mora kupiti.«

Fantje so zrli v prodajalko, in že so pričakovali, da bo takoj zinila, kako se jim v očeh vidi, da so vsi zaljubljeni v celo trgovinico, zdaj, ko so omenili kreditno kartico. Mick Jagger je imel cel dve, orožje pa mu je bilo tudi všeč. Posebej se mu je zdel fini novi trombon in z veseljem bi ga odnesel domov ter se hvalil, kako je iz Srednje Amerike pretihotapil eno mrcino. Že je izvlekel obe kreditni kartici, da bi pritegnil prodajalkino pozornost. Toda nič.

Tak trik je uspeval po celi Evropi, kaj uspeval … prodajalci so se zgnetli okoli tebe z vseh oddelkov. Tale señora pa nič.

»Ahm … khm ... señora, a ste rekli, da … kako že deluje ta trombon?«

»Na osnovi naravnih sil.«

»Mi pokažete … morda bi se zanimal zanj. Če bi vedel …«

»Ne. Nisi zaljubljen.«

»Toda …«

»Ne .... Vem, kaj vidim.«

»Imam kreditno kartico. Dve.«

»Ne.«

Mick Jagger je moledoval in se z obema kreditnima karticama hotel prikupiti prodajalki, a orožja ni in ni izprosil. Ga je pa zato zanimalo, kako deluje ta reč. Bila je prevlečena s školjkami. Prijel jo je v roko, a se mu je izvila. Dabadol jo je v hipu prestregel. Takoj v naslednjem trenutku je bila pri njem prodajalka. Pogledala mu je v oči in dahnila:

»Ta pogled sem že nekje videla!«

Dabadol se je ritensko umaknil iz trgovine.

Na koncu ozke ulice je nad vrati štrlel kovan okrasek, ki je držal napis – Restaurante Idea Oscura – Restavracija Temna Ideja.

Dabadolu je bilo všeč. Po so vstopili.

Dabadol je sedel poleg Mike Jaggerja. Ta se je povsem umiril, očitno ga je školjčni trombon utrudil. Restavracija je na Dabadola napravila močan vtis. Skoraj bi pozabil dihati.

Prikazal se je natakar in naročili so. Kmalu so dobili hrano; videti je bilo slastno, mešano, pekoče, mehiško. Hrana je bila taka, da so se ob njej lahko zabavali in Dabadolu se je v določenem trenutku zazdelo, da je na počitnicah.

Nenadoma se je na vhodu pojavila ženska. Samo tako bi jo lahko opisali. Ženska. Dabadol jo je prvi zagledal. Bila je podobna ženski s ploščice, taki, kot jo je Go-alge poslal med valove, da bi napovedale prihod preloma. Ali se mu je samo zdelo, ali pa je tudi ženska najprej pogledala vanj. Ne, ni se mu samo zdelo. Res je zrla vanj. Dabadol je ljudi ločil na dva načina. Po hoji in po tem, kaj so počeli z očmi. Če so veliko krožili z njimi, so bili na počitnicah, če pa so mirno zrli, so poznali odgovore na vsa vprašanja.

Ženska je natanko vedela, kaj hoče, saj je oči držala vodoravno, hodila pa je kot po kamnih, ki bi Dabadolu leteli iz žepov (če bi se bolj umiril). To je bil samo izraz, a tokrat je pomenil resničnost.

»O, Dabadolova punca,« je dahnil Thomas. Punce so izpustile hobotnico in se zazrle v žensko z nič manj zaprepadenim pogledom, kot je vanjo gledal Dabadol. Ženska je izžarevala vse drugo, razen počitniške razigranosti. Bila je po mehiško resna.

In kar je bilo najhuje, obstala je pred Dabadolom in njegovo hobotnico. Dabadol je upal, da niso poslali ukrepati, saj je bila hobotnica, ki jo je jedel, morsko bitje, morje pa je po prelomu postalo podobno nebesom. Hobotnica mu je ušla iz rok.

»Dober-ito!« je pozdravila ženska. Kaj je zdaj to pomenilo? Dober dan ali Doberdol? Kot bi jo kdo poslal. Toda kdo? HANA!!!!

Dabadol je že napol vstal, kot bi hotel prekiniti počitnice.

»Si ti Dabadol Kalimero?«

»Komajda še,« je odvrnil Dabadol, sesti ni več upal. Gledal je v žensko s karizmatično frizuro, lase je imela razvrščene po pramenih in barvah. Izročila mu je pismo.

»Tule je sporočilo zate. Preberi ga, prosim. Takoj zdaj.«

Ženska se je nasmehnila, se obrnila, naredila še en pogled, a ko je videla, da Dabadol ni pokazal preveč resnega namena, da bi pismo odprl takoj, je ponovila.

»Lahko, da bo tvoja usoda odvisna od tega. Ali tvoje počitnice.«

»Torej le ni njegova punca,« so se oddahnile Nieves, Lira in Gvinet. Tudi Thomas, Colin in Mick so vedeli, da tole bitje ni njegova ženska.

Le kakšno pismo bi mu lahko prineslo dekle z ognjenimi prameni in to sredi Acapulca, mu pač ni bilo jasno.

Počasi je začel trgati ovojnico. Pisalo je:

Dabadol Kalimero, pridi v kavarno na vogalu. Pridi sam! Pridi takoj. Pridi, kot bi bil na počitnicah, saj boš dobil …

… Modernov podpis

Kaj pa zdaj?

Dabadol je sklenil, da bo ubogal. Sicer je kratko besedilo zaupal Micku Jaggerju (upam, da se vrnem). Če je pismo prinesla taka ženska, gotovo ni bila šala. Le kdo bi jo najel in plačal, če ne bi šlo za kaj resnega? Kakšen zločinec že ne.

Skupinica je za hip prekinila s pojedino. Sredi Acapulca se je dogajalo nekaj resnega.

»A boš šel?«

Dabadolu se je zdelo, da je Thomas vprašal tako, kot, da če Dabadol ne gre, gre pa Thomas.

Dabadol se je obrnil še po puncah, da bi dobil še žensko mnenje. Vse, od Gvinet, do Lire, so ležale na lebdeči bradi in zadrževale duh. Oja, res je bilo resno. Véliki filozof, PLATOS je nekoč dejal:

Kadar od ženske pričakuješ mnenje, ga moraš prebrati z njenega obraza

»Thomas, a ti veš, kje je ta vogal?«

»Ja, tam čez.«

»Naj grem?«

»Ženska si ni zastonj prebarvala lase. Pa tudi, kadar najamejo tako barvasto kobilo, gre zares. Recimo, če bi prišel možakar z obrito glavo, bi se lahko še pretvarjal, da ne veš za kaj gre. Če pa najamejo žensko, je stvar zelo težka tudi za tiste, ki so jo poslali k tebi. Le kako, da taka ženskica vedno najde koga drugega in ne mene.«

»Utihni, Thomas.«

»Dabadol, saj lahko gremo skupaj.«

»Piše, da moram sam.«

Dabadol je sukal pismo po rokah. Zaprl je oči. Prikazala se mu je Hana, s kovčkom v rokah, na njem pa so bile napisane vse počitnice, ki jih bosta še preživela skupaj. Če bo šel na vogal, mu morda ne bo treba imeti nič več z njo. Če bi komu izmed skupine povedal, da s Hano noče imeti nič, le kaj bi ga vprašali?

Le kaj bi se sam vprašal? Včasih se je vprašanjem bolje izogniti.

Dabadol se je pognal mimo miz in se zapodil proti izhodu.

Vhod v kavarno na vogalu je bil videti starinski, a brez reklam, kot bi v njem prebivalo bitje s temačnim pogledom.

Vstopil je. Sama visoka eleganca. Nekaj gostov pa je vseeno premogel. Glede na to, da so mu vsi s prstom pokazali na vrata ob dolgem hodniku, ob tem pa se smehljali, mu je takoj postalo jasno, da je ženska res prišla od tu.

Na sredini velike sobe je stala oktogonalna miza za biljard v obliki hobotnice. Za njo se je prestavljalo nekaj mladcev, ki so obstali, ko je Dabadol vstopil. Čeprav so v rokah držali dolge palice, ni kazalo, da bi z njimi lahko koga usekali. Še kroglic so se usmilili, saj so šibale sem in tja prav nežno, kot na dopustu.

»To je ta?«

»Menda. Carlos, pokliči Moderna. Reci, da je prišel El Daba-dos!«

»El Daba-dos? A on je Daba-dos? Zame je bolj kot Daba-uno.«

Dabadolu se niti sanjalo ni, v kaj naj bi bil vpleten. Gotovo v kakšno akapulsko mafijsko različico. Bil je prestrašen, a polulal se ni.

Izza še enih vrat je čez čas prišel – mlad moški, ne precej starejši od Dabadola, a veliko bolj umirjen. Stopil je do prestrašenega Dabadola in se ustavil pred njegovim nosom.

»Kaj piješ, Daba-dos?«

Dabadol je pozabil zapreti usta.

»A … a …. akapulski čaj.«

»Dobro. Potem greva pa na čaj,« je dahnil moški, se ozrl po orjaški hobotnici in dejal:

»Fantje, a nimate kaj drugega za počet? No, izvoli, Dabadol Kalimero. Escalina ti bo pokazala pot.«

Kot bi bil v filmu, je od nekod pred njega stopila ženska, ki mu je prinesla pismo. Če jo je moški potreboval kot asistentko, potem je bila zadeva (še enkrat) resna.

»To je Escalina, naša tajnica za počitnice. Veš, tu, v Acapulcu veljajo čisto drugi zakoni, kaj zakoni, celo prepričanja o počitnicah. Menda ti živiš v skladu z zakonom?«

»Ja.«

»Kako bedasto. Daj, Escalina, potrobi šoferju.«

Escalinini lasje so zaplapolali po zraku in zaslišala se je hupa. Pred kavarno je bil parkiran majhen avto. Vozila je kar Escalina.

Dabadola je odpeljala proti delu mesta, kjer so rasle same vile.

»Veš, kdo smo?«

»Ne.«

»Mi sme neke vrste … ilegalna počitniška agencija, ki počne stvari, za katere misli, da jih svet potrebuje. Počne pa tudi reči, za katere misli, da jih ne. Oboje skuša rešiti, a veš?«

Dabadol je prikimal.

Avto je ustavil, Dabadol je izstopil v spremstvu tajnice agencije, za katero ... hotel je vedeti, če ne drugače, iz radovednosti.

»Kako pa se imenuje vaša agencija?«

»Fearossa.«

»Kul ime.«

»Ja, kul reči se dogajajo v njej.«

Escalina je Dabadola popeljala skozi glavnih vhod v eno izmed LUKSUZOV – razkošno čudo.

Dabadol si je v spomin skušal vtisniti vse, kar bi lahko kasneje opisal – če bo od tod prišel živ!

Sredi velike sobe je stal moški in zrl skozi okno. Zamišljen, odmaknjen, umirjene starosti, zagoneten. Ko je Escalina izgovorila njegovo ime: hej, Moderno – se je le ta obrnil:

»O, prispel si, Dabadol Kalimero!«

Dabadol Kalimero, vajen težkih pogledov, je pomislil:

Saj sem vajen takih reči, česa bi se pa lahko bal? Sodeloval bom, morda jim uspe ugrabiti me in potem – adios, Hana.

Moderno se je kot pravi mafijski šef naslonil na platnen naslanjač, in ko je Escalina prinesla akapulski algasti čaj, je dejal:

»Veš, Dabadol … navdušuje me popolnost. Če je zaliv lep, potem naj bodo v njem tudi lepe jahte, jahte so sicer od bogatih. In če naj bodo jahte, potem naj imajo tudi lepa jadra. In prav nič ne pomaga, če v ta jadra ne gleda nekdo … kako bi rekel … slaven, poznan, me razumeš?«

»Ja.«

»Lepo, res lepo, da se razumeva. Ljudje imajo po navadi težave s komunikacijami. Toda brez skrbi, Dabadol, mi na naši agenciji rešimo vse. Nismo taki kot nekatere druge agencije, ki vse pomešajo. Smo agencija, ki ji v preteklosti pogosto ni bilo lepo, potem pa je odkrila svojo pot. In ta pot nas zdaj drži skupaj. K nam prihajajo ljudje z idejami. Povedo nam, kar jih muči, seveda ni zastonj, a za dober denar se uredi vse. Če so ljudje pred tistim sunkom … no, pomagaj mi ….«

»Prelomom.«

»Ja, prelomom trdili, da se z denarjem ne da kupiti vsega, se je po tistem vse spremenilo. Ja, kako pa naj bo človek srečen, če hodi po svetu brez prebite pare.«

Moderno je govoril tako, kot bi imel grlo sposojeno od kakega eminentnega šefa. A lasje so mu padali tako, kot bi se ne strinjali z možgani (hemisfêrama).

»Jaz sem človek konkretnih ciljev in želja. Pomagal ti bom, še lepše pa je, da bom pomagal še nekomu drugemu.«

Dabadol je vse bolj tonil v dvome. Če mu ta Moderno ne bo kmalu povedal, za kaj pravzaprav gre, ga bo prekinil.

»Veš, Dabadol, rad imam enkratno …« je spet začel. Dabadol ni mogel več.

»Potem pa jaz ne sedim na pravem mestu.«

»Oh …« se je zasmejal Moderno. »Pa še kako sediš … aja. Rad bi prešel na stvar kot pravite v ne-počitniškem svetu. Misliš, da se nisem pozanimal o tebi? Vse vem. Vem, da hodiš na Akademijo za poprelomne vede v Celeji in da za nalogo delaš Študijo povprečne španske – ne, andaluzijske punce. Imam prav?«

Dabadol je bil šokiran. Le od kod …

Moderno se je nasmehnil. »Imam veze. Živimo v svetu, kjer je vse povezano.«

Ga je izdal kakšen zlomkar ali kdo drug?

»No, poglej, nič ne bova ovinkarila. Tudi sam imam delo, a posvetil sem se ti zato … po pravici povem, da naredim vtis nate. Čez dvajset minut imam že drugega gosta.«

Moderno je pomignil Escalini, naj prinese »tisto« reč.

Dabadol se je bal, kaj tista reč je, a ko je videl, da se je Escalina vrnila s fasciklom, polnim dokumentov, je bil pomirjen.

»Hvala Escalina,« je dejal Moderno, Escalina pa je Dabadola pobožala po laseh. Imel je prav, morala je biti mafijska agencija. V nobeni pošteni agenciji te niso božali po laseh.

Moderno se je sklonil nad dokumente in iz njih potegnil nekaj zelo znanega. Potem se je zasmejal in pred Dabadola položil polo, na kateri je bilo vse izpolnjeno. Razen na enem mestu.

»Tamle bi podpisal, prosim.«

Dabadol se je zapičil v besedilo.

»Kaj pa je to?«

»Odstopna izjava.«

»PROSIM?«

»Zakon o počitnicah dovoljuje razne reči, ki se potrdijo z obojestranskim podpisom. No, ker pa je v tej zadevi še zakulisje, o katerem ne bi preveč razpredal, pa se tule vse reši z enim podpisom.«

»Aha … kaj se reši?«

»Podpišeš spodaj, pa ti nikdar več ne bo potrebno iti na počitnice – s Hano Zbreskvar .«

Dabadola je presekalo po hemisfêrah. Zabliskalo se mu je in še preden so ga preplavila čustva, je Moderno izgovoril novo besedo.

»Hana Zbreskvar je že podpisala danes natanko opoldan. Njen podpis že roma v Belleroso. Seveda imaš še vedno možnost, da podpis zavrneš … a v tem primeru se boš moral vrniti v hotel, saj poznaš pravila … če pa podpišeš … potem lahko greš študirat naprej.«

»Kje je pero?«

»Tukaj.«

Dabadol je vzel pero, kot bi prijel za svojo usodo in podpisal.

Skupinica je hotela vedeti vse, kar se je zgodilo. Bili so veseli, da je bil še živ, v podrobnosti pa ga niso spraševali.

»V počitnice so te prisilili? Kako odurno?«

»Zdaj moram nazaj v hotel, da poberem svoje reči.«

»A te je res ona prišla vprašat, če greš v Acapulco?«

»Ja, a raje bi študiral. Brez šole nisem nič.«

Dabadol se je vračal v čolnu z Mickom Jaggerjem.

»Si torej tu s punco?«

»Z N.J.O. preko agencije sem.«

» Full, great, dobro, od kod je, ta NJO?«

»Iz Celeje, kot jaz.«

»Pa zakaj nista par?«

»Ne bi rad vedel.«

»Jaz pa bi. Če mi zaupaš, čisto po moško. Saj veš, moški pogovori.«

»Mislim, da gre pri moških pogovorih za šport in avtomobile.«

»Eh, za ženske tudi.«

»Nisva za skupaj, s to punco.«

»Pa sta vseeno šla na počitnice?«

»Po zakonu mora vsakdo na počitnice. Tisočkrat sem ga prečesal, a ni variante, da bi se jim izognil.«

»In ta punca, s katero si tu, ti ni všeč?«

»Grozna je … v resnici do vprašanja, če mi je všeč ali ne, sploh še nisem prišel … že takoj me je odbila njena …«

»Kaj?«

»Ta N.J.O. je estradna zvezda.«

»O, zlomiando … ti si na počitnicah z estradno zvezdo?«

»Ona je z mano. Čisto zvezan sem bil, ko sem izvedel … bil sem že enkrat z njo na našem morju pa sem dal izbrisat iz spomina. Zdaj, po prelomu, ko so možganske hemisfêre zamenjale vloge, je to lahko. Pomisli … ona je zvezda, jaz pa nepoznan študent.«

»Veš, Dabadol, še vedno mi deluješ, kot da te vedno najdejo reči velikega pomena.«

»Misliš na Hano?«

»Hana ji je ime?«

»No, zdaj sem pa izdal … pa saj je vseeno.«

»Lepo ime. Na štiri črke. To pomeni, da je zelo udarno. Tvoje pa ima… D – a – b – a – SEDEM ČRK.«

»Mick?«

»Ja?«

»Da ne bi slučajno začel računati numerologije. Te vržem morskim psom.«

»V Acapulcu jih ni – H – a – n – a …«

Toda ubogi Mick Jagger ni mogel dokončati, saj se je Dabadaol nenadoma dvignil iz čolna in obstal.

»Nemogoče.«

»Dabadol … kaj je?«

»To je… nemogoče.«

»Kaj?«

»V tistem čolnu … je HANA.«

»Kje, kje … kje ... olala … kakšen klobuk!«

»Tiho bodi!«

»Kaj boš storil, Daba-dow?«

»Sledila ji bova do obale,« je dejal Dabadol in mirno sédel.

Eden čoln je sledil drugemu. Hana je nenadoma opazila Dabadolov čoln, ne pa tudi Dabadola, saj se je skril med deske.

»Daj no, če si moški, se ji boš pokazal.«

»Saj se ji bom, a šele, ko pridem do obale. Saj gre tudi ona tja.«

»Ne vem, kaj se ti mota po glavi, ampak tole bi označili kot neresno obnašanje.«

»Me ne zanima.«

»Hej, Dabadol, a je imel sestanek z onim Modernim kakšno zvezo s tvojo … HANO?«

»Popolnoma nobene. Šlo je za stare dolgove … nekega mojega znanca, Vringota.«

»A, tako … svet je zelo majhen, kajne … počitnice se z lahkoto najdejo tu in tam.«

»Mick Jagger, prosim, nehaj. Če se boš pogovarjal, bo še kdo mislil, da pogovarjaš s seboj.« Mick je takoj umolknil.

Iz čolna spredaj je izstopila oseba. Po hoji, po tem kako je nosila klobuk, po tem, kako sta se ji v ritmu zvezdnic boka ujemala s pihanjem vetra … STOP!!! Kaj pa je zdaj razmišljal? To je HANA in nihče drug!!!

Dabadol se je skobacal iz čolna, Mick je vstal, da se je čoln se je zazibal.

»Dabadol, k ženski ne smeš brez strategije. Na obrazu ti vidim, da te obvladujejo sile jeze. Pri nas, na otoku, se to nikdar ne konča dobro.«

»Kaj me briga, zvezdnica se iz mene norce brije.«

»Bi pa res rad videl te norce,« je dahnil Mick Jagger in za sabo potegnil čoln.

Dabadolu se je meglilo pred očmi. Vročina, ki je v daljavi valovala nebotičnike, je dobila še dodatno pomočnico.

Dabadol je videl vse megleno, sredi megle pa je natančno določena stopala HANA. Edino, kar ni bilo natančno določeno so bile Dabadolove besede. Niti sanjalo se mu ni, kaj natanko ji bo že rekel?

Bližal se ji je, Hana pa je bila videti kot poklapana ptica, ki se je prazna vrnila z ulova. Le kaj je počela na plaži? Uživala?

Dabadol se je poganjal po pesku, ki mu je zadrževal korak in … oseba pred njim se je obrnila.

Bila je HANA kot HANA.

»HANA ZBRESKVAR!«

»Hola, Dabadol!!! Povsod sem te iskala!«

»HANA, ti si mislila, da bom … mi nisi mogla prej povedati… tebi je že lahko, ko pa si zvezda … zvezdnicam je vse dovoljeno … oh, kako fino … malo bi se rada oddahnila od trušča … pa bi se mi prilegel en Dabadol Kalimero, ki bi šel z mano na počitnice … da bo zakon pokrit!«

HANA JE STALA V PESKU IN videti je bilo, da se vse bolj pogreza vanj. Čedalje manjša je bila.

»Dabadol …« je začela, a Dabadola je zelo raztogotilo, pa ni vedel točno kaj, zato ji je hitro zbil klobuk z glave. Hanin klobuk je poletel nad peskom in se raztreščil. Ne njem je bilo nekaj školjk in podobnih zadev.

»Moj … klobuk Pancho Villa …«

Dabadol je ni poslušal. Šel je do klobuka in ga začel teptati.

»Da boš vedela, nikdar več ne grem s tabo na počitnice, pa če končam geozlomijo ali ne. Šele dobro sem se zavil v študij, potem me je pa tale Acapulco čisto posekal.«

Zdaj se je vihar jeze spravil še nad Hano. Nekaj je zajecljala, stopila do klobuka na tleh, nakremžila obraz in dahnila. Opaziti je bilo, da se ji v grlu nabirajo solze.

»Dabadol, tele školjke so rasle tristo let … uničil si življenje …«

»To je tvoj problem, ko v vsaki stvari vidiš blišč … zvezdnica neumna.«

»Ti pa nimaš nobenega okusa … še selotejpa ne znaš izbrati ...«

»Ti pa ne znaš spati v mreži…«

»Pojdi se solit s svojimi mrežami, še sanja se ti ne, kakšno je življenje ene take … punce … kot sem jaz.«

»Saj lahko rečeš – ZVEZDA … da ni take zvezde kot sem jaz. To bi rada rekla, da si zvezda, da siješ, da se ti nič ne upre … da si sijajna še bolj kot morje in sonce skupaj …«

»Za tale klobuk mi boš odslužil … bil je … edini spominek, ki mi je bil kdaj všeč.«

»Gotovo ga boš doma podarila za dobrodelna namene, da boš v očeh ljudi še bolj sijala … saj vem, kako je … zvezdnicam ni težko kaj podariti, ker imajo … večji junak je tisti, ki kaj podari, pa nima … kot jaz nimam na pretek časa, da bi postopal z zvezdnicami, ki jim ni mar za eno samo bitje ...«

»Izgini,« je kriknila HANA, a se ji je krik izgubil v grlu. Potem se je o-solzila in odšla proti hotelu, saj se okoli njiju nabralo že kar nekaj ljudi. A nihče ju ni prav dobro razumel, ker celejski še ni bil na seznami uradnih počitniških jezikov.

»Hej, Dabadol, a ne boš šel za njo?«

»A si še tukaj Mick Jagger?«

»Ja. Tole je zelo zanimivo.«

»Poslušaj me Jagger. Kaj pa ti sploh počneš tu?«

»Raziskujem zvok iz globin.«

»Kaj? Kakšne zvoke? A nisi Darginist?«

»Rekel sem zvok, ne zvoke. Nisem Darginist. Imam svoje teorije o nastanku in privlačnosti bitij.«

»Ah, ja.«

»Zdaj pa moram iti. Sonar mi nagaja že kar nekaj časa.«

»Blagor tebi, Jagger, da ti nagaja samo sonar.«

Mick Jagger je odšel.

Izginila pa je tudi Hana. Izginila v senci hotela, Dabadol je zakorakal proti zahodnemu koncu mesta. Pojma ni imel, kam ga je neslo. Rad bi čim prej odšel iz tega akapulskega odra.

Dve uri je hodil po pesku, pa po skalah, sedel na eno izmed njih, premišljeval, klel, premišljeval, spet klel, klel, se jezil, razmišljal o zakonu, vrgel kamen v morje, se hotel potopiti tudi sam ...

Potem pa so valovi nenadoma nekaj naplavili. Naplavljeno je bilo nekoliko stran, morda kakšnih dvajset korakov naprej so valovi božali – truplo ženske? Je videl prav?

Hana je v hotelu že pritisnila na gumb panoramca. Dvigalo se je ustavilo kot kakšen ustrežljiv psiček in počakalo, da je vstopila.

Če bi bolje pogledala iz panoramaca, bi morda opazila Dabadola. A ga ni.

Prispela je do svojega apartmaja, se pravi, njunega in vstopila.

V avli na tleh jo je čakalo presenečenje. Hana je zmajala z glavo in brcnila v reč, ki je ležala na tleh. Previdno se je prebila do telefona in zavrtela tako dolgo številko, kot bi hotela izstopiti iz sveta počitnic.

»Halo, me lahko povežete z VRTAČNIKOM.«

»Kom?«

»Z gospodom VRTAČNIKOM.«

»Mislite, direktorjem NOGOMETNEGA KLUBA CELEIA?«

»Ne, z njegovim bratom, THEODORJEM VRTAČNIKOM.«

»V hišnem priporu je. Vaš klic se snema.«

»Naj se snema. Rada bi govorila z njim.«

»Halo, Hana?«

»Theodor! Si še vedno v priporu?«

»Moj brat Fini me pošilja vanj. Očitno sem zanj nadloga.«

»Saj vem, ti si edini pošteni moški v tem svetu …«

»Hana? Zakaj me kličeš? Veš, tole se vse snema. Sicer, meni ne morejo nič, skrbi me zate, Hana. Je vse v redu?«

»Theo, rada bi te nekaj vprašala. Nič posebnega ni, morda bo zvenelo čudno.«

»Zato sem tu, Hana – zate sem tu, Hana.«

»Theo – ko si že ravno omenil – zakaj se tako trudiš in mi pomagaš?«

»Saj veš, Hanči, da sem nekoč študiral geozlomijo in da me hudo boli, kadar reči niso prave … ne misli več na to, raje mi povej, kaj te skrbi.«

»Sanjala sem, da si prišel sem, v Acapulco, poleg tebe pa je kot senca hodil Fini Vrtačnik, tako mu je pisalo čez hrbet in v pesek polagal nekakšne kovinske plesalke. Samo radovedna sem bila, Theodor.«

»Si rekla plesalke, Hana?«

»Ja, kaj bi lahko pomenile?«

»Za sanje ti težko rečem, plesalke pa ima Fini na nogometni zelenici. Zalivajo mu travo.«

»Nimajo kakšnega posebnega pomena?«

»Ne bi rekel – je pa res, da sem se malce odmaknil od – bolj me zanimajo tuneli. Te obvladam.«

»Prav, hvala, Theo.«

»Sicer sem ti pa vedno na voljo, v priporu imam čas. Lahko me pokličeš štiriindvajset sedem.«

»Adijo,« je dahnila in se ulegla, ne da bi slutila, da …

… nekaj plava na vodni gladini

Iz njene sobe se ni dobro videlo 'truplo' ženske, s katero se je ukvarjal Dabadol. Nekaj mu je govorilo, da truplo ni pravo, a bilo je videti kot – da bi šlo za tekmovalko iz naj bikini tekmovanja – popisano tekmovalko – papirnato truplo!?

Dabadol si jo je upal celo prijeti in počasi potegniti iz vode – počasi, da se mu ne bi raztrgala – bila je res iz papirja, popisana po celem umetnem telesu.

Česa podobnega še ni videl – pa tudi ni se mogel spomniti, da bi kakšen geozlomist o tem kdajkoli govoril ali opisoval v kakšnem izmed svojih del. Vseeno pa je imel občutek, da gre za MALVERZACIONALNO TEGOBO.

To je bila po teoriji zloktorja Kilmija oblika samomorilskega dejanja, se pravi – zamenjava za tako dejanje – kadar se ženska nikakor ni mogla sprijazniti s – porazom. Je ta ženska izgubila na tekmovanju za naj bikini? Če je izgubila, potem je izgubila veliko.

Ob devetih zvečer je na mreži v hotelski sobi hotela Pura Concepcion ležala Hana in premlevala. Nenadoma je zazvonil telefon. Hana se je pognala kot strela.

»Halo?«

»Hector iz recepcije … gdč. ZBRESQUAR … a je prišel gospodič, ki vas spremlja, danes domov?«

»Ne … ni ga še.«

»No, samo povem … vse, ki prvič pridejo v Acapulco, še posebej če padejo na počitnice, jih vzdušje zanese. Pa zginejo.«

Hano je preplavil neznan občutek, ki bi se ga lahko otresla le s pomočjo jeze.

»Imel je nujne opravke, tako nujne, da bodo morale počakati celo počitnice. Kaj šele ena punca s hotelske sobe, a veste, señor Hector …«

»Prav, gospodična. Potem vam pa v sobo verjetno lahko pošljemo BASURO.«

»Basuro? Kaj pa je to?«

»Basura je posebne vrste darilo, ki ga po navadi pošljejo oboževalci dekletom, ki jih je ravnokar zapustil – tandem.«

»Basura?«

»Señorita Zbreskvar?«

»Ja?«

»Vam jo torej lahko prinesemo?«

»Če nimate drugega dela, pa dajte.«

Vrgla se je na mrežo, da je ta močno zanihala.

Ko bi le lahko izvedela, zakaj je bil Dabadol tako jezen nanjo. Ko bi le lahko. Pa ji sploh ni hotel zaupati. Iz izkušenj ji je bilo jasno, da zdaj preži nanjo, tako da je niti ni preveč skrbelo, da bi ga šla iskat.

Ob tem je potrkalo na vrata.

»Ah, ja, basura ,« si je mislila in šla odpret vrata.

»Señorita Hana, tole vam pošilja skrivni oboževalec.«

»Hvala, Hector.«

Hana je stala pred ogledalom v veliki kopalnici in zrla v svojo podobo. Ni si bila podobna. Bila je – jezna. Bila je tako jezna – na Dabadola.

Ko se je vrnila v sobo, je obstala pred basuro in brez posebnega razmisleka z jezo udarila vanjo, da je košarica kar poskočila in odneslo jo je na balkon. Hana pa:

»Ops, da ne bo padla na kakšnega gosta!«

Zapodila se je za košaro in se ustavila šele tik ob balkonski ograji. Če ne bi s seboj prinesla tudi nekoliko zaleta. Ker pa ga je, se je začela loviti in se komaj rešila. Z rokama je plosknila po kamniti ograji balkona.

»Kaj pa je to?« je dahnila. V daljavi je opazila nekaj čudnega – lahko bi trdila, da je bila barka, a delovalo je kot zvok. Nekaj časa ga je poslušala, potem pa se ji je zdelo, da ga ne sme več slišati – saj jo je vznemirjal. Pobrala se je noter. Počutila se je nadvse utrujeno.

Te zlomastične basure ji niso dale dihati. Spet so ji poslali eno.

Nekaj je zmotilo tudi Dabadolovo pozornost. Prihajalo je iz smeri – morje. Vstal je, stopil naprej in pred sabo ugledal prizor.

Tik pred obalo je bila zasidrana jahta nenavadne oblike. Z nje je do tal vodila rampa. Na njej je stal tisti tip! Moderno!

Od nekoga je – prejemal denar, se je zdelo.

»Mafijski posli,« je tiho dahnil Dabadol, a to ga ni motilo. Kar ga je motilo, je bilo to, da mu je ta Moderno dal podpisat potrdilo o opravljenih počitnicah, a se mu je zdelo, da je šlo za delo višjih sil in da za vsem tem stoji Hana.

Intuicija v njem mu je tiho, a nazorno šepetala, da je edino mesto, ki bi mu v teh trenutkih lahko nudilo zatočišče ravno tisto, ki ga je tudi najbolj jezilo. Leva stran kartona ob Hani v postelji.

Vzpenjal se je po panoramcu in razmišljal, kako bo načel debato.

Ti, Hana, mi nekaj razloži – najprej me povabiš na počitnice, potem pa za hrbtom podkupiš nekega Moderna, da mi da za podpisat potrdilo. Mi lahko to razložiš?

Vstopil je. V apartmaju je bilo vse tiho. Slišal se ni niti zamah ali dva, če bi se zgodil, viseče mreže. Ko je Dabadol – ne da bi posebej pazil na ropot – obstal pred spalnico – grobnico, je preprosto obstal.

Na svoji strani postelje je mirno spala Hana.

Dabadol je tvegal jezo seminarske naloge in se že hotel skloniti nad njo. A v tem hipu je Hanin obraz prečkala tako neoskrunjena svetloba, da se mu je ustavil trenutek – Hani so po licih tekle solze – bilo je videti, da joka v spanju. Dabadol je zmogel ves svoj napor, in preprečil svoji roki, da ni pobožala Haninega nebeškega obraza.

Ko je te moči zmanjkalo, je Dabadol ker preko Hanine strani stopil na svojo polovico in padel noter – noter v karkoli že in zaspal, preden bi lahko prebral eno samo črko na prežečem, a solidarnem kartonu.





FUNNYMAXOVE KOPALKE

Kot študenta geozlomije drugega letnika bi ga najbrž precej presenetilo, če bi mu kdo dejal, da obstajajo reči, ki jih na Geozlomiji v Celeji niso omenili in spadajo v repertoar skoraj čudežnega. Čeprav vajen posebnih situacij, si ne bi nikdar mislil, da imajo te čudne situacije sposobnost ponavljanja na najbolj obskuren način, sploh pa si ne bi nikdar mislil, da lahko nekatere osebe – punce, pridejo do sodobne tehnologije, ki je ne pozna nihče – in to samo dobrih dvajset centimetrov stran – od njega!!!

Kdo bi lahko sploh spal? No ja, ljudje tudi spijo, če so zelo utrujeni in tudi vstanejo sredi noči. Dabadol se je v postelji premetaval, kot bi se skregal s spanjem, in zdelo se mu je, da je edini tak. Zunaj je bilo slišati tiho šepetanje – ljudje so svoje pogovore prikrojili uri primerno. A nenadoma se je tem šepetom pridružilo šelestenje rjuh, ravno takih, s kakršnimi sta bila pokrita on in – Hana.

Spraševal se je, kaj ima tokrat Hana. V Pirankaran je prinesla nov Puharjev prenosnik, kaj pa tokrat? Gotovo je imela nekaj za bregom, da ga je šla vabit na počitnice v Acapulco – potem pa mu Moderno, ki ga sploh ne pozna, izroči še potrdilo o opravljenih počitnicah. Če mu je Hana tako naročila, bo večno jezen nanjo. Vse skupaj mu ni šlo skupaj. Nemir, ki ga je glodal, ga je pripravil so tega, da je še enkrat vstal in obkrožil posteljo, obstal pred Hano in – v sebi, v delu duše, ki ga ni hotel nikomur kazati, je priznaval, da pred njim leži otožna ženska, polna sočutja, ki ga ne bo nikdar razumel.

To sočutje je pregazilo dejstvo, da je imela Hana na sebi Funnymaxove kopalke. Dabadol tega sicer za nič na svetu ne bi hotel opaziti, a ker so se tako kot Funnymaxove živalce tudi te bleščale, z njih ni mogel sneti pogleda.

Osciliral je med dvema mislima – ali naj se spravi nazaj na svojo polovico postelje in do jutra čaka na spanec, ali pa naj vendarle pokrije Hano, ki je kazala zadnjico – ter od čustvenega napora zaspi v hipu? Bal se je, da bi zaspal tako, da bi padel na Hano. Kdo ve, kakšno moč so imele te Funnymaxove kopalke – še nikdar jih ni videl – imele pa naj bi posebne sposobnosti, da so prenašale lastnosti ljudi.

Bolj kot je razmišljal o tem, bolj se je nagibal k misli, da mu bo pomanjkanje spanca še kako prav prišlo.

V malce več kot deset tisoč kilometrov oddaljeni Celeji se je ob tem nekaj dogajalo.


22. Šakales in plesalke

Na hodniku, ki so ga krasile nagačene živali, je stalo dekle. Imela je trinajst let in bila radovedna, kar pokala je. Potrkala je na vrata.

»Naprej.«

Svojo mlado glavo je potisnila skozi podboj in naletela na presenečen obraz, a ne tako presenečen, da bi njegovemu lastniku iz rok zletela skodelica kave:

»Mimi Dvotunelnik!«

Mimi Dvotunelnik je pomislila – zdaj bo gotovo vprašal, zakaj se ne uči meeskende …

»Mimi, mislil sem, da se učiš meeskende.«

»Zlomkar Šakales, vi verjamete, da se jih še katera druga punca mojih let uči na pamet?«

»Dobra vaja za možgane je, Mimi – to, kar tvoj oče želi od tebe. Če poznaš imena vseh dni meeskendov, lahko predvidiš dogodke.«

»Saj, to tudi nameravam. Zato sem tudi prišla k vam, da vas nekaj vprašam.«

Zlomkar ŠAKALES se je potegnil nekoliko nazaj v stol.

Aha, si je mislila Mimi, se mi je zdelo, da mu dejanja ne gredo.

»No, kar povej. Če bom znal odgovoriti.«

»Bi se lahko vpisala na Geozlomijo?«

Zlomkar Šakales je postal nervozen.

»Misliš, na našo Geozlomijo?«

»Ja.«

»Zakaj pa si to prišla vprašat mene?«

»Koga pa naj bi?«

»Svojega ata.«

»Saj bi ga, a pred njim sem povsem brez orožja, če pa bi ga že vprašala tisto, kar me grize, pa ga tako ali tako ne bi zanimalo. Vem pa, da bi vas ne samo zanimalo, ampak tudi – grizlo.«

»Grizlo?«

»Ja.«

Mimi je na presenečenje zlomkarja, ki je bil strokovnjak za razno razne nenavadne reči, na mizo položila predmet, ki je dal od sebe zvok, ki je pričal, da je ta predmet iz kovine.

»Kaj je to?«

»To bi po moje morali vedeti vi, ker vem, da ste strokovnjak za obskurne zadeve.«

»Kaj si ravnokar rekla, Mimi?«

»Vem, da ste strokovnjak za obskurne zadeve.«

»In kaj ima potem tale reč tu z mano?«

»Pa veste, kaj je?«

Mimi je pogladila po srebrnem predmetu, da se je zasvetlikal, ker se je zaradi tega pač premaknil in ujel nekaj svetlobe z namizne svetilke z mize zlomkarja Šakalesa.

»Pa ti veš, Mimi, kaj ta reč je?«

»Seveda. Kovinska plesalka.«

»A, tako.«

»No, imam prav?«

»Morda. Pa si prepričana?«

»Popolnoma. Pa vi?«

»Povej mi, Mimi, ali misliš, da je ta reč kovinska plesalka kot predmet, ali kot nebesno znamenje?«

»Kot oboje!«

Zlomkar Šakales se je popravil na stolu in zavzel bolj učeno držo.

»Kje si pa sploh našla tole plesalko?«

»V trgovini.«

»Kupila si jo?«

»Ne. Našla.«

»Našla?«

»Ja. V kozarcu je bila.«

»Kozarcu?«

»Nekdo jo je pustil v njem.«

»Ni bila torej naprodaj?«

»Ali to kaj spremeni?«

»Spremeni glede česa?«

»Kar tako vprašam.«

»Še vedno je kovinska plesalka.«

»Pa nebesno znamenje tudi.«

»To je samo pojem, Mimi.«

»Potem ima pa ta pojem številčno ekipo.«

»Ekipo, Mimi, kakšno ekipo?«

»Ekipo na nogometnem stadionu.«

»Kakšnem stadionu, Mimi?«

»Na stadionu Finija Vrtačnika.«

»Bila si na stadionu FinijaVrtačnika?«

»Bila ne. Opazovala sem.«

»Opazovala si kaj?«

»Ples.«

»A, tako. In kdo je plesal?«

»Ste opazili, zlomkar Šakales, da imajo te plesalke na rokah luknjice, skozi katere teče curek – upam, da vode, ki zaliva zelenico?«

Zlomkar Šakales je vzel plesalko v roke in se po kakšnih dvajsetih sekundah strinjal z Mimi.

»Pa res. Nisem vedel.«

»No, zdaj vam bom pa povedala še nekaj, česar še posebej niste vedeli.«

»Kaj pa?«

»Čakala sem, da je hišnik stadiona vklopil zalivanje. Potem so se plesalke začele vrteti in zalivati zelenico. Bile so srhljivo usklajene, bilo je videti prav grozljivo. Gotovo ni naključje.«

»O kakšnem naključju govoriš, Mimi?«

»Kar je bilo čudno, je bilo to, da sta ob zelenici v tistem obstali dve osebi. Tako čudnega para še nisem videla.«

»Kako čudnega para, Mimi? O čem sploh govoriš?«

»O zalivanju zelenic Finija Vrtačnika. Tista dva, visoka blond punca in moški čudnega videza, sta opazovala ples, kot bi bila začarana. In veste, kaj je ob tem zanimivo?«

»Kaj?«

»Plesalke na zelenici so povsem enake, kot tale na mizi.«

»Je to pomembno?«

»Seveda. To je ključ do vsega.«

»Mimi, mar ne misliš, da nekoliko – kako bi rekel – da skušaš …«

»Zlomkar Šakales, doma sem sedla za algaplazmo in položila gor roke.«

»In?«

»Vtipkala sem – nadzorne kamere Finijevih zelenic in počakala. Veste, kaj se potem zgodi, če imaš prste na tipkovnici in malo počakaš?«

»Ne, tega pa res ne vem. Vedno hitro tipkam.«

»Alge v algaplazmi zaženejo majhno bitko med sabo. In zmagajo vedno tiste, ki začutijo skrb tistega, ki tipka.«

»Ja, in?«

»Vam ni jasno?«

»Jasno kaj?«

»Na algaplazmi so se pojavile nadzorne kamere vseh zelenic v lasti Finija Vrtačnika.«

»Ja in?«

»Lahko sem videla tista dva, ki sta stala pred zelenico in opazovala.«

»In?«

»Potem sem vtipkala še ime trgovine, kjer sem našla tole plesalko.«

»In?«

»Nadzorne kamere v trgovini so ujele isti dve osebi – blond žensko in moškega.«

»Mimi? Kaj mi hočeš povedati?«

»Da mislim, da sem dovolj dobra, da se lahko vpišem na Geozlomijo.«

»Oh, Mimi …«

»Zlomkar Šakales, vas lahko še nekaj vprašam – nekaj iz simbolike.«

»Če ne bom spet presenečen.«

» Zloktor Flores je napisal članek o pravokotnih simbolih. Ali veste, kaj pomeni simbol – pravokotnik, razdeljen na dva dela, na sredini je krog, na vsaki polovici pravokotnika sta še po dva manjša pravokotnika, ta večjih dveh od obeh manjših se dotikata dve polovici krogov.«

»Če mi narišeš, pa vseeno dvomim.«

Mimi ni bilo potrebno dvakrat reči. Skočila je k mizi in narisala, ob tem pa je zlomkar Šakales zvijal obrvi.

»Kaj je to, Mimi?«

»A veste, kaj je?«

»Niti sanja se mi ne. Kje si to našla?«

»Bilo je v knjig, ki sem vam jo omenila.«

»Ima tudi naslov?«

»Seveda, kako sem neumna – Simboli govorijo preko zelene .«

»Ne poznam te knjige.«

»Morda zato ne, ker je do sedaj izšla samo v Mehiki.«

»In ti jo imaš – ah, jasno, tvoj ati.«

»Ni mi on povedal zanjo. Naročila sem jo preko agencije.«

»Žal mi je, ne vem, kaj pomeni.«

»Jaz vem. Samo, to, kar ta simbol je, je zelo čudno. Zato sem prišla po mnenje.«

»Nimam ga. Pravokotniki ne morejo povedati …«

»O, pa vam bom jaz povedala. Vidite ta večji od obeh manjših pravokotnikov, ki se ga dotika polkrog, veste, kaj predstavlja?«

»Naj uganem. Nebesno znamenje Lune?«

»Zlomkar Šakales, sem mislila, da boste kot moški tole zlahka uganili.«

»Izgubljen sem, Mimi. Mi boš razodela veliko skrivnost kar ti, ker se mi že malo mudi na izpit?«

»Oh, seveda. No, tale črta, ki jo sestavljata pravokotnik in polkrog – nosi ime – gotovo ste že kdaj slišali – kazenski prostor.«

»Misliš, kot pri nogometu?«

»Ja, kot pri nogometu.«

»Fino.«

»Bi lahko še …«

»Mimi, izpit imam.«

»Oh, saj res, Potem bi vam pa kar po poti do predavalnice zaupala, kaj sem odkrila na alganetu.«

Mimi je bila neusmiljena in je zlomkarja Šakalesa pospremila do predavalnice. Ob tem je ravno tako neutrudno mahala z rokama:

»Ko sem torej prebirala pisma oboževalcev Hani, sem zaznala, da so moji prsti postali nekoliko bolj modri kot sicer, kadar ne tipkam in samo držim tipkovnico.«

»To je zaradi pomanjkanja kisika, Mimi.«

»Ne, prav čutila sem, da se vse barva v modro. Saj veste, modra bolečina.«


23. Celeia, agencija Bellerosa

Vrata v šefovo pisarno so se odprla.

»Šef?«

»Ja, Agnes?«

»Prejela sem noto iz inšpekcijskega modema.«

»Kaj pa jočejo … hočejo?«

»Gre za zlomkarja Trubarja.«

»Tistega, ki smo mu lani pokrili počitnice …«

»V Španglijo, ja tistega. Saj, če mu jih ne bi tudi letos, bi do tega ne prišlo. Vam povem, kaj pišejo?«

»Ja, seveda, čakam.«

»Pravijo, da jih zanima, zakaj smo mu lansko leto krili tandem, in kdo je ta Emma Watson?«

»Čakaj malo, Agnes. Ali ni … to tista igralka …«

»Zlomkar Trubar je lani odšel na počitnice z moškim. Plačal pa jih je sam.«

»In mi smo mu vseeno izdali potrdilo. Zakaj ga je potreboval?«

»Za svojo ženo.«

»In kaj hočejo oni?«

»Pravzaprav hočejo vedeti, kdo je Emma Watson in kam je odšel zlomkar Trubar na počitnice letos.«

»Ne zanima pa jih, kdo jih plača?«

»Ne.«

»Agnes?«

»Ja?«

»Kdo pa jih plača letos?«

»On sam.«

»In spet želi, da mu jih zakonsko pokrijemo?«

»Ja. Kaj naj storim?«

»S kom pa ima namen iti letos?«

»Pojma nimam. Pravi, da bo na počitnicah našel par.«

»Gre spet s kakšnim moškim uganjat norčije?«

»Ne vem, morda. Šef, en zanimiv podatek sem odkrila.«

»Izstreli.«

»Precej zlomkarjev gre letos na počitnice v Acapulco.«

»Acapulco. Počakaj malo, Agnes. Kaj nisi rekla da …«

»O Hani ZBRESKVAR in Dabadolu KALIMERU razmišljate, kajne?«

»Vi ne? Kako sta se spet znašla skupaj?«

»Hana je predlagala, da potujeta preko Bellerose na stroške STARRIVE.«

»Te je to presenetilo?«

»Dabadol je sicer v redu fant, ni pa on tisto, kar si Hana želi. Prepletajo me dvomi. Dabadol je plah, videti je suh, Hana pa si vendarle zasluži, da se v teh letih pozabava s fanti.«

Šef je vstal, vse bolj ga je zanimalo, kaj skriva Agnes.

»Kaj imate v mislih, Agica?«

»Se vam ne zdi čudno?«

»Kaj, če se mi ne zdi čudno?«

»Da je toliko počitnic v Acapulcu!«

»Ne, saj je vrhunska počitniška točka. Če veš, česar sam ne vem, izstreli.«

»Samo razmišljala sem.«

»O čem?«

»O marsičem, šef.«

»Na primer?«

»Hana ZBRESKVAR ni imela nič proti, ko je šla lani z Dabadolom na počitnice Pirankaran. Letos ga je celo sama povabila. Tukaj nekaj ne gre skupaj.«

»Agica, počitnice so zakonska obveza … to je kot … če igraš šah z Lady Gaga, vseeno ti je, kdo sedi na drugi strani, samo da je zanimivo.«

»Aha, naslednje: se morata Dabadol KALIMERO in Hana Z. javljati VSAK TRETJI DAN? Mislim, ker sta več kot sedem tisoč kilometrov daleč? In ker sta šla s svojo agencijo?«

»Če jima mi zakonsko krijemo, potem res lahko pokličeta vsak tretji dan.«

»Prav. Še ena stvar, šef.«

»Ja?«

»Dobila sem sporočilo po faksu. Od nekega Moderna je. Sprašuje, če mu lahko potrdimo prejem klavirja, ki ga bo hranil na svoji jahti za čas počitnic.«

»Kakšnega klavirja, Agica?«

»Ko bi le vedela.«

»In od kod je prišlo sporočilo?«

»Iz Acapulca.«


… jutro

Las campanas estan sonando, dim dam dom – je prepevala Lady Gaga.

Dabadol je odprl oči.

Je bilo to mogoče, in ali tega res ni opazil, a v karton je nekdo izrezal kvadrat in gor nalepil malo večji kvadrat – da so nastala vrata. Za tečaje je bil uporabil selotejp.

In vrata so se dala tudi odpreti.

Zvonik, ki je oznanjal jutro – bil je na koščke podoben pirankaranskemu zvoniku (ki je bil samo eden), pel pa je prirejeno zvonjenje pesmi – Americano. Nihče ga ni jemal resno. Razen Dabadola.

Hano so Funnymaxove kopalke očitno precej uspavale, pa je zvesto uprizarja neke vrste svojo himno smrčanja. Tako ljubko je vlekla tisto žago iz nosa, da bi se celo Lady Gaga zamislila in vprašala, če ni morebiti zašla s smeri. A Dabadola campanas v naslednjem trenutku niso več zanimali. Svojo pozornost je preusmeril v – vratca. Nekaj časa jih je opazoval, še vedno ležeč, potem pa ga je prešinilo. Hana ga ne bo mogla slišati. Radovednost ga je tudi preveč pekla – tisto, kar je bilo nalepljeno na nasprotni strani vrat iz kartona, se je očitno odlepilo in se pokazalo na Dabadolovi strani – bil je izrez iz časopisa:

skrivnost jame Verchugia – v bližini Acapulca že dolgo let buri duhove jama Verchugia, ki je po karakterju podvodna jama – geozlomisti v njej odkrili sledove PPD alg. Možnost, da v jami doživite PPD izkušnjo, je dvakrat večja kot, če ste po morskem horoskopu školjčni trombon ali celo morski prašiček (prej vodnar)…

Dabadol ni želel več brati. Po horoskopu je bil morski prašiček in kar je pisalo, ga je precej pretreslo. Res ni potreboval še enega PPD-ja, sploh ne tu, v Acapulcu.

Nenadoma se je kartonasto okno odprlo in ven – z druge strani – je pokukala glava – Hanina glava.

»Poglej to, Dabadol se je vrnil.«

»Nekaj mi boš morala razložiti, Zbreskvarjeva!«

»Na primer, kako to, da te včeraj ni bilo – nazaj, Kalimero?«

»Ne. Od kod ti Funnymaxove kopalke?«

Hana je nenadoma zaprla »okno«

Dabadol: sem si mislil, da nima odgovora na to. Spet je korak pred geozlomisti, potem pa naj bi bil jaz zanimiv zanjo – klasična pompozna igralka.

Hana: kaj naj mu rečem? Če bom tiho, bo spet kam izginil, če pa ne, potem – naj mu zaupam svoje težave? Če mu jih, bom razdrla svoj – upam, da tale Dvotunelnikov algamarchito deluje.

Dabadol se je počutil čudno, kot bi ga … dvojno, če je posplošil. Kot dvojni triski, ki ni bil triski.

»Dabadol?«

»A?«

»A greš ti najprej v kopalnico?«

»Lahko greš ti.«

»Ne, jaz imam opravke v kuhinji.«

»Prav.«

Ko je Hana iz kopalnice zaslišala teči vodo, je odhitela v kuhinjo – z določenimi nameni.

Na školjki za časopise je bilo nekaj novih izdaj – Noticias georompísticas (geozlomalne novice) – ki so pritegnile Hanin pogled. Kot bi se počutila kriva, da jih je našla, je sklenila radovednost popasti kar na majhni mizici v kuhinji. Ogrnila si je nočno haljo in sedla na stol.

Predse je postavila časopis z zanimivim člankom – zloktor Flores – zakaj nekateri moški določene ženske lepotice ne morejo videti kot privlačne ženske, temveč v njih obstanejo, se ujamejo, ne morejo več zbežati …

Pisalo je seveda v španščini – ob tem pa se je zloktor Flores pojavil še na televiziji – kar je bilo seveda precej bolj slikovito (nekako takole se je slišalo):

Los hombres tienen un parte de su existencia capturada en la alma de querida mujer, y por lo tanto no pueden ni enamorarse en ella, ni escapar de ella …

Hana je poslušala z vso pozornostjo in v takih primerih pač ni slišala – odklepanje kopalniških vrat.

Zložila je časopis, hotela prestaviti kanal, ob tem pa se je zgodilo še precej reči – prestavila je na drug – prav tako znanstveni kanal – Georompaña (Geozlomkica), ki pa je pokazal njeno fotografijo (Hano je zajel kratek šok), na kateri se smehlja – očitno so jo geozlomisti uporabili za prikaz naslednje teorije – govoril je nek zloktor – una cadena de emociones como este, hace los tuneles exsistiendo en todos los tiempos (veriga, kot je ta, ustvari tunele v vseh časih) …

»Hana, kaj počneš?«

Hani se dejanja niso mogla uskladiti s hitrostjo odvijanja dogodkov na mini prostoru: ko je vstala in naredila korak, se ji je halja zataknila za stol in … zdrknila z nje. Pred njo, za njo, karkorli, pa Dabadol. V samih – okoli ekvatorja je imel ogrnjene – njene kopalke.

Trenutek je obstal v zraku, govoril je samo – zloktor Dvotunelnik! In mehiška Telemistica je dogajanje prevajala:

Torej, nekateri fantje se pred določenimi puncami ne morejo povsem vključiti – pomeni, da okoli sebe zgradijo oklep, kot pri želvah, le da je tak oklep čustvene narave. Če bi ga kdo predrl, bi se sprostila velikanska količina algaplazmične koncentracije spiroklastičnih delcev. A to je malo verjetno. Prizadene samo osebe, nagnjene k PPD–jem.

Hana je presekala tišino.

»So ti moje kopalke prav? Delaš eksperiment?«

Dabadol se še premakniti ni mogel. Hana je z zadnjimi atomi mirila nasmeh. Če bi ga malce sprovocirala, bi mu morda kopalke padle …

»Ti si že večkrat doživel … tisto, kajne? In to z žensko, kajne?«

Dabadol: kaj se ji zdaj meša? Kaj naj ji rečem? Hotel sem it v kuhinjo zaradi posebnih razlogov, ker … no, Dabadol, ker …

Hana: vidim, da je v zadregi. Bom posplošila.

»Veš, fantje, ki si oblečejo ženske kose oblačil, so v resnici …«

Dabadol je čutil, kako ga napada rdečica. Nekaj je moral …

»Pritegnil me je prispevek, pa nisem imel kaj za obleči – kasneje sem opazil, da so kopalke – ženske.«

Hana si je pred usta postavila kozarec, da so se ji ta popačila.

»Oh, saj nisem imela nobenega komentarja. Acapulco je svoboden kraj, počitnice so zato, da se uživa … ti pa živiš v balončku – vse zlokej, vse muy padre (kul).«

Toda, dejanja so spet prekoračila sistem in znanja.

Dabadol je še kar stal tam, Hana pa je še vedno mirila smeh. Toda, potem je prišlo nekaj nenapovedanega. Bila je Dabadolova roka, povsem modra – in v tem trenutku je – nagonsko ali ne – poletela proti Hani. Seveda je Dabadol roki sledil (saj je bila njegova), in ubogal, kaj bo roka počela. Hana je v popolnem miru in užitku trenutka čakala, kaj bo.

Dabadolova roka je Hano na rahlo prijela nad bok, potem pa se ji je pridružila še druga roka. Dabadol je bil v obraz rdeč kot škornji Bejbe Blondal, a čutil je, da ga roki sami vodita.

Hano je rahel sunek potisnil nazaj, da je s hrbtom rahlo pristala na hladilniku. Bila sta si iz oči v oči. Vmes pa ni bilo niti za eno suho muho.

Dabadol: to je moj konec. Celo življenje bom sanjal tale dogodek. Najbolje, da me pokopljejo kar v ta hladilnik, bom vsaj dočakal zamrzenajsto stoletje hladen kot led.

Hana: to je moja priložnost. Morda mu je zdaj vendarle počila opna in bo končno lahko predal malo tiste potlačene osebne note, da se bo prijela mojega algamarchita. To bodo še posebne počitnice.

Hana je – Hana je – Hana je Dabadola prijela za zapestji in ga rahlo, da bi se stopili angeli v vhodu v mesto Acapulco – poljubila na usta – kratko, da voditelj Telemistice vmes niti zraka ni mogel zajeti, pa je govoril hitro španščino.

Cmok.

Odtrgala sta se. Hana se je še vedno smejala – krotila je to reč. Dabadol pa – je potreboval kozarec vode. Sunkovito je stopil do korita in si nalil zvrhan kozarec hladne vode iz javnega vodovoda.

Potem pa se je ustavil. Kozarec je pridržal pred očmi in dejal, tako, po geozlomalno znanstveno:

»O, ti zlomkastega zlomka, a so bile v temle kozarcu algaplazemske želve?«

Hana se je približala: »Je to vzorec?«

»Kot kaže. A kaj vidiš?«

»Zverižen je.«

»Ni zverižen, pač pa je to Skalna stena.«

Oba sta se spogledala.

Nekdo je namreč trkal na vrata. Da ni bila spet basura?


… Bejba, Fini in tunel v parku

Ob devetih zjutraj se je na nogometnem igrišču v Celeji – v lasti Finija Vrtačnika – natančneje, pred golom znašel napadalec (s kosilnico je napadal travo), Joža Buhtel. Njegova kosilnica je bila sicer last Nogometnega kluba Celeia, vseeno pa je Joža z njo ravnal kot z žensko v mini krilu. Vsakih pet minut ji je pogledal pod plastični pokrov.

Morda je lovil njeno senco, saj je postajalo vse bolj vroče. Tik pred golom se je Joža odločil, da bo šel senco raje lovit s pivom.

V hladilniku pri rezervni klopi je bilo šest steklenic. Joža se je odmajal do njih, odprl škatlo, potegnil ven pivo in se vrnil h kosilnici. V pitju v senci ni našel dovolj motiva. Steklenico je nagnil in se zazrl soncu v disk. Potem je pokleknil, položil steklenico k svoji kosilnici v minikrilu, ob tem pa se mu je zdelo, da je nekaj slišal.

Da bi ga ob tej uri klical šef, Fini VRTAČNIK, bi bilo zelo … zgodaj.

A vseeno, glas je bil njegov – šefov.

Joža Buhtel se je vzravnal kot pravi lovski pes, ki gre na dopust, in napel domišljijo. A čudno, kot bi glas prihajal iz … kosilnice.

Počepnil je, pogladil Hanko (tako ji je dal ime – hkrati ime firme), in …

»Bejba, to je ziher?«

»Ne vem, Pero naj ti pove.«

»Ja, Fini, to je zrihtala Bejba.

»Pa je to res ali vidva mene vlečeta?«

»No, Bejbina sestra se je baje vpisala na Meet'a morfozo.«

»Je res, Bejba?«

»Ja, kaj … se pač je. Ne me zdaj zarad' tega gledat' v balkon.«

»Nič ti ni podobna, je hotel reči Fini, ne Fini?«

»Ja, res ti ni. Zakaj ne, Bejba?«

»A zdaj bosta šla pa na mojo sestro! Ni mi pač. Ne vem, pride tako, da si tud' sestre niso preveč podobne.«

»Fini je mislil na linijo, možgane imata enake.«

»Pero, meni se zdi, da ima Bejba dve evropski polovici, sister pa obe latino, čustveni.«

»Česa ne povesta, mačota. Če mi bosta začela s to znanstveno navlako, vaju ne bom več poslušala. Kaj zdaj sploh stojimo t'le? Pod kiklo mi vleče.«

»Okej, Bejba. Sem noter ga moram spravit, al' kaj?«

»Ja.«

»In kakšen je plan?«

»Fini, to bova midva zrihtala. Ti glej, da boš usposobil onega Mozarta. Zna špilat?«

»No ja …«

»Okej, glej. Ko bo urejeno, bo Hana Z. prosta. Veš, kaj bo to pomenilo, Fini?«

»Ja, kaj?«

»Prost tunel. En tunel bo čist prost.«

»Ja, dobro, saj vama verjamem, da vesta, za kaj gre, ampak, če ne bo uspelo … jaz sem v tole vložil kar precej, pa še spraševali me bodo, kaj za vraga počno pod stadionom tuneli.«

»No, to ti je pa res težko izmislit' si. Za varnost nogometašev, a ne? Da lahko zbežijo pred ponorelimi navijači.«

»Ja, okej, to se sicer rešuje na druge načine, ampak … teh petsto tisoč euralov bom že požrl, če bomo res dobili Hano.«

»Pazi, Fini. Ne samo HANO, pač pa vse, s čimer je bila rojena.«

»Po mojem še sam ne veš, kaj vse to je, Pero?«

»Ti bom pa jaz povedala, Fini. Hana je bila rojena z redko sposobnostjo ne zavedati se svoje slave. Sploh ne ve, kaj ima. Lahko bi obračala svet, moške, denar, vse. Ampak, ne ve.«

V tem detajlu pa tiči še nekaj, o čemer pa mi niti lastna sestra ni upala preveč razlagati.«

»Kaj?«

»Dabadol Kalimero.«

»Dabadol … čakajta. Tega fanta sem pa spoznal.«

»Ja, česa ne poveš.«

»Prisežem, Pero. Pred dnevi je bil tule … pil je vodo iz plesalk, pa fantje so bili okoli njega … kaj bosta naredila z njim?«

»Nič. Vse se bo rešilo samo od sebe, preko tehle reči.«

»Okej, lepo se sliši. Če bosta zavozila, se poslovita od letne karte … ti Pero za kukanje navijačic skozi ključavnico, ti Bejba pa za … saj veš …«

»Ja, okej. Gremo lahko zdaj ven, ker mi vleče pod …«

Joža Buhtel se je zravnal. Pomislil je, da se mu blede, da je to od piva. Toda … Dabadol Kalimero je bil vendar res tu.

Sonce se je še malo dvignilo in ustrezno temu so na dan prišli novi prebivalci Celeje. Tisti, ki jih še niso omamile počitnice in ena takih je bila …


… Mimi, ki išče ključ

Na Akademijo za Geozlomijo je hitelo dekle. Dobesedno, preskakovala je korake. Že je stala pred vhodom, se povzpela po stopnicah in … obstala pred vrati, na katerih se je bleščal napis –

Zl. Gasperus Dvotunelnikus

Mimi je močno potrkala.

Nič. Pokljukala je. Tudi nič.

Kaj, saj sta bila vendar zmenjena!

K sreči je bil na koncu hodnika nekdo … nek … aha … asistent.

»Hej, a te lahko nekaj vprašam?«

Mladenič je izvil iz zamišljene drže, ki jo je ravno posvečal zanimivemu modelu hobotnice in dahnil, »Ja, kaj?«

»Mogoče veš, kam bi lahko šel Dvotunelnik?«

Fant se je odlepil od stekla in … se počil po čelu.

»O, bukva!, naročil mi je, naj pokličem njegovo hčerko … dvakrat sem jo klical, pa je imela obakrat zasedeno … Gasperus me bo ubil.«

Mimi je preverila svoj mobitel. Imela je dva neodgovorjena klica.

»Kaj pa ti je naročil?«

»Čakaj … zakaj pa naj bi tebi …«

»Jaz sem Mimi Dvotunelnik! Povej mi, kje je!«

»Aja … mislil sem, da ima Gašper že starejšo hči.«

»Nisem te tega vprašala,« je bila Mimi vidno razjarjena, nevidno pa še bolj. »Kje je?«

»Odšel je. Rekel je, da je nujno.«

»Ja, nujno, ampak – KAM?«

»Em … v ACAPULCO.«

»ACAPULCO?« Mimi je spreletel srh. »Je povedal zakaj?«

»Nekaj, da se je zgodilo, nekakšna nesreča.«

»V Acapulcu? Kakšna nesreča?«

»Ne vem …«

»Čakaj. Saj si njegov asistent, ali ne? Povej, kar veš!«

»Res, ni razlagal. Komaj, da je kaj rekel. Kar odšel je, s kolegom.«

»S katerim?«

»Ni povedal.«

Dan se je prevesil v popoldne. Mimi je odšla v park in začela razglabljati o raznih rečeh, ki so vse po vrsti presegale znanje trinajst-plus-minus-ena-letnic, ki še niso zrele za …

… Belleroso nekaj preganja, nekaj tam spodaj

Še bolj zanimivo pa je bilo v Bellerosi. Agnes Lupina sploh še ni popila jutranje kave. Po domače povedano – bila je gneča.

»Naprej.«

»Dober dan.«

»Ste naročeni?«

»Ne, prišel sem, če imate kakšen prost termin.«

»V Pirankaranu sta še dve postelji.«

»Imate kakšno punco?«

»Lahko vam jo dam zračunat.«

»Bo dolgo trajalo?«

»Dokler ne sprocesira. Sedite.«

Agnes si je vsakega novega, ki ga še ni videla, podrobno ogledala. Računalnik je preračunal fantove podatke, ki pa Agnes seveda niso bili dostopni. Nato je izvlekel še punco.

»Beti Škapar. Spodaj si jo lahko pogledate na algaplazmi in potem preko algamaila na Belleroso javite, če vam je všeč.«

»Pa če mi ni?«

»Potem pošljete nov algmail, da vam damo zračunat drugo. Ker je šele junij, se vam ne mudi. Počitnice morate opraviti do sredine oktobra.«

»Hvala.«

Fant je odšel, Agnes je smuknila v sobo z ročaji. Vzela je enega v roke, a kava v skodelici, ki se ga je držala, je bila … ni bila prava zanjo.

»Danes me vse tišči,« je bruhnila Agnes. Potem pa se je spomnila, kako bi si razvedrila dušo in telo. Ni bila slaba zamisel.

Po licih Vinta Ostrigarja so tekle čudne sence. Mimi Dvotunelnik jih je še vedno opazovala. Nenadoma je ena senca močno pospešila, Vint se je premaknil. Mimi je poskočila. Vint je zlezel še kakšnih deset centimetrov proti zemlji, potem pa se umiril. Čeprav je bilo znano, da ni nikdar rad govoril, je bil njegov kovinski kip dober prevajalec:

»Saj ne veš, Pero, kaj vse se dogaja na Meet'a morfozi.«

»Pa kaj je ta Meet'a morfoza?«

»Okej, če ti povem skozi kopalke. Če bi imela na sebi MEETAMORFASTIČNE KOPALKE, bi se fantje na veliki poslovni sceni nikdar ne umirili.«

»In HANA si ni pustila narisati kopalk na kožo?«

»No, vidiš. Pero. To pa je tisto …. Punca enostavno ne ve, da je v bistvu sestavljena iz treh delov. Duše, telesa in slave.«

»In kako je to videti v prevodu, recimo, skozi tebe?«

»Jaz sem telo, kopalke in BB.«

»Okej, BB. Kje za vraga sva?«

»Mislim, da sva še vedno pod stadionom, pod zastavico za izvajanje kotov.«

»Ne bi rekel, Bejba.«

»Kaj?«

»Mislim, da stojiva pod kipom. Tile tuneli ne delujejo prav!«

»In kaj bova zdaj?«

»Pešačila bova nazaj na stadion.«

»Podkurila bom temu Finiju. Kako sem lahko nasedla, da se lahko potuje preko podzemnih tunelov!«


24. organiziran ogled Papagajskega parka in Dabadolov dvom

V sobi petnajstega nadstropja hotel Pura Concepcion v Acapulcu – država »V luninem popku«, sta se dve osebi, ki sta bili na počitnicah, spraševali, kaj se dogaja:

»Si ti koga naročila?«

»Kdo jaz?«

»Jaz nisem ničesar naročal.«

»Tudi jaz ne,« je dahnila Hana. Zvenela je prepričljivo.

»Kaj pa je potem?«

»Ne vem. Morda …«

»Soba 333 … siesta je uzakonjena, če zdaj niste v postelji kršite 228-ti člen države Guerrero,« se je slišalo iz hodnika.

»Ja?«

»Lahko odprete?«

»Kdo pa je?«

»Agencija Ola de Esquina .«

»Kaj pa je?«

»Nekaj vam moram prebrati.«

Hana in Dabadol sta zaokrožila kartonasto steno in se srečala ob robu postelje (nekako sta skrajšala karton).

»Res, nisi nikogar naročila?«

»Kje pa. Koga le,« je dahnila Hana in tudi njej je bilo tole čudno.

»Potem pa greva … odpret?«

»Ne vem. Po zakonu morava javiti samo in edino Bellerosi, in nikomur drugemu, da sva tu. Saj si slišal, da je rekel, da je iz agencije … halo, iz katere agencije ste rekli, da ste?«

»Ola de Esquina.«

»Midva sva iz Bellerose in sredi dopoldanske sieste ne moreva presedlati na drugo agencijo.«

»Ja, že v redu. Mi nismo agencija za počitnice. Če počitnikujete v Acapulcu, državi Guerrero, potem ste podvrženi svetovnemu Zakonu o udeleževanju tekmovanj.«

Hana in Dabadol sta nekoliko obstala.

»Kaj za zlomka … kaj ste rekli?«

»¿Oye, pueden abrir la puerta? (Kaj lahko odprete?)«

Hana je pogledala Dabadol, Dabadol je pogledal Hano.

»Kaj bova?«

»Zabarikadirala se bova,« je dejala Hana.

V istem trenutku pa sta zaslišal vrtanje ključa – vrata so se odprla.

»Buenos dias… kako smo?«

Pred nima je stal moški v kravati, zlikan do ne-za-zvesti, v rokah pa je držal kovček.

»Vama lahko predstavim pravila igre?«

»Kaj?«

»Vsak par, ki letuje v Acapulcu, je po Zakonu o udeleževanju tekmovanj, dolžan … ahm… tako pravi 5. člen, udeleževati se tekmovanj.«

Tole je bila pa huda.

Oba, Hana in Dabadol sta imela svojo verzijo odgovora. Hanin je šel nekako takole: če bo Dabadol nastopal, potem bom tudi jaz, morda mi bo zaupal malo več o sebi … saj se morava malo spoznavati …

Dabadolov pa: če jo bom moral na tekmi poljubiti, potem se grem zdaj vreč s Quebrade na golo skalo.

Toda, ne da bi mignil ga je okoli vratu zadela težka agentova roka, ki ga je hkrati že potegnila v kot, stran od Hane.

»Ejga, poba, če bi bil jaz s takole deklino na morju, na samo, da bi jo odnesel na tekmovanje, še direktorja in njegovega pomočnika – to sem jaz – bi na vsak način podkupil, samo da zmagata. Biti naj par v Acapulcu 2038 – to je spomin za celo življenje in še več.«

Dabadol je namrščil obrvi.

»Kaj?«

Agent je stopil še k Hani, toda nje ni upal obložiti s svojo roko, je pa dejal: » señorita, nagrada za zmago je – še ene počitnice v Acapulcu, sicer krajše – en teden, a to pomeni – še enkrat na počitnice. Vzpodbudite vašega macha, postaven sicer ni … hehe … če pa ne bi šlo … moja telefonska je … 4444444444 everthing for four (štiri). Rio Ave je moje ime.«

Hana je obstala z jezikom sredi ust. Potem pa je dejala.

»Dabadol! Mi boš pomagal zbrati – obleko?«

Petnajsti minut kasneje sta bila oba oblečena in pripravljena. Če bi kršila 5. člen Zakona o UDETEK-u, bi ju sicer ne čakala kazen, bi pa o njiju začel krožiti tako slab glas, da bi še alge modričarke postale živo reče. To bi bilo pa vendarle preveč.

Dabadol je že ob misli, da bi ga v Celeji označili kot nervozneža, ko bi moral poljubiti Hano, kar okamenel – to bi gotovo privedlo do tega, da bi se potem o njem govorilo, da je mislil samo na to, da bi jo strastno poljubil – in tako je narobe vtaknil nogavico in oblekel nogo od lesenega stola, ki je bila mimogrede oblikovana v človeško stopalo.

Hana je bila pripravljena.

»Si že, Dabadol?«

»Ja.«

Agent je čakal.

»No, vamos, če sta pripravljena. Potem pa kar za mano, pari že čakajo.«

»A kdaj pa je tekmovanje?«

»Naslednji teden. Danes imamo samo ogled.«

Panoramec jih je odnesel v pritličje, kjer je čakala limuzina. Hana in Dabadol sta se vkrcala.

Oba sta bila prepričana, da se bodo zapeljali do Quebrade, a ju je Rio AVE presenetil:

»Najprej gremo do Papagajskega parka, kjer čakajo pari, potem pa bomo videli, kako se bo odvilo.«

»Odvilo? Kaj nimate načrta?«

Sicer je bilo tole obema precej nenavadno – a sredi Acapulca ju menda ne bo kdo ugrabil?!

Prispeli so do Papagajskega parka, kjer so pod palmami že čakali pari kot bi – čakali samo še na njiju.

Rio Ave ju je spustil iz limuzine in pokazal, kam naj se postavita.

Dabadol je sicer pričakoval, da se bo Hana hotela priviti tesno k njemu, a očitno je še ni dovolj poznal. Bila je precej suverena, dokaz pa je prišel, ko je k njej pristopil visok in mišičast mlad moški in se napihnil, da so se palme v okolici zvile:

»Hola, lepotička moja. Če je tole tvoj fant, potem ti povem, da bi bil z mojo Beatriz veliko bolj za skupaj.«

»Kaj mi hočeš povedati, macho?«

»O, nisem prestavil v višjo. Galeb Trenko.«

»Hana Zbreskvar.«

»Ti – ti – ti si Hana Zbreskvar?«

Mišična gmota je obstala.

»Kaj, sem te s čim presenetila?«

»Ampak, nisi ji podobna. Ona ima več namazanega, več pudra … kako si ...«

»In tisto je Dabadol Kalimero.«

Hana je pokazala na Dabadola. Ob tem je izzvala smeh. Skoraj vsi okoli nje so se po tiho ponorčevali iz Dabadola. Bil je seveda precej bel, ne preveč razvit. Stopil je do Hane.

»Kdo pa je bil tisto?«

»Kaj, kdo? Nihče.«

»Ga ne poznaš?«

»Ne, zakaj? A te moti?«

»Moti, kje pa! Samo mislil sem, da ga poznaš, če pa je imel na prsih napis z imenom.«

»Kaj, kaj si rekel? Kakšnim imenom?«

»Res, Hana, nisi opazila?«

»Ne. Govoriva o istem moškem, ki je ravnokar odšel, visokim, črni lasje?«

»Bil je bolj – nisem ga gledal v lase. Samo ime sem prebral – Simonč Bulevarč mu je pisalo na prsih.«

»In, v katero smer je odšel? Si ga videl?«

Dabadol se je sukal in sukal in naposled opazil tega Bulevarča, kot si je zapomnil z njegove broške.

»Ja, tjale … am. Tamle je.«

A ko se je spet obrnil k – »Hana …?«

… je ta izginila sredi belega dne.

»Uh … spet težave na počitnicah.«

Dabadol – kot je sam menil, s Hano ni imel ničesar skupnega, a vseeno ga ne nekaj vleklo – nekakšna nuja, da jo najde.

»Ste morda videli – Hano? Črna, grivasta …«

Nekaj tekmovalnih parov je sicer popustilo stisk svojih kozarcev, a se nisi poglabljali v srž problema.

Dabadol je hodil pod sencami palm, se podal na sprehod ali hitro hojo okoli parka in naposled – je uzrl Hano.

Stala je do pasu v vodi, kajti sredi Papagajskega parka se je nahajala laguna.

Dabadolu se ni nič ujemalo. Kaj počne ta Hana?

Približal se je.

»Hana!!!!«

Obrnila je glavo.

»Dabadol.«

»Hana, ne mislim hoditi peš. Zakaj si zdaj v vodi?«

»Am … takoj pridem.«

»Mokra?«

»Ja … ne … ti kar pojdi k skupini, pridem takoj.«

»O, ti zlomka.«

Za Dabadola je bilo tole preveč reči za eno dopoldne. Sedel je na umetno skalo ter sklenil počakati Hano. Čakal je kakšnih deset minut, ko se je prikazala. Bila je – mokra.

»Hana, ne bom te spraševal, kaj se dogaja, ampak, ali imaš kakšne težave?«

Hana je stopila tik k Dabadolu in mu zašepetala na uho besede, ki jih nikdar ne bi pričakoval od estradne zvezde kot je ona:

»Zloktor Dvotunelnik mi je pripravil algamarchito. Ne vem, kako deluje. Mislim, da so to stranski učinki.«

Dabadol: algamarchito, saj sem vedel, da obstajajo svetovi, kamor Dabadol ne more. Spet je iznašla nekaj, česar ne pozna. In da ji je tole dal Dvotunelnik. Ne, preveč zame. Lahko bi jo sicer …

»Hana, kaj je to algamarchito?«

»Algalni napitek proti stresu tretje vrste,« Hana sama sebi: vedno se zanimaš za tistega, ki mu nisi preveč všeč .

»Aha.«

Gledala sta se. Že drugič ta dan. In ko sta se takole gledala, ju je dosegel precej zadihani Rio Ave.

»Pa vidva, kaj počneta? Lepo, da vaju pritegnejo mlake sredi mesta, a tule znajo pikati nadležni komarji, zato, prosim, gremo na Quebrado.«

»Pa drugi, se bodo tudi peljali?«

»Danes samo vidva.«

V dobre pol ure – zaradi prometa, so izstopili na zahodnem delu mesta – pri Quebradi.

Hana in Dabadol sta se postavila v vrsto pred ograjo, ki je spodaj varovala valove, ali pa zgoraj ljudi.

»Kdo bo zdaj prvi? Lahko kar skočim?«

Rio Ave se je nasmehnil: »Señorita Zbrekvar, saj ne bomo skakali s Quebrade. Tjale gremo, malo niže in bomo vadili.«

»Vadili, kaj pa?«

»Prižgal vama bom bakli, ki jo bosta nato vrgla v morje. Ampak, to na tekmovanju, zdajle imam samo palici. Gremo do tiste ploščadi tam spodaj.«

Hana: tole je prava muka. Ko bi lahko … pa saj nisem resna …

Dabadol: ko pridem nazaj v hotel, se vržem na mrežo in do konca počitnic samo sporočam lokacijo, javljam Bellerosi, ter pa berem članke. Še prej bom pa Ria Aveja nekaj vprašal:

»Ali imate … kje pa ste, señor Ave?«

Opazil je, kako Hana in Rio Ave meljeta in si oddahnil. Morda pa je Hana dobila sogovornika za do konca počitnic in je ne bo treba opazovati v Funnymaxovih kopalkah. Ker je vse potekalo precej počasi, se je odločil spustiti do tiste ploščadi in ju tam počakati. Porabil je kakšnih sedem, osem minut, da jo je dosegel, nato pa se je brez skrbi usedel na skalo in se predal valovom.

Zamišljen je potoval, se v spominu dotaknil svojega prvega post počitniškega doživetja z Lindo Venturo, ki je bila v resnici Lolita Calimero iz Mehike – obtičala je v zakulisju v tunelih življenja.

Razmišljal bi naprej, morda celo dognal kakšno reč, če ne bi v morju, precej v bližini skal, ki so štrlele iz vode, zagledal …


… papirnate ženske mehkega (mehiškega) kartona

V vodi so bile kakšne tri, štiri, enake, kot jo je včeraj našel na plaži. Zadeva ga je začela zanimati. Zrl je v njih, zrl, potem pa se mu je zazdelo, da nekaj sliši. In je tudi slišal. Z mesta, kjer sta prej govorila Hana in Rio Ave, se je nekaj odtrgalo, ravno tak občutek je dobil. Pogledal je v zrak in … mimo njega je kakšnih dvajset metrov letela – Hana – po zraku.

Alarm! Hana! Je res skočila?

Dabadol se je pognal do betonske ograje, se nagnil in ji – Hani, sledil s pogledom, dokler ni čofnila v morje.

Kje zlomka je Rio Ave? Pogledal je gor, a tam ni bilo nikogar.

»Zlomiando!!!! Hana!!!«

Skoraj bi raztrgal grlo.

Dabadol: nekaj podobnega sem že doživel, ali pa tudi ne, toda … morda se rešim tega življenja, počitnic, tunelov, vsega …

Dabadol ni imel kaj – zaprl je oči in skočil.

Ko je letel po zraku je mislil samo eno – da se mu bo prav gotovo ponovilo POST POČITNIŠKO DOŽIVETJE – ko bo treščil v valove.

Pljusk-olando!

Nič. Raven utrip tunelov. Dabadol je zamahoval in se čudil, da sploh lahko misli in je pri zavesti. Tiste tri papirnate ženske, ki jih je prej opazoval, so bile tam, a ob njih je bila še ena – druga ženska. Dabadol je plaval in jo dosegel, čeprav so mu valovi precej nagajali. Ni bil kdo ve kako dober plavalec. Zgrabil je »ta četrto žensko« in ugotovil – da je tudi samo papir.

»O, ti zlo-mast!«

Počasi se je spravil do skal, se skobacal ven in se zgrudil na njih, poln misli, kot daleč stran …

… Mimi v geozlomalni komori

Mimi je s ključem, ki je odpiral vse prostore na Geozlomiji, vstopila v šolsko komoro – pa čeprav ne bi smela. Bila je nekoliko jezna na atija, ker ji pač ni povedal, da bo odpotoval v Acapulco. Se bo pa vsaj zdaj lahko izživela in opravila kakšen znanstveni poizkus. Na primer, kako prek alganteta narisati na reklamno nebo morskega psa, ki golta – Mimi se je ustavila. Z miško – M.P. – morski prašiček, je butnila v plazmo in ta se je osvežila. Je morda njen ati, ki je bil precej raztresen, pozabil izključiti računalnik?

Pred mlado znanstvenico se je odprl – ne, ni bil algamail – koralgamail.

»Koralgamail? Kaj pa je zdaj to?«

Mimi je brala:

… in tako s koralganizacijo prenesemo vibracije na snov, da postane zbirališče vtisov …

Mimi je obsedela na stolu, da sta ji roki padli preko naslanjal. Mrmrala je … in kako vedno padem ven iz znanstvenih krogov – ker imam samo trinajst let – ali pa je ati prišel do izjemnega odkritja in je tole nekaj novega, nekaj, o čemer še niso poročali niti najbolj zajedljivi …


…. jastrebi

Acapulco, Quebrada, nad skalami … Dabadol koraka, izmučen.

Hana in Rio Ave sta izginila, kot je bil pri ljudeh že navajen.

Odpravil se je proti hotelu – če ga bo našel. Ni bilo tako enostavno. Ura se mu je zdela pozna, a je povsem izgubil občutek za čas. Dobil pa je občutek, da mu nekdo sledi. Ni bil prijeten občutek, ni bila modra bolečina, ni bila …

»Dabadol Kalimero?«

Obrnil se je in za sabo zagledal kakšnih pet jastrebov.

»Samo nekaj vprašanj.«

»Kdo ste?«

»Mi smo iz teve-hiše Megaplanet. Samo nekaj kratkih vprašanj. Ste fant od Hane Zbreskvar?«

»Pustite me, nisem čisto pri sebi.«

Jastrebi ne nosijo zastonj svojega imena. Dabadola so dobesedno obkolili in mu pred nos postavili mikrofone vrste algapad.

Dabadol: Oh, ne, tole mi pa ni všeč – pa ravno teh ne maram niti videti. Bruhal bom, če mi jih takoj ne umaknejo in kako to, da …

»Ste iz sLOVEnije?«

Enega izmed njih je celo prepoznal. Pred nos mu je mikrofon najbolj zvesto tiščal Renatost Merdivlan. Še ime je bilo čudno.

»Prav, fantje, povedal vam bom vse, kar vem, samo, če lahko čimprej opravimo.«

»Ste fant od Hane Zbreskvar?«

»Ne, nisem in nikoli ne bom!«

»Sta skupaj na počitnicah?«

»Spita v isti postelji?«

»V kakšnem odnosu ste z Mimi Dvotunelnik?«

»Ali s Hano spita skupaj tudi sicer?«

»Ste njena nadomestna prijateljica ali nadomestni oče?«

»Ste njen nadomestek za blazino, če joka?«

Dabadol: kap me bo, če me samo še …

»Zlomiando!!! Povedal vem bom!!! Ne, sva preko njene agencije, ne spiva, vsaj jaz ne morem, ker Hana smrči, če še enkrat omenite Mimi, vas bo njen oče vrgel v kanal, ne, ne, ne, ne. Aha, malo prej sem skočil s Quebrade, da bi se ubil. Ni mi uspelo. Adijo.«

»Dabadol, samo še … ste s Hano res zajtrkovali …«


… sadno kupo?

Relacije med dvema prišlekoma iz sLOVEnije in prodajalci so se nadaljevale tudi v deželi Luninega popka – Mehiki. Še pred Acapulcom se je nahajalo nekaj manjših naselij, ki pa so bila vsa zelo poslovno naravnana. Pred eno tako trgovino sta se ustavili dve ostri senci, ki so ju zaradi močnega sonca skoraj celi pogoltnile asfaltne razpoke.

»Pa imaš to svojo Mehiko, Bejba.«

»Bodi malo bolj spolzek, Grdina.«

»Kaj zdaj, bova najela avto? Pešačil ne bom.«

»Najela, kaj sta se ti hemisfêri skisali?«

»Kaj pa potem?«

»Kupit ga greva, v prvo trgovino.«

»Kakor želiš … glej, tamle imajo rabljena vozila.«

»Se hecaš, Grdina? Saj sva vendar v Mehiki, ne na Orientu. Vsepovsod imajo rabljena vozila, prej jih najdeš kot pivo.«

»Prav, bejba, ti voziš do blagajne, jaz grem v senco.«

»O, saj je zunaj, mislim, da je prodajalec.«

Bejba Blondal in Peter Grdina sta sredi popoldneva utrujeno, a s kolonialnimi odmerki korakov, korakala proti nič hudega slutečemu prodajalcu rabljenih vozil. Ta je svoje brke, urejene po principu dveh enakosti, nežno usmeril vanju, se dobrohotno nasmehnil in prijazno vprašal:

»Kako vama lahko pomagam, señorita in señor?«

Bejba Blondal se je z dlanjo treščila po čelu, stresla z glavo in dahnila, da je brkati poštenjak obstal med dvema možnostima:

»Rada bi eno sadno kupo z veliko sladoleda in dolgo slamico za dva.«

»Aha, ali vama prinesem dva kozarca ali samo enega?«

Bejba Blondal je odkimala, ter tiho dahnila Grdini:

»Si videl to? To je mehiška gostoljubnost. Če mu predlagam, da naj gre s pico v rokah skočit s Quebrade, pa bo šel. Taki so ti ustrežljivci. Vse bi naredil za dober biznis.«

»Mislim, da malce pretiravaš, Bejba. Kaj pa naj bi po tvoje naredil?«

»Poslal bi naju nekam!«

»Niso vsi taki kot ti.«

»Kaj, boš rekel, da naju ne zmore presoditi že po tem, kako sva pristopila, da nama niti na kraj pameti ne pade, da bi lizala sadno kupo iz mehiških oreščkov ali česa že.«

»Takoj prinesem, dve kupi.«

Bejba Blondal je zajela.

»Grdina, si videl to? Dejansko je nasedel, amigo. Res nama gre po kupi.«

»In če te smem vprašati, v čem je problem, Bejba? Meni bi se pa prilegla ena sadna kupa. Vroče je, tekočino potrebujeva.«

»Grdina, če bi mi tole naredil prodajalec v salonu v Frankl-Furtu, bi ga nekam poslala.«

»Naredil kaj?«

»Da bi nama šel po sadni kupi – dojemaš, Grdina?«

»Po pravici, ne.«

»To ni profesionalno. Če bi si zaželela pet minut dremanja v postelji za njegovo pisalno mizo, bi kaj – pod rit postavil medvedke, da bi bolje vlekla žago?«

»Bejba, poglej ga, tamle gre s kupama. Videti sta odlično.«

Prodajalec avtomobilov se je vrnil z nasmeškom in postavil kozarca na havbo rabljenega renaulta (resno, renaulta?).«

»Za señorito in señora. Dve sadni kupi ala Acapulco.«

»No, Bejbika, boš malo? Mmmm, kako dobra je.«

»Utihni Grdina. Om, tole je pa … slastno.«

»Kaj bova vzela? Kaj japonskega?«

»Kaj se ti meša, Grdina?«

»Bejba, Japonci si najboljši.«

»Tjale grem, v senco, se napudrat. Ko se vrnem, glej, da dobiš BMW – in da ima vsaj 200 konjev.«

»Misliš, morskih konjičev.«

»Kaj si rekel? Zberi se, Grdina. Karkoli manj od tega slabo vpliva na mojo karmo.«

»Na mojo pa ne.«


25. Zalotena Hana in Simonč Bulevarč

Dabadol se je počasi vračal v hotél. Vse skupaj se mu je zdelo prav obupno. Bil je povsem izčrpan, Hana pa je ponovno izginila. Poleg tega so ga glodale mnoge misli – potrdilo o počitnicah, algamarchito, školjčni trombon, in še veliko reči.

Panoramec je ustavil v nadstropju številka 15.

Dabadol je odrinil vrata v sobo, kjer je pričakoval, da bo zagledal Hano. In res jo je. Ležala je v mreži in govorila v strop.

»Mhm, tako, kot boš rekel, Simonč …«

»Hana …«

»Daba …« je začela Hana, se zatresla, da se je mreža obrnila in Hana je končala na »… dol!!!«

»Kaj počneš … sem vedel, da ti ni bilo nič … mislil sem, da si padla v morje … imel sem nekakšen spirokalstični privid … Hana?«

V tistem se je nad mrežo, iz katere je ravnokar padla Hana, zaslišal glas: »Moja mala sirena, ti pokažem, kako se … oh, kdo pa je to?«

»Dabadol, to je Simonč, Simonč Bulevarč. Simonč, to je moj tandem, Dabadol.«

Trenutek je zahteval besede, dejanja, a od vsega tega se je zgodilo le to, da je iz sobe, ki je bila vgrajena v zgornje nadstropje, očitno dupleksa, po stopnicah elegantno, da je postala nervozna celo ladijska ograja, prilezel – Simonč Bulevarč.

Dabadolu se je zameglil HEMISFÊRALNI RED.

Dabadol: zdaj mi pa res ni nič več jasno. Fanta s tem imenom sem videl pred Papagajskim parkom govoriti s Hano, na prsih je nosil napis Simonč Bulevarč, a tale tu je povsem drugačen – pa Hana vseeno pravi, da je Bulevarč.

Hana: aha, takole deluje algamarchito – čudno.

»Hana, umit se grem – ne odpiraj vrata na mojo stran kartona, ko boš lezla v posteljo.«

»Dabadol, jaz …«

Simonč Bulevarč se je nasmehnil in stopil do Dabadola. Podal mu je roko – Dabadolu.

»Simonč.«

»Am, Dabadol.«

»Povej, Dabadol, ali si dober v nogometu?«

»V nogometu?«

»Povabil bi te na tekmo.«

»Kdo pa igra in kje?«

»Ti boš igral in to za ekipo ta zelenih. Si za?«

Dabadol se je obrnil proti Hani, a ta je – kako čudno, zaspala na mreži.

Simonč Bulevarč je stopil še tesneje k Dabadolu – da je ta dobil čuden občutek:

»Takale punca ti pa da vetra. Če jo hočeš imeti, ji moraš slediti, in če je nočeš, ji moraš tudi slediti.«

Dabadol: nočem, a mi jo zakon vseeno kar naprej prinaša pred oči.

»Oprostite, kaj pa vi počnete?«

»Klavir igram. Prišel sem k Hani, da bi pela z mano.«

»Potem pa vama želim veliko uspeha.«

»Poslušaj, Dabadol. Izdaj mi skrivnost: ali Hana nosi kakšne posebne kopalke?«

»Zakaj?«

»Če bi to vedel, potem bi jo lahko presenetil.«

»Menda ima nove Funnymaxove.«

Simonč Bulevarč je, ne da bi pokazal kakršnokoli reakcijo na Dabadolov odgovor, sedel na naslanjač in si prižgal cigareto.

Dabadol ga je še nekaj časa opazoval, potem pa se je odločil narediti še en sprehod po plaži.

A še preden se je odpravil, je moral Bulevarča še nekaj vprašati:

»Nekaj me zanima.«

»Aja?«

»Ste bili danes opoldan v Papagajskem parku?«

»Kaj bi pa tam počel?«

»Ne vem … govorili ste s Hano.«

»To se ti samo tako zdi. Cel dan vadim klavir in če imam prosto, se sprehodim do Papagajskega parka.« Dabadol: pusti ga pri miru, Dabadol, ta umetnik ni čisto pri sebi.


26. Miranda Molinskar in školjčni tromboni

Dabadol je odkorakal do panoramca, jezen, a sploh ni natanko vedel, kaj ga je tako jezilo. Spustil se je in se spraševal: saj ne, da bi me skrbelo, toda – je prav, da sem Hano pustil v mreži, medtem ko …

Odločil se je, da se ne bo vmešaval.

Korakal je po plaži proti zahodnem delu mesta in naposled naletel na nekaj, kar je bilo podobno tržnici. Ta tržnica pa – je bila tudi že včeraj tu, in dan prej? Ni mu bilo povsem jasno.

Sprehodil se je med mizami, a vse so bile zelo podobne. Nato se je ustavil, saj ga je pritegnil napis – kot prvi dan na potepu po srednjeveškem Acapulcu – školjčni tromboni

Počasi se je približeval stojnici, potem pa nenadoma obstal, se obrnil na levo, kajti tudi tam je bila stojnica z zanimivimi rečmi in zanimivo prodajalko, zagorelo Mehičanko – z napisom na prsih – Doslania Corales.

»¿Puedo ayudarte? (Ti lahko pomagam?)«

»Sí, por supuesto. ¿Se vende algamarchito? (Seveda, a prodajate algamarchito?)«

Doslania Corales ga je pogledala z globokim pogledom, kot bi zrla v Luno.

»Si, pero está peligroso. (Ja, a je nevarno.)«

Zdaj je Dabadol priprl oči.

»¿Y por qué esta peligroso? (In zakaj je tako nevarno?)«

»Porque se puede quitar el cáscaro. (Ker se lahko odstrani lupina.)«

Vzdušje za prodajno mizo je postalo drugačno kot so poslovna vzdušja. Kot bi Dabadol in pa Doslania ne vedela, kaj storiti. Dabadol je že mislil reči – enega bom vzel, a ker mu je ta izdelek omenila Hana, se je hitro oddaljil od mize in se namenil k tisti, ki jo je že prej ciljal.

Tudi tam je stala ženska z napisom na prsih. Na broški je pisalo – Miranda Molinskar.

»Kaj pa so te reči?«

»To so školjčni tromboni.«

»Aha, sem že slišal za njih. Z njimi se spremenijo čustva, imam prav?«

»Približno. Odvisno od osebe in predvsem, odvisno od tiste druge osebe.«

»To mi pa ni jasno.«

»Se mi samo zdi, ali si res iz sLOVEnije?«

»Sem, ja, kako veste?«

»Kar tako si mislim.«

»Čakajte, a vas nisem že nekje videl?«

»Če si me, potem to nisem bila jaz.«

»Ja, res se mi zdi, da imate na tisti fotografiji blond lase.«

»Potem se pa dobro spominjaš »tiste« fotografije. Če te smem vprašati, kje pa si jo videl?«

»V Celeji. O, zlomka, saj govorite slovensko!«

»Jasno. Pred leti sem se preselila v Mehiko.«

»In zdaj prodajate školjčne trombone … tudi v srednjeveškem Acapulcu sem videl stojnico …«

»Moji tromboni so samo za določene osebe.«

»Bi tekel da, prav fino so videti. Najbrž ga ne bi mogel kar kupiti.«

»Zakaj pa misliš, da se uporabljajo?«

»Po mojem so dekoracija, za darilo, za spominek.«

»Pravzaprav še za to ne.«

»Aha, pa vseeno gredo v promet?«

»Seveda, saj vedno poiščejo prave besede.«

»Ne razumem vas.«

»Tale zadeva je taka, da … če najdeš pravi trenutek in v zrak izrečeš besede, ki ti že dolgo ležijo na duši, jih bo slišal eter.«

»Aja, magija.«

»Nobena magija ni. Eter je nasičen z besedami in mislimi. Vseeno je, komu govoriš, vselej te nekdo sliši in šteje tudi, če si ta nekdo ti. Kolikokrat pa misliš, da ljudje govorijo sami s sabo? Ne velikokrat. In kakšna potem misliš, da je možnost, da bodo besede naletele na plodna tla? Skoraj nična. Še kadar komu kaj razlagaš, je malo verjetno, da te bo res ubogal. Školjčni trombon ti pomaga, ti da pogum.«

»A, tako.«

»Ja, tako.«

»Potem bi pa enega vzel.«

»Ti toliko reči leži na duši, da misliš, da ga potrebuješ? Če te takóle pogledam, bi rekla, da imaš možnost vsak dan povedati tisto, kar te muči, mar ne?«

»Povem, pa nič ne pomaga.«

»Torej si tu na počitnicah s staršema?«

»Moja starša delata v tujini. V skladu z Zakonom o odraščanju, se ne smemo videti do konca študija.«

»S kom pa si potem tu?«

»Z nekom po zakonu.«

»Torej res ne s staršema? Ampak, vsaj za konec semestra se pa vidiš z njima? A ni ta Zakon o odraščanju bolj tako kot prometna pravila v Mehiki, da ne govorim o prometnih pravilih v sLOVEniji.«

»Kako to mislite?«

»Najbrž se jih nihče ne drži.«

»Jaz se jih.«

»Pa se res nikdar ne srečaš s staršema?«

»Res ne.«

»Mi lahko poveš, zakaj?«

»Ker … če se bom nekoč ločil od njiju …«

Prodajalka, Miranda Molinskar, je odpela broško, jo položila na mizo in prikorakala do Dabadola. Bila je videti precej resna.

»Fant, naj ti nekaj povem: od staršev se nikdar ne ločiš, kjerkoli že sta, kamorkoli že gresta in karkoli sta. Vedno si skupaj z njima. Kot si opazil, sem snela broško. Mi boš zaupal svoje ime, pa bova zaupna prijatelja. Tvoja prijateljica bom, če boš želel kdaj prelomiti zakon in videti starša. Prav? Miranda Molinskar.«

»Dabadol Kalimero.«

»Ali se hecaš, Dabadol Kalimero?«

»Ne, res bom vaš prijatelj.«

»Šokirana sem zaradi tvojega imena.«

»Ja, saj me niste še nikdar videli.«

»A si ti mogoče na počitnicah s Hano Zbreskvar?«

Dabadolu je školjka padla na tla.

»A?«

»Si na počitnicah s Hano Zbreskvar?«

»No, jaz … ona je … malo sem … a, to zdaj ve že vsa obala?«

»Ne, jaz sem …«

»Zakaj vas tako zanima?«

Miranda Molinskar je zavzela držo, kot da si bo Dabadola ogledovala celo popoldne, do polnoči. Njene besede so bile strupene.

»Od Hane se ne boš nikdar ločil!«

Dabadola je stisnilo.

»Kaj pravite?«

»Skupaj sta zapisana v tunel …«

»Če kaj vem, je Hana zdajle ravnokar v sobi s Simončem Bulevarčem.«

»S kakšnim Bulevarčem?«

»S slavnim pianistom.«

»Pianistom, Bulevarčem?«

»Zakaj me tako gledate? Se ne morete vrniti na drugo stran in mi prodati spominek?«

»Ko pa tole ni spominek in Bulevarč ni pianist!«

»Kaj zdaj govorite? Počakajte … vi ste tu preko … aha, saj vem. Klub Finija Vrtačnika je zakupil nekaj tržnic po Acapulcu, da lahko delate reklamo za njegove stadione.«

»Dabadol Kalimero, glede na tvojo notranjo karmo, si zdajle povedal presunljivo veliko besed.«

»Niti ne. Se boste zdaj vrnili na svojo stran? Bo bolj profesionalno.«

»Tudi profesionalnosti je včasih konec.«

»Prav, bom odšel.«

»Nikdar je ne zapusti, Dabadol.«

»Kaj?«

»Hane. Nikdar je ne zapusti.«

»Saj je ne morem. Vedno me ona najde. Te počitnice so zame kot sam zlo-dej.«

»Spominek lahko vzameš. Ti ga podarim.«

»Če želite.«

Dabadol se je s školjčnim trombonom – majhnim nizom školjk – vračal proti hotelu. Pojma ni imel – o ničemer več.


27. Potrdilo opravljenih počitnicah – moderno

Na hodniku Bellerose je ob akvariju z želvami Agnes Lupina ravnokar čistila šipe, ko je iz pisarne prišel pisk. Bilo je sporočilo po faksu.

»O, ti šmenta,« je odskočila. »Harmonia, prosim te, pobriši tole do konca, faks imam.«

»Ob tej uri?«

»Harmonia, ura je šest zjutraj, ne kompliciraj!«

»Ja, vem, za nekatere je zlata ura, a ne po vsem svetu.«

»Kaj praviš?«

»Morda je faks iz drugega planeta.«

»Bodi resna. Bela korala gre v kot.«

Agnes je potegnila list in brala:

»Ah, zlomiando, kaj za zlok'n'roll gre, da se tako mudi? Ne me obračat kot ventilator, kaj je to? Šef!!!«

»Ste me klicali, Agnes?«

»Faks smo dobili. Poglejte.«

»Dajte, da vidim. A, iz Acapulca je. Moderno, hm? Potrdilo o opravljenih počitnicah, podpisan pa je Dabadol Kalimero.«

»Letos je na počitnicah s Hano Zbreskvar preko njene agencije.«

»Pa ne ARHOPANE?«

»STARRIVE, saj sem že omenila. Očitno pa Moderno – kdorkoli to pač je, krije aranžma. Saj veste, šef, plača lahko kdorkoli, a na Luni zaenkrat počitnic nimamo. Mora obstajati kraj. Poglejte, kaj piše.«

»Modernova jahta. Če bi priplula do Pirankarana, potem bi manjkala javljanja na vsak drugi dan.«

»Vse skupaj se mi zdi čudno. Zakaj jih je že končal?«

»Saj je spodaj njegov podpis. Zdi se mi urejeno. Potrdite jih.«

»Koga naj potrdim?«

»Počitnice. Resno mislim.«

»Dabadolu Kalimeru? Pa Hana?«

»Hana bo verjetno uživala še naprej – prepričan pa sem, da ima tudi druge načrte. Bil bi presenečen, če jih ne bi imela.«

»Zvenite kot da … ah, nič«.

»Kot da sem naenkrat pristaš tega, da se zvezdniki dobivajo z drugimi zvezdniki? Nisem. Vsak ve zase. Povejte Harmonii, da so želve že nervozne. Naj jim da mir.«

»Hvala, šef.« Saj nisem tega mislila.

Agnes se je vrnila k želvam.

»Ve, male bunkice, ve pa veste, kaj sem hotela od šefa? Zanima me le, zakaj se nikdar ne zanima za usode parov, mene pa to tako privlači. Ne boste nič rekle? Se mi je zdelo, bunkice male. Veste, kaj si mislim o vas? Da človek nikdar ne ve, kaj naklepate. Ko bi le vedela, kdaj postanete uporabne, bi vam natočila še vode – če bi se mi seveda sanjalo do katere višine. Te skrivnosti pa ne boste izdale, kajne?«





VROČICA NOČI

Katerakoli mariachi glasba bi vsekakor pasala sem noter, v to vzdušje, v lahek večerni zrak, v pesek, ki se je podredil mraku, pod nebo, ki je potonilo proti horizontu, k nebotičnikom, ki so se nizali kot pijančki, zloženi ob šanku; katerakoli iz zakladnice mehiških narodnih. Ne pa, da se je nenadoma odprl povsem nov tunel, ko se je naenkrat zaslišala – ne, ne Selena Quintanilla – pač pa nekaj od Bee Geesov – bili so še kako živi. Glaba je razparala eter okoli Dabadola, da mu je postalo prijetno – kot mu morda ne bi smelo in za hip je pozabil, da je na počitnicah. A v tem hipu si je zaželel odklopa. Zavil je tja, od koder je prihajala Vročica noči, nekoč slavne pesmi, tako slavne, da so ji v Hollywoodu v blato naredili odtis – pravo malo koralganizacijo – od kod se je le vzela – ni bilo nikomur jasno, a bila je podobna mali želvi z dolgo dlako. Kakorkoli že, Dabadol je nekam vstopil. Menda se je temu pred prelomom reklo DISCO – delirius-impossible-supercool-ou-ou, po prelomu pa je bil to ALGASCO.

Pa je bil noter. Pred njim je rasla dolga miza v obe smeri, ki se ni končala. Taki so bili ALGASCI, same mize, ki se se celo zvijale. Dabadol je obsedel ob Vročici noči in pred njim je zrasel kozarec – prvo rundo plača Acapulco.

Skozi visok kalejdoskopski kozarec se je svet popačil. A ne toliko, da Dabadol ne bi razločil oblike LASINGARE, ki je rasla za pultom, na stolici, ki je seveda v razmakih sledila pultu. Ja – precej zapletena je bila tale ALGASTIČNA znanost: zakaj ljudje radi pijejo v družbi? Vsi geozlomisti skupaj temu še niso prišli do dna – no, do dna že, ne pa do resnice. Zakaj ljudje recimo – v družbi niso brali knjig – lahko bi delili mnenja? Zakaj v družbi niso hodili v službo – zakaj vsi s svojim avtom? Toda pitje pijač, predvsem triskijev in pa cervez – vedno je bilo bolj zabavno v družbi, pa čeprav hudo kontradiktorno. Taka družba je bila popolnoma zanič, če si po končani pijanosti moral sesti v avto. Ker je bila cela druščina algaholizirana, ti seveda ni koristila. Moral si poklicati taksi. S taksiji pa vemo, kako je. Vedno te skušajo prepričati, da ti ne greš s Hano na počitnice in jim – algaholiziran ali ne – ne moreš dopovedati – da s Hano nimaš nič!

»S kom si na počitnicah?«

Se mu je samo zdelo, ali ga je res nekdo vprašal natanko to? S kom je na počitnicah? Obrnil se je. Poleg njega je s stola rasla mlada Mehičanka, izvrstnih dimenzij. Lahko bi pela v telenoveli.

»Sem Labia, pa ti, kako to je ime?«

»Dabadol Kalimero.«

»Si sam?«

»Ne, samo malo sem prišel na zrak.«

»Jaz tudi. Moram se odklopiti, sicer se mi začne mešati. Torej nimaš punce?«

»Ne.«

»S kom pa si potem na počitnicah?«

»S Hano Zbreskvar.«

Labia je naredila dolg požirek po slamici, da je Dabadol lahko preštel mehurčke, če pa bi prej vedel, kaj bo sledilo, bi v enega izmed njih prav gotovo sedel in se odpeljal na Mars.

»Hana Zbreskvar – ja, ta je vendar zmagala na tekmovanju za naj bikini pred leti.«

Slamica, ki je bila dodeljena Dabadolu, je potonila v kozarec. Labia Ozorco – kot je bilo punci ime, je to opazila.

»Oh, sem zanetila kakšno možno algalno sceno?«

»Kaj praviš? A poznaš Hano Zbreskvar?«

»Ne, samo vem, da je tekmovala.«

»Tekmovala v čem?«

»V kopalkah. Aja, misliš – za naj bikini. Zmagala je.«

»Katerega leta?«

»2036.«

»Takrat je bila Hana tu?«

»Ja, kako bi pa sicer zmagala?«

Dabadol je vstal, si obrisal čelo in želel zapustiti AGLASCO. A ga je Labia prijela za roko.

»Hej, ti. A veš, kako me amige kličejo?«

»Ne, kako?«

»Labi Bromi. Bromi kot Bromeadora. Veš, kaj pomeni?«

»Za prihodnje leto sem si obljubil, da se bom šel učit špansko.«

»Saj nekaj že znaš.«

»To je samo od pesmi.«

»Hotela sem ti reči, da to pomeni – da sem šaljivka. Šalila sem se. Ne vem, kdo je Hana Zbres-qué?«

»Oh, kako sem si oddahnil.«

»Zakaj pa – a, preko agencije si tu, kajne?«

»Ja.«

»Ta Hana ti sploh ni všeč.«

»Bolj zapleteno od tega je. Ne samo, da mi ni čisto všeč, med drugim je tudi …«

»Hej, počakaj malo – saj nisi na zaslišanju. Mehičanki kot sem jaz lahko mirno rečeš, da ne bi rad govoril o tem, imam ogromno drugih tem. Velja?«

»Prav. Kaj pa študiraš, Labia?«

»Palomito Lejano.«

»Kaj pa je to?«

»To je pretumbacija glasu, ki se popači, ko tuji poslušalec sliši pesem La Guadalajara. Po tem se imenuje cela znanost. Zakaj ljudje slišijo besede drugače, kot tisti, ki jih govorijo v materinem jeziku?«

»A, to je pa zanimivo.«

»Pa še kako.«

Ko je Labia Orozco začela razglabljati o svoji geozlomalni smeri, se je Dabadol, pa čeprav ni veliko razumel – skoraj nič – vseeno kar prikoval na njene besede in tudi kaj izluščil – in se ob tem počutil geozlomalno – akustično. Labia Orozco je bila tip punce, s katero bi si želel preživeti počitnice. Ure in ure bi jo lahko takole poslušal – ne da bi veliko razumel – pa bi mu urice minile. Bila je povsem ne-naporna. A nekaj zelo napornega se je v tem hipu – zgodilo. Dabadolu in njegovi spremljevalki se je pridružilo krdelo sLOVEnskih najstnikov plus aha, ki niso nikoli prebrali nobene knjige težke kategorije. Popadali so okoli njega in Labie, ter se prijeli za kozarce. V nasprotju z načeli oddaljevanja od rojakov je tokrat zatajila kar moška histerija – fantje so Dabadola prepoznali.

Tudi on je njih – a ne po njihovih telesih, pač pa po brisačah, ki so jih imeli napletene okoli vratov – te njihove brisače je stalno videval, ko je hodil na sprehod okoli parka, saj so nežne fante ovijale pri težkih umskih naporih, ko so morali poganjati kolesa lokalnega fitnes studia na Grevenbroiški 10 – vse v steklu. Kot rečeno – fantje se niti tu, v Acapulcu na fitnes počitnicah niso ločili od svojih pisanih prijateljic. Dabadol jim je zaradi pomanjkanja komunikativnih vložkov, za katere ga je življenje prikrajšalo, dal imena. Brisača Fikica, Brisača Many, Brisača Sinatra ti si šef, Brisača Mickey Mouze in še pest (pet ali šest) brisač.

»Tebe pa po sssnamo. Ti si Dabadolč Kalimeroč.«

»Brež č-ja na obeh koncih.«

»Tala črna glista je tvoja punca? Nima brisače.«

Dabadol je sklenil molčati. Fitnes Fantje so bili algaholizirani. Manj bo rekel, bolje zanj in Mehiko.

»A ne boš nič rekel? Vid'mo, ko se plaziš mimo po ulici. A delaš reklamo za jogurt tut tuki v Acapulkotu?«

»Si si izbral pa fejst črno glisto – takale brhka Mehičanka. Sej bi jo osvajal, ampak – takih črnih glist, mi, ko smo fajn zapečeni, da smo že skoraj mačoti, ne gledamo, nam so všeč blondinke, če so fejst zapečene.«

Labia je zavila z očmi.

»Če pa niso fejst zapečene, poli pa niso zanimive – so pa bele gliste.«

Ob tej debati je natakar na pult postavil lasingaro, rastlino, ki je bila zelo nervozna.

»Fantje, tale vas bo spravila v dobro voljo – nekaj bi rada dala iz sebe, pa ne vem, kaj bo to.«

Ob tem je lasingara na začudenje vseh začela zvijati liste in plesati – fantje z brisačami so debelo pogledali, nato pa postali radovedni.

»O, lej, barska plesalka, kako jo meče.«

A njihova radovednost se je še povečala, ko je lasingara začela dobivati na telesni obliki tako, da si je za maskoto izbrala obraz – znan obraz, kot je to pisalo na lončku. Dabadol je sproščeno vprašal Labio:

»Nisem vedel, da znajo oponašati tudi podobe.«

»Ti še veš ne, česa vse so lasingare sposobne. Z njimi lahko greš tudi v posteljo in se zjutraj počutiš kot poročen.«

Dabadolova sproščenost je šla rakom žvižgat. Ne zaradi Labiine razlage, pač pa, ker je ta presneta lasingara prevzela podobe nekoga, ki … je preko rastline Labii kar na široko raztegnil – LABII. USTNICI.

»To punco sem danes videla v objemu Simonča Bulevarča.«

»Kaj praviš?«

»Zelo znana mora biti, kajti Bulevarč si za svoje poizkuse izbira samo znane osebe.«

»Poznaš to punco, Labia?«

»Ne, ne poznam je, jo pa očitno Bulevarč in to zelo dobro.«

»Kje pa si ju videla?«

»Po plaži sta se sprehajala.«

Dabadol: jaz pa nič ne vem, pa saj je vseeno, Bulevarča sem spoznal, tako da, nič več me ne more presenetiti.

»Dabadol, Dabadol!«

Labia ga je vlekla za rokav. »Si kaj rekel?«

»Ne.«

»Zdelo se m je, da govoriš.«

»Ne, samo razmišljal sem naglas.«

»Potem je bilo pa zelo naglas, da te je punca slišala.«

»Kdo me je slišal?«

Še opazil ni, da se mu je lasingara povsem približala. A to ni bilo najhujše. Bila je seveda gola, v podobi lepe ženske. In ta lepa ženska je bila izrezana Hana Zbreskvar.

Fantje z brisačami so svoje pisane spremljevalke izpustili iz kadra. Popadale so po tleh.

Hana Zbreskvar – Lasingara je plesala eksotični ples.

Dabadol si je z roko zasenčil oči in se zazrl v kozarec.

»Kaj pa je? A ne vidiš, da gre k tebi?«

»To je nemogoče!«

»A jo ti poznaš?«

»Ne, kje pa!«

A nekdo je podobo Hane prepoznal. Brisača Mickey Mouze, Brisača Fredi je Vredi, Brisača Mokri Miha, vsi so klicali njeno ime:

»HANA, HANA, HANA!«

Dabadol ni hotel biti več del tega, a je še vedno bil. Lasingarini listi, ki so bili zdaj zelene roke in prsti Hanine podobe, so ga božali po rokah, obrazu, laseh. La kam bi se lahko skril?

Fantje brisačarji so začutili kri in se takoj odzvali, kot se fantje morajo. Na tleh so pustili ležati svoje brisače in stopili v akcijo.

To je – v čakalno vrsto.

Nenadoma je iz LASINGARE vstala Hana in se lončka držala samo še s koreninami. Stala je vsa zelena pred Dabadolom. Z njenih listkov so kapljale dolge kaplje.

»Bi me poljubil?«

Eden izmed Brisač – Mickey Mouze, se je sklonil, odrinil Dabadola in namestil dulc (usta našobil) – da bi dobil cmok. Isto je storil še Brisača Pejko, a to sta počela brez prometnih znakov – kazala pa sta čedalje večje znake algaholiziranosti. Hanina podoba v lasingari ju seveda ni skušala čakati – pa je prišel plop. Skrčila se je. Brisača Mickey Mouze je cmokala po Brisači Pejkotu.

»Mm, Hana, kako si sladka.«

Tako sta si govorila Brisača MM in Brisača Pejko, dokler je bilo kaj sladkorja na njunih ustnicah.

Dabadol in Labia Orozco sta se namestila in opazovala komično igro lasingare, ki je imela v sebi – morda res ne več hemisfêralnega gradiva kot osem fintes fantov, prav gotovo pa več ponosa – in je seveda ostala orgullosa (ponosna) rastlina, ter odšla nazaj v vazo.

Noč ni bila več tako mlada, a vročica noči je morala Dabadola pripeljati nazaj v posteljo. Zapustil je ALGASCO in se odpravil nazaj proti hotelu.


… vozni park

»A se prav peljeva, Grdina?«

»Ti si strokovnjakinja za konje plus dvesto. Ne me zdaj prepričati, da ne veš, kam greva. Konje imaš, pazi na znake.«

»Saj me hecaš, Grdina. A veš, kam morava?«

»Niti slučajno.«

»K tistemu Bulevarču.«

»Če ti tako praviš.«

»Kaj, si pozabil na vse, kar pride v paketu?«

»Kaj pa ene normalne počitnice?«

»Sem prav slišala, Grdina? Počitnice?«

»Zakaj pa ne? Morda si boš čez leta očitala, da nisi izkoristila ponujenega.«

»Moški, vi ste ena velika napaka. Ponujeno in izkoristili. Samo ti dve besedi vam hodila skozi hemisfêri. Kako sem srečna, da ju lahko celo življenje poslušam – daj, Bejba, izkoristi svoje dolge noge – saj bi jih, stopila bi na vse tiste mačote, če bi le vedela – ampak ne, Bejba ni več tista punca.«

»Kaj blebetaš, Bejba?«

»Spravi se k sebi, Grdina. Kje za zlomka je ta Bulevarč?«

»A te ne bo tisti tvoj umetnik Moderno spečal z njim?«

»Daj Grdina, veš, da teh besed ne prenesem.«

»Umetnik?«

»Umetnik! Še bruhala bom.«

»Saj, če bi te človek lahko razumel – 350 konjev v BMW-ju te ne poškoduje, a ko kdo omeni besedo umetnost, hojoj.«

»Utihni. Grdina.«

»Mislim, da boš morala uporabiti svoj mobilni telefon.«

»Oh ja, Grdina, in vprašati za pot kakšnega neumnega Mehičana – oprostite señor, kje pa je tukaj morje in kje se da kakšno mlado zvezdnico na zobe, da ji odpade lesk?«

»Delal se bom, da tega nisem slišal, Bejba.«


28. Hanin priročnik za nanašanje funnymaxovih kopalk

Dabadol je počasi zlezel v panoramca in se odpeljal gor, proti sobi. Luči Acapulca mu niso dovolile ene čiste misli. Noč je dobivala nove dimenzije, vsaj zanj je bilo videti vse precej zasičeno z meglo.

Ko je odprl vrata sobe, se je spotaknil ob Hanin kovček in ob njem zagledal nekaj osupljivega, spet – Hanine Funnymaxove kopalke!

Dabadol: jaz sem pa res en tak poskusni zajček. Kako Hana vedno znova pride do novih tehnologij, če jih niti zloktorji na geozlomijah po svetu ne poznajo?

Hotel jih je spregledati, a ležale so pred njim!

Modrček gor ali dol, Dabadol je poiskal svinčnik in modrček previdno dvignil predse. Ob tem je iz Hanine torbe pridrsal še – priročnik za uporabo:

Nanašanje slojev Funnymaxovih zdravilnih lučk v obliki kopalk

Slišalo se je srhljivo neverjetno. Nič posebnega niso bile videti, kot vsaka Funnymaxova živalca, le da v obliki kopalk.

Dabadol: malo bom prelistal, potem pa sem bom ulegel in zaspal. Sploh ne vem, zakaj se oziram nanjo. Bo že prišla, kot je prišla v Pirankaranu. Sploh ne vem, zakaj pomagam tej naduti zvezdnici. Najprej sede poleg tebe na beton, da je videti vsa polizana in domača, potem pa človek naleti na Funnymaxove kopalke, ki jih ne dobiš niti v geozlomalni komori.

Obup, si je mislil. A je vseeno nekaj prebral: nanašanje slojev kopalk pomaga pri podrejeni koralganizaciji. Potrebno je nanašati v smislu zaporedja dogodkov in hkrati upoštevati zgolj principe tunelskih zakonitosti – post paralelnih pretumbacij.

Kaj? Navaden priročnik, pa ne razume, o čem govori! Jezilo ga je, če je samo pomislil, da je Hana prebrala vse tole in je bila potemtakem bolj domača v geozlomiji od njega!?! To bi bil alarm.

Zelo si je želel z nekom govoriti o tem – s komerkoli. Tudi z navadno natakarico. Take punce so bile po navadi bistre – vajene ljudi z vseh vetrov. Žal mu je bilo, da Labie Orozco ni zaprosil za telefonsko številko.

Gotovo bi mu znala razložiti, kako in kaj. Kolikor bi pač razumel. Verjetno pa nič. Začutil je, da mora na zrak. Stopil je do panoramca in se počutil, kot bi ga stekleno dvigalo edino razumelo. Ko je počasi drsel dol, si je predstavljal kako plava v velikem vertikalnem akvariju, od zunaj pa ga opazuje Agnes Lupina in mu govori, kdaj naj gre dol in kdaj gor, pa spet dol. Ja, dol bo šel, saj je Daba-dol.

V avli hotela je bilo vse mirno, nekjaj gostov se je zabavalo z igranjem algalarda, eni so metali algado. Dabadol je stopil ven in si ni predstavljal, da bi z nekom delil to svoje zamegljeno razmišljanje. Ko je naredil nekaj korakov po plaži – saj ni mogel verjeti – ali je tam naprej res nekdo sedel in ali ni bil morda …


… Mick Jagger

Dabadol je pospešil korak, da mu Mick ne bi ušel, a je bila bojazen odveč.

Mick Jagger je bil skoraj zakopan v pesek. Bil je zatopljen v neko stvar in ko se je Dabadol približal, je spoznal, da Mick bere knjigo.

»Mick Jagger! …

… Mick Jagger …

… Mick Jagger!«

Nič, Dabadol je sedel poleg Micka in …

»Dabadol?«

»Mick Jagger, kaj pa ti tu?«

»Prestrašil si me, Dabadol.«

»Saj sem te poklical po imenu, trikrat.«

»Potem je šlo za POPUL-FANATIK efekt.«

»To res deluje?«

»Pri meni v obratni smeri. Če kdo zakliče moje ime in se sliši kot da bi klicali zvezdnika, ga preslišim.«

»Misliš, kot bi klicali Micka Jaggerja iz Kotalečega kamenja?«

»Ja, a poznaš skupino?«

»Kaj se je zgodilo z njo?«

»Skupina je večna, Mick Jagger the cantor pa je odplaval v Meet'a morfozo.«

»Saj ni geozlomist – Mick Jagger, Mick Jagger.«

»Od tam se je nekajkrat javil, menda.«

»In ti, kako se ti zdi, ko imaš enako ime?«

»Tako pač je, to je moja usoda.«

»Kaj sploh bereš, Mick? Se mi je zdelo, ali si prej res ponavljal – je to en in isti zvok?«

»Ti pa res vse slišiš, Dabadol.«

»Ja, a sem kaj narobe slišal?«

»Narobe ne, prav pa.«

»In, kaj si govoril?«

»S samim sabo sem nekaj razglabljal.«

Micku Jaggerju je do podobe odraslega geozlomista manjkala samo še brada, narisana ali prava, pa bi bil videti pravi moški s pravimi problemi.«

»Mi vida Mexicana? To bereš?«

»Ja, fino, a ne?

»Mislil sem, da je to … a ni to eno romantično besedičenje?«

»Ja, dokler je ne prebereš. A veš, da avtor v njej omenja zvok. Čisto navadna romantična zgodba, pa ima toliko znanstvenih sugestij.«

»Kot na primer?«

»Zvok, ki ga lahko slišiš v ravnini. Zato si ponavljam, ali je to enak zvok, kot ga raziskujem v svoji nalogi.«

»Misliš, seminarski nalogi?«

»Nekaj takega.«

»Poslušaj, Mick. Kako to, da ti edini v skupini počneš te reči?«

»Za šolo delam. Ti nisi nikdar?«

»In kaj to sploh je? Kakšen zvok loviš?«

» Koralganizacijski eter .«

»Kaj?«

»Še nisi slišal za koralganizacijski eter?«

»No ja, razloži ...«

»To je zvok, ki … a veš, da če po površini bobna raztreseš semena in potem zraven igraš Mozarta, da se semena razvrstijo v obliko?«

»Ja, sem že slišal.«

»No, koralganizacija je podobna reč, le deluje samo na popolni ravnini. Tega dela ne razumem.«

»Česa ne razumeš?«

»Ne razumem, ali je popolna ravnina samo ravnina, ali gre za pojem. Knjiga pravi, da lahko zvok slišiš samo v ravnini, morje pa je tudi ravnina. A ravnina je tudi čistina in …«

»Prosim?«

»Pod vodo z njo kiti oddajajo signal, ki se zapiše v določene površine.«

»Kakšne površine in kakšen signal?«

»To bi tudi jaz rad vedel.«

»Z zapletenimi rečmi se ukvarjaš, Mick Jagger. Nisi nikdar pomislil, da bi pustil vse skupaj in se posvetil glasbi?«

»Saj nisi resen? Kaj pa bi počel?«

»Ne vem, te svoje zvoke bi malo predelal – ime že imaš – slava ti gotovo ne uide.«

»Daj no, Dabadol. Slavo lahko ima vsak, znanje pa ti zbeži in ga ne ujameš nikoli več, če nisi v pravem trenutku na pravem mestu.«

»Mick, naj te nekaj vprašam: si že kdaj slišal za Lerchugio?«

»Verchugia je pravilno. Ja, to je jama, nedaleč od tod.«

»Je odprta za obiskovalce?«

»Zakaj te to zanima in – kako si sploh slišal zanjo?«

»Am, na kartonu, ki so ga deliva s Hano, je nalepljen članek o njej.«

»Ne vem, če so o tej jami sploh kdaj pisali. Je zelo nevarna za imeti opravka z njo.«

»Kako to misliš?«

»Ni taka, kot se zdi.«

»Kakšna se pa zdi?«

» Nevihralno sevanje oddaja .«

»Kaj?«

»Kot male nevihre, le da je sevanje.«

»Zelo si strokoven in malo poveš, Mick Jagger.«

»Prvič je o tem pisal nek filozof iz mesteca Todos Santos.«

»A, tako, filozof?«

»Ja, filozof. Menda je poslušal kite in potem …«

»Aha, razumem.«

»Dabadol. Saj menda ne misliš, da bi šel iskat jamo?«

»Ne, kje pa, še voda je zame preveč. Rad bi čim prej odšel od tod, vendar moram počakati Hano.«


29. Belerosa in zlomkar v večnost u jetih živali

Hodnik na Bellerosi, agenciji za počitnice. Agnes Lupina, to je bila tajnica omenjene agencije, je ravnokar prečkala Baja Californio – to je dolg polotok na mehiškem zahodu, ki se vleče od Tijuane pa konča pri Cabo san Lucasu, vmes pa same skrivnosti. Tudi za vse mogoče počitniške vragolije vajene Agnes. Pa jo je nekdo zmotil, ko je potrkal na vrata.

»Naprej.«

Vstopil je moški, ki je – nič posebnega ni bil, vsaj videti mu ni bilo.

»Kadar moški pridete prej, potem ženske gotovo ne poznate.«

Agnes je oči prisesala nazaj na katalog.

»Sem prišel prav?«

»Sédite poleg avtomata za navadno vodo. Modričarke mi bodo morda olajšale delo.«

»Prosim?«

»Pravim, morda mi bodo pa modričarke olajšale delo. Zaznavajo človeško žalost.«

»Tega pa prav gotov ne. Alge ne morejo vedeti, kakšne volje je človek. Sicer bi bile vse reklame po trgovinah pisane. So ravno tako iz vodnih alg. Pač pa modričarke zaznavajo žalost, ki prečka človeka in so seštevek žalosti, ki vanj zaidejo.«

»Resno? In vi ste? Ste spodaj v avli vtipkali svojo prisotnost, da vam lahko izberemo tandem? Ali ste ga prišli šele izbrati?«

»Mislil sem, da mi boste kaj svetovali.«

»Resno, saj smo agencija, ali ne?«

»Upam, da.«

»Torej?«

»Na počitnice bi odšel.«

»Seveda.«

»Vendar …«

»Poslušam.«

»Menda lahko uredite vse okoli potrdila.«

»Ste lahko natančnejši?«

»Da ga podpiše tudi – kdo drug.«

»Kako to mislite?«

»Tako kot pravim.«

»Pa povejte bolj precizno.«

»Menda lahko zlomkarji hodijo na počitnice z zelo znanimi osebami.«

Tajnici Agnes je zaigral algalni tlak.

»Prosim?«

»Zlomkar Watson mi je zaupal, da je odšel na počitnice z Emmo.«

»In kaj mi bo ta informacija?«

»Hočem reči, slišal sem, da se lahko zlomkarji preko vas spočijejo tudi na – drugačen način.«

»In kakšen je ta način?«

»Saj veste – da gredo na počitnice z …«

»Z moškim? Mislite, da smo zlomkarju Watsonu priredili počitnice? Na njih je odšel z Emmo Watson.«

»Nekoliko preveč znana se mi zdi za kaj takega.«

»Njegova žena je. In z njo ni odšel Watson, temveč Trubar … pa kaj bi vam …«

»Aha. Lahko izrazim svojo željo?«

»No, prosim, izstrelite. Dan se je komaj dobro začel. Ne bi rada že navsezgodaj …«

»Tudi sam bi rad podobno potrdilo.«

»Da bi odšli na počitnice s … svojo ženo? Poglejte …«

»Zlomkar Šakales.«

»Zlomkar Šakales. Zdaj ko, vem, kako vam je ime, se morate še enkrat – ja, niste se. Kako je ime vaši lepši polovici?«

»La Ballena.«

»Aha. Je to balerina, sirena, vodna plesalka …«

»Pravzaprav je La Ballena otok pri Baja Californii. Toda, neka ženska se je po rodila s takim, saj veste, »geozlomalnim« imenom.«

»Sem vedela, da bo spet en tak dan.«


30. Bejba Blondal in Miranda Molinskar

Tržnica na plaži Acapulca je sprejela novo obiskovalko. Nekaj kupcev, ki so se gnetli ob mizi, se je hitro razkadilo. Obetalo se je namreč srečanje dveh duš na tujem kontinentu. Ozračje je bilo – milo rečeno – sparjeno – in tisti, ko so take spremembe začutili in se na njih odzivali, so hitro popokali svoje artikle in potegnili cerado čez stojnice. Očitno se je pripravljalo na nekaj resnega, kot bi – ja, kot bi se nekdo sramoval biti poimenovan po – kot bi se nekdo sramoval svojega imena.

Visoke pete prihajajoče osebe v pesku niso puščale odtisov, niti drobnih luknjic. Puščale niso nobenih sledi, kot bi se ne hotele združiti s pojmovanjem odtisov – in tako za njimi ni ostajala sled.

Tista druga oseba, predstavljala je drugo polovico srečanja, pa je mimo straha drugih prodajalcev mirno spremljala približevanje skrivnostne osebe in svoje izdelke na stojnici še celo malo raztegnila, da so kazali ponos. Dialog, ki se je napovedal, je potekal v precej ne-čustvenem tonu. Bil je hladno-obžalovajoč.

»O, sestrica, nisem vedela, da te bom srečala ravno tu, v Acapulcu.«

»Ballena, tudi jaz ne.«

»Miranda, morda poznaš tega fanta na sliki?«

»Ne.«

»Niti pogledala je nisi.«

»Četudi bi jo, ga še vedno ne bi poznala.«

»Ne sodeluješ.«

»Ne sodelujem? Starša sta ti dala ime po samici kita, ti pa si se tako spremenila, sestrica. Veš, če bi zraven mene prodajala predmete na tržnici, ti ne bi bilo hudega. Prav lepo shajam.«

»Shajaš? Miranda, sestrica, s tem shajanjem se ti nabirajo gube in gube.«

»Takole ti bom povedala, Ballena, s tem tvojim … so gubice prava blaženost.«

»Ne kliči me Ballena, Miranda. Mi torej ne boš zaupala, kje je fant?«

»Če pokupiš vse moje izdelke za sto let naprej, ne.«

»O, torej mi ne boš povedala, videla si ga pa?«

»Niti besedici ti ne povem, Ballena.«

»Saj, ga bom pa sama poiskala. Pa ne kliči me Ballena!«

»Verjamem, da ga boš. Jasno mi je, da ga boš. Kar pa mi ni jasno, so poti, po katerih hodiš.«

»Poti, po katerih hodim so take, ki nekam peljejo. A tiste, po katerih hodiš ti, sestrica, pa stojijo in prodajajo reči, ki pa res nikdar ne zapustijo sobo, police, prostora okoli vratu kakšnega smrklje ali čivave.«

»Lepo, da se strinjava vsaj glede nepomembnih reči, če se o čisto človeških ne moreva … nisem pa vedela, da prodajaš tudi čisto navadne …«

… pinjate!

»Mlada dama, kam pa?«

»Aeropuerto Brnik.«

»Pa potuješ sama?«

»S kom pa naj? Ati je že v Acapulcu, nagačene živali so prepovedane, policija nima naročil, preko reklam se še zaenkrat ne da potovati preko oceana, a imate vi kakšno idejo, razen tele – tukaj je 150 euralov.«

»Prav, prav.«

Mlada dama je sedla v taksi in takoj obrnila glavo k velikemu plakatu, ki je rasel nad travnikom ob cesti.

»Tebe kot punco to ne zanima, ampak, tale pa je zvezdnica.«

Mlada dama je molčala.

»Ti je miška pojedla jezik?«

»Mmm.«

»Kako se pišeš, punca?«

»Mimi Podgrajska za vas.«

»No, potem pa Mimi Podgrajska, eno vprašanje – moj sin Miki, vsak dan trenira košarko – ima 195 centimetrov – kaj misliš – tvoje mnenje – je pravi za Hano, ali ne?«

Mimi – seveda ne Podgrjaska, se je pogreznila v sedež.

»Punca, naj ti ne bo nerodno, saj ne snemam zadnjega sedeža, no, včasih dam kamero na vece – ampak, mala – halo, pižka mala?«

Mimi se je še bolj pogreznila. Spet – po dolgem času jo je obšel sindrom Marte Špon, njene učiteljice meeskendov.

»Pižka mala, daj no, daj kak glas od sebe.«

Toda Mimi, ki se je spoznala na postopke, je bila raje tiho. Vedela je, kaj se lahko zgodi. Lahko bi jo posnel na snemalec zvoka in potem bi – taksisti so vsega sposobni, morda bi njen glas predvajali na kakšnem srečanju, kjer bi se znašel tudi njegov dva metra dolg sin, in lahko bi … bilo slabo za Hano. Zato je bilo potrebno pogovor speljati v drugo smer – v tako, praktično.

»Kaj pa po navadi prevažate na zadnjem sedežu?«

»Kako praviš, pižka mala? Kaj prevažam? Znane osebe.«

»Povsod po sedežu so dolge bele dlake.«

Mimi jih je nekaj počistila z obleke, saj so se ji začele na njej nabirati.

»A, to bo pa od harmes. Take male pižke kot si ti, jih vlačijo s seboj.«

»Mislim, da ne bo držalo. Harmese od sebe ne dajo ene same dlake, pa če jih daste iz kože.«

»Ha, ha, ti si pa za vice. Veš, od takih malih pižk kot si ti, nimam nobenih koristi. Če bi rada bila tiho, bodi, če pa imaš kakšno dobro za povedat za mojega sina, pa lahko govoriš. Na mojem sedežu na tvoji strani je njegova slika.«

»Bljak.«

»Si kaj rekla, pižka mala?«

»Rekla sem – bljak.«

»Da ne boš bruhala, komaj sem očistil bruhež od ene prav tako male pižke, ki ji je mama kupila pet kepic sladoleda. Ti ne ješ sladoleda?«

»Prvič, nisem pižka, drugič, ne bom bruhala, nisem noseča in tretjič, če se bom še kdaj peljala z vami, vas bom prosila, če lahko slečete tole sliko od vašega sina – sicer bom res pobruhala vašo dlakasto državo tu zadaj.«

»Kaj vse si naštela, pižka mala, da znaš pripravit francosko salto bolje kot moj sin? Priznam, da včasih stisne preveč majonese, ampak, taki so fantje ko rastejo. Vsi niso tako veliki kot on, pa močno stisne.«

Mimi – in ne Podgrajska, se je še bolj pogreznila v sedež.

»No, daj kaj od sebe. Moj sin je že nestrpen.«

»Kaj, a ga imate na zvezi?«

»Seveda, posluša te.«

»Potem je pa hiter. Prej sem vprašala, koga prevažate zadaj, pa ste vi omenili harmese, jaz pa sem predlagala blond ženske – pa je bil tiho?«

»Ne razumem, pižka mala.«

»Sem mislila – zdaj, ko sem seznanjena, da posluša, da bo komentiral proti harmesam, da ste zadaj vendarle prevažali dolgonogo lepotico. Nič?«

»Kaj nič? Nič ne boš rekla? Vsaj nekaj povej.«

»Se oglasil – da vidim, kakšen glas ima.«

»Micko, ta mala pižka bi rada, da nekaj rečeš.«

»Kaj pa papi?«

»Reči – ena pižka mala.«

»Reči – ena pižka mala.«

»Ja, prav, ti, pižka na zadnji klopi, reči nekaj.«

»Jaz sem ena pižka mala, ki ima mesečno perilo. Te dlake me tako pikajo, da bom zamenjala taksi.«

»Daj, Micko, reči kaj, karkoli. Kako mečeš na koš, kadar ne mečeš.«

»Mrž'ca hop in je noter, a naši vodijo za deset, lepi so za pet, drzni za tri in visoki dva.«

Mimi je globoko vdihnila – sicer bi jo lahko bližina pomanjkanja hemisfêralnih pretokov ugonobila.

»No, še Marta Špon ni tako mimo.«

»Si kaj rekla, pižka mala?«

»A greste vedno tod mimo, kadar štartate na Aeropuerto Brnik?«

»Ja, kje pa?«

»Po avtocesti!«

»Ne morem, ker moraš imeti vinjeto.«

»A je nimate?«

»Ne.«

»Kaj, a vam jo jaz plačam?«

»Kako misliš, pižka mala? A pri tebi doma tudi prirejate zabave?«

»Kaj pravite, gospod taksist, kakšne zabave?«

»Ja, vinjete.«

»Kaj pa je vam – kakšne vinjete neki?«

»Ja, moj kolega je že dolgo časa nazaj poslušal enega geozlomista – da, če v Mehiki sklatiš pinjato, dobiš vinjeto.«

»A se vi hecate, gospod?«

»Ne, resno. Vinjeto se dobi na zabavi, samo kaj, ko nobeden taksist v sLOVEniji ne ve, kakšna je pinjata, da bi prišel do vinjete. Midva s sinom Mickom sva se kar sama doma nalila algahola, pa na koncu nisva dobila nobene pinjate, kaj šele vinjete.«

»O, zlomiana na travniku migajočih bilk.«

»To pa poznam. Hana Zbreskvar takole miga. Aja, misliš, da ona ve, kako priti do pinjate?«

»Mislim-da-ne, gospod taksist in njegov sin, mislim, da ne.«


31. Dabadol spozna – B.B.

Recepcija hotela Pura Concepcion je na terasi gostila turiste iz ene iz bivših balkanskih republik. Mleli so razne teme. Mleli so po domače. Nič ni kazalo, da bi jih lahko karkoli zmotilo. A ko se je na oddaljenosti petdeset metrov do njihove mize prikazala postava, so otrpnili. Ne, da bi bilo kaj groznega pred njimi, samo tak občutek so dobili. Bila je lepa ženska, a romantiki kot so bivši Balkanci, so takoj opazili tisto, kar sicer ni rada kazala – kaj rada, skrivala je kot top S, a kadar je morala do česa priti in je vedela, da bo nasproti zakon, je tisti puder – ki niti slučajno ni bil za primere zardevanja – obrisala dol. Moški za mizo so obnemeli. Imela je okostnjaške gube pod očmi.

»Hola, fantje, lep večer, a ne?«

»Ja, lep.«

Šla je mimo njih, da so se še tiste najbolj možate brazde na kakšnem izmed njih počutile kot obris dojenčka, ki joče zaradi mleka.

A ženska je odkorakala mimo in se ustavila v recepciji. Okoli nje je bilo čutiti, da se vse trese. Receptor je vstal in si zapel zadnji – najvišji gumb na srajci.

»Pozdravljeni señorita, želite?«

»Rada bi do tegale fanta. Saj je pri vas, a ne?«

Pokazala je fotografijo. Receptor je še pogledal ni – fotografije fanta.

»Ste z agencije?«

»Ja. Iz Bellerose.«

»Veste, v hotelu imamo pravilo, da ljudi ne smemo spuščati do naših gostov. V resnici ne vem kdo ste, ali ste iz agencije ali ne. Je čas počitnic in smo zelo ustrežljivi, zato vas spustim. Tudi koga drugega sem že, tako ali tako vse posnamejo kamere.«

»Se vam ne zdim vredna zaupanja?«

»Takole oblečeni ne.«

»Moti vas moje krzno, ali ne?«

»Pravzaprav, ja.«

»Ni krzno, veste. To so moje dlake.«

Receptorja je skoraj kap, ženska pa je nadaljevala. Po nekaj nadstropjih je potrkala na vrata.

Ta so se odprla:

»Si ti Dabadol Kalimero?«

»Kdo ste pa vi?!«

»Bejba Blondal. Je Hana tu?«

»Ne. Če že moram povedati.«

»Kaj, a se me ne boš ustrašil?«

»Ne. Vajen sem brazgotin.«

»Mi boš zaupal, kje je Hana?«

»Klavir vadi s Simončem Bulevarčem, na ladji Moderna.«

»A, že. Lahko malo vstopim? Samo tako, da pogledam čez balkon.«

»Mislim, da ne. Razen, če me želite omrtviti, potem boste tako ali tako stopili mimo mene.«

»Ne bom nesramna. Rada bi si samo malo pogledala – oblikovalka sem, a veš? Če me spustiš naprej, ti plačam let nazaj v Celejo.«

»Oprostite, kako veste, da sem iz Celeje?«

»Kar tako.«

»Saj mislim, da vas nekako poznam.«

»Torej res ne bova ovinkarila. Tako kot ti, tudi jaz nekaj iščem in za vse je krivo tisto, kar je vedno krivo.«

»Torej zgodovina.«

»Ah, sem vedela, da boš razumel.«

»Niti ne razumem, s Hano sem tu na počitnicah. Upam, da zaradi vas ne bo imela težav.«

»A ni to zanimivo. Ti imaš težave zaradi nje, zdaj pa te skrbi, da bi jih imela še ona, in to zaradi mene. Kakšno sočutje. Boš sedel na kavč, ker se mi zdiš – kar malo preveč – umirjen, kar me preseneča.«

»Ali kaj iščete?«

»Daj, sedla bom poleg tebe.«

To, kar je Bejba Blondal izvedla na kavču, bi bilo za mnoge fante odisejada nemogoče. Toda Dabadol je mirno prenesel njen poljub.

»No, pa sem mislila, da se boš umaknil. Veš, kaj me ob tem navdaja z radostjo? Da lahko oči, kot so moje, na nekoga vplivajo tudi tako, da se jih ne prestraši.«

»Vam je gube povzročila usoda?«

»Kaj misliš, kdo bi mi jih lahko tako globoko potegnil pod očmi? Ja, bila je usoda in to samo zato, ker sama verjamem, da je bila. Si predstavljaš, da bi bilo ubogo človeško bitje? Saj bi se mu zrušili vsi tuneli, če bi ga srečala. Veš, kaj pravijo?«

»Ne.«

»Da naj človek naredi samo toliko škode drugemu, kolikor lahko njegovi tuneli prenesejo povračilne udarce.«

»In ti fantje so?«

»Malo starejši od tebe, skrivajo se, lepi so, jaz pa takale. Zdaj bom odšla, videla sem, kar sem morala videti.«

»Prav.«

Spodaj, poleg hotela je čakal Peter Grdina. Ko je zagledal Bejbo, se je namrdnil.

»Bejba, če že hodiva skupaj, potem vsaj nosi puder.«

»Kaj je, Grdina? Ne preneseš globokih potez?«

»Pravzaprav ne.«

»No, tisti fant, Dabadol Kalimero pa jih je.«

»Saj mu niso ničesar storila?«

»Kaj, njemu? Ko bi ga videl! Mislim, da prenese več kot ti. Poglej se. Še koga bi rešil iz vode, če bi milo zajokal.«

»Bejba. Rad bi čimprej opravil s tem, da se potem vrnem. Malo sem že nervozen.«

»Vidiš! Napaka moških je, da ste nervozni. Morda vas je to pokopalo, da se vedno znajdete pred zaprtimi vrati. Malo več gub bi lahko pokazali, ojej.«

Peter Grdina in Bejba Blondal sta odkorakala proti zahodnemu delu mesta, ljudje pa so se jima izogibali, saj takim gubam še nikdar niso bili priča. Malo naprej si jih je Bejba prevlekla s pudrom.


32. Živali postanejo nervozne

Nekje na parkirišču v Celeji, je stal taksi – čakal je posebnega gosta, stranko, nekoga, ki je hitel, da ne bi zamudil pomembnih dogodkov.

»Kam vas lahko zapeljem, gospod?«

»Na letališče.«

»Pa ne, da greste v Acapulco?«

»Kako veste?«

»Prej je neka punca iskala ravno tak prevoz. Na letališče, da gre v Acapulco. A ji sledite?«

»Zakaj, bi me prijavili, če bi ji?«

»To, ne, samo, rad bi, da ne pride do česa.«

»Do česa bi pa po vašem lahko prišlo?«

»Do kakšnih neljubih dogodkov.«

»Če je tako, je že prišlo.«

»Čakajte, a vi bežite pred ženo?«

»Zakaj? Ste poleg taksista tudi zakonski svetovalec?«

»Ne, samo …«

»Lovim jo, ne pa bežim.«

»Potem ste pa kar pozni s tem lovom. Niste več mladi.«

»Živali me poslušajo, če me že ženske ne morejo videti.«

»O, ko ste ravno omenili živali. Tudi tista punca je nekaj mlela o živalih. Mislim, da je našemu Doretu govorila o harmesah.«

»Kaj pa imajo harmese z vsem temle?«

»Punca ga je obtožila, da je prevažal blond punce, v resnici so pa tisti lasje od harmes. Nagravžne male živali so.«

»Sploh veste, kaj so harmese?«

»Dlako puščajo, za druga pa niso.«

»Harmese so edina živa bitja, ki z enim očesom živijo v ZAMRZENAJSTEM STOLETJU. Bova zdaj odrinila?«

»Uh, tole ja pa pretežko za mene. Prav. A nimate nič prtljage?«

»Zobna ščetka ne šteje?«

Zlomkar Šakales je sedel v limuzino, ki je potegnila. Seveda je morala najprej premostiti nekaj Haninih plakatov, potem pa je – z vinjeto seveda (kupila jo je Mimi) – zavila proti avtocesti.

»Bova prispela do enih? Takrat vzleti letalo.«

»Gneča je, gospod. Ne vem, kako bo šlo mimo živalskega vrta.«

»Zakaj pa ravno mimo … saj ne greva …«

»Danes zjutraj je bilo po radiu, da je Bistriška cesta zaprta, ker da tam lovijo pobegle volkove.«

»Volkovi niso nevarni. Zakaj pa bi zaradi tega zaprli cesto?«

»Že vedo.«

A res. Ko je taksi pripeljal do Bistrice, je na vozišču ležalo kakšnih deset volkovom podobnih živali. Okoli njih so ljudje iz Zavoda za zaščito filmskih živali – Zverina, odganjali radovedneže.

Zlomkar Šakales je priprl oči.

»Poslušajte, a je že dolgo tako?«

»Mislil sem, da so že uredili zadevo. Zjutraj so poročali samo o pobeglih živalih, nihče pa nič o teh iz zavoda.«

»A veste, gospod taksist, da tile ljudje o živalih kaj dosti ne vedo.«

»Ja, saj vem … so večja nadlega kot … hoj, gospod, kam pa gresssss …«

»Še nekaj … živali nikdar niso nadloga.«

Zlomkar Šakales je zaprl vrata in se podal proti svetovalcem iz Zavoda Zverina.

Ko so ga zagledali, so se v ekipnem duhu obrnili.

»Gospod, kaj pa se greste? Sem ne smete!«

»Bom tvegal.«

»Resno mislimo. Ne premikajte, se, sicer vas bomo uspavali.«

»O, tako. Kdaj pa bo to? Takoj zdaj, ali greste še prej na konferenco o živalih?«

Ekipa Zavoda Zverina se je spogledala med seboj – ni dojela Šakalesove šale.

»Gospod, pripravljeni smo vas uspavati.«

»Aha, torej ste hkrati varuhi živali, po drugi strani bi pa uspavali tudi njih. Kako so pa sploh prišli sem, ubogi šakali?«

»To so volkovi, gospod. Iz živalskega vrta so pobegnili. Danes zjutraj je bilo po radiu.«

»Po radiu? Gotovo je prvi izvedel Grofek. In gotovo je tudi omenil, da se z njimi dobite ravno na tem mestu.«

»Mi smo prišli, ker čutimo dolžnost, da zavarujemo volkove.«

»Še enkrat vam povem, da niso volkovi. Šakali so in niso iz živalskega vrta.«

»Od kod bi pa po vašem bili?«

»Iz severnega gozda so prišli.«

»Gospod, pri nas v sLOVEniji ni volkov.«

»Seveda jih ni.«

»Zakaj pa potem trdite, da so prišli iz severnega gozda?«

»Ker so šakali. Volkov pri nas ni, kot ste že sami ujeli, najbrž Grofka.«

»Vi se z nami ne boste brili norca. Počasi boste odkorakali proti avtu in odpeljali.«

»A vmes prižgem radio, morda ujamete Grofka, če bo svetoval, kako jih spraviti s ceste?«

»Gospod, volkovi so nevarni, kasneje pridejo naši tehniki, da jih bodo zvabili v kletke.

»A, tako. Jim bodo zaigrali Beethovna ali bodo šli na vse štiri in zažvižgali državno himno?«

»Gospod, opozarjam vas, samo še eno tako – pa bomo poklicali šefa.«

»Poslušajte me, vi papagaji. Dovolj! A vi sploh veste, zakaj šakali ležijo sredi ceste?«

»Ker se bodo parili.«

»Ja, in Alfred Nobel bo rekel – kje je Mačje pokopališče? – Na cesti ležijo, ker so prišli zakrpat rano.«

»Kaj blebetate, gospod. Kakšno rano – saj jih ni nihče ustrelil!«

»Ja, in pamet da naj dobiš na tržnici, pa kaj še!«

»Kaj ste rekli?

»Cesta je hkrati tunel življenja – in vožnje – tile tu pa so očitno prišli sem zacelit rano nekoga, ki … je šel tod mimo.«

»Tod mimo ni šel nihče, ki bi mu mi ne dovolili.«

»Ja, vi ste čisto mimo.«

Zlomkar Šakales je nenadoma zažvižgal, da so nekateri iz Zavoda Zverina zaječali od prodornega zvoka, nato pa zaklical:

»Elorton, Marigal, Hermeso, Vidaria, Bikaria, Mirasol, vamos, espacio, espacio, es una arruga muy sufriente (dajte, fantje, prostor, tod je potovala trpeča guba).«

Ekipa Zavoda Zverina je kot vkopana s pogledi sledila šakalom, ki so se mirno umaknili s ceste in mimo spustili vozila.


33. Hana se vrne

Dabadol je ležal na mreži in zrl v strop. Globoko je premišljeval. Ne o preteklih dogodkih, pač pa samo o enem, zapisanem v – upal je, da – zaenkrat samo v računalnik na Bellerosi. Kako je prišel skupaj s Hano? Le kako? Na poslikanem stropu si je ogledoval risbe dna morja – s tem, da je bilo to morsko dno – puščava. Vsaki figurici je dodal ime – po enega izmed svojih sošolcev in si jih skušal predstavljati, kako se imajo s Hano na počitnicah. Čeprav bi moralo biti to precej lahko – predstavljati si sošolce, mu nikakor ni šlo. Vsi tisti Sloni, Sadježi, Golemi, Miškoni – vsi so se zdeli – le kaj so imeli ponuditi Hani? Bilo so – eni visoki, drugi mišičasti, kdo je bil gotovo tudi pameten – a jih je gotovo izdala prevelika dojemljivost napram prelahkim ali preuranjenim odločitvam – recimo – da si dobil punco samo zato, ker je bilo to reklo – da nisi kul, če je nimaš. Dabadol si je za vzorec vzel prav vsakega izmed njih in se na koncu seanse vzravnal v sedeč položaj, da je bil podoben Indijancu, ki mu je odletel amulet.

»O, Zlomiana!«

Dabadol je ugotovil resnico epohalnih razsežnosti – zanj, seveda. Če bi bilo torej to, kar je dognal res, potem se mu je res vse nagibalo k temu, da ga bo Hana še naprej lovila. Namreč, bil je zagoneten fant, poln skrivnosti in punce imajo rade – skrivnostne fante. Pomislil je: le kaj bi moral storiti, da bi se …

»Dabadol?«

Hana se je vrnila!!!

»Ja, Hana?«

»Moje Funnymaxove kopalke. Izginile so!«

Kaj, izginile? Kako dolgo pa je že tu?

»Kaj?«

»Saj ne bi verjela, da bi jih ti kam pospravil, pa vendarle, te bom vprašala.«

»Kaj?«

»Če veš, kje so?«

»Kje so?«

»Moje Funnymaxove kopalke.«

»Nisem jih videl.«

»Saj, bi rekla, da ne. Ampak, moji kovčki so – razmetani. Veš kaj o tem?«

»Ne …«

»Dabadol, kaj – se ti je kaj zgodilo?«

Dabadol: ji naj povem, da je bila tu Bajba Blondal. Ali raje ne? Zakaj bi ji zamolčal? Povedal ji bom, morda po potem bolj ostra do mene.

»Poljubila me je.«

»Kaj?«

»Bejba Blondal je bila tu.«

»Saj to ni res! Kako pa to?«

»Ne vem – kar stopila je k meni in – v rokah je držala nekakšno – slamico in potem – naslednje, česar se spominjam je – da sem stal v kopalnici in zrl v ogledalo.«

»Pa zdaj, kako si?«

»Ne vem – kot bi ...«

Hana ni čakala. Poljubila je Dabadola. Zaslišal se je podaljšani cmok, ki bi Dabadola v drugačnih okoliščinah ugonobil – no, pa saj gre za drugačne okoliščine.

Hana je odmaknila obraz.

»No, se zdaj spomniš česa?«

»O, ja, zdaj pa … okoli tistih slamic jih je navijala, tvoje Funnymaxove kopalke …«

»Dabadol poglej me!«

»Ja, saj te.«

»A veš, kdo je Bejba Blondal?«

»Zelo strupena ženska?«

»Ja, zelo strupena. Pa veš, zakaj je strupena?«

»Ne.«

»Ker ima na sebi … nenaravne – ne-algalne scene. Lahko padeš vanjo. Skuhala ti bom algalni čaj, potem pa bova videla, kateri bo prijel. Če ne bo pomagalo, boš moral do vrača.«

»Kaj? Hana? Kaj govoriš?«

»Kaj?«

»A nisi jezna?«

»Ker te je Bejba Blondal poljubila? Se šališ? Najgloblje zapriseženi mehiški duhovnik se temu ne bi mogel izogniti.«

»Jaz bi se pa lahko.«

»Dabadol, lezi na mrežo, ti prinesem čaj.«


34. Aeropuerto Brnik

V veliki hali pred prodajnimi pulti za vozovnice je stala mlada raziskovalka in ugotavljala, kaj storiti. Imela je trinajst let in – potrebovala bi spremstvo. Še enkrat je poskusila:

»Eno za v Acapulco.«

Spet so jo zavrnili. Denar je sveta vladar – pa kaj še! – je pomislila. Izhod na letališko stezo sta varovala dva varnostnika. Imela je 5000 euralov, a ju seveda ni mogla kar podkupiti. Poleg tega sta poleg njiju stala še dva policista, ki ju ravno tako ni mogla podpkupiti. Podkupiti – to ne – kaj pa – nenadoma se ji je utrnilo – lahko pa bi ju uporabila.

Počasi je stopila do njiju in dajala videz nuje.

»Oprostite, gospod policist.« Policist višji sploh ni bil videti sumljiv. Zlahka ga bo dobila na svojo sočno stran. »Sem Mimi Rožnik, hčerka policista Rožnika. Torej je moj oče. Pred ne tako dolgo nazaj je v Mlečnem soku aretiral najstnico, ki je na svojem novem inteligentnem prenosniku skrivala podatke o vohunjenju za Finijem Vrtačnikom – zato ima veliko dela in me ne more pospremit na potovanje v Acapulco. Bi me vidva?«

Policista sta se spogledala, a nič razumela. Mimi je zmogla še nekaj konstruktivnosti.

»Na trg je prišel nov inteligentni prenosnik, ki ne loči policistov po naročilu od policistov po uradni dolžnosti in gre za veliko reč. Razumeta? Lahko se kakšna reč zaplete in bodo – lahko ga pa tudi pokličete. Samo spremstvo do aviona potrebujem in še, če mi gre eden izmed vaju z mojo osebno izkaznico kupit karto. Plačam dvojno. Obeta se vama tudi nagrada. Podarim vama prevleko za tipkovnico, preko katere lahko tudi preko šefovega prenosnika tipkate in obiskujete tekmovanje za MISS BIKINI VENEZUELE, pa vas ne bo nihče izsledil. Moj ati jih ima na tone v skladišču, ker jih vsak meeskend zaplenijo ogromno. No, letalo za Mehiko vzleti čez petnajst minut.«

Nižji izmed obeh policistov je zbral pogum.

»A se lahko obiskuje tudi strani za miss bikini Kostarike?«

»Kar želite. Če hočete, lahko obiščete tudi stran za miss bikini Švedske.«

Policist višji se je sklonil do nižjega, kot bi hotel komunicirati z njegovim govori-sliši-manom.

»Lojze, misliš, da lahko prideva tudi na stran Hane ZBRESKVAR?«

»Kaj pa vem. Imam pa občutek, da bo dobro sodelovati s pižko malo, saj veš, kakšen je Rožnik.«

»Nisem pižka mala. No, sta se že odločila, ali se bosta prepirala z mojim očetom, ali grem torej na letalo?«

»Ja, te bova pospremila. Hej, kdaj pa dobiva tiste prevleke?«

»Ko bom na varnem v Acapulcu, vama jih bo dal moj oče.«

»Aha, prav.«

Policista sta Mimi pospremila do izhoda, potem pa sta sedla na stola v čakalnici.

»Hejga, Lojze, tole sva pa dobro pogruntala.«

V tem gruntanju je na letališče že prispela nova policijska ekipa – s policistom Rožnikom na čelu.

Oba policista nižjega reda sta vzajemno vstala in zadovoljna zaklicala proti šefu Rožniku: »Hej, šef, tvojo hčerko sva pospremila na letalo. Upam, da ste ujeli tisto puhoglavko, ki krade podatke o Vrtačniku.«

»Ja, šef, pa upava tudi, da dobiva podlage za odrasle strani na alganetu. Midva bova zadovoljna že s tekmovanjem naj miss bikini Venezuele.«

»Kaj blebetata?«

Nad mestecem Karantania v sLOVEniji je vzletelo letalo mehiške družbe Quetzalcoatl – Mimi je skozi osemkotna okna opazovala sLOVEnijo, kako se je vse bolj manjšala, dokler ni postala velika kot malo večja alga. Potem je zaprla oči in skozi hemisfêri so ji zletele misli. V njih se je pojavljal Dabadol, pa Hana, pa njen ati, in vse to je dobivalo zelo enigmatično mešanico, ki je v sLOVEniji ni bilo mogoče razvozlati, a Mehika, dežela »V luninem popku«, pa je bila na odprte scene pripravljena. Zanimivo se ji je zdelo, da so ljudje Mehiko povezovali z Azteki, Maji, ter njihovimi piramidami, pletenimi klobuki, tekilo, a v resnici je ta dežela ponujala možnost bega v neskončna polja svobodne misli in prijateljevanja z zakulisnimi scenami.





TODOS SANTOS

Nekje med mestom Cabo san Luicas povsem na jugu in La Paz na severu spodnjega dela polotoka Baja California, je ležal Todos Santos. Bil je odročna različica majhnih nepomebnih mest, kjer so se ustavljali ljudje, ki tudi sicer niso imeli natančno določenih ciljev – ali pa so imeli preveč skrbi in jih je pot vselej zanesla v taka izgubljena stičišča različnih hotenj.

Vrata zasebne knjigarne so se odprla in na pločnik je iz stavbe stopil moški. Pogledal je proti nebu, kjer so se v sivini zvijali nagneteni oblaki, kot bi hoteli zaplesati od žalosti – ali od veselja.

Moški je v rokah držal knjigo – Mi vida … – in bi jo kar takoj odprl in načel, a ga je nekdo zmotil:

»Vi ste pa prvič tu, kajne, señor?«

»Ja, na počitnicah.«

»Po navadi gostje izberejo Cabo san Lucas ali vsaj La Paz, če že ne dobijo Acapulco. Kako to, da ste se odločili za Todos Santos?«

Moški je malo pomislil, potem pa se je odločil, da najmanj zapleteš reči, če ljudem poveš resnico.

»Spoznam se na te reči. Slutim pretok svetovne energije in tu, v Todos Santos je te dni pretok še posebej močan.« Izpraševalec – torej domačin – tega ni ravno razumel, zato se je hitro umaknil.

A moški se je odločil, da si bo vzel nekaj minut zase, zato je odkorakal do hotela California, ki je stal samo nekaj metrov južneje od knjigarne v isti ulici, na isti strani ceste.

Sedel je in predse položil knjigo.

Toda tudi tu se ni mogel zbrati.

»Señor Čakalez.«

Pozdravil ga je najemodajalec, gospod Vega, pri katerem je zlomkar najel apartma.

»Boste kaj spili, señor Čakalez? Plačam rundo.«

»Danes bo pa deževalo, kajne, señor Vega?«

»Ti oblaki vedno lažejo, señor Čakalez. Vidim, da radi berete.«

»Zdaj ko sem na počitnicah, sem se odločil končno ujeti se v tole reč.«

Moški je nagnil platnice knjige, da je señor Vega lahko prebral tisto, kar je bilo na njih napisano v španščini. »Te knjige pa ne poznam.«

»Nova je. Avtor je mehiško-slovenski. Tako, da jo lahko oboji preberemo.«

»O čem pa gre?«

»O, ko bi vedel. Pravijo, da je romantična zadeva, pa se mi ne zdi tako.«

»Kaj pa vi počnete, señor Čakalez?«

»Po poklicu, kaj sem? Geozlomist. Vem, kaj boste rekli. Mehičani jih ne potrebujete – geozlomistov. A pomislite, kako prav pridemo v naših deželah, kjer se zdi, da se reči odmikajo od začrtane poti.«

»Je bil kdaj kakšna pot začrtana, señor Čakalez?«

»Vedno je nekaj začrtano, a vedno se najde kakšna druga paralela (vzporednost), ki nas potiska na rob. Ni lahko – je moje vodilo in za vpogled na pravo stran sveta – moraš poznati zgodovino.«

»Ah, zato ste prišli sem, v Mehiko, zaradi pestre in prepletene zgodovine?«

»Pravzaprav sem mislil na osebno zgodovino, saj veste, ljudi, posameznika.«

»Vi ste zelo globok človek, señor Šakales.«

»Včasih še premalo, señor Vega, včasih še premalo.«


35. Scientološko Geozlomalni Inštitut – Acapulco, Guerrero

Pri recepciji se je ravnokar pojavila senca fanta, ki tu ni imel kaj iskati. Receptor ga je vljudno opozoril:

»Za osebe, mlajše od 18 (osemnajst) let, vstop ni dovoljen.«

»Nujno potrebujem nasvet.«

»Potem te bodo varnostniki pospremili ven.«

»Moj sonar ne dela prav. Rad bi se pogovoril s strokovnjakom.«

»Si rekel sonar?«

»Ja.«

Receptor je zrl v fanta.

»Kako ti je ime?«

»Mick Jagger.«

»Si slučajno sin od Micka Jaggerja juniorja? Slavnega agua-geozlomista?«

»Tako je.«

»In zakaj je oče poslal tebe?«

»Ker je odšel na koncert Micka Jaggerja.«

»Še en nor dan. Kje imaš sonar?«

»Tule zraven.«

Receptor je poklical nadrejenega in stvar se je hitro odvila. Do recepcije je prišel šef.

»Señor Arturo, ta fant pravi, da ima sonar kar zraven.«

»Pa ga ima?«

»Ja, in to precej vrednega. Kaj mislite, ima tu prste vmes

Moderno?«

»Ne vem če. Ga bom vprašal.«

Šef izmene je stopil do Micka Jaggerja.

»Kaj praviš, da je narobe s sonarjem?«

»Ne snema prav.«

»In kaj sploh iščeš? Kakšne zvoke?«

»Samo en zvok.«

»Od kakšne živali?«

»Ne vem, če je od živali. Je bolj odmev, kot zvok.«

»Poslušaj. Te zadeve so resne. Sem sicer presenečen, da te pri teh letih to zanima – zakaj te to zanima?«

»Ker očitno nikogar drugega ne.«

»Kakšen je ta tvoj odmev?«

»Ne vem. Vem le, da se ribe in druge živali čudno obnašajo. Njihovi signali niso več taki, kot bi morali biti. Kot bi se česa ustrašile.«

»Mick, kajne? To si tako zelo splošno opisal, da nimam več časa zate. Vse flora in favna na našem območju je povsem zdrava. Ne potrebujemo pomoči. Vse smo že rešili, ko smo med naravne parke uvrstili Revillagigedo .«

»Jaz pa bi vseeno rad izvedel, kaj se dogaja.«

»Prav nič se ne dogaja.«

»Ampak, vse, kar sem posnel, je – povezano.«

»Imaš snemalno ploščo v sonarju?«

»Aha.«

»Da ne boš še drugič hodi sem – saj razumeš, da imamo delo, pa jo dajva pogledati.«

»Z veseljem.«

Mick Jagger je v prostor spustil zvok iz sonarja in marino-zlomolog je obnemel. Nihče od navzočih, niti njegovi sodelavci niso vedeli, kaj ga je tako posekalo, da je postal bled kot albinokorala.

»Šef, kaj je?«

»Oh, nič. Pustite naju malo sama z Jaggerjem, da poklepetam z njim«

Ko sta bila Arturo Gallardo in Mick Jagger sama, je prvi vprašal:

»Ti fant, kaj je zdaj to?«

»Kaj pa?«

»A ti veš, kaj si posnel?«

»Zvok, ki ga iščem.«

»Ne, to ni kar en zvok. To je zvok iz ravnine med Zacatecasom in San Luis Potosi-jem. Samo ženske v težavah ga lahko slišijo in pa moški, ki ženske s hladom na licih rešujejo iz napačnih objemov.«

Mick Jagger je s pogledom preletel figuro šefa scientološko-geozlomološkega inštituta – Artura Gallarda. Zdel se mu je povsem resen moški, povsem priseben. O čem je govoril? O kakšnih ženskah in moških?


36. Vega in Šakales

»In ko boste prebrali knjigo, señor Čakalez?.«

»Vprašanje, kdaj bo to.«

»Imam občutek, da ste se je lotili profesionalno. Po navadi se ljudje zleknejo čez mrežo in potem berejo.«

»Vendar ne te knjige.«

»Smem izvedeti, o čem gre?«

»Oh, dobro, da vas zanima, señor Vega. Ta knjiga je slavospev neuresničeni ljubezni – konkvistadorski resnici. Vsaka ženska bi jo morala prebrati, da bi izvedela vse o sebi.«

»Ampak, vi ste moški, señor Čakalez!«

»Ja, a tole bo prebrala ženska déntro de mí (v mêni).«

»Že ko ste prišli, ste se mi zdeli zanimiv. Kje pa ste zaposleni, če smem vprašati?«

»Na Akademiji za geozlomalne vede v Celeji preučujem ujetost v stoletja in svobodne sisteme ljudi .«

»Je to kaj posebnega?«

»Ja, to so neuresničene ljubezni, ki se shranijo v očeh, besedah, travi, drevesih, tekočih stopnicah, starih fasadah, itd. Tako, kot če nekaj shranite na disk.«

»Tega pa nisem vedel.«

»Saj, zato pa imamo znanost in geozlomijo.«

»In pravite, da knjiga govori o …«

»O paru iz sLOVEnije, edine države na svetu, ki v imenu skriva ljubezen.«

»Kdo pa je avtor?«

»C.A.«

»Ne poznam.«

»Ga še boste. Poslušajte, señor Vega. Na vašem vrtu, torej tistem, ki meji na moj apratma, sem dopoldne opazil, da imate postavljene srebrne plesalke. Zakaj?«

»Da zalivam travo. Tukaj imamo samo čudne oblake, dežja pa ne. Nekako je potrebno to naše mesto ohraniti pri zelenju.«

»To se pa strinjam. Veste, te plesalke, so zanimive. Morda veste, kje ste jih kupili?«

»Kje pa mislite, da? Na tržnici, kajpak.«

»Tu, v Todos Santos?«

»Ah, kje neki! Na tržnici v Acapulcu.«

»Acapulcu?«

»Lahko vam povem, kdo mi jih je prodal. Miranda Molinskar.«

Kdo ve, iz katerega vzroka je zlomkarju Šakalesu knjiga, ki jo je držal na kolenih, spolzela iz rok, ko je slišal zadnji dve besedi iz ust señorja Vege.


37. Proti jugu Mehike

Potovala je. Potovala skozi kraje proti jugu srca človeškega, kjer bi morala zasijati luč, a prihajale so le besede.

»Saj to ne bo nikdar delovalo. Potrebujem en znak, da je še upanje. Hana, vem, da ne pôješ kar tako, da nekaj tiči za vsem tem. In vem, da se bodo stvari začele vračati, oj, kako to vem!!!«

Taksist, pri katerem je naročila storitev, je bil Mehičan – že po naravi mu je bilo zapovedano, da se pogovarja s strankami.

»Si kaj rekla, mlada dama?«

»Sama s sabo se pogovarjam.«

»To pa ni dobro, dekletce!«

»Nisem dekletce! Imam cikluse in upam, da – pa saj vendar ne boste razumeli, kajne?«

Taksist, ki je prevažal mlado damo, je to počel samo zaradi lepega kupčka, ki mu ga je polovico že plačala. Potovala je naprej mimo mest, ki jih lahko slišiš le, če se tam rodiš – Cuernavaca, Chilpancingo, Zumpango del Rio in na koncu, preden se rodiš, zadeneš ob ljubezen, ki jo moraš nesti s sabo – v Acapulco.

Taksist se je po nekajminutnem premoru spet oglasil. »Zakaj pa nisi šla z letalom? S tem denarjem bi lahko odletela do Ria de Janeira in nazaj.«

»Vidite, tukaj se dejanja in znanja ne ujamejo. Bi enako rekli tudi Seleni Quintanilli?«

»Kako pa veš za njo? Nisi malo premlada?«

»Jaz, premlada? Če bi vi videvali take tunele, kot jih jaz, bi se vprašali, če niste že na drugi strani.«

»Tuneli so pod vsemi malo starejšimi mehiškimi mesti.«

»Vidite, neujemanje na vrhuncu.«

»Ko si že izrekla besedo vrhunec, zdaj se ravnokar peljeva mimo mesteca Zumpango del Rio. Čez noč je postalo poznano.«

»Bi rekla, da vem, da zaradi neke knjige?«

»Aha, tam gor se je uresničila najbolj skrivnostna poroka vseh časov, če malo posplošim.«

»Mhm, poroke imam rada, če se v njih le znajdejo pravi ljudje.«

»Če prave ljudi ne spravi skupaj veliki bog Quetzalcoatl, jih pa poročijo trave.«

»Ste rekli trave? Saj ne mislite tistih trav vrste Mary Huana?«

»Mislim na take trave, ki zrastejo tudi do meter in ko zapiha veter, zanihajo.«

»To vam v Mehiki najbrž ne pomeni kaj dosti, saj trava praktično ne raste.«

»Res je ponekod bolj pusto, a imamo travnike, ki človeku jemljejo dih.«

»Je tisto ermita (cerkvica) iz knjige, tamle, na hribu?«

»Tisto je ermita Santa Lupita, če želiš, ti jo razkažem.«

»Kaj pa vem.«

»No, daj, če se boš kdaj poročila, mukica, ti bo ta ogled še kako prav prišel.«

»Kako to mislite?«

»Tukaj se lahko poročiš tudi samo kot PPD, pa kasneje uporabiš.«

»¿Qué? (Kaj?)«


38. Plesalke

Zlomkar Šakales je pobral knjigo, ki mu je zdrsela iz rok in se zazrl señorju Vegi v obraz.

»Miranda Molinskar?«

»Ja, jo poznate? Tak obraz ste naredili, ko sem jo omenil, da še nisem videl česa …«

»Señor Vega. Ali je … te plesalke … v katero smer se vrtijo?«

»Proti zahodu, zgornji del, če jih gledate z viška. Saj ne mislite, señor Čakalez, da imajo kakšno posebno moč?«

»Ne, kje pa.«

»Pa, videti ste pa bili tako. Vas bom raje pustil pri knjigi, vam bo laže.«

»Saj mi ni težko. Malo bom še bral, potem pa se vrnem v apartma.«

»Saj še začeli niste. Pa prijetno branje!«

Señor Vega je odšel, zlomkar Šakales pa je svoj pogled zapičil v odprto knjigo, a prebral ni niti ene same besede.

Tisto, kar ga je žrlo, se je globoko zajedlo v njegovo dušo. Še nekaj časa je opazoval sivo ulico pred sabo, potem pa je vstal in se vrnil proti svojemu apartmaju.

Ko je prispel, se je zleknil na zofo in se predal razmišljanju, ki niti najmanj ni bilo podobno znanstveni dilemi glede kakšnega problema – njegova duša se je zdela zlomljena, a ne samo takó, kot se duša običajno zlomi – je bil prepričan.

Zdelo se mu je, da ga je vrtinec, ki ga je pri škropljenju trave izvajala srebrna plesalka na vrtu najemodajalca, señorja Vege, prelomil in pahnil v rahlo stanje post počitniškega doživetja.

»Miranda Molinskar,« je dahnil in nato izgovoril še eno ime – »Belinda Molinskar.«

Z očmi je sledil curku, ki ga je v zrak brizgala majhna plesalka, ki jo je lahko opazoval skozi okno. Ko se je señor Vega vrnil domov, je vodo ustavil, a zlomkarju Šakalesu se je zdelo, da je nad travo obstala mavrica.





ODSTRANITEV KARTONA

V sobi hotela Pura Concepcion je Dabadol še vedno sedel na kavču in skušal misliti na ribe v vodi, povsem na dnu.

Hana je v kuhinji pripravljala sadno kupo, zraven pa razmišljala takó zavzeto, in kot bi se učinki njenih hemisfêr poznali na lestencu nad mizo v dnevni sobi, se je le ta poskušal zavrteti, a ga je turobno Dabadolovo razpoloženje od tega odvračalo.

Hanina sadna kupa je še vedno obstajala samo v namišljenem stanju, razrezano sadje na pultu pa je bilo podobno koščkom rib na tržnici onkraj vsega mogočega. A tole ni moglo večno trajati.

»Veš kaj, Dabadol. Tole bova odstranila.«

Dabadol je dvignil glavo. Iz dnevne sode je imel odprt pogled na kuhinjo, tako, da bi lahko Hani gledal pod prste, a ga ni zanimalo.

»Dabadol?«

Hana je vedela, da radio v Acapulcu pač ne lovi postaj po sLOVEniji, tako, da je bilo kakršnokoli upanje na KNOFEKa odveč. Jezno je presekala banano, vendar je v celoti zgrešila, da se je nož nerodno izmaknil in jo usekal po prstu. Nič resnega, a dovolj kozmetično spornega, da bi moral Dabadolu v glavi zaigrati 12. člen Humanističnega zakona – ko moraš poškodovancu nuditi first-afterbreak-kit – prvo poprelomno pomoč. Toda, Dabadol se ni imel namena premakniti. Hana je to uvidela in pustila, da kri počasi curlja po pultu.

»Nisem vedel, da pri Funnymaxu po novem izdelujejo tudi Funnymaxovo kri. Videti je kot prava.«

Hana je bila rojena v znamenju školjčnega trombona in tokrat se ji je zazdelo, da ji je v glavo in kri prišla druga beseda iz zloženke – trombon. Z jezo je zgrabila banano, se obrnila, naciljala, in prav nežno a z veliko mero jeze med očmi, tropski sadež zalučala proti Dabadolu. Upala je, da ga bo zadela v glavo, in da jo bo napadel, pocukal za lase, dvignil krilo, s kuhlo po riti, karkoli, samo da …

»Mm, te Funnymaxove banane so pa okusne.«

»Me nisi slišal, kaj sem prej rekla?«

»Ne.«

»Da bova tole odstranila.«

»Nisem te slišal.«

Hana je s kuhlo v roki odkorakala do Dabadola.

»Nisi me slišal. Bom ponovila: tole bova odstranila.«

»Odstranila? Misliš, mene? Ne bo ti uspelo.«

»Pa mi bo.«

»Ne bo.«

»Sploh ne veš, o čem govorim, kajne?«

»Ne.«

»O kartonu v posteljni reži. Stran gre.«

»Ne, pa ne gre. Sicer pa, spim lahko tudi v zgornji ploščadi, zdaj ko vem, da je glavni mornar – Simonč Bulevarč kapetan za celo ladjo in ne samo za Belleroso.«

»Kaj govoriš, Dabadol?«

»Za Belleroso še razumem, saj naju je računalnik seveda spet izračunal, ne vem pa, zakaj mi je Moderno včeraj na svoji jahti podpisal potrdilo o opravljenih počitnicah.«

»Kaj praviš? Kdo ti je podpisal kaj?«

»In me tudi ne čudi, da o tem ne veš ničesar, saj si mu najbrž ti vse to natvezila. Na počitnice si me zvlekla, da boš imela potrdilo. Saj mi je vseeno, veš, Zbreskvarjeva, če jih bom uradno preživel s tabo, ampak, to, da bom moral biti do konca tu in jih dejansko tudi trpeti, tega ti pa ne odpustim.«

»Kaj si mi ravnokar povedal? Popolnoma … saj to je … ne morem … verjeti … ah, saj ni …«

Hana se je sesedla poleg kavča, da je zdrsela na rit.

Dabadol je vzel robček in si obrisal usta.

Hani je šlo na jok. Skoraj ni mogla verjeti, da se je ponovil Pirankaran.

Dabadol je sedel, ne da bi pomislil na sadno kupo.

»Naj gre vse skupaj vetrnicam žvižgat.«

Dabadol nič. Kar nekaj časa sta takole sedela, vsak s svojim izborom opravil. Dabadol je trgal robčke, Hana pa na glas razmišljala.

Potem pa je nenadoma vstala. Dabadol je samo še slišal, kako je za sabo zaprla vrata v kopalnico.

Petnajst minut kasneje je Dabadol ugotovil, da ga voda, ki jo v kopalnici toči Hana, moti. Preveč je šumela. Če ne bo čez deset, devet, osem, sedem – dovolj je imel. Hotela ga je prepričati, da bi postal pozoren, kako vestno si izpira solze. Ni se mu ljubilo vstajati, a je bil robček na mizi že preveč dodelan, zato je sklenil nesti ga v koš, ki se je nahajal v kuhinji.

Dabadolovo razmišljanje:

Le zakaj me je šla povabit na počitnice, če naju je Bellerosa že izračunala? Lahko bi preprosto dejala, da ima njihovo pismo, ne pa, da tvega mojo slabo voljo. Saj – zdaj jo ima, toda, zakaj?

Morda celo ne bo šlo drugače, kot da jo – »Hana, lahko zapreš vodo? Sliši se kot Niagarski slapovi.« Nič odgovora. Stopil je bliže do kopalniških vrat in zaprepaden ugotovil, da so odprta. Potisnil jih je. Bila je prazna.

»HANA?!?!?!«

Ni je bilo noter. Ni vedel, ali bi se jezil, ali veselil, a slutil je, da se bo moral odločiti za tisto tretje – ukrepanje. Naredil je nekaj korakov po stanovanju, se pognal po stopnicah v zgornje nadstropje, ki mu ga Hana ni hotela – mogla – znala pokazati in, ki ga je odkrila šele ob obisku Simonča Bulevarča – a je ni bilo nikjer.

Zajel je sapo: zdaj sem pa v morskem ježku! Če je v Pirankaranu lahko odšla ven, kam je lahko šla tule? Mimo mene že ni odkorakala, saj so vhodna vrata desno in ves čas sem sedel na kavču.

Bil je v dilemi in tudi malce prestrašen. Kako se bo zdaj vrnil nazaj domov? Imela sta tisto skupno letalsko vozovnico in morala sta potovati skupaj. Za novo ni imel dovolj denarja, pa tudi – čudno bi bilo – morda je bilo Modernovo potrdilo – morda vse skupaj ne bi veljalo.

»HANA!!!!«

Zlomka – si je mislil.

Nič. Naredi je tisto, kar je bila stalnica v Pirankaranu. Vzel je pručko za noge, jo odnesel na balkon, stopil nanjo in previdno pogledal dol. Ob tem se mu noben člen Humanističnega zakona ni odvil pred očmi. Moral si je priznati, da ga je bilo prvič v počitniškem življenju zares strah. Hana je izginila!

Dabadol je vzel selotejp, za seboj zaklenil vrata, na kljuko pa s selotejpom naredil vozel, da bi Hana, če bi se pojavila, ne mogla kar tako hitro noter ali pa ven in bi jo gotovo srečal.

Potem se je s panoramcem spustil v avlo hotela.

Receptor je zaznal njegovo nujo.

»Gospodič Kalimero, kje je težava?«

»Ste morda kaj videli gospodično Zbreskvar?«

»Ni z vami v sobi? Prej sem jo videl priti.«

»Tudi jaz sem jo. Še pred petimi minutami sem jo gledal v njeno grivo, zdaj pa … ne vem, kaj naj storim.«

»Mislite, gospodič, da je izginila?«

»Ja, ampak, saj ni mogla skočiti z balkona!«

»Te stvari so resne. Kaj ko bi poklicala obalno stražo?«

»Če mislite.«

»Seveda mislim.«

Po nekaj neuspešnih poskusih kakorkoli ugotoviti, kje bi lahko bila Hana, je receptor predlagal Dabadolu, da gresta vendarle še enkrat pogledat stanovanje.

»Prav imate.«

A kot je že ugotovil Dabadol, je bilo le-to prazno.

»Gospodič Kalimero, se je tod morda kaj čudnega zgodilo?«

»To bi morali vedeti vi – saj ste receptor.«

»Izmenjujemo se. Čakajte. Neka ženska je bila tu.«

»Ja, to pa vem. Ampak, tista ženska je že odšla. Iskala je Hano, a takrat Hane še ni bilo noter. Hana je prišla kasneje, takrat, ko ste jo tudi vi videli.«

»Razmišljam, Kalimero.«

Receptor je sedel na kavč in skušal karkoli dognati. Potem pa je na tleh uzrl: »BASURA!«

»Kaj?«

»Šmenta, señoriti Zbreskvar je nekdo poslal basuro.«

»Nisem opazil. Kaj pa je to, basura?«

»Nenavadno.«

»Kaj je tako nenavadno?«

»Torej, je niste poslali vi, señor Kalimero?«

»Seveda ne. Zakaj sprašujete?«

»Veste, kaj je to basura?«

»Saj sem rekel, da ne vem.«

»To je neke vrste darilo. Toda …«

»Toda kaj?«

»Čakajte, da premislim – seveda. Prej je bil tu Hector, ki je bolj nov in teh vudu-algalnih zadev ne pozna.«

»Señor Rodrigo, kakšnih vudu-algalnih zadev?«

»Veste, kaj je to basura, señor Kalimero?«

»Pravim vam, da ne.«

»Basura pomeni tunel navzdol.«

»In kaj zdaj to pomeni?««

»Da morava preveriti jašek za umazano perilo.«

»Saj se hecate, señor Rodrigo!«

»Ko bi se le.«

»Strašite me.«

Dabadol je stopil za Rodrigom in po pravici rečeno – sploh ni vedel, kje ima stanovanje jašek za umazano perilo. A ko mu ga je Rodrigo pokazal, se je Dabadol začudil.

»Poleg postelje je?«

»Ja, da ni potrebno preveč telovaditi.«

A tam, poleg jaška, je na tleh ležalo nekaj, kar je Dabadola precej presenetilo, Rodrigo pa niti ni vedel, kaj je.

»Funnymaxove kopalke!«

»Je imela señorita Zbreskvar na sebi te reči? Zakaj pa jih je toliko in zakaj – so tako temne, skoraj črne?«

»Morale bi se svetiti. Pa so čisto črne. Jih ne poznate?«

»Poznam samo Funnymaxove morske pse in nekaj drugih živali.«

»Kaj bova storila, Rodrigo?«

»Šla bova preverit v pralnico v kleti.«

»Noro. Še tega mi je bilo treba.«

Spustila sta se po panoramcu, ki je le počasi lezel dol. Do kleti sta morala po stopnicah, panoramec je seveda vozil samo goste.

»Koliko pa je teh stopnic, Rodrigo?«

»Tretja klet spodaj je pralnica.«

»To je pa globoko.«

Prispela sta. Rodrigo je poznal vso osebje.

»Maria, si pred kakšnimi petnajstimi minutami opazila kaj čudnega?«

»Ja, sem vas mislila poklicati, Rodrigo, a sem mislila, da mi ne bi verjeli.«

»Govori!«

»Malo prej je v pralnico vstopila ženska, visoka, blond – vprašale bi jo, kaj počne tu, a je korakala tako odločno, da se nismo upale pisniti. Potem je ženska vstopila v jašek za umazano perilo.«

»Kar tako?«

»Kar tako.«

Rodrigo se je obrnil do Dabadola: »Pa ga poglejva!«


… vrtenje

V najeti počitniški hiški v mestecu Todos Santos misli nekega moškega očitno niso našle počitka. In jim tudi ni bilo namenjeno najti ga. Misli morajo vendar stalno mleti.

»V tako majhnem kraju pa toliko lepot,« je dahnil sam pri sebi zlomkar Šakales in se naslonil na naslanjač. Opazoval je vrt señora Vege in se prepustil brainstormingu. Soba, v kateri je bival, mu ni dala miru. Zaprl je oči in potegnil skozi nos. Malo je še počakal, potem pa ga je odneslo ven – nazaj v knjigarno.

Človek bi težko verjel, da zlomkar, ki si je počitnice izbral za to, da se malo posonči, sredi sivega popoldneva s hitrimi koraki hiti proti knjigarni, ki poleg nekaj svetovnih uspešnic, ter pa za meter polic lokalnih izpovedi, ni ponujala ničesar posebnega. Kljub temu se ga je Patricia Durango razveselila – tako ji je pisalo čez prsi.

»¿Ay, ya lo ha leido Usted? (A, ste jo že prebrali?)«

Naj te nekaj vprašam, Patricia. So že v vaši knjigarni kdaj izmerili OVE – osnovno vesoljsko energijo?«

»Ne vem če, ker sploh ne vem, kaj to je.«

»Saj nihče natanko ne ve. Zanima me … kakšne goste imate?«

»Predvsem take, ki se želijo zares izklopiti in pa tudi take, s srčnimi problemi.«

»Bom vprašal drugače – ali je bilo kdaj tu kakšno dekle, ki je bilo razočarano zaradi tekmovanja za bikini?«

»Tega sicer ne bi vedela, je pa zanimivo, da ste to vprašali. V ženskem veceju že kar nekaj let visijo nekakšne kopalke – seveda jih ne damo dol, ker na nek način prinašajo dobre alge vetrnice.«

»¿De verdad? (Ali ti to resno?)«

»Lahko si nadenete metlo na glavo, da boste videti kot ženska, tako ali tako je vse prazno, samo za vtis.«

»Kje imaš metlo?«

»Si jo boste nadeli kot lasuljo?«

»Aha.«

Zlomkar Šakales je pograbil metlo jo za hip podržal nad sabo, potem pa vstopil na vece, pa čeprav ob tej uri niti slučajno ni bilo nikogar.

Potisnil je vrata in – naletel je na prostor s školjko na sredini – človek bi rekel – nič posebnega – toda, školjka je bila podobna rimskemu Panteonu, na steni zraven nje pa je dolgčas razbijal zemljevid. A ni bil zemljevid sveta, ali Mehike. Bil je zemljevid dela Baja Californie od mesta Cabo san Lucas, pa do mesteca – El Triunfo. Zlomkar Šakales je skoraj padel s Panteona, ko se je za hip usedel nanj.

»O, ti zlomka, tule se reči zares nabirajo. Je to malo mestece tisto, kar mislim, da je? Eden od prevodnikov OVE in hkrati tunel, kamor se človek lahko umakne, da ga ne uničijo spletke umazanih delov drugih ljudi?«

Mislil si je – če je tako, potem je prav, da so školjko oblikovali v tempelj rimskega Panteona. Tu gor lahko res sediš ves teden, pa se ti bo zdelo kot ena ura.


39. Verchugia

Receptor Rodrigo je potisnil loputo jaška za umazano perilo in si ogledal situacijo. Dabadol je takoj nekaj opazil. »Poglejte, tamle so še ena vrata.«

»Očitno se dajo odpreti.«

Dabadol, ki je bila nekoliko bolj suh (delagdo, ne seco), je vstopil v jašek – brez težav. Lahko je celo stal noter.

»Rodrigo, tole se da res odpreti, vendar čutim prepih.«

»Poskusi, tako dolgo že delam tu, da bi rad odkril kakšno skrivnost.«

Dabadol je odrinil loputo. Ta se je podala naprej in pred njim je zevala odprtina v temo.

»Rodrigo, tukaj je tunel.«

»Saj ne morem verjeti. Se kaj vidi?«

»Nič. Tema.«

»No, stopi ven, kdo ve, kam vodi.«

»HANAAAAAA!!!«

Dabadol je večkrat zaklical v tunel, a zdelo se je, da ta nima niti odmeva.

»Obvestil bom obalno stražo in pa policijo.«

»Mislite, da bi lahko šla v tunel? Hana.«

»Če je prispela po jašku navzdol – nič, počakali bomo policijo.«

Dabadol ni imel drugega, kot ubogati Rodriga. Bil je kar nekoliko obupan, sploh, ker spet ni bil prijazen do Hane. Odkorakal je do plaže in sedel v pesek.

Ni dolgo tako sedel, saj je kmalu dobil družbo.

»Hej, Dabadol, a veš, da so glasovi ponoči bolj čisti?«

»Mick Jagger?«

»Na Scientološko – geozlomalnem inštitutu so mi dali nov sonar. Zaznava človeško žalost.«

»Kaj si rekel?«

»Da imam sonar. Lahko zaznavam zvoke iz …«

»Mick Jagger – nekaj mi povej!«

»Prosim, Dabadol?«

»Kaj sploh počneš?«

»Iščem zvok, ki …«

»To si mi že enkrat dejal. Ampak, kaj ti bo to? Zakaj nisi na počitnicah, kot vsi drugi?«

»In zakaj nisi ti?«

»Saj sem.«

»Nekam utrujen si videti, Dabadol.«

»Poslušaj, Mick Jagger. Ali lahko s tem svojim sonarjem zaznaš tudi kam vodijo določeni tuneli?«

»Z največjo lahkoto.«

Dabadol si je šel z roko čez čelo – le v kaj sem se spet podal – pa sem samo sedel na betonu pred Santano, zdaj mi morajo iz globin pomagati s sonarjem!

»Pod hotelom je menda nek tunel. Izgubil sem Hano. Ne vem, kako … misliš, da bi lahko s sonarjem ugotovil, kam vodi?«

»Izgubil si Hano? Kako pa to?«

»Ne vem, kar izginila je. Zdrsela je skozi jašek za umazano perilo. Sicer sem tega navajen, da izgine. Običajno se potem spet kmalu pojavi. Ampak, vseeno, lahko svoj sonar malo preusmeriš v … v tisto smer?«

»Komaj čakam. Izgubil Hano? S to punco imata pa zelo burne počitnice.«

»Z njo sem skupaj kot tandem. Ne vem, zakaj naju vedno izberejo, ampak, tokrat sem odvisen od nje … Moderno, to je tisti tip z jahto, mi je podpisal potrdilo o opravljenih počitnicah – ne vem zakaj – a vseeno, s Hano si deliva letalsko karto.«

»Tako, pa je … oprosti, kaj si govoril?«

»Me nisi poslušal?«

»Ne … soniral sem tunel – saj si želel tako.«

»Si že? Tako hitro?«

»Ja. Poglej – pod hotelom je res tunel – je okrogle oblike in vodi v jamo Verchugia.«

»Si rekel, Verchugia?«

»Ja, zakaj?«

»To sem te že spraševal. Ta jama je v članku, na kartonu, ki sem ga zataknil v režo med posteljama – poleg članka o tekmovanju za naj bikini.«

»Karton med posteljama? Za bikini tekmovanje sem pa že slišal. Očitno je res vse polno člankov. Takrat se jim je res zalomilo.«

»Ne vem, kaj pa je bilo?«

»Nisi prebral članka?«

»Kadar omenjajo kopalke …«

»Razumem … imaš Salazarjev efekt. Pisalo je, da so ženski, ki je na njem nastopila, zamenjali kopalke s Funnymaxovimi in primešali še neko snov. Ženska je nato postala dovzetna za sindrom namišljenih gub. V ogledalu se vidi kot starka. Po tekmovanju se je odpeljala v mestece El Triunfo na Baja Californii in končala v tamkajšnji cerkvi. To je tudi vse kar piše v članku.«

»In kaj pomeni, če tunel pod hotelom vodi v jamo – kako si rekel – Verchugio?«

»Ne vem, ti si starejši, ti študiraš, geozlomija je zame samo konjiček – hobby.«

»Mislim, se do jame lahko vstopa?«

»Ne vem če. Je kakšnih deset metrov pod morsko gladino. Samo potapljači lahko pridejo vanjo. Sicer ima vhod tik nad višino morja, potem pa se spustí. Poslušaj me, Dabadol. A si dejansko videl Hano, da je padla skozi kakšen jašek, oziroma, da je vstopila v kakšen tunel?«

»Ne. Poleg odprtine za jašek za umazano perilo v spalnici sva z receptorjem našla Funnymaxove kopalke. Polno jih je bilo – Haninih. Po tem sklepam, da je zdrsela skozi jašek. Jašek se konča v pralnici v kleti hotela, iz njega pa vodi omenjeni hotel – v Verchugio, če tvoj sonar prav bere.«

»Sonar bere prav, vendar – to je skoraj nemogoče.«

»Ja, in kaj je tvoja razlaga?«

… soba za opazovanje sob

Mick Jagger še odgovoriti ni zmogel, saj ju je zmotil moški. Kar na vsem lepem se je pojavil poleg njiju. Dabadol je presenečeno dahnil:

»Señor Moderno.«

»Hola, Dabadol.«

»Kaj želite, señor Moderno?«

»Morda malce več zaupanja, Dabadol. Señor Mick Jagger mlajši, kako kaj oče?«

»Polno je zaposlen.«

Dabadol ni vedel, kaj naj si misli. Da bi zaupal preprodajalcu in kdo ve kaj vse je še bil Moderno.

»No, Mick Jagger, naju boš pustil malo, z Dabadolom greva do moje jahte, kajne Dabadol?«

»Prav, se bom odpravil pogledat, kaj skriva Verchugia.«

Na to Mickovo pripombo je Moderno odgovoril, kot bi bil sam znanstvenik geozlomist:

»Dvomim, da boš v njej našel kakšne stenske poslikave.«

Ne Mick Jagger, ne Dabadol, ga nista razumela, a Dabadol je zdaj že korakal za njim. Kako bi mu lahko rekel – ne, sicer pa, Mick Jagger bo obvestil oblasti, če se ne vrne.

Moderno je Dabadolu odprl vrata v, očitno njegove zasebne prostore, vmes pa razlagal:

»Saj veš, kako to gre. Če počitnikuješ več kot sedem tisoč kilometrov stran od doma, šteje tudi potrdilo, ki ti ga da lastnik premičnine, na kateri si bil. Ker je pač premičnina in se lahko domačemu kraju približa na manj kot tri tisoč kilometrov. A oba veva, da s temle ne bi prišel mimo Južne Amerike v manj kot treh tednih, vendar vseeno, potrdilo imaš.«

»Je, ni mi jasno, kako.«

»Ravno zato sem te poklical. Veš, kaj pa mene bega?«

»Ne. Kaj?«

»Da se za ta tvoj podpis vsi tako zanimajo.«

»Vas je Hana prosila, da nama podpišete potrdilo?«

»Po pravici povedano, ne vem. Hana je dekle, ki potuje s tabo?«

»Ja.«

Potem morava pa nekaj razčistiti. Ne vidim razloga, da bi kdo drug podpisal potrdilo za nekoga tretjega. Preprosto, ne gre mi skupaj.«

»Kaj vam ne gre skupaj, señor Moderno?«

»No, pridi, te bom peljal nekam.«

»Pa me boste potem izpustili?«

»Saj te nisem ugrabil.«

Dabadol je sledil Modernu, ko je ta zakorakal po stopnicah svoje jahte, da sta prišla do neke sobe. Imela je okna na treh straneh, kar ni bilo logično. Morje je bilo samo proti severu.

Potem pa je Moderno odprl eno izmed loput, in prizor, ki se je Dabadolu zavrtel pred očmi, ga ni pustil ravnodušnega.

Pod njim je v malo večji sobi ob belem klavirju stala Hana in nemo opazovala igranje fanta, ki je za klavirjem sedel in se smehljal. Dabadola je odrezalo od hemisfêr.

»Hana in Simonč Bulevarč!!!«

»Aha, tisto je torej Hana.«

»Ja, seveda, saj ste mi oni dan rekli, da … je potrdilo podpisala tudi Hana in da ste ga poslali na Belleroso.«

»Dabadol, če je tole Hana, tisto oni dan ni bila – Hana.«

»Kdo pa je potem bila – se pravi, kdo je podpisal moje potrdilo o opravljenih počitnicah?«

»Ne vem. Neka blond ženska. Imel sem vtis, kot bi prišla preko slamice za pijačo – samo podpisat. Potem je nismo več videli.«

»In kaj bom zdaj?«

»Ne vem. Rad bi samo vedel, kako to, da ima lahko ženska tako podoben podpis kot nekdo, ki … saj veš, da je podpis nemogoče ponarediti. Nalivno pero začuti nepravo osebo.«

»Vem.«

»No, ta ženska pa je potrdilo podpisala z lahkoto. In zdaj ti meni poveš, da je tale tu spodaj Hana.«

»Jo bom vprašal, kaj se dogaja.«

»Pusti ju. Še nekaj. Tale reč, na katero igra Bulevarč – si že kdaj videl kaj podobnega?«

»Ja. Klavir pač.«

»To ni klavir, Dabadol. Zato sem te tudi privedel sem. To, na kar igra tale Bulevarč je školjčni trombon!«

»Kako – školjčni trombon?«

»Poznaš Mirando Molinskar? Ona jih prodaja.«

»Ja, vem, toda …«

»Veš, te reči so zapletene. Ko iz školjk školjčnega trombona sestaviš klavir, kot je ta, se nekje spodaj izpiše ime lastnika. Recimo – osebe, ki ji sprememba pripada. Ta klavir spodaj nosi tvoje ime.«

»Kaj pravite? Moje ime?«

»Ja, spodaj, pod pokrov klavirja je vtisnjeno. Glede na to, da študiraš geozlomijo, sem mislil, da veš, kaj se dogaja.«

»Oprostite, kakšna pa je bila videti ženska, ki je podpisala potrdilo?«

»Bila je videti prozorna, umetna. Imela je povsem gladko kožo, da se je skoraj bleščala. In pa gube pod očmi, ki jih nekateri ne bi prenesli …«

»Bejba Blondal.«

»Bejba Blondal? Tako torej. Torej je napovedala sebe.«

»Prosim?«

»Pred dnevi me je iz sLOVEnije klicala neka Bejba Blondal in dejala, da bo pripeljala beli klavir , umetnika, ki bi nanj igral, in da bo prišla neka Hana Zbreskvar podpisat potrdilo o opravljenih počitnicah.«

Dabadol je otrpnil. »Neupravičeno sem se jezil na Hano.«

»Ja, ja, saj vem, te reči, a ne, ljubezen in to.«

»Nič nimam s Hano.«

»Ja, saj, to še ni vse. Veš, Dabadol, te reči – počitnice in to – vse to je zelo skrivnostno.«

»Kaj hočete reči – čakajte malo – señor Moderno – vi se – vi se ukvarjate z …«

»S preprodajanjem drog in opojnih substanc? To si slišal?«

»Ja.«

»Dabandol Kalimero, jaz, Arturo Jose Morelos – Moderno, sem umetnik – slikar. Slikam moderne slike.«

»Niti sanjalo se mi ni.«

Da bi ga malo umiril, je Moderno Dabadolu predlagal, naj si ogleda njegove slike, razstavljene po hodniku. Kako presenečen je bil slednji, ko je na stenah srečal slike žensk – na počitnicah in pa rib pod vodo, ter žensk, kako plavajo okoli njih. A največ pozornosti mu je vzela neka slika, ki nikakor ni bila morska scena – zato je vendarle vprašal, v kakšnih okoliščinah je nastala.

»Kaj pa je ta slika?«

»Naslov je – Natakarice našega malega mesta – naslikal sem jo jaz, v resnici pa je osnutek in idejo podal nek umetnik iz majhne vasice po imeni Arroyito Bajo. Njegov osnutek me je navdušil, a umetnika nisem mogel nikjer najti. Zato sem po spominu prerisal njegovo umetnino – za katero pa mislim, da je nekaj več kot navadna slika. Skriva moč domače vasi.«

… ni balkonske ograje

»Res neverjetno! Ta hiša res obstaja! In res nima balkonske ograje!«

To je izdihnila mlada dama, ki je v tem trenutku stala pod kockasto hišo mesteca Chilpancingo in zrla v hišo z balkonom, a brez ograje.

Hitro se ji je pridružil moški.

»Hola, señorita!«

O, tu pa nisem deklica, ali dekletce. Sem señorita. Tale Mehika pa res seka!

»Mimi dos Cañones! Me veseli!«

»Jaime Granado. Me veseli, tudi mene. Ste si prišli ogledat hiško?«

»Ja. Nisem si mislila, da zares obstaja.«

»Ja, to je znamenita hiša, o kateri piše C.A. in opisuje svoje razmerje s tisto neuresničeno žensko.«

»Torej, govorite o knjigi Malce višja od mene – bilingualni best-listki? S tega balkona res padajo banje?«

»Ja, vse je prirejeno tako, da ima par, ki slučajno naleti na to hišo, prikrita navodila, kako ravnati v kopalnici. On skrbno posluša ob steni, in ko ona z banjo in čepki v ušesih ter kumarama na očeh zdrsi do roba balkona, jo on reši – golo, seveda. Ko banja pade na tla, sta že oba poročena.«

»Bo tak izum kdaj prišel tudi v sLOVEnijo?«

»Vprašaj avtorja.«

»Pa ga res bom, če ga bom kdaj našla.«


40. … El Triunfo

Nekje med nagubanimi gorami juga Baja Californie so se skrivala takó osamljena mesta, da bi človek pomislil – ali niso morda že prečkala mejo ônôstranstva – oddaljenega horizonta med tem in vsemi ostalimi paralelnimi svetovi.

Za mizo lokala – El Ganador – je sedel moški in naročal.

»Eno cervezo, prosim.«

»Takoj señor.«

Natakar se je vrnil in prinesel steklenico cerveze, da so se kapljice vode nabrale na steklu, kot bi se končno rešile iz zagate.

»Prvič tu, señor?«

»Ja, na počitnicah sem.«

»Lepša polovica je ostala v senci?«

»Ja, v senci večnih vprašanj.«

»A, tako, poti v življenju so različne, señor.«

»Je tod kakšna cerkev?«

»Ja, nazaj, levo. Mimo ste šli, če ste prišli iz smeri Todos Santos.«

»Tam letujem.«

»Dobra izbira. Mesto ima veliko za pokazat. Predvsem je veliko galerij, knjigarn, in tako dalje. Pivo imamo pa tu boljše.«

»O tem ne dvomim.« Gost je nagnil kozarec.

»Smem vprašati, señor, cerkev si boste ogledali? Sprašujem, ker sem radoveden, in zaradi govoric.«

»Povejte mi več o govoricah.«

»O tisti ženski ste gotovo že slišali.«

»Samo nekaj malega.«

»Pred leti, tega je že kakšnih deset let, je bilo tekmovanje v Acapulcu – naj bikini. Tekmovala je neka ženska, za katero so dejali, da bo zmagala. Ko je nastopila – se pravi, ko je prišla na oder, so se ji kopalke tako skrčile, da so z njo skrčila tudi kožo. Ženska je doživela velik šok in se odpeljala v naše mesto – pristala je v cerkvi.«

»In naprej?«

»Ženska se je zaklela, da se bo maščevala fantom, ki so ji to naredili.«

»In se jim je?«

»Kdo bi vedel. Nihče več ni slišal o njej, sem pa slišal, da ima ženska sestro in da ta njena sestra hodi v cerkev in … pa saj mi ne bi verjeli.«

»Poskusite.«

… Jakob Vringa in Dabadol v Verchugii

Moderno je Dabadola kratko prekinil:

»Grem malo na zrak. Če me potrebuješ, sem po hodniku in potem levo. Te bom pustil samega.«

Dabadol še razmišljati ni več mogel, toliko reči se mu je pletlo po glavi. Toda, potreboval je odgovore. Ko je opazoval Hano, se mu ni zdela več ista.

Nenadoma pa je v sobo nekdo vstopil: »Mick Jagger, kaj pa ti tu?«

»Si morda videl Moderna?«

»Ven je šel, na zrak.«

»Saj ga je potreboval. Dabadol, takoj moraš z mano.«

»Kaj pa je?«

»Odkril sem zvok.«

»Kaj?«

»Zvok, pridi, greva.«

»Čakaj, da najdem Moderna.«

»Moderno ne ve nič, pa tudi če bi, je samo slikar, ki – ga privilegirani izkoriščajo.«

»Kako to veš?«

»Sonar mi je povedal.«

Dabadol je zapustil sobo, a vseeno čutil dolžnost, da najde Moderna in se poslovi.

»Tukaj me počakaj, Mick Jagger, samo adijo rečem.«

»Bodi hiter, zelo se nama mudi.«

»Señor Moderno.«

Ko je Dabadol stopil iz hodnika ven na levo, Moderna ni bilo nikjer. Nagnil se je čez ograjo, čeprav to ni bilo v skladu z njegovimi prepričanji – nič. Potem pa ga je nekdo prijel za srajco od zadaj.

»Mick, pusti me, Moderno je očitno padel v morje.«

»Ah, padel ne.« To ni bil Mickov glas. Dabadol se je obrnil.

»Simonč Bulevarč!!!«

»Dabadol, adijo!«

Naslednje, kar je Dabadol videl, so bili valovi, ko ga je Simonč Bulevarč potisnil preko ograje.

Znašel se je v morju. Do polovice gležnjev v vodi. Stal pa je sredi tunela, ki ga je oblivala modrikasta svetloba. Obrnil se je, a nič. Še spominjal se ni ničesar, samo – vse se mu je zdelo tako zelo preprosto, da je v tej preprostosti začutil, kako se mu nekdo bliža.

Prepoznal ga je.

»Jakob VRINGA?«

»Dabadol Kalimero, sem vedel, da se bova slej ko prej spet srečala.«

»Kaj počneš tu, Vringa?«

»Poklical si me, se ne spomniš? Ko sem ti v Celeji rekel, da me pokliči, če bo šlo kaj narobe – si upošteval moj nasvet.«

»Ampak, sploh se ne spomnim, da bi te klical.«

»Ja, ti bom kasneje razložil. Zdaj morava it pa nekaj rešit.«

»Rešiti kaj?«

»Hano Zbreskvar.«

»A, zakaj pa, mislim … kje pa je?«

»Fino, da se je spomniš. Očitno PPD res deluje tako, da se človek ne spominja samo bližnje preteklosti. Hana je v bližini. Poiskala jo bova.«

»Prav.«

»Vidiš tisti tunel, ki gre naprej?«

»Aha.«

»Tam notri je.«

»Hana?«

»Ja, Hana.«

»In kaj počne tam notri?«

»Samo lupina je. Saj pravim, da ti bom kasneje razložil, kaj se je zgodilo.«

*

Dabadol je storil tako, kot mu je svetoval Vringa in čez nekaj zamahov v tunelu, ki je vodil navzdol, je Dabadol obstal pred Hano. Sedela je, kot bi se motivirala za oblačenje kopalk, ampak, ni bila taka, kot se je je spominjal. Vringa je stal za njim, zadrževal je zrak. S kretnjami je pokazal Dabadolu, da jo bosta morala odnesti ven.

Ko sta jo položila sredi tunela, kjer je bilo vode komaj za nekaj prstov, je Vringa zavzdihnil. »Sem si mislil, da se bo tole zgodilo. Poslušaj, Dabadol. Boš lahko tole reč nesel v hotelsko sobo?«

»Kaj?«

»Hanino lupino boš nesel v hotelsko sobo. Saj imaš panoramca.«

»Prav.«

Jakob Vringa je še enkrat zavzdihnil in si z oči odstrl šop las, nato pa je predse po tiho dejal:

»Saj sem vedel, da besede ne obstajajo samo kot termin in kot črke na mediju. Ko se bo Dabadol nekoliko zdramil iz efekta tunelov, bo – pa saj, odločiti se bo moral za pravo smer.«

Jakob Vringa je Dabadolu, ki še vedno ni bil povsem pri sebi, pomagal Hanino lupino odnesti do panoramca – pa ne zato, ker bi bila težka – bila je samo lupina – papir, pač pa, da bi se ne izgubil.

Receptor je bil že drug in samo s kotičkom očesa premeril Dabadola. Sicer pa, take – papirnate ženske, niso bile prepovedane.

»Poslušaj, Dabadol. Hano še vedno išče obalna straža, kot je to naročil prejšnji receptor. Ko se bo iskanje poleglo, ničesar ne stori. Prav?«

»Prav.«

Panoramec je dosegel zgornje nadstropje in Dabadol je Hanino lupino odnesel v sobo, jo položil na visečo mrežo, nato pa se je ulegel na kavč in priklenil hemisfêri globoko na morsko dno.


41. … las Tiburonas

Cerkev sredi mesteca El Triunfo – kdo bi si mislil, da lahko sem zaide skupinica, kot jo je pred cerkvijo uzrl zlomkar Šakales. Bilo jih je devet, in ko so si z glav sneli čelade, je zlomkar opazil, da gre za same motoristke. Ko so se mu približale, je opazil, da imajo na čeladah pritrjene plavuti morskega psa – vsaka eno.

»Ste naročeni, señor?« je rekla ena izmed njih in pogladila Šakalesa po rokavu.

»A bi moral biti?«

»Ne, samo tako vprašamo.«

»A ve señorite ste tudi prišle v cerkev?«

»Me smo tu stalne gostje. Skrbimo za dobro počutje žensk. Saj veste, ženske moramo držati skupaj.«

»Aha.«

Zlomkar Šakales je opazoval ženske, ki so v motoristični opravi romale v cerkev. Popolnoma nič mu ni bilo jasno.

»Oprostite, kaj pa se dogaja?«

Seveda se mu je ena izmed žensk posvetila.

»Saj lahko greste z nami, señor, pa boste videli, kaj se dogaja. Vendar, če ne boste razumeli tega – kar se dogaja – nas prosim, ne krivite za to.«

»Oja, bom poskušal razumeti, saj sem geozlomist. Beseda pomeni: veliko odprtih tunelov in pa src.«

Zlomkar Šakales je seveda mislil, da se bodo ženske razporedile okoli oltarja in kakšno zmolile, a se je zmotil. Ženske, vseh devet je stopilo h klopem, in iz praktično vsake potegnilo zmečkan papir. Vsaka je svoj kos papirja raztegnila po tleh, potem pa so vse stopile stran in ena izmed njih je povedala tole:

»Kar kapljajo, a tiste ene še vedno nismo našle.«

Zlomkar Šakales ni mogel več krotiti svoje radovednosti, pa je pristopil.

»O čem govorite? Kaj je s temi papirji? Koga še niste našle?«

»Gre za pojav, ki nam je padel v oči, ko smo prišle sem prvič na pivo. Opazile smo, da nekdo v cerkev vozi papirnate ženske – nekdo ali pa kar več ljudi – vse ženske so iz obale Acapulca. Ko smo jih našle v cerkvi, najprej nismo vedele, za kaj gre, potem pa smo opazile, kako deluje pojav. Ko smo ženske položile na tla – kot vidite, so vse popisane – so se črke na njih začele spreminjati. In na vsaki je pisalo – končno sem se rešila in zlomila dušo – spet sem normalna – Belinda Molinskar še ni rešena – rešite tudi njo. Señor! Je z vami vse v redu?«

Po nekaj steklenicah hladne vode je zlomkar Šakales prišel k sebi.

»Ste rekle Belinda Molinskar?«

»Jo poznate?!«

»Jo ve poznate?«

»Ne, toda, vi ste povsem iz sebe, señor!«

»Mislim, da vem, kaj se dogaja in mislim, da tudi vem, kdo ta ženska je.«

… karton, lupina in sredstvo za brisanje

Dabadol je sedel sredi sobe, zrl skozi okno in se počasi začel zavedati.

»Kaj se je zgodilo? Hana, zakaj si … o, ti zlomkca!!!«

Dabadol je stal pred Hanino lupino iz papirja in se jo rahlo dotaknil. Šele nato je opazil, da je papir lahko spraskal z njene – kože. Aha! Pa je bila nazaj! Ti, ti, Hana. Praskal je naprej, seveda samo po nadlahti. Za ostalo je moral vzeti – če je bilo v kuhinji kaj takega – no, pa saj – malo bi pa tudi lahko treniral za šolo – z obraza bi ji pa že lahko spraskal tole – papirnato reč. Karkoli si je že dala gor, da ga je tako potegnila. Lepo je šlo dol, vse te – za hip je obstal, da bi kaj prebral, počutil se je že kar domače – na trgu v Zacatecasu danes postavili ledeno ploskev

– Cerro de la Bufa bo gostil umetnike, ki drsajo – v Morelio se po dolgem času na obisk vrača Carlos Santana – V Monterreyu odprli novo trgovino z domačimi živalmi … ni ga več zanimalo.

Stopil je do telefona in zavrtel številko, ki je v bistvu ni bilo potrebno tipkati.

»Recepcija.«

»Dabadol, kličem iz hotelske sobe. Señor Rodrigo?«

»Že vse vem, Dabadol. Tale señorita Hana se je pa z vsemi nami malce poigrala. Kaj takega. Sporočiti morate na vašo agencijo, da je vse v redu.«

»Señor Rodrgio. Kako pa veste, da je … prišla nazaj v sobo – se pravi, kdo jo je prinesel?

»Prišla je nazaj? Kolikor vem, ravnokar igra klavir na jahti Moderna. Ampak, o tem ne smem. Adijo.«

Kaj pa je bilo zdaj to? Hana je vendar v sobi poleg njega. Sicer ji res še ni povsem spraskal papirja z obraza, toda, bilo je jasno, da … morda bi res lahko – no ja, naprej bo vseeno poklical.

Na Bellerosi je zdajle – šest zjutraj, morda malo več.

»Hallo, Bellerosa, Balkon pri telefonu, Harmonia, Harmonia Balkon.«

»Harmonia? Si že v službi?«

»Dabadol, kakšno presenečenje!«

»Presenečenje? Kličem iz – Acapulca.«

»Sta s Hano skupaj na polčitnicah?«

»Si rekla pol-čitnicah?«

»Malo sem zamaknjena zaradi želv.«

»Ja, sva.«

»Se mi je zdelo – ampak, saj potujeta preko STARRIVE, vse to mora javljati Hana. Je kaj narobe?«

»Ne vem. Vse je zelo čudno. Hana je poleg mene v sobi, ampak, receptor pravi, da se še ni vrnila. Kaj veš o tem?« »Pojma nimam. Lahko kam pokličem? Imam vse številke.«

»Ni treba. Saj spi, pa še smrči ne. Če bo do jutra izginila, spet pokličem, sicer pa je za zdaj vse tiho.«

»Seveda je, saj sta na počitnicah.«

»Če ne bodo tako burne, kot so bile lanskoletne, bo še šlo, adijo.«

»Pa adijo, Dabadol.«

Dabadol je odložil slušalko v obliki morskega konjička in se naslonil nazaj. Ob tem pa je povsem prebledel. Hana, ki je še vedno dremala na mreži, je bila skoraj povsem popisana z raznimi pisavami. Jezik je bil neznan, oziroma, Dabadol ni ničesar razbral. Se je pa ustrašil.

»Kaj pa je zdaj to?«

Opazoval je Hano. Morda se je črnilo od papirja razmazalo, zato je taka. Nič. Odšel je v kuhinjo ter se vrnil s krpo. Počasi je nekajkrat potegnil po Hani in glej čudo – vse črke, besede, vrstice, so lepo izginile. Hana pa je dremala naprej:

»Mmmm, še po hrbtu, mmm.«

»Ja, misli si, ne bom te obračal na …«

In glej čudo: Hana se je sama obrnila na trebuh, da je Dabadol, presenečen ali ne, lahko še z njene zadnje strani pobrisal vse besede. Razen ene. Opazil je, da je imela na boku še neko besedico, ki ni šla dol. Ko je nekajkrat podrgnil, je ugotovil, da tudi ne bo šla.

S čim se odstrani črnilo? Z algalnim redčilom. Le kje naj ga najde? Pobrskal je po kuhinji, kopalnici in tam – presneti Mehičani, ti pa imajo res vse – in ga je našel.

Stopil je do viseče mreže, kjer je dremala Hana, privzdignil roko, na kateri je imel cunjo z razredčilom in – se mu je le zdelo, ali je res pisalo nekaj kot – A LAS VACACIONES – potegnil je – ARHIPELAG VIBRACIONES – potegnil je še enkrat, pogledal pobliže – bile so nekakšne številke in nikakor niso hotele stran. Kaj bo zdaj s Hano? Zakaj je tako utrujena?

Sklenil je, da se bo še sam ulegel. Ampak, ni mogel spati. Skozi okno je prihajala glasba. Šel je na balkon in se zazrl v Pacifik. Jezen je bil nase, da je sploh privolil v tole. Potreboval je mrežo za spanje. Na postelji se mu ni dalo spati, ker ga je motil tisti karton. Vrnil se je v sobo.

… Mimi de dos Cañones v Acapulcu

»Kakšna luknja neki!«

Mali nos, ki se je ravnokar obrnil in sledil nosaču v hotelsko sobo, je zdaj že – pripet na sedeče telo male – a ne več tako mlade dame (mesečno perilo), vneto vonjal konglomerkator vonjev, ki so se nad zalivom Acapulca šli neko pobesnelo fikcijo, ki to ni bila. Bila pa je Mimi – in to še kako pozorna na vsak njihov obrat v zraku. Ponovila je dejstvo iz malo prej navadnega bum-buma, kot je imenovala dojemanje svojega očeta, ki ji je znal stvari naslikati v zanjo precej spiroklastični verziji – zanj je bil ta apartma torej samo – »ena luknja?!?!«, se je še enkrat vprašala, se naslonila na kamnito ograjo in vdihnila mešanico občutkov – namreč, zdaj je že dobre pol ure sedela na terasi hotela Lunin Popek, ki ga je zase rezerviral njen ati – Gašperus Dvotunelnik, in do katerega je imela družinsko kartico odklepanja. Ob vseh izdihljajih obiskovalcev, ki so se nabirali v zraku – tak hotél ti ne ohrani mirne krvi – jo je motila samo ena peklenska stvar. Vse te oči, ki so jo srečevale kjerkoli pač že, so jo dojemale kot otroka.

Pa kdaj bo temu konec? je pomislila.

Nič takega ni bilo na vidiku. A nekaj se je v tem trenutku premaknilo. Rekli bi – kar več stvari nenakrat, kot je to navada stvari. Očitno so se v sosednji hotelski sobi ravno tako kot ona, odločili sončiti se na terasi. A so se opekli (ne tako zelo, ker bo hladno), kajti, če so se tako odločili pred pol ure, jih je vreme zdaj krepko prehitelo. Tisto sveže sončno popoldne so nenadoma zamenjale sive razpotegnine in pogoltnile vse sijajne zamisli o zažganih telesih.

»O, fino, spet bom otrok do 15.«

Bila je seveda glasna, kot se za damo njenih pretenzij spodobi.

Očitno ji je družina na levi strani njene terase padla v krožnik – da bo lahko malo vadila.

Bila sta oča in mama, ter dva sinova, oba stara šestnajst let. Eden od njiju se je ozrl za Mimi, nato pa, ko so ga njene oči ujele, odstranil pogled. Seveda je nato Mimi pogledala še njegova mama in sina dregnila. Slišati seveda Mimi ni mogla, je pa razbrala iz moči udarca.

»Kaj pa gledaš, Miha, punca je še otrok! Da te ne bo kdo videl.«

Mimi je prekrižala noge, ter bambusni stol, na katerem je sedela, malo zavrtela proti terasi sosednje družine, da bi si lahko, če bi tako narekovala situacija, oba sinova ogledala njene noge.

Ob tem se je drugi od sinóv nasmehnil. Njegov oče je to opazil in sina rahlo frcnil po glavi.

»Sijajno,« je dahnila Mimi, govorila pa, kot bi se res s kom pogovarjala. Takele zablode so ji bile strašansko všeč. Tega drugega sina je zdaj po betici še mama – slišati je bilo – v prevodu udarca – »pa kaj vama je, Miha, Luka, punca je mladoletna!«

Mimi se je ob tem naslonila nazaj in tako, kot bi šlo za vohunsko zadevo, pomežiknila njunemu očetu. Ta je zardel. Zdaj je sinova mama še očeta s časopisom po glavi, da se je uboga mehiška španščina najbrž hudo pretresla ob kombatu z zelo trdima hemisfêrama.

Mimi je zajela zrak in dejala – slišati je niso mogli, a očitno je bilo premikanje njenih ustnic.

»Zdaj sem premlada, čez deset let bom pa hudo prestara za vaju!«

Očitno sta se sinova odzvala na premikanje ustnic in oba povesila pogleda. Oba ste prejela dvakrat po dva udarca.

Mimi je nadaljevala v učenem slogu, kajti, sínova mama jo je ostro pogledala: »Pa kaj mislite, gospa? Vsako jutri si jo malo pobožam, zdaj je punca tam spodaj že velika in vsak lunin premik zaznava s krvavečimi očmi. Ni sicer kot krvaveča gargolja, je pa bitje tam spodaj.«

Mama, očitno zelo navezana na svoja sinóva je zdaj vstala z ležalnika, se približala državni meji obeh hotelskih teras in s prstom razmigovalcem k sebi poklicala Mimi. Mimi je seveda iz povsem znanstvenih razlogov tudi vstala in se vabilu odzvala. Sledil je pogovor dveh žensk obeh iz sLOVEnije. Ja, pozor na zadnje štiri črke – ni je

– NI JE.

»Kako ti je ime? Sta starša tu s tabo?«

»Ja, v sobi sta in imata – koitus. Ko zamenjata položaj, moram priti izbrat novega.«

»Kako si nevzgojena!«

»Samo mesečna. Moja mala krvavi, in imam pač tak dan.«

»Zatožila te bom duhovniku.«

»Pa čim prej, morda mi bo kaj predlagal.«

»Saj to je … kako lahko taka mala pižka tako govori!«

»Nisem mala piška!«

»Moja sinóva sta veliko bolj kulturna kot si ti, pa čeprav sta še brez punc.«

»Aja, zdaj smo pa na drugi temi? Saj jima lahko vi naslikate dve mucki na školjko, da se bosta navadila na obliko, morda jih ne prepoznata.«

»Kako si drzneš tako govorit! Lojze, pridi sem, poklicala bom duhovnika. Tale mala punca je povsem zmešana.« Mož Lojze je vstal in se približal meji.

»Od kod pa si ti, punčka?«

»Od tam, od koder smo vsi.«

»Iz Velenja?«

»Iz mesta, kjer se jajčece oplodi, od tam smo vsi.«

»Barbara, pokliči recepcijo in povej, da naj pošljejo duhovnika v sobo 219. To je Mehika, tukaj so malo zaostali, duhovnika lahko najdeš v vsakem lokalu. Gotovo jih je spodaj pri šanku najmanj za eno pest.«

»Pa za vajina sinčka tudi? Morda pozna kakšno nagajivo Mehičanko.«

»Moja sinóva nista mamina sinčka!«

»Niti omenila nisem. Sicer pa, poznam nekoga, ki je rojen v znamenju maminega sinčka – tega se ne moreš znebiti, ni kot slaba lastnost, je samo znamenje. Vse si kupuje sam, nič starša.«

Trajalo je samo minuto, ko je na vrata Mimine hotelske sobe nekdo potrkal. Mimi je seveda šla takoj odpet. Scena se je pletla tako, da je sosednja družina pospremila vsak gib. Zdaj so bili že na glavnih vratih, korak za duhovnikom. Ko mu je Mimi odprla in ko se je zagledal v prizor pred sabo, je kar pohitel naprej, se skoraj nagnil čez balkon, obrnil proti Mimi in dejal, glas pa se mu je tresel:

»Tebe pa poznam. Ti si hčerka Gasperusa dos Cañonesa. Neverjetno, kako tvoj papi obvlada nevihre. Za danes pet čez četrto jo je napovedal. Vsi duhovniki smo se zbrali pri šanku, ker – ta nevihra naj bi s sabo prinašala – nekaj kovinskega.«

Samo pet minut kasneje je Mimi Dvotunelnik z velikimi očmi zrla v kalejdoskopsko nebo povsem sive barve in občutila veliki prelom. Z neba je nato začelo deževati – Mimi pa, kot prava raziskovalka, ni čakala niti sekunde. Vzela je kozarec in prestregla nekaj kapljic. Nato je vzela svoj inteligentni prenosnik in nekaj kapljic iz kozarca položila na tipko – nežno me pobožaj, in počakala.

»Če si res tako inteligenten, da ne ločiš fantov od punc, potem boš preskočil spol in se usmeril na to, koliko slave je v njih.«

Mimi se je nenadoma odmaknila od plazme in z velikimi očmi dahnila: »kovinske plesalke?«

Kakšnih deset minut kasneje je bil ves zaliv Acapulca prevlečen s sivo gmoto, ki je res oddajala kovinski zvok – če so bile v zraku res kovinske plesalke, so uprizorile nekaj grozljivega za tistega, ki je te reči razumel. In še nekdo jih je. Mimi se je nagnila naprej, da je nos dobesedno potopila v sivino, in predse dahnila kratek val, ki se je takoj izgubil v morju kapljic:

»Ko bi vedela, kje si!«

Nato pa se je domislila, da če pravzaprav potrebuješ pomoč, ti lahko pomaga tisti, ki po navadi pomaga. Mimi je umaknila nos in pohitela do šanka v avli. Kot bi na novo odkrila zbirališče nečesa svetega, so ob pultu čakali duhovniki, da nevihra mine. Upala je, da je ne bodo … obrnili so se. Upanje se ji je obrestovalo. Niso je gledali kot otroka, še več. V njihovih očeh se je zrcalilo občudovanje. Približala se jim je, norim mehiškim duhovnikom, vsem po vrsti zaverovanim v reči onkraj dosega …

»Vas lahko nekaj vprašam?«

»Izvolite, señorita dos Cañones.«

»Morda kdo izmed vas ve, kje bi bil moj oče?«


… la silhueta

Dabadol bi obrnil Hano na hrbet in jo skušal odnesti v posteljo, da bi sam preživel noč na viseči mreži, a ni vedel, kako.

Tako spokojno je dremala, da bi – nič, si je mislil, se bom pa še malo sprehodil na balkon. V tistem je nekaj opazil. Na kuhinjskem pultu so ležala pisma. Kako, zakaj, mu ni bilo jasno. Bila so – Hanina pisma, ki jih je pisala njemu – tista, ki so ga načela v taksiju.

Zdaj je imel priložnost, da se jih znebi. Vrgel jih bo v jašek za umazano perilo, z razlagami se pa ne bo ukvarjal. Če ga bo Hana spraševala, kako in kaj, bo pač povedal, da jih je pomotoma zabrisal skozi jašek, ko je iskal njeno – obleko.

Pisma je zgrabil v roke in – bila so odprta. Tako zelo odprta, da so se mu kar sama ponujala.

Dabadol!

Tole ti pišem kot preventivo – za dan, ko se boš vame zaljubil. Vedi, da prihaja, ta dan. Vem, da si do mene povesem ravnodušen, toda časi se spreminjajo. Kot sem pred kratkim prebrala v knjigi Malce višja od mene, a ne od mojega srca, se fantom pogledi na ženske hitro zasukajo. Tudi tebi se bodo. Zdaj pa tisto, kar fantje ne želijo slišati, česar se tako bojijo. Prihranilo ti bo muke, bolečine, trud, vse kar se prihraniti da in ti bom že zdaj, v tem pismu zaupala – pri meni nimaš nobenih možnosti.

Ne bom ti razlagala, kako in kaj, ampak, zdaj, ko sem še mlada, me morda res zanima kaj študiraš in tako dalje, a morda že čez leto ali celo prej, se bo moja hemisfêralna zaznava zasukala in takrat – mi bodo všeč fantje, ki imajo kaj za pokazat. Saj veš, mišice, ki so visoki, močni, in ki niso tako tenkočutni kot ti. Nič drugačna nisem od drugih punc, ki sanjajo o lepem moškem.

Se morda še vidiva na počitnicah, ker – je to pač po zakonu.

Hana.

Dabadol je šele zdaj opazil, da ga je vrglo po kuhinjskih tleh. Pisma so mu popadala po tleh, tako, da ni opazil, da …:

»Dabadol, greva malo po plaži? Zunaj je prav fino?«

»Hana?«

Pred njim je stala v večerni obleki – Hana Zbreskvar, taka, kot bi si jo želeli videti milijoni moških vseh starosti. Njene nekoliko napete veke so umirjeno, da bi se še angeli zjokali od milosti, usmerjale čarobno mehke rjavkaste oči, ki so zrle v Dabadola, da bi ga lahko posesal vrtinec vseh tunelov. Njena rumeno-modra obleka je bila stisnjena čez pas, a izraz na njenem obrazu je bil povsem pošteno naravnan, kot bi se sramovala, da uživa počitnice.

»Na sprehod? Koliko je pa ura?«

»Ena zjutraj. Noč je še zelena.«

*

Le kako se bosta prebila mimo receptorja? Rodrigo ju je samo grdo pogledal – ne, še to ne – gledal je, kot bi zrl v prihodnost.

Dabadol: No ja, če res nimam nobenih možnosti, se nimam česa bati.

Hana: Kaj se dogaja z mano? Upam, da ni prebral mojih pisem, saj ne ve, kako zelo so reči zapletene.

»Dabadol?«

»Kaj?«

»Se greva malo kopat v morje?«

»Saj nimaš kopalk!«

»Saj, a jih potrebujem?«


42. Mehiška Revolucija v režiji Hane Zbreskvar

Dabadol Kalimero, študent drugega letnika geozlomije, leta 2038, trinajst let po velikem prelomu, se je znašel v gromozanski pasti. Tako je v tem trenutku razmišljal. Če bi kdo drug razmišljal namesto njega, bi razmišljal takole:

Hana Zbreskvar se je slekla – o, ti zlomka, kako húdo silhueto ima! Na vseh bikini tekmovanjih bi zmagala. In nobena ji ne bi segla niti do Funnymaxovih kopalk.

»Dabadol?«

»Kaj?«

»Zakaj si pokrivaš oči?«

»Sonce me peče.«

»Saj je ena zjutraj. Te motijo hotelski žarometi? Na glavi imam očala, pridi, ti jih bom posodila, samo hitro, zdaj so valovi odšli, pazi na ritem.«

»Kakšen ritem?«

»Valov ne vidiš, da se dvigujejo in … saj se bom s hrbtom obrnila proti tebi.«

»Zmešana si Zbreskvarjeva. Zmešana. Sploh ne vem, zakaj sem šel s tabo na počitnice.«

»Morda tudi ne boš nikoli izvedel. Morda je samo igra. Bi se šel eno igro z mano?«

»Ne boš me prepričala, Zbreskvarjeva.«

»Izgovarjala bova imena mest tod okoli. Začela bom jaz. Kdor ne izreče imena ob enem dvigu in spustu valov, odvrže kos oblačila.«

»Res si neverjetna. Saj nimaš nič na sebi in jaz celo omenjam take stavke.«

»Cabo san Lucas.«

»Se res morava iti vse to? Puerto Vallarta.«

»Oho, kar dobro. La Paz.«

»Ni to v Boliviji?«

»Tega mislim, ki je na polotoku Baja California.«

»Zihuatenejo.«

»O, kako dobro. Todos Santos.«

»Tega pa ne poznam.«

Dabadol je še vedno držal roke čez oči. Seveda ni mogel opaziti Hane, ki je izpustila ime kraja, saj, če bi ga izgovorila, bi takoj opazil, da je stala poleg njega.

Česa takega pa od nje ne bi prenesel – je bil povsem prepričan.

Hana je stisnila Dabadolovo roko, da je ta začutil modro bolečino, potem pa pogledal Hani v oči. Bila je bliže kot verjetno še nikoli. Že res, da jo je v Karizyjevih katakombah poljubil, a tisto je bilo v precej drugačnih okoliščinah, zdaj pa, zdaj pa bi ga lahko rešilo samo post počitniško doživetje, če bi se od kod prikazalo. Čutil bi po gladini vode, a ta mu je ravnokar zalila gležnje – ne, s PPD-jem je slabo kazalo.

»Dabadol,« je dahnila Hana, in Dabadol – ravnokar je stal pred njo – torej oseba v glavnem kadru – je pomislil na scenarije – kot jih zaskrbljeni del njegovih hemisfêr še ni čutil. »Dabadol, vem, da si prebral moja pisma.«

»Ah, to.«

Hana mu je zvesto zrla v oči, Dabadol pa je čakal, da se karkoli zgodi. Kaj bi zdaj dal za pest alg modričark, da bi ga prebarvala v prozorno modro.

»Dabadol, mislim, da nisem čisto pri sebi. Plavat bom šla. Počakaj me tu, lahko greš pa v sobo.«

In se je odlepila od njega. Kar tako! Kar tako! Zaprl bi oči, ko je tako gola – no, na glavi je imela sončna očala, korakala v valove in Dabadol bi v razmerah – počitniških razmerah – utonil v lastnem prekršku – če bi jo kar tako gledal golo, kako njena silhueta zapolnjuje negativni del ozračja, da se barva z alegorijsko oranžno. Toda, na Hani je bilo nekaj, kar ga je navdajalo s prikrito grozo – hotel bi raztrgati to njeno hojo – nekaj slabega je bilo v njej in ravno v to slabo stvar je Hana zdaj hodila. A Dabadol ni imel moči, da bi zaplaval za njo. Saj, preveč ugank mu je prečkalo hemisfêri. Sedel je v pesek in se nato še ulegel, da so mu pred oči padle zgolj zvezde.

Ko je spet odprl oči, je bilo okoli njega vse popolnoma …


… popolnoma drugače

Dabadol se je zravnal. Očitno je bilo že jutro v Acapulcu. Sonce je razvleklo sence, da so se barvale v čudne mešanice. Okoli njega je bilo vse polno ljudi in če je sklepal po njihovih posturah, je šlo za nekaj uradnega.

»Hej, ti, si še kar tu? Na sredo piste si se ulegel, spravi se stran!«

Kako čudno! Le kaj se je dogajalo? Tole ni bila samo počitniška drenja. Dabadol je vstal. Obračal se je in obračal, potem pa je tam, malo naprej, le zagledal šest fantov, ki so se trudili na stebre izobesiti napis, ki je Dabadola kar malo pre-stresel:


NAJ BIKINI TEKMOVANJE – ACAPULCO 2038

Kaj zlomka je bilo zdaj to? Dabadola je stvar tako presenetila, da je v tem trenutku pozabil na – Hano. Komaj se je še spomnil, kaj se je dogajalo – še ne tako dolgo nazaj. Ura je bila komaj sedem. Zjutraj, da ne bi bilo pomote. A preden je uspel karkoli doseči, se premakniti, so ga obkolili fantje.

»No, daj, v vrsti moramo biti, da nas punce ne bodo iskale. Tjale se postavi.«

»Ti pa sem, Marcia te drugače ne bo videla.«

»Saj bo napel vse svoje znanje, da ga bo.«

Dabadol je začarano opazoval fante, ki so bili vsi konveksnih žil, da bi se še Michelangelov David zbal za svoje mesto slave. Bili so nabildani (na pamet naučene mišice za missice), prevlečeni s svetlečo snovjo, pripravljeni na največje dosežke, ki jih bodo za njih vsak čas skušale doseči njihove lepše polovice. Še lepše pa bodo, ko bodo s sebe odvrgle vse, razen kopalk. In to je bila tema tega dne.

Dabadolu je prišlo na uho, da bo tekmovanje že dopoldan, saj se ceremonije in pa fotografiranje zmagovalke vleče – lahko celó pozno v noč.

Opazoval je fante, dokler ni opazil, da je nekdo opazil njega.

Ni mogel povsem verjeti, ko je med mišičnjaki zagledal obraz, ki mu je bil zelo znan – vanj je strmel I-Mac. »Dabadul Kalimuro!«

Dabadolu ni šlo na smeh. Njegova bela polt se je fantom najbrž zdela hladna, pa so se ga morda hoteli znebiti. Toda, kaj je I-Mac počel tu? Ali ni –

»Posluh vsi – tole je Dabadol Kalimero – na počitnicah je z Jakobom VRINGO, sošolcem iz osnovne šole. Par sta in njegov Jakob bo nastopil na tekmovanju za miss bikini, pa čeprav je fant.«

»I-Mac, kaj počneš?«

»O, Dabadol, dobro si me potegnil, ko mi tebe oni dan, preden si šel v taksi, rekel, da je Hana tvoja punca. Zdaj sem spoznal resnico. Šlo je samo za reklamo.«

»Ničesar ti nisem rekel, s kom grem na počitnice.«

»Saj vse vem. Hana Zbreskvar je punca od Simonča Bulevarča. Še zvečer sem ju videl sprehajati se po plaži.« Ni se imelo smisla prerekati z I-Macom.

»Prav, saj je vseeno, grem.«

Dabadol je skušal oditi, a ga je zaustavila roka.

»Fant, kam pa?«

»Stran grem, saj ne tekmujem.«

»Zdaj si v krogu tandemov. Ne smeš izstopiti. Če izstopiš, odgovarjaš po Zakonu o humanistiki.«

»Kaj?«

Moški, ki mu je to govoril, je bil videti naučen. Verjetno je bil varnostnik ali nekaj podobnega.

»Ampak, saj sploh nisem prijavljen, pa tudi tandema nimam!«

»Vseeno. Če prestopiš tole črto, te pošljemo na počitnice na Florido.«

»Pa me dajte.«

»O, Dabadol hoče iti na Florido. Tam bo poljubljal riti zavoženih punc.«

»Kaj govoriš, I-Mac?«

»Če odstopiš, boš moral po novem členu v Zakonu o humanistiki puncam poljubljati golo rit – kot nekakšna kazen.«

Res ali ne res, na Dabadola je beseda – rit – v povezavi za zakonom delovala tako, da je izgubljal občutek za stvarnost.

»Vseeno grem.«

A se mu ni izšlo. V hipu, ko se je hotel ločiti iz kroga, ga je zgrabila roka varnostnika, ki mu je na hitro predočil člene zakona. Res je nekaj pisalo o kazni, če bi odstopil.«

»Ampak, saj se sploh nisem prijavil.«

»To nas ne zanima. Če stojiš v krogu, si se.«

Dabadol ni imel kam. Lahko je samo stal in čakal, da bo konec.

A I-Mac je bil neutruden, pravi zabavljač.

»Dabadol, kdaj bomo videli Vringo? Kdo prevzame pobudo, ko se poljubljata? Ti, ali je Vringa na vrhu?«

Fantje, ki so stali okoli Dabadola in poslušali I-Maca, so se krohotali. A to še ni bilo vse. Hitro so se okoli njih nabrale njihove punce, same vitke spotice po predizdelanih kriterijih. Človeku so morale biti všeč, saj so bile popolne. Vsaka tvrdka je darovala eno stekleničko parfuma, barve za lase, lak za nohte, toliko, da so popolnili ves prostor na reklamnem nebu in se razlili še po manekenkah, ki so jih okoli pasu objemali mišičnjaki. Dabadol ni imel kam.

V bistvu je zanj vse skupaj postajalo obupno.

I-Mac je predstavil nekaj prijateljev, ti pa so ponosno stiskali svoje punce, ki so se vse hihitale ob pogledu na Dabadolovo bledo polt.

»A tebe pa sonček nič ne opeče, da si tak kot jogurt?«

»A se kdaj namažeš s faktorjem iks?«

»A nimaš denarja za fiks?«

»Pa noge, si depiliraš, ali ti jih fant?«

»A se oba skupaj depilirata v banji ali gresta na ležalnike?«

»Pa ko se zvečer stiskata, kdo bere priročnik?«

»A bo tvoj fant nastopil v enodelnih kopalkah?«

»Je tudi on tako bel?«

Dabadola je stiskalo. Upal, je, da se bo kaj zgodilo. Karkoli. Pomislil je na tista Hanina pisma – pri meni nimaš nobenih možnosti – nekako so mu vlivala upanje.

In se je premaknilo. Ne nebu nad Acapulcom so se začeli kazati oblaki, zato je uradni speaker napovedal uvod v tekmovanje. Za Dabadola je to pomenilo – šok.

»Preden bodo nastopile naše brhke dame, si bomo tokrat ogledali še njihove fante, da nam pokažejo svoja mišičasta telesa. Fantje, izvolite na pisto.«

To ni moglo biti res – si je dahnil Dabadol.

Toda, očitno je šlo zares. Ko je počasi prihajala vrsta nanj, je čutil hudo nervozo, potem pa ga je nekdo zmotil:

»Dabadol Kalimero, pojdi gor in čisto tiho obrni in ne kaži čustev. Lahko pokažeš mišice, kolikor jih pač imaš, da bodo verjeli, da tekmuješ.«

»Rio Ave, kaj pa vi tu?«

»Moje tekmovanje YO CONTRA YO je šlo po zlu. Tole je povsem nenapovedano. Nekaj ni prav.«

»Kaj ni prav?«

»Vse tole. Tekmovanje bi morali biti čisto drugje. Kje pa imaš señorito Hano?«

»Ko bi le vedel. Letalsko karto si deliva in če je ne najdem – bom za vedno ostal tu.«

Dabadol je opazil, da je pista v resnici kontra vrteča se osmica. Vsak krog osmice je predstavljal po eno pisto za – fante in punce. Začel se je krogohod fantov, ki se jim bodo punce šele pridružile, niso povedali, kdaj. Na vrsti je bil Dabadol. Ko je šel mimo dela, kjer se kroga osmice približata in kjer se fantje z lepoticami skoraj primejo za roke, se je občinstvo začelo krohotati.

»Beli jogurt, beli planet, belouška, hahaha.«

Na pisto je stopil I-Mac in bil prvi, ki se mu je pridružila punca – tekmovalka števila 1. Bila je – občinstvo ja zaploskalo, uradni speaker je norel: »kako dobra rit, še malo v levo naj pomiga, uh, dobro je, kako vroče …« Številke so se nizale, komentarji so padali. Dabadol je ostajal v senci in sploh si ni predstavljal, kdaj se bo vse tole končalo. Potem pa se je – na mestu, kjer bi se morala prikazati njegova – tekmovalka, pojavil fantič, enako suh, enako bled. Dabadol ga ni poznal, a občinstva to ni motilo. Mislil si je, da je verjetno kdo plačal fantu, da se sprehodi po pisti. Speaker je nato objavil neverjetno novico: »še 49 krogov!«

Dabadola je oblil hladen pot.

Šele drugič je šel mimo stika obeh krogov in spet so se mu smejali. Tretjič so zanj našli celo vzdevek – balerina – ob četrtem krogohodu pa so gledalci že imeli pripravljeno idejo za vzporedno tekmovanje – za najlepšo moško depilacijo nog. Seveda so ob vsakem naslednjem Dabadolovem krogohodu na transparent napisalo novo izvirno različico – njegovega pridevnika.

Še 42 krogov!

Na vrsti je bil Boštjan Travzers – Slovenec, ki je pritegoval največ deklet. Nenadoma se je sredi piste ustavil, objel svojo partnerko – Julijo Tibomdala in pomigal Dabadolu, naj stopi bliže.

Dabadol je nemo ubogal in stopil v prostor med Boštjanom in Julijo. Bil je za glavo nižji od obeh, od Boštjana celo za dve.

»Z nami je Dabadol. Dabadol bo položil roko okoli pasu Julije – da bo tudi on imel punco – mu jo bom malo posodil, da bo enkrat v življenju začutil, kako je, če se dotakneš ženskega mesa.«

Dabadol se sicer ni imel namena ničesar dotakniti, a ga je Boštjan kar sam prijel za roko in mu jo položil okoli pasu svoje Julije.

»No, kako se počutiš, Dabadol?«

Občinstvo se je smejalo, vmes je bilo celo nekaj počitnikarjev iz sLOVEnije in Dabadol je nekatere prepoznal. Eden je bil celo iz Celeje. Potem pa se je nenadoma zaslišal glas glavnega speakerja, ki je prihajal iz zvočnika, da so ga lahko slišali celo do hotela. A bil je nežen, nadčloveško nežen. In jezen.

» V sobi sem s tabo, pa se me niti z očmi ne dotakneš, zdaj pa objemaš žensko, s katero sploh nisi na počitnicah. Si mi kaj zamolčal, Dabadol? Ko sva pred tednom dni sedela na betonu pred Santano, sem verjela vate .«

»Hana?«

A Hana ni govorila s speakerskega mesta, temveč je z mikrofonom v roki stala za Dabadolom in se mu približala na meter, ki pa je postajal vse manjši.

»A, to je pa tista cunja, ki poje in …« se je oglasila Julija Tibomdala, a jo je Hana pocukala za lase tako hitro, da so ji s telesa v hipu popadali vsi silikonski dodatki. A punca je imela še kar nekaj za povedat: »Ti, smet …« … tako, da je moral posredovati njen fant, Boštjan in je Julijo usekal čez rit.

Hana pa je stala pred Dabadolom v povsem naravnem elementu, čezse je imel ovite le Funnymaxove ala morski konjiček kopalke, ki so najprej nežno ovijale Hanine prsi, nato pa so se z rahlo krivuljo potihoma zapeljale za njen hrbet, da bi tam naredile manever in poskrile še zadnja obračališča človeških-moških-ženskih pogledov. Za lastnike teh pogledov je bila situacija tako napeta, da se je zadaj že pripravljal kombi FIRST-AFTERBREAKKIT, saj so nekaterim moškim telesni dodatki začeli izgubljati primerno dimenzijo.

»Ali ne boš ničesar rekel? Če ne boš, bom izgubila stvarno načelo dojemljivosti.«

»Prebral sem tvoja pisma.«

»Moja pisma so moja zasebna stvar, lahko jih bereš, ne smeš pa jih dojemati skozi rigorozno pojmovanje.«

»Skozi kakšno ga pa lahko? Skozi obligacijsko?«

»Tudi ne. Dojemaj ga kot disleksično verzijo komunikacijskih ovinkov!«

Hanin glas se je umirjal, a vseeno so nekaterim ubežnikom iz območja pričakovanega že nudili tisti KIT. Nekdo je prebral … KIT in se vprašal, če je zdaj na vrsti KIT-KAT.

»In zakaj disleksično? Je to tvoj namen mešati hemisfêri?«

»Moj namen je, da Dabadol Kalimero ne prebere mojih pisem. Saj jih nisem pisala tebi.«

»Bila so naslovljena name. Sicer jih nikdar ne bi prebral, če bi jih dobil, ampak … razumem pa ne, zakaj si podpisala potrdilo.«

»Ničesar nisem podpisala.«

Ni kazalo, da se bi pogovor končal, toda tekmovanje se je moralo nadaljevati. Ker je bilo zaradi omenjenega dialoga vse skupaj še zelo razrvano, je nekdo iz komisije pristopil k Hani in je v roke pomolil pokal za naj bikini. Hana se je odzvala skoraj impulzivno.

»Kaj za zlomka pa vam je?«

»Vaše kopalke so črna zona moje zavesti, dokler me žena ne vidi, vam kar sam izročam nagrado, potem pa me naj vržejo iz komisije. Sem Radovan Sladkor-vaš iz Črne Grome.«

»Potem ga pa daj tisti punci za odlično vzrejo silikona. Julija, kajne?«

Julija je roke dobila pokal in se ga razveselila, njen Boštjan pa je še opazil ni, zrl je v Hano.

Vse skupaj je mejilo na kaos. V tistem brezizhodnem trenutku pa je Hana izvedla manever, ki se ga Dabadol sicer ni zbal, a vseeno, kar tresel se je, ko se je zgodilo. Hana se mu je še bolj približala in ga poljubila, da je čez Acapulco v višini 1,5 metra nad morsko gladino potoval vakuumsko ustvarjen »plop«.

Dabadol je za ta hip sicer zaprl oči, ko pa jih je odprl, bi pričakoval, da bo videl tiste Hanine razmršene lasje, ki so je ji ovijali okoli telesa, zapestij, celo pasu, da bi bile vse smeri pokrite.

Toda, Hane ni bilo več.

Dabadol je zajel zrak in se nekako zavedel da je bilo – post počitniškega doživetja – konec!!!

Torej je bilo od tistega sunka, ko ga je Simonč Bulevarč pahnil v morje – vse PPD???

Ni se mu zdelo tako. Ozrl se je. Okoli njega – je nek mlad fant prav zaspano za sabo vlekel tisti trak z napisom – NAJ BIKINI CONTEST.

Dabadol je stekel za njim:

»Hej, ti, počakaj?«

»Kaj pa je?«

»Kaj imaš to, ta trak?«

»Danes zvečer ob šestih bo na plaži tekmovanje za naj bikini. Pridi, same lepe punce bodo.«

»Nimam punce. Danes zvečer???«

»Saj je ni treba imeti. Jih boš pa gledal.«

»Ampak, mislil sem, da je bilo tekmovanje že zjutraj.«

»Fant, kateri družabni dogodki pa so zjutraj? Zame je sicer vseeno, kdaj je. Že pet sezon nosim tele trakove, pa sem se že naveličal. Po toliko letih točno veš, da so vse narejene. Opa, sem pa danes zjutraj opazil neko punco brez ene same umetne poteze.«

»Kakšno punco?«

»Tamle je šla, ob tisti umazani jahti, nek par jo je pospremil.«

Dabadol se je obrnil – res je bila nedaleč stran zasidrana jahta – še zdaj je prepoznal Modernovo jahto – toda, zakaj je bila vsa v algah in to – mar se mu je samo zdelo, da …«

»Hej, ti, prideš?«

»Ja, ne, ne vem. Kakšna pa sta bila videti?«

»Kdo?«

»Tista dva, ki sta pospremila punco?«

»Ne vem. Moški in ženska, nisem ju tako podrobno opazoval, saj sem ves čas zrl v punco. Kakšna punca. Prav začutil sem njeno žalost.«

»Žalost?«

»V Acapulcu živim že devetnajst let in imam želodec poln alg modričark. Zaznavam človeško žalost. Tista punca ni bila narejena, bila pa je žalostna. Pa ti, imaš punco?«

»Ne, kje pa. Povej mi, je imela grivo?«

»Ja, grivo, neverjetno grivo. Jo poznaš?«

»Ne. Poslušaj, v katero smer pa sta jo peljala?«

»To pa vem, ker imam dostop do taksi informacij. Na kraj, ki se mu reče – aeropuerto.«

»Na letališče? Kam pa?«

»La Paz, Baja California.«

Dabadol je bil povsem zmeden – popolnoma nič se mu ni ujemalo. Stekel je do recepcije, kjer je za pultom slonel Rodrigo. »Señor Kalimero, kaj pa vi?«

»Poslušajte, Rodrigo. Se je señorita Hana morda izpisala iz knjige gostov?«

»Med vama se nekaj dogaja, a ne?«

»Povejte mi, por favor! Mojo letalsko karto ima. Brez nje se ne morem vrniti v sLOVEnijo.«

»Ne, nič ni. Mislim, da je odšla na izlet na Bajo Californio.«

»Aha. Imate kakšno strgalo za led, señor Rodrigo?«

»Kaj pa ti bo poleti? Imam. Izvolite.«

»Hvala.«

»Señor Kalimero.«

»Kaj?«

»Tista reč okoli ust, je to nalezljivo?«

»Kaj pa?«

»Nekaj rdečega imate.«

»To je samo rdeča bolečina. Ne boste je dobili.«

Dabadol je stekel nazaj proti plaži. Hemisfêri je imel polni od vsega tega. V bližini so imeli izposojevalnico.

»En navaden čoln, prosim.«

»Deset peskov na uro.«

»Nimam drobiža. Izvolite jih dvajset.«

Njegov cilj je bila jahta – Modernova jahta. Kaj se je zgodilo z njo, mu ni bilo jasno, a zanimalo ga je, če je tisto, kar je raslo po njenem trupu – če so tisto alge vetrnice.

Ko se je dovolj približal, je ugotovil, da bo tole precej teže. Komaj je lahko potegnil po trupu jahte, ko je zaslišal glas:

»Sem vedela, da se bo to zgodilo.«

Obrnil se je. Za njim je – prav tako v čolnu – priplavala tista ženska, ki je prodajala školjčne trombone.

»Kaj pa se je zgodilo? O jahti govorite, a ne?«

»Ja, tudi o jahti in še o marsičem. Tako je, če ne prisluhneš ljudem.«

»Ali – tudi vi iščete alge vetrnice?«

»Ne. Iščem svoj školjčni trombon.«

»A, tako.«

Ženska, s katero je Dabadol govoril, je bila s tržnice – Miranda Molinskar.

Tudi ona je za vzorec potegnila z roko po trupu ladje, da so se ji na roko prijele alge.

»So sorodnice alg vetrnic, a drugačna vrsta. Vidim, da ti je neka osebica na obrazu pustila odtis.«

»Če bi vam povedal, kaj se mi je že vse zgodilo – saj mi ne bi verjeli.«

»Po moje glede preteklih dogodkov ne moreš tekmovati z mano.«

»Tole imam od Hane. Doživel sem post počitn … – poljubila me je – Hana.«

»Ne bi rekla.«

»Seveda, bil sem v PPD – ju, upam, da tam poljubi ne štejejo.«

»Poljubi štejejo že, če si samo predstavljaš poljubljanje z žensko. Toda, tole na kotičkih ustnic ni od Hane Zbreskvar.«

»Kako veste?«

»Ker poznam svojo sestro.«

»A, kako?«

»Tale odtis ustnic je delo moje sestre. Bova videla, če ga s sorodnicami alg vetrnic spraviva s kože. Izvoli, s temle si podrgni po mestu poljuba.«

Dabadol je ubogal. Rdečica je šla dol.

»Nisem si mislila. Torej je Hana še v redu.«

»Hana? Mislite Hano kot Hano?«

»Ja, pridi, bova preverila, kako in kaj.«

»Ne razumem. Hana je odšla z dvema – z nekim parom na letališče.«

»Pridi, splezajva na jahto. Nikogar ni.«

»Kaj pa sploh iščeva, señora Miranda?«

»Lupino.«

»Kaj?«

»Moje školjke iz školjčnega trombona so izoblikovale lupino.«

»Kakšno lupino.«

»Od Hane. Medtem, ko je Simonč Bulevarč igral na klavir.«

»A, ga poznate?«

»Poznam. A ne kot glasbenika, ki bi igral. On je – mhm, saj ne vem, če je pametno …«

»On je odpotoval s Hano?«

»Bejba Blondal – tista, ki ti je dala poljub, je odpotovala s Hano Zbreskvar. Vprašanje je, v kakšnem stanju. Če ne bo šlo drugače, jo boš moral odnesti na mesto – zločina.«

»Kaj? O čem govorite?«

A Dabadol je samo obstal odprtih ust, ko ga je Miranda Molinskar odpeljala v sobo za opazovanje sob, ki jo je očitno tudi poznala in odprla tisto okence. Spodaj, na mestu, kjer je prej stal beli klavir, je v prostor sevala Hanina podoba. Dabadol je prebledel.

»Kaj je to?«

»Saj jo že poznaš. Hanina lupina.«

»Zakaj je … kako, da je … tam?«

»To je odmev igranja Simonča Bulevarča. Opozarjala sem pred njim, a mi sestra ni verjela.«

»Kaj naj storim, señora Miranda?«

»Hanino lupino boš odnesel ven, potem pa jo naloži v avto, ti ga bom posodila, pa kreni proti severu ...«

»Kaj pa mi bo …«

»Samo kreni proti severu.«

Dabadol je imel občutek, kot bi bilo tam nekaj, kar je bilo…


… predmet oboževanja

V Todos Santos se je dogajalo tole:

Nekdo je stal pred vitrino, ki je bila srhljivo podobno vitrini z Geozlomije v Celeji in si ogledoval v njej nagačeno bitje. Tako se je povezal z osebo onkraj steklade vitrine, da ni opazil, kako se mu nekdo bliža:

»Señor Čakalez, je z vami vse v redu? Po obrazu vam vidim, da ste zaskrbljeni!«

»Je ta kojot vaš? Ste ga vi nagačili?«

»Ne, ta je že dolgo tu. Prinesli so ga iz ZDA. Ampak, nekoč smo imeli vse mogoče goste. Nekaterim je bil všeč, drugim ne, a sem ga vseeno obdržal.«

»Mislim, da je pri vas bivala ženska, ki me je nekoč zavrnila. Čutim v tehle očeh vašega kojota.«

»Saj señor Čakalez, sem vedel, da ste dobri v teh rečeh.«

»V kakšnih rečeh?«

»Vedeževanju in podobnem.«

»Aha. Me pustite malo samega, señor Vega?«

Zlomkar Šakales je v miru svoje hotelske sobe mesteca Todos Santos premleval mnogo reči, ki so mu jih zaupale Las Tiburonas. In počasi se mu je nekaj dozdevalo. Odkar se je vrnil iz mesteca El Triunfo, se mu je pogled na določene reči spremenil – se pravi, na določne osebe – na eno osebo. Na žensko, ki bi jo pustili pri miru celo …


… policisti po naročilu se 'naročijo'

Na vpadnici iz Acapulca sta dva policista ravnokar ustavila taksi, v katerem je poleg taksista potovala še mlada dama. Po uniformah se jima je videlo, da sta sLOVEnca. Od mlade dame sta zahtevala, da izstopi, potem pa sta jo začela obremenjevati z vprašanji:

»Ti si torej tista, ki je ukradla prenosnik in ga skušala skriti v lokalu Mlečni sok.«

»To sta pa potem na čisto napačnem kraju, fanta.«

»Dekletce, tole pa ne bova poslušala.«

»Nobeno dekletce nisem. Imam mesečno perilo.«

»Kaj govori, Pendrek, o kakšnem perilu?«

»Ne vem, morda v priročniku kaj piše?«

»Dekletce, o čem govoriš? A skrivaš kakšno perilo?«

»Saj sem vama povedala, da imam mesečno in da tukaj nimate pristojnosti. Tu je že zdavnaj območje Mehike. Si nista prebrala La Revolucion Mexicana? S tem se pa ne bosta norce brila.«

»Oblasti so nama dovolile, da se pomenimo s tabo. Kam si skrila prenosnik?«

»Lahko me pretipate, če mislite, da tihotapim prenosnike.«

»Pa te res bova.«

»Nama torej poveš, kaj je s tem mesečnim perilom?«

»Zakaj raje ne vprašate žene, gotovo bo več vedela.«

»Da bi klical ženo, pa kaj še!«

»Če pa ne, pokličite pa šefa.«

»Pa ga res bom. Tâkole dekletce se že ne bo upiralo.«

»Imam trinajst let. To je osemindvajset na pol minus ena.«

»Preklec, pretipaj malo ta zadnjo klop, jaz pa bom poklical šefa.«

»Ja, šef Pendrek.«

»Pa ne kliči me šef Pendrek.«

»Ja šef.«

»Samo Pendrek.«

»A jo bova s pendrekom?«

»Pretipaj jo že. Če ne boš ničesar začutil, prereži blago.«

Mimi je s telesom zavarovala klop.

»Dekletce, umakni se.«

»Ti Preklec, meni ne boš pravil dekletce. Ti bom pokazala kri na svojem spodnjem perilu, da se ti bo zvrtelo.« Pendrek je medtem vrtel linijo v sLOVEnijo.

»Hallo, tam šef … a, ti si, Gustelj. Morda veš, kje je šef? Aha, poslušaj – a ti mogoče veš, kaj je mesečno perilo? A, res? Ti ga imaš pod blazino za spanje? Da ga menjaš na vsakih nekaj mesecev, se reče, da je mesečno perilo? Aha, samo prvi dan ima vonj po PERLI – prašku, potem pa že začne lepo dišati po zabeljeni hrenovki in tako diši do praznikov? Aha, aha, aha …«

Policist Preklec je odrinil Mimi. Ta ga je odrinila nazaj.

»Preklec, pusti punco. Mislim, da vem, kaj se dogaja. Punca je trgovka z umetninami, sodeluje z Modernom, niti pogledati je ne smeva.«

»Si kaj izvedel o mesečnem perilu?«

»Jasno, nisem vedel, da je tako razširjena sorta. Skoraj vsi ga imamo, tudi jaz in ti, samo prvi dan diši po prašku, potem ima stalno enak vonj.«

»Vonj po čem, Pendrek?«

»Prijeten vonj – ene imam s sabo, lahko povohaš moje spodnjice, če se boš spomnil vonja iz lanskega leta, tudi lani so enako dišale.«

»No, potem pa daj.«

Policist Preklec se je sklonil in povonjal spodnjice od policista Pendreka, in zraven komentiral: »mhm, danes imajo pa vonj po krompirjevi solati, ba – fuj, dlako sem dobil v usta.«

Ker pa seveda Pendrek ni hotel ostati dolžan, je še on Preklecu povohal spodnjice in tako sta se eden drugega vohala, dokler se jim ni pridružil še mehiški policist.

»Kaj pa vidva počneta? Imata pristojnosti? Iz katere kraljevine pa sta?«

»O, gospod lokalni federalec – mesečno perilo imava za povohat. Boste en šnof?«

»Tole mlado damo najprej spustita, potem vama bom pa jaz dal kaj za povohat.«

»Če želite, lahko najinim gatam naredite test vinjenosti, boste videli, da je nula.«

»Spravita se v avto, da vaju ne vidim! Še sieste nisem imel, zdaj naj bi pa še vonjal moške reči. Punca, kaj pa je tvoja destinacija? Da malo popravim tale okus po kumarah, te lahko kam pospremim?«

»O, seveda, zelo ste prijazni. Rada bi šla v srednjeveški Acapulco, v del, kjer prodajajo konfekcijo.«

»Seveda, prisedi, potegnem. Tamle je, tiste ulice, ki se vzpenjamo proti Lomi Boniti. Samo tema butcema narišem pot do prve čistilnice, potem pa pride …«


… vrnitev na mesto zlo-čina

Na plaži Acapulca, naslonjeni ob avto znamke BMW, sta sloneli dve osebi in razglabljali in nečem obskurnem.

»Kaj bova storila s Hano, Bejba?«

»Ti boš storil. Jaz se vračam na mesto zločina.«

»Kje pa je to?«

»Mislim, da ti nisem omenila. Poskrbi za punco.«

»Za punco? Dvakrat bolj slavna je, kot bi ti lahko bila, če bi …«

»Utihni, Peter GRDI. Misliš, da se ne …«

»Skrivnostna si. Zdaj pa mi nekaj zaupaj, Bejba. Tale Simonč Bulevarč. Kdo sploh je? Misliš, da ti bo pomagal najti in pomehkužiti Hano?«

»Danes nisem pri volji za tvoje neumnosti. Si mi poklical taksi?«

»S taksijem boš potovala do Baja Californie?«

»Jadrnice in podobne neumnosti mi gredo na bruhanje.«

»O, to ti pa verjamem. Ja, spodaj je. Hernandez se piše.«

»Kot vsi v Mehiki. Kako kurja dežela.«

»Bejba, če sem lahko malo neposreden, saj veš, veliko denarja je v igri. Kaj se je zgodilo?«

»Prav, Grdi, povedala ti bom. Moja sestra mi je napovedala, da se bodo neki fantje pozabavali z mano. Nisem ji verjela. Prepričana sem bila, da bom zmagala vsaj v kategoriji naj – blond lasje. A se mi je vse sfižilo. Sestra pa, namesto, da bi me opogumljala, mi je nalagala neke vudu reči, da je nisem mogla več poslušati. Od takrat naprej je ne prenesem. Nismo samo prasice umazane, tudi ptičke, če ne znajo bolj lepo čivkati. Tisto me je potrlo in zdaj sem, kar sem. Tega se ne bom nikdar znebila.«

»Imena še nisem slišal. Gotovo ti sestra tega ni povedala kar brez razloga.«

»Prav Grdi. Vsaka lahko zavrne vsakogar. Vsaka.«

»Menda je bil tvoj način več kot samo zavrnitev. In da se ti je vrnilo.«

»Še eno tako, Grdi, pa te bom na zobe. Ernesto Šakales mu je ime.«

»Tisti zlomkar iz Geozlomije v Celeji?«

»Tisti zlomkar.«

»Saj mu ničesar ne manjka.«

»Še vedno misli name, čutim na koži. A me ne bo nikdar več videl. Kar naprej je …«

»Kar naprej je hodil do tebe, z magisterijem v žepu, ti pa si bila visoka prodajalka umetnih krzen, in seveda, previsoka zanj. Mar misliš, da bi se ti podrl svet, če bi šla enkrat z njim na kavo? Potem bi pa verjetno šele spoznala, kakšen bedak je.«

»Nehaj, Gridna.«

»Obup vsake ženske se očitno suče okoli skodelice kave, ki je nikdar ni spila z – kako že praviš – uglajenim moškim?«

»Saj ne morem verjeti, da slišim to ravno od tebe. Kaj bi mi ga rad zrihtal na zmenek? Niti pomisli ne.«

»Nisem mislil za zmenek.«

»Kaj pa si mislil? Raje poskrbi za punco.«

»Zanima pa me, Bejba, kaj boš počela na mestu zločina?«

»Te nič ne briga.«

»A, že vem. Vendarle boš poskusila, če lahko izničiš učinek vudu-alg za nazaj.«

»Meša se ti, Grdi.«

»Saj ti ne bi nihče zameril, Bejba. Pa še nekaj me zanima. Zakaj Hana?«

»Ker ne prenesem takih smrkelj kot je ona.«

»Povsem čisto dekle je. Ni taka kot druge najstnice.«

»Zaradi takih kot je ona, se bo svet pomehkužil. Nazadnje bo začela peti še mehiške narodne.«

»Kaj pa je narobe s tem?«

»Prosim te, Grdina. Govoriš kot taksisti, ki pobirajo …«


… še enega 'konfekcionarja'

Majhno zasebno letalo je ravnokar pristalo nekoliko stran od Acapulca. Iz njega je izstopil moški, se zahvalil za let in se usmeril proti ulici, da si najde taksi.

Nato je, že v taksiju, taksistu naložil destinacijo, čigar-nje ime je povzročilo, da je taksist obrnil glavo:

»Konfekcijsko trgovino v srednjeveškem Acapulcu iščete? Kaj pa vam bo?«

»Zakaj pa vas to zanima, saj ste taksist? A, jih je toliko?«

»Če govorite o tisti, ki jo imam v mislih, je samo ena. To je čudno.«

»Kaj je čudno.«

»Ravnokar sem neko mlado damo odpeljal tja. Da se mi to zgodi kar dvakrat, je pa res čudno.«

»Mislil sem, da bolj pogosto peljete koga v kakšno trgovino s cunjami.«

»V tole, v srednjeveškem Acapulcu, drugič v istem dnevu, drugič v karieri.«

»A, dajte no.«

»Señor, če želite v teh časih napredovati, je najbolje, če potujete …«


… proti severu z njeno lupino

Kako lahko je šlo vse tole! Tako lahka je bila. Če bo moral res storiti to – vsaj nekaj se bo dogajalo in vsaj – vsaj navodilo je bilo.

Z lahkoto jo je nesel v naročju.

Hanina lupina je bila sestavljena iz samih alg vozličark. Dabadol jo je položil v avto. Kaj pa bi lahko – bil je izgubljen tu, sredi Mehike, pomagati pa si ni mogel z nikomer.

Opazoval je njeno lupino, kako je sicer negibno zrla v vzorce na sedežu, a vseeno se mu je, kljub odsotnosti glavne akterke, zdela ljubka. Kako nenavadno, da ga je ravno misel na to besedo delala povsem umirjenega. Ko je čez nekaj kilometrov zapadel v osekalno stanje, je spet izgovoril: »Ljubka …«

Očitno se je izšlo, besedica »ljubka« je bila edina na jedilniku in sredi tega nenavadnega spleta okoliščin – vsaj tako je čutil Dabadol – je v sebi nosila velikansko moč.

Ob tem si je domislil še protiuteži:

»Hermosa la palabra (čudovita je beseda), kot da me …«


… v Celejskem arhivu hipnotizira

Nemir se je loteval agencije v Celeji, kjer se je med agentke pritihotapil raziskovalni duh. Agnes je nervozno stopicala od svoje mize pa do akvarija na hodniku, pa spet nazaj in ni imela nobene ideje, s čim bi lahko zajezila nervozo, ki jo je glodala.

»Šef, na malico grem.«

»Prav Agnes … tako zgodaj?«

»Ja. Lačna sem … novic,« je dahnila sama pri sebi.

Po nekaj hitrih korakih je tajnica Bellerose, namesto v nakupovalni blisk, zavila na desno, proti Celejskemu arhivu.

Hodila je hitro, imela je slab občutek.

Vstopila je v starinsko, a dobro ohranjeno stavbo.

»Dober dan. Prišla sem si nekaj pogledat.«

»Prosim, povejte vhodni podatek.«

»Iščem dosje na ime Simonč Bulevarč.«

Arhivarka je dvignila očala in butnila:

»Kako prosim?«

»Želim izvedeti karkoli o osebi – Simonč Bulevarč.«

»Bom preverila.«

Arhivarka je spustila očala nazaj na višino horizonta in začela tipkati pa tapkalnici – algaflatu.

Nato je spet dvignila pogled – z očali, in dejala, ne, da bi jo to posebej prevzelo:

»Ti podatki so zaupni.«

»Zaupni?«

»Ja.«

»Ha, torej pomeni, da so, a so zaupni.«

»Nisem rekla, da imamo karkoli …«

»Če pravite, da so zaupni, potem imate dosje o Simonču Bulevarču. Sicer bi mi rekli, da ga ne najdete.«

»Gospa …«

»Agnes.«

»Gospa Agnes, nekateri podatki pri nas so zaupne narave.«

»A, zdaj so pa zaupne narave, prej so bili pa zaupni. Kaj so zdaj?«

»To je eno in isto.«

»Bi rekla, da ne. Mi lahko pokažete, kaj imate na plazmi?«

»Si ne drznem.«

»Kako si lahko to razlagam – samo nekaj sekund ste potrebovali, pa ste že imeli podatek, da je dosje zaupne narave. Nekaj prikrivate.«

»Ničesar ne prikrivam.«

»Mi boste pokazali, kaj piše na plazmi?«

»Niti slučajno.«

»Poslušajte – gospodična Lorela GLAVCA, pišem se LUPINA in stavim, da je moja »lupina« trša od vaše »glavce«.«

»No, prav, potem pa kar sami poglejte, če vas tako peče.«

Agnes je z dovoljenjem stopila na drugo stran pulta in imela kaj videti. Lorela Glavca je zrla v hipnotični krog, svojih prstov pa ni mogla premikati.

»A, ti zlomka, tale Simonč Bulecarč si je dal pa zaščito na svoj dosje. Le kje je dobil pristojnosti?«

»Ne vem. Že odkar nas je obiskal zloktor Dvotunelnik, imamo težave.«

»A, tako. Pustite, Lorela, naj položim svoje dlani na tole tapkalnico.«

Agnes je spustila prste na tipke, da je začutila alge, zaprla oči, ter počakala. Na vsem lepem je hipnotični krog izginil. Lorela Glavca si je oddahnila.

»Tako, pa je. Zdaj sva pa noter.«

Agnes je z zaprepadenostjo brala:

Simonč Bulevarč – štajerski iluzionist – preko 2000 algalnih goljufij velikih razsežnosti – je na spisku mednarodnih počitniških mest – od leta 2025 naj bi živel v Acapulcu. Nobene od iluzij mu ni bilo mogoče dokazati. Pred leti naj bi v svojo mrežo privabil dva propadla umetnika in ju prepričal v sodelovanje. Sestra enega od obeh umetnikov se je preselila v Acapulco, da bi spremljala sestro, ki se je povsem spremenila. Simonč Bulevarč deluje s pomočjo školjk in alg, ki vplivajo na ljudi – s školjkami trombonkami onesposobi človekov anti-pompozni imunski sistem in ga nadgradi preko doma gojenih alg neznanega izvora.

Poročilo pripravil Zl. Gasperus Dvotunelnikus.

»Tako, zdaj veste.«

»In kdaj vas je obiskal Dvotunelnik?«

»Pred kakšnimi štirinajstimi dnevi.«

Ko je Agnes že korakala iz arhiva, je na hitro opravila še en klic:

»Halo, povežite me z agencijo STARRIVA … halo? – halo, nobenega agenta ni, vsi so na dopustu – rada bi podatek ali je Hana Zbreskvar na počitnicah s Simončem Bulevarčem – aha, ne morete mi dati tega podatka – aha, adijo.«

Agnes je zložila slušalko in pihnila predse: »vsi skrivajo podatke, kaj, da to kam pelje – še na počitnice ne. Če že jaz ničesar ne opazim, ali so vsaj …«


… Las Tiburonas so videle

Severno od mesteca El Triunfo se je ob bližnji laguni ustavilo devet motoristk. Niso bile utrujene od vožnje ali karkoli drugega, le radovedne. Mimo njih je ravnokar zapeljal motor z dvema osebama, ena izmed niju je bila ena moški, druga pa …

»Punce, ste videle to? Ta dva nista par.«

»Res je tako videti.«

»Bi jima sledile?«

»Saj, če se že ukvarjamo s čiščenjem kože po algalno, tole se mi ne zdi prav higienično.«

»Pa pojdimo.«

Vseh devet motoristk si je popravilo čelade s plavutmi morskih psov na vrhu, da so bile vse skupaj videti kot krvoločna skupina, ki lovi svojo žrtev. A žrtev je bila precej hitra. Po nekaj kilometrih so motor z dvema vendarle dohitele.

Ena izmed njih je dala znak in srednja iz skupine se je odlepila in prehitela par. Ta se je bil primoran ustaviti. Moški, ki je vozil motor, ni bil videti preveč dobre volje. A je iz njega kljub temu prišel nadvse posladkan ton.

»Kako ste gospodične, kako vam lahko ustrežem?«

»Če mi zagotovite, da je vse v redu, ste mi že. Mimogrede, sem Conchita Flores, torej obstajamo. Smem izvedeti vaše ime?«

»Moje ime je zaupne narave. Saj veste, zaradi službe ga moram varovati.«

»Pa dekle, ki jo vozite s sabo, kaj pa ona? Je tudi predmet varovanja ali je vaša hči, žena, tandem, ali je tam zadaj pod prisilo?«

»Pod prisilo, to pa ne.«

»Potem pa naj kaj pove.« Conchita Falores se je sklonila proti osebi s čelado, da bi si jo bolje ogledala. V tem hipu je voznik motorja spremenil svojo naravo. S pestjo je sunil Conchito v obraz, da je padla po tleh, nato pa močno potegni. Nobena od motoristk ni znala tako brezčutno odreagirati, da bi Conchito pustila kar tam, zato je tistih nekaj sekund postalo dovolj, da je motorist dobil prednost in izginil.

»Nima smisla. Če gremo dve za njim, bo pospešil in punci se lahko kaj zgodi.«

»Mislim, da tisto ni navadna punca.«

»Kdo pa misliš, da je?«

»Občutek imam, da je prišla s tekmovanja za naj bikini.«

»To je pa povsem možno. Kako si Conchita?«

»Rdeča sem, boli me pa ne. Ampak, občutek imam, da za vsem tem stoji …«


… zlomkar Šakales v »čisti zasnovi«

Recepcija hotela Pura Concepcion je sprejela gosta.

»Želite gospod?«

»Naročen sem pri Dabadolu Kalimeru.«

»Mislite, da vas bom kar tako spustil gor?«

Moški je iz žepa potegnil izkaznico – »Sem njegov zlomkar za seminarsko nalogo!«

»No, prav, grem z vami.«

Prišla sta v spalnico – grobnico od Hane in Dabadola.

»Mislim, da je v spalnici – aha, že imam, tamle je. Karton v reži med posteljama.«

»Kaj pa sploh to je?«

»To je moja neuresničena ljubezen, ki je nisem nikdar uspel povabiti na kab(v)o.«

»Ste rekli Kavo ali Cabo?«

»Sem res rekel Cabo?«

»Kaj boste s tem?«

»Odnesel jo bom na mesto zločina.«

»In to je?«

»Todos Santos.«

»A, tako. Smem vprašati, za kaj gre?«

»Smete, če boste kaj razumeli. Neuresničena ljubezen je ptica z navideznimi krili, navideznim telesom, navideznim kljunom in tako dalje – vse ostalo je dejstvo.«

»Ničesar ne razumem.«

»Saj sem vam rekel.«

»Je bila ta ptica tu?«

»Ne. Samo Funnymaxove kopalke, kot vidim. Pobral jih bom.«

»Ja, bo imela sobarica potem manj dela.«

»Saj ne mislite resno – da bi čistilka pospravila Funnymaxove kopalke.«

»Te znamke ne poznam.«

»Ni znamka. Je vrsta alg, ki povzema obliko kopalk, nase pa jih spravijo samo ženske s povsem čistimi nameni – znanstveno dokazano – nikdar objavljeno – tarča kritik drugih zlomologov – konec debate.«

»A na tekmovanju za naj bikini se jih da videti – mislim, če jih ima katera oblečene?«

Zlomkar je stopil do receptorja, da sta si bila iz oči v oči: »Ja, enkrat jih je neka dama res oblekla, a so v njih pomešali slabe namene. Poskrbel bom, da se ne bo ponovilo.«

»A, mislite tisto tekmovanje leta 2028, ko so eno tekmovalko zgrizle gube?«

»Ja, tisto.«

»In tista tekmovalke je …«

»Tale karton je odmev njene duše. Tako kot kartoni – papirnate ženske, ki jih nekdo meče v morje.«

»To pa vem, Moderno, ta mafijec. Te ženske vedno najdejo v bližini njegove jahte.«

»Pa ne, da bi jih metal z jahte. Papirnate ženske plavajo k njem po pomoč. A vse to je precej nejasno, kako deluje.«

»A greste zdaj obiskat Moderna, señor Čakalez?«

»Moderno je odpotoval v Guanacanto, kolikor mi je znano.«

»Kaj pa bo tam?«

»Ne vem. Tako sem slišal. Tako velika Mehika, a se mi zdi, kot da …«


… preiskujemo vilo

Obala Acapulca se je vznemirila zaradi korakov, ki jih tako umirjena obala ni bila vajena. Proti gruči osupljivih modernih hiš sta korakali dve osebi.

»Grdi, katera hiša je?«

»Mislim, da je tista. Zapeljiva se do tja.«

»Ima pa razkošno vilo, tale najin prevarant.«

»Nisem ni mislil, da lahko prevara tudi pajdaše.«

»Tudi jaz ne. Kako bova vstopila. Poglej, vse je v oklepih, vsa vrata, okna.«

»To niso oklepi, Bejba. To je samo iluzija.«

»O, prefinjeno.«

»Kaj je s tabo, Bejba? Prefinjeno – take besede ti ne bi prisodil.«

»Utihni Grdi.«

»No, to si je že bolj podobno.«

»Kako bova zdaj tole odprla? Gotovo ima kje kamere.«

»Samo namišljene kamere, če jih ima. V Mehiki mu že ne bo nihče vlamljal v vilo. Ljudje se bojijo takih hiš.«

»Potem pa dajva.«

»Primi za tisti konec, Bejba.«

»Prav.«

»Nekaj mi zaupaj, Bejba. Kdo ti je predlagal tega Simonča Bulevarča?«

»Fini Vrtačnik.«

»Kako to?«

»Dejal je, da lahko on preusmeri tunele.«

»Potem je naplahtal tudi Finija.«

»Bova videla, kaj se je zgodilo. Najbrž nas je naplahtal vse.«

»Tudi tebe, Bejba. Ne bi si mislil. Potem je še vendarle nekaj dobrega v tebi.«

»Nehaj, Grdi. Saj vidiš, kakšna sem. Kdor ženski naredi kaj takega, ne more biti – a veš, da so h kopalkam primešali alge, ki so jih vzgojili na Geozlomiji.«

»Najbrž samo naključje.«

»Nikoli ne bom pozabila. Kaj naj zdaj s tem?«

»Na tla položi.«

»Ne bom sklanjala, na, tu imaš.«

Bejba Blondal in Peter Grdina sta vstopila v vilo Simonča Bulevarča.

Vila, ki je bila na zunaj videti samo kot še ena izmed značilnih mehiških arhitektur – torej, da se ni preveč naprezala z dekoracijami in presežki, je bila noter dodelana do zadnjega detajla – ki pa je v nasprotju s pričakovanim, uhajal v znanstveno smer. Celo tako znanstveno, da sta Bejba Blondal in Peter Grdina zajela zrak.

»O, ti zlomoment!«

Ta vzdih pa ni bil namenjen občudovanju interierja, temveč opazka k tem, kar sta videla.

»Vse notranje stene so – iz stekla! Akvariji!«

»Misliš, da je dal te želve noter Bulevarč?«

»Ne vem, Grdi. Poglej te želve, male navihanke.«

Peter Grdina je obstal.

»Kaj si rekla, Bejba? Male navihanke?«

»Ja, te moti?«

»Ženske, ki si želijo postati mame, uporabljajo izraz male navihanke.«

»Ja, te moti?«

»Moti ne, presenečen sem. Kje je tvoj poslovni zagon, Bejba?«

»Morda sem ga ta hip izgubila.«

»Pa veš, zakaj imajo želve oklepe, Bejba?«

»Da varujejo svoja telesa.«

»Bolj se ne bi mogla motiti. Za želve znanstveniki mislijo, da so plazilci. A očitno že ni tako, če jih ima iluzionist kot je Bulevarč, doma.«

»Tudi drugi ljudje imajo doma plazilce.«

»Nisi me povsem razumela, Bejba.«

»Oja, sem. Bulevarč ima rad plazilce.«

»Ne, to niso plazilci – to so želve. Ničesar skupnega nimajo s plazilci.«

»Na to se sicer ne spoznam in ne tudi ne zanima, toda, te želve so …«

»Oklep nosijo zato, da z njim … a veš, Bejba, da so želve edina bitja na tem planetu, ki imajo sposobnost telepatiranja?«

»Si rekel – telepatiranja?«

»Sem kaj narobe rekel – mala navihanka?«

»Peter?«

»Kaj?«

»Poglej, želve so se začele zbirati v – vzorce.«

Peter Grdina je pristopil in obstal korak od Bejbe. Po navadi nista nikdar stala tako skupaj.

»Bejba, kaj je s tabo?«

Bejba Blondal, ki je sicer dajala videz fatalne ženske, je pokazala svojo nezavedno čustveno plat. Iztegnila je desnico in pokazala na steno akvarija sredi prostora, ki se je – kot vsi drugi akvariji v hiši – dvigal do stropa, da so imele želve prostor za gibanje.

»Poglej, želve so naredile mozaik.«

»O, ti zlomka. Kako lepa cerkev!«

»Kaj je s tabo, Grdi? To ni nobena cerkev. To je tista knjigarna v mestu Todos Santos!«

»Kaj si rekla?«

A Bejba Blondal Petru Grdini tokrat ni ničesar izpostavila. Začela se ji je tresti brada, nato pa so se – ali se je Grdini samo zdelo – po njenih licih začele po tiho plaziti solze.

»Bejba?«

»Kaj?«

»Si v redu?«

»Me pustiš malo samega v tej prezlomkasti vili?«

Peter Grdina je bil pod vtisom, da mora Bejbo ubogati. Toda, ko je odhajal proti izhodu, je s pogledom pospremil še ostale želve, ki so prav tako pletle vzorce …





YO CONTRA YO – SAM PROTI SEBI

Na nebu ni bilo nobene reklame. Tukaj so bile prepovedane. Popotnica, ki je potovala mimo, je potovala sama. Že nekaj dni ni več verjela vase in edino, kar ji je preostalo, je bilo tole potovanje v kraj, kjer naj bi postala srečna. Tako so ji rekli. Ime kraja – Guanacanto. Toda, še veliko ji je manjkalo. Prišla je šele do mesta Cosiño ali Pabellon de Algega, oh, koliko jih je bilo, teh mest s kvadratno mrežo! Na tej poti naj bi našla sebe. Ni bila več prepričana, kdo je. Spomnila se je samo še imena.

»Imate spominke iz školjk ali pa belih klavirskih tipk?«

To je spraševala pri vsaki trgovinici s spominki. Dekle je razmišljalo o marsičem, kar bi lahko bilo …


… pomembno za vse nas

»Pomembno je, Agnes, pomembno,« je ponavljala tajnica Bellerose in opazovala akvarij z želvami. Nadaljevala je monolog.

»Tista ena ljubezen, da bi lahko pomenila vse to, vse kar se dogaja? Le kakšna je – neuresničena ali se je kdaj res zgodila? Kaj pravite, želvice, kako se vam zdijo tele popolne, ravne stranice akvarija? Ničesar ni za počet, kajne?«

Želve se za Agnes niso zmenile. Še naprej so enakomerno zamahovale s plavutkami. Agnes je zavzdihnila – »tudi naša agencija ni nastala kar tako. Nekdo jih skriva, te reči. Vem, Dabadol, da to, kar se dogaja, ni samo performance ene osebe. Vidim skozi akvarij, vidim kako se tvoja jeza do Hane ukrivlja in danes sem prvič opazovala, kako nevarna je njena sestra, do one druge. Vmes pa ni nič, kajne, med tvojo jezo in tisto njeno sestro, samo zamahi malih želv. Sam Quetzalcoatl vé, kaj se skriva za tem.«

»Agnes, s kom govorite?«

»O, šef. Nič, samo želvam dopovedujem, kako lepo jim je.«

»Slišal sem, da ste omenili ime Dabadol.«

»Morda, kar tako …«

»Agnes, kaj počne na vaši mizi nalepka – dosje Simonč Bulevarč – kdo je Simonč Bulevarč?«

»Posladkana stran človeške duše.«

»Ste kaj spili, Agnes?«

»Ne. Danes je pač tak dan.«

»Potrebujete dopust?«

»Šef … zakaj smo dovolili, da gre Hana na počitnice preko STARRIVE, če mi izdajamo vsa potrdila?«

»Ker je Hana zvezda velikega formanta. Imate spet ta vprašanja, Agnes? Tako kot lani?«

»Včasih razmišljam o parih, ki …«

»Počnite tega manj. Če bi o vsakem paru razmišljali tako, potem lahko agencijo zapremo.«

»A jo potem spet odpremo.«

»Agnes, preverite, kaj počno želve, potem pa na kavo in buhtelj.«

Agnes je še komaj uspela izreči – ja, šef – potem pa je njeno pozornost pojedel vzorec, ki so ga male želve ravnokar oblikovale na steni akvarije.

»O, presnete male umetnice.« Agnes je stekla do svoje pisalne mize in iz predala potegnila fotoaparat na zelene alge.

Poslikala je akvarij, potem pa hitro odšla do računalnika in hitro naložila to, kar je ravnokar posnela.

»Nekaj mi govori, da … o, zlomianca!«

Računalniški program – IZI MATCH – je bil narejen tako, da je preko ALGAPARATA posrkal fotografije, in jih primerjal s scenami iz algoogle eartha. Potem pa je napisal na algaplazmo:

Cosiño, La Pinta, Pabellon de Algega, Ojoalgente, Villa Gonzales Omega, Mexqutico, Guanacanto.

Agnes je nekaj časa zrla v imena, a ji ni bilo popolnoma nič jasno. A, ker je bila pustolovskega duha, je vzela svoj operativni algafon in vtipkala številko, ki je ne bi smela tipkati – tako si je zadala. Čutila je, da so neko osebo odpeljali tja, kjer delujejo …


… čistilci 'rib', ki to niso

V mestecu La Paz, na jugu Baja Californie – ležal je ob severni obali, je sredi dvorišča ustavil motorist. Podrtija pred katero se je ustavil, bi lahko nagnala srh v kosti mimoidočih – če le ne bi bila locirana na tako osamljeno mesto in pa – če ne bi bila sama zgrajena iz – kosti in kož neznanih živali.

Nad podrtijo je stal napis:


– ČISTIMO RIBE in še KAJ DRUGEGA –

Motorist je zahupal. Iz hiše – prodajalne – karkoli je že bila – je stopil moški z dolgim nožem v roki.

»Bulevarč, za tebe pa človek res ne ve, kdaj te lahko pričakuje.«

»Pripeljal sem punco. Malo je zdelana. Potrebujem njeno kožo, očiščeno, da se bo bleščala.«

Dekletu, ki jo je prevažal s sabo, je pomagal z motorja – videlo se ji je, da je precej utrujena – zato je potrebovala pomoč.

Bulevarč in moški sta jo peljala v prostor, ki je bil vse prej kot prostor za čiščenje rib. Bolj je bil podoben ordinaciji za – dajanje živali iz kož. Dekle, ko je vse to zagledala, je vzdihnila, a ni premogla več kot zadušenega krika.

»Kaj je, punčka, so ti všeč HARMESE?«

Oba, moški in Bulevarč sta se zasmejala. Punca pa ni imela toliko moči, da bi karkoli poskusila. Moški jo je prijel za roko, nekajkrat obrnil in vprašal:

»Kako ti je ime?«

Dekle mu je nekaj trenutkov zrla v oči, pogledala še Bulevarča, ki je stal poleg in se smehljal, nato pa izdahnila:

»HANA ZBRESKVAR.«

»Lepo, Bulevarč. Meni je super. Čudi me le, da se zdaj ukvarjaš s premeščanjem duš.«

»Njihovih lupin.«

»Njihovih lupin, ja.«

»Povej mi, kakšen je postopek, Galvan.«

»Punco bomo položili na mizo, potem pa jim bom z nožem – tele-pat-konekt-soul prečkal dušo.«

»Ne vem, kako to gre. Poskrbi, da jo boš res ločil. Kdaj se lahko vrnem? Šel bi malo na plažo.«

»Počakal boš tu, Bulevarč. Kako naj vem, da mi boš zaupal, da punce nisem zamenjal za drugo.«

»Kako dolgo bo pa trajalo in kako je to sploh videti?«

»Trajalo bo, kolikor bo. Na nožu je koktejl samih različnih vrtnih alg – kot pri kačjem strupu. Ko prečkam telo, se koža navzame vonja in dušo ponese, da plava. Saj veš, kako je, kadar zavohaš morje – vonj te kar ponese. Tole pa je še tisočkrat močnejše. Si razumel, Bulevarč?«

»Prav, bom sedel. Če že moram … Galvan, boš ti odnesel punco noter?«


43. Guanacanto

Mlado dekle se je sredi Guanacanta počutilo svobodno, kot bi jo na novo natisnili v dveh dimenzijah in bi se lahko kadarkoli skrila v tretjo. Toda, tu se je ji zdelo, da lahko začne znova. Je našla, kraj, kjer bo začela znova?

»In kaj te je pripeljalo v naše malo mestece? Kaj bo potem, ko si ga boš ogledala?«

» … potem bi rada našla sebe.«

»Kar naprej señorita, pri nas v Guanacantu izveste vse o sebi.«

Mlada dama je oddala nahrbtnik, ter sklenila poizkusiti tole: pred njo se je namreč samo ta teden odvijalo tekmovanje YO CONTRA YO – tema pa je bila – ali si fantje zaslužijo mene in ali si jaz zaslužim njih?

Ob tem je zavzdihnila od vznemirjenja, potem pa je morala povedati še …

»… vaše ime.«

»Lolita.«

»A, po nahrbtniku sem že mislila, da ste turistka, zdaj pa vidim, da ste Mehičanka.«

»Saj sem turistka.«

»Ni se vam treba sramovati biti Mehičanka. Veliko punc tod okoli pride sem – včasih ljubezni ni tako enostavno najti.«

A punci je v istem zazvonil telefon:

»Prosim?«

»Tu Agnes Lupina iz Bellerose, koga sem dobila?«

»Tu Lolita Calimero,«

»Pardon, napačna številka … ampak, saj sem … vedno jo dobim …«

Pogovor je, kolikor se ni že sam, prekinil asistent za tekmovanje;

»Señorita, za vas – vzemite številko za tekmovanje.«

»Oprostite, kaj bom pa sploh počela?«

»Kar vam bo pisalo na listku, ki ga potegnete iz MEHIŠKE LASINGARE.«

»A, iz lasingare.«

»Señorita Lolita, narišite si masko, da se tekmovanje lahko prične.«

»A, to moram?«

»Ja, brez tega ne boste začutili strasti.«

»A, strasti?«

»No, kar gor, pod oči. Potegnite. Saj je samo algava, lahko jo pojeste, ali pa če vam jo kasneje kdo poliže z obraza.«

Lolita Calimero, hm, je ubogala, nato pa potegnila še list lasingare in prebrala, kar je bilo na njem napisano:

Draga tekmovalka, to tekmovanje je potovanje nazaj v čas, kjer prebiva edina vznemirljiva ljubezen, kajti ta je ena sama.



Samo nekaj trenutkov zatem, ko je prebrala napisano, jo je začelo po obrazu srbeti, zato si je skušala barvilo pobrisati, a ji je ženska namignila:

»Señorita, dokler ne začutite vznemirjenja, ta barva ne bo šla dol.«

»In če ga ne?«

»Potem boš za vedno ostala v senci naših mest.«

»Potem mi pa vsaj povejte, kaj naj storim?«

»Povzpela se boš na zvonik katedrale, potem pa boš globoko zadihana in pred očmi se ti bodo zvrstile vse počitnice, na katerih nisi bila.«

»In to je vse?«

»Brez skrbi, da se v takem malem detajlu skriva mnogo, mnogo razočaranih src. To je Mehika, tukaj ni prostora za brezbrižno vêdênje (odnos) do pristnosti.«

Mlada dama je zavzdihnila, potem pa predse dahnila: »saj nisem bila nikoli brezbrižna.«

Preden je dosegla vrata v katedralo, se ji je pridružil moški – nekdo iz lokalne scene:

»Hvala, señorita, da ste prišli, čakali smo vas.«

»Čakali? Saj sem na tekmovanju, ali ne? Izvlekla sem listek in moja naloga je splezati na zvonik in potem …«

»Vsi listki iz lasingar so enaki. Na vseh piše, da je potrebno splezati na zvonik. Punce ne plezajo rade po zvonikih, morda le zaradi razgleda in pa, če se jim to zdi romantično.«

»Vseeno bom šla …«

»Saj, zato sem pa tukaj, da vam pokažem stopnice za vrh.«

»Kje pa so še druge tekmovalke?«

»Sami vi ste še ostali.«

»Se mi je zdelo.«

»Samo to bi še prosil – mi lahko zaupate vaše nebesno znamenje?«

»Seveda, rojena sem v znamenju POLŽJE HIŠICE … ali morda školjčnega trombona?«

»Potem pa kar po polžjih stopnicah na vrh, danes je toplo, morda si boste zaželeli obleči še …«

Je mislil reči …


… kopalke za +13, ali še za kaj več?

»… kopalke bom poiskala, potem pa bom videla, kako se bodo obnašali.«

Mimi dos Cañones, kot je bilo njeno neuradno mehiško ime, je stopala po tisti ulici, kjer so stale trgovine. Ulica se je vzpenjala, tako, da se je bilo potrebno potruditi. Ni bila klasična ulica klasičnih trgovinic.

Mimi je pred eno obstala – pisalo je – Funnymaxove kopalke.

»Aha, našla sem.«

Vstopila je.

Pred njo so se razvrstili oddelki, ki so različno obravnavali dekleta. Mimi je iskala oddelek – med 14 in 15 let – za mesečne punce. In ga našla. A, kljub temu, da si je znala naslikati, kaj bi lahko tu imeli, je pred prodajnimi artikli obstala kot vkopana. Njeno zaprepadenost je skušal omiliti prodajalec, ki je bil seveda tudi oblečen v okostnjaka. Na mehiški način, seveda.

»Mesečna med 14 in 15, kako ti lahko pomagam?«

»Zakaj so … zakaj so … vse kopalke na …«

»Misliš, zakaj so vse kopalke na nagačenih … mumijah?«

»Aha, nisem vedela, da …«

»Mlada dama – prodajamo Funnymaxove kopalke za ljudi, ki niso kar tako. Moramo jim dati vedeti, kako bodo morda videti, ko jih bodo oblekli. Zakaj misliš, da so tiste lutke po izložbah tako vitke?«

»Nimam pojma.«

»Ker kopalke v takih trgovinah kupujejo umetni ljudje. Če že kopalke kupiš pri nas, naj se ve, kako so videti na ženski, ki je … kako bi rekel – srečna in suha. Si v redu? Boš katere pomerila?«

»Prišla sem bolj poizvedovat, če ste morda kdaj prodali kopalke kakšni ženski, ki je bila mlada in nagubana?«

»Veliko jih prodamo in vse ženske, ki pri nas kupujejo, so mlade, gube pa so samo iluzije, ki jih vidiš tako, kot jih videti želiš.«

»A, ha.«

»Ampak, mislim, da imam zate kos, ki si ga boš upala obleči. Saj veš, da gre za to – Funnymaxove kopalke si moraš upati obleči, a veš?«

»Kako pa to? Tega pa nisem nikjer prebrala.«

»A ne veš, kako je s tem? Funnymaxove kopalke niso kar tako. Če ti v trenutku, ko si jih nadeneš – ali, ko se z njimi pokažeš publiki, zmanjka poguma, imaš lahko resne posledice.«

»Resno?«

»Resno ti govorim, señorita. Te kopalke vsebujejo alge, ki si zapomnijo telo in dušo.«

»Potem bom pa ene vzela, četudi samo za …


… občutek, da te nekam vleče

Mlada dama, ki si je privoščila biti Lolita Calimero, je stala na vrhu zvonika katedrale v Guanacantu. Od tod se je videlo celo mesto. Nenadoma jo je obšel nenavaden občutek, ko je od nekod zaslišala glasbo. Bila je znana pesem, nekje jo je že slišala. Dekle se mi moglo zbrati, zato je pohitela z zvonika. Ob tem se je spraševala, ali je to njeno pravo ime – Lolita Calimero – ali pa bi morala biti nekaj drugega? Je prišla sem, v to mestece nekaj zamenjati? Morda kakšno svojo sposobnost? Za nekaj drugega?


44. Mestece El Corazon

Po velikem prelomu iz leta 2025, se je veliko reči na planetu in tudi v zakulisju, spremenilo. Majhna mesteca v ravnini, ki jih prej nihče ni opazil, ali vsaj resno jemal, so dobila poseben pomen. Tudi ljubezen. Nihče se ni menil zanjo. Zakaj – nihče je še ni uspel določiti algalnega vzorca – se pravi – algenoma.

Dabadol, ki je brez vsakega zemljevida na pamet vozil ob zahodni mehiški obali in se oddaljeval od Acapuca, je to počenjal na slepo. Ljudje bi hitro pristavili – ljubezen je slepa.

»Zakaj počnem to?«

Te besede si je ponavljal in se poglabljal sam vase. Ni opazil, kaj se dogaja – sicer pa, ali je imel sploh vpliv na vse tole? Na zadnjem sedežu je sedela Hanina lupina. Naj se sliši še tako pomočeno v alge vetrnice, bil je srečen, da je bila tiho in da je bila samo lupina.

Tista svetloba, ki jo sicer daje popoldansko ali pa zahajajoče sonce, je na šipah pristajala pod čudnim kotom. Kmalu je ugotovil, da je zašel s poti. Ne tako kmalu. Kot rečeno, po velikem prelomu so se reči spremenile in vse enako na močno. Le videti ni bilo pri vseh enako očitno.

Pred Dabadolom je nenadoma zraslo mestece – El Corazon. Bilo je eno izmed mnogih, ki so se iz raznih Las Vazquez preimenovali v El Corazon – tale je bil El Corazon del Desierto – Puščavko srce. Vzroke, zakaj se je to zgodilo, so seveda iskali tako geozlomologi kot tudi meetamorfisti. Niso se strinjali.

Geozlomologi so se oklepali prepričanja, da so se človeške duše pomehkužile in se približale pojmu ljubezni bolj kot kadarkoli prej, medtem ko so meetamorfisti imeli povsem drugačno mnenje:

Slednji so bili prepričani, da je za tako spremembo kriva – ja, ljubezen, a ne kar ena, temveč tiste neuresničena, o kateri je v svoji knjigi – Mi vida Mexicana – pisal C.A. iz L.A. – ja.

Kot rečeno, ta knjiga je dvajset let stala na policah – no, seveda je bil prodan tudi kakšen izvod – a pravo opustošenje je naredila leta 2037, torej lani, ko je eksplodirala. Kupovali so jo vsi – v njej naj bi se namreč zrcalila tista posebna odklonilnost žensk, ki nikakor niso zmogle spremeniti svojega pogleda na moške (enega), a so se zaradi tega v sebi bojevale med nešteto rezinami.

Dabadol je izstopil – avto je seveda pustil v senci, ter preveril Hanino lupino. Bila je iz samih školjk vozličark, tako, da je bila videti zelo bleda. Instinktivno je zaupal tej Mirandi Molinskar, da naj Hanino lupino odpelje proti severu, zdaj, ko pa je zašel s smeri, se mu je zdelo, da ji zaupa še bolj.

Pred njim je odprla klasična ulica z nekaj hiškami na vsaki strani ceste – in prav vse so ustvarjale pristno, a precej barvito podobo Mehike. Dabadol je opazil, da je ena hiša zelo drugačna. Sklenil je vstopiti in Hanino lupino zaupati ulici.

Hiša je bila narobe obrnjen svet, obrnjena na pol proti nebu in pol proti ulici, kot bi jo kdo zasukal – in zavozlal.

»Pozdravljeni, ste od daleč?«

»Kaj pa prodajate tu noter? Iz Acapulca sem prišel, sicer sem tu na počitnicah.«

»Pri nas ne prodajamo ničesar, se lahko pa v naši hiši testirate.«

»Testiram?«

»Ja, zato je naše mesto tako slavno. Majhno kot pikica na belem prtičku, a slavno. Testirate se lahko na srčno bolečino.«

»Saj jaz nimam …«

»Poslušajte mladi mož. Prinesel vam bom pivo, táko, brez algaholnih hlapov, vi pa v miru premislite o vaših zadnjih dogodkih. Tamle, na steni visi tabla, na katero so ujete misli nekega pisatelja – o srčni bolečini. Preberite, škodovalo vam ne bo.«

Dabadol je sedel za mizo, od koder je lahko lepo prebral napis, o katerem mu je ravnokar govoril El Dueño. A ni bil samo napis:

- Srčna bolečina ni samo nemoč, razočaranje, ljubosumje, prazni dnevi, srčna bolečina zares boli in boli srce – ker pa srce nima alg-koničark, ki bi prevajale fizično bolečino, le to prevaja na svojski način. Šele po velikem prelomu, ko so meetamorfisti odkrili dušo alg, je postalo znano, da srce boli bolj kot katerakoli druga reč – zlom roke ali noge je v primerjavi s srčnim zlomom prava mala malica. Znanstveno je dokazano, da imajo alge-koničarke sposobnost telepatiranja. In ko človek čuti srčno bolečino, se ne dogaja čisto nič drugega, kot da se té alge-koničarke povežejo z bitji, ki te pridejo na skrivaj obiskat – tebe, pa tudi tvojo neuresničeno ljubezen – saj veste, taka mala bitja obstajajo – in vaju opazujejo. Želijo se roditi kot posledica neuresničene ljubezni – se je že kdaj zgodilo? To ostaja skrivnost, vemo torej le, da neuresničena ljubezen bode kot zmešana.

Dabadol niti opazil ni, da mu je El Dueño prinesel brezalgaično pivo.

»Señor El Dueño (gostitelj)?«

»Ja?«

»A tiste stopnice v kotu kam vodijo ali so samo dekoracija?«

»Tiste stopnice pa vodijo v komoro.«

»Saj ne mislite – v geozlomalno komoro?«

»Mladi señor, veste, ta hiša je posebnost in če ste tu z razlogom, potem morate potopiti roko v posodo. Na vrhu stopnic jo boste našli. Voda je v njej.«

Ja, voda – si je mislil Dabadol. Tam, kjer je voda, so počitnice, ali pa agencija.

Dabadol je opravil s pivom in že hotel stopiti na prvo stopnico, ko ga je El Dueño pobaral:

»Mladi mož, tole je preizkus. Veste, kako se srčni bolečini izognete? »V bistvu je nimam.«

»Hočete reči, da je še niste doživeli?«

»Ne, ne morem je doživeti.«

El Dueño je stopil do Dabadola in mu položil dlan na rame.

»V bistvu je pogoj, da sploh obstajate, da doživite srčno bolečino, ali drugače, zaradi nje živite. Upajte, da jo boste čutili, če pa je ne čutite, potem se skriva, da plane na dan.«

»Señor El Dueño, zvenite strašljivo.«

»Takole vas bom vprašal, mladi mož – ste že kdaj hoteli punci podariti šopek rož ali čokoladico, pa so se vam tresle roke, ali glas?«

»Ne.«

»Potem v vas tli moč neuresničene bolečine, ki bo prišla na dan. Splezajte zdaj gor, po stopnicah in pomočite dlan v komoro.«

»Prav.«

Dabadol je ubogal. Ko je prispel na vrh stopnic, je ugotovil, da se je znašel v precej zračnem prostoru z veliko odprtinami. Imel je celo lep razgled. A razgled ga ni ganil. Razmišljal je o tistih Haninih pismih, v katerih ga je opomnila, da pri njej nima možnosti, in da ta dan prihaja. Bolj, kot si je dovolil, ga je to nenadoma začelo motiti. Na hitro je pomočil dlan v posodo, ki je bila v bistvu vdolbina v dvignjena tla. Alge, ki so se nahajale na rodu posode, so se obarvale v bledo zeleno.

»O, ti zlomka. Modra bolečina.«

Dabadol je sédel poleg posode-komore in razmišljal, ali morda za Hano ni …


… ni pravo algalno znamenje?

Tam nekje na robu obale, v spletu čudnih okoliščin, nekaj ni teklo tako, kot sta si akterja zamislila.

Iz hišice, koče, prodajalne – kakorkoli, je prišel moški. V rokah je držal nož, iz katerega je curljala rdeča tekočina.

»Bulevarč!«

»Kaj je, Galvan?«

»Lagal si mi!«

»Zakaj držiš v rokah nož – je tisto kri?«

»Kakšna kri neki, butec neumni. Lagal si mi – rekel si, da je punca rojena v znamenju školjčnega trombona.«

»Saj je.«

»Pa ni.«

»Kako da ne?«

»Ko sem prečkal njeno telo z noži, se je začelo barvati s tekočino od alg modričark. Čisto moder nož imam.«

»In?«

»Ta punca ni Hana ZBRESKVAR.«

»Kako ni? Osebno sem jo odnesel z Modernove jahte.«

»Ti sploh veš, kdo je Moderno?«

»Umetnik, ki ničesar ne opazi.««

»Umetnik, ki ničesar ne opazi in vse dobro skrije. Moderno je član Meet'a morfoze. Hane, karkoli je že bil dogovor, ti ne bi dal odpeljati kar tako.«

»Kdo pa potem je punca, ki leži na tvoji mizi?«

»Ena izmed tekmovalk za naj bikini.«

»Ko sem jo odnesel s sobe, je bil Hana ZBRESKVAR.«

»Tvoj problem, Bulevarč je, da ljudi sploh ne gledaš v oči.«

»Torej so me potegnili?«

»Prevarali prevaranta, ta je pa zlomkasta, haha!«

»Potem pa ti povej, kako si razlagaš reč?«

»Čisto preprosto. Ko si igral na tisti neumni klavir, s tabo ni bila Hana.«

»Nisem se zmotil, to pa že vem.«

»Potem se je pa zgodil kratek stik.«

»Kakšen stik?«

»Kratek stik v PPD.«

»Galvan, vse mogoče prenesem, ne pa to, da mi bo kdo nakladal s to znanstveno navlako. Po poklicu sem iluzionist.«

»Potem pa je nekdo na tebi izvedel mogočno iluzijo.«

»Če je tako, kje pa potem misliš da je Hana ZBRESKVAR?«

»Po moje je tam, kjer je vedno bila.«

»In kje bi to lahko bilo?«

»V svojem telesu.«

»Galvan, misliš, da se bom prepiral s tabo? Pokaži mi, kaj si naredil.«

»Sem ti že rekel, da bodi tu, da me ne boš krivil, da sem jo zamenjal. Kot vidiš, je punca še vedno tu, le prava ni.«

»In po čem sklepaš?«

»Ni rojena v znamenju školjčnega trombona.«

»No, kaj pa potem je po znamenju?«

»POLŽJA HIŠICA.«

»In kako mi boš to dokazal?«

»Kar položi nanjo polžjo hišico in pa školjko, pa opazuj.«

»Ne bom se šel teh igric.«

»A, nekdo si te je privoščil.«

»Zmlel bom to Bejbo in Perota ta Grdega.«

»A, tako popoln iluzionist kot ti, pa te bosta ugnala dva – kaj sta že – manekena?«

»Utihni, Galvan, poskušam se zbrati.«





PLESALKE SE ZAVRTIJO

Take napetosti, kot se je tega popoldneva vrtinčila nad nebom mesteca Todos Santos v Baja Californii, človeško oko še ni videlo. Napetost je presekal – ali pa vanjo vstopil fant, ki ni bil na počitnicah, saj je bil eden tistih, ki jih je odslužil s posedanjem po lokalih. V vsakem je prejel potrdilo o tem. Ampak, tokrat je iskal nekaj drugega. Njegov čop, ki mu je štrlel na oči, mu je zamegljeval pogled, a vendar je fant reči videl na svoj način – skozi tunelsko prizmo.

So jih tako videli tudi ljudje, ki jih je srečeval ali imel z njimi opravka? Kdo bi vedel. V mestecu Todos Santos je bil komaj nekaj ur. Ta hip je nekaj iskal in tudi hitro našel – lokal.

Vstopil je, kot bi bil že dolgo gost in se sprostil. Morda so ga v táko stanje privedli tudi veliki ventilatorji z dolgimi kraki, ki so viseli s stropa in v upočasnjenih krožnih gibih upočasnjevali vsakdanjo ihto – kdo bi vedel, morda so upočasnjevali tudi čas. Fant si je izbral sedež, kot si ga fantje v njegovih primerih vedno izberejo – v kotu na koncu šanka – da bi bili manj opazni – in se ponovno soočil s svojimi problemi.

Takega ga je opazila ženska, ki je s svojimi problemi sedela v nasprotnem kotu šanka – oblikovanega v L. Bila je zrelih dvajset let starejša, toda njena zrelost fanta ni toliko zmotila, da za nekaj kratkih sekund ne bi obvisel na njej – s pogledom.

Pomislil je – hm, le s kakšnimi vrstami težav se ubada uboga – ženska. Têrmina »uboga« in pa »težavami« je k svojemu razmišljanju dodal na podlagi vizualnih posledic svoje opazke – ženska je bila videti dokaj izmučena. Izmučena, a vendarle sveža.

Takih žensk se seveda ne ogovarja – razen, če nisi direktor velikega podjetja s tisoč petsto konji iz kateregakoli motorja pač že, ali pa – če te ženska ne ogovori prva. In to drugo – ne prvo (fant seveda ni bil direktor »konjev«) – se je zgodilo – da ga je ženska ogovorila prva. Sicer je stavek izbrala na podlagi letnega časa, a je bilo fantu vseeno prijetno. Ženska je bila – z izvzemom tiste njene značilnosti – precej lepa.

»Si tu na počitnicah?«

»Ne, sem že opravil z njimi. Na raziskovalni nalogi sem.«

»Lepo,« je odvrnila in naredila požirek št. x iz svojega pivskega kozarca. A ko je kozarec sprožil zvok ob rahlem dotiku mize, je nadaljevala.

»Torej te v lokal ni prignala ljubezen?«

»Prosim?«

»Sem noter nisi prišel pit zaradi zlomljene duše?«

»Ne. Čisto nekaj drugega me je privedlo.«

Ženska je prikimala. Popila še nekaj požirkov, da je fant mislil, da sta opravila, a je nenadoma spet spregovorila:

»To čisto nekaj drugega mora biti pa nekaj posebnega.«

»Ja, res je.«

Ženska se je nasmehnila, a je fant opazil, da je morala nasmešek nekoliko zatreti, pa čeprav se mu je zdelo, da ga njeni zoblje ne bi pokvarili, kvečjemu popravili.

»A boš sprožil kakšno Funnymaxovo figurico, da vidiva, kaj bo prinesla?«

»Prosim?«

»Pult je dolg, pa še v tak rahel L se zapleta. Ne bi bilo bolje, če bi se eden od naju presedel. Bi žrebala, kdo?«

»Oh, gospa, saj se bom jaz prisedel k vam.«

»Zaradi oddaljenosti tvojega konca šanka sem »gospa« preslišala.« Ko se je fant prisedel na stol poleg ženske, jo je šele bolje videl v obraz. Bil je – krasen, kot od manekenke, le pod očmi so ji tekle gube žalosti.

»Jakob Vringa.«

»Belinda Molinskar. Moje pokvarjeno ime pa je Bejba Blondal. Morda si že slišal zame – če ti je na uho prišlo kaj zlega.«

»Ne, nisem – me veseli.«

»Jaz pa sem bila prepričana, da te je v lokal privedla ljubezen.«

»Ne, nisem še našel prave.«

»Saj si še premlad. Najti pravo zahteva tisto silo – ki te postavi pred brezizhoden položaj.«

»A, vam se je to zgodilo?«

»Sem ti rekla, da me kliči Belinda.«

»Belinda … a, tebi se je zgodilo, da si …«

»Tukaj sem, da bi se na novo rodila.«

»Oh, lepo.«

»Ne tako zelo lepo, ker ne poznaš moje zgodbe, a … pa saj te tudi ne bi zanimala.«

»Mene zanima vse – sploh pa zgodbe.«

»No prav … hm, kaj pa vem … poslušaj, Jakob. Prej si dejal, da si tukaj na raziskovalni nalogi. Sem prav razumela?«

»Aha, res je, sem.«

»Torej, kaj raziskuješ?«

»Dvomim, da bi te zanimalo.«

»Poslušam.«

»Doživel sem svoj prvi PPD, pa ne vem, kje se je zgodilo. V Mehiko sem prišel poiskat kraj, ki je podoben kraju iz PPD.«

»Čakaj! Tudi pri tvojih letih lahko doživiš PPD?«

»Seveda, sicer pa – nisem tako mlad. Belinda, a greva izmenjaje?«

»Prav. Zavrnila sem osvajanje moškega, ki je leta in leta prihajal k meni, ko sem še prodajala krzna.«

»Prav. Moj PPD se je zgodil nekje na plaži, vem, da sem stal v čolnu, poleg pa je bil moj prijatelj – ko bi vedel, kateri. Značilnost PPD-jev je, da se prvega ne spominjaš.«

»Moški, ki me je osvajal je – nikoli ga nisem opazila in …«

Jakob Vringa je na Belindinem obrazu začutil solze.

»In kdo ta moški je?«

»Zlomkar iz Geozlomije.«

»Ga poznam?«

»Naj ti zaupam njegovo ime? Mislim, da ne.«

»Ampak, Belinda, saj nisem … vrtal.« Belinda je hitro skočila s stola in odhitela proti veceju. Jakob Vringa se je vrtel na barskem stolčku in skušal dognati, kaj se je ravnokar zgodilo.

Jakob Vringa se je sploščil čez mizo in počasi vlekel požirke. Ni še preteklo deset le teh, ko je poleg sebe začutil senco, ihto, žejo, ter seveda – žensko dušo.

Na stol, kjer je sedela Belinda – se je počila punca.

»Hej, ti – zasedeno.«

»Edini stol za ljudi s problemi, ki je prost, pa praviš, da je zasedeno. Saj je prazen.«

»Neka ženska je ravnokar sedela tu.«

»In je samo začasno prekinila reševanje problema, si kar mislim.«

»Resno govorim. Kmalu se bo vrnila.«

»Če bo njen problem večji, bom pa potem vstala.«

»Ja, ima ljubezenske reči, tako da, če nimaš česa podobnega, si malo premala, da …«

»Kaj si rekel? Premala? Imam mesečno perilo, devet tisoč kilometrov za sabo in atija, ki ga nikoli ni na svojem delovnem mestu, dosegljivem tudi za njegovo hči. Zdaj pa izbiraj – jaz ali ona druga ženska.«

»Takega malega dekletca še nikdar nisem videl tako razposajenega.«

»Si rekel malega dekletca? Bi rad videl moje mesečno perilo? Dva policista z balončki iz sLOVEnije sta danes že imela probleme z mano. Morda se tudi tebi nasmihajo.«

»Meni se nasmiha samo moja raziskovalna naloga, ne pa tudi ti.«

»Si rekel – raziskovalna naloga? Kaj pa raziskuješ – žalostne ženske? Mene ne boš mogel, sam zgolj furijalno jezna. In da se ne boš spozabil – nisem dekletce.«

»Si že povedala, ja. In da imaš cikluse, tudi. Me ne zanima. Ko se vrne Belinda, te bom vrgel s stola.«

»Belinda. Belinda Molinskar?«

»Kaj je zdaj to? Ni dovolj, da si iz sLOVEnije, še vohunila si za mano? Te lahko vprašam – tvoje ime in priimek?«

»Mimi Dvotunelnik. Zdaj mi daj pa mir.«

Belinda Molinskar se je ustavila sredi ulice.

»Spet se začenja, spet …«

Obstala je. Zaprla je oči in dahnila: ne, morala se bom vrniti, saj še plačala nisem – in ne, s tem se bom morala soočiti. Morala. Obrnila se je, da bi zakorakala nazaj, proti lokalu. Vreme je bilo pol oblačno pol sivo – lahko bi mu rekli siva zelenjava algasto packaste vrste. Taka, da na tleh ni bilo nobenih senc in je naredilo – plop.

Moški, ki je očitno korakal za Belindo ali pa samo prečkal njeno pot, je obležal na tleh.

»Oprostite, gospod.«

»Oh, saj ni nič hudega.«

Belinda je moškemu pomagala na noge ter se še enkrat ali večkrat opravičila.

»Opravičilo sprejeto, gospa …«

»Belinda Molinskar.«

Moški je obstal kot vkopan. Niti premaknil se ni, le opazoval je Belindo, da ji je postalo zelo, zelo nerodno. »Saj vem, tole sem dobila kot kazen za tisto moje obnašanje. Z mano rastejo, ne bodo šle dol.«

»Gospa Belinda, za tole, kar imate, obstajajo alge, s katerimi gre vse lepo dol.«

»Saj se hecate.«

»Nič se ne hecam.«

»Vse mogoče alge sem že poizkusila, pa se mi zdi, da je stanje samo še slabše. Veste, to sem dobila na tekmovanju za naj bikini leta 2028, malo niže, v Acapulcu.«

»Gospda Belinda, saj vem, kje ste jih dobili. Presenečen sem le, da ste …«

»Oprostite, gospod, a vas smem vprašati za vaše ime?«

A ji ni uspelo, da bi slišala. Preglasilo jo je – 'malo dekletce'.

»Ati! Saj ne morem verjeti!«

»Mimi? Kaj pa počneš sredi Todos Santos?«

»Prišla sem te poiskat.«

»Pa – si sem priletela?«

»Kaj pa naj. Če bom odgovorna do svoje klavzure, ne bom nikdar zapustila sLOVEnije. Kdaj pa naj punca naredi kakšno neumnost, če ne v obdobju, ko še občuduje svoje mesečno perilo. Ko bom enkrat dobila »košarici«, ne bom več …«

»Mimi! Tole mesto ima enega največjih pretokov velike vesoljne energije. Paziti moraš, kaj govoriš. Mesto je todovokalno – echolantno.«

»O, Mallorca, saj nisi znanstven, ati!«

Ob zadnjih besedah se je Belinda Molinskar kar sama od sebe zasmejala.

»Ah, pozabil sem ti predstaviti Belindo Molinskar.«

»A, to je ta ženska.«

»Me poznaš, gospodična 'mesečna'?«

»Vi ste – poleg tega, da ste se preoblikovali v Bejbo Blondal – vi ste prišli na snemanje spota HANE ZBRESKVAR – in vi ste ženska s problemi. Poleg tistega fanta tam noter sedite, a ne?«

»Aha, veliko grehov imam na duši. Sploh ne vem, če se lahko še zlomim.«

»Oh, gospodična Belinda, našli bomo alge, ki vam bodo pobrisale tele spomine s kože.«

»Skoraj ne verjamem, da bi kje … oprostite, verjela sem, da mi bo nekdo pomagal, pa…«

»Simonč Bulevarč, kajne,« je vskočil Dvotunelnik.

»Kako veste … se pravi, kako veste, da je hotel Bulevarč … a je s Hano vse v redu? Nikdar si ne bi … ona je tako … jaz sem kriva za vse tole.«

»Pomirite se, Belinda. Bulevarč je bolj strupen, kot se zdi.«

»Vem. S Petrom Grdino sva vdrla v njegovo vilo v Acapulcu, potem pa me je naenkrat vse minilo, ko sem videla, kako so bele akvarijske želve na stene akvarija naslikale »moj« Todos Santos.«

»Torej morda veste, kje bi lahko bil Bulevarč?«

»Ne. Saj bi rekla – z Grdino sva mu zaupala – pa kaj, ko tudi midva nisva imela čistih namenov.«

»Vi ste tista ženska, ki je bila pred desetimi leti v cerkvi v El Triunfu, kajne?«

»Ja, zloktor Dvotunelnik. To sem jaz. Tam sem si rekla, da bom dobila svoj lesk nazaj. Potem pa sva z Grdino začela sodelovati in spoznala sva Bulevarča.«

»Belinda, mislim, da je kar on sam spoznal vaju, vaju priklical, da ujameta Hano. Na Geozlomiji v Celeji se ukvarjamo s tem. En zlomkar in jaz delava na tem in – še vedno smo v temi – kaj Bulevarč sploh namerava s Hano. Zelo nevaren je, ker lahko ljudem vsili do-življenjsko PPDBT izkušnjo.«

»Ati, kaj pa je to PPDBT – tega mi nisi nikdar omenil.«

»To, draga hčerka – kaznoval te bom kasneje – pomeni post počitniško do-življenjsko broken tunels izkušnjo.«

»Kaj, dvojezična kratica je? Pa kaj pomeni v praksi?«

»To, kar ime pove. Človek doživi post počitniško izkušnje, ki deluje preko presledkov. Ne veš, kdaj gre zares in kdaj ne. Zamikov med conami pa ni videti, oziroma se pobrišejo s spanjem ali tekilami.«

»In kaj bomo zdaj, ati?«

»Vam, Belinda, predlagam, da greste spočit se v knjigarno, ter tam počakate, da se umirite, potem pa vas bo že kdo obiskal. Mimi, naj ti da Belinda svoj telefon.«

»Ja, ati. Kam greš pa ti, ati?«

»Kam neki? Na en triski, pa Belindi bom plačal pijačo. V lokalu sedi Jakob Vringa, baje je imel PPDBT.«

»O, ati, ti si pa informiran.«

»Moram biti. Mimi, kaj pa ti, komu te lahko zaupam?«

»Triskiju?«

»Mimi!«

»Samo mesečno perilo imam, nisem rekla, da sem noseča.«

»Mimi, še eno tako, pa te bom …«

»Ati, pusti to, nekaj bolj pomembnega me zanima.«

»Kaj?«

»Kje je naša glavna protagonistka HANA?«

»Ne vemo kje je, Mimi.«

»A ni …«

Mimi ni dokončala, saj je iz lokala pritekel moški z listkom v rokah. Preveril je trojico in ugotovil, da je moški …

»… ste vi zloktor dos Cañones?«

»Relativno, ja.«

Moški je Dvotunelniku izročil listek: takole je prebral ati od Mimi: »Miranada Molinskar sporoča, da je Simonč Bulevarč čez cel Acapulco vrgel PPDBT magijo in da je Miranda poskrbela, da je Dabadol Kalimero s Hanino lupino odpeljal proti severu. Če je vse tako, kot sem si zamislila, je zdaj v mestecu El Corazon del Desierto.« Trojica se je spogledala.

»Hvala, señor,« je dahnil Dvotunelnik in si šel z roko čez čelo.

»To sem spet jaz povzročila.«

»Niste, Belinda. Bulevarč ima nekaj tunelov, ki izgubljeno plavajo po zakulisju. Zlahka jih prepriča, da se malo zavozlajo – saj veste – ljudje, ki si želijo videti, kako je biti še s kakšno drugo osebo, ne samo tisto, ki je ljubiš – mu nasedejo. Najbrž bi mu nasedel tudi Dabadol Kalimero, a ga je Miranda rešila. Še dobro, da vaša sestra tako dobro bere školjčne trombone, a ne Belinda?«

»Mi boste sporočili, katera vrsta alge je, ko boste vedeli, zloktor Dvotunelnik?«

»Mimi vam bo. A vedi, ne gre za vrsto, toliko kot za lokacijo. Najbrž uspevajo tam, kjer ste v življenju najbolj trpela.«

»Najbolj sem trpela na tistem tekmovanju v Acapulcu leta 2028, zato sem se tudi vrnila. Toda, poskusila sem, a nič.«

»Bomo videli – lokacija je lahko tudi trup kakšne ladje.«

»Ati, a zdaj gremo, za Hano in Dabadola me skrbi.«

Mimi in njen ati, zloktor Dvotunelnik, sta odšla proti lokalu, Belinda Molinskar pa se je napotila v knjigarno. Prednost mesta, kot je bil Todos Santos je bila, da je bilo vse tako zelo na kupu.

Še vedno je na nebu vladala gnila zelenjava, a ko je Belinda odrinila vrata v knjigarno, je za hip verjela, da je ta gniloba lahko tudi dobrodošla.

Knjigarna je bila ob tej uri skoraj prazna, le nek moški je sedel ob oknu in bral – knjigo.

Belinda se mu je približevala od zadaj, kot bi hotela vsako stoletje posebej ujeti in na koncu ujela – oh, nekoč je bil povsem temen, zdaj se vidi sivina in koliko jo je:

»Hola, Ernest ali Ernesto.«

Moški se je obrnil, da mu je knjiga zdrsela iz rok.

»Belinda!«

»Ja, Belinda, zlomkar Ernesto Šakales sívi.«

»Ah, ja … seveda.«

Zlomkar Šakales si je z rokama počesal lase, kot bi hotel sivino odpeljati proč, Belinda pa se je ob tem nasmehnila.

»Saj se šališ, mene poglej!«

»Belinda, kaj počneš v Todos Santos … seveda, vrnila si se na mesto … zlo …«

»Mesto zločina, Ernest.«

Gledala sta se, potem pa je zlomkar Šakales spregovoril: »Na počitnicah sem z Balleno.«

»Oh, saj vem, z Balleno, ja, sem jo tudi pričakovala.«

»Prosim?««

»Ernest, pred tabo stoji ženska, ki te z lahkoto prebere. Imel si 42 let, jaz pa 30, ko si me hodil 'nadlegovat' v prodajalno. Nisi zmogel dodati še vsaj kakšnih deset let, da bi imel že takrat sive?«

»Nisem vedel, da ti je siva …«

»Sivo obožujem.«

»Od kdaj … vedno sem mislil, da ti je všeč vijolična. Od kdaj ti je siva?«

»Od ravnokar. Veš, Ernest, ko si odhajal od mene, najbrž zelo razočaran, vaš kam sem jo ucvrla potem, med malico ali po službi?«

»Svita se mi ne.«

»Po večkrat sem se sprehodila mimo fitnes studia in vrgla nekaj pogledov med fante, ki so tam zvesto negovali svoje angelske teleščke, ki mi zdajle pomenijo kot sneg v Acapulcu. Veš, želela sem si moškega z avtom, ki me bo odpeljal v raj.«

»Pa ni bil nobeden izmed fintes mišičnjakov tak, ki bi te povabil?«

»Verjel ali ne, ni ga bilo.«

»Pa veš zakaj ne, Belinda?«

»Zakaj ne?«

»Ker imajo taki moški bazene punc, ki jih imajo na dosegu roke. Nič ženskega jim ne paše. Njim je ženska družba samo za okras. Če imajo dekle, imajo táko, da drži njihov ugled, v zakulisju svojih sanj pa se dobivajo s puncami, veliko puncami.«

»Vidim, da bereš Mi vida Mexicana. Padla ti je. Naj uganem o čem piše. Stavim, da sem v njej jaz, ki nekoga zavrne in potem …«

»Dobro si uganila, skoraj popolnoma natančno. Veš, da je ležala na policah skoraj dvajset let, potem pa bum. Zdaj je vredna kot …«

»Je še kaj izvodov?«

»Pusti zdaj knjigo, Belinda in mi zaupaj nekaj, česar nisem nikdar nikjer razkril, le na veceju v tej stavbi je nek zemljevid in pa članek s tekmovanja.«

»Prišla sem ga uničit. Ja, moj je.«

»Kaj se je takrat pravzaprav zgodilo?«

»To, kar se vedno zgodi takim ženskam, kot sem jaz. Eni mladi fantje – podobni, kot sem jih opazovala v fitnessu – so se me privoščili.«

»Si ti nastavili kopalke?«

»Ja, in ne navadne. Vzeli so Funnymaxove in jih nekako spravili v moje kopalke … saj ne vem, kako jim je uspelo. Posledica je prišla, ko sem jih že imela na sebi. Takrat so kopalke začutile, da nisem prava.«

»Prava?«

»Jasno. Vzeli so jih eni izmed mumij v trgovini s kopalkami v srednjeveškem Acapulcu. Kopalke se navadijo na eno žensko in če se ženska zamenja, je zlomek.«

»In od takrat naprej …«

»Vidim gube vsepovsod po sebi, te pod očmi so baje tudi res tam. Jih vidiš, Ernest?«

»Pravzaprav – ne.«

»Saj ti ne verjamem, le tolažbo mi hočeš ponuditi. Veš kaj, Ernest, a greva malo na sprehod?«

»Se strinjam.«


45. prihaja Dabadolov hitri svetovalec

Dabadol je zleknjen čez stopnice opazoval pokrajino, ki je do njega prihajala skozi neenakomerno razporejena okna stavbe – ta se mu je ob tem končno naslikala pred očmi – torej tisto, kar je zares predstavljala, je bilo povzeto s temi stopnicami in okni. Ta stavba je bila stilizirano srce – corazon.

V oddaljenosti je opazil premikajoč predmet, ki se je večal. V tem odmaknjenem počitniškem času bi nikogar ne pričakoval, a zdelo se mu je, da se je točka pojavila zaradi njega. Bližal se mu je motorist s plavutjo morskega psa na čeladi.

Dabadol se je zdrznil. Po stopnicah se je spustil nazaj v lokal – tam je počakal, dokler se niso odprla vrata. V lokal je stopil moški in šele nato snel čelado. Dabadolu se je zdel zelo znan – moški je, kakor se je Dabadolu zdelo – res iskal njega.

»Si ti Dabadol Kalimero?«

»Ja, kdo ste vi?«

»Peter Grdina.«

»Kaj želite od mene?«

»Prinesel sem ti Hanina pisma.«

»Prosim?«

»Pisma, ki jih je napisala tebi.«

»Saj vem, o čem so.«

»Pa si jih prebral?«

»Samo enega sem.«

»Potem niti slutiš ne, v kakšni nevarnosti si.«

»To sem že od nekdaj. S Hano moram hoditi na počitnice. Si predstavljate kaj bolj – nevarnega?«

»Zdaj, ko še nisi v mojih letih je to še precej enostavno, problem nastane, ko prideš v moje leta – hm, ali pa tudi ne. Lahko je že prej. Boš prebral pisma, ali preskočiva vse to in ti povem, kaj mislim, da se bo zgodilo.«

»Kar povejte. A … kje pa ste dobili pisma?«

»Miranda Molinskar jih je našla.«

»Torej jih je Hana … izgubila?«

»Nekaj takega. Hana ti v pismih sporoča, da pri njej ne boš dosegel nič – da nimaš nobene možnosti.«

»Čisto nič novega mi niste povedali. To že vse vem.«

»Ne, pa ne veš.«

»V avtu imam Hanino lupino – tudi ideja Mirande Molinskar, ki me je poslala stran od Acapulca. Tu se imam še kar fino, vem le ne, kako se bom vrnil v sLOVEnijo.«

»S Hano.«

»Saj, ko pa ne verjamem več.«

»Te je že kdaj potegnila za nos?«

»Niti ne – saj nisem računal nanjo – vedno je vse prišlo samo po sebi.«

»No, saj. Vse pride samo po sebi, Hana te povabi v Acapulco, vendar pa …«

»Vendar kaj?«

»Poznam karton, ki si ga dal v režo med posteljama. A veš, kaj ta karton je?«

»Popisan karton.«

»Že, že, da je popisan. Veš, kdo mi je povedal zanj?«

»Ne.«

»Zlomkar Šakales.«

»Kaj? Kako pa to?«

»Prišel je v Todos Santos, ker ga je tja vlekla, čeprav tega niti vedel ni – zato pa ti pravim, da so te reči nevarne – torej, tja ga je vlekla ljubezen.«

»Aha, ljubezen.«

»Mar veš, da je Simonč Bulevarč nad Acpaulco poslal PPDBT magijo?«

»Kakšno magijo?«

»In da sem osebno, za karton, ki je ležal v gubi med posteljama, mislil, da je odrešitev za Bejbo Blondal – Belindo Molinskar – njo pa gotovo poznaš?«

»Ja, prišla je k meni v hotél in …«

»Bejba Blondal zame predstavlja enako nevarnost kot jo Hana zate.«

»Ne vem, kako to mislite?«

»Zaljubil se boš vanjo, Dabadol.«

»Ne bom.«

»Verjemi Dabadol, naselila se bo v tebi. Zdaj, ko si še mlad, tega še ne veš, a ko se ženska naseli v tebi – je po tebi.«

»S Hano sva bila na počitnicah v Pirankaranu, pa tudi zdaj v Acapulcu, pa ničesar ne čutim do nje. V avtu vozim njeno lupino – kot sem že rekel in – sploh ne vpliva na mene.«

»Če Hana obuje visoke petke, je malce višja od tebe. Zdaj, ko še študiraš in ko si inteligenten fant in je inteligenca še vrlina, te Hana občuduje. A vseeno, si le nadomestek za njeno prijateljico. Skupaj počneta vse, morda bi se lahko celo poljubljala, a vedi, pravi moški so visoki, imajo mišice in samo take moške ženske vedno dobijo.«

»Ste prej rekli, da je Bejba Blondal – kako že?«

»Vanjo se je pred leti zaljubil zlomkar Šakales in zdaj sta skupaj – v knjigarni v Todos Santos bereta knjige. Toda, za mene je Bejba – tisti njeni gubici pod očmi me prepričujeta, da ne bo vedno mlada in lepa in v tem vidim odrešitev zase – rad imam ženske v težavah – in Bejba je v težavah.«

»Kaj pa potem naj storim glede Hane?«

»Njeno lupino odpelji še globlje proti notranjosti, najdi mestece Villa Gonzales Omega – potem potuj zahodno – tam je mestece Santa Elena. C.A. ga opisuje v Mi vidi paralela Mexicana. Nesi Hanino lupino na ruševine tamkajšnje cerkve in jo z najvišje točke vrzi dol.«

»Hanino lupino naj vržem – na tla? Kaj pa bo potem?«

»Prost boš in … tuneli življenja ti bodo prosto potovali – brez Hane. Razumi, četudi bosta hodila skupaj na počitnice, boš zanjo vedno samo dodatek. Nikdar pravi moški.«

»Prav.«

Čudno se mu je zdelo vse to, a kaj bi lahko. Dabadol je vzel pisma, ki jih je prinesel Peter Grdina in se počasi odpravil naprej, proti tisti Villa Gonzales Omegi, karkoli je to pač že bilo.

Mesto sredi ničesar, v samotni pokrajini, dobri samo za risalno desko, so bile stvari pristne. Dabadol je pred tisti baročno cerkvijo našel nekaj senčnih dreves, se zleknil pod enega in izvlekel Hanina pisma.

Hana je v njih pisala tako, da ju je – sebe in Dabadola – postavila v različna stoletja, opisovala ju je tudi tako, da sta bila oba tudi zelo različnih let, rojena v različno bogatih družinah, različno izobražena, a vendar – ni pozabila omeniti, da je bila ona popolna božanska alegorija, on pa vase zaprt fant – tiha alga, ki se nenadoma odpre kot velik dežnik. Dabadol jih sicer ni imel namena vseh prebrati, a njegov zadnji pogled na senco na tleh je bil povsem drugačen od tega, ki ga je na tla vrgel zdaj. Sence so na njegovo začudenje dosegle katedralo. Padel je mrak.

Dabadol je sedel v avto in se ozrl proti Hani – njeni lupini. Sonce je v školjke rezalo zanimive oranžno-vijolične barve, da je vse skupaj postalo skoraj duhovito.

»Ti, Hana. Nisem zate, kajne – v nobenem času. Saj vem. Lepo, da si me hotela rešiti pred samim sabo, a bilo je nepotrebno. V tako punco kot si ti, se ne bi mogel zaljubiti – si preveč – vsakega lahko dobiš, saj veš.« Obmolknil je. Le kaj mi je prišlo med hemisfêri, da je takole govoril v školjke? Saj je vendar samo Hana, tista bebava Hana, ki nima nič z njo!

Slišal je – baje, da je tod živela neka deklica, ki je lahko priklicala pare in iz njih naredila del svetovne zgodovine. Ko je drsel proti mestecu Santa Elena, je imel občutek, da imajo ženske tod poseben status. Legenda o deklici s kolesom je bila nekoč omenjena na predavanjih in menda naj bi bila del tiste srhljive knjige z naslovom …


… slike vidim samo jaz

Prostori potovalne agencije za mešanje parov – Bellerose, so se tega jutra polnili z nervozo, ki jo je v dolg hodnik pošiljalo korakanje tajnice Agnes Lupina. Sprehajala se je pred akvarijem z želvami in ob se ob vsakem obratu vprašala – kdaj bodo male umetnice naložile svojo zadnjo umetnino. Zeleni vzorci, ki so jih male živalce nanašale na steno akvarija, njenih ugibanj niso usmerjali dovolj natančno, da bi Agnes lahko natanko vedela, kaj za zlomka rišejo na šipo.

»Danes sta pa nervozni, Agnes.«

»Ja, Harmonia, te želve me delajo nervozno.«

»Vidim, da se znajo upreti.«

»Harmonia?«

»Ja?«

»Čemu se ti zdi tole podobno?«

»Akvariju.«

»Govorim o vzorcu. Poglej ga, na kaj te spominja?«

»Prejšnji teden sem v konfekcijski trgovini videla lepe kopalke s podobnimi …«

»Harmonia!«

»Ja, Agnes?«

»Na steni akvarija nastaja nogometni stadion. Zanima me, če morda veš, od kod je?«

»Od Finija Vrtačnika.«

»Pojdi kuhat kavo, Harmonia, očitno samo jaz vidim te slike. Bom povprašala šefa.«

»Šef ima stranke.«

A ko se je pojavil, je tudi on odslovil Agnesino idejo.

»Ničesar ne vidim. Kaj pa vi vidite, Agnes?«

»Nogometni stadion.«

»Kako vam to uspe?«

»Morda imam prirojeno sposobnost – morali me boste odpustiti, šef.«

»Agnes, me še potrebujete?«

»Mi jih imenujete?«

»Če vam imenujem kaj?«

»Nekaj nogometnih stadionov. Da jih bom poiskala na alganetu.«

»Santiagu Bernardo, Camp Alganou, Maracalga, Estadio Algasteca, bo dovolj?«

»Seveda, šef.«

Šef je odkorakal, Agnes pa se je zazrla v akvarij in ni se mogla odločiti, če bi ne poklicala Finija Vrtačnika – če je že bil na počitnicah. Saj ni bila resna!


46. Deklica s kolesom iz Santa Elene

Dabadol Kalimero je sedel na pločniku ob cesti v mestecu Santa Elena, ki je bilo še najbolj podobno mestu duhov. Česa takega še ni videl. To mestece je bilo res najbolj osamljena točka človeškega poguma, kamor ne bi šel na počitnice – pa če bi mu zagotovili večno slavo – nekdo, ki so mu počitnice všeč. Kaj pa, če niso? Pod phtalo modrim nebom in sredi oguljenih stavb se je počutil odlično.

Pomislil je: To bi lahko bile počitnice. Imam popoln mir in lahko začnem uživati – saj me ne bi razumeli – zame je uživanje že, če se lahko odlepim od ljudi. Kako prijetno mestece – vsa bi morala biti taka – potem bi bile počitnice raj. Nobenih brhkih deklet; zgolj oguljene hiše, ki ne vabijo s fasadami in ne dajejo lažnega občutka udobnosti. Čez dan bi se sprehajal, šel kupit hrano, nato bi si v senci uredil zapiske, da bi imel seminarsko nalogo pripravljeno do naslednjega leta. Ah, alge vetrnice, čisto sem pozabil na vas. Kaj mi je že dejal zlomkar Šakales, da to ni naloga zame – bom pa že vedel, kaj mi je všeč. Kaj potem, če imam rad preproste reči. S tem ni nič narobe.

Z hip je opustil razmišljanje in se posvetil hiškam, ki so vsaka po svoje delovale kot nekaj domačega, nekaj, kar nikogar ne zanima. In ravno zaradi tega so mu bile tako všeč. Predvsem pa:

Hane ni v bližini in uh, kako fino je to. Sploh se ne bom več obremenjeval z njo. Vsakič, kadar moram z njo na počitnice, gre vse k zlomku. Sem vedel, da so s táko zvezdnico lahko samo težave. Že lani, ob prvem srečanju z njo, bi bilo bolje, ko ne bi vedel, kdo je. Zdaj pa sem tu, in kaj lahko storim? Počakal bom, da se reči razletijo same od sebe. Če so sistemi taki kot so, me bo že kdo našel tu in mi spet pod nos pomolil podpisano potrdilo.

Oglasil se je njegov notranji glas, ko je to najmanj pričakoval: Dabadol, realnost je taka: punce imajo rade visoke in postavne fante – ti pa to nisi. Naredi si uslugo in jo pozabi.

»Utihni. Saj sem jo.«

»Zate bom navijala.«

»Hana?«

Pa ni bila Hana. Bila je – deklica s kolesom. Dabadol bi se prestrašil, če se bi počutil kot na počitnicah.

»Kdo pa si ti?«

Vanj je zrla mlado dekle s 'puppy eyes' in črnimi lasmi, ki so se zdeli kot nevihra – poleg sebe je držala kolo, ki se mu je poznala dotrajanost.

»Zate bom navijala.«

No, lepo. Če bi vedela, kaj se mi dogaja, bi pa morda res. A zdajle sem lepo na počitnicah – vem, ne zdi se takó, a mi je prijetno.

»Nič nimam, lahko ti dam sto pesov, če potrebuješ za hrano.«

Deklica je kolo položila na tla in sedla na oguljen beton oguljene ulice, oguljenega mesta, poleg Dabadola.

»Majico sem ti prinesla. Zate bom navijala.«

Dabadol ji ni podaril pogleda. Uperil ga je v zelene kose trave, ki je tod lepo uspevala. Že v mestecu Villa Gonzales Omega je opazil veliko urejenih zelenic – pa na tako odmaknjenem kraju. Čakal je, da se bo deklica spravila z betona in odvlekla naprej svoje kolo. Cel dan ga menda ne bo morila s tem. Opazoval je njeno senco, kako vztraja in se spreminja. Zdelo se mu je, da deklica raste, kot bi pojedla svoje kolo, ki bi ji pokazalo bližnjico do počitnic. Pa saj lahko sedi poleg njega, nič ga ne moti. Spominjala ga je na Mimi, tako mirna je in – morda pa sovraži počitnice in se mu je pridružila. Ta kraj je pa res narejen za take mirne ljudi, ki jim počitek ne diši. Dabadol je svoje mislil odpeljal od deklice in pozabil, kje je in kaj tukaj počne. Dokler ne bo navodil, bo takole sedel. A najbrž jih dolgo ne bo, saj tod ni nikogar, ki bi ga lahko ogovoril – v redu – razen Hane. Saj res, Hanina lupina! Bi moral preveriti, če je ni kdo odnesel? Tu, sredi ničesar? Da se ni stalila? Školjke, se stalijo? Najbrž ne. Gotovo veliko prenesejo. Sicer je od tu videl avto, vendar ga nekaj zamišljenih trenutkov ni imel pred očmi.

No, pa jo pojdimo preverit, si je dejal. Vstal je, prečkal ulico in preveril avto. Hanina školjčna lupina je bila na zadnjem sedežu, kot si jo je nazadnje zapomnil.

Vrnil se je na svoj beton, a tista deklica je že odšla. Čudno, na tleh je pozabila majico s – številko deset na hrbtu.

Dabadol je sedel in si ogledoval majico, vendar se je ni dotaknil.

Na tleh je spet zrasla senca. Ni ji podaril pogleda.

Dabadol: Kaj se dogaja? Kaj je s to punco? Denarja ni hotela, a bi mi rada prodala majico? Saj sem ji ponudil sto pesov. To ni tako malo – za dve dobri kosili, za celo družino, za celo leto. Če tod sploh lahko dobi kosilo. Najbrž ne.

»Igraš v ekipi zelenih. Na stadionu dobiš še čevlje.«

Nebo nad mestecem Santa Elena je v tem hipu dobilo novo dimenzijo. Poleg Dabadola je sedela HANA!!!

Bila je – našminkana – urejena in to je v tem obrabljenem mehiškem mestecu sredi ničesar, delovalo skrajno bombastično, da je Dabadolu odprlo hkratni pogled na vsa Hanina pisma – da se mu je pred očmi zasukal – pri meni nimaš nobenih možnosti!

Saj jih tudi nisem hotel! Od kod je prišla Hana? Kaj se dogaja?

»Hana! Kaj počneš tu, v Santa Eleni?«

»Simonč Bulevarč me je pripeljal. Na stadionu bom zapela otvoritveno pesem. Tudi ti igraš. Prosim, začenja se ogrevanje. Tukaj imaš tisoč pesov za tvoj trud in pa … vso srečo. Končala sva – lepo potuj nazaj v sLOVEnijo. Tekma je promocijske narave – lahko igraš, potrebujemo te pa ne. Potrdilo dobiš. Adijo, Dabadol.«

Zlomiantistalgično na kvadrat!!!

Dabadol: Sem kaj izpustil? Kaj je s Hano? Zakaj je tako … dobro videti … kaj si je dala na sebe … od kod ji vse te … je rekla – stadion?«

Dabadol se je obrnil in imel kaj videti. Za njegovim hrbtom – prej tam ni bilo ničesar, razen polja kaktusov ali česa že, je zdaj stal stadion – kar lepo urejen, z bujno zeleno travo naokoli, pa čeprav ni imel prav dosti tribun, je bilo vse videti zelo profesionalno – bilo je očitno, da bodo tu nekaj snemali. Dabadol je zrl za Hano, ki je v spremstvu – tako se je zdelo – Simonča Bulevarča, korakala proti ekipi – ali kdorkoli so že bili. Vse skupaj je bilo videti zelo umetno, toda – Hana – kaj se je spet dogajalo! Take je še ni videl! Kaj pa zdaj? V rokah je držal zeleno majico. Da bi jo oblekel? Kakšen spot so snemali? Koga bi lahko sploh vprašal? Snemalce – koga? Ob vsem tem je seveda pozabil preveriti njeno lupino!

Je to ena in ista …

Ni mu bilo potrebno preveč dolgo čakati na odgovore. Nekdo z mikrofonom se mu je približal. Na sebi je imel majico z napisom – PRESS – POP-RE-LOMY.

»Sem Bernard Polnočnik. Bi naredil kratek intervju za našo teve hišo?«

»Kdo ste?«

»Delamo za Hano Zbreskvar. Z Bulevarčem bosta posnela spot. Mišljeno je bilo že v Celeji, vendar je morala Hana po pogodbi narediti nekaj reči za Finija Vrtačnika. Pa še neko pot je imela. Saj si ti Kalimero, a ne?«

»Ja, sem.«

»Par vprašanj ti bom postavil, ti pa odgovarjaj tekoče in gladko – ne napihuj – govori, tako, da bo za v eter.

Torej, s Hano Zbreskvar si bil na počitnicah – vzrok predčasne prekinitve je?«

»Mislim, da …«

»Poba, glej – Hana mi je naročila, da ti rečem, da reči, da nisi dovolj vroč zanjo in da si mesto prepustil drugemu moškemu. Ga vidiš, Simonč Bulevarč – a ne gresta njuni imeni fino skupaj? Kako se že ti pišeš?«

»Dabadol Kalimero.«

»Poba, saj te nisem ničesar vprašal, ti samo govori: zakaj si torej prekinil počitnice s Hano?«

»Ker je bila …«

»Poba, nisem bil jasen – tebe ničesar ne sprašujem, ti le povej kar ti govorim.«

»S Hano sem prekinil počitnice, kar nisem bil dovolj vroč zanjo.«

»Fino. Odlično. Poba, poslušaj – bi lahko to povedal malo bolj poklapano. Govoriš kot, da sta bila s Hano na zmenku. Zadihan si. Če ne moreš takoj, počakaj za hip.«

»Lahko nekaj vprašam?«

»A, si ga videl. Vprašaj hitro – sicer nisem plačan na uro, ampak, daj.«

»Računalnik na Bellerosi naju je skupaj s Hano izračunal za Acapulco …«

»Kaj si rekel? Poslušaj poba! A se je že kdaj zgodilo, da se v kakšni zafrustrirani državi – kot je na primer Mehika ali pa Brazilija – rodi superzvezdnik nogometa – pa da bi ostal doma? Prirojene napake se pač obrnjeno preko agencij – na bolje.«

»Ne razumem vas.«

»S Hano sta skupaj zaradi reklame, Hana je vse to naročila, zato odgovarjaj – morda se zraven nas še malce nasmehneš, da bo celotna reklama v stilu. Danes nimam časa za iskrene izpovedi – sicer je nikoli nimam. Tako, si?«

»S Hano sem prekinil počitnice, ker nisem dovolj … dober zanjo.«

»O ti zlomka! A ti je bilo treba zajeti zrak? No, fino. Odšel bom, nimam več živcev za tole. Poslušaj poba, bodi tu. Ne odhajaj, če Hana ne bo zadovoljna s temle, bova ponovila. Sicer mi je prava muka med vse te lepe intervjuje riniti tole tvoje skropucalo, a saj veš – kako pravi Hana – tudi grdi morajo živeti. Sicer ne vem zakaj, menda sicer ne bi imeli osebja, da v tej umazani Mehiki briše tla in postilja postelje.«

»Sem torej prost? Hana je rekla, da lahko igram?«

»Kaj si rekel? Igral bi? Na zelenici? Za spot? Hana ti je tako rekla? Veš, poba, moški kot sem, imam dovolj sočutja, da ti rečem, raje se skrij za kaktus – če te bom potreboval, sicer pa niti ne pomisli. Igral bi za ekipo izgubašev, samo osramotil se boš. Kot moški moškemu ti dam tak nasvet, pa vesel bodi, da sem ti ga dal.« Dabadol je nemo zrl za snemalcem, ki se je oddaljil od njega. Kaj naj zdaj? Hemisfêri mu nista več delovali.

Je Hana res vse to rekla? Pa kaj če je! Podpisala je potrdilo, zdaj lahko grem – ko bi vedel – kako. Kako? Kdo mi bo to razkril? Imam sicer avto – ja, zakaj pa ne bi odšel do bližnjega letališča in – ne, najbrž ničesar ne bom storil prav.

Stadion, ki je zrasel iz nič, je privlačil obiskovalce. Dabadol je stopil za kaktus in skušal najti rešitev za nekaj, kar se morda sploh ni dogajalo.

Ko je tako obstal, se je mu je zazdelo, da sliši zvok motorja. Avtomobilski gotovo ni bil. Pogledal je v nebo in … tam je nekdo prihajal. Le kdo?

Bilo je letalo – ki se je očitno namenilo pristati tu, na tem – še pred desetimi minutami odrezanem kraju – zdaj pa mestu, kamor so noreli vsi pomembni ljudje.


47. Simonč Bulevarč verses Simón Bolívar

Guanacanto – tržnica – pred prodajno mizo št. sedem stoji mlada dama. Prodajalka hiti s postavljanjem vprašanj:

»A, na tekmovanje – yo contra yo – si prišla, to je samo ena taka igra.«

»En taka igra?«

»Ja. Tukaj lahko zamenjaš svoje sposobnosti za kaj drugega.«

»Ničesar posebnega ne znam.«

»Vsak zna kaj.«

»Jaz ne.«

»Od kod pa sploh si?«

»Iz sLOVEnije. V Mehiki sem samo na počitnicah.«

»V nečem si gotovo dobra.«

»Ja, veste, že odkar sem prišla sem, v Gunacanto, se mi zdi, da nekaj zamujam.«

»Morda si še nisi ogledala vseh znamenitosti.«

»Kaj pa se lahko vidi?«

»Tisto, kar se ti zdi zanimivo.«

»Vse je lepo, vendar … ali tu, pod mestom, tečejo tuneli?«

»Tuneli? Od kod ti pa to?«

»Slišala sem, da imajo mesta v osrednji Mehiki pod sabo tunele. Real de Catorce je eden takih in …«

»Punca, o tunelih pa ne bi. A potuješ sama?«

»Ko bi le vedela …«

Mlada dama se je s pogledom zapičila v nek predmet in …

»Señora, kaj je tisto?«

»Kaj pa?«

»Tisti kipci, kaj so?«

»To so kipci znanih oseb. Lahko jih vse pokupiš.«

»Ne, samo tisti me zanima – Simonč Bulevarč.«

»Pravilno se reče – Simón Bolívar. Pride 20 pesov, poceni je. Imamo tudi Che Guevaro in …«

»Ste rekli – Simón Bolívar. Je to slavni pianist?«

»Simón Bolívar je – južnoameriški revolucionar.«

»A, revolucija … to je … neverjetno.«

»Señorita, a ne boste zamenjali svojih sposobnosti?«

Toda mlado damo je že odneslo proti ulici. Prvega človeka – domačna, ki ga je srečala – to pa je pomenilo – skoraj vse po vrsti, je vprašala enako: Señor, kje se pôjejo karaoke?

In prav vsi so ji dali enak odgovor.

»V baru Cantina mia. Tamle greste, pa boste tam.«

»Gracias.«

Bar sredi mesteca Guanacanto. Dekle, ki je bila še vedno pod vtisom tekmovanja in pa kipca Simóna Bolívarja, je bila zvesta poslušalka karaok, pa niti ni vedela, zakaj jo je pičilo, da bi si jih šla ogledat.





ESTADIO SANTA ELENA

Dabadol je napenjal oči in kaj je videl? Iz letala, ki je lepo pristalo na vzporedni ulici nekaj deset metrov stran od stadiona, sta izstopili njemu zelo znani osebi. Bila sta … je bilo to mogoče – zlomkar Šakales in Bejba Blondal? Vstal je. Ni mogel verjeti, no, verjel je lahko, samo povezati ni znal. Kaj je njegov zlomkar Šakales počel z Bejbo Blondal?

To majhno mestece, Santa Elena, ki je bilo samo še nekaj časa nazaj komaj še živeče mestece, odrezano ob zadnje bilke, je zdaj dobilo prekoprelomne razsežnosti. Ne bi se dalo opisati, kaj vse se je zgodilo. Kot bi vsi ljudje, ki so zamudili vse svoje počitnice, združno pritekli sem in na novo obudili mestece.

Dabadol se je približal stadionu, ki je zrasel iz nič (to je vedno znova premleval, in če se ni motil, je bil to eden izmed poprelomnih efektov človeške volje), je vabil vse živo. Ja, vseživo.

Pomislil je na besede, ki mu jih je izrekla Hana, ki se mu je malo prej pridružila in ga povabila na tekmo. Je bila to prava Hana – je bilo zanj v tem trenutku največje vprašanje – in ni ga znal rešiti. Sploh si ni upal stopiti do avta in preveriti, ali je njena lupina še tam in ali je …


… prava – ni prava – kam je odšla?

Pred kolibo, pred katero je še malo prej obstajal Simonč Bulevarč in se z Galvanom prerekal o algalnih nebeških znamenjih – je zdaj stal človek povsem drugega kontingenta in tega istega Galvana spraševal povsem enake reči. »Pazi, Galvan, laž znam prebrati. Kam je šlo dekle?«

»Če vam rečem, Gašperus, Simonč Bulevarč jo je odslovil. Ni bila rojena v znamenju školjčnega trombona. To sem jaz ugotovil. Njeno ime me pač ne zanima.«

»Torej trdiš, da je Bulevarč pripeljal napačno dekle? Da se je zmotil?«

»Ja.«

»In kako lahko to potrdiš?«

»Moj nož nikdar ne postane tako moder … kot bi zarezal v človeško žalost.«

»Dobro, verjamem ti. Kaj pa Bulevarč, kam jo je mahnil?«

»Za dekletom.«

»Kako si rekel, da je ušla?«

»To vas bo še kako zanimalo, jaz sem tu izgubljen – Bulevarču bi moral zaračunati petsto peskov, a je …«

»Dobro, tukaj imaš šeststo peskov, torej?«

»Ko je punca ležala na mizi, sem malo prestavil postaje na radiu. Ko se je iz zvočnika zaslišala neka pesem, je punca vstala, in stekla proti obali. Hitra kot sto konjev.«

»A, tako. Zakaj misliš, da je ušla?«

»Zaradi pesmi – kot bi ji pesem dala moč.«

»A, pa smo tam.«

»Señor dos Cañones, še nekaj vas bo zanimalo.«

»No, izpljuni.«

»Mislim, da tisto na mizi ni bila Hana Zbreskvar, ki jo želite. Vendar pa mislim, da je ta punca, torej Hana Zbreskvar, v zraku – saj veste – v etru.«

»Kako to misliš, Galvan?«

»Eter je …«

»Vem, kaj je eter. Kako misliš, v zraku?«

»Ko je bilo v zraku tisto tekmovanje za miss bikini v Acapulcu, so vse moje moške rastline iz družine LASINGAR, strigle z listi. Vam povem, bilo je noro – kot nekakšen …«

»Vem, znanstvene besede ti ne gredo iz ust, Jose Luis Galvan. Kot post-počitniško-doživetje. To si hotel reči, a ne?«

»Ja, ampak, vi, zloktor, pa govorite kot, da ste …«


… na zelenici

»Gospod Fini, kdaj pa bi morala priti?«

»Ne vem, že pred petimi urami bi se morala pripeljati z letalom.«

»Naj plesalke pospravim?«

»Kje pa! Pusti jih tu!«

»Torej je ne bo?«

»Ta Moderno je nekaj zamešal.«

»Če želite bolj moderno kosilnico, v Artisovi baumaži …«

»Tiho bodi, Buhtel. Sploh ne vem, kako je do tega prišlo. Hana bi morala biti tu, na zelenici in potem bi lahko … si kar mislim, da sta Bejba Blondal in Peter Grdina nekaj zamešala.«

»Tega pa ne vem.«

»Saj nisem mislil, da bi to vedel, še kosilnice ne znaš prav prijeti … morda pa bi lahko vedel nekdo drug. Je pod stadionom še tunel, Buhtel?«

»Seveda, šef.«

»In še vedno vodi tudi do …«

»Ja, do hiše vašega brata, Theodorja, toda, mislite, da bi ima vaš brat prste vmes?«

»Ne, ne mislim tega.«

»Kaj pa mislite?«

»Več kot ti, če že vprašaš, sicer pa mislim, da nas je tisti Bulevarč lepo … potegnil.«

»A za vrvico od kosilnice?«

»Buhtel, pejd' v senco, pa po pivo.«

»O, to pa, šef.«


48. »Hana Zbreskvar« bo zapela karaoke

Ta čudežni Guanacanto, mestece večnega trenja razprav med geozlomisti in predprelomnimi znanstveniki – eni pravijo, da je to kraj večnega navdiha, ki celó spremeni gene in postavlja izhode v vzporedne tunele življenje, drugi pa, da je pač ena taka nerazvozlana skrivnost. So s tem sploh karkoli povedali? V lokalu, skritem pogledom, so se tekmovalci in tekmovalke izmenjavali na odru in se neizmerno nadgrajevali.

Na seznamu je bilo vse mogoče.

Na vrsti je bila namreč precej zahtevna pesem – ali pa preprosta – kakor za koga – Enseñame. Dekle, ki je malo prej vstopilo v bar, se je povsem vživela v dogajanje. V tem trenutku je nastal nekakšen prazen prostor in dekle je začutilo povezavo – sama ni vedela, kakšno.

Mlad fant – povezovalec programa, ni kazal znakov algaične utrujenosti.

»No, imamo še koga? Ura je šele sedem, pa vendar, naše karaoke ne gledajo na uro.«

»Oprostite, kaj pa gostje najraje poslušajo?«

»Mehiške narodne, mlada dama.«

»Potem pa mi priporočite pesem.«

» Son de la negra. Ampak, señorita, a vi poznate besedilo? Ne zdite se mi povsem …«

»Spustite pesem. Ostalo je moje.«

Mlada dama: vem, da je nekaj na tem, le tega ne vem, zakaj ne morem do spomina, kdo je … am, ti zlomka! To sem vendar sama povzročila. Ime mu je Dabadol Kalimero in Simonč Bulevarč me je … zapela bom, morda bo šlo s pesmijo vse to le iz mene. Saj sem vendar 'rojena v znamenju školjčnega TROMBONA'!

Pol ure kasneje v lokalu je » rojena v znamenju školjčnega trombona« prejemala aplavze navdušenja, ko je zapovrstjo in na svoj način zapela nekaj mehiških narodnih.

Ko je sedla nazaj na stol, so hipni oboževalci hoteli vedeti kaj več o tej novi zvezdi lokala v Guanacantu.

»¿Como te llamas, señorita? (Lahko izvemo tvoje ime?)«

»Mislim, počutim se … Lolita Calimero ali … Linda Ventura sem.«

»Ya oí de ti en algun lugar. (Nekje sem že slišal zate).«

»To je moj psevdonim – mi-mexi-pseudo-post-vida-tunel-apodo (moj-mehiški-psevdo-post-tunelsko-življenjevzdevek). Ne vem, kje sem ga dobila.«

»¿Pero, tu no cantabas canciónes mexicánas antes? (Ampak, prej nisi pela mehiških narodnih?)«

»Ne, sploh se ničesar ne spomnim. Lahko še eno?«

»Katero pa bi?«

»Od Novih Upornikov, RBD.«

»Katero pa?«

»Tras de mi ali pa Enseñame.«


49. tekma

»Hej, ti, Dabadol?«

»Kaj?«

Tisti novinar iz POP-RE-LOMY-ja je Dabadola pocukal za rokav:

»Igrati moraš. Hana je tako rekla.«

»Ampak, nogomet je …«

»Poslušaj, poba, gre za velike reči … tukaj imaš majico.«

»Prav, če Hana tako želi.«

Oblekel si je majico zelene barve in počasi odkorakal proti stadionu. Niti ni utegnil prebrati napisa na svoji majici – torej ekipe, za katero je igral. Je bilo pa jasno, proti komu bo igral. Igralci nasprotne ekipe so nosili napise:

Celeia Bumbum Grofje Finija Vrtačnika

Le kaj so počeli tu? Njegovi soigralci pa so bili vsi – samo zeleni – Mehičani – ' Prašne Paprike'.

Začelo se je. Čudno je bilo, kako bujna je bila trava na zelenici in – Dabadol je uzrl reklamni pano – algamarchito – osvežite se!!!

Žoga je letela nizko in ... pristala v mreži 'Prašnih Paprik'.

Tako je bilo tudi nekaj minut kasneje. Nasprotniki so bili boljši … Dabadolu je ugašala … plazma … še en gol in potem … je v nekem trenutku na tribuni zagledal NJO. Táko NJO, kot je še ni videl. Bila je – PRIVLAČNA. Žoga mu je prišla pred noge, v sebi je začutil energijo in … stekel proti kazenskemu prostoru Grofov Finija Vrtačnika. Žogo si je naložil na koleno, jo spustil in sprožil. GOL! Gledalci – bili so večinoma direktorji po pravilu sedem tisoč kilometrov in več – so navdušeno ploskali. Le ena oseba tega ni opazila – ni opazila, da je uspel zatresti mrežo. HANA.

Ko je Dabadol opazil, da se Hana zabava in smehlja v družbi nekega moškega, za katerega ni mogel trditi, ali je Simonč Bulevarč ali ne, je stekel proti tribuni. Preskakoval je stopnice in vsaka preskočena stopnica je pobrisala en odtenek bujne zelene iz okolice. Ko so bile tribune premagane, je v loži VIP stala Hana in se smehljala, okoli vratu jo je objemal moški. A bila je s hrbtom obrnjena proti Dabadolu, ki je kljub temu čutil njeno rdečo bolečino (da se ljubljena oseba oddaljuje).

»Hana!!!«

Ni se obrnila. Z moškim sta skozi glavna vrata lože zapustila stadion in tega je kmalu zatem prerasla popolnoma enaka aglasta gmota, kot je preraščala tudi steklado Orkanik centra v Celeji.

Dabadol se je sesedel na natanko isto mesto na pločniku, kjer je sedel malo prej. Na tleh je opazil ležati …


… kovinsko plesalko

Agnes Lupina je za svojo pisalno mizo nemo opazovala telefonsko slušalko, ki ji v tem trenutku ni prav nič pomagala. Osebi, ki ju je hotela doklicati, sta bili nedosegljivi. S pogledom je preskakovala med različnimi predmeti, tudi do alg modričark, a najdlje časa se je vseeno zadržala na kupu iz Celejskega arhiva, ki je ležal pred njo na mizi in v katerem je stisnjen ležal dosje Simonča Bulevarča.

Agnes ga je morala vsakič znova zapreti, če je skušala odpreti platnici – iz listov je namreč prihajal omamen vonj. Fantje iz podjetja Digikarma so jo opozorili, da je dosje najbrž bolje varovan kot Egipta-gon. Strupeno je bila radovedna, kaj vse piše. Ampak, fantov še ni bilo. In jih tudi očitno ni imelo namen biti. Le kje so se zadržali? RING!

»Lupina.«

»Digikarma, Pekačnik pri aparatu. Gospa Agnes, še imate dosje od onega iluzionista?«

»Gospodična. Imam. Pridete?«

»Zamudili bomo. Imamo težave s komoro na Geozlomiji. Takole vam predlagamo. Odnesite Bulevarčev dosje do akvarija in ga preprosto potopite v vodo.«

»Kaj? Zakaj pa to?«

»Ker bo začel vsak čas hudo smrdeti. Povem vam, hudo bo.«

»Prav, toda – ali ne bo v akvariju – uničen?«

»Želve pa le spravite na varno. Adijo.«

»Počakajte …«

Prepozno. Fant iz Digikarme je prekinil. Šefa tudi ni bilo – bil je seveda na počitnicah – kaj naj? Agnes je pograbila dosje, z njim v rokah – držala jih je daleč od sebe – stopila na hodnik in – se ustavila pred ubogimi želvami. Potem je dosje postavila poleg fikusa ter začela z evakuacijo želv.

»Žal mi je, male flekice, nekaj moram storiti. Ko bo konec, bom zamenjala vodo, da se boste lahko vrnile.«

Ko je še zadnjo želvo položila na naslanjač poleg fikusa, je spet vzela dosje in ga malo podržala nad gladino akvarija, potem pa ga je rahlo spustila, da se je potopil do dna – a ne … ni se hotel. Ni se hotel potopiti! Nato pa se je zgodilo nekaj osupljivega. Želve, ne da bi jim to kdo naročil, so začele mirno korakati v smer, od koder so prišle: Agnes si je mislila: natanko tako, kot je rekel zloktor Dvotunelnik – te male flekice se res vrnejo na mesto, od koder pridejo. In to v tako kratkem času. A to še ni bilo vse. Ko so se želve znašle na robu akvarija, niso kar takoj zletele v vodo, temveč – so počakale na dosje, da je priplaval do stranice akvarija, nato pa ena za drugo zlezle na platnice. Ob tem se je Agnesin obraz barval v barve velikega začudenja.

Na oklepih želv so se začele prižigati črke – in seveda, vsaka je hotela nekaj povedati:

- Sem Lolita … Linda Ventura, trenutno se ogrevam za mehiške narodne – dokler nisem nase prevzela spiroklastičnega vala, ki ga je Simonč Bulevarč poslal nad Hano Zbreskvar, nisem našla sebe. Sem v Guanacantu!

- Sem Miss Bikini 2029, trenutno sem ušla z mize za čiščenje rib Simonču Bulevarču in se počutim kot nova – nase sem prevzela Simončev val zamaknjenosti, ki ga je poslal nad Hano Zbreskvar! Sem srečna!

- Sem Hana Zbreskvar. Ko bi vedela kje sem, bi vam to sporočila, pa žal ne vem. Agnes, sporočite Dabadolu, da mi je žal za pisma.


50. … v zakulisju odmaknjenega mesteca »duhov« uspevajo zmagovite zgodbe

Za neko razvalino mesteca Santa Elena je sključen sedel Dabadol. Nič več mu ni bilo jasno. Ne kdo je, ne kako je prišel sem, ne kaj se dogaja s Hano. Kot bi bilo več Han, a nobena se mu ni zdela prava. V avtu je še vedno čuval njeno lupino. Jo je res čuval? Moral bi it preverit. Vstal je, naredil nekaj korakov in takrat – je v nekoga (skoraj) trčil.

»Mimi!«

»Dabadol! Nate pa človek naleti res na najbolj nepričakovanih mestih.«

»Mimi. Kaj pa ti tu? Si kaj videla Hano?«

»Nihče ne ve, kje je. Moj ati, ki sem ga srečala v Todos Santos, je nekaj odkril. Mislim, da je Simonč Bulevarč izvêdel iluzijo nogometne tekme in to samo zato, da bi zabrisal sledi, kje Hana zares je.«

»In kje Hana zares je?«

»Mislim, da to ve samo Hana.«

»Misliš?«

Mimi se je sesedla na tla.

»Mimi, si v redu?«

»Ja, mesečno perilo me daje, sicer pa sem. Srečala sem tvojega kolego, Vringo.«

»Tu, v Mehiki? Torej je res tu?«

»Ja, vendar je zelo zmeden. Raziskuje tunele v jami Verchugia. Zdi se mi, da več kot nas je tu, v Mehiki, manj vemo o tem Bulevarču.«

»Mimi, tole se bo slišalo čudno – kako naj pridem do Hane?«

»Imaš slučajno njeno lupino kje tukaj?«

»V avtu je.«

»No, pojdiva jo pogledat.«

»Če ti tako praviš. Ne vem pa, kaj bova sploh videla.«

»Pozorno bova gledala. Morda kaj opaziva.«

»Ko že ravno opazujeva – si morda kje opazila zlomkarja Šakalesa in Bejbo Blondal? Videl sem, da sta pristala tu z letalom!«

»Sta, ja. Pristala sta – zaradi zasebnih razlogov.«

»Šakales je geozlomist, kolega tvojega očeta – ali ne delata skupaj?«

»Moj oče se ne pusti motiti. V La Paz je odšel nekaj preverit.«

»Mimi, a ni tole vse zelo čudno?«

»Misliš, da smo vsi v tem mestu?«

»Ne. Hanina lupina.«

»Kaj pa je z njo?«

»Prej, ko sem potoval, me je dohitel Peter Grdina in mi omenil karton, ki sva ga imela s Hano zataknjenega v režo med posteljama. Ko sem v sobi – čudno se bo slišalo – z morskimi algami potegnil po napisu – naj bikini tekmovanje – je pol črk izginilo.«

»Resno? Pripoveduj naprej!«

»Ko sem bil v hotelu s Hano, si je ves čas hodila – brisat neke črke z boka. Kar naprej so se ji pojavljale. Mislil sem, da je šala. Zdaj, ko sem – pa saj – to je že preveč.«

»Povej, kaj misliš? Morda Hana išče alge vetrnice?«

»Ne vem, Mimi.«

»Ne pomagajo pri izbrisu KOR-ALGA-NIZACIJE, če si me mislil to vprašati.«

»Ja, té nisem, kaj pa tiste, na Skalni steni?«

Mimi se je vzravnala kot vzmet:

»DABADOL! SIMONČ BULEVARČ VAJU JE HOTEL LOČITI ZA VEČ KOT SEDEM TISOČ KILOMETROV!«

»Kaj?«

»Hana je zdajle, v tem trenutku gotovo na letalu za sLOVEnijo in gre na …«

»… NOGOMETNI STADION Finija Vrtačnika …«

»… kjer bodo njeno telo prekopirali v pomočjo srebrnih plesalk.«

»In to lahko naredijo samo – če mene ni zraven!«

»Zato pa je Bulevarč ustvaril iluzijo.«

»Stavim, da tudi tista Hana, ki je želela, da igram na tekmi, ni bila prava.«

»Kaj bova zdaj?«

»Po letalsko karto, pa v sLOVEnijo.«

»Ne, čakaj, Dabadol. Mislim, da se dogaja nekaj drugega.«

»Kaj pa?«

»Mislim, da so tudi tebe prestavili v – mislim, da je to storila – Miranda Molinskar s školjčnim trombonom.«

»Kaj pa je storila?«

»Napačnega te je vzela.«

»Kaj?«

»Ti tudi nisi ta pravi.«

»Hočeš reči, da se zavedam, da stojim tu, v resnici pa sem na letalu za sLOVEnijo?«

»Ne bi bila presenečena.«

»Kaj pa naj storim?«

»Nič. Tukaj počakaj. Jaz grem poiskat svojega očeta, ti pa opazuj, če se bodo pojavili kakšni post nogometni občutki – pri teh nikoli ne veš.«

»Kar tu naj bom?«

»V bistvu je bolje, da splezaš na ruševine cerkve – tamle je – in opazuješ od zgoraj.«

»Ne vem, če bom …«

»Vse je iz trdega kamenja – pa saj, a nisi že plezal na Skalno steno v Celeji?«

»Imaš prav. Mimi, kako si pa sploh prišla sem, v Santo Eleno?«

»Z očetovo kreditno kartico.«

»Prav, poklical te bom iz govorilnice, če bo kaj novega.«

»Dabadol, saj imaš Hitrega tektonika, a ne?«

»Hočeš reči, prenosnik?«

»Ja.«

»V avtu ga vozim.«

»Prav. Potem pa se vidiva v – Celeji.«

»Adios, Mimi.«

Mimi je zapustila opustošeno, a pristno sceno mesteca, ki ni prav vedelo, ali sploh obstaja, in se napotila proti taksi servisu. Dabadol pa je začutil, da potrebuje trenutek oddiha, pa se je naslonil na havbo svojega najetega avta. Tistih nekaj trenutkov, ko je tako počival, je bilo strašno spokojnih, nato pa je sklenil slediti Miminim besedam – splezati na ruševine cerkvice. Morda bo pa kaj novega odkril.

Zlomiando Mexicano!!!

Dabadol je obstal, kot bi mu izpred oči izginile scene. V avtu ni bilo Hanine lupine!

Odprl je vrata, da bi se prepričal, če se niso školjke stopile – niso se. Zadnja klop starega hrošča je bila prazna. Ob tem pa se je radio v avtu kar sam vklopil in zaslišala se je mehiška narodna glasba – mariachi musica. A poanta je bila v tem, da pesmi ni oddajal radio. Nekdo jo je pel v živo.

»Hana!?!«

Potem pa je – skoraj zmrznil – kajti nekdo je zaklical njegovo ime: »Dabadol, tu gor!«

»HANA!?!?!?«

Na razvalini stolpa cerkvice – je sedela Hana.

»Hana, si to TI?!«

»Ja, Dabadol, a prideš gor? Tukaj je prav fino. Mislim, da se vidi Sierra Madre Oriental!«

»Oriental?«

»Daj no, bova imela počitnice.«

»Ampak, Hana, kako pa naj splezam gor – kako si sploh ti prišla gor?«

»Vaški fantje so izdolbli – tako se zdi – take male stopnice, zraven so jeklene kljuke. Nič lažjega.«

Dabadol jih je našel. Če drugega ne – vsaj obrazložitev bo dobil – in od osebe – Hana gor ali dol – ki dejansko govori. Potrudil se je in bil hitro na ruševini glavnega zvonika nekoč verjetno zelo lepe cerkvice.

»Hola, Dabadol, no, pa si prilezel.«

Dabadol: kaj bo zdaj hotela od mene? Da nadaljujeva počitnice? Kaj pa Bulevarč? Kaj je z njim? Na vse to moram dobiti odgovor.

»Res ni bilo težko. Kako si pa ti prišla sem – mislim reči – v Santo Eleno?«

»Oh, Dabadol. Ti si me peljal. Poglej, še vedno imam nekaj školjk na sebi. Počasi bodo tudi te odpadle. Potem bom, saj veš samo …«

»V Funnymaxovih kopalkah?«

»V bistvu ne.«

Dabadol: kaj mi hoče zdaj povedati, da me tako gleda? Tako me ni gledala niti, ko me je povabila v Acapulco. Kaj naj zdaj rečem – da na sebi nosi …

»Hana, že vem. Na sebi imaš Mehiško narodno nošo.«

Hana: saj bi jo dala gor, če bi jo kupila – tega ti še ne bom zaupala, toda, ko me je Bulevarč na Skalni steni tako ujel v svoje kolesje, sem si zaželela zamenjati svoje sposobnosti in namesto komercialnih pesmi – prepevati mehiške narodne. Po moje so vse tiste punce, ki jih je Bulevarč ujel, del te želje – kolikor mi je zaupala Miranda Molinskar. Pa saj – a te bo to sploh zanimalo, Dabadol?

»Ne, Dabadol – ne nosim Mehiške nacionalne noše.«

»Hotelsko haljo?«

»Nep.«

»Puder za primere srečanja z Dabadolom,« je dahnil Dabadol, ki je v teh težkih trenutkih približevanja misli na Hanino goloto zaplaval v duhovičenje, iz katerega pa ni videl rešilne bilke.

Hana se je zasmejala.

»O, si ti smešen, Dabadol. Veš, nečesa ti nisem nikdar zaupala, pa ti bom zdaj. Tule gor, na ruševinah mesteca, ki menda sploh ni na zemljevidu, in čigar sestanke vodijo duhovi, in namesto črnila pesek zapisuje pogovore s sestankov, se ne bo nihče pritoževal, če povem, kar mi leži na duši.«

Dabadol se je skrčil in se skušal nekoliko odmakniti od Hane – sedela sta precej skupaj – in se tudi bi, če bi se imel kam.

Bilo je tesno, če bolj tesno se je obetalo.

»Lahko, če praviš, da se bo hitro izbrisalo.«

Hana je zajela zrak, na Dabadola pa je to vplivalo tako, da je stisnil kamen, ki bi od sočutja skoraj zdrdral nežno melodijo. A Hana je govorila tako počasi, da je goram v ozadju dajala občutke, da bi lahko dohitele njene besede, če se bodo le podvizale in izskočile iz tega horizonta, ki se je vlekel kot skrajni odgovor.

Zato je Dabadol gore v ozadju videl kot visokogorsko pokrajino, sposobno leteti.

»Seveda, še vedel ne boš, kdaj bo mimo. Ampak, rekla sem si – Hana, s čustvi moraš priti na dan. Takole ne bo šlo. Dabadolu moraš povedati resnico.«

Dabadol se je še bolj zvil – no ja! – zdaj pa se mu je zdelo, da ga je Hana prijela za roko – ne! – samo viskozno zelišče ga je pogladilo po njej – ha, je že mislil, da se mu je pojavila morda ali katerakoli druga bolečina.

»Ja, kar hitro opravi.«

»Dabadol, veš, močni fantje me sploh ne zanimajo. Rada imam take, kot si ti. Rada bi, da bi postal moj …« Dabadol je zaprl oči, se pravi – držal jih je priprte – zbal se je, da bi z zaprtimi poletel v kakšno post počitniško doživetje s Hano Zbreskvar meter stran od sebe – pardon – šestnajst centimetrov.

»Petnajst centimetrov, štirinajst, dvanajst! Deset! Devet! Deset!«

»Dabadol, saj ti ni treba odštevati – bom ti bom takoj zaupala.«

»Deset! Devet! Osem!«

»Dabadol?«

Dabadol je vstal, Hana tudi. Nato ga je spet prijela za roko in – ga pogledala v oči:

Hana: tole bo zdaj hudo. Vem, da ni pripravljen, samo, povedati mu moram resnico, za vse čase naprej in nazaj – sem res tepka – a samo tako lahko …

Dabadol: o, ti zlomkca. Nimam kam. Zdaj bo …

In se je zgodilo:

»Dabadol, rada bi, da bi postal moj nadomestek za mojo najboljšo prijateljico, da bi si lahko s teboj delila svoje najintimnejše trenutke.«

Dabadol je sicer slišal vse do zadnje pikice, a ni imel časa, da bi kakorkoli odreagiral. Čutil je le še, kako se je nečesa oprijel, in če je je sodil o trdoti predmeta, je bila to Hanina desna noga. Nato je zdrsnil z ruševine in se ujel za to isto Hanino nogo. Tudi Hano je popeljal zraven, vendar se je ta prijela za močan kamen okenskega okvirja – ruševine, seveda.

Situacija je bila naslednja:

na ruševinah starega cerkvenega zvonika je z zgornjim delom telesa ležala Hana – njene noge pa so v vertikalnem položaju omogočale Dabadolu, da se jih je oklepal – medtem ko mu je brada, ukleščena obmirovala med hribčkoma božanskih alegorij – med Haninima hribčkoma njene riti.

»A bi bil, Dabadol?«

»Kaj?«

»A – kakšen dan se nisi bril. Prav čutim pikice.«

»Hana?«

»O, fino je, če rečeš – Hana – prav žgečka me.«

»Hana, se držiš?«

»Dabadol, si me slišal, kar sem te vprašala?«

»Kaj?«

»Že od najinega prvega srečanja sem spoznala, da ti punce niso ravno – bi bil moja prijateljica?«

»Umpffff.«

»Saj vem, v nerodnem položaju si – a prijateljice si vse povemo. Moja rit, ja – čisto sproščena sem … pa ti?«

»Ampff?«

»Dabadol – mislim, da sem s stopalom zadela polža z zelo zavito hišico. Ga tudi ti čutiš – mislim, da bi moral biti tam nekje – pri tvoji zadrgi.«

»Mmmppffff.«

»Kaj praviš? Saj lahko poveš – naj te ne moti moja rit.«

»Hlččmppfff.«

»Ponovi.«

»Hlm zlm dlol.«

»Hlače so ti zlezle dol in tisto ni polž. Zlokej.«

»Mpff.«

»Hecam se, Dabadol. Saj vem, da ni polž. Veš, ničesar se ne sramuj. Če boš moja prijateljica, mi boš moral pokazati svojega polža čisto tako – med prijateljicama.«

»Ugffff.«

»No, zdaj pa poslušaj. Z rokama se boš izmenično ovijal mojega telesa, dokler ne prideš na vrh ruševine.« Dabadol: kaj pa, če se spustim – kaj se bo zgodilo potem? Hana bo poskrbela za svoj nadomestek – torej mene in potem bom moral res skrbeti za njeno – rit.

»Dabadol, si rekel Nayarit?«

»Ne.«

»Boš začel plezati? Imava še dobrih štirinajst dni počitnic. Dolgo bova še takole.«

»Si rekla štirinajst dni?«

»Malo več.«

»Morala mi boš dajati navodila.«

»Saj je čisto enostavno. Pomisli na Humanistični zakon, pa bo šlo.«

»Kako si prej rekla, da mi punce niso ravno – saj veš – všeč?«

Hana: zlomiana, zdaj bom morala pa improvizirat – ampak, nihče ne bo izvedel, kaj sem hotela povedat in kaj s tem sploh mislim – mu naj razodenem kaj več, ali naj raje počakam na – naslednje počitnice?

»Da jih vidiš bolj kot prijateljice, nato sto let počakaš in potem gledaš naprej, če so še prijateljice.«

»Okej, prav, bom začel plezati.«

Dabadol: saj ne vem, kaj je mislila, ampak, če je vmes vsaj sto let, da se navadim na tole sceno, potem bom imel mir in bom lahko delal za šolo. Kaj? Zdaj sem začel pa sam sebe ponavljati.

»Dabadol, saj se me lahko bolj konkretno oprimeš. Nič se ne bo zgodilo, moja koža zdrži.«

Dabadol je otipal popek, pa trebušne mišice (od Hane), pa spet popek, pa se jezil, ker si je znal vse to tako lepo predstavljati. Ko je z glavo drsel po njenem desnem boku, se mu je pred očmi prikazal napis:

Simonč Bulevarč

Ni ga imel namena komentirati, a je opazil, kako sta mu dlani postali rdeči.

»Nosiš tatoo, Hana?«

»Kakšen tatoo?«

»Nek napis imaš na boku.«

»Ja. Vem. Ta presneta reč ne gre dol. Pa se vse poskusila. Od srečanja … veš kaj, Dabadol. A misliš, da bi lahko navadne trave pomagale pri … peče me.«

»Saj je tudi barva taka.«

»No, pusti zdaj to, pa splezaj naprej.«

»Zakaj pa imaš to?«

»To je posledica koralganizacije.«

»To je strokovna beseda.«

»Aha, tudi poznam kakšno. Ta reč ne gre dol.«

»Si poskusila z algami vetrnicami?«

»Poskusila, pa ne gre.«

»Mislim, da vem, kako boš tole spravila dol.«

»Če veš karkoli, česar sama ne vem, prosim začni razlagati.«

»Bom, kakor hitro splezam gor.«

Dabadol je v trenutku začutil, da bo izgubil – hlače. Kar na hitro so se odpele in zdrsele dol. Trenutki so postali različno dolgi – ali pa kratki – kakor za koga – a bil je rešen.

Dabadol: če temu sploh lahko rečem rešitev: kar se mene tiče, sem še vedno na začetku.

Hana in Dabadol sta se iz položaja – kako priti na vrh – končno lahko usedla v položaj – poglej naokoli.

Hano je bila popolnoma gola – le okoli – tam-kjer-nihče-ne-vidi – je imela nekaj Funnymaxovega. Dabadol se je čutil – ne poklicanega za to, da ugotovi, ali lahko sploh gleda proti Hani.

»Dabadol?«

»Kaj?«

»Bi mi ti namazal predel Bulevarč?«

»Kaj?«

»Saj veš, moje ta rdeče mesto. V Pirankaranu me nisi hotel – pobegnil si.«

»Resno misliš?«

»Saj si moja prijateljica.«

»Nisem še potrdil.«

»Aha, kaj pa, če bi bila moj – ne tandem – temveč fant. Veš, preden sem šla na počitnice, sem imela kar nekaj fant …«

»Prav namazal-bom-kje-imaš-kremo?«

»Nimam je. Vzemi nekaj alg, ki rastejo tod okoli in poskusi. Tako, za vajo.«

»Aha, za vajo.«

»Vaja con dios.«

»Kaj?«

»A nisi bral Mi vida Mexicana?«

»Čudna knjiga.«

»Aja? Noter je Vaja con dios – pomeni pa – da pojdi naprej – vedno sam – a vedno v upanju. Prosim.«

»Hana?«

»Kaj?«

»Kaj pa, če midva naslednje leto ne bi šla skupaj na počitnice?«

»Mislim, da ne moreva vplivati na to.«

Dabadol: sem vedel, da bom vse zapletel. Namazal jo bom – ženske imajo rade, če jih kdo namaže, potem pa upam, da se spraviva nazaj v Acapulco.

Hana: sploh ne vem, kako naj tole izvedem. Sploh ne vem. Pa toliko upanja sem polagal vase, zdaj pa – nič. Še namazati me ne more, je kot …


… delo v iluziji akvarija je včasih močnejše od … počitnic?

Akvarij na hodniku agencije Bellerosa je prenašal začuden pogled tajnice, ki je bila pripravljena vselej ukrepati. Prestopala se je ob steklu akvarija in sledila želvam, ki so bile očitno kakšen zavesljaj pred njo.

»Iluzija je pač iluzija,« je ponavljala, a želve se niso kaj dosti zmenile zanjo. V resnici, do te mere so bile zatopljene v svoje umetnine, da je zadeva postajala že alarmantna. A tajnica – Agnes Lupina – je hotela do potankosti proučiti stanje, plimovanje, valovanje in dejanje. A nič se ji ni ujemalo – razen ene reči – da je morala nekam poklicati – na svojo roko – če bo koga dobila.

Vzela je telefon in vtipkala številko, ki jo je kot dobra tajnica imela napisno na – modrcu – da je ne bi kdo prekopiral.

Zvonilo je, po algah modričarkah se je videlo, da je nekaj dosegla, nekaj je male algice v avtomatu za navadno vodo – tam so se naselile – tam jim je bilo lepo – tako vznemirilo, da so se začele barvati v oranžno.

»Tu Agnes.«

In je odmevalo. V več kot deset tisoč kilometrov (samo malo več) oddaljenem Acapulcu je telefonski klic iz Bellerose ob sedmih zjutraj po akapulskem svetovnem času razrezal ali pa ogrel sveže jutranje žarke, ki so se zaletavali v površine sredi sobe in skušali ogreti ozračje, ki jih je iz kdo ve kakšnega vzroka prehitelo in se ogrelo sámo.

Oči nekoga, ki ga vse skupaj najbrž ne bi zanimalo, če ne bi bilo povezano z zakonskimi obvezami, so tega trenutka visele na kartonu, zataknjenem v režo med posteljama. V bistvu je bila postelja samo ena, a z režo na sredini. Oči so se odmaknile s kartona in … moral je vstati – kar sploh ni bilo težko – saj se je na ta način odlepil od – N.J.E.

»Hallo?«

»Oh, Dabadol, zaspan glas imaš, najbrž sem te zbudila.«

»Saj je v redu. Hana smrči, tako …«

»Danes je vajin zadnji dan počitnic. Se veseliš konca?«

»Kaj pravite, Agnes, ste rekli – zadnji dan?«

»Aha. Saj ne moreš vplivati na to, kateri je. A je zadnji.«

»Saj ne morem … kaj ste rekli? S Hano sva bila … čakajte, ušlo mi je iz spomina – Muertos de … ne – La Paloma …«

»Dabadol. Ti lahko nekaj zaupam?«

»Kaj?«

»Simonč Bulevarč je ustvaril iluzijo mesta Santa Elena. Boš povedal Hani?«

Dabadol: Kaj zdaj melje Agnes? Da je konec počitnic in jaz glavni protagonist? Ne more biti!

»Če že moram – razumem pa nič.«

Dabadol je z lulčkom na ušesu in Agnes v lulčku stopil na drugo stran postelje. Na njej je svoj zgubano podobo kazala le rjuha.

»Agnes, Hane ni v postelji.«

Dabadol se je potrudil, naredil nekaj korakov, ter naposled odkril, da – »Hana?« Nekaj je slišal. »Agnes, poklical bom nazaj. Hana je v sprostitveni sobi.«

Dabadol ni vedel, kaj bi. Na hitro se je oblekel, se umil, hotel je zavlačevati, se razume. Bil je vendar na počitnicah s Hano Zbreskvar in če je Agnes po telefonu ravnokar sporočila, da je počitnic konec, potem je želel, da trenutek traja. Kdo ve, kdaj bo spet imel tak občutek. Sicer se je bal pristanka na trda tla, kajti, če bi moral – ne, Agnes vendar nikoli ne bi govorila nekaj, kar ne bi bilo res. Če je že govorila, je šlo v njegovo škodo, nikdar pa … zlomka!

Ko je takole razmišljal, je očitno vmes posegla usoda in – Hane ni bilo več v sprostitveni sobi. A na mizi je ležal album. Dabadol se mu je s skrbjo približal in pazil na vsak korak – kajti, da ne bi bil kateri izmed njih – njegov zadnji. Lepa naslovnica albuma je razodevala vsebino knjige. V njej so bili foto-spomini s počitnic – lanskoletnih – v Pirankaranu? Dabadolu je kar vzelo sapo. Da bi ju s Hano v Pirankaranu kdo fotografiral? Tudi mogoče, a vseeno – ni si upal odpreti naslovnice in malo polistati. Bojeval se je z odločitvijo, dokler ga ni rešilo trkanje.

Šel je odpret, Hana ni mogla biti, ne bi trkala.

»O, vi ste, Rodrigo. Zakaj pa niste poklicali?«

»Ker o takih reči nerad govorim po telefonu. Spodaj na plaži te čaka čoln.«

»Aja, kaj pa je to takega?«

»Boš že videl. Čoln uradno ne obstaja.«

Dabadol se je sam spustil s panoramcem, ter kolikor se je dalo hitro, dosegel tisti čoln. Bil je čoln – tak, napihljiv – na nalepko, na kateri je pisalo:

Veslaj kakšnih sto metrov proti morju, nato pobožaj kovinsko plesalko na čepu. Hana

Hana? Da bi mu Hana pustila sporočilo? Čakal je in ni vedel kaj bi. Če je bila Hana, potem – saj zna plavati. Ubogal je, sedel v gumijast čoln in počasi veslal proti morju. V bistvu je to pomenilo, da je bil še vedno sredi zaliva Acapulca – lahko bi veslal kilometer, pa ne bi prišel nikamor.

Zdaj pa, ko je s čolnom dosegel kakšnih sto metrov – bi res želel pogladiti po kovinski plesalki? No, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo. Pogladil je. Prav nežno jo je pobožal.

Čoln se je začel obnašati tako, kot se obnaša čoln, če mu izvlečeš čep. Postajal je mehek. A namesto njega so začeli kopneti nebotičniki okoli zaliva, gore za njimi, morje, vse, kar je bilo fizično prisotno.

Dabadola bi zajela panika, a ga je obvladoval prikrit občutek, da za vsem tem stoji Hana, pa mu ni bilo niti malo hudo. Vse okoli njega je postalo – megleno – kot celejska megla, ki se je ne moreš znebiti. In res se je ni bilo mogoče – sama je odšla.

Je bilo tisto, kar je videl pred sabo – resnično? Je to mogoče? Celejska Skalna stena in na odru za izvajanje spotov – dve osebi – on pa v gumijastem čolnu in na višini kakšnih pet metrov, plava proti njima?

Ko je bil dovolj blizu – na odru sta stala Hana in on sam – Dabadol in – se pogovarjala? Nad njima pa je – na belo podlago nekdo projiciral – film? Dabadol, ki je zrl vase in Hano, je lahko prebral naslov –

Jakob VRINGA – TUNELI ZAHODNIH TUNELSKIH JAM IN UČINKI POST POČITNIŠKIH DOŽIVETIJ in kako iz prisiljenih počitnic nastanejo take – albumske

Kaj je vse skupaj pomenilo?

Ko je skušal dojeti pestrost situacije, se je zgodilo nekaj odbitega. Nekakšna sila – čutil jo je kot modro bolečino, ga je posrkala v tisto telo – poleg Hane.

»A, si le prišel k sebi!«

»Hana! Kaj počneš tu? Kaj pa počnem jaz tu?«

»Oh, Dvotunelnik je imel prav. Res te je potegnil v PPD. Z letalom sva se vrnila iz Acapulca. Tri tedne sva bila na počitnicah. Ti si večino časa preživel v sobi in na balkonu, jaz pa sem plavala, pila neodgovorne pijače in skušala prebrati Vrt jogurtovih lončkov. Ves čas so me motili – enkrat naj bi šla na Bikini Contest, enkrat na intervju, enkrat me je … obrazložitev mi je dal zlomkar Oriental – sodelujeta z Dvotunelnikom – v resnici sva se v zakulisju bojevala s Simončem Bulevarčem, ki je baje pripravil PPD, v katerega sva se ujela. Dvotunelnik mi je razložil, da je možno tudi, da eden od naju zares doživi paralelo, kot bi se dogajala v resnici. Zdaj me pa skrbi, če si ti res padel vanjo in si spoznal Bejbo Blondal, Petra Grdino, morda celo Simonča Bulevarča – jaz sem ga res srečala, toda samo en dan – bil je tu, pod Skalno steno na dan snemanja spota. Iluzionist je. Ti ni nihče povedal? Ja, saj vem, hudo je. Upam, da nisi bil primoran igrati nogometa v Santi Eleni. Baje, da sem bila tam zelo ostra. Dabadol? Si v redu?«

»Hana? Kaj sva v resnici počela?«

»V albumu je.«

»Albumu?«

»Kasneje ti ga bo dostavila Agnes – jaz se odpravljam na turnejo v Germanijo.«

»Še nekaj te moram vprašati.«

»No, kar.«

»Zakaj sva na odru in kaj počneva na tej višini?«

»Veš, kot sem ti že rekla, sem se srečala s Simončem Bulevarčem in četudi sva se ga rešila, imam na sebi še vedno njegov avtogram. To je posledica njegove spodletele iluzije. Tukaj pa sva zato, ker se tak napis lahko pobriše samo z algami vetrnicami – in roko tistega, ki gre s tabo na počitnice.«

»Aha.«

»Si povezal? Alge vetrnice si odkril ti, z mano na počitnicah si bil tudi ti in tudi roka je tvoja.«

»Aha.«

»Bo šlo?«

»Kje pa je podpis od Bulevarča?«

»Na riti ga imam.«

»Obstaja kakšna možnost, da se to opravi v geozlomalni komori?«

»Ne. Opraviti je treba na licu mesta.«

»Kako pa?«

»Povsem enostavno je. Ti pobožaš algo vetrnico – sploh je ni potrebno odtrgati – potem pobožaš še mene – po ritki.«

Dabadolu je znanja in dejanja niso ujemala. Najraje bi se razjokal zaradi nesreče, ker bo moral Hano po riti, po drugi strani pa bi te solze lahko bile tudi solze sreče – z njo je končal počitnice.

Hana je čakala. Imela je pripravljeno roko, da spusti hlače, Dabadol pa je skušal spomniti ime azteškega boga, da bi se mu zaupal. Situacija je bila izjemno kočljiva. Nazadnje je Dabadol v solzah vprašal Hano: »Pa moram?«

»Sicer bom v dvajsetih minutah umrla.«

Dabadol je zaprl oči in stisnil pesti. Le kaj, le kaj naj stori?

Premišljeval je in premišljeval kar dolgo, saj – ko je spet odprl oči – te presnete Hane ni bilo več nikjer! Pa je vendar rekla, da bo umrla, če je ne poboža po riti. Še sam se je rešil odra in splezal dol.

Počasi se je oddaljil od Skalne stene. Saj se je Hana šalila, toda – ni mu bilo jasno – vse to bi lahko – ne, ni bilo tako. Ni je dovolj dobro poznal.

Hodil je kar precej časa, ali pa se mu je tako zdelo in potem …





MMMMMD

Dabadol je obstal, obrnil glavo in … za mizo je sedela Mimi Dvotunelnik (mala, mlada, mesečna, mini – Mimi Dvotunelnik). Toda, ni se mu zdela – je bila sploh ona? Dabadol je položil roko na slamico, ki je bila vtaknjena v kozarec. No, tudi Mimi je zrla vanj. In spregovorila:

»Veš, kaj sem odkrila, Dabadol? Da je svet prihranil ogromno časa, ko je zloktor Monday vse ponedelj-invariacije-ke, postavil na začetek vsakega meseca. Vsak ponedelj-in-variacije-k, je prvi v mesecu in ljudje so prihranili pri brskanju po koledarju.«

»Se jih še učiš?«

»Te zanima? Dan, 500 obletnica rojstva Trubarja je zdaj Trubadoro – saj veš 9. junij 1508, takrat se je rodil. T – je seveda kot torek.«

»Mimi … kako dolgo že sediš …«

»Dabadol, sploh ti nisem upala ničesar reči. Že pol ure si takole zatopljen v nekaj.«

»Mimi? Ali si ti … zrasla?«

»Kopalke sem imela na sebi.«

»Funnymaxove?«

»Ne … kaj praviš? Dabadol, kaj se je sploh zgodilo s tabo?«

»Ravnokar sem bil na Skalni steni, s Hano, ne vem, kako je prišla … zakaj sprašuješ?«

»Aha, torej je nekako res.«

»Kaj pa?«

»Dabadol, kakšni slabi dve uri nazaj sta s Hano priletela iz Acapulca. Potem si potreboval triski. Hana je nato odšla na srečanje neke skupine.«

»Saj, nisem povsem pri sebi. Kako sem pa prišel nazaj domov, mislim, iz Acapulca?«

»Z letalom, Dabadol.«

»Oh, sploh se ničesar ne spominjam.«

»To bo najbrž zato, ker je moj oče pripravil nekakšen algamarchito efekt.«

»To mi je znano. Mi je dal pred potjo kaj za spit …?«

»Ne tebi. Hani je dal nekaj za … nič posebnega, samo …«

»Mimi? Si bila tudi ti v Acapulcu?«

»Še ugotavljam. Počutim se … kot bi jih imela trikrat trinajst.«

»Aha, kajti, zdi se mi, da … v mestecu, mislim, da se mu reče Santa Elena, sem spoznal tebi podobno punco, potem pa sem igral nogomet in takrat je prišla Hana. Drugačna.«

»Ja, Simonč Bulevarč – iluzionist in moj oče sta imela nekakšno bitko. Veš, kaj se mi zdi zelo čudno? Ko sem pred dnevi dremala tamle v parku, sem imela videnje, da sem srečala atija in to v nekem mestecu po imenu Todos Santos.«

»Pa, nisi bila tam?«

»Letalske karte nimam nobene, je pa res, da včasih PPD deluje tudi na osebe, ki so blizu osebi, ki, saj veš … veš, da sem, ko sem prišla iz parka, na sebi našla dolgo dlako – od harmese. Čudno …«

»Tudi jaz se ničesar konkretnega ne spomin, razen Hane. Sploh ne smem pomisliti …«

Mimi in Dabadol sta kramljala, potem pa je njuno pozornost pritegnila skupinica žensk, ki so sedle za sosednji dve mizi. Ko sta jih Mimi in Dabadol opazovala kot skupinico osmih, je še vse kazalo na nevtralen razplet, potem pa, ko sem jim je pridružila še deveta, je Dabadol dejal: »Poglej jih, Mimi.«

»Kaj pa?«

»Si jih videla? Na skodelicah imajo naslikane plavuti morskih psov.«

»Pa res. Bi me moralo skrbeti?«

»Ne, samo …. Te ženske so mi takó znane. Poglej, tamle so parkirale motorje.«

»Bom vprašala atija, kaj pomeni – las TIB – URO – NAS.

»Kako veš?«

»Na skodelicah imajo črke.«

»O, ti zlomka.«

A za ženskami je pogled odstrl še eno, ravno tako umetnico, z grivastimi lasmi, japonskimi očmi – kar sijala je. Dabadol se je prikoval nanjo.

Si je mislil, da ne bo kar umrla. Morda pa … Dabadol se je nenadoma spomnil tistega dne počitnic – kaj spomnil – zdelo se mu je kot pred dvema urama, ko ju je – njega in Hano – Rio AVE iz agencije za tekmovanja, odpeljal na ogled Papagajskega parka. Takrat je srečal Simonča Bulevarča in srečal ga je še enkrat – ko ga je Hana povabila v njuno hotelsko sobo. In takrat, drugič, je bil Bulevarč drugačen – torej, se je Dabadolu zdel drugačen. Tak drugačen je bil tudi, ko je s Hano igral klavir na Modernovi jahti, a spet ne čisto tak, a takrat ga je zgolj videl skozi okno.

Dabadol je stopil za fikus – saj ni vedel zakaj – da če bi bil slaven, da ga ne bi nihče prepoznal – se potuhnil in opazoval. Tam je za mizo sedela Hana, poleg nje pa sta bili prisotni še dve osebi. In ti dve osebi sta Dabadolu še kako padli v oči. Obe sta bili visoki – moški in ženska. Če je torej res, da je doživel PPD – datumi so ga sicer pustili na cedilu, potem je bilo njegovo zaznavanje oslabljeno. In seveda – nekako si ni mogel izračunati drugače, kot takole – poleg Hane sta za mizo lokala Santane sedela – Simonč Bulevarč in Bejba Blondal. Bil je presenečen, kako visoka sta oba. Simonč Bulevarč je bil visok moški z razkuštranimi belimi lasmi, Bejba Blondal pa črnolaska, kar je bilo v nasprotju z njegovimi izkušnjami iz PPD – ženske so se seveda tudi pobarvale. Oba sta se pogovarjala s Hano. Dabadol je napenjal hemisfêri, kaj bi lahko storil. Zdaj, ko je Hano odslovil – da se ne bo dotikal njene riti, pa je stekla v objem Bulevarča. Tukaj nekaj ni bilo v redu. Jo bo Bulevarč pobožal po riti? Kaj pa Bejba? Bo imela koristi od tega?

Fikus mu je dal pogum in Dabadol se je vzravnal. Tole bo rešil, pa naj bo, kar hoče.

Stal je pri mizi, da so se vsi trije – tudi Hana – obrnili proti njemu – le, da je bila najbolj začudena videti ravno Hana. A ni rekla niti – bu.

»Hana,« je začel, »takole je: sicer se zaradi tega, ker te spoštujem, samo v zelo nujnih primerih dotikam telesa žensk in njihovih delov – ker hočem ohraniti čiste roke, če bom kdaj prišel do poroke na travah, da bom lahko dejal – nobene se nisem niti dotaknil. A, če je vmes nuja, potem sem pripravljen storiti tudi to, kajti še hujše od tega je, da bi se te dotaknil Simonč Bulevarč in, da bi imela Bejba Blondal koristi od tega. Njen kolega Peter Grdina se je sicer poboljšal – če je seveda moj PPD točen, če pa kaže narobe, potem pa ne vem, pri čem sem. Zdaj pa, ali Simonč Bulevarč, ali se zlomim in te pobožam.«

Hana Zbreskvar, ki se je ves čas prejšnjih počitnic trudila vzpostaviti pristen ena na ena odnos med dvema mladostnikoma, je v tem trenutku povsem zardela. Dabadol je čakal, kaj bo. In zgodilo se je tole. Visok moški – torej zagotovo Simonč Bulevarč, je sicer z zelo gladkim in nežnim glasom – Dabadol se ga takega ni spominjal – povedal samo tole: »Hana, a nama ne boš predstavila tega mladega fanta?«

Hana se je odkašljala, večkrat, in še dvakrat popravila:

»Khm, akhm, hm, kh, kh, Dabadol Kalimero, to sta – moja oče in mama – ati, mami, to je Dabadol – moj prijatelj.«

Dabadolu se znanja, dejanja, slike, spomini, PPD-ji, ulice in naslovi, taksisti in sinovi – nič se mu ni ujelo na jezik – samo – hola – je uspel izustiti. Zdelo se mu je, da je bila naslednja stvar hladna pijača, ki mu jo je Hana dozirala po slamici.

»Na, píj.«

»Hana, pusti ga, saj bo sam. V zadrego ga spravljaš.«

»Ja, ja, ati, ko bi vedel, kaj vse sva že z Dabadolom dala skozi. Tole ni nič.«

Toda Hanin oče je mirno – vseskozi se mu je smejalo – dahnil:

»In ne reci mi, Dabadol, da ti je Hana spet ponujala padec z mize, pečine, drevesa, karkoli, samo da bi … eh, takšna je naša Hana. Vedno pada, pada in pada.«

»Ati!!!«

Hanin oče je povlekel Dabadola na stran:

»Pa ti, Dabadol, ti se ne dobivaš s staršema?«

»Ne. Upoštevam Zakon o odraščanju.«

»Pa misliš, da ne bi bilo dobro, da bi se vsaj za počitnice srečal z njima?«

Dabadol je pomislil – potem me bosta spraševala, s kom sem bil na počitnicah in – karkoli – nikdar mi ne bosta verjela, da sem bil s Ha …

»Hana! Bi bila tako prijazna, pa bi Dabadola peljala k njegovima staršema? Lahko vzameta moj avto.«

»Ja, ati.«

Ko sta se Hanina starša poslovila in je za mizo ostala samo Hana – in seveda Dabadol, je slednji zavzdihnil – ja, pa so mimo še ene počitnice.

»Povej mi, kje živita tvoja starša?«

»V Spodnji Rečici pod Maličem.«

»Ah, to je pa skoraj tako kot v pravljici.«

»Ne bi rekel. Od mene pričakujeta, da bom dokončal Geozlomijo.«

»Saj jo boš.«

»Slabo kaže. Seminarska naloga me čaka.«

»In kaj si izbral?«

»Za nalogo?«

»Aha.«

»Kako nam …« Dabadol je obmolknil.

»No, o čem je?«

»O zdravilnih učinkih alg vetrnic.«

Hana se je zasmejala – potem pa je val dobre volje zajel tudi Dabadola in skupaj sta preživela tako polno popoldne, da bi lahko vanj spravili šest tednov počitnic.

Dabadol je imel popoldan sestanek v komori, kamor so prišli vsi njegovi vrstniki – plus zlomkar Trubar.

Ker je bil Dabadol redkobeseden in ni rad govoril sam od sebe, se je na koncu srečanja znašel v zagati – ravno zlomkar Trubar ga je vprašal, kako so šle letošnje počitnice. Dabadol pa drugega kot oscilativnega PPD-ja ni imel.

»V albumu imam slike …« je začel, a hitro končal, saj se je spomnil, da ga v resnici nima. A je v tistem je nekdo odprl vrata v komoro in ta nekdo na začudenje vseh nista bili AnaLiza, niti Lora, niti Mimi Nitipodrazno – pardon – Dvotunelnik. Bila je Hana. Hana Zbreskvar.

»Ojla, zlomky Trubar.«

Odkorakala je do Dabadola, mu pomežiknila in na mizo položila album. Bil je poln fotografij iz Acapulca.

Sošolci so zrli za njo, ko je odšla skozi vrata, Dabadolu pa so v oči prišle solze – take punce pač ne srečaš kar tako v en dan.

… razprava

Na Dvotunelnikovi mizi je Mimi popoldne našla tale dokument:

Glede PPDBT-ja (post počitniško doživetje zlomljenih – broken tunelov), ki se je zgodil nad zalivom Acapulca, še vedno niso jasne vse podrobnosti. Najmanj mi gre skupaj, da bi spletkarski iluzionist, Simonč Bulevarč, ki mu mediji pripisujejo nadnaravne moči, povzročil PPDBT. Imel je premalo zaupanja v ženske, da bi mu uspelo. Pomislil sem, da bi ga lahko povzročila Miranda Molinskar, ali celo njena sestra. Toda, zakaj bi onidve ustvarili zmešnjavo, ki bi vplivala tako ali tako samo na eno osebo?

Prišel sem do sklepa, da je post-počitniško-doživetje-zlomljenih-tunelov povzročila Hana Zbreskvar. In to samo zato, ker je bila tako jezna na Dabadola, ker se pač ni zanimal zanjo. Jasno, posledica je bila, da je Simonč Bulevarč izvédel za proste tunele, in se skušal na njih priklopiti, Bejba Blondal (Belinda Molinskar) pa tudi. Še nadaljnja posledica pa je bila, da se je morala Hana umakniti, celo pozabiti svoje ime, in to ji je v Guanacantu sijajno uspelo. Tam se je tudi ločila od slavne sebe in se preko tunelov spet pojavila v svoji 'lupini' kot jo je zaznaval Dabadol, čeprav se je poleg njega vozila povsem naravna – jasno, v samih kopalkah. Take je Dabadol seveda ne bi mogel gledati, če pa bi se 'spodobno' oblekla, pa ne bi bile fotografije, ki jih je v času PPDBT posnela, prav nič počitniške. Dabadol pa je ves PPDBT doživljal kot dramo – sicer pa, kdaj je ni? Stranski učinek tega PPDBT-ja je bil na primer tudi ta, da so lahko vse ženske, ki so kdaj oblekle Funnymaxove kopalke, dobile gube in ponaredile Hanin podpis – vodila pa jih je ravno Bejba Blondal, ki se je seveda kasneje skesala in 'odprla svetu'.

Hana je na koncu vendarle dosegla, da jo je Dabadol pobožal – v obliki kovinske plesalke sicer, a, vsaj enkrat se je raznežil in pogladil po njej. Ta poizkus – gojiti 3D Hano, sta Vrtačnik in Bulevarč pač neuspešna izvajala – ukradla idejo.

No, o detajlih bom še kaj napisal, zdaj grem pa pogledat, kaj bi kupil hčerki za darilo. Ponosen sem nanjo. Tolikokrat sem ji naročil, naj ne počenja neumnosti in ne raziskuje odnosov med ljudmi, a me k sreči spet ni poslušala. Odnosi med ljudmi, ja, to manjka v našem svetu. Zato moram spet pripraviti kakšen algamarchito koktajl, da bodo ljudje bolj – razumeli druge. Na kakršenkoli način že – tudi s pomočjo neumnosti. Prej pa naj še pogledam, koliko mi manjka na algalni kartici.

Zloktor Gašperus DDT.





Napisal: Carmelo Alto


Slovar 'velikega preloma'

Aeropuerto Brnik – letališče Brnik

Alga – mala nevidna čuteča živalca, živi predvsem v vodi

Algaflat – tipkovnica

Algafokus – nekoč cyber coffee, kavarna z dostopom do alganeta

Algahol - alkohol

Alganet – internet

Algaplazma – monitor iz alg

Algasco – bivši disco

Altruizem – skrb za soljudi

Basura – smeti, košara, jašek

Bellerosa – Bela roža, ime; turistična agencija

Bolečina – lahko je fizična, lahko je psihična

Cañon – špansko: cev, tunel (Dos Cañones – Dvotunelnik)

Celea (Celeia) – mesto Celje, latinski izraz

Corazon – španko: srce

Culoti – starši, neprimeren izraz

Dabadol – ime, pomen; pada dol (a se vedno pobere); torej skovanka, premetanka; črka 'b' se obrne in prezrcali ter postavi na prvo mesto, črka 'D' pa gre na mesto črke 'b'

David (od Michelangela) – renesančni kip

Estrada – v povezavi z zvezdništvom – estradna zvezda (slavna pevka)

Eural – denarna enota Figa – smokva (slasten sadež) First-afterbreak kit – prva poprelomna pomoč Fokus – točka, na katero se osredotočiš

Funnymaxove figure – umetne svetleče živalce

Funnymaxove kopalke – kopalke, ki se svetijo

Gargolja – figura na vratih, tudi na stolpičih gotskih katedral Georompaña – televizijski kanal

Geozlomija – akademija za poprelomne vede

Geozlomist – znanstvenik, ki preučuje veliki prelom

Gracionalna – karakteristika osebe; da je nežna, lepa in razumna

Guanacanto – ime; skovanka – Guana(juato) + canto (petje)

Hana – žensko ime, v teh zgodbi pomeni:' vrnila se bom'

Harmesa – lami podobna žival, v velikosti psa, prijazna

Hemisfêri – obe možganski polovici

Hermosa – španska beseda, pomen: čudovita

Humanizem – gibanje, ki poveličuje in izenačuje ljudi

Japokitana – japonsko- kitajska vaza

Kilmi – geozlomist, pisatelj

Koitus – telesni položaj pri odnosu

Komora – predavalnica pod zemljo

Krčenina – psihično stanje, dvom o sebi

Lasingara – rastlina, ki začuti človeške tegobe

Lupina – Agnesin priimek; tudi odtis, kopija zunanje podobe človeka, na primer s projekcijo svetlobe

Meeskend – vikend na koncu meseca, tudi zaključni teden

Meet'amorfoza – preobrazba

Meet&greet – srečanje z zvezdnico

Modra bolečina – ljubljena oseba se bliža

Modričarke – vrsta alg, ki prepoznava človeška čustva (ni še povsem dokazano)

Mufitip – vrste peciva

Nevihra – vremenski pojav na podlagi človeških čustev, imitira pravo nevihto

Novi Uporniki – Mehiška skupina (novo ime za RBD)

Orkanik center – nekoč nakupovalno središče severno od Celeje

Oskubnica – naravni park reke Oskubnice, reka

Ostrigar, Vint – izumitelj, ustanovitelj

Panonsko morje – morje iz preteklosti

Papagajski park – vodni park v Acapulcu

Papirnato truplo – metaforični pomen: sledi poslovilnih pisem

Piñata – figurica, napolnjena s sladkarijami, na zabavah jo sklatijo s palicami

Pirankaran – mesto na sLOVEnski obali, združitev Pirana in Ankarana

Plazma – obris človeka, ki žari, lahko je iz česarkoli, tudi projekcija (še raziskujejo)

Port Ankaran – del mesta, urejenega v smetišče

PPD – post počitniško doživetje

Prenosnik – prenosni računalnik

Prelom – nov val nečesa dobrega

Psiho-alga-zlomolog – psiholog

Puhar – slovenski izumitelj fotograf

Pura concepcion – ime, pomen: 'Čista zasnova'

RBD – Mehiška glasbena skupina, ki je leta 2008 prvič obiskala sLOVEnijo

Rdeča bolečina – ljubljena oseba se oddaljuje

Reklama – oglas, plakat, ali projekcija na nočno nebo

Revillagigedo – naravni rezervat na Pacifiku (Mehika)

Rompi – ime, pomen: romper (glagol) – zlomiti: rocker- roker Romper – španski glagor, pomeni razbiti

Santa Elena – mestece sredi puščave med Zacatecasom in San Luis Potosi

Señorita – gospodična

Señor – gospod

Serpentator – ročka z vilicami, za lovljenje klopotač

Silhueta – obris nečesa

Simón Bolívar – južnoameriški revolucionar

Skafander – obleka za pod vodo

sLOVEnija – alpska dežela, država, leži na prelomu

Starriva – agencija za mlade pevske talente

Steklada – steklena fasada

Šakal – volku podobna zver

Šakales – priimek

Španglija – Španija + Anglija; skovanka

Šrauf – vijak

Tiburon – španska beseda: morski pes (Las Tiburonas – skupina 'Morske psičke')

Triski – algaholna pijača

Triunfo – (El Triunfo); mesto, pomen: Zmagovalec

Trombon – cev za bruhanje raznih reči, npr. školjk

Trubar – ime za zelo pametnega človeka, zares obstajal

Tuneli – poti usode, vedno v možini, ker se povezujejo med sabo

Turkiznomodra – gostilna

Vega – špansko: zvezda, tudi priimek (Las Vegas – zvezde)

Ventura – sreča, dobra oseba

Verchugia – podvodna jama, ime

Zamrzenajsto stoletje – stoletje, ko vse zamrzne, predvsem čustva

Zbreskvar – priimek Hane, pomeni: s sadeži okoli tebe, polna življenja

Zloktor – doktor geozlomije

Zlomkar – profesor geozlomije

Zlomiando! – genijalno!

Želve – živali z oklepi (lupino)





Kazalo:

Skalna stena

Fini Vrtačnik

Ernesto Šakales

Taksi

Pura concepcion

Mick Jagger

Funnymaxove kopalke

Vročica noči

Todos Santos

Yo conta yo – sam proti sebi

Plesalke se zavrtijo

Estadio Santa Elena

MMMMMD





Počitnice Velikega Preloma II - Acapulco Carmelo Alto

Naslovnica in ilustracije: Uroš Krašek

Prelom: Uroš Krašek

Lektoriranje v slovenščini: Uroš Krašek

Založba Arhika, Spodnja Rečica 104, Laško

Laško, 2021

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Cena: 14,99 €





Vse pravice pridržane.

Nobenega dela, odstavka ali odlomka in nobene ilustracije ali oblikovalskega elementa ni dovoljeno reproducirati, prenašati ali uporabljati v izvirniku ali v prevodu, v kakršni koli obliki in s kakršno koli tehniko elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali s kakršnim koli sistemom za shranjevanje, obdelavo in prenos podatkov, razen z vnaprejšnjim pisnim dovoljenjem založnika.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=59940099

ISBN 978-961-94981-4-9 (ePUB)