Fr. Kočan: Puci.
305
jutro. Solze so se mu udrle kakor iz za-tvornic, in jokati in tuliti je začel, da so ga jele peči oči in ga je začelo dušiti po grlu ... Naj je revež kdaj pozabil na čredo, da se mu je razkropila po gozdu — gorje! Iskati jo je moral zvečer in zbirati jo od vseh stranij. Stari Jezgurec bi ne bil vedel kaj početi nad njim, da je prignal domov kako jare premalo.
tedaj gledal stari Jezgurec sem od peči jezno in nevihtasto, kakor bi mu ne privoščil niti ovsene jedi.
Včasih je že mislil na to, da bi ušel in jo popihal domov rje čez hribe: po lisičji grapi do Urhovca, tam po stezi v hrib, preko sedla in čez Tilnov greben v voljško dolino. Od tam bi se že videla Kolnica in za Kol-nico na planotici domača hiša. Oh, pa misel
Nova cerkev pri D. M. v Polju.
Kotar.
Jeseni je imel z ovcami največji križ; uhajale so mu po gobah. Prijelo jih je naenkrat. Nemirne so postajale, vratove so iztegovale in z nosovi so vohale po zraku. Ceneta je zaskrbelo. Vstopil se je pred čredo in z brezovcem majil po glavah, po vratovih, po nogah —, kamor je priletelo. Pa ovce so ga pogazile po tleh in jo, kakor divje, pobrale po hribu navzgor. — In ko je Cene zvečer jedel ovseni sok iz sklede, da so se mu testeni svalki delali po ustih in je moral pleve s prsti puliti izmed jedi: ga je celo „Dom in svet" 1900, štev. 10.
na Lenarda mu je v hipu ohladila vzhičeno domotožje; Lenard bi ga stepel in prignal nazaj k Jezgurcu. Potem bi bilo še huje. Vendar se je uprav pri misli na Lenarda zopet potolažil nazadnje. Saj Lenard tudi pase in še ne tako daleč: tam gori-le vrhu Porezna. In Cene je poslušal, kdaj se zopet oglasi s Porezna doli Lenardov hoooop!
Tudi Mana je dorastla s časom. Tedaj, ko je bil Cene v trinajstem letu, je bila ona baš dopolnila petnajsto. Se tisto leto ko Cene je šla od doma.   Meta,  neka daljša Pucova
20