Janez Dodič
Cigan je ukanil sodnika
V  mestu je iivel strog sodnik, ki se je rud dal podkupiti. To je izoedel siromašen hmet, ki je moral pred tega sodnika. Ničesar ni imel, s čimer bi ga podkupil. Denarja pa sodnik ni maral. Kmetič je izoedel, da je sodnik velik prijatelj ptičeo. Zato je nekaj dni pred odhodom na sodnijo stikal po sosedo-oem sadovnjaku.
Iskal je ptičja gnezda. Našel je lepo in polno kosooo gnezdo. Trije ne-godni mladiči so odpirali o njem lačne kljunčke. Vzel je gnezdo in mladiče. To je nesel sodniku. Potožil mu je soojo reoščino in mu ponudil gnezdo mladih kosov.
Sodnik je bil s tem darom sproa nezadovoljen, ko si je pa drobne kose od bliže ogledal, se je prijazno nasmehnil. Dobro je vedel, kako težko je zrediti mlade kose, zaio je dejal kmetiču:
»Prao — kosi so sedaj moji, vendar jih ti odnesi domov, hrani jih, in ko bodo zrastli in peli, mi jih prinesi; medtem pa pridi Dsak teden k meni, ali pa poslji koga drugega, da bom vedel, kako kosi napredujejo. Pomni pa, tisti, ki mi bo proi sporočil. da so kosi poginili, bo prejel pet in dvajset krepkih udarceo. Si razumel?«
Kmetič je prikimal v znak, da razume stroge sodnikove besede.
»PojdHz je ukazal sodnik in se zadovoljno nasmehnil.
Kmetič je naglo odšel domoo in pooedal sosedom, da mu je sodnik obljubil pet in dvajset krepkih udarceo, če mu bodo kosi poginili.
Nežno je raonal kmetič z mladimi kosi, jim stregel, kolikor je vedel in znal, a so mu kljub temu poginili.
»Kako naj si pomagam, kako se izmuznem pred udarci?« je tarnal ubogi kmetič.
V  hudi stiski je poprosil vse sooje sosede, naj bi kdo namesto njega spo-ročil sodniku žalostno nooico. Nihče ni maral namesto njega prejeti obljub-Ijenih batin, vsakdo se je bal za soojo kožo ...
Slučajno je kmetič srečal cigana in mu potoiil svojo nesrečo. Ko je dgan slišal kmetovo tarnanje, je bil iakoj pripraoljen stopiti pred sodnika in mu sporočiti pogin mladih kosov. Za uslugo pa je zahteval zlatnik. Kmet mu je rade volje obljubil zlatnik, misleč, da bo cigan namesto njega prejel obljub-Ijene batine. Cigan je šel pred strogega sodnika.
»Dobro jutro. gospod sodnik!« ga je pozdravil in se zmto smehljal.
102
^Česa želiš?« je hotel vedeti sodnik.
zDobri boter, prišel sem... khm, khe... prišel sem ti pooedat... prišel sem zaradi ivojih kosoo... saj veš... khm, fcfoe...« je zmedeno besedičil in mencal zviti cigan.
sJVo, kako je z njimi? — Ali so zdravi in veseli?«.
»Dragi boter, tooji kosi so kakor jagnjeta, krotki so in mirm...«
sAli že pojo?«.
zLjubi boter, radi bi peli, samo nimajo glasu...c
»Ali ze kaj jedo?«
»Milostni boter, ne jedo in ne pijejo, ker... khm, khe...«
Tedaj je bilo sodniku douolj ciganooega izogibanja in slepomišenja, zaio je zakričal: »JVo, potem so poginili...*. Srdit je ustal sodnik s soojega sedeža in 8repo gledal dgana.
vBoter, sami ste povedali, jaz do sedaj še nisem tega dejal, a je vendarle resl« ae je odrezal dgan in siopil za korak nazaj.
Sodnik se je umiril, se nasmehnil staremu ciganu in njegooi zoitosti ter ga nagnal iz sodne dvorane.
Cigan je brez udarceo odšel h kmetu, ki mu je moral za njegov trud pla-čati soetel zlatnik.