Glasnik SED 48|1,2 2008 92 Knjižna poročila in ocene Kaja Širok* * Kaja Širok, univ. dipl. zgod. in italijanistka, 5250 Solkan, Šolska 37. E-naslov: kaja.sirok@siol.net bo sledilo. Dan italijanskega spominja- nja na povojne dogodke je namre č postal pomemben katalizator narodne bole čine in spominov na povojne krivice, ki so šestdeset let po podpisu pariške mirovne pogodbe postali bolj pere či in zapleteni kot septembra 1947. Osebni in kolektivni spomini se niso le izkristalizirali v insti- tucionalizirani spomin: v toku desetletij so pridobili patino plemenitosti, ki jo je znala italijanska politika spretno izrabiti in si ta spomin prisvojiti. Glede na to, da je bil histori čni diskurz o slovenski manjšini v Italiji neznaten in širši javnosti v Italiji nepoznan, se lahko le čudimo (in z navdušenjem pozdravlja- mo) letošnji preboj dveh knjig slovenskih avtorjev na italijanski trg. Čeprav Pa- horjeva Nekropola ni ravno knjižna novost in je italijanska javnost njenega avtorja šele za čela spoznavati, moramo po drugi strani knjigi Il confi ne degli al- tri – la questione giuliana e la memoria slovena avtorice Marte Verginelle izka- zati vso pozornost, ki si jo zasluži. Knjiga, ki je izšla pri priznani rimski založbi Donzelli, spada med t. i. Saggi- ne (‘Razprave’). Žepna izdaja dela nas lahko zavede v misel, da je pred nami zgolj kratek pregled zgodovine Slo- vencev v Julijski krajini, vendar se ta interpretacija hitro izkaže za napa čno. Znotraj prefi njene naracijske strukture, ki bralca že na prvi strani popelje v Trst leta 1941 in mu jasno prikaže situacijo drugega tržaškega procesa, se pred nami izriše položaj slovenskega prebivalstva v Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni. Prek osebnih zgodb znanih in neznanih Slovencev, literarnih pripovedi, med katerimi velja posebej izpostaviti Bori- sa Pahorja in Draga Jan čarja, predvsem pa z jasno interpretacijo zgodovinskih dogodkov med obema vojnama nam Meja drugih prikaže kompleksno zgod- bo omenjenega prostora in njegovega prebivalstva. Avtorica takoj na za četku zavrže uveljavljeno, a zmotno trditev, da je slovensko prebivalstvo poseljevalo zgolj podeželje in bilo posledi čno rural- Ko je italijanska vlada leta 2004 insti- tucionalizirala deseti februar kot giorno del ricordo, ‘dan spomina’ na tragedijo Italijanov in vseh žrtev fojb ter povoj- nega eksodusa italijanskih prebivalcev Istre, Reke in Dalmacije, še zdale č nismo mogli predvideti razsežnosti in vpliva novega »praznika« na družbenopoliti čna razmerja med Slovenijo in Italijo. Ne le da je omenjeni datum že ve čkrat sprožil diplomatska trenja med vplete- nimi državami, spodbudil je tudi pravi razcvet literature in študij na obravnava- no tematiko. Ne presene ča nas ve č, ko- liko novih knjig se vsak februar znajde na italijanskih policah, temve č to, da na njej do nedavnega ni bilo najti ene same študije, ki bi problem predstavila zunaj uveljavljenega tematskega fokusa fojb in povojnih zlo činov. Potem ko je itali- janski predsednik Napolitano to obdobje na lanskoletni komemoraciji ozna čil kot čas »krvavega srda in na črtovane slovanske priklju čitve« in ga je hrvaški predsednik Mesi ć obtožil zgodovinskega revizionizma in politi čnega revanšizma, smo leta 2008 lahko samo ugibali, kaj no ter neizobraženo, in predstavi zgodbe slovenskega prebivalstva v mestih, med pripadniki meš čanske elite. Tako dobi- mo druga čno podobo o vlogi Slovencev v Trstu in Gorici, ki ni vezana na proble- matiko podeželja, temve č na življenje in delo intelektualcev, ki so v naraš čanju fašisti čnega šovinizma izgubljali tako delo kot osebno svobodo ter so bili pri- morani zapustiti doma če okolje. Selitev v Kraljevino Jugoslavijo ni bila lahka odlo čitev in kot nam kažejo izpri čane zgodbe, beguncev v novi domovini niso vedno pri čakali odprtih rok. Razdvojenost med starim in novim, med življenjem v Trstu in druga čnostjo slovenskega okolja, je posameznike spremljala celo življenje in krojila njiho- ve pogosto tragi čne usode. Vendar Meja drugih ne opisuje samo življenja in dela posameznikov onkraj rapalske meje. Pri- poveduje nam o kolektivnem spominu manjšine znotraj histori čno skonstrui- ranih nacionalnih spominov obmejnega obmo čja in posledicah, ki so jih takšne delitve imele za spomine, ki niso našli svojega mesta znotraj institucionalizira- ne naracije. In če je bila knjiga v prvi vrsti napisana za italijansko publiko, ki je z omenjeno tematiko seznanjena le preko italijanske naracije dogodkov, ne moremo spregle- dati, da je delo napisano tudi za boljše poznavanje obmejne realnosti onkraj meje. Kot namre č piše v predstavitvi knji ge, ima »zgodovina vsake meje ved- no dva obraza; tista, ki se pripoveduje na eni strani, je vedno druga čna od one, ki jo poslušamo na drugi«. Odli čnost tega dela je ravno v tem, da ne išče stranskega profi la obraza, temve č zre vanj iz o či v o či, brez viktimizacij, opravi čil, nacionalnih zanosov, ki za ceno boljše prodaje preve čkrat slabšajo kakovost naracije v podobnih knjigah. Meja drugih nam preko naracije, ki bi jo lahko ozna čili kot trezno in razsodno, po- da sliko prostora v vsej njeni kompleks- nosti, ne da bi iskala ali izpostavljala ju- nake, zmagovalce, dobre in zle. Znotraj MARTA VERGINELLA: Il confine degli altri – la questione giuliana e la memoria slovena | Meja drugih – julijsko vprašanje in slovenski spomin; Donzelli Editore, Rim 2008, 130 str. Glasnik SED 48|1,2 2008 93 Knjižna poročila in ocene Kaja Širok zgodovine Italije in slovenske manjšine v času ekspanzije fašisti čnega nasilja nas usmerja v usode posameznikov pred iz- bruhom druge svetovne vojne in po njej. Vendar se zgodbe ne kon čajo s selitvijo v drugo državo, njihovo pot spremljamo tudi med vojno in po njej. Ne spoznava- mo zgolj bole čin, ki so jih slovenskemu prebivalstvu prizadejali Italijani, temve č tudi odnos, ki ga je do njih gojila mati čna država, in jugoslovansko politiko do pri- morskih emigrantov v predvojnem in po- vojnem obdobju. Meja drugih je trenutno med najbolj prodajanimi knjigami v Italiji, ki ni sa- mo brana, temve č se o njej tudi govori. In če smo se na za četku spraševali, kaj bo praz nik spomina prinesel leta 2008, si lahko za leto 2009 želimo ve č podobnih študij in prevod knjige v slovenski in an- gleški jezik. Knjižna poročila in ocene Karmen Medica* Povezanost Reke s sosednjimi slovenski- mi obmo čji sega še v srednji vek in je posledica svojevrstnih okoliš čin, v kate- rih se je mesto oblikovalo skozi stoletja. Odlo čilnega pomena so bile kopenske poti, ki so severnojadransko obalo pove- zovale s srednjeevropskim zaledjem in omogo čale stalno izmenjavo trgovskih in drugih dobrin. Mo čnejše povezovanje se za čenja v 15. stoletju s trgovanjem. Na Reko so se za stalno ali za dolo čen čas priseljeva- li številni slovenski trgovci iz Čedada, Ljubljane, Škofje Loke, Ko čevja. Reka se je intenzivno povezovala s Kranjem, Kamnikom, Celjem, z Ljubljano, s Pla- nino, z Bistrico, Gotnikom, s Premom, Senože čami in z drugimi slovenskimi kraji. V 16. in 17. stoletju so na Reko prihajali trgovci iz Gorenjske (Ljublja- na, Škofja Loka, Kranj), pa tudi iz Do- lenjske (Ko čevje, Metlika, Novo mesto). Romarji iz Kranjske in Štajerske so po- gosto obiskovali romarsko cerkev na re- škem Trsatu. Na Reko se je skozi stoletja priseljevalo tudi mestno prebivalstvo, po rodu iz Kranjske (Carnioli). Prihajali so kot trgovci, podjetniki, uslužbenci, du- hovniki, obrtniki, profesorji, umetniki, delavci, prevozniki, strežaji in predstav- niki drugih poklicev. Razvoj pomorstva in trgovine je privla čil priseljence razli č- nih poklicev in znanj. V 17. stoletju so iz Kranjske, Furlanije, Gorice in Bene čije prihajali tudi umetniki, zdravniki, odvet- niki, lekarnarji idr. Lukeži ćevo delo nam odkriva številne uspešne slovenske trgovce, bankirje, lastnike ladij idr., ki so v pristaniškem mestu dosegali neslutene poslovne in družbene uspehe, kot npr. člani družin Celligoi, Wohinz, Poglayen, Kobler, Jelloushegg, Walluschnig, Premrou. Po zaslugi Matije Gasserja, pomorskega ka- pitana, doma iz Škofje Loke, in Franca Jelovška, veletrgovca iz Vrema pri Po- stojni, je Reka leta 1841 dobila ladjo z imenom Laibach, zaradi česar sta bila oba lastnika po dveh letih imenovana za častna meš čana Ljubljane. Najuspešnejši med njimi je bil bankir, veleposestnik in lastnik ladij Josip Go- rup pl. Slavinski (1834–1912), najbo- gatejši Re čan in Slovenec svojega časa, t. i. »rije čki Rotschild«. Josip Gorup ni bil samo uspešen podjetnik, ampak tudi humanitarec in mecen številnim sloven- skim in hrvaškim kulturnim institucijam, znan tudi kot zaš čitnik kulture in umet- nosti. Nekatere reške patricijske družine, ki so posedovale posestva v Sloveniji (An- drocha, Mordax, Raunacher, Stemberg, Thierry, Tranquilli), so se prištevale h kranjskemu plemstvu. Kulturni stiki naštetih krajev s Slovenijo so bili plodni tudi na literarno-zgodo- vinskem podro čju. Na Reki so delovali mnogi slovenski pisatelji, leksikografi , knjigarnarji, tiskarji in znameniti kul- turni ustvarjalci (Trubar, Čop, Trdina). Primož Trubar se je na Reki šolal in se tam seznanil z glagolico, v kapucinski red je prav tam vstopil Janez Svetokri- ški, v svoji Slavi vojvodine Kranjske Re- ko omenja Valvasor, v 19. st. sta na reški gim naziji službovala Matija Čop in Janez Trdina. Velja tudi obratno, številni reški literati, likovni umetniki, polihistorji in humanisti so delovali na Slovenskem. Knjiga je sestavljena iz dveh tematskih sklopov. V prvem delu avtor predstav- lja družbene, družinske in poslovne re- ško-slovenske vezi (družino Celligoi, Michie le Wohinz, družino Poglayen, trgovsko korespondenco Marka Kobler- ja in Petra Trifi ća (1801–1802), družini Jellouschegg in Wallusching, družino IRVIN LUKEŽIĆ: Fluminensia Slovenica; Izdavački centar Rijeka in Kulturno-prosvetno društvo Bazovica (Biblioteka Fluminensia; 12), Reka 2007, 307 str. * Doc. dr. Karmen Medica, predavateljica na Fakulteti za humanistične študije v Kopru in raziskovalka v Znanstvenoraziskovalnem središču v Kopru, 5000 Koper, Titov trg 5. E-naslov: karmen.medica@guest.arnes.si