Uroš Zupan Tri pesmi Iz vode
Otok za otokom. Bibavica. Raztrošena luč povsod. Val, razbit na skalah. Val, razpolovljen na dan in noč. Brazda morja, ki ga orje neviden plug. Preteklo in prihodnje. Ločena in zopet zlita. Plima in oseka. Spuščanje in dvigovanje. Brazgotina časa meče senco na morsko dno. Sumi globina. Prasketa plankton. Korale obračajo svoje obraze v smeri podvodnih tokov.
Z neba se spuščamo. Z dna dvigujemo. Gole nas oblači svetloba. Brez greha smo. Brez preteklosti. Kožo nam barvajo čopiči sonca. Veter v naših žilah neprestano spreminja smer. Meša žive in mrtve. Meša julij in avgust Se razdaja z božanjem. Se razdaja z milino.
V notranjem obzidju Atlantide raste žar. Luknje v zraku, ki jih je izdolbla smrt, se celijo. Lastovke v letu pišejo na pročelja poletja svoja večerna sporočila. Sonce nas je ubilo.
I'c.smi so drl knjige Drevo in rrubcc. ki bo l/šl.i konci oktobru v zbirki 1'rlšlckl pf' Lil) l.ilcratui.i
92
1. I I !• K A T II K
Ležimo v sobah. Počivamo v maternicah. Po popkovini se hranimo z večernim hladom. Iz zelišč, ki so zrasla na izsušeni zemlji, si spletamo vence spomina.
Otok za otokom. Bibavica. Raztrošena tema povsod. Val, umirjen v plitvini. Val, razpolovljen na dan in noč. Brazda morja, ki ga orje neviden plug. Preteklo in prihodnje. Ločena in zopet zlita. Plima in oseka. Spuščanje in dvigovanje. Sumi globina. Prasketa plankton Jate rib obračajo svoje obraze v smeri podvodnih tokov.
Še je zgodnja ura v času Morje
je rosa, ki spremlja začetek sveta.
Nebo pesek, v katerega bo nekdo
odtisnil dlan. Delfin se požene
iz modre tišine in prišije skupaj dva elementa.
Vodni angel ga gleda s slepimi očmi.
V noči zaprte knjige tipamo
po njenih stenah. Glasove morja
smo prevedli v nov jezik Nenapisane črke
na praznih straneh svetijo kot zvezde.
Nismo se še rodili. Nismo izumrli.
Božja usta napihujejo prihajajoče duše.
To so naša resnična življenja.
I T H K A T V K A
Hölderlinski stolp
Chengdujska 34, stanovanje številka 5, prvo nadstropje, po trojih stopnicah in potem naravnost, da se ti v obraz zaleti velika ploščica, največja na Fužinah, če že ne v vsej Ljubljani - dostojna pesnika. Na vrata jo je prilepil moj oče. Na njej piše ZUPAN. To je moj hölderlinski stolp. Ni mi ga sicer poklonil mizar, ki naj bi mu v zahvalo priklical božanstva, ampak mi ga je v najem dala Skupščina občine Ljubljana Center, s točno istim namenom. Zdaj večino časa prebijem v njem. Ležim, spim, čakam Natašo, pritiskam gumbe na daljincu, čakam, kdaj se bo na kakem kanalu začel nogomet. Marjan Rožanc bi rekel, maša dvajsetega stoletja. Se vrtim okrog štedilnika. Pripravljam rižote, pašte, juhe. Pripravljam čudeže iz pečice. Mešam solate. Rukola je obvezna. Namakam kruh v olivno olje. Jem Mediteran. Ko pride Nataša domov, tudi ona je Mediteran. Se najraje od vsega pa sem slepi potnik na ladji, ki pelje v otroštvo. Potem vse to zapišem. Nekateri berejo in branje z gnusom odložijo. Nekateri berejo in se v zapisano zaljubijo.
94
I. I T K K A T U R
A
Te imam rajši. Nikamor mi ni treba iti. Vrtim neviden globus. Vanj zapikujem zastavice svojih bivših in bodočih odprav. Zvečer zaklenem usta knjigam, da se ne prerekajo. Zunaj teče Ljubljanica, ki misli, da je Neckar. Ampak Neckar je lahko samo Trboveljščica. Hodim ob Ljubljanici. Se vozim z rolerji. Čedalje manj previdno. Že sem začel skakati čez pločnike. Za zdaj še brez posledic. Namesto da bi, z vsem dolžnim spoštovanjem do veličine, venomer bebljal: »Palakš. Palakš,« glasno kričim na igrišču: »Dej žogo. Njahi sulirat. Bejž u ubrambo« Ljudje me kličejo po telefonu, me budijo iz pesniških transov in sprašujejo: »Gospod Zupan, ali ste že mogoče prebrali moje pesmi. Kaj mislite o njih?« Ne vem več, kako naj se izgovorim. Rad bi prenehal opravljati to težaško delo. Ne znajdem se dobro v polju nežnih duš. Na obisk ne pride nikoli nihče. Pesniške energije v tem prostoru bi lahko ljudi preveč osrečile in tega se bojijo. Bog si ga vedi, česa me sumijo sosedje. Pranja denarja. Trgovine z orožjem. Trgovine z belim blagom. Preprodajanja sanj. Mešetarjenja
l. i T I-: K A T U K A
95
z besedami, ki zacelijo najhujše rane. Moje fotografije so objavljene v časopisih. Zadnjič sem z izbranimi besedami, in v skrbno premišljenih in dodelanih stavkih, govoril v osrednjem dnevniku na privatni televizijski postaji. In ljudje so zopet pomislili: »Tale, tale je sigurno bogat.« Jaz se ne gledam na televiziji. Kamera me preveč zredi. Včasih sem si želel pozornosti bleščic in svetlobe, želel sem si, da bi me neznana lepotica pocukala za rokav in rekla: »Dolgo časa te že iščem, še lepši si kot na fotografiji, si to sploh ti?« Danes uživam, če živim v ilegali. Če berem kombinirano teološke razprave in športne strani. Najprej pol ure Težnost in milost, potem pol ure Medunarodni nogomet. Vrstni red ni najpomembnejši in učinki so že zdaj presenetljivi.
96
1. I T F. K A T 11 K A
Potem so prišli tisti prvi majski dnevi
Globoka zelena, prebujen veter ob jutrih, trava do kolen, sonce in dež, dež in sonce, neviden akumulator v zraku, ki polni kri, gore kot na dlani, oblaki, ostri obrisi na nebu, stojim in gledam, zaposlujem vso spretnost, da bi zapisal vonj da bi en sam večerni hip ujel v dišečo stekleničko, ga naredil trajnega in nespremenljivega kot številko. Takšni so ti dnevi.
Na začetku maja se plasti mojega življenja naložijo ena na drugo. Ta človek pred dvajsetimi leti, tisti dogodek, prijateljica prijateljice, brezupna ljubezen, nesmiselno pričakovanje, me zadenejo kot krepka zaušnica. - Lahko bi, pa nisem -omahovanja in dejanja. Čas, ki je nepreklicno odšel. A se je v resnici samo potuhnil, zatekel v nenavzoč svet, deželo senc in ga lahko še enkrat doživim, če mi le uspe najti prava vrata. Tolažba premaganca.
Ob opoldnevih slonim na kamniti ograji. Reka teče. Ljudje hitijo po svojih opravkih. Dvorišča v predmestjih so pusta. Otroci gulijo šolske klopi. Moral bi zapreti knjige. Zložiti lahke obleke v kovček in odpotovati kot včasih - pesniki slabega zdravja potujejo
i i F. K A i II K A
v južne dežele. Italija je obvezna. Vodna znamenja in elegije. V Grčiji se je lepo bojevati v vojni. Blizu si bogovom in junakom. Posegi z neba niso nikoli povsem izključeni.
Ampak nič od tega. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Sem se polenil? Postajajo moje lastnosti lastnosti znamenja device iz horoskopa -ljubi udobje, življenje brez razburjenj, je racionalna, sovraži spremembe. Postajam takšen kot starši? Dedujem, kar me je najbolj motilo, kar sem najbolj zaničeval? Kje so spanja pod streho neba, ko ležiš na hrbtu in te svež nočni zrak boža po obrazu, oči pa potujejo do zvezd, dokler ne omagajo in ne postane vse nežen in nepretrgan objem teme. Pesniki pod južnim nebom.
Na gramofonu Kind Of Blue Miles Davis me prepričuje, da smrt ne obstaja. V zraku, skrita za oblaki, hrumijo zavezniška letala s svojimi protiargumenti. Tezej v sanjah objema Minotavra. Na jugu se zver sprehaja po dobro varovanih dvorcih. Dnevi so ji šteti. Naša otroštva požirajo visoki plameni. Čeprav vsak dan gledam televizijo, bolj verjamem glasbi.
9 K
I. 1 I !• K A T U K A
P O E ZIJA
Globoka zelena, včasih siva, lapis lazuli, požari na zahodnem nebu, španski bezeg, lipa, poljski mak. Sence se luščijo od naših teles. Svetloba se potaplja v svetlobo. Zoreče žito prebada temo. V njenem naročju dremajo dobre misli. Reka pušča svoje prstne odtise na zglajenih kamnih. Petintridesetkrat sem že predihal takšen čas, a vse mi je popolnoma novo. Ko se bom prebudil iz omotice, se bo svet spremenil v kristal.