-OB DNEVU JU\-
Knjižne nagrade za šolske spise
Objavljamo spis Mateja Receva "z gradbene tehnične šole
Občinski odbor ZZB NOV in občinska konferenca ZRVS sta tudi letos ob dnevu JLA razpisala natečaj za naj-boljši spis na šolah v naši občini. Tema je bila: »V rake-tah je smrt sveta«. Knjižne nagrade so podelili na tek-movanju pionirjev-Zgodovi-narjev v Družbenem centru Bežigrad.
Knjižne nagrade za naj-boljše spise so dobili nasled-nji učenci: Vesna Rakočevič (OŠ Borisa Kidriča), Anama-rija Jesenko (Oš Borisa Zi-herla). Matej Štakul (OŠ Franceta Bevka), Nataša Stojkanovič (OŠ Milana Šu-šteršiča), Polona Oman (OŠ Mirana Jarca), Miriam Erlich (OŠ dr. Vita Kraigherja), San-di Peterc (Oš Maksa Pečar-ja), Marjeta Zatler (OŠ Danile Kumar), Katja Kladnik (OŠ Franca Ravbarja), Sandi Ma-rolt  (Zavod  za  usposablja-
nje), Marija Klobučar (Center za rahabilitacijo sluha in go-vora), Besim Berbič (Srednja gradbena šola) in Matej Re-cev (Gradbena tehnična šola).
Objavljamo spis Mateja Receva z gradbene tehnične šole:
Sproži in pozabi! Pozabi na tisoče umirajočih pog/e-dov, «.a drobna zoglenela trupelca, na dim iz ruševin. Sproži /n pozabi - da si člo-vek. Ne žival, podla progra-rnirana pošast s/, ki bljuje strup in ogenj, izžareva ra-dioaktivnost in smrdi po na-palmu.
Zakaj se Ijudje rajšipobija-mo kot pogovarjamo? Čemu gradimo vedno hitrejše in močnejše izstrelke, ki nosijo smrt in opustošenje? Vpra-šanj je veliko, toda nihče ne odgovarja nanje. Včasih ne vem več, ali izpolnjujemo te-
hniko, medicino, širimo svo-je znanje In kulturo zato, da si olajšamo in olepšamo živ-Ijenje, ali da ga zagrenimo drugemu. še vedno in vedno bolj služi znanost vojni indu-striji. Kot otroci f tjo. On ima pa boljše rakete in lahko ne-kajkrat več uniči svet kot jaz, jaz pa v jok, pa na drevo, pa ne grem več dol, dokler ne dobim novih raket. Mali Iju-dje privijajo matice v nova orožja, vprostem času nosijo po cestah protiraketne tran-sparente, volijo vlado, ki gro-zi nasprotnikom in se boje povračila. Zakaj?
Svet je tako preprost, be-sede so tako mogočne, deja-nja majhna in daleč. In po-tem, ko nikogar več ni, ko me vsi zapustite, sam sanjam. Zakaj umirajo pošteni Ijudje, Ijudje s ciljem, potrebni Iju-dje, zaželeni Ijudje, milijoni nekoristnih stvari in jazpaše naprej obstajamo? Bojim se teme. Senc, insektov. Bojim
se. Ne bojim se zelo majhnih mušic, ker sem močnejši. Ostal je le zmazek na mizi, majčkena pikica, siva, neu-gledna. Uboga revica, umrla je zaradi višje sile. Suši se. Mušica. Spreminja se. Prah. Vešča je velika žival. Bojim se vešč, ker frfotajo. Mažejo stene. Trupla se težko od-stranijo.
Rad bi bil Palestinec. V da-našnjih časih je zelo težko srečati živega Palestinca. Postaja prava redkost. V kratkem času si moram poi-3kati kakšno resno punco za recimo pol leta, datiji moram priložnost, da napravi člove-ka iz mene. Tudi prav/ človek je danes že prava redkost.
Nikogar več ne bo. Samo črn planet z zastrupljeno at-mosfero bo krožil po mrzlem vesolju, v spomin na tistega norca, ki bo sprožil prvo ra-keto.
Pripravil D. R.