PISARNA ZA ZASEDENO OZEMLJE
DUŠAN NECAK
Pisarna za zasedeno ozemlje naj bo skupno
ime, ki ga bomo uporabljali v orisu nastanka
in dela organizacije, nastale po prvi svetovni
vojni, ki je imela na skrbi rešiti »neodrešene
brate«, tiste Slovence, ki so po letu 1918 osta-
li zunaj meja matične domovine v sosedni
Italiji.
Pisarna za zasedeno ozemlje je nastala ob
italijanski zasedbi Slovenskega Primorja ob
koncu prve svetovne vojne. Izšla je iz Narod-
nega sveta, ki je bil ustanovljen že avgusta
1918 v Ljubljani kot politična organizacija,
ki naj bi pripravila teren za novo nastajajo-
čo, iz delov Avstroogrske sestavljeno kralje-
vino SHS. Narodni svet, njegova organizacija
in delovanje je vzpodbudilo nekatere zaved-
ne Slovence v Ljubljani, zlasti tiste, ki so
zaradi bližajoče se fronte ali neposredno iz
frontne črte pribežali v Ljubljano, da so za-
čeli razmišljati in kaj kmalu izdelali načrt
za neko organizacijo, ki bi skrbela za tiste
Slovence in njihove rojake, ki so ostali zu-
naj meja SHS. Pisarna za zasedeno ozemlje
je svoje delovanje, vsaj na začetku, naslonila
na delovanje Narodnega sveta. Narodni svet je
namreč v Slovenskem narodu izdal proglas,
naj se začno v posameznih krajih ustanav-
ljati krajevni narodni odbori.* Kmalu po ob-
javi proglasa in še preden je bilo konec prve
svetovne vojne, je bilo celo Slovensko Pri-
morje prepredeno z mrežo narodnih odborov.
V Cerknem so ustanovili narodni odbor 1. de-
cembra 1918, v Dutovljah 2. novembra, v
Hrpeljah-Kozini 20. oktobra, v Pazinu 31.
oktobra, v Podbrdu 23. oktobra, Podmelcu
2. oktobra, Proseku 26. oktobra, Sežani 2. no-
vembra, v Škriljah —• Sv. Tomažu 31. okto-
bra, Šmarjah pri Ajdovščini 23. oktobra, Šta-
njelu 2. novembra, Postojni 26. oktobra, Tr-
novem, Ilirski Bistrici in Jablanici 27. okto-
bra, Gočah 1. novembra, Šempetru na Krasu
31. oktobra, Vipavi 4. novembra, Cehovinu
pri Idriji 3. novembra, Cerknici 28. oktobra,
Begunjah pri Cerknici 29. oktobra. Graho-
vem, Martinjaku in Žirovnici 29. oktobra,
Idriji 1. novembra, Godoviču 1. novembra,
Hotederščici 1. novembra, Lazah 23. oktobra,
Logatcu 26. oktobra, Planini 27. oktobra, Sp.
Idriji 1. novembra. Starem trgu pri Rakeku
27. oktobra, Rakeku 24. oktobra, Vojskem
3. novembra in Zireh 2. novembra.^
Vojna se je končala in Pisarna za zasedeno
ozemlje je s pridom začela uporabljati mrežo
narodnih odborov. Seveda narodni odbori
niso bili legalni in jih italijanske okupacijske
oblasti niso priznavale.
To so bili prvi skromni začetki Pisarne za
zasedeno ozemlje, ki je začela zbirati gradivo
za pariško mirovno konferenco, gradivo o po-
stopanju Italijanov na zasedenem ozemlju in
propagirala za »odrešitev« zasedenega ozem-
lja, posredovala zbiranje izjav in protestov
proti zasedbi, izdajala brošure in knjige za
konferenco v Parizu.
Ze 8. decembra 1918 je Pisarna izdelala
svoj prvi program, ki ga je imenovala >'Delo-
krog Pisarne za zasedeno ozemlje«. Iz tega
prvega programa ali statuta nam bo najbolj
jasno, kakšen je bil namen pri ustanovitvi Pi-
sarne in s čim se bo ukvarjala. Naj navedem
samo nekaj glavnih točk tega »delokroga«:
I. Zbiranje gradiva o postopanju italijan-
skih oblasti na zasedenem ozemlju
1. na osnovi poročil prebivalstva iz zasede-
nega ozemlja,
2. s posebnimi poročevalci,
2. iz časopisja.
II. Propaganda
S članki v časopisju.
III. Informacije ljudstva na zasedenem
ozemlju.
Stalen stik s kurirji, ki naj dajejo ljudstvu
navodila in mu poročajo o položaju
IV. Pisarna naj bo poseben oddelek — od-
sek Narodnega sveta.
Obstajala bi:
1. iz dveh uradnikov v Pisarni Narodnega
sveta;
2. iz dveh drugih uradnikov.
Ti štirje bi imeli nalogo opravljati vse v
točkah I—III navedeno delo ...
V. Pisarniški prostori bi bili v Zidarjevi
hiši na Dunajsti cesti...
VI. Osebje v Pisarni:
dr. Fornazarič in dr. Jež, oba iz Narodnega
sveta dalje dr. Puc, četrti pa se še določi.
Poročevalec in kurir Avgust Kuzma, urad-
nica Jerasova; prevajalci: za hrvaščino prof.
Ivan Mazovec, za francoščino in angleščino
prof. Debenjak in g. Jurkovič — kurir.^ V
tem obsegu in v taki sestavi je Pisarna de-
lovala nekako do sredine leta 1919. Za svojo
dejavnost je potrebovala dokaj velika finanč-
na sredstva. V začetku jo je finaciral Narodni
svet v Ljubljani, pozneje pa je dobivala sred-
stva od Narodnega viječa iz Zagreba iz Sre-
dišnjega odbora za okupirane krajeve. Zapis-
nik seje Središnjega odbora v Zagrebu nam
kaže, da je Pisarna za zasedeno ozemlje me-
101
seca aprila 1919 porabila 12.100 kron. Pri
tem ne smemo pozabiti, da je iz teh sredstev
tudi vzdrževala 80 dijakov srednješolcev.
Dne 7. avgusta 1919 je predsednik in vodja
Pisarne za zasedeno ozemlje poslal dolgo
spomenico predsedstvu deželne vlade za Slo-
venijo. V njej razlaga in utemeljuje organi-
zacijo, ki naj bi imela širše delovno področje,
več osebja in seveda večjo moč. Imenovala
naj bi se »Odbor za zasedeno ozemlje«.
Ustroj in sestava Pisarne nista mogla več
zadovoljivo urejati problemov, ki so nastali
v zvezi z okupiranim ozemljem. Zato se je v
Ljubljani zbralo večje število Primorcev v
»Odbor za zasedeno ozemlje«. »Odbor« naj bi
se ukvarjal izključno s problemi, ki so trli
prebivalce zasedenega ozemlja. Z vprašanji
narodnostnega, kulturnega, gospodarskega ali
političnega značaja, se je »Odbor« ukvarjal
toliko časa, dokler ni bila ustanovljena orga-
nizacija, ki je delovala na najširši podlagi. V
»Odbor« so poskušali pritegniti zastopnike
vseh političnih strank, kljub temu, da je od-
bor jasno poudaril, da je strankarstvo stvari
škodljivo in da ga načeloma odklanja. Iz
svojih vrst je »Odbor« izbral osem odsekov,
prek katerih naj bi deloval: Odsek za šolstvo,
Odsek za delavstvo in uradništvo. Odsek za
begunce. Odsek za naseljevanje in stanovanj-
stvo. Odsek za gospodarstvo. Odsek za propa-
gando. Odsek za protiagitacijo. Odsek za fi-
nance.
Predstavniki vseh teh odsekov, predsed-
nik »Begunskega sosveta« (poseben organ, ki
je deloval zunaj Pisarne in je imel nalogo
skrbeti za begunce, ki so prihajali iz Primor-
ske) in vodja Pisarne za zasedeno ozemlje, so
postali člani vodstva Odbora za zasedeno
ozemlje —■ Centralnega odbora. Predsednik
tega odbora je postal dr. Vodopivec. S tem je
dobila Pisarna za zasedeno ozemlje na de-
lovnem področju »Odbora za zasedeno ozem-
lje« posebno avtonomijo.*
»Odbor za zasedeno ozemlje« ni imel dol-
gega življenja. Kmalu se je začela obliko-
vati ideja o nO vi še večji in uspešnejši orga-
nizaciji. Pobudnik te ideje je bil spet dr.
Slavko Fornazarič, predsednik Pisarne za za-
sedeno ozemlje in podpredsednik Odbora za
zasedeno ozemlje. To pot je dr. Fornazarič
poslal spomenico predsedniku ministrskega
sveta v Beograd. Spomenica vsebuje veliko
predlogov za ustanovitev raznih privatnih in
javnih organizacij. Toda uspeha je bilo malo.
Fornazariču je uspelo sestaviti le pripravljal-
ni odbor za privatno organizacijo »Narodni
svet za zasedeno ozemlje«. Člani pripravljal-
nega odbora so bili: Dr. Slavko Fornazarič,
Pisarna za zasedeno ozemlje; Rudolf Golouh,
Uredništvo »Napreja«; dr. Janko, Mestni fi-
zikat Ptuj; dr. Lenart, Uredništvo »Maribor-
ske straže«; prof. Ribarič, Gimnazija Mari-
bor; Bradner, Narodno socialna zveza; Pigan,
Narodno socialna zveza; Fran Merljak, Be-
gunski sosvet; Kozman, Pisarna za zasedeno
ozemlje; Tomo Sorli, notar in dr. Anton Bre- -
cel j, primarij.
Pripravljalni odbor Narodnega sveta za ne-
odrešeno domovino je hitro začel delati. Naj-
prej so sestavili načrt pravilnika Narodnega
sveta, ki so ga pozneje še nekajkrat spremi-
njali, vendar tako, da so naloge Narodnega
sveta za neodrešeno domovino ostale v bistvu
neizpremenjene. V prvotnem načrtu Pravil-
nika so naloge N. S. začrtane takole:
A.
1. »Narodni svet« ima nalogo zastopati in
reprezentirati vse begunce in izseljence iz ju-
goslovanskega, po Italijanih in Nemcih zase-
denega ozemlja, v gospodarskem, političnem
in kulturnem oziru.
Zastopati vse interese neodrešenih krajev
in njihovih prebivalcev. Voditi v državi SHS
dela za bodočo osvoboditev vsega neodreše-
nega naroda in njegovo združenje s samostoj-
no jugoslovansko državo.
2. Narodni svet je strogo demokratičen in
nestrankarski.
3. Svoje delo opravlja v plenumu, v pred-
sedstvu, po raznih odsekih, podrobno delo v
narodu pa opravljajo okrajni odbori in zaup-
niki Narodnega sveta.
4. Organizacija sloni na sistemu zaupnikov.
B. (organizacija)
I. Zaupniki.
Najmanj 20 beguncev voli zaupnika v
okrajni odbor, kjer jih prebiva več skupaj,
pa na vsakih 50. Ce je pribitek 25 ali več,
se računa kot 20. Ce jih je v kraju manj kot
20, naj se združijo iz več krajev.
II. Okrajni odbori.
Ustanove se v središčih, kjer je več begun-
cev in sestavljajo vodstva okrajne organiza-
cije. Okrajni odbori so zveza med predsed-
stvom Narodnega sveta in zaupniki. Okrajni
odbor šteje 7 članov (predsednik, namestnik
predsednika, tajnik, blagajnik ter trije od-
borniki). Zbor zaupnikov okraja je vsako leto
na zahtevo predsedstva, predsednika Narod-
nega sveta ali vsaj 1/3 zaupnikov. Redni zbor
zaupnikov voli okrajni odbor za eno leto ter
delegata za plenum Narodnega sveta. Voli se
z večino. Okrajni odbor voli delegata Narod-
nega sveta za dobo enega leta.
III. Narodni svet.
1. Narodni svet se sestoji iz največ 60 čla-
nov.
102
2. Člani so zaslužne osebe za zasedeno
ozemlje in zunaj zasedenega ozemlja (državni
poslanci, politični delavci v tujini, ter osebe,
ki jih volijo okrajni odbori).
3. Sedež Narodnega sveta je v Ljubljani.
Tudi člani morajo imeti stalno bivališče v
Ljubljani.
4. O pristopu izseljencev in beguncev iz
Reke in Dalmacije se podrobno dogovori
predsedstvo Narodnega sveta za primer, da bi
do ustanovitve ne bil dosežen sporazum.
5. Narodni svet deluje a) v plenumu, b) v
predsedstvu (10 članov: predsednik, podpred-
sednik, blagajnik, tajnik in 6 članov), c) v od-
sekih: begunski, delavsko-uradniški, šolski,
trgovski, obrtni, pravovarstveni, propagand-
ni, zgodovinsko statistični, finančni, kulturno
prosvetni ter gospodarski.
6. V primeru spora so stranke podrejene
razsodišču Narodnega sveta, ki razsoja po
prostem preudarku."
Dne 30. januarja 1920 je pripravljalni odbor
»Narodnega sveta za neodrešeno domovino«
poslal vabila za ustanovno zborovanje. Poleg
delegatov so vabila dobili še ljudje, ki so bili
takrat cvet ljubljanske inteligence. Naj ome-
nim le nekatere: dr. Dinko Puc, prof. dr. Sre-
brnič, dr. Pitamic, dr. Milko Kos, ing. Mač-
kovšek, France Bevk in drugi.
Zborovanje je trajalo od 31. januarja do 2.
februarja 1920 v veliki dvorani Mestnega do-
ma. Xa predsednika je bil izvoljen prof. dr.
Leonid Pitamic, za podpredsednike dr. Dinko
Puc, dr. Anton Brecelj in Josip Kopač, za
tajnika dr. Fornazarič, za blagajnika pa dr.
Baje. i
Na sestanku so izvolili tudi vodje posamez-
nih odsekov Narodnega sveta.
Narodni svet za neodrešeno jugoslovansko
ozemlje je bil s tem ustanovljen. Vsi so pri-
čakovali veliko od njega. Toda že takoj po
ustanovitvi so nastale težave, iz katerih se ni
nikoli izmotal. Najprej je odstopil predsednik
dr. Pitamic. Minil ni niti mesec dni od usta-
novitve, ko je poslal pismo, v katerem se
opravičuje, češ da ne more sprejeti predsed-
stva Narodnega sveta, ker je član »Jugoslo-
vanskega združenja za Ligo narodov« in tako
preveč zaposlen. Delo je odslej vodil »Odbor
za zasedeno ozemlje« z dr. Vodopivcem na
čelu. »Pisarna za zasedeno ozemlje« pa je
spet dobila posebno avtonomijo. Delovala je
kot tajništvo Narodnega sveta. Predsedstvo
Narodnega sveta se ni sestalo od ustanovitve
do 22. julija 1920. Pol leta ni bilo o Narod-
nem svetu za neodrešeno jugoslovansko ozem-
lje nobenega glasu. Sestal pa se ni zaradi te-
žav, ki so se pojavile že v pripravljalni dobi.
V Narodni svet namreč na noben način niso
hoteli pristopiti Hrvati. Trdili so, da »Jugo-
slovanska Matica« kot vsejugoslovanska be-
gunska organizacija popolnoma zadošča.
Nesoglasje Hrvatov je pomenilo hud uda-
rec za učinkovitost Narodnega sveta za ne-
odrešeno jugoslovansko ozemlje tako pri do-
mači vladi, kot na zasedenem ozemlju. Prva
seja predsedstva Narodnega sveta je tako kot
prvo točko dnevnega reda postavila vpraša-
nje, ali naj Narodni svet za neosvobojeno ju-
goslovansko ozemlje, tak kot je prvi zamiš-
ljen, obstaja ali ne.° Vsi navzoči so bili mne-
nja, da je Narodni svet potreben in so za no-
vega predsednika izvolili dr. Gregorina. Toda
tudi soglasna ugotovitev, da je Narodni svet
potreben, ni rešila njegovih težav. Životaril
je le še nekaj časa. O njegovem koncu v ar-
hivu Pisarne za zasedeno ozemlje ni podat-
kov, sodim pa, da je končal svoje delo z ra-
palsko pogodbo ali pa z ustanovitvijo nove
pisarne za zasedeno ozemlje. Toda o tem po-
zneje.
Edini odsek, ki je v Narodnem svetu za ne-
osvobojeno ozemlje res deloval, je bil poleg
Pisarne še begunski odsek. Svoje prvotno za-
črtano delo je nadaljeval brez prekinitev.
Dne 9. aprila 1920, torej v času »brezvladja«,
se je begunski sosvet na čelu s Franom Mer-
Ijakom razšel in izročil ves svoj inventar
begunskemu odseku pri Narodnem svetu. Be-
gunski odsek je bil pravzaprav prisiljen de-
lovati, saj je bil to čas, ko so se begunci vra-
čali domov in so potrebovali veliko pomoči.
Da bi begunski odsek deloval kar se da glad-
ko in tekoče, je bilo določeno tudi njegovo
delovno področje. Tako smo prišli do usod-
nega 12. novembra 1920, ko je bila podpisana
rapalska pogodba. Po njenem podpisu se je
situacija bistveno spremenila. Po Italijanih
zasedeno ozemlje je bilo priključeno razen
majhnih korektur Italiji in Jugoslavija ji je
postala seveda »dobra soseda«.
Mednarodna situacija se je spremenila, do-
ma je bilo politično razpoloženje drugačno kot
prej in Narodni svet je nenadoma prešel v
fazo ^"umiranja«. Z vprašanjem »neodrešenih
bratov« smo bili spet pri začetku. Ponovno
se je konstituirala »Pisarna za zasedeno ozem-
lje« v starem samostojnem smislu. Kako pa
naj bi delovala, nam govori njen pravilnik od
dne 21. decembra 1920.
Urad naj bi opravljal sledečo nalogo:
1. V njem naj bi se zbiralo vse, kar se tiče
nerešenih krajev.
2. Iz njega naj bi izhajalo vse iniciativno
delo za te kraje in njihove prebivalce. Prek
njega naj bi se vršile vse akcije v tej zadevi
ter zveza z zasedenim ozemljem in prek nje-
ga naj bi šla tudi pomoč za zasedeno ozemlje.'
Podrobneje naj bi imel v njem sedež »Narod-
ni svet za neodrešeno domovino«, ki naj raz-
širi svoje delo na Koroško, v tesnem stiku z
njim pa naj bi delovalo tudi tajništvo »Ju-
103
goslovanske Matice«. Iz njega naj bi izhajala
propaganda za zasedeno ozemlje, ki bo le te-
daj uspešna, če se ustanovi za to potreben
časopis.
Da bo to mogoče, naj si uredi Pisarna slede-
če:
1. Ustanovi naj se v njej poseben referat
za informacije (za izseljence, šolske zadeve
in druga materialna vprašanja)
2. Nadalje naj se ustanovi politični refe-
rat, ki bo obenem tajništvo Narodnega sveta
in Jadranskega zbora.
3. Narodno-obrambni referat, ki se ukvar-
ja predvsem z delovanjem, katerega opravlja
Jugoslovanska Matica in s katero naj ima
najožje stike.
4. Propagandni referat z enim stalnim čas-
nikarjem.
5. Narodni odbor.
Nadzorni odbor naj bi bil kuratoiij petih
oseb: predsednik oziroma zastopnik politične
organizacije Primorcev in Korošcev, predsed-
nik oziroma delegat Jugoslovanske Matice,
zastopnik Narodnega odbora, vodja Pisarne,
ki si izvoli svojega namestnika kot petega
člana.'
Pisarna za zasedeno ozemlje se je torej pri-
lagodila novi situaciji. Bistvo njenega dela je
ostalo isto. Novi momenti so bili samo v tem,
da postane sedež Narodnega sveta za neodre-
šeno domovino, da začne tesneje sodelovati z
Jugoslovansko Matico ter da razširi svoje de-
lovno področje Koroške. Kako pa je bilo s
Pisarno med obema vojnama in koliko časa
je še delovala, bi bilo treba še raziskati.
DELO
Iz prejšnjega poglavja je razvidno, da je
»Pisarna za zasedeno ozemlje« nosila večji
del bremena, ki so bila začrtana za delovno
področje tako »Pisarne« kot pozneje vseh več-
jih organizacij, kjer je imela »Pisarna za za-
sedeno ozemlje« zelo pomembno vlogo. Nje-
no delo je bilo zelo različno. Od podpore di-
jakom in študentom, prek zbiranja podatkov
za Pariz, pa tja do begunskega vprašanja.
Ugotovili smo že, da delo Pisarne ni bilo
bogve kako uspešno, kajti osnova za uspešno
delovanje v mednarodnem okviru je prav
gotovo priznanje in podpora države, ter ko-
ordinirano delo vseh podobnih organizacij v
državi. Pisarna ni imela ne enega ne druge-
ga. Poleg vsega pa Pisarna ni stala na pravi
strani. Zakaj? Osnovna naloga Pisarne za za-
sedeno ozemlje je bila delovati na tak način,
da reši »neodrešene brate«. To pa je bilo mo-
goče samo s pritiskom na mirovni konferenci.
Najmočnejši jugoslovanski osebnosti na kon-
ferenci v Parizu sta bila Pašič in Trumbič.
Nedvomno sta imela težak položaj že zaradi
mednarodnega statusa kraljevine SHS. V ne-
kolikanj drugačni luči, pa ju prikazujeta po-
slanca Narodnega sveta Tomo Lušin in dr.
Matej Smalc, ki sta v Ženevi prišla v stik z
dobro obveščenimi krogi in o tem obširno po-
ročala v Ljubljano. »Mesto, da se naša dele-
gacija (Pašič, Trumbič) absolutno postavi v
obrambo principa (Wilsonovih točk), je na-
stopila pot oportunizma. Dalmacijo, ki bi se
dala kar inplicite rešiti s tem, da se brani
Slovensko Primorje in Goriško, sta si hotela
pribarantati z odstopom zanju manj važnih,
ter itak neznanih naših krajev . .. Danes so
se lahko prepričali tudi drugi faktorji o tem,
da mi Slovenci za antanto v resnici ne pri-
hajamo v pošte v kot narod, ki se ga ne sme
raztrgati. Pri tej konferenci smo Slovenci iz-
gubljeni.«^
Kakšno pa je bilo mnenje drugih opazoval-
cev? Pogled na naše vprašanje s'tujimi očmi
nam prav gotovo razodene članek Zuriškega
lista v Parizu: » ... in če dobi danes Italija
slovanske pokrajine, slovansko ljudstvo in
slovansko zemljo je ne dobi vsled tega, ker je
»zmagala« z mečem, ker ima meč, ampak v
največji meri vsled tega, ker je imela Dan-
teja, Michelangela .. Clan naše delegacije
dr. Ivan Marija Cok pa v pismu Narodnemu
svetu (politični organizaciji iz avgusta 1918)
v Ljubljani piše med drugim tole: ... mi-
slim na našo mejo proti Lahom. V tesn po-
gledu je namreč stališče naše delegacije te-
žavno, da, naravnost obupno. Tukajšnje jav-
no mnenje je namreč tako, kakor da o Trstu,
Istri, Goriški in delih Kranjske, ki so jo za-
sedli Italijani, sploh ni govora in da se samo
po sebi razume, da to pripada Lahom ter da
gre spor le za Dalmacijo in Reko. Naj ome-
nim, da tukajšnji časopisi o naših pritožbah
proti Lahom sploh ne smejo pisati. Zaplenje-
na je bila na primer številka glasila Jugoslo-
venskega odbora »Bulletin Jugoslave«, ki je
prinesla etnografično karto Jugoslavije, ker
so bili na njej tudi kraji, ki jih Italija re-
klamira zase, označeni kot naši. Da svoječas-
no se ni smelo pisati, da je bilo pri zadnjem
ljudskem štetju naštetih 60.000 (!) Jugoslo-
vanov. Taka strogost v cenzuri sicer ne ob-
staja več, vendar imajo časopisi nalog, da
upoštevajo zavezništvo z Italijo in torej ne
smejo nič takega publicirati, kar bi bilo na-
perjeno proti Italiji. Pred tednom dni sva z
dr. Vošnjakom obiskala g. A. Gauvaina, glav-
nega urednika »Journal de Debats«, našega
najboljšega in najiskrenejšega prijatelja ter
zelo vplivnega moža. V skoraj dvournem po-
govoru smo do dna predelali vprašanje naše-
ga spora z Lahi. Vtis njegovih informacij na
naju je bil naravnost porazen, tudi za tega
našega prijatelja Istra, Trst, Goriška itd. ne
tvorijo več predmeta spora, tudi on je tega
104
prepričanja, da mora biti govora in taktizi-
ranja le še o Dalmaciji in Reki.
Tako je javno mnenje, da je to le odmev
politike odločujočih faktorjev je jasno. Vsaj
oni prepovedujejo listom pisanje o naših pri-
tožbah proti Lahom. Sploh se kaže, da ima
Italija v koncertu petih velesil žal le preveli-
ko vpliva, oziroma, da imaj6 velesile preveč
obzirnosti do nje v vprašanju našega spo-
ra ...«'»
Pisarna za zasedeno ozemlje je bila veliko
premalo pomembna organizacija, da bi lahko
kakorkoli pritiskala na pariško konferenco,
o tem pa, da bi lahko spremenila potek do-
godkov sploh ni bilo misliti. Osnovnega na-
mena in cilja rešiti »neodrešene brate« pisar-
na ni mogla izpolniti in doseči. Zato se bomo
v poglavju o delu Pisarne za zasedeno ozem-
lje omejili samo na tisti del nalog, ki jih je
kolikor toliko uspešno reševala.
Mnenje vodje Pisarne dr. Fornazariča, da
se je Pisarna v prvem obdobju ukvarjala
predvsem z delom za pariško konferenco, po-
zneje pa, ko se je izvedelo, da z rešitvijo na
konferenci ne bo nič, z organizacijo tajne
službe na zasedenem ozemlju, ne drži popol-
noma.
V prejšnjem poglavju sem omenil, da je
Pisarna prevzela mrežo narodnih odborov na
področju zasedenem po Italijanih. To mrežo
je s pridom uporabila. Ze v januarju 1919 se
na pobudo in s pomočjo Pisarne v Gorici
osnuje »Tajni odbor« ali »Glavni odbor«. Taj-
ni odbor je imel približno iste naloge kot Pi-
sarna, saj sta imeli obe organizaciji za cilj
dokončno priključitev zasedenih področij h
kraljevini SHS in sta obe temeljili na sistemu
zaupnikov. S tem si je Pisarna za zasedeno
ozemlje v tem delu Slovenije osnovala ne-
kakšno podružnico. Kot kažejo viri je ver-
jetno v Trstu deloval tako imenovani »Cen-
tralni odbor« s katerim je bil goriški »Glavni
odbor« tesno povezan.Kdo je bil vodja in
kdo člani tega Centralnega odbora, iz virov
ni razvidno.
Delo Tajnega odbora v Gorici je bilo za
časa vojaškega guvernerja conteja Pettiti di
Roreta zelo težko. Odbor je izvedel le nekaj
akcij s trošenjem letakov, namenjenih naše-
mu ljudstvu in italijanskim vojakom. Pozne-
je, ko je prišla civilna uprava, je bilo veliko
lažje. Iz poročila v delu Tajnega odbora raz-
beremo, da je preprečil »gospodarsko kata-
strofo« pri zamenjavi kron v lire s parolo,
naj ljudje zamenjajo vse krone. Odbor je
ustanovil pevsko in glasbeno društvo v Gori-
ci in pet pevskih društev v njeni okolici.
Poslali so tudi dve spomenici v Rim. V njih
zahtevajo priključitev vsega slovenskega dela
Goriške Jugoslaviji na podlagi samoodloč-
be."
Samoodločba, beseda, ki je v tistem času
pomenila za Slovence pod tujo oblastjo reši-
tev iz vseh težav. Tudi v Ljubljani so vsaj
nekaj časa zahtevali in pričakovali tako reši-
tev našega vprašanja. Naše časopisje in javno
mnenje je bilo nastrojeno nacionalistično.
Tudi Pisarna se je zavzemala za to, da naj
se ljudje sami odločijo, v kateri državi želijo
živeti. Sestavila je celo nekakšen načrt za iz-
vedbo plebiscita na zasedenem ozemlju. Toda
že iz načrta veje nekakšna skepsa, zlasti o
tem kako se bo odločila Istra. Načrt v glav-
nem ugotavlja, da bo mogoče rešiti samo Go-
riško, Trst se bo najbrž odločil za samostojno
mesto, zahodna Istra se bo odločila za Italijo,
drugi deli Istre pa skoraj gotovo za Jugosla-
vijo.i*
Delo in načrti so bili seveda jalovi, saj do
plebiscita nikoli ni prišlo.
Najbolje izpolnjena in najbolj natančno
izdelana naloga Pisarne je bila organizacija
tajnih zvez med zasedenim ozemljem in Slo-
venijo. Promet prek demarkacijske črte med
Jugoslavijo in Italijo je bil skoraj nemogoč,
ker je bila črta močno zastražena. Zato si je
Pisarna organizirala drugo, ilegalno zvezo z
zasedenim ozemljem. Najbolj znana pot, in
pot, ki je najbolje delovala je na zasedeno
ozemlje peljala prek Bohinjske Bistrice.
Zveza se je delila na tri dele: Ljubljana—Bo-
hinjska Bistrica, Bohinjska Bistrica—Podme-
lec in Podmelec—Gorica. Do Bohinjske Bi-
strice so pisma pošiljali po pošti, ravno tako
od tam v Ljubljano. Naprej pa so pošto pre-
našali ilegalno peš prek Suhe in Knežkih
ravni v Podmelec. Poseben kurir je pošiljke
oddajal v Sopotnici pri Kosu v mlinu. Tam
jih je sprejemal in oddajal drug kurir iz Go-
rice. Ta je pošto odnašal iz Podmelca skozi
Sveto Lucijo in Kanal v Gorico, odkoder so
jo raznašali v Brda in Vipavsko dolino. Pošto
za cerkljanski in za tolminski okraj in gornji
del Soške doline je prenašal poseben kurir.
Za vso to organizacijo so skrbeli posebni /.a-
upniki, ki so obenem tudi vohunili za Jugo-
slavijo. Zveza ni bila vedno uspešna in tudi
ni stalno delovala. Prekinitve v delovanju so
nastajale zaradi vse večjega utrjevanja de-
markacijske črte in drugih objektivnih težav.
Kljub temu pa je ta zveza vzor natančno iz-
delane organizacije. Ta zveza je vsekakor
največ pripomogla pri zbiranju podatkov za
mirovno konferenco v Parizu.
Ena najvažnejših nalog Pisarne za zasede-
no ozemlje je bila skrb za izdelavo znanstve-
nih študij, ki bi podpirale jugoslovanske zah-
teve na mirovni koi\ferenci. Pisarna je imela
pri tem veliko uspeha. Prav gotovo eno naj-
boljših razprav o upravičenosti naših zahtev
glede meje med Italijo in Jugoslavijo je se-
stavil novomeški profesor Ferdinand Seidel.
Svojo razpravo (geološko-geografsko) je raz-
105
delil na tri dele, v katerih analizira tri možne
mejne črte med Jugoslavijo in Italijo. Raz-
prava je v glavnem zgrajena na znanstvenih
temeljih, vendar pa je pisec poskušal najti
vse mogoče za nas pozitivne momente. Take
in podobne študije o novi meji med Jugosla-
vijo in Italijo so romale v Pariz. Pa ne samo
študije o mejah. Pisarna je zbirala za Pariz
vse mogoče podatke in pripravljala različne
materiale. V tej zvezi naj navedem zanimiv
primer. Ko je prestolonaslednik Aleksander
potoval v Pariz, je dr. Korošec poslal brzojav
»Pisarni za zasedeno ozemlje«. V njem je
zahteval, naj spremljevalca prestolonasledni-
ka dr. Rybaf in ing. Mačkovšek vzameta s
seboj vse časopise od 3. novembra 1918 dalje,
prepise poročil o vseh nasilstvih v okupira-
nih deželah, statistične podatke, karte in li-
teraturo.'"
Posebno pozornost je Pisarna posvetila iz-
dajanju brošur, ki naj bi pravilno obveščale
tujino o našem vprašanju. Takih propagand-
nih brošur je Pisarna izdala celo vrsto.'' Pro-
pagandno delo in obveščanje javnosti je bil
pomembni sestavni del delovanja Pisarne.
Poleg brošur, ki so bile v glavnem pisane v
tujih jezikih, je Pisarna obveščala javnost z
raznimi resolucijami in prirejala protestne
shode. Resolucije so bile namenjene ljudstvu,
pariški mirovni konferenci, naši in italijanski
vladi, ameriškemu predsedniku Wilsonu in
drugim. Toda vsemogočne, bobneče in odloč-
ne besede, zapisane v resolucijah in spomeni-
cah, so izzvenele v prazno. Druga oblika ob-
veščanja in stika z javnostjo so bili protestni
shodi. Organizirali so jih povsod po Sloveniji,
največkrat v tistih krajih, kjer je bilo največ
beguncev. Pisarna za zasedeno ozemlje je
najbolj učinkovito in najbolj uspešno oprav-
ljala naloge v Sloveniji. Urediti je bilo treba
vprašanja, ki so nastala s prilivom beguncev
iz zasedenih krajev. Prvi begunci so prišli iz
Primerja že leta 1915, ko je v vojno vstopila
Italija in je na tem področju nastala fronta.
Drugi val beguncev pa je prišel v Slovenijo
ob koncu vojne, ko je italijanska armada oku-
pirala Primorje.
Ureditev begunskega vprašanja in vpraša-
nja dijakov, ki so prišli iz zasedenega ozem-
lja, je bilo najbolj pereče vprašanje v vsem
času delovanja Pisarne. Število beguncev je
bilo tako veliko, da je že ob prvem begun-
skem valu nastal »Begunski sosvet«. Ta je po-
dobno kot Pisarna prehajal iz ene organiza-
cije v drugo in imel v vseh nekako avtono-
mijo in samostojnost. Arhivski fond delova-
nja Begunskega sosveta in s tem v zvezi tudi
Pisarne za zasedeno ozemlje, kakor tudi ob-
seg dela, ki sta ga opravili ti dve organizaciji
pri urejevanju begunskega vprašanja, terja
samostojno obdelavo. Zato želim na tem me-
stu samo poudariti, da je Pisarna za zasede-
no ozemlje prispevala velik delež k ureditvi
begunskega vprašanja.
Na koncu se prav na kratko ustavimo še
pri eni nalogi. Pisarna je s svojo mrežo zaup-
nikov zbirala tudi vojaške podatke, ki jih je
sporočala poveljstvu dravske divizije v Ljub-
ljani. Pri tem je imela veliko uspeha, saj je
s pomočjo njihovih podatkov dravska divizija
vedela za vsak premik italijanske vojske in
za vsak na novo postavljen top.
Pisarna za zasedeno ozemlje je marsikatero
nalogo, ki je bila ali ni bila zapisana v nje-
nem statutu, uspešno opravila. Nalogo pa, za-
radi katere je bila ustanovljena, ni mogla
uspešno opraviti. Gotovo, ne toliko zaradi
svoje lastne, notranje nemoči, temveč pred-
vsem zato, ker ni bila deležna nikakršne pod-
pore od države in — kar je najvažnejše —
kraljevina SHS v mednarodnem pogledu ni
pomenila veliko in je bila samo drobiž za po-
ravnavanje računov velesU.
OPOMBE
1. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja,
Fasc. 41, zavoj 4. — 2. Ibid. Fase. 41, zavoj 4
štev. 1079 do 1101. — 3. Arhiv Slovenije, Arhiv
Pisarne za zasedeno ozemlje, organizacija urada,
Fasc. 1. — 4. Arhiv Inštituta za narodnosta vpra-
šanja, Fasc. 39 R. 113. — 5. Ibid. Fasc. zav. 7
št. 1. — 6. Ibid. Fasc. 41 zavoj 7 št. 3 do 7. —
7. Arhiv Slovenije, Pisarna za zasedeno ozemlje,
organizacija urada, Fasc. 1. — 8. Arhiv Inštituta
za narodnostna vprašanja, Fasc. 39 R. 197 pril. 2
— 9. Ibid. Fasc. 39 R 197, priloga 3. — 10. Ibid.
Fasc. 39 R 7. — 11. Ibid. Fasc. 39 R 129. — 12.
Ibid. Fasc. 39 R 115 — 13. Ibid. — 14. Ibid. Fasc.
39 R 194 — 15. Ibid. Fasc. 35 št. 1698 — 16. Ibid.
Fasc. 35 št. 145. — 17. Ibid. Fasc. 42, neurejeni
dokumenti — 18. Ibid. Fasc. 51 št. 4743.
106