Prvo poglavje — Opis grobišča i.n grobov — nam prikaže obMkovnost in položaij terena, njegovo geološko starost ter opis plati. Pove nam tudi, da so tu našli fragmente prazgodovinske keramike, kar daje slutiti uporabo tega ali bližnjega prostora tudi v prazgodovini. V nadaljevanju se avtor zadržuje pri načinu pokopavan ja, kjer razlikuje enojen pokop v več variantah, etažne gro­ bove in sekundarne pokope. Podaja nam tudi smeri grobov, njihovo globino, situacijo skeletoiv, dislokacije pri posameznih grobovih, mejo grobišča, položaj pridatkov, problem pokopa živaili skupaj s pokojnikom ter ohranjenost arheo­ loškega gradiva. Drugo najobsežnejše poglavje — Grobovi in njih inventar — nam v potan­ kosti prikaže vse elemente, ki jih je avtor ugotovil pri vsakem posameznem od 137 grobov. Tako nam npr. podaja spol pokojnika, smer skeleta, globino, ohra­ njeno dolžino, položaj glave, rok in ugotavlja vse poznejše spremembe, ki so nastale ob poznejših vkopih ali sličnem. Podrobneje se zadržuje tudi pri pclo- žaju in opisu pridaitko'v. Tretje poglavje — Slučajne najdbe — prinaša opis in velikost predmetov, ki so jih našli pri sistematičnem odkrivanju grobov. V četrtem poglavju — Tipologija — skuša avtor s podrobnejšim opisom posameznih tipov predmetov najti analogije, v drugih slovenskih najdiščih in s tem trdnejšo osnovo za kulturno in časovno opredelitev gradiva iz nekropole na blejskem gradu ter s tem vključiti najdišče v pomembne staroslovanske nekropole v Sloveniji. Za lažje razumevanje je A. Valič razdelil poglavje po posameznih tipih predmetov, tako na: Ofosenčne obročke, uhane, fibule, prstane. okrasne člene, orodje, keramiko in ostale predmete. Zadnje, peto poglavje — začasni zaključki — postavlja pred nas primer­ javo novoodkritega grobišča z grobišči v biližinji din daljni okolici Bleda. Poleg tega skuša avtor ugotoviti tudi lokacijo naselbine, ikri doslej ni odkrita. Z dolo­ čenimi razumljivimi hipotezami, kaže na sam blejski Grad, na prazgodovinsko- naselbino Na pečeh ter, mogoče, na zasei'ek v bližini grobišča. Število grobov dokazuje daljšo uporalbo tega mesta za pokopavanje, pokopi sami pa ne izsto­ pajo iz okvira že znanih navad pri opravljanju pogrebnega rituala. Kljub pestrim krajevnim oiblikam kulturnega materiala iima le-ta tudi medkrajevne sheme, kar kaže na živahno trgovino s sosednjimi in oddaljenimi kraji. Družbene, ekonomske in sooiailne razmere je na podlagi najdenega gra­ diva težko ugotavljati. Ob zaključku skuša avtor določiti absolutno časovno opredelitev gradiva in to v glavnem na podlagi historičnih virov, naslanjajoč se -seveda tudi na izkopani kulturni material. Na tej osnovi je postaval grobišče na blejskem gradu v zadnja desetletja 11. stoletja. Delo Andreja Valica je vsekakor pomemben prispevek k poznavanju sta­ roslovanske arheologije, saj z obširnimi opisi. materiala ter bogatimi tabelami razprostre pred nami vse bogastvo izkopanega gradiva. Strokovno uspela izko­ pavanja so nam ohranila elemente, ki jih bo mogoče uporabiti pri nadaljnjem študiju, ne samo gradiva iz blejske nekropole, temveč staroslovanskega gradiva sploh. Obstoječi material in dodatna raziskovanja na »blejskem gradu in nepo­ sredni okolici nam bodo prav gotovo osvetlila probleme, ki jih avtor tega pomembnega dela s podatki ob sicer obsežnem gradivu ni mogel dokončno rešiti. Ioo Pil? Monumenta historica ducatus Carinthiae. Siebenter Band. Die Kärntner Geschüchtsquellen ГЗОО—vl510. — Achter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen 1310-il325. — Neunter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen 1326—1,3-35. — Herausgegeben von Hermann Wiessner. — X + 246 str. — ХП + 288 str. — XVI + 264 stir. *+32 strani s podobami pečatov in drugimi. — Klagenfurt 1961, 1963, 1965. V dveh deželah, ki mejita na republiko Slovenijo, so v zadnjem desetletju začeli z objavo diplomatarijev, ki so nadaljevanja zbornikov s teksti listin, za- 282 četih že desetletja pred našo dabo. Na Koroškem je to H. Wiessnerjeva objava pete do devete knjige Monumenta biistorica ducatus Carinthiae, ki je nadalje­ vanje štirih knjig te zbirke objavljenih za časovino razdobje 811 do 1269 po Au­ gustu Jakschu y letih 1896 do 1906 (z dodatnim zvezkom leta 1915). Na Štajer­ skem pa sta kot nadaljevanje Jos. Zahna »Uirtknindeiubucli des Herzogtums Steiermark«, ki v treh 'knjigah obsega časovno razdobje 798 do 1260 (izšle so v letih 1875, 1879 in 1905, z dodatnim zvezkom, ibi sta ga priredila in L 1949 obja­ vila Hans Pirchegger in Otto Düngern), izšla v letih 1960 in 1964 dva snoipiča četrte knjige tega štajerskega listinskega zibornika. Pod vodstvom Heiinricha Appetta ju je obdelal Gerhard Pferschy. Ker z obema snopičema četrta knjiga štajerskega dip'lomatarija še ni zaključena, bi želel na to publikacijo na tem mestu le opozoriti, o njej pa poročati ko bo ita knjiga v celoti izdana. Pač ipa je moj namen poročati o H. Wiessnerjevi objavi koroških listin; ki je z deveto knjigo vsaj zaenikrait v tej obliki zaključena. Po času sega do leta 1355, ko je dežela Koroška prišla pod Habsiburžane. V Zgodovinskem časopisu, XII—XIII, 1958—1959, str. 542—545, sem poročal o peti in šesti knjigi Monumenta historica ducatus Carinthiae, diplomiatarija za Koroško za časovno obdolbje 1269 do 1500. Peti in šesti knjigi so v soTaizmemo kratkih časovnih presledkih (1961, 1965,, 1965) sledile še 7., 8. im 9. knjiga te publikacije. Kar velja za 5. in 6, knjigo Wiessnerjeve objave, drži tudi za 7., 8. in 9. knjigo. Gradivo je v prvi vrsti pomembno za Koroško, Spričo tesnih vezi pa, ki so vezale Koroško v preteklosti z deželami Koroški sosednjimi tudi za te, torej med drugimi tudi za ozemllje današnje republike Slovenije. Opoizoril bi le na nekdanjo posest koroških fevdalnih rodbin in cerkva na oizomlju Slovenije, na primer Orteniburžainov, pa gospodov iz Krnosa (Gurnitz) pri Celovcu, go­ spodov imenovanih po Greifenfelsu, Sternbergu, Silberbergu in še drugih, pa na tesne vezi in posest na slovenskih tleh, ki so jih imeli škofija na Krki, samo­ stan, pri St. Pavlu in samostan v Vetrinju. Mnogotera listina v Wiessnerjevi objavi se nanaša na te stike in posesti Korošcev v današnji republiki Sloveniji, mnogotera prinaša nove podatke za ta ali oni slovenski kraj. Ze za drugo polovico 15. stoletja se listinsko gradivo za naše kraje silno množi, tudi tako, ki doslej ni bilo nikjer objavljeno, ali pa je dostopno le v kratkih in večkrat zelo nepopolnih regestih in izvlečkih. Za 14. stoletje velja to v še večji meri. Gradivo silno narašča, tako da bi objava listinskih besedil v celoti terjala preveč prostora. To je napotilo izdajatelja, da je veliko število listin, zlalsti v 8. in 9. knjigi,, objavili talko, da je iz originalnega besedila (-latin­ skega, nemškega) prevzel le najvažnejši del, zlasti stavke z imeni oseb in kra­ jev, ostalo vsebino pa povzel z besedilom v moderni nemščini. Postopek se mi spričo ogromnega števila listin od 14. stol. dalje zdi pravilen, če jih hočemo vsaj do neke mere napraviti dostopne za uporabo pri raziskovanjih zgodovinarjevih. Kot sem storil ob poročilu pete in šeste knjige Wiessnerjeve edicije, bi že­ lel tiidi ob sedmi, osmi in deveti knjigi z nekaterimi pripombami popraviti oz. spopolniti objave nekaterih listin, zlasti tistih, ki se nanašajo na izvenkoroške kraje in zadeve. »Plebs sanote Crucis« ni fara Sv. Križ pri Kostanjevici in »plebs de Povni- gal« ni fara Dobrepolje na Dolenjskem kot meni Wiessner (7. knjiga, št. 175 in 207, str. 70 in 81). Lega obeh fara je y listini iz leta 1305 označena »med Sotlo in Hudinjo«, v listini iz leta 1504 pa »na tej strani vode, ki se po domače ime­ nuje Sotla« (Satei). Gre za fari Sv. Križ pri Rogaški Slatini in Ponikva na Šta­ jerskem. V veliki delilni listini goriških grofov Henrika in Alberta iz leta 1507 (7. knjiga, št. 458, str. 167, 168), ki nam je znana le v prepisu, je Ce'oau oziroma Celkau napačno zapisano, namesto pravilnega Celcan oziroma Celkan, to je Solkan pri Gorici. V originalni listini o tej delitvi goriških zemelj z dne 11. junija 1507 je med pričami naveden »her Pilgrem von Zelken« (7. knjiga, št. 594, str. 150). V listini izdani v Ljubljani 22. decemibra 1307 se omenjata dvora Newnburg in Poxrugkh (7. knjiga, št. 442, str. 169). Prvi je Novi grad, nekdaj blizu Pred­ dvora na Gorenjskem. Za drugega se mi zdi lokalizacija »bei Neuburg« рге- 283 malo točna; je Kozji hrbet, ali Špitalič zahodno od Motnika. kjer je bil ne­ kdaj hospital sv. Antona. Dodati bi bito. da je listino objavil tudi Fir. Schumi v svojem Archiv für Heimatkunde 1, 80. V listiinski beležki iz leta 1311 (knjiga 8, št. 2, str. 1) kraj naveden »in looo Crucis« niso Križe pri Tržiču, marveč je Križ pri Kamniku. Beležka sama pravi, da so tamošnje kmetije pri Kamniku na Kranjskem (Staim in Carniola). Chayach, tako označen kraj, v katerem je z listino datirano v Beljaku 17. maja 1516 grof Majnhard Ortenibuirški kupil šest kmetij niso Ziri (Sairach, kot navaja izdajatelj), marveč je to vas Huje pri Kranju (8. knjiga, št. 319, str. 99). Na tako lioikalizaeijo kaže tudi navedba v (listini, da sta bili prav tam pri Kranju kupljeni tudi dve mesti primerni za mlin (2 nrudsiat an demselben stat pey Chraynburch). Listina z dne 22. junija 1516, ki jo je izdal ortenburški grof Majnhard, je datirana »dacz Mauntz« (knjiga 8, št. 324, str. 100). Wiiessner meni, da je ta Mauntz Manzano, vas pri Krm mu v Furlainiji. Pravilno je Mauntz vas Unec pri Planini na Notranjskem. V listini z dne 20. marca 1319 (iknjiga 8, št. 467, str. 139) je navedena vas z imenom Saloczach, ki jo ima izdajatelj 'listine Henrik Gralamt iz Lewenburcha v fevd od oglejskega patriarha. Wiessner lokalizira Saloczach z »Saloch, Un- terkrain«, torej 'neki Zalog, ki pa jih je na Dolenjskem več. Saloczach so vas Zalošče pri Dornberku v Vipavski dolini, kjer je imel kot fevd oglejskega pa­ triarha posest koroški vojvoda Ulrik (Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, pri letu 1281, ed. J. Biantohi, 1847, str. 209). »Minchendorf« v listini z dne 16. aprila 1322 (knjiga 8, št. 616, str. 180) ni Meniška yas (Mönchsdorf) pri Dolenjskih Toplicah, marveč so Mekinje, samo­ stan klarisinj pri Kamniku, kar pojasnjuje tudi ртЈЈрошЉа v listini: »sand Clä­ ren orden«. Kraj »Seyach«, kjer je mekinjski samostan prejel takrat eno kme­ tijo pa ni iskati »pri Novem mestu«, marveč je to vasica Žeje med Mostami in Vodicami na Gorenjskem. »Kostreinicz« v listini z dne 29. septembra 1322 ni Kostrevnica jugovzhodno od šmartna pri Litiji (Wiessner: Kostreiinitz, Unterkraiin; knjiga 8, št. 654, str. 184). Pridevek »hans« kaže na grad, kar je Kostrivnica pod Bočeim na Štajer­ skem. O tej Kostrivnici nazadnje H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, 1962, str. 235. LIertweich iz Mengša je z listino z dine 21. noivembra 1322 prodal Rajnhe.ru, točaju (schenk) iz koroške Ostrovice eno kmetijo .in en travnik, po Wiessnerjevi objavi v kraju Sledeling (knjiga 8, št. 640, str. 186). Pravilno išče Wiessner ta Sledeling v okolici Mengša na Gorenjskem. Menim, da tiči v tem imenu Edeling, to pa so Koseze, vasica zahodno od Mengša, leta 1265 Edelingen (Fr. Schumi, Urkimdenbuch Krain 2, 278; sedaj tudi Urkundenbuch des Herzogtums Steier­ mark 4, 127, št. 202, objava G. Pferschyjeva), leta 1337 (december 6) Edling (listina v Državnem arhivu na Dunaju). Po kupcu imenovane posesti v Kose- zah_»schenkiu« (točaju) Rajnheru je dobil bližnji grad še danes veljavno oiznač- bo Sinkov turn; po mojih podatkih prvič »Turen« 1514 (avgust 8), »Schenken turen« pa 1555 (julij 14); dbe listini v Državnem arhivu na Dunaju. Perditori iz Gradenegga na Koroškem je 1529 (junij 14) ptrodalL samostanu v Velesovem pet kmetij, ki so bile v kraijih »Sand Gepren, Wodicz. Swinak, Dolbrowem in pei Harlan* ze Lezziscynaik (9. knjiga, št. 250, str. 71). Wiessner - jeva lokalizacija »kraji okoli Velesovega pri Kranju«, je netočna oziroma pre­ ohlapna. Kraji so Šenčur pri Kranju, Vodice na Gorenjskem, Svinje pri Morav­ čah na vzhodnem Gorenjskem, Dofomnje pri Ljubljani in Lisičje piri Lanišču pod Ljubiljano. V dveh listinah, ki sta v zvezi z Rajnherom, točajem iz Ostrovice, je ome­ njen kraj Lukkaset (I), oziroma Lukoszell (1329 sept. 14, 1554 nov. 6; knjiga 9, št. 272, 695, str. 77, 211). Lukkaset lokalizira Wiessner v Logatec. Kraj z ime­ nom »Lukoisel« in podobno se v listinah od začetka 14. stoletja večkrat omenja; s položajem »nad Ljubljano« (listina 1517 fdbr. 15, v Državnem arhivu na Dunaju), v fari Vrhnika (1525 maj 11, listina v Državnem arhivu na Dunaju), pri Vrhniki (1444, notranjeavstrijska fevdna knjiga, kod W 724, fol. 222, v 284 Državnem arhivu na Dunaju; 1478, fevdna knjiga za spodnje avstrijske dežele, fol. 101, v Archiv für Niederösterreich, na Dunaju). Vse kaže, da se je nekdaj tako imenovala va,s Ligojna p,ri Vrhniki. Po listini iz leta 1334, objavljeni pri Wiessnerju, se deli Lukoszell v zgornjo in spodnjo vas. Ligojna, danes »velika« in »mala«, je leta 1526 »zgornja« (Oberludigoni) in »spodnja« (Viuidenlludigoni) ; prim. Izvesitja Muzejskega društva za Kranjsko 5, 1895, 81. Na označbo Ligojna v srednjeveških virih nisem naletel. >Vnser Vrowen perch an der Sav«, kar označuje Wiessner s »Frauenberg an der Sav«, je današnja Šmarna gora (1531 maj 1, kn. 9, št. 445, str. 130). »Prezzeriach« v listini iz leta 1333 (maj 23, knjiga 9, št. 589, str.^178) ne bi lokatiziral »okoli Kranja«, marveč glede na prejemnika listine.Hermana iz Mengša, v Prreserje pri Mengšu. Kot že peta in šesta knjiga Wiessnerjeviih Monumenta historiica dueatus Carinthiae imajro tudi sedma, osma in deveta knjiga bogato in novo gradivo tudi za kraje in zadeve z ozemlja republike Slovenije. Predaleč bi segal, če bi vse to navajal. Omejujem se le na nekatere listine. Za zgodovino cesite čez Predeli in dalje preko Bovca proti Čedadu je po moji vednosti najstarejša znana, sedaj piri Wiessnerjiu objavljena listina z dne 9. julija 1319 (8. knjiga, št. 489, str. 146). V -tej sporoča škof iz nemškega Bam- berga, ki je bil zemljiški gospod v Kanalski dolimi, da so nvu meščani inasta Čedada sporočili o nameri zgraditi v občo korist in v korist trgovcev, ki trgu­ jejo z Benetkami na lastne stroške javno cesto (gemeyin lantstrazz) od vode, ki se imenuje Trebiža v Kanalski dolini (von dem wasser genannt die Terviis in dem Kanal) preko gore, ki se imenuje Bovec (über dem pergl geheissen der Flitsch). Bamberški škof je na to prfetail, morejo pa trgovci uporabljati tudi staro cesto, kot je to veljalo od starine. Ta listina je za 80 let starejša od listi­ ne iz lieta 1399 o obnovi ceste, ki pelje od vode Tirebiže (aqua quae clicitnr La Tairuisa) preko Bovca na Čedad. O -tej listini prim, moja izvajanja v Geograf­ skem zborniku 9, 1965, 252 (Gospodarska problematika Bovškega v preteklosti). "Wïesisner objavlja številne listine, ki sta jih izdala koroški vojvoda Oton (u. 1310) in njegov brat koiroški vojvoda in naslovni,kralj češki Henrik (u. 1335). Med temi je mnogo takih, ki se nanašajo na Ljubljano in na Kranjsko vobče, tako listine o ljubljanski rodbini Poirgerjev in o ljubljanskih Židih. Pri listinah iz 1. 1330 (jan. 25 in febr. 8) o ljubljanskih Židih, ki ju uvršča Wiessner v 9. knjigi pod št. 514 in 323, bi bilo .dodati, da ju je objavil že K. Kovač v Carnioli 1911, 55. 54. Prav tako bi kazalo dodati pri listinah, objav­ ljenih v 8. knjigi pod) št. 534 in v 9. knjigi pod št. 316 in 365, da jih je objavil K. Kovač prav rtam v Carnioli na str. 52 do 54. Številne listine o Ljubljani, ljubljanski rodbini Porgerjev in o ljubljanskih Židih- in še druge je objavil B. Otarepec v Gradivu za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. Res da je Otorepčeva zelo zaslužna publikacija razmnožena le kot rokopis, vendar je splošno dostopna in na prodaj, zato bi pričakovali, da bo pri Wiessnerju navedena, zlasti še, ker objavlja (listine po večini v pol­ nem besedilu. Otorepčevo edicijo bi bilo navesti pri naslednjih številkah v knji­ gah, ki o njih ,tu poročam: 7. fonjiiga, št 539; 8. knjiga, št. 212. 682; 9. knjiga, št. 86, 97, 126, 127, 128, 129, 133, 148, 149, 162, 179, 198, 294, 323, 346, 384, 387, 388, 438. V 7. knjigi Wiessnerjeve edicije pogrešam citiranje listin in regestov, ki jih je objavil Fr. Schumi v svojih Urkunden und Regesten zur Geschichte des 14. Jahrhunderts, v Archiv für Heimatkunde 2 (1884, 1887), str. 242 dalje. V 7. knjigi so (to listine, ki so objavljene pod številkami 16, 40, 46, 64, 78, 97, 101, 103, 112, 115, 152, 155, 156, 209; 210, 213, 223, 224 in 259. Pri nekaterih listinah moram uigoto.viti napačno branje. Izbral sem šest listin, ki se -tičejo Ljubljame, za katere mi je višji arhivar Božo Otorepec dal ljubeznivo na razpolago fotografske posnetke. Ne bi želel na tem mestu spu­ ščati se Y vse podrobnosti, na primer navajati mesta, kjer je v -originalu »i« ali »v«, -v ediciji pa »y« ali »u«, ali pa^ kjer je prezrt nadpisani »e«. Večkrat je pomanjkljivo podano tipografsko razlikovanje tega, kair je prevzetega iz - 285 originalnega teksta in kar je v regestu dodanega v moderni nemščini. Navajam najprej Wiessnerjeva branja in nato moja na podlagi fotografskih posnetkov. 1327, julij 4; 9. knjiga, št. 97, str. 28. — altem — alten, recht — reht; v tej llistini je v Wiessnerjevi ediciji za prvini »Marche!« izpadla ena vrsta prič: vnd Chûnrat prüder von Ig, АЊег von Sant Peter, Vlreich der Posenczer, Merchel. 1527, dec. 10; 9. 'knjiga, št. 128, str. 36. — Israel — Isanl (sicer je mogoče brati tudi Israel, toda židovsko- osebno ime je navadno Iseri). 1327, dec. 16; 9. 'knjiga, št. 133, str. 37. — steuer — stevr, sin — sein. 1328, jan. 30; 9. .knjiga, št.-148, str. 42. — Freudensitain — Frevdenek, Clawsenstain —• Chawsenstain, 68 (pač tiskovna napaka mesto 88) — acht vnd achtzich, Pfennig — phenmige, minder — niiner. 1328 (jan.-febr.) ; 9. knjiga, št. 149, str. 42 — den artet — dem arozt, pri Wiessnerju je izpadlo ime Aaron, Jarimiir — Jerimie, ire — iren. cechner — lechner, unseren — vnserm, sullen — sullent, sie — si, noli — noch, noch jemand — niht nohc nieman, chamer — chainer. 1328 avg., 17; 9. .knjiga, št. 198, str. 56. — Chrainer — Chramer, pfenniges -- phenniges, zu geben — geilten, Merchel und Chwnrad dne jüngeren — Mer­ chel vnd Chûnrat die Iger (Ižanca!), Aglayer — Agleyer, Mitichen — mit- tichen. ^al? tlJdi, dai so nekatera krajevna imena napačno zapisana, ali ipa slabo brana. Tako bo zgoraj omenjeni Luikkaset pravilno glasil pač Lukkasel. — »Fonk under Maingoispurch« (9. knjiga, št. 614, str. 185) bo piravilmo pač Lank, to je vas Loka pod Mengšem (primerjati je listino v Državnem arhivu na Dunaju, 1341 avgust 10: Lank vnder Mangespurch), — »Under dem Lupposlaw« (listina 1331 apir. 14, knjiga 9, št. 438, str. 129) bere O. Gtarepec v Gradivu za zgodovino Ljubljane v srednjem veku »vnder dem Luppoglaw«, kar je Podlipo- glav jugovzhodno od Ljubljane — Ime vasi, ki jo Wiessneir bere »Lub vor Chreinburch« berem v originalni listini »Rvb«, kar je vas Rupa piri Kranju (9. knjiga, št. 6, str. 2, |listima 1326 febr. 2). Milko Kos • The Cambridge Economic History of Europe HL: Economic Organization and Policies in the Middle Ages. Ediites by M. M. Poe t am — E. E. Rich — E. Miller, Cambridge (University Press) 1963, 696 strani. S tem obsežnim zvezkom gospodarske zgodovine, katere zamisel se je poro- dilia ob začetku druge svetovne vojne v enem važnejših središč za proučevanje gospodarske zgodovine, v Cambridgeu im tamkajšnji univerzi, se je zaključila doslej najobsežnejša monografija o evropski gospodarski zgodovini srednjega TU r-F" zv,ezek z nasipom The Agrariern Life of the Middle Ages (edited bv J. H. Clapham — E. Power), Cambridge 1942, 650 strani, je zajel srednjeveško kmetijstvo, torej agrarno proizvodnjo. Drugi zvezek Trade and Industry in the Middle Ages (edited by M. M. Postan — E. E. Rich), Cambridge 1952. 400 strani je posvečen zgodovini obrti in trgovine od zgodnejših obdobij človeštva do ko,n ca 15. stoletja. Vendar je osirednja snov 'knjige im njeno težišče na srednjevešk trgovini, ki je zajela okoili 300 strani besedila dn je nrojstireka sinteza dvel znanstvenikov: M. M. Postan je obdelal trgovino severnih in osrednjih evrop­ skih dežel, R. S. Lopez pa trgovino južnioeviropskih pokrajin brez Bizanca. Ocenjevani tretji zvezek pa obravnava predvsem tehniko in organizacijske oblike trgovine in neagrarne proizvodnije, dalje gospodarsko politiko mest im državnih oblasti v srednjeveški Evropi im se dotika virate teoretičnih vprašanj iz tega področja zgodovine. Tudi ta zvezek monografije, какот že prejšnja dva, je deSo večjega števila avtorjev, ki jih je šteti med najboljše poznavalce obravnavane snovi. Prva tri poglavja obravnavajo gospodarsko organizacijo. H. van Werveke je v prvem dal. upoštevajoč tudi novejšo literaturo, splošni pregled zgodovine srednjeve­ ških mest od propada antike do tako imenovane renesanse in nastajanja novih 286 i, i eh