PROSTOZIDARSKA LOŽA VALENTIN VODNIK V LJUBLJANI (1940) PETER VODOPIVEC In več kot si izmisliš tujih zarot, ki bi opravičevale Tvoje neumevanje, bolj se zanašaš nanje in izmišljaš svojo po njihovi meri... Umberto Eco, Foucaultovo nihalo V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je bilo v Ljubljani precej ugibanja o tem, koli- ko je slovenskih prostozidarjev, kdo so ti pro- stozidarji in ali v Ljubljani »obstoja masonska loža«. Vprašanje je postalo aktualno leta 1940, ko je zajel državo prvi val napadov na prostozidarstvo in je morala Velika loža Ju- goslavija, soočena z vsesplošnim pritiskom in prepovedjo prostozidarskih zborovanj in časopisov, sprejeti odločitev o »samouspava- nju«.' Protiprostozidarsko gonjo je začel dr. Anton Korošec, ki je v svojem »novoletnem voščilu«, objavljenem konec decembra 1939 v Slovencu, prostozidarstvo uvrstil v isti koš s komunizmom in židovstvom in vse tri organi- zacije proglasil za rušilne, zarotniške in izda- jalske, torej državne sovražnike številka ena. Korošec seveda ni govoril kot zasebnik, tem- več - kot so s poudarkom omenili Slovencev! uredniki - v »svojstvu predsednika senata«.2 Za njim so obtožbe proti prostozidarstvu pov- zeli in v juliju in avgustu stopnjevali beograj- ski vladni in zlasti hrvaški in slovenski katoli- ški časopisi. Prostozidarje so odkrivali med pristaši JNS in v starešinstvih sokolstva, v li- beralnih strokovnih, gospodarskih in kultur- nih ustanovah, med politiki, znanstveniki in kulturniki, med »ideologi diktature, centraliz- ma in jugoslovanstva«. Toda celo najbolj vne- ti prostozidarski nasprotniki so v svojih proti- prostozidarskih nastopih le izjemoma ome- njali konkretne ljudi in konkretna imena in zdi se, da je uspevalo prostozidarskim ložam in njihovim članom večino skrivnosti resnič- no učinkovito zadržati zase in prikriti pred javnostjo in oblastmi. Tako je potreboval tudi podatek o ustanovi- tvi lože Valentin Vodnik v Ljubljani - edine slovenske prostozidarske lože, ustanovljene v stari Jugoslaviji, kar nekaj mesecev, da je pro- drl do radovednih ušes Slovenčevih uredni- kov. Slovenec je še 22. avgusta 1940, tri mese- ce za tem, ko je bila loža ustanovljena, v član- ku z naslovom Nečisti duhovi v Sokolu, spre- jemal kot povsem verjetno zatrdilo Jutra, da v Sloveniji ne »obstaja masonska loža« in je »število masonov pri nas neznatno«. »Kar pa se tiče masonske lože, ali obstaja v Ljubljani ali ne, to je postransko vprašanje,« je ugotav- ljal Slovencev komentator. »Mi itak vemo, da so naši naprednjaki centralisti in da slovenske lože že iz principa niso zahtevali; zvesto so poslušali Veliko ložo Jugoslavije...«3 Prostodušno pristajanje na pojasnila v Jutru pa je pri Slovenčevih komentatorjih očitno spodbudilo tudi dvom: že naslednji dan je mo- ral namreč nekdo uredništvo Slovenca opozo- riti na pisanje hrvaških časnikov, ki so bili o ustanovitvi lože Valentin Vodnik bolje ob- veščeni kot Ljubljančani in so o njej tudi že poročali. 24. avgusta 1940 je Slovenec objavil svojevrsten demanti Jutrovih trditev in svoje- 44 Znak dostojanstvenika ga komentarja izpred dveh dni. »Jutro (hoče vedeti), da v Sloveniji ni nobene lože,« je pisal nepodpisani pisec. »Pri tem pa trdi neresni- co...Hrvatski listi so objavili, da seje letošnje spomladi v Ljubljani ustanovil framasonski venček Valentin Vodnik. Prej so bili namreč slovenski framasoni včlanjeni v zagrebški loži Maksimiljan Vrhovec, ko pa se je v državi uveljavil federativni princip, so tudi naši ma- soni dobili v duhu novega časa in reda, če že ne ložo pa svoj venček. Poiskali so si tudi hram, kjer zborujejo in uganjajo svoje cere- monije, pod katerimi skrivajo svoje namene: izpodkopavati ljudsko vero in nrav po zapo- vedih mednarodne centrale...«'* Vseeno Slo- venčevim urednikom in novinarjem kaj več o ljubljanskih prostozidarjih in njihovem »ven- čku« - kot kaže - tudi kasneje ni uspelo izve- deti. Dr. Ivan Ahčin, dolgoletni urednik Slo- venca, je v tem smislu v svoji knjižici Prosto- zidarstvo, kije izšla leta 194! pri Zvezi fan- tovskih odsekov v Ljubljani, samo kratko ponovil informacijo o »Vodnikovem venčku« in nedoločno dodal, da je »večina slovenskih prostozidarjev včlanjenih v srbskih in hrvat- skih ložah«. Napadi na prostozidarje so se na Sloven- skem, kar zadeva katoliško/klerikalno stran, nadaljevali med drugo svetovno vojno. Po pri- čevanju Evgena Lovšina so se člani lože Va- lentin Vodnik po italijanski in nemški oku- paciji Slovenije sestali v »posebni sobi gostil- ne v ljubljanskem Gradišču« in sklenili, da »pristopi vsak za sebe v svojo najbližjo OF organizacijo«.^ Da se je večina slovenskih prostozidarjev res tako opredelila, potrjuje pismo sodnika dr. Antona Kržnišnika profe- sorju Borisu Furlanu leta 1944, ki ga je po vojni zasegla OZNA. Kržnišnik naj bi v tem pismu Furlanu sporočil, da so se »pred mojim odhodom iz Ljubljane...za korporativni pri- stop naših bratov v OF odločili vsi, razen ene- ga«, kar je bil po Kržišnikovem mnenju jasen dokaz, da so »se v tem odločilnem trenutku znašli na pravem mestu in doumeli, da so v resnici in ne samo formalno, pristaši velikih načel in idealov, ki so jih izpovedovali«.^ Toda v to niso bili prepričani prostozidarski katoliško/klerikalni nasprotniki. Med prvimi, ki je prostozidarje napadel zaradi zbliževanja z Osvobodilno fronto in komunisti, je bil zna- ni kaplan Franc Glavač, ki je trdil, da žele prostozidarji »katoličane, nacionaliste in ko- muniste« združiti v »skupno fronto«, pri če- mer imajo trdno oporo med organizatorji ju- goslovanskih oddaj londonskega radija, ki so »v rokah njihovega prostozidarskega brata« Večeslava Vilderja, »besnega masona, atnikle- rikalca ter izrazitega levičarja«. Glavač je za prostozidarja proglasil tudi majorja Karla Novaka, njegovo »ilegalno (četniško - op. P. V.) akcijo« pa obtožil, daje delo »masoneri- je in Intelligence Servica«. Pri tem je ugotav- ljal, daje »žarišče masonskega vpliva... okrog bivšega tajnika JNS Marjana Zajca« in člane ljubljanske prostozidarske skupnosti osumil, da so »pri raznih italijanskih osebnostih« in- tervenirali za razpustitev vaških straž (bele garde).8 Obtoževanje prostozidarjev, da so tesno po- vezani z boljševiki in komunisti, je bilo seve-5 Kladivo velikega mojstra 45 da sestavni del predvojne protiprostozidarske katoliško/klerikalne propagande in ni imelo nikakršne osnove v dejstvih. Prostozidarji, ki so se med drugo svetovno vojno vključili v Osvobodilno fronto ali so na različne druge načine podpirali odpor proti okupatorju, tega v veliki večini niso počeli iz simpatij do komunizma, temveč iz povsem nacionalnih slovenskih (in jugoslovanskih) pobud in od- ločnega odklanjanja .vsega, kar je bilo v zvezi s fašizmom in nacionalsocializmom. To so očitno mnogo bolje kot prostozidarski na- sprotniki v SLS vedeli sami komunisti, ki so potem, ko so prišli leta 1945 na oblast, pro- stozidarje naglo vzeli pod policijski drobno- gled. V letih po drugi svetovni vojni je pripra- vila ljubljanska OZNA (kasneje UDBA) več elaboratov o prostozidarstvu, masonski zgo- dovini, odmevih masonstva na Slovenskem in o predvojnih prostozidarskih slovenskih sim- patizerjih, ki sicer ponovno razkrivajo staro resnico o policiji, ki ima velike oči, in so polni nepreverjenih, celo povsem napačnih navedb, ki pa vendar kažejo, da so se komunisti, po- dobno kot vseh opozicijskih skupin, »bali« tudi prostozidarjev.9 Vprašanje o prostozidar- jih so namreč vztrajno zastavljali najrazličnej- šim predvojnim meščanskim politikom in iz- obražencem, ki so jih zasliševali: med njimi je bilo razmeroma malo pravih prostozidarjev, večina so bili prostozidarski sopotniki in na- sprotniki. Slika, ki sta si jo tako ustvarili naj- prej OZNA in nato UDBA, je bila zato zopet neizogibno odsev govoric in domnev in ne stvarnosti, spisek članov ljubljanske lože in slovenskih masonov, ki so ga sestavili policij- ski zasliševalci in zaupniki, pa je bil precej obsežnejši, kot je bilo njihovo dejansko števi- lo. Po podatkih OZNE (UDBE) je bilo prosto- zidarstvo v Sloveniji pred drugo svetovno voj- no »močno razvito« zlasti na univerzi, masoni pa naj bi bili tudi vsi člani Rotary kluba, veči- na članov društva Pravnik in večji del članov trgovske zbornice. Preiskovalci in zasliševalci OZNE (kasneje UDBE) so pri tem »odkrili« skoraj vse pomembnejše člane ljubljanske lože Valentin Vodnik. Na njihovem prostozidar- skem seznamu so bili dr. Fran Novak, dr. Drago Marušič, profesor Boris Furlan, dr. Vladimir Ravnihar, dr. Anton Kržišnik, pro- fesor Milan Vidmar, tovarniški ravnatelj Maks Horwitz, gimnazijski ravnatelj dr. Janko Lokar, tajnik Kranjske industrijske družbe dr. Maks Obersnel, bančni ravnatelj Avgust To- sti, ravnatelj Okrožnega urada za zavarovanje delavcev dr. Joža Bohinjec in Evgen Lovšin. V ljubljanski OZNI (UDBI) so kot člana lju- bljanske lože pravilno registrirali tudi podjet- nika Josipa Kavčiča in direktorja Opere Mir- ka Poliča, vendar ju niso uvrstili na seznam, kije priložen enemu sumamih elaboratov. Od slovenskih prostozidarjev, ki niso bili včlanje- ni v ložo Valentin Vodnik, a danes zanje vemo, da so delovali v drugih jugoslovanskih ložah, je policija poznala samo še dr. Alberta Kramerja.'l Za vse ostale »osumljene«, ki jih je UDBA še v petdesetih letih beležila na svo- jem policijskem spisku »znanih prostozidar- jev v Sloveniji«, ni v dosedanji literaturi in do danes znanem gradivu nikakršnih podatkov, ki bi kazali, da so resnično pripadali prostozi- darstvu. Toda policijski spisek je bil še dolg: na njem so bila - poleg že omenjenih - zabele- žena ne le imena dr. Stojana Bajiča, dr. Bran- ka Alujeviča, dr. Otmarja Pirkmajerja, dr. Dinka Puca, Karla Novaka, dr. Marjana Za- jca, dr. Leopolda Boštjančiča, dr. Janka Žirov- nika, profesorja Rudolfa Sajovica in Avgusta Praprotnika, temveč tudi dr. Perda Kozaka in Josipa Vidmarja. Nekateri slovenski meščan- ski kulturniki in politiki, ki so jim oznovski zasliševalci po drugi vojni zastavljali vpraša- nje o prostozidarstvu, pa so nato s svojo vne- mo pri odkrivanju članov ljubljanske lože pretiravali že do mere, ko jim tudi policija ni več v celoti verjela. Kot prostozidarje so na- mreč med drugim omenjali univerzitetne pro- fesorje dr. Frana Ramovša, dr. Franceta Ki- driča, dr. Josipa Plemlja, dr. Antona Ocvirka, policija pa je razpolagala celo z podatkom, da sta bila člana prostozidarske lože tudi pesnik Oton Zupančič in predvojni predsednik Na- rodne galerije Fran Windischer. Teh oseb celo neznani sestavljalec policijskega spiska iz za- četka petdesetih let, kljub siceršnji velikopo- teznosti, ni več uvrstil na svoj seznam »znanih (slovenskih) prostozidarjev.« 12 Policijski uradniki, zadolženi za odkrivanje predvojnih in možnih povojnih prostozidarjev na Slovenskem, so pri tem še v petdesetih le- tih ugotavljali, da pomeni prostozidarstvo za vsak politični režim veliko nevarnost. Opo- zarjali so, da so prostozidarske lože pomemb- no orodje, ki ga velike sile, »predvsem pa Francija in Velika Britanija«, uporabljajo »za dosego svojih političnih ciljev«. »Znano je, da je politične pozicije v neki državi mogoče do- seči le z močnim ekonomskim pritiskom, ki se izvaja v skladu s podatki, kijih dobavljajo ob- veščevalni organi, nameščeni v dotični drža- vi,« so pisali. »Njim za svoje delo niti ni po- trebno izvršiti formalnega postopka vrbovke, zadosti je, da je nekdo iskren in zvest pristaš prostozidarske organizacije, kateri poroča o svojem delu, odgovorni organi lože te podatke poročajo naprej, in že imajo v centru določe- ne velesile, bodisi Francije ali Velike Britani- je, dovolj podatkov, po katerih lahko usmerja- jo svoje politične akcije...« Pogled na seznam članov »prostozidarske lože bivše Jugoslavije« naj bi nazorno potrjeval tovrstno ugotovitev: po mnenju povojnih oznovskih in udbovskih »strokovnjakov« za prostozidarstvo, je ta sez- nam jasno razkrival, da so bili člani prostozi- darskih lož »izključno ljudje na odločilnih in 46 Posvetilo v Bibliji, ki jo je ljubljanski loži podarila Velika loža Jugoslavije vplivnih mestih, izraziti franko- oz. anglofili, ki jim je bila blaginja lastne države manj, ka- kor interesi velesil...«'3 Povojna oznovska in udbovska pozornost prostozidarstvu sta seveda ostali širši javnosti neznani. V Jugoslaviji kot celoti se je vse do leta 1984, ko je prvič izšla knjiga Zorana Ne- neziča Masoni u Jugoslaviji (1764-1980), o prostozidarstvu na jugoslovanskih tleh razme- roma malo pisalo in razpravljalo.'"* Nenezič je bil tudi prvi, kije objavil natančnejše in za- nesljivejše podatke o slovenskih prostozidar- jih in loži Valentin Vodnik. Na osnovi gradi- va, ki gaje zbral v Arhivu Jugoslavije in v raz- nih privatnih zbirkah, je sicer napačno skle- pal, daje bila loža v Ljubljani ustanovljena že leta 1936 - tedaj je bil verjetno sprejet le sklep o njeni ustanovitvi, toda spisek članov lože s podatki o njihovem pristopu prostozidarstvu, ki ga je uvrstil med dokumente, je bil kljub temu, daje nepopoln, točen. Desetorica, ki jo omenja Nenezič, je bila leta 1940 res med čla- ni ljubljanske lože, vsi pa so v ložo Valentin Vodnik prestopili iz zagrebške lože Maksimi- ljan Vrhovec. Devet med njimi - z izjemo dr. Frana Novaka, ki je postal prostozidar že leta 1919 - je pristopilo k prostozidarstvu v dvaj- setih in tridesetih letih: dr. Joža Bohinjec 1929, dr. Boris Furlan 1933,17 josip Kavčič 1933, dr. Janko Lokar 1930, Evgen Lovšin 1931, dr. Makso Obersnel 1933, dr. Vladimir Ravnihar 1920, dr. Milan Vidmar 1931 in dr. Fran Zarnik,l8 veterinar in univerzitetni pro- fesor, 1920. Nenezič je v svoji knjigi opozoril še na štiri Slovence - prostozidarje, ki niso bili člani lože v Ljubljani, ki pa so se aktivno udejstvovali v jugoslovanskem prostozidar- skem gibanju: na dr. Bogumila Vošnjaka, dr. Nika Zupaniča,'9, dr. Gregorja Žerjava in dr. Alberta Kramerja, večkrat pa je omenil tudi dr. Draga Marušiča, ki je bil poleg dr. Novaka ena od osrednjih osebnosti med ljubljanskimi prostozidarji in v ljubljanski loži, čeprav ga na Nenezičevem spisku članov lože ni. Po izidu Nenezičeve knjige se je zdelo, da več, kot je o prostozidarjih in loži Valentin Vodnik zbral in razkril beograjski avtor, ne bo več mogoče zbrati in razkriti. Toda naglo se je izkazalo, kako prav imajo tisti, ki trdijo, da ne sme zgodovinar nikoli obupati. Leta 1989 je predal predsednik Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti profesor dr. Janez Milčin- ski Narodnemu muzeju v Ljubljani zbirko predmetov prostozidarske lože Valentin Vod- nik, ki mu jo je pred svojo smrtjo zaupal njen poslednji še živeči član Evgen Lovšin.2l V zbirki je poleg predmetov nekaj pisnih doku- mentov, ki skupaj z gradivom, shranjenim v arhivu Ministrstva za notranje zadeve Repu- blike Slovenije v Ljubljani, pomembno dopol- njujejo podobo o ljubljanskih prostozidarjih in njihovi loži. Ljubljanska loža Valentin Vodnik je postala »samostojna celica« - kot je to imenoval Ev- gen Lovšin v kratkem spominskem zapisu - šele 21. maja 1940.22 Datum njene slovesne umestitve potrjujeta dva dokumenta: listina Velike lože Jugoslavije, ki jo je podpisal njen veliki mojster Andrej Dim. Dinič in posvetilo v Daničičevem in Karadjičevem prevodu Sve- tega pisma, ki ga je loža Valentin Vodnik v Ljubljani ob »posvetitvi« dobila za darilo od Velike lože Jugoslavije in so ga podpisali: An- drej Dim. Dinič, veliki mojster, dr. Viktor Novak, veliki tajnik in V. Paljič, veliki besednik.23 Tudi Lovšin omenja, podobno kot Nenezič, da so bili slovenski člani med prostozidarje večinoma sprejeti v Zagrebu. Zagrebška loža naj bi - po Lovšinovih bese- dah - »sprejemala v članstvo zaslužne, neopo- rečne osebe«. Sprejem je potekal svečano, z začetkom v »veliki temni dvorani« in s pesmi- jo, »ki jo je pel naš rojak Josip Križaj, izredno spoštovan in priljubljen operni pevec zagreb- škega gledališča«. Slovesnega sprejema slo- venskih prostozidarjev so se običajno poleg »hrvatskih« udeležili tudi njihovi »po stažu starejši« slovenski »bratje«.24 Profesor Boris Furlan je tako ob zasliševanju po vojni pove- dal preiskovalcem, da gaje za prostozidarstvo pridobil dr. Fran Novak, njegovega sprejema v ložo v Zagrebu pa sta se poleg Novaka ude- ležila še dr. Milan Vidmar in Maks Horwitz. 47 Komplet insignij lože Valentina Vodnika Pred sprejemom v ložo je podpisal »običajen formular, ki je bil v loži v navadi« in se zave- zal, da bo podpiral »idejo miru, človečanstva, tolerance in bratstva.«25 Evgen Lovšin je svoji kratki spominski in- formaciji o loži Valentin Vodnik priložil tudi spisek njenih članov. Spisek obsega vsega osemnajst mož: deset jih že poznamo z Nene- zičevega seznama, večina ostalih pa nam je tudi že znana iz povojnega policijskega gradi- va. To so: Maks Horwitz, tovarniški ravnatelj iz Kranja, Mirko Polič, dirigent in direktor ljubljanske opere. Avgust Tosti, bančni direk- tor iz Ljubljane, minister in ban dr. Drago Marušič, celjski sodnik dr. Anton Kržišnik, operni pevec Josip Križaj, preporodovec, zdravnik dr. Matija Ambrožič in »direktor od- vetniške pisarne v Ljubljani« Jakob Debevc.26 Lovšin je sicer svojemu spisku pripisal »salvo errore et omisione«, toda, če primerjamo po- datke v vseh treh seznamih - policijskem, Ne- nezičevem in Lovšinovem -, bo naglo jasno, da število prostozidarjev, zbranih v ljubljanski loži, ni moglo biti bistveno večje od tistega, ki ga navaja Lovšin. Predvojna, medvojna in po- vojna sumničenja »masonov«, ki naj bi imeli v »zakupu« najrazličnejše ustanove in zdru- ženja, od univerze do Rotary kluba, so bile to- rej navadno pretiravanje. Med osemnajstimi znanimi člani lože Valentin Vodnik je bil »ro- tarijev član« samo podjetnik Josip Kavčič.27 Univerzitetni profesorji so bili trije, ostali čla- ni so bili uradniki, odvetniki, gospodarstveni- ki in umetniki, medtem ko je zdravnik-pedia- ter dr. Matija Ambrožič sploh živel v Beogra- du, kjer je pomagal ustanavljati tamkajšnjo pediatrično kliniko. Iz gradiva, ki je danes na razpolago, ni raz- vidno, kdo je predlagal ime loži: Valentin Vodnik, Na njegovo izbiro pa je nedvomno vplivala domneva Franceta Kidriča, ki je v članku o Francosko-ilirski loži prijateljev kra- lja rimskega in Napoleona v Ljubljani, obja- vljenem leta 1914 v Slovanu, omenjal kot »verjetnega« člana ljubljanskega Orijenta v času Ilirskih provinc Valentina Vodnika. Da- nes bolj ali manj gotovo vemo, da Vodnik ni bil nikoli član ljubljanske »francosko-ilirske« lože.28 Ljubljanska loža Valentin Vodnik je torej nosila ime »profane« in ne prostozidar- ske osebnosti. Podobno neznano - kot predla- gatelj imena - ostaja tudi mesto, kjer so si, če so si sploh, ljubljanski prostozidarji leta 1940 uredili svoj Orijent. Po Lovšinovih trditvah so se sestajali v privatnih stanovanjih, največkrat na Resljevi cesti pri dr. Marušiču. po podat- kih, s katerimi so po vojni razpolagali policij- ski preiskovalci, pa so se zbirali tudi v resta- vraciji Novi svet.29 Materijalna zapuščina lože ob tem kaže, da je loža razpolagala z naj- nujnešimi obrednimi predmeti in insignijami. Med slednjimi jih je bilo enajst namenjenih dostojanstvenikom z velikim mojstrom na čelu. Po ohranjenih medaljonih, ki jih je lju- bljanska loža dobila v dar od drugih jugoslo- vanskih lož, lahko hkrati sklepamo, da so njen Orijent - ob svečani umestitvi lože ali v kratkem času njenega obstoja - obiskali pred- stavniki drugih »bratskih« prostozidarskih »delavnic«. Takšne medaljone so namreč pro- stozidarji običajno izmenjavali ob medseboj- nih obiskih, v spomin na slovesnost ali 48 Predpasnik ljubljanskega prostozidarja srečanje.30 Ljubljanska loža je bila, kljub temu, da je bila majhna, prava loža in ne le »venček« prostozidarskih zanesenjakov, kot bi hoteli videti njeni Slovenčevi in katoliški nasprotniki. Loža Valentin Vodnik je bila ustanovljena in je delovala pod zaščito Velike lože Jugosla- vija. V vodstvu Velike lože, ki so jo kot ložo- matico priznavali tudi slovenski prostozidarji, naj bi sicer veljalo načelo, da »se morajo pro- stozidarji po svojih nagnenjih vključevati v vsa socialna gibanja in vse politične stranke«,3l toda dejansko so v ložah, ki so de- lovale pod njenim okriljem, prevladovali zagovorniki centralizma in (jugoslovanske) državne »enotnosti«. Po Nenezičevih podat- kih so prostozidarji v dvajsetih in tridesetih letih sedeli skoraj v vseh jugoslovanskih vla- dah, pri čemer so obvladovali najpomembnej- ša ministrstva; od ministrstva za zunanje za- deve do ministrstev za prosveto, industrijo in za notrnaje zadeve, šestim vladam pa so celo predsedovali kot ministrski predsedniki. Libe- ralni zagovorniki centralizma so bili - kot kaže seznam - v večini tudi med člani ljub- ljanske lože. To je v preiskavi po vojni vztraj- no zatrjeval tudi profesor Furlan, ki pa je ob- enem poudarjal, da loža ni imela nikakršne posebne politične »linije« in so bili v njenih vrstah poleg centralistov tudi »federalisti«. V tej zvezi je omenil dr. Milana Vidmarja, vse- kakor pa to velja tudi zanj samega. Se več: profesor Furlan je preiskovalcem tudi izjavil, da je bila večina slovenskih prostozidarjev pred drugo svetovno vojno »prosovjetska«.33 Te izjave seveda zopet ne gre razlagati kot iz- raz simpatij za komunizem ali boljševizem,, temveč jo kaže v prvi vrsti razumeti v luči predvojnih prostozidarskih prizadevanj po krepitvi protifašističnih in protinacističnih za- vezništev. V ožjih slovenskih okvirih so ljub- ljanski prostozidarji v tridesetih letih zavzeto sodelovali tudi v nekaterih akcijah, ki so ime- le izrazito slovensko obeležje. Eno takšnih de- janj je bila finančna in politična pomoč iz- gradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki so jo prostozidarji -po pričevanju Evgena Lovšina - podprli z uspešno intervencijo v ba- novinskem svetu in prek svojih zvez v Beogradu.34 Mnogo težje kot politične poglede, pa je ob- noviti in podoživeti širši duhovni in nazorski svet slovenskih prostozidarjev. Posamezniki, ki so - kot dr. Milan Vidmar in dr. Vladimir Ravnihar - svoje življenje popisali v spomi- nih, pripadnosti prostozidarstvu iz razumlji- vih razlogov niso omenjali.35 Iz izjav profe- sorja Furlana ob zaslišanju po vojni je vseeno mogoče sklepati, da dolgoveznih prostozidar- skih slovesnosti vsi člani niso doživljali enako vzneseno. Furlan je namreč omenil, da sta s francoskim lektorjem Lacroixom, ki je bil po vsej verjetnosti tudi sam mason, prostozidar- stvo »ironizirala«. Po njunem mnenju naj bi bilo v prostozidarskem gibanju in simboliki mnogo nepotrebne navlake, dolge in zamudne »ceremonije« pa naj bi bile sploh »popolno- ma nepotrebne«. Tisto, kar je Furlana v pro- stozidarskem gibanju in misli posebej privla- čevalo, so bila na eni strani že omenjena pro- stozidarska gesla o »miru, človečnosti, tole- ranci in bratstvu«26 in na drugi, čeprav je to mogoče sklepati le posredno, s pomočjo Fur- lanovih filozofskih spisov, racionalistično- razsvetljenska prostozidarska vizija sveta, člo- veka in kozmosa. Isto je mogoče, seveda z ne- koliko špekulacije, reči tudi za dr. Milana Vidmarja in dr. Vladimirja Ravniharja. »Vsa dosedanja preskušena spoznanja dokazujejo, da človeški razum ne ustvarja matematičnih svetov, pač pa jih odkriva,« je pisal Vidmar v svojem Oslovskem mostu. »Vse geometrične tvorbe so bile, ko še ni bilo človeških glav ...Človeški razum sprejema, nek višji razum daje...«37 Dr. Vladimir Ravnihar pa je v skle- pu svojih neobjavljenih spominov povzel na- slednjo Wellsovo misel o človekovem napre- dovanju v zgodovini in njegovi naravi: »Zdaj lahko razumemo, kaj bi naš svet lahko bil, lahko razumemo, kaj bi lahko dosegel naš rod, če bi človeška narava še zdaj ne bila tako surova...Pišemo in se učimo, imamo znanost in oblast, ukrotili smo živali, ugnali blisk, vendar se še vedno samo opotekamo k luči. Krotimo in gojimo živali, toda ukrotiti in vzgojiti moramo še sebe...«38 Loža Valentin Vodnik v Ljubljani je delo- vala le nekaj mesecev. Po pričevanju profesor- ja Furlana je njena dejavnost presahnila kma- lu po ustanovitvi, in sicer ne toliko zaradi po- 49 litičnih pritiskov in prepovedi poleti leta 1940, kakor zaradi notranjega »mrtvila«.39 Po navedbah Evgena Lovšina so, kot smo že omenili, ložo razpustili šele po okupaciji leta 1941, ko seje večina njenih članov odločila za sodelovanje v OF. Lovšin je ob koncu svoje spominske zabe- ležke še omenil, da se ljubljanski prostozidarji po letu 1945 niso več sestali.40 Oznovski in udbovski preiskovalci so trdili drugače: na os- novi »agenturnih podatkov« iz leta 1947 so ugotavljali, da »obstoja na ljubljanski univerzi prostozidarski krožek«, ki naj bi »ga tvorili« univerzitetni profesorji tehnične visoke šole, zbrani okoli dr. Milana Vidmarja. Nase naj bi poskušali navezati najinteligentnejše študente, tudi takšne, ki so bili v NOV in KP, vendar so nato povsem »zapadli pod vpliv« svojih pro- fesorjev. Vsi naj bi bili v zvezi z emigracijo in inozemstvom. »Torej je tudi iz tega dejstva jasno razvidno, da bi z odkrivanjem niti pro- stozidarstva lahko odkrili marsikatero agen- turno povezavo, ki nam danes še ni jasna oz. znana,« beremo v policijskem elaboratu.41 Da je šlo pri vsej stvari v prvi vrsti za policijsko in komunistično obsedenost z zarotništvom in ne za realna dejstva, pa na svoj način ilustrira naslednja - v zaupnem policijskem poročilu navedena - »zgodbica«. Profesor tehnične fa- kultete, osumljen prostozidarstva, je »ilegal- nim potom dobil pismo iz inozemstva«. Pis- mo je takoj, ko gaje prečital, sežgal, kar pa - po besedah policijskih protiprostozidarskih strokovnjakov - še ne dokazuje, da »bi moral biti v pismu važen in poseben materijal, ker imajo prostozidarji sploh navado, da akte, ka- kor hitro jih prečitajo, sežgejo.«42 Prostozidarsko gibanje je bilo v stari Jugo- slaviji razmeroma močno v Srbiji in na Hrva- škem, medtem ko je bilo na slovenskih tleh omejeno na posameznike. Zoran Nenezič omenja v svoji knjigi okoli 2300 članov raznih jugoslovanskih lož: ljubljanska jih je imela, kot smo videli, osemnajst ali (morda) nekaj več. Strah pred prostozidarstvom na Sloven- skem, ki so ga najprej širili klerikalci in nato komunisti, je bil torej očitno močno pretiran. Toda ob tem so bili med slovenskimi prosto- zidarji nekateri pomembni možje slovenske kulturne in politične zgodovine. Zaradi njih, in predvsem zaradi njihove vloge v sloven- skem kulturnem in političnem življenju, je kratka epizoda z ložo Valentin Vodnik dogo- dek, vreden zgodovinarjeve omembe in po- zornosti. OPOMBE 1. Zoran D. Nenezič, Masoni u Jugoslaviji (1764-1980), Narodna knjiga - Beograd 1984, str. 458-459. — 2. Slovenec št. 7, U. januarja 1940, Odgovor skrivnim elementom. — 3. Slovenec, št. 191, 2. avgusta 1940, Nečisti duhovi v Sokolu. — 4. Slovenec, št. 193, 24. avgusta 1940, Še enkrat - Sokoli in framasonstvo. — 5. Dr. Ivan Ahčin, Pro- stozidarstvo, Založila Zveza fantovskih odsekov v Ljubljani, Ljubljana 1941, str. 94-95. Na publikaci- jo me je opozorila dr. Anka Vidovič Miklavčič, za kar seji lepo zahvaljujem. — 6. Iz zapuščine Evge- na Lovšina, ki jo je Narodnemu muzeju v Ljubljani leta 1989 predal predsednik SAZU prof. dr. Janez Milčinski. — 7. Arhiv ministrstva Republike Slo- venije za notranje zadeve, Masonerija - prostozi- darji, fase. ZA-403-2. Elaborati o prostozidarstvu. — 8. prav tam. — 9. Za gradivo o prostozidarstvu sem pri tedanjem republiškem sekretariatu za no- tranje zadeve prvič poizvedoval leta 1989, ko sem posredoval gradivo, ki gaje hranil prof dr. Milčin- ski, Narodnemu muzeju. Na svoje pismo, ki sem ga naslovil na tedanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, sem dobil odgovor, da gradivo, ki me zanima, ne obstoja. Dostop do gradiva o prosto- zidarjih na Slovenskem pred drugo svetovno vojno v Arhivu sedanjega Ministrstva za notranje zadeve, ki še kako obstoja, mi je omogočil šele minister Igor Bavčar. — 10. Isto kot v op. 7. — 11. Prav tam. — 12. Prav tam. — 13. Prav tam. — 14. Cit. kot v op. 1. — 15. Zoran D. Nenezič, nav. delo, str. 374-75. — 16. Prav tam, str. 595. — 17. Nenezič omenja letnico 1933, Furlan je v preiskavi leta 1947 izjavil, daje med prostozidarje stopil leta 1934. — 18. Ne- nezič napačno omenja dr. Milutina Zavrnika. Pro- fesor veterine na ljubljanski univerzi je bil dr. Fran Zavrnik. — 19. Z. Nenezič, nav. delo, str. 345 in si. — 20. Prav tam, str. 406. — 21. Podrobneje: Maja Žvanut, Iz akcesije Narodnega muzeja v letu 1989 - prostozidarski predmeti. Argo 29-30/1990, str. 7-9. — 22. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljubljani. — 23. Prav tam. — 24. Arhiv Ministr- stva za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljub- ljani, Zaslišanje Borisa Furlana, Centralni zapori v Ljubljani 17.6.1947. — 25. Prav tam. — 26. Za- puščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljublja- ni. — 27. Prav tam. Podatek potrjuje tudi seznam članov Rotary kluba izpred druge svetovne vojne, ki ga hrani Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Nanj meje opozoril mag. Bojan Godeša. — 28. P. Vodopivec, Prostozidarska loža »Prija- teljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani« v luči francoskega gradiva. Kronika št. 1-2, 1988, str. 19. — 29. Isto kot v op. 7. — 30. Ustna informacija poznavalca sodobnega prostozidarstva. — 31. Z. Nenezič, nav. delo, str. 399. — 32. Isto kot v op. 24. Kar zadeva profesorja Furlana, pripravljam o njem posebno razpravo, saj je bil eden najbolj vzne- mirljivih in razgledanih liberalnih in narodno mis- lečih izobražencev na Slovenskem v tridesetih letih. — 33. Isto kot v op. 24. — 34. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljubljani. — 35. Milan Vidmar, Spomini, Obzorja-Maribor 1964 I, II del, Vladimir Ravnihar, Spomini, rokopis v privatni la- sti. Nanj me je ljubeznivo opozoril kolega prof dr. Dušan Nečak. — 36. Isto kot v op. 24. — 37. Milan Vidmar, Oslovski most, Merkur-Ljubljana 1936, str. 309. — 38. Vladimir Ravnihar, Spomini, roko- pis, gl. cit. v op. 35. — 39. Isto kot v op. 24. — 40. Zapuščina Evgena Lovšina, Narodni muzej v Ljub- ljani. — 41. Isto kov v op. 7.-42. Prav tam. 50