Lenča Ferenčak
Odhajanja
I.
hodila bom in hodila dokler se ne pogreznem v svoj korak v ledeno zibelko dokler ne ležem v zamrzlo stopinjo sezujem čevljev in položim trudne glave na bel oblak ki me bo nesel nesel med marčne zvezde v sivi mrak domov
II.
zaprezi konje obuj si čevlje in odidi ob poti raste mak mak, mak, mak sredi polja kima ga je odnesel veter ni ga ob poti več ni več poti
ni več poti ni Maka več ne bo ga nazaj nikdar nikdar
nikdar
obuj si čevlje zaprezi konje in odidi
III.
ne vem kam bi s svojo bogato odvečnostjo sem pradavna in večna
večno odvečna z glavo v žarečem kotlu zemlje z nogami v deževnem oblaku med {pranjaste prste lovim
ptičje petje
in izgubljeni čas
IV.
zemlja naj te prekrije grenkih cipres valovanje veter naj te s semeni zasuje prepletejo te korenine v naročju naj oljka ti zraste zbudi te v novo življenje
V.
bila je pesem
pa mi je zdajle kot ušla
in vendar
si v mojem risu
si v moji luni
in sem lahko bogomolka
in ti lahko odgriznem glavo
iz ljubezni
sva sklenjen krog
sva ljubezen