Pogovor od notarjev.
Sosed  pridii k  županu   mu  naznani,   da se  misli oženiti, in ga prosi mu priča biti.
—    398   —
—    399    —
„Kje pa mislite ženitno pismo delati?" ga pobara župan.
„Jaz sem namenil v sodbini pisarnici, pa pravijo, da tam se nočejo pečati z napravo pisem; sedaj ne vem, kam bi se obernil, da bi bilo prav, in da kadaj kaka zmešnjava iz tega ne pride".
„Ako hočete mene ubogati, pravi župan, dajte ga izdelati pri notarju".
„Ravno prav, da me spomnite na notarje", mu o Igovori ženin sosed; „že večkrat sem slišal od notarjev, da pisma od njih narejene povsod postavno veljavo imajo; župan, kaj vi mislite od njih?"
Zupan: „visoko ministerstvospoznavši po dosedanjih zvedbah, da sila veliko zmešnjav in celo pravd, ktere so naj škodljivša kuga med ljudmi, izvira iz napčnih, nedostojno osnovanih pi^em, je ustanovilo po različnih krajih *5 notarje, kterih skerb in dolžnost ima biti pisma po volji pogodnikov in po postavah izdelovati, se dvom-uost in zvijač ogibati, in kolikor moč, pogodnike pravd varovati. Za tega voljo je cesarsko povelje, da vsakteri ki želi notarsko službo doseči, mora biti izučen pravo-znanec in poterjen za to službo. Notarjeve pisma imajo popolno vero in dokazno moč, ktera velja, ako bi bile tudi vsa priče pomerle. Kdor je kako pogodbino pismo pri notarju napravil, nima dosto škode, ako bi se tudi primerilo, da bi v roke dobljeni spisek zgubil, ker vsakteri pismeni izdelk notarja ostane v pervopisu pri njem shranjen, od kterega zamore deležnik po volji dobiti prepi-sek enake veljavnosti zgubljenemu. Notarjem je tudi na tanko predpisano, koliko da smejo tirjati za svoje izdelke. Kteri se pregeršijo zoper to postavo, zapadejo v kazin, in morajo čez postavni zaslužek vzeto plačilo poškodovanemu poverniti. Ce vse te dobre lastnosti notarskih izdelkov premislimo, ni dvomiti, da vsak pameten človek bo naj raji pri notarju dajal izdelovati mnogotere pisma".
,?Vse to bi bilo prav, meni sosed, in jez bi zaupljivo šel pismo izdelovat k notarju, samo slišim, da so jim priče malo kdaj všeč, in da vselej pogodnike sprašujejo ravno kot na spuvedi, preden da začnejo pismo zdelo vati. To je zamudno in sila nadležno; drugod so vsaka priča dobra, in z malo besedami je pismo skon-cano.    Ce tudi pismo več velja, pa je hitro zdelano".
55Jez mislim, zaverne župan, da je boljši se pri osnovi pisma nekoliko pomuditi in si dobro stanovitno pismo oskerbeti, kot s slabo narejenim si skerb na glavo nakopavati, da bi znala iz njega kadaj kaka pravda je scimiti, ktera človeku dosto potov prizadeva in mu premoženje in clo zdravje spodkopava. Pogodnike vsih teh nevarnost ovarovati, mora za pismeno zdelovanje naprošeni notar pogodnike in pripeljane priče osebno poznati, ali eaj pričam morajo pogodniki biti znani, da kaka pre-memba v osebi ne podleže. Notarjeva dolžnost je na tanko zvediti, kaj da želijo pogodniki v pismeni spomin spraviti, in če imajo postavne osebne lastnosti v razo-dete zaveze stopiti, da bi zavoljo takih pomanjkljivost neveljavnega pisma ne delal, sebi kazni in pogodnikom velike zabave in škode ne naklonil. Zatorej mora taka natančnost notarja vsakemu, kdor ga potrebuje, všeč, ne pa nadležna biti".
„Po tem takem, oče!" pravi sosed, „je res nar pametnejši vse pisma pri notarju narejati. Moje ženitno pismo bode tedaj že on delal. Nikdar več me ne bo kak pokotni pisač v svoje pesti dobil. Z Bogom, oče župan; za dobri poduk pa hvala lepa!                         Ljudoljub.
*) Ponudi se nam tu ravno primerna prilika povedati, da edini notar v Ljubljani, našim bravcem dobro znani gosp. dr. Orel, bo nastopil te dni to opravilstvo.                              Vred.