Črniški
Dragi Marijini otroci!
¦           Bodite najprej prav lepo pozdravljeni — vi vsi,
ki ste se že oglasili zadnja leta v »Angelčku« in nam
popisali, kako se imate v našem vrtcu. Pa tudi vsi
- drugi pozdravljeni, ki ste dobri Marijini otroci in radi
čitate »Angelček«!
Poznal sem prav majhno deklico.   Ni imela se šest let, a je že poznala vse črke in tudi pisala je že. Kar je pa še lepše: bila je zelo pobožna,  Hodila       i je zelo rada k svetemu obhajilu, hodila skoro vsak       ' dan.  Gospe, pri kaierih je stanovala, so je bile vse vesele.   Mislile so si:   »Kaj bo iz tega otroka, ki je že v zgodnji mladosti tako pobožen? Gotovo bo svet-nica.«    Pa  je prišlo  drugačc.   Deklica je  zapustila redovno hišo in se vrnila k svojemu očetu domov,      ; matere pa ni več imela.  Doma je opustila sveto ob-      \ hajilo, hodila okoli s pohajaškimi otroki in postala z drugimi potepcnka.   Če se je zdaj, ko hodi v šodo, kaj poboljšala, tega ne vem.  Bog daj, da bi se bila!
Oiroci božji, zakaj sem vam to povedal? Glejte, J ko sem čital v »Angelčku« vaša poročila, kako ste ustanovili »Marijin vriec« tu in tam in kafco ste bilf veseli, da ste postali Marijini otroci, tedaj sem bil tudi jaz tega zelo zelo vesel. Pa neka žalostna misel se mi jc vzbudila vendarle v srcu: »Bodo li ti otroci tudi o s t a 1 i zvesti dobri nebeški Materi? Bodo li tudi vse ipolnjevali, kar so obljubili Materi božji.   Obljubiti je lahko, kaj ne da?   Držati je pa
—    41
marsikdaj težko. Marija vas je bila vesela, ko ste obljubili, da želite postati dobri Marijini otroci. Še bolj vas bo pa vesela, če ji ostanete tudi vedno zvesti.«
Lep zgled zvestobe do Boga in do Marije je zapustil vsem otrokom deček, ki je unrrl leta 1836. na Laškem. Gotovo bi radi tudi vi kaj izvedeli o njem. Naj vam povem:
Nuncij Sulprizio (beri Sulpricio) je bil rojen 13. aprila 1817 v Pesko Sansonesko v Abrucih na Laškem. Njegovi starši so bili ubogi, a še te je izgubil, ko je imel šest let. Stara mati je potetn skrbela zanj. Toda po treh letih je tudi ona umrla. Ubogega otroka dado v oskrbo nekemu stricu-kovaču. Ta stric je bil zelo sirov in krut človek, ki je gledal samo na posvetno imetje. Mali Nuncij naj bi pri njem delal namesto pomočnika, da mu ne bo treba nič plačati. Otrok je moral res trdo delati od jutra do večera. Včasih je bila neznosna vročina, včasih pa slabo zimsko vreme, a to strica ni nič brigalo: deček je moral iz hiše po dolgih potih, da je opravil naročila svojega mojstra. Poleg tega ga je mojster šc hudo zdelaval. Stric je bil namreč hude nagle jeze, in mladi Nuncij ni mogel ustreči vsem njego-vim muham. Tedaj je popadel jezni stric za kako železo ali orodje in mahal z njim neusmiljeno po dečku. Ali pa ie vrgel dečka na tla in ga obdeloval do nezavesti z nogatni. Mojster je imel tudi sebi enake pomočnike, ki so enako sirovo ravnali z ne-dolžnim dečkom. Najhujše za Nuncija so bili pa brez-božni in nesramni pogovori in šale, ki jih je moral vsak dan slišati v tisti kovačiji. Pravijo, da si je večkrat Nuncij zatiskal ušesa ali pa se skril v kak kot.  da ni slišal nespodobnih  pogovorov.
Preveliki napori in nezadostna hrana — več-krat je moral Nuncij celo pri sosedih prositi — so izpodkopali dečkovo zdravjc. Vidno je postajal bolj suh, in s časom se mu je pokazal na levi nogi velik tvor. Neusmiljeni stric se pa ni zmenil za to. Nuncij res ni mogel več hoditi. Moral je pa stati ves dan ob  mehu in delati, ko so mu pa moči odpovedale,
42    —
so ga privezali z verigami k mehu, Večkrat je padel v omedlevico, toda stricu ni bilo to nič mar.
četudi so z Nuncijem tako grdo ravnali, vendar ni nikoli nikomur nič potožil, nikomur nič očital; bil je vcdno krotak in veselega duha.                                   d
Ko  je  postal  nezmožen  za  vsako  delo,   ga  je poslal njegov stric v bolnišnico mesta Akvila.   Pa        1 je bilo že prepozno.   Nekoliko se je pač popravil, a ozdravel ni.   Nuncij se je vrnil, ko je bil odpuščen iz bolnišnice,   spet k stricu.   A ta je bil jezen,  da        | se je vrnil.   Mislil je že, da se je za vedno odkrižal bolnega   nečaka.   Za   ubogega   dečka  se je začelo staro trpljenje iznova.   Moral je delati, četudi je bil hudo bolan.   Pa Nuncij je ostal zvest svojim dobrim        ', sklepom. Večkrat je v težkih urah ponavljal: »Hočem        i postati svetnik, velik svetnik v kratkem času!«
Po  dolgih  šestih  letih  trpljenja  je  prišlo  odre-šenje. V Neaplu je živel dečku še drug stric.  Zvedel        I je o trpljenju Nuncijevem in ga spravil k sebi.   Po-        j kazal ga je svojemu predstojniku — stric ie bil kor-poral  v  grenadirskem rcgimentu v Neaplu — pol-kovniku Feliksu Vohinger, dobremu človeku.   Ko je ta videl bolnega dečka, ki se je le s pomočjo bergel pomikal naprej, in slišal, kako nedolžno je živel in koliko pretrpel,  se  je  dečka  usmilil  in  sklenil,  da mu pomaga.
Nuncij jc prišel v bolnišnico za neozdravljive. Noga ga je močno bolela, pa bil je vendar vedno vesel. Da, še druge bolnike je tolažil. Vlačil se je od postelje do postelje in s prijaznimi bescdami to-lažil in osrčeval ncozdravljive bolnike. Vsi so dečka občudovali. Posebno jim je bila všeč njegova velika pobožnost do prcsvetega Rešnjega Telesa in pa do Matere božje.
Polkovnik Vohinger je vzcl čez nekaj časa dečka iz bolnišnice v svojo hišo. Zdelo se je, da bo zdaj Nuncij ozdravel. Mislil je vstopiti v kak samostan. Pa Bog je sklenil drugače. Dne 5. maja 1836 se je ločil s tega sveta. S smehljajem na obličju je po-kazal na podobo Matere božje in rekel: »Glejte, kako je lcpa!« Za nekaj trenutkov potem je bil že mrtev.
—    43
Trumoma so vreli ljudje iz Neapla kropit tega dečka. Pravili so, da se je na mrtvaškem odru ču-dežno izpremenil in iz njegove rane na nogi da je puhtel prijeten vonj.   Pokopan je bil v Neaplu.
Dragi otroci! Ko ste slišali o življenju dobrega Nuncija, ste si znabiti rekli: »Kako je pa z nami?« Glejte, vi še imate dobre starše, dobre prijatelje, blage učitelje in katehcte. Vse vas ima rado in vsi želijo, da bi bili vi dobri. Koliko lažje bi bili vi še bolj pridni kakor ta dobri Nuncij. Zatorej skrbite, da začnete z novim letom stanovitno in hitro na-predovati v  dobrem.
Kar zdaj vzemite v roke podobice, ki ste jih bili prcjcli, ko ste vstopili v Marijin vrtec. Zadaj so pravila. Preberite jih lepo in sklenite, da jifa boste z novim letom zvesto izpolnjevali. 0 njih se pa še kaj pomenimo.
Z Ijubim Sinom vas blagoslovi — Devica Marijaf