123 štev.
Y Ljubljani, v četrtek 6. novembra 1879.
Letnik VII.
Inseratl se sprejemajo in velji ristopna vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat, ii n <i ii ® n 16 ii u n n 3 „
Pri večkratnem tiskanji se »ena primerno cmanjša.
R ok o pi al
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniStvo (administracija) in ekspedicija na Dunajski cesti št. 15 v Mcdija-tovi hiši, II. nadstropji.
Politi cen list za ilmuti narod.
Po pošti	prejeman velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr,
r.a pol leta	. . 5 „ —
«a četrt leta	, . 2 „ 50
V administraciji velja:
Za celo leto . . S gl. 40 kr ta pol leta , . 4 „ 20 „ za četrt leta	3 „ 10 „
V Ljubljaui na dom pošiljan veljA 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih ulicah itev. 25.
Izhaja po trikrat na teden ia sicer v torek, četrtek in soboto.
Kaj je državna stranka?
Poslanec Plener je med ustavoverci še najbolje govoril za svojo stvar. Vendar njegovi dokazi le na prvi hip frapirajo , globljeje premišljeni, razpadejo v nič, kakor sploh liberalna uačela. Kar je Plener zoper avtonomijo govoril, je že zavrnjeno po grofu Hohenvvartu 8 kratkimi pa krepkimi potezami. Mi hočemo neko dtugo Plenerjevo trditev v razgovor vzeti; On je namreč rekel, da ustavoverna stranka ni še dogospodarila, dokler se bo identificirala z državo samo; federaiisti, je rekel, skrbe le vsak za svojo deželo, ustavoverci pa za skupno državo, tedaj ustavovercem vedno gospodstvo pristuje. — Na to bi se pa dalo odgovoriti:
Ko bi se ustovoverci res identificirali s celo državo, potem bi morali skrbeti za blagor vseh narodov, in ko bi bili oni to res storili, potem jim opozicija nikdar ne bi bila čez gla^o zrastla. Pa ravno, ker tega niso storili, ker so skrbeli v prvi vrsti le za eco stranko enega naroda , od todi je prihajalo vedno veče nezadovoljstvo z nemškoliberaln mi vladami. Res je, da so federaiisti n::g ašali do zdaj le boij pravice vsak svoje domovine, pa pomisliti se mora, da so bili oni pasivni, da so se le branili ; ako se njim vlada izroči, kakor so jo liberalci toliko let imeli, potem bodo tudi oni zt-čeli misliti na splošne koristi cele države, akoravno bodo ob enem branili pravice dežeine, kakor se federalistom spodobi. Poslanec Plener se tedaj jako moti, ako on misli, da ima le ustavoverna stranka razum za koristi cele države, da se le ona z državo ident ficira, da so
le ustavoverci državna stranka. Ko so ustavoverci pod Hohenvvartom v manjšini bili, so izstopili iz vseh deželnih zborov, kar se nikakor ne spodobi za stranko, ki se „z državo identificira". Ravno tako jim je že Rieger povedal, da so ravno ti liberalci leta 1848 goreli za Nemčijo, ne pa za Avstrijo, sedajna desna stranka pa je že tačas zvesto branila črno-rumeno zastavo, tedaj seje le ta desna stranka „z državo identificirala."
Kje in katera je tedaj prava državna stranka? Gotovo je, da si naša desna stranka z isto, če ne z vtčo pravico sme prilastiti ta priimek. Mi smo res v prvi vrsti Slovenci, in da to toliko povdarjamo, bili smo prisiljeni po nasprotnikih, ki so nas hoteli potujčiti, pa smo še v hudih časih in pri največem pritisku vendar zvesti Avstrijanci ostali; ako se nam uarodne pravice podele, bomo zamogli s toliko večo močjo okleniti se cele države , in skrbeti za njeno korist. Kavno taka je pri Čehih, Dalmatincih itd. Puhlo je tedaj dokazovanje Plenerjevo, da so le ustavoverci prava državna stranka, da se le oni identificirajo z državo, da tedaj gospodstvo le njim pristuje. Vsaka poštena in lojalna stranka se mora z državo itent ficirati, in če tega ne stori, sploh nema pravice do obstanka. Že lastna korist nam veleva, da se moramo zanimati za celo državo, kajti kaj bi nam koristilo Slovencem , ko bi prav vse naše želje vslišane [ bile, ako bi pa po drug h deželah vse narube šlo, da bi država ne pr šla do miru, ako bi vsled slabega gospodarstva davki vedno rastli itd. Če en ud trpi, trpe z njim vsi drugi, če
je celo telo bolno, ne more noben ud zdrav biti. Mi tedaj ne moremo biti taki separatisti, kakor Plener misli, da smo ; mi nismo samo zmes raznih narodnih strank, mi smo ob enem tudi velika državna stranka. S tem, mislimo, smo do cela ovrgli Plenerjevo trditev, in če nam ustavoverci ne pridejo z boljšimi dokazi, ne bomo nikdar verjeli, da so le oni poklicani, vladati nad Avstrijo.
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 5. novembra.
Ker se z drugim nimajo, bahajo se ustavoverci še vedno s svojimi govorniki v a d r e s n i debati. V resnici pa je le edini Plener kaj prida govoril, vsi drugi so pogrevali stare fraze. Naše govornike skušajo v nič deti, Vošnjakov govor so komaj omenili s par vrsticami, druge govornike, kakor Riegera, Lichtensteina, Hohen-warta pa skušajo raztrgati in osmešiti; take manevre že poznamo. Najbolj jezni so na Riegera, ker jim je najbolj soljene pravil, zato ue puste na njegovem govoru dobre dlake.
čeli i pa so hoteli Riegera odškoditi za napade dunajskih listov, zato so mu napravili v pražkem gledišču, ko se je o vst h svetih v njem prikazal, veliko ovac jo, ter so ga burno pozdravili.
Kdaj bo ministerstvo «Io|tol-
njetio, se še nič ne ve; Taaffe bi menda najrajši ustavoverce k sebi privabil, pa ti zanj ne marajo, za naše može pa menda on ne
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čas.
XXVII.
To premišljevaje pridem memo semenišča in se spomnim, da imam iti tudi tje likat čevlje dvema semeniščnikoma z naše fare, ki sta mi za to obljubila dajati kruha. Eden izmed nju*) me je že štiriletnega dečka po lužah vlačil in zelo rad imel, drugi pa je bil doma z vasi, kjer smo mi dalj časa bivali. Zdaj sta oba župnika. V semenišči izprašam sobi obeh ¡u najdem pri njih večo družbo, jako radovoljno; naložili so mi kruha, da ga nisem mogel po spraviti po žep.h, a čevljev mi ni bilo treba likati ta dan , zato sem šel domu in spravil svoj plen, potem pa pred šolo, kjer so obrabljene šolske knjige dijaki med sabo prodajali po znižani ceni. ./¡tz sem že vse imel ali vsaj mislil, da so tisi e vse dobre, ki sem jih v Kamniku dobil za šolsko darilo, toraj sem si le ogledoval ta somenj , ua kterem raz. n mo-
*) Tu bodi omenjeno , da z imeni so navedene v teh črticah vseskozi samo ono osebe, kterih žo ni več na svetu, imen še živih oseb pa ne maram in 110 smem objavljati, ker sc nočem nikomur zameriti.	Pisatelj.
jih tovaršev na stanovanji nisem mogel zagle dati nobenega znanca.
To je dolgočasno. Kdo bo tako gledal' Stopim toraj k strajnarci in si kupim za (star) krajcar kostanja. Tam me obiujtjo vsi Kam-ničaui — mislim, da nas je bilo pet — in eden, ki je bil v Ljubljani že znan, nam najprej razkaže mesto, potem pa nas spravi „pod Turn" kjer smo kostanj klatili. Meni je bilo to jako všeč, ker sem spoznal, da se z ljubljanskega zidovja , kjer je povsod toliko gospode, pride lahko tudi ven na travo in v gozd, kjer se lahko skače in prekucuje. No, to že ne bo tako hudo, če bo v mestu pus'6, bom šel pa ven na polje ali v gozd; tam je ravno tako, kakor pri Kamniku in doma. „Le korajžo, fantje I" — smo zavriskali vsi Kamničani — „ti gosposki Ljubljančani nas ne bodo snedli. Kedar ne bomo imeli šole, pa bomo kam šli vsi skup in bomo kozo lili."
Vsi si podamo roko in sklenemo zvezo Kamničanov, ker so se nam Ljubljančani sploh pregosposki zdeli.
Drugi dau smo v šoli tisti, ki smo prestali skušnjo, bili razdeljeni v dva razreda, tisti pa, ki je niso prestali, so dobili vse nazaj, med temi tudi dva Kamničana, ki sta žalostna slovo
vzela od nas, potem pa šla nazaj v Kamnik. Pri razdeljenji sem prišel jaz v prvi (a) oddelek, z mano vred še en Kamničan, s kterim sva skup sedla vklop zavoljo druščine, ker so bili vsi drugi nama tuji.
Ko sedimo vsi, se odpro vrata in počasnih korakov pride s svojo težko palico v sobo — — profesor Melcar. Po vsi sobi je slišati zadovoljno mrmranje, kakor če bi kdo v mrzlo sobo spustil gorkote. A gospod profesor stopa polagoma dalje proti odru , spleza na nj in se obrne nazaj palico držeč tako, da je bila gumba ravno pred nosom, ter reče z zategnjenim glasom :
Sti-i-i-ll! Ti-i-ihol'1
Spredej je vse tiho, še sape ?ni slišati, ali zadej nastane nemir iu nekako polglasno hihi-tanje, toraj gosp. profesor vzdigne svojo debelo ' palico še više in še glasneje ¡zadoni njegov glas:
„Stili! Tiho 1"
In tako stoji s palico ter ozira se na vse kraje, ali doli v zadnjih klojeh je šuuder čedalje veči. Zato stopa počasi navzdol med klopmi, mi novinci stiskamo hrb'e , ker gorje, če bi ta debela palica komu padla na hrbet! To bi bilo vse drugače kakor štaberl. „No, če pa tukaj s takimi tepo" — sem mislil jaz — pa že vera, zakaj pravijo, da so šole v
mara, čeravno nahaja le v naši stranki podporo. S takim čudnim obnašanjem ne bo dosegel Taaffe svojega namena, kajti bolj ko se oddaljuje od naše stranke, bolj zgubiva tla pod seboj, in bolj se oddaljuje od sprave narodov, ker razumnost in volja za tako spravo se nahaja le pri naši stranki; ustavoverci pa ne želč nič druzega, ko da gospodstvo zopet v svoje roke dobodo.
Zanimivo je, da še IVIariJarl ne ma rajo več za ustavoverce. Madjarski listi pišejo bolj prijazno Čehom, ko ustavovercem, ker poslednji vedno bolj odkrito kažejo svoje želje po centralizmu, ker zanikajo vsako zgodovinsko pravo; nasprotno pa je Rieger povdarjal, da je že leta 1848 in pozneje branil ogerske pravice, in da so Madjari za to le malo hvaležni Čehom. Organi ogerske skrajne levice izrekajo naravnost svoje simpatije za češko stališče, drugi listi pa pravijo, da jim je vse eno, ali se zvežejo s Čehi, ali z ustavoverci, oni se nečejo v avstrijske zadeve mešati, samo da se ta polovica ne dotakne ogerskega državnega prava. To je vsakako velik napredek in dob ček za avtonomiste, da Madjari niso več zavezniki ustavovercev.
Odsek za odpravo časniškcga koieka je volil groia Mirosovskega za predsednika, Pirqueta za njegovega namestnika. Upanje je, da se bo ta kolek če ne popolnoma odpravil, vsaj zdatno znižal.
Tnanje države
„Agence Havas" prinaša čudno vest, da aiijfležka vlada grozi sultanu. Ona zahteva reforme v mali Aziji, hoče, če bi se sultan branil, njega odstaviti in njegovega brata na njegovo nusto posaditi, toda pod kontrolo Anglije, Francije in Avstrije. Vsi časniki pišejo o tej novici, ki na prvi pogled ni preveč verjetna videti. Mogoče je pa, da Anglež' niso nič kaj prijatli nove turške vlade, v katerej sedi ruski prijatelj Mahmud paša. Odkar je začel v Carigradu ruski vpliv prevladati, in odkar se turška vlada ne vklanja slepo Angležem, zginile so tudi angležke simpatije za Turčijo, kar ni n č čudno , saj te simpatije niso bile nikdar platorčae, kakor na pr. simpatije Madjarov , amp8k Angleži so iskali in branili le vedno svoj dobiček.
Bolgarsko narodno «branje
je začelo svoje zborovanje. Knez Aleksander je povdarjal v prestolnem govoru hvaležnost do cara osvoboditelja, potrebo močne narodue vojske, in simpatije, ki jih uživa mlada država po celej Evropi.
IVa Francoskem delajo socialisti vladi vedno veča sistnosti. Vlada se je preselila v Pariz, pa ravno to že mnogi obžalujejo, ker se vpliv socialistov v Parizu vedno množi, in jih volijo že v mestni zastop. Socialisti zahtevBjo popolno amnestijo za tiste, ki so se vdeležile nekdanje komune, vlada pa se tega odločnega koraka boji, ker socialisti že zahtevajo, da bi se uradniki volili po ljudskem glasovanji, in več takih reči. Velike zmešnjave se še le bližajo, kedar socialisti še po drugih mestih moč v roke dobodo.
Izvirni dopisi.
'ti Xa«lol»ravc 29. okt. „Kaj pomeni to, da od vseh krajev dero ljudje praznično oblečeni v to majhno podružuico poljske fare, za ktero morda malokdo ve? Zakaj so krog cerkve nastavljeni šibki in visoki maji, zakaj vihra še nad križem zvonika tako velika zastava slovenskih barv, zakaj je videti toliko slavolokov s primernimi, pomenljivimi napisi ?■' Tako je popraševal preteklo nedeljo marsikdo ki ni vedel, zakaj se je mala cerkvica zado-bravška tako preširno oblekla, a ni mu bilo treba dolgo iskati rešitve te uganjke, kmalu so zapeli zvonovi.
Da, zvonovi, ti novi zvonovi I To ne more biti neobčutljivi, mrtvi, mrzli bron , ta ima občutek, glas, tako lepe melodije ne dajč rudninska mana. Saj je pa tudi poznaio se ljudem ua veselih in ginjenih obrazih, da jim mili glasovi meče srca, bude čutje pobožnosti. Prvikrat jih slišijo, že prvikrat so očarani po njih, po vseh, ne samo po enem. Kak razloček med temi in starimi , posebno med novim in starim velikimi
Res tisti stari veliki, kar privaditi se ga niso mogli ljudje, tako je tolkel svojo in le svojo — mrtvo, trdo, kakor kladvo ob naklo. Skoro osem let je preteklo, kar jim ga je vlil Igosp. Samassa v Ljubljani, pa niso se ga na-
vadila ušesa podružničanov, ni j mmehčilarc, ne budil jih k pobožnosti, marveč k jezi, da so za svoj dober denar dobili tako slabo blago. „Da bi ga le kdo ubil, jaz napravim sam druzega" — tako se je jezil tukajšen premožen posestnik, a ni se hotel ubiti, pač| pa se je ubil drugi in zdaj je prilika oskrbeti si vse zvonove nove, ljudjé, čeravno jih ni veliko, so brž zložili denar in — hajdi! k II i lz er ju v dunaj-ko Novomesto, čigar poljski zvonovi so jtm vedno tako prijetno na ušesa bili.
Kteri akord? V Polji je II-Dur, enako ne, toraj recimo E-Dur, da se bo lepo vrstil s poljskimi. Mojster Ililzer je porok , da bode akord a gis h zadet, če ne, vzame zvonove nazaj. Dobro! A kako spraviti take zvonove v ozki zvonik? Mojster Ililzer vé tudi zato ne-priličnost pomoč in to so njegovi novi jarmi. Zdaj visé trije zvouovi v ozkem zvoniki, v kterem bi bilo prostora komaj za d\a taka. Prvi tehta 16'/S centa.
Iu kako je zadel Ililzer akord! Ne bo mu treba zvonov nazaj jemati, prebivalci mu jih ne dajo, če bi jim tudi več dajal za-nje, kakor dajo oui njemu. In po čem so jih plačali? Po 75 gld. stari cent, po borih 75 gld. In Samassi so morali onega nesrečnega starega plačati po 100 gld. cent!
Pa kje je zdaj tisti stari, marveč mladi nesrečni Samassovi zvon? Hilzer je obetal zá-nj jako malo, vendar so bili podružničani še tako srečni, da so našli kupca , neko podružnico , ki jim je dala par goldinarjev več zá nj, toraj je bil prodau zdaj za polovico tega, kar je pred 8 leti veljal nov. Dobro blago se samo hvali!
Zakaj sem to slovesnost v mali vasici Zadobravi obširneje popisal? Ker sem bil sam giujen po lepem akordu in milem glasu zvonov, ki se tako lepo prilegajo poljskim. Da je uuanja oblika krasna, kdo bo še to posebuo povdarjal!
S kratka: Zadobravčani so tako ponosni na te zvonove, da bodo v par mescih plačani že do zadnjega krajcarja. Darovanje zá-nje v cerkvi je dalo že znesek, kakoršnega pri taki mali podružnici nikakor ni bilo nadjati Be. Naj pride poslušat naše zvonove kdorkoli, ne bojimo se njegove sodbe.
„No, učitelja, ki te bo dom;i učil" — pojasni katehet.
„Doma se bom že sam učil" — je moj odgovor na to.
„Tem bolje, samo če bo šlo" — reče gospod katehet nekako dobrovoljno posmehljivo, me spusti v klop in potem izprašuje druge in teh je do malega vsak povedal svojega inštruktorja.
Se ve, da me je novica, ki sem jo tu zvedel, strašuo razjezila. Tovarši mi povedo , da je inštruktor kak dijak više šole ali pa še celo profesor. Tako se toraj v Ljubljani študira ? Dva se že več naučita ko eden, in če pri nalogah komu pomaga kdo, ki več zna, jo lahko naredi, veliko lajše od onega, ki si sam ubija glavo ž njo. Dobro je že to, pa po pravici ni, zakaj bi kak tepec, ki bi sam ne mogel nič spraviti s sebe, potem bolji bil, kakor kdo še tako bistroumue glave in lastne pridnosti? Vsak naj pokaže, kolikor premore sam, ne pa, kolikor premore s pomočjo druzega, ki vse to, kar se ti učiš, že davno zna. To že nič ni, tako se ne gremo, Bam se postavi, če kaj znaš!
Naj, predno grem naprej, dokončam tu pričeto tvarino, in povem, kako sem tudi jaz pri-Išel do druzega spoznanja o tem.
Ljubljani tako hude." Ali gospod profesor gre sopihajoč in strašuo resnega obraza veduo le na vzdol, da pride do zadnjih klopi, tam po-stoji in požuga s palico:
„Aha, to je tisto gadje gnjezdo! Vsi re-petenti, ljubljanski tiči, je li ? Narazeu, marš! Na vsako stran nekaj, da mi ne bote pohujševali novih nedolžnih ovčic ! Vas bom že učil jaz, gadje, ki ste!"
Re8 jih je šlo na vsako stran nekaj, naj dalji pa, ki je imel prav cigansk obraz, je ostal ua konci sam najzadnji. Potem se je zasukal in šel navzgor, mi pa smo videli, kako so mu oni zadej osle kazali. Mestni tiči so povsod najporednejši, tudi kamniški so bili taki.
Vendar je šola še zadosti mirna, ko gospod profesor zopet dospe na oder. Tam sede za kateder, odklene predal in potegne ven zvezek, kterega pokaže z besedami:
„Vidite, to so črne bukve, tu sem bo vpisan vsak, kdor bo kaj pregrešil ae ali ga ne bo v šolo. Le varujte se teh bukev, kar se v a nje zapiše, ostaue zapisano. Zdaj pa le pazite, vas bom vse bral, vsak vstane in odgovori s„hier!"
Res začne brati, jaz pridem brž na vrsto in skočim kvišku s klicem „hier!"
„Kommen Sie heraus!" veliua to gospod profesor, moj sosed me dregne iu ker se obotavljam, mi zašepeta: „Pojdi no, butec, kaj ne veš, da si zdaj „Sie"?
Jaz se pridrenjam s klopi in stojim pred gospodom profesorjem, naredivši mu priklon, kakoršnega me je naučil pater Generoz.
„A, Vi ste tisti, ki je naredil najprvi nalogo in najboljo?" — me ogovori nemški, a prijazno —„kje sedite?1.
Jaz pokažem prostor, on prikima in dobro je. Drugo uro pride katehet gosp. Globočnik, ta je govoril pač nemški, a ko je mene bral, sem moral ven in tam me je prašal slovenski:
„Imaš že inštruktorja?'
Kakor mi je ogovor, ker me je tikal ne vikal, bil po volji, tako debelo sem gledal zarad vprašanja.
„Imaš že inštruktorja?" — ponavlja gospod katehet.
„Kaj če imam ?" — prašam na to ves osupnem
, Inštruktrorja! Ali ne veš, kaj je to?"
Jaz odmajem z glavo, ker te besede še v svojem življenji nisem nikdar Blišal , toraj nisem vedel, je li kaj za jesti, ali kaj druzega gosposkega.
Vb Celja, 30. oktobra. £ („Beseda", celjske čitalnice.) Dne 19. t. m. je celjska narodna čitalnica priredila t vrtni sobani pri „zlatem levu" „koncertno besedo", pri kteri je tudi svirala godba celjskega muzikalnega društva. Priznati se mora, da so bile vse točke pevskega programa izbrane in tudi srečno raz-poredjeDe. Prva točka „Ilaj", zbor od Jenkota, nima sicer posebne muzikalicne vrednosti; a pela se je vseskozi krepko in korektno. Toliko večo pozornost je vzbudila druga točka, najlepše delo našega Blavnega komponista dr. Benj. Ipavica: „Kdo je mar?" Ni labek nalog, naučiti ae pesmi obstoječe iz sedem oddelkov sč 8premljevanjem glasovira, v kteri se vrstijo zbor, baritou-solo, tenor-solo, bas-solo, tenor in bas-duet in kvartet, ter jo tako precizno, in s tolikim občutkom in navdušenjem pred-našati, kakor jo je ta večer vrli pevski zbor celjske čitalnice. G. N. Pirker je s svojim le podonečim, sonornim glasom bariton-solo pel izborno; g. Gaberšek je prednašal svoj tenor-solo prav simpatično in z globokim občutkom; g. Gecelj se je pa pokazal v svojem bas solo vežbanega, izurjenega pevca, ki se sme med najprve in najboljše celjskih pevcev šteti. Tenor in bas-duet, gotovo najnežnejši del te pesmi, 6ta pela gg. Gabršek in Gecelj z uajboljšim vspehom. Tudi kvartet v „Kdo je mar ?•' se je vršil izborno. Sploh je cela pesem napravila velikanski vtis na poslušalce zbog svoje mnogovrstnosti in pevci so pokazali, koliko pre» morejo, dasiravno jih ni bilo veliko — samo dvanajst — bilo je pa slišati, kot bi jih bilo najmanje štirideset. Tretja točka: kvartet „V sladkih sanjah" od Ilajdriha, dasiravno skrbno in klasično sestavljena pesem, ni posebno hvaležna ; pela se je sicer precizno; vendar vtis ni b 1 celo primeren kompoziciji, četrto točko „sceno in arijo iz opere „Gutenberg" pela je gospa Odijeva. Tako izvrstna pevka , kot gospa Odljeva, je v Gelji redka prikazen. Kot nekdanja pevka pri dramatičnem društvu v Ljubljani in pri operi v Zagrebu je že skoraj vsem Slovencem znana, toraj mi ni treba povdarjati, da je svojo nalogo izvrstno izvrš la. Občinstvo je pa tudi buruo ploskalo iu klicalo živijo, kar nji je dalo povod, še „Valčik rondo"
od Gumbekta peti kot dodatek], kar je vzbudilo zopet med poslušalci splošno navdušeuje. Peta in šesta točka: Jenkov „Nek dušman vidi" in Ilorejšekov oktet „Tijo noči" Bte Be posebno odlikovali zarad lepih nuanc, posebno oktet „Tijo noči" zarad čarobnega piano in crescendo, kteri so pevci tako izvrstno izvčdli. Sedma točka: Hajdrihova „Jadransko morje", čeravno namenjeno za velik zbor, peli so vendar čitalmški pevci tako krepko in veličastno, da se boljše ni moglo pričakovati. Z osmo točko: Tovačovsky-jevim „Bože živi" končal se je pevski program. — Dolžni smo toraj izreči najprisrčnišo zahvalo pridnim našim čitalničnim pevcem; največa zasluga pa gre vrlemu našemu pevovodji, gosp. Vinko-tu Krnšič, kajti velikemu njegovemu požrtvovanju , neupogljivi njegovi volji, pa tudi njegovi vsestranski pevski izurjenosti se imamo najbolj zahvaliti, da se je ta koncertna beBeda tako izvrBtno obnesla. Lahko rečemo, da je vsakdo zadovoljen zapustil koncertno dvorano. — Pač bi bilo še godbi celjskega muzikalnega društva mnogo želeti; prvič ne zna nikakoršne slovanske pie^e, drugič se je pa mnogokrat poznalo, da ue Bviia prav gladko in pravilno in da je marsikak lep pasus zelo pokvarila. Sicer pa to ni toliko krivda kapelnikova, nego godcev samih , ki so se tisti dan bojda preveč mošta napili. *)
'Mi Dunaja, 2. nov. **) Nemška ustavoverna stranka vse žile napenja, da bi zopet dobila večino v zbornici, ktero je po lastni krivdi izgubila. Ker pa pri ljudstvu nima več zaupanja, ne more več upati, da bi jej ljudstvo še kdaj pri volitvah dalo večino in z njo moč v roke. Preveč je ta stranka grešila v narodnem in gospodarstvenem obziru, da bi jej ljud stvo še kaj moglo zaupati. To sami znajo tako dobro kakor mi. Težavno in silno neprijetno je pa za unega, ki je bil vajen gospodariti, če se mora gospodarstvu odreči in z unim, ki mu je prej v sužuosti služil, enakopravno živeti. Tako se godi ustavovercem. časi, ko jih je vlada, iz njih vzeta, podpirala, so prešli, in
*) V dopisu iz Celja štev. 121 ,,Slov." j izostalo znamenje dopisnikovo
**) Od druzega dopisnika našega. Vrdn.
Kmalu, ko smo lotili se šolskih knjig, se je zgodilo to-le. Pred mano je sedel „škric", ki v šoli ni dosti vedel in je bil puhle glave, da je še mene včasih kaj prašal. Ko pa dobimo prvo nalogo, prinese on najboljšo, iu jaz sem videl, da je imel v knjigi spis njen od druge roke. Profesor ga za to pohvali, jaz pa jezen vstanem in zakričim:
„Saj je ni naredil sam."
„Kdo pa?" — vpraša profesor.
„Inštruktor!" — odgovorim jaz.
„Ta mu je le pomagal" — reče profesor — „vsedite bc 1"
S tem Bem bil pobit. Če celo profesorji trpe, da učencem delajo naloge drugi, potlej se pa v Ljubljani študira vse drugače ko v Kamniku. Se ve da , šesto-, sedmo- ali celo osmošolec me bo že prekosil, če bi tudi moj sošolec brez njega trojko imel I V Kamniku ni imel nobeden inštruktorja, vsak je moral pokazati, kaj sam zna, iu zato sem bil jaz prvi. Tudi v Ljubljani bi si upal prekositi vse, premalo jih je, ali kaj bom revež opravil zoper inštruktorje!
Čez nekoliko časa dobim s šole gredč pred vratmi očeta z besago na rami. Nič kaj prijazno me ne pogledajo, ampak kar narav-nost reko:
„Jaz Bem bil zdaj ravno pri gospodu Globoč-
uiku in sem jih prašal, kako se kaj učiš in če si najbolji. Pa veš, kaj so rekli?"
Kako bom jaz to vedel! Zato oče brž pristavijo:
„Struparja mu manjka, drugače bo že šlo" so mi rekli. Jaz poobesim g'avo in ne vem n česa odgovoriti; a oče me potolažijo brž rekoč:
„Saj sem tako mislil, da s temi Ljubljan čani se ue boš mogel skušati, ker imajo vsak še svojega profesorja doma. Zdaj ga boš tudi ti imel, gospod katehet Globočnik so ga že dob.li. Tu-le je zapisan in tudi hišna številka, kamor boš hodil; ni daleč od tvojega stanovanja, malo proti sv. Petru."
„Koliko mu bote pa plačali?" — prašam jaz očeta.
„Nič'1 odgovore — ,,so že naš gospod ka plan pri gosp. katehetu tako naredili. Samo priden moraš biti, da ga ne boš jezil, drugače te bo spodil in ti ne boš šole izdelal, pa boš zopet za čevljarja."
Na to jaz razvijem listič, na kterem je zapisano: „Matevž Jeretina, sedmošolec", zra ven pa še hišna številka na šentpeterskem predmestji, kamor sem imel hoditi.
Tako sem imel tudi jaz inštruktorja in dobrega, kar se bo pozneje pokazalo.
čas njih samovoljnega vladanja tudi. Ooi pa nimajo dovolj fizičnih in duševnih sil, da i mogli popolnoma sedanji položaj razumeti. Oni še vedno hrepene po egiptovskih loncih samovoljnega vladanja in si še vedno domišljujejo, da še kedaj splezajo na krmilo države, in potem podvojč tlačenje narodov, da l>i vsaj nikdar več ne imeli toliko Bil, da bi jih vrgli. Da bi svoj namen dosegli, se poslužujejo raznih sredstev. Poštenega boja niso bili nikdar vajeni, tako tudi zdaj hinavsko in tihotapno napadajo. Njihovo časopisje trosi razne laži med svet, in mala vse privržence druzih političnih mišlenj za černe reakcijonarje, nasprotnike svobode itd. Na ta način bi radi vodje druzih strank ob poštenje pripravili. Ker pa to sredstvo jim ne zadostuje, so začeli poskušati zasejati razpor med konservativce, posebno se prizadevajo odcepiti Poljake od druzih konservativnih tovaršev. Pa časniki jim razlagajo nasprotja med terjatvami Češkimi in poljskimi, kažejo na razne nazore obeh narodov v vnanji politiki, in z rusinsko enakopravnostjo s Poljaki. Pa tudi v parlamentu so naredili podobni poskus, ki se pa jim je — ivala Bogu — popolnoma ponesrečil.
Ustavoverni poslanec Suess je v adresui debati hotel dokazati, da sedanja večina ni vlade zmožna. Ta poslanec je s priliznjenimi besedami skušal zdaj eno zdaj drugo stranko na desnici odločiti od druzih avtonomističnih tovarišev, posebno je računal na Poljake. Pa Poljak Dunajevski mu je odločno povedal, da Poljaki ostanejo na desnici, in se mu zahvalil zato, da se je prizadeval med konservativci zasejati razpor. Govor Dunajevskega je bil hud vdarec za ustavoveruo Btranko, prvič, ker jim je v oči povedal, kako da se tihotapno prizadevajo sejati razpor, in drugič ker so zvedeli, da Poljaki se ne dajo od večine odločiti in na njih pomoč ne morejo računati. Mi smemo biti veseli tega izreka poljskega zastopnika in že-imo, da bi Poljaki vedno zvesti ostali konservativnim načelom. Poljaki so poleg Čehov najvažnejši faktor v državnem zboru, brez njih konservativci nimajo večine. Zato je važno, da so odločno postavili se na našo stran. Poljaki so se dozdaj vedno bolj v strani držali od druzih Slovanov in na škodo vsemu Slovanstvu politiko delali na svojo roko. Zlasti do Itusov in Itusinov so imeli neko posebno sovraštvo. Zdaj so pa začeli spoznavati, da jim od ostalih slovanskih narodov ne grozi nevarnost, temuč od nemštva, ki vedno posebno v Prusiji izriva poljski živelj. V Galiciji sami pa židovstvo, ki ima največjo podporo med ustavoverci, hudo tlači poljski narod. Zato ni več čudno, da se. Poljaki odrekajo nemškim u stavovercem, ki jim le škodujejo in se le zato prilizujejo, da bi zopet mogli ustanoviti svoje gospodstvo uad Slovani, ktero je pa Poljakom ravuo tako škod-jivo kakor drugim Slovanom.
Največja zavira edinosti med Čehi in Poljaki je rusinsko vprašanje, čehi zahtevajo pravo za vse narodnosti. Poljaki ga pa ravno Rusinom dati nočejo. Ravno na to stvar so ustavoverci stavili svoje mnenje, da se jim posreči Poljake odločiti od Čehov. Ali ker so Rusini dozdaj vedno v državnem zboru šli z ustavoverci, Poljaki nočejo prestopiti v usta-voverni tabor. Ta mednarodni razpor dveh slovanskih plemen je že mnogo škodoval slovanstvu in olehčal Nemcem pot na vzhod. Mi mislimo, da bodo Poljaki tudi spoznali, njegovo škodljivost in se z Rusini pobotali. Posebno Čehi, ki bodo od zdaj zanaprej igrali prvo rolo v Avstriji, bodo svoj vpliv porabili v to, da se tudi ta rana na slovanskem mesu
zaceli.. Mi se nadejamo, da se to doseže v korist Slovanstvu in državi.
Domače novice.
V Ljubljani, 6. novembra.
(Nas polk Klun) bo neki ostal dva dni v Ljubljani, program sprejemanja in pogostenja še ni natanko določen, pač pa dotični odbor meščanov pridno cabira denar za stroške, ki bodo precej veliki.
(Premembe pri SolŠtvu.) Nadzornik za Šta-jarsko in Koroško je postal dr. J. Zindler, za Kranjsko in nemške šole na Primorskem pa g. Gnad, ki je bil prišel na mesto M. Vrečkovo. D. K. Holzinger je šel v pokoj.
(Zbirko novih pesem), svojih in drugih je izdal g. A. Nedved, kapelnik filharmouičnega društva; zbirka je od ministerstva pripoznana sposobna tudi za šolski poduk.
(DomaČa cerkvena umetnost). Pri gospej Ikfbauer pred frančiškanskim mostom ste raz stavljeni dve sliki križevega pota, ktere mala za farno cerkev v Preski dospod Miroslav To-rnec iz Šent-Vida. Sliki ste po Ttirichu izvrstno zgotovljeni. Častitamo gospodu umetniku, ako tako dobro dovrši tndi še druzih dvanajst po dob. — Kakor znano, je naročil ta križev pot gosp, Nikolaj Jamnik z Medvod.
(Živinska kuga v St. Vidu nad Ljubljano.) V pondeljek je prišlo v Ljubljano naznanilo, da se je v Št. Vidu pokazala živinska kuga. Na to je šla z Ljubljane komisija tje in našla pri nekem mesarji bolno kravo, ktero je dala pobiti; razen te je bilo pobito še drugo ži-vinče, nekaj koštrunov pa, o kterih mislijo, da so zanesli kugo z Dolenjskega, so zaprli za se. Brž se je tudi vas obstražila z vojaki in goveja živina se ne pusti čez njo. Druge živine ni zbolelo in kakor smo včeraj zvedeli od tam, vsa reč ni tako huda, kakor se je prvič raz neslo. Trdijo celo, da je bila tista krava že prej dalje časa bolna. Ne širi se pa kuga nič. Po strogi zaprtiji trpi kolikor toliko tudi Ljubljana, ker posebno mleka dobiva od tam.
(Propadanje nemčurstvav Ljubljani). Fil-harmonično društvo, „der Ilerd deutschen San-ges", kakor se samo rado imenuje, je imelo te dni občni zbor. Zanimivo je le poročilo blagajnika, ki je pokazalo v proračunu za prihodnje leto lep primaDjkljej vkljub izdatni podpori, ktero dobiva v denarji od več strani. Število udov gre rakovo pot, vsako leto jih je manj, kar kaže , da nemškutarija v Ljubljani propada. Zdaj društvu ne kaže druzega, ko dolg narediti ali pa lotiti se društvenega premoženja. Ali ni to lepa ilustracija „des Auf-echwunges deB Deutschthums in Krain"?
Razne reči.
—	Premembe duhovs k e. Čast. s. Jos. Dolenec biva na Dunaji v Avgustineju, kjer se pripravlja za doktorat iz bogoslovja ; g. J. Zalokar gre namesto v Čermošnjice za kaplana v Planino, F. Kogej v Trebno namesto v Mirnopeč, T. Vari v Škocijan pri Dobravi, ia J. Merjasič v Šentjernej; g. A Ribar začasno , gg. J. Lavrič pa Fr. Svetličič stalno v pokoj; g. J. Van gre za kaplana v Kolovrat Vmestovani so bili pretekli mesec za župnike v Rovte g. J. Žust, na Černuče g. L. Mazek, in na Ilomev g. A. Lušni. Razpisane so fare Vače in Tujnice 16., Dobrava 23., Zaplana in Godoviče pa 30. oktobra.
—	Vernih duš dan dopoldne so praznovale le ljudske šole, re pa tudi srednje. Svetovati je, da se krščanski roditelji obrnejo 1
do dotičnih predstojnikov,'naj vsaj dopoldne s krščanskimi stariši svojimi tudi dijaki posvečujejo vernih ranjcih spomin. Celo poganje so gojili to čutilo.
—	V Šiški nad Ljubljano so volili za novega župana gosp. Kneza, ker dosedanji g. Kvas se preseli v Trst. To je srečna volitev, splob Šiška zadnja leta, kar se je zbadila na rodna zavest, v vsakem obziru lepo napreduje.
—	V Grad (Veldes) pride za učiteljico gspč. N. Zupan.
—	Š t a j a r s k i polk H a r t u n g št. 47 se bo odslej imenoval ,,Litzenhofen.''
—	V S o č o se iz Bovca poroča strašna nesreča, da je 31. oktobra popolnoma zgorela vas Koritnica, 40 družin je brez strehe, Skoda velika, reva ne popisljiva , nagla pomoč silno potrebna.
Tržne cene v Ljubljani.
Pšenica hektoliter 10 gld. 24 kr.; — rež 6 gld — kr.; — ječmen 4 gld. 55 kr.; — oves 2 gld. 93 kr.; - ajda 5 gl 20 kr.; — proso 4 gl. 39 kr.; — koruza 6 gld. 20 kr.; — krompir 100 kilogramov 2 gld. 85 kr.; --fižol hektoliter 9 gld. — kr.; — masla kilo gram 82 kr.; — mast 74 kr.; — špeh frišen 54 kr.; špeh povojen 60 kr.; jajce po 2'/s kr. mleka liter 8 kr.; — goved.ne kilogram 58' kr.; — teletnine 52 kr.; — svinjsko meso j 50 kr. — Sena 100 kilogramov 1 gld. 60 kr.' slama 1 gld. 34 kr. 100 kil; drva trde 7 gld., mehke 5 gld.; vino rudeče 20 gld., belo 16 gld. hektoliter.
tarom v črevesu; Marija Relec, vdova, 69 1., za vodenico;
27. okt. Pavel Gerlacher, lajtenant v pokoji 72 1., za mrtvico na pljučih ; Franc Selan, delavke otrok, 2 m., za božjastjo.
29.	okt. Jak, Smolica, goatae, 55 1.;
30.	okt. Marija Balant, dolavca hči, 6. 1., v rožnih ulicah, za jetiko;
Telmrnllčn«- i)fn*r»(< cen« S, novembru Papirna rent« 68.20 — Sreherna rent» 70 40 — Zlata rent» 80 45 — 18601etno državno ponoiilo IU7 80 Bankin« *k«ije 838 — Kraditne akcije 268 20 — Lonrioq !'6 60 — — Oe«. ter ««kini n 56. — ŽO-Irankov 9.30.
Dennrutvene cene 5. novembra.
Umrli so:
24.	okt. Reza Miiller, delavca otrok, 4 ure, za slabostjo;
25.	okt. Marija Pire, gostaška, 51 1., za vodenico; Franc Kozlevčar, hlapec, 32 1.; Meta Lov-rin, delavka, 55 ]., za pljučno vnetico;
26.	okt. Franc Anžin, delavec, 36 1., za ka-
Državni fondi. 6 •/« avstrijska papirna renta . .
6% renta v srebru.....
i'/, renta v zlatu (davkB prosta)
Srečke (loči) 1854. 1.....
„ „ 1860. 1., celi. . . „ „ 1860. t,, petinke Premijski listi 18K4 1., . . .
Kemljiščine odve/.nice. tftajarske po 6°/, ,	. ,
Kranjske, koroške in primorske po
Ogerske po 5 '/„......
Hrvaške in slavonske po 5'/, . . Sedmograške po o0', .... Delnice (akcije).
Naeijonalne banke.....
Unionske banke ... . .
Kreditne akcije......
Nižoavstr. eskomptne družbe . .
Anglo-avstr. banke.....
Srečke (loži),
po 100 gld. a. v
Kreditne Tržaške
Bndenske Salmove Palfti-jeve Clary-jeve St. Genois Windis<ihgratz-ove Waldstein-ove
•Srebro in iluto. Ces. cekini ...*.. Napoleonsd'or.....
100
50	» n
40	gld. h. 40
k. d
40 40 40 20 40
n	n
ii	ii
n	ti
n	n
Uenur. 68.20 70 40 80.45 120.75 128 60 130,— 158 50
99.75 96 60 84 -99,—
81.76
816.-93.20 268.20 810.-134-
168,-11».— 61.— 39.50 48 60 36.50 37 50 42.— 38.— 30 50
5.67 9.29
>5C
'J
O
-a V
Za gospodinstva!
Častitim p. n. naročnikom za dosle izkazano mi zapupanje uljudno za-h\aljpvaje se, prosim, da mi blugovolč isto ohraniti tudi nadalje, ter priporočam kot izborno kurivo za kurjavo v sobi in kuhinji
zagorsko-to p I i s k
^ salonsk premog
(svetli premog najboljše vrste, rkd ter brez duha goreč) po najnižjih cenah v plombiranih žakljih 50 kilo = 1 col. cent a 45 nov.
pri uaročil h na 250 kilo = 1 col. cent a 43 novč., pri naročilih na 10, 20 in 40 col. centov primerno znižane cene,
Naročila na cel vagon p» rtulniško-fabriški ceni
Razklana drva
v plombiranih žakljih a 20 novč., pri naročilih na 5 žakljev a 18 novč. Mnogobrojnim naročilom pripon ča se s spoštovanjem
A. Debevcc,
riniskn c<!stn, 11>.
Opomba. Naročbe in plačila se tudi sprejmo v trgovinah s špecerijskim blagom :
Albert IMautz, na križevnškem trgu. M. Ahcin, na Starem trgu.
J. II. Justin, poleg St. Jakob, mosta. Joh. Triltuc, St. Peter, predmestje.
V glavncj zalogi tabaka,
na mestnem trgu.
V prodajalnicah tabaka
poleg Frančiškanskega mostu', na Franc Josiponem trgu (loterija) v Mahr-o vej hiši; na dunajski cesti poleg deželne bolnišnice; Schellenburgove ulice (Čitalnica).	'	(2)
najceneje pri A. Debevcu. rimska cesta. I!).
Izdajatelj i odgovorni urednik Filip lrlap.
J. lznikovi nasledniki v Ljubljani.