IZBOR  IZ  SODOBNE  NEMŠKE  POEZIJE
G u n t e r   E i c h NOC V KASARNI
Smolnato črna noč, odprte veke sredi  sna in škornji. ki donijo po hodnikih, odmevajoč v samotnih izbicah srca. kjer žalost tone v ostrih  krikih.
kjer vonji znoja in zatohlih skrinj nad pajčevino čutov kot plesnoba žde. Noč temnega sna. o. potopiti  «e ti do globin, kjer zastreš z vekami vse. ki molče.
PROTI ČETRTI URI POPOLDNE
Pogled skoz okno. Od  vsega, kar  uzre oko. cenim le noč in stvarni.ško bližino, ki mi. lahko zrušljiva, še poji telo, prepletajoč se z mržnjo in toplino.
O. mar bi moglo dlje trpeti! Vi:  to. kar je telo in temna sla: vi, ki ste bili prej spočeti kakor postave mrtvega  sveta.
V zraku  vršeča ptičja krila, list. ki teko v njem komaj  vidne žile. grozdje, ki se bo vanj jesen spustila, preden ga bodo roke izcedile.
992
Minljivost; in nič nima teže, kri in prekletstvo vseh stvari — le to jih v tihem sporazumu veže kot jagode okus in vonj, ki se gosti.
Le Nič, ki s krempeljci nepopustljivo
obešen na spomin preži
in vsak nov dan neizrekljivo
z vsem zmede preminule dni.
GOZD Z JAGODAMI
Gozd, ki sem hodil vanj svoj čas, leži še zmerom ugreznjen v isti sij in pajčevina se prijema las, sproščene veje bijejo v oči.
Skrita med listjem, ki odpada. se borovnica polni in črni. Kako me je izžigala naslada, ko sem okušal njeno temno kri.
Zdaj se mi spet zrnasti modri sok raztaplja v ustih kot tih glas. A čutim, da je tudi v temni krog sladkosti kanil bridki čas.
Gozd, ki sem vanj nekoč bežal, ni  več nekdanji  razsvetljeni hram: kjer sem se kot otrok igral, zdaj niti hrošeev več ne prepoznam,
a kjer sem za gostijo in zabavo hlastajoč tekal sem in tja, zdaj borovničarka pokleka v travo in češe stebelca do golega.
993