štev. 13.
v Mariboru 1. julija 1877.
Tečaj VI.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Uokopisi ne vračajo se.
2S ?
i
stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČASOPIS  ZABAVI  I  PODUKU.
Pregled.   Poezije: Zakaj jaz na goro zahajam. Nesreči. Slavčkom. — Očo in sin. —
Ženska pisma prijatelju. — V pasjili dnovih. — Pisma o ruskej literaturi. —
Kmečka vojska na Ogrskem 1. 1514. — Premičnica Venera. — Razgovori. — Listnica. —
Zakaj jaz na goro zahajam.

aakaj jaz na goro zahajam, Oj tja na zeleno goro, In ondi najrajši ostajam, In čemu tak ljubim goro? —
Ko solnce rodi se za morjem. Iz dola na goro hitim ; Danica bledi za pogorjem. Na gori zeleni stojim.
Ko žarki neba nad nižavo Svitlobo nezmerno lijo, Slonim tu in gledam v daljavo
V minulost zrem davno svojo.
Ko luna z oblakov zašije, Skrivnostno, sanjavo brli, I mene, kak čudno ! povije
V sen sladki dih davnih me dni.
Zakaj jaz na goro zahajam, Oj tja na zeleno goro. In ondi najrajši ostajam. Zakaj tako ljubim goro?
Odgovor le zna mi kapela Tam sredi zelene gore, Tam ljuba je moja slonela, Prisege molila zveste.
Kazrušena tam je kapela In ljubice davnaj ni več. Desnica nje davnaj zbledela, Ljubezen, ljubezen je preč.
Mecesen, smereka sameva Pa vedno kot davnega dne,   ' In breza tam bela šumeva. Slonela bo zime dolge.
In jaz še na goro zahajam, Oj tja na zeleno goro. Na gori najrajši ostajam. Kot nekdaj še ljubim goro.
In breza ne ve, ne smereka, Zakaj je na svetu tako. Bolesti ne znata človeka. Ljubezni zgubljene — kako?
A jaz jo še znam ino čujem Kot davne sem srečne jo dni, Po njej zdaj zastonj poprašujem, Nje moje ne zre več oči.
Na goro najrajši zahajam. Tam meni topi se srce. Na goro, na goro zahajam Do zadnjega, zadnjega dne.
X. Koder. 13
- 198 -
Nesreči.
il
esreca! tepi me al' ne, To vedi, meni j e vse eno;
Navajen vsem gorjem sem že. Srce postalo je ledeno.
Ne bodem jokal, če nesó V pogreb mi starše, brate mile;
Ce ljubo mi prevzame kdo, Oči ne bodo mi rosile!
Ne žalim se, če tudi sem Hudo sovražen na tem sveti.
Ne žalim se, naj tudi vem. Da imam uro to še mreti.
Vsnšile so se mi solze. Srce nij več mi občutljivo.
Nesreča! tepi me al' ne. Vse nosil bodem potrpljivo !
Jamšek.
Slavčkom,
Štajerska dežela,
Krasna pač si zdaj, Skoraj bi te smela Zvati majhen raj !
Ipak pogrešujem Nekaj tod zelo,
Iščem, pa ne čujem: Petje slavčevo.
Slavčki preljubljeni, Kaj vas res nij tod?
Vi mej tički meni Izvoljeni rod!
'Z južnih krajev tudi Jaz prišla sem sim.
In po zimi hudi. Glejte! še živim.
Al' iz krogov vaših
Jeden ne bi všel. Da po logi h naših
Malo bi zapel?
Bi zapel in méne,
V srce zveselil ; Nove zaljubljene
Pesni mi vzbudil?
P. D. - Pajkova.
Oče in sin.
Izvirna povest.
(Dalje.)
Rezika se zgane, zarudi in vztlikne: „ Valentin, ali si ti? oj, ali je mogoče?"
„Mogoče je, ter biti mora," pravi mladeneč nekako resno in zre nepremakljivo pred se.
„Kajjeto, Valentin? kako so nerazumljive tvoje besede? O tako nisi govoril nekdaj. Ne, in tedaj si me ljubil, goreče ljubil, a zdaj — ?" — Dalje ne more govoriti. Strastno dvigne bele roke in hoče objeti Valentina, a
ta se jej odmakne in ona omahne na zemljo.
„Tega nisem vreden jaz, to je preveč, to je brezumnost, sramota, nečast za te, predrznost meni, Eezika ! Jaz sem berač, sin zapravljivea, prekleto je moje ime, prekletstvo me spremlja povsod.
„In strijc ti je prepovedal pečati se z beračem, da, odmerjena mi je smrtna kazen, če se predrznem pov-
- 199 -
zdigniti oči še enkrat na te, v bogato, najlepšo Mlinarjevo hčer."
Izgovorivši še enkrat vpre Valentin moker pogled v dekle in pravi : „Spomin, kateri si mi dala enkrat, si našla tu. Ohraniti si ga ne upam vreden ga nisem, daj ga drugemu, imaš jih na izbiro, bogatih, imenitnih. Valentin ti gre prej, ko more iz oči, in te ne moti v tvoji sreči."
„Molči, molči Valentin! Bog te bode kaznoval, ker delaš tako brezsrčno z ubogo deklico, ki ni zaslužila nikedar tega od tebe", povzame deklica s slabim glasom, milo pogleda mladenča in pristavi čez nekoliko: „0 pojdi, le pojdi, kamor te žene pot, pojdi, odpušča ti tvoja Eezika, vsaj malo dni ima še živeti, to dobro ve. O moli, da bi ti odpustil tudi on, ki naju vidi, ki gleda v najine prsi in misli".
Tihota nastane. Nobeno drevo se ne gane, noben hst ne zašumi, kakor bi čutila vesoljna narava gorje, ki je razlito v dveh mladih srcih.
Zdaj se zgane Valentin. Kes, žalost, up, vse mu zalije srce, noga mu omahne, koleno zdrsne na zemljo, zmrači se mu pred očmi in v neizmernem boju s seboj objame Eeziko, in jo stisne na razburjene prsi.
V tem trenutku prileti črn, zlato-kljuni kos na smrekov vršiček in zažvižga pesem, talečo, visoko pesem o nebeškej gloriji. — „Pok", poči puška zdaj v obhžju. Strašna kletev se čuje. Zlatokljuni kos odleti z vršička, Valentin plane kvišku in zagleda v dalji, kakor roparja, kakor morilca, — oskrbnika. Iz njegove pobe-šene puške se vali še dim, — a krogla, ki je bila namenjena gotovo njemu, šumi po gostem vejevji.
„Morilec!" zaklikne Valentin in kakor bi trenil plane enak ljutemu levu na starca, izvije mu orožje iz rok, ga zdrobi, ga obskali, njega pa vleče k prepadu, pokaže mu vrtoglavo temino in pravi: „Glej, tu je plačilo morilcu, tu bi se razbila tvoja črepinja, a angelja imaš, ki te varuje — to je nedolžna Eezika in spomin imaš, ki ti pravi: kedo je beraški sin zaprav-Ijivca." Predno se zave skrbnik smrtnega strahu in maščevanja, izgine Valentin med gostim drevjem.
Tiho je vse krog in krog, kakor poprej. Zlatokljuni kos se vrne na prejšnji vršiček in zapoje talečo večerno melodijo. Zlato solnce poljubuje z zadnjimi žarki najviše vrhove in rumeno listje se usiplje pri slednjem pihljaju z drevja, se vrti, šumi in šepeče tajno, neumljivo šepetanje.
VII.
Nekaj dni pozneje je voda ob jezu samotne žage zopet šumela glasneje, valovi so se penili mogočneje, in na žagiščnem vozu je sedel Valentin z lesenim kladivom v roei, s katerim je vladal in uredoval umetnosti svojega posla.
V vsem njegovem delu, v vsakem gibljaju, da celo v tem, kako je zabi-j?l lesene zagozde med naložene goli, bralo se je jasno, koliko trpi on, kako razvnete mish mu drve po glavi.
Stari Žagar, Valentinov oče, je bil zadnji čas treznejši. V hiši je sedel pri peči, kadil iz male pipice, izpuš-čal dim nad svojo osivelo glavo in zrl, kakor brez misli, mrtvo pred se. Morda mu je bilo žal svoje zapravljivosti, morda je mislil na sramoto, katero je napravil svojemu sinu oni dan, morda je koval trdne sklepe in namene, da
13*
— 200 -
se poboljša, da pusti pijačo in nedejavno življenje.
Pač, koliko namenov se stori, koliko skesanih src se zave, ko je zaprta zadnja pot vrnitve, ko je uničeno vse ! Tako je bilo tudi pri Žagarju. A za trenotek je bil vendar oče, nekdanji oče, polen čutil, polen kesa in mislij, kako bi popravil vsaj nekaj svoje krivde, ker vse ne more. A sedaj se mu vzbudi lehkožitnost v strast, misel po izgubljenem bogastvu v maščevanje, pijančevanje iz navade v zadušenje svojega gorja v vinu.
Gorje onemu, ki je zapeljan v prvo, a on se še vrne morda kedaj na pravi pot. Trikrat gorje pa njemu, kogar oklenejo jeklene roke navade, iz katerih ga reši edina steza k pogrebu.
Žagar je obupal nad prvim, udal se drugemu.
Od zadnjih dogodeb ni govoril s svojim sinom, in kako? Stoprv pred nekimi dnevi se je vrnil, poslednji sam ne ve od kod. In to ni več nekdanji Valentin. Kratek čas ga je postaral za najmanj deset let, zamoril cvet njegovega lica.
Kohko potov so se pač odprle tiho, prav tiho duri samotne žage, in iz njih se je ozrl starec ski'ivaje po svojem sinu. A kakor strašeč se sinovega otožnega pogleda, izginil zopet na prejšnje mesto, stresel z glavo in še bolj zmračil svoje vpalo lice.
čestokrat je sedel celo na kopici z desne poleg žage, svojemu sinu nasproti. Pri jedi je hotel začenjati razgovorov. A Valentin je molčal, pobesil pogled in odšel na svoje delo.
To zledeni slednji starčev up spremenjen je svojega gorja. Zopet vstaja iz doma, zadnje novce utaplja v vino.
Teta Barba pa, uboga Barba, koliko se trudi, koliko prošnje in mo-
litve stori, da bi izvabila en sam vssel pogled Valentinu, da bi poboljšala izgubljenega starca, priklicala če ne nekdanji blagoslov, vsaj pak nekdanji mir v kočo.
Zopet je legla enekrati po teh dogodbah noč na zemljo, vrstiU so se jasni in oblačni dnevi in po planinah in višjih gorah je zapadel prvi sneg.
Mraz je bil in burja je pihala po dolini, vpogibala samotne, otožne vrbe v potoku in obletele bele breze po pogorju. Vsakdo je iskal gorkega zakotja. In razmršeni ščinkovec v hrastovem duplu pred hišo je vtaknil kljun pod perutni kožušček, in se zazibal, morda, v sladke sanje, bodoče pomladi, v mili up nove ljubezni, nove svatovščine. In edino to ga bode grelo, v dolgi, ostri zimi.
Istega večera brli v Žagarjevi leščerba. Na mizi stoji nekaj večerje, pol hleba ajdovega kruha in nož na njem. V kotu pod podobo, v rudeč plašč ogrnjenega, razbičanega zveličarja sedi Valentin. A njegova žlica leži nepremakljivo pred njim, glava mu sloni v dlani in oko strmi, kakor bi opazovalo musico, ki pleše okoli brleče leščerbe, se suče in smuče, da utone z zažganimi perutmi v oljnatem morju. Teta mora večerjati sama, sama si delati druščino in sama govoriti za oba. Starega Žagarja ni doma. Šel je pred dvema dnema od doma v bližnji trg, kjer je bil somenj. Ondi je menil zalesti še nekaj znancev, ki so mu na dolgu nekoliko grošev, vsaj žeja se ponavlja vsaki dan in sicer ne po vodi, temuč žeja po vinu, cekinastem vinu, a novci kopne kakor spomladni sneg.
Teta prigovarja nekaj časa in ponuja Valentinu jedila, a ker je vse zastonj in dobiva le polovične odgo-
— 201
vore, globoko vzdihne ia ludi sama položi leseno žlico. Precej dolga, glasna molitev sledi večerji, ki velja tudi za večerno pobožnost.
Ko obesi Barba lesen molek na steno poleg svetega razpela, natakne Valentin pokrivalo, ogrne kamižolo in hoče oditi.
A Barba ga vstavi meneč : „Kam greš zdaj ? Doma ostani, burja piše in mraz je ; prehladiš se lehko in zboliš."
„To bi bilo prav, tega si želim", odvrne Valentin, prime za kljuko pri vratih.
„0 le molči, ker govoriš tako in ne vbogaš ! Bog te bode kaznoval in te vže. Očeta ni doma, in še ti se me izogiblješ, to je preveč", toži starka in dviguje suhe roke proti mladenču.
„Delo imam, nekaj mora biti gotovega še nocoj", odgovori potem Valentin hoteč vtolažiti tožečo Barbo.
„Delo počaka, noč je za počitek, poslušaj in vbogaj me in Bog, ki te vidi, in tvoja ranjca mati nad zvezdami bode vesela, izprosila ti bode srečo in blagoslov božji!"
Valentin molči. Zadnje besede ga čudno ginejo. Kakor v sanjah se spominja preljube matere, ki ga je ljubila tako neizmerno, pripovedovala mu v večerih lepe povesti, o širokem svetu, o hudobnih ljudeh, kar ni umel tedaj, kar pa ume zdaj. In ta čas je bival še v lepej hiši sredi vasi, tedaj je bil zavidan otrok, zdaj je izgubljen, zaničevan hlapec.
Barba zapazi vse to, neizmerno žalost bere v Valentinovem obrazu in da bi ga še bolje prepričala njegovih brezpametnih mislij o nekej osebi, da bi ga vmirila za vselej, pravi:
„0 Valentin in še nekaj te prosim, kar veš in spoznaš sam. Izbij si nespametno misel iz glave, misel na
Eeziko, in vesel in zadovoljen bodeš tudi v svoji revščini!
Glej, Eezika je bogata, imenitna, vnukinja človeka, ki je največi sovražnik tvojega očeta, ki je mnogo zakrivil in trdosrčno ravnal z njegovim dolžnikom.
Pomisli, da on ne bode privolil nikedar v ženitev, ko bi te tudi ljubila Eezika, kar pa ni verjetno. In ta zveza bi bila nesrečna, brez blagoslova božjega, kajti storjena bi bila brez dovoljenja očetovega, brez toliko zunanjih enakosti, ki vplivajo tolikanj na srečno bodočnost."
To je Valentinu preveč. Da mu podira edina oseba, ki jo ima na vsem širnem svetu, zadnji up, zadnjo tolažbo, zalije mu strupom srce, zmrači pogled.
Molče, brez protivne besede na ustih, a bled in tresoč se zapusti kočo in zavije na plan.
Noč leži po gori in dolini, noč, temna noč v Valentinovih prsih, v mislih, v glavi in v srcu.
Ko hodi nekaj časa, kakor brez uma po pogorju, se vrne, truden je, slabost ga premaga. Na ležečo smreko poleg žage sede in zre mrklo v peneče valove pod saboj, ki se mu zde nocoj tako otožni, tako utopljeni in zopet tako vabljivi, tako zapeljivi, kakor bi skrivnostno šepetali: „Pridi, pridi v naše naročje, mi operemo, zbrišemo gorje vesoljnega sveta!"
Med tem ko sloni tako Valentin, sopiha po pogorju sem od vasi ženska podoba. Njene stopinje so urne, kakor bi ne čutila ostrega kamenja pod nogami in ne.hitela v nočni samini, v pozni uri po temnem pogorju.
Prišedši do žage, zakliče dva pota Valentinovo ime videč, da je leščerba v koči vže pogasnjena.
- 202 —
Valeatin se zgaae, plaae kvišku, kakor bi se splašil iz strašnih saaj in zaklikne: „kedo je, kaj hoče tu v pozni uri?"
„0 ljubi Bog, kaj si tu, Valentin", pravi ženska in dvigne roki. V tem trenutku spozna Valentin staro Marjeto, Eezikino služabnico in strah in groza ga pretreseta po životu.
„Valentin, ljubi Valentin, če imaš še človeško srce, če si ljubil kedaj Eeziko, oj hiti, hiti, dokler je čas",— vzdihne starka potem in prime mla-
denča za roko hoteč ga peljati s seboj. Zamolkel nerazumljiv glas Valentinov se čuje. On se iztrga starki iz rok in kakor senca izgine v urnem diru po pogorju. Zenica vzdihuje in kliče za njim, naj jo počaka, naj se vtolaži, a zastonj, kmalu utihne njegova stopinja v daljavi. Le šumenje valov izpod jeza se čuje, le oduren nočen ptič skovika po pogorju, in stara Marjeta vije strahu in žalosti roke.
A. Koder.
(Dalje pride-)
Ženska pisma prijatelju.
IV.
Prijatelj! Težko je človeku dandanes napisati kaj taeega, kar bi zanimalo , kar bi ostalo neobrekovano po neprijetnem dotiku kritike. V človeštvu veje zdaj nek duh nezadovoljnosti, rekla bi skoro neprijaznosti, in bela vrana sme se oni imenovati, koji bi v sedanji dobi časa ostal od početka do konca svojih dnij ljubljenec občinstva. Celo mej dvema prijateljema, kakor se meni dozdeva, ne kraljuje več ona harmonija mislij in čutil, sodov in sklepov, usmiljenosti in blago-dušnosti, koja, kakor sklepam iz de-janij preteklih časov, je nekdaj obstajala.
Kako bi bilo lepo, prijatelj, ko bi smel vsak človek odkrivati svoja mnenja s prepričanjem, da ga nikdo krivično ne bode sodil, vedeč, da ga poslušalci ne obsodijo uže preje, nego je nastopil.
Takovo življenje bi bilo pravo življenje, kajti vsak človek bi potem užival ono samostojnost, kojo mu je Bog podelil z življenjem. A tako, vsak hoče biti veci, nego njegov bližnji, vsak
hoče več vedeti, nego drugi, vsak bi rad govoril, a nihče poslušal.
Zakaj Vam vse to čenčam? — Ker iz mojega peresa sili toliko, oj toliko predmetev na papir, a jaz, boje se Vaše in morda še koje drage kritike in nezadovoljnosti, vzdržujem jih nesamovoljno, misleč, koliko prijetneje bi bilo pisariti, ko bi svoboda, poštena svoboda objemala in združevala človeški rod. —
Prijatelj, imela sem danes v noči prijetno, ljubeznivo sanjo. Zdelo se mi je, da ležim na mehko duhteči trati; jasna, topla noč je na-me razlivala svojo čarobno tihoto ter sem bila zamaknena v polumesec, koji je bojazljivo obračal svoje medle žarke na mojo osebo. Ko tako ležim brez prave misli, brez prave podobe pred seboj, se polumesec, kojega sem še vedno zvesto opazovala, spremeni v veliko šibko žensko podobo. Ostro mene opa-zovaje se mi je ženska priMižala, na tla poleg mene položila veliko, debelo knjigo z zlatim obrezom , na-njo položila svojo drobno nožico, ter dejala ponosno :   „Jaz sem  ljubezen.   Nij
- 203 -
ga človeka na svetu, koji ne bi me poznal, kajti sleherno srce ljubi, samo s tem razločkom, da so načini ljubezni brezštevilni. Prišla sem k tebi, da izvem tvoje mnenje od treh vrst ljubezni, koje vladajo svet. Povej mi, koja ljubezen je najviša: spolna, materinska ali domovinska Ijubav?"
Prijatelj, nisem pustila ženski podobi izgovoriti, in uže sem jej z navdušenostjo odgovorila: „Materinska ljubezen je prva." Ženska se mi je na-smijala in dejala : „Eoko na srce položi ter reci: ali si danes leto tudi tako sodila?" Osramočena obrnem v tla svoj pogled, in menim, da sera celo v sanji zarudela. Ees da, prijatelj, nij še davno od tega, ko sem prištevala materinsko ljubezen mej zadnja čutila te vrste. In ko sem zopet hotela pogledati svojo drzno popraševalko, zrla sem jutranje  zore mili  obraz,
kajti vzbudila sem se bila iz prijetnega spanja.
Celi dan potem sem premišljevala svojo čudno sanjo, h koncu pa sem prišla do sklepa, z Vami rešiti vprašanja, koja mi je ona prikazen v sanjah dajala.
A nekaj me pri tem vzdržuje in to je, kar sem uže v početku tega pisma izjavila: strah Vaše kritike in pa znani izrek, da je nevarno o ljubezni govoriti.
Zato Vas danes uljudno prosim dovoljenja, da smem v prihodnjem svojem pismu nadaljevati svojo prelomljeno sanjo. Kajti želim prodreti v skrivnosti te troje ljubezni, tako različnega, a vendar tako si podobnega čuta.
Upaje ugodnega uspeha moje želje od Vaše strani, bivam vedno Vam udana prijateljica      p. D.-Pajkova.
V pasjih dnovih.
Luka leže pod kostanjem toži po Jétiei.*)
L.   Kostanj, kostanj, kostanjček moj, Kje pa sedaj je golobček tvoj.
Ki je pod tebe zahajal. Srce s slastjo mi napajal?
Kje je? Nikoli ne vidim ga več? Menda popihnil nij v Gradec al' v Beč?
Kostanj, kostanj, pesniško drevo. Daj mi odgovor na vprašanje to! —
Kostanj se zgane in pravi:
K.   Dokler si srkal ljubezenski „maj",
„Ilož'ce" dišeče si peval. Svet je bil zemski ti „raj",
V njem si pod „lipo" sedéval; Zdaj pa, ko proč so te „sanje" : Pevaš na enkrat — „kostanje" !
Milan.
*)   v prejšnjih ,Pas. dnov." čitaj »Jeta", ne nJela"!
Pis.
- 204 -
Pisma o ruskej literaturi.
v.
Najbrž seje malo slovenskim čita-teljem posrečilo, prebrati Turgenjevovo „Nov*)" v izvirniku. Skromno sodr-žanje, ktero sem v prejšnjem priobčil, je morebiti vse, kar ste zvedeli o romanu, ki je v ruski literaturi storil toliko hrupa. Ees je, potrudil sem se, pokazati vse, kar je važno, da bi mogli razumeti sledeče pismo, v kte-rem vam podam svoje mnenje o novejših delih sploh, posebno pa o „Novi" Turgenjeva, podpiraje ono z nekterimi citati ruskih kritikov.
Vsak umotvor je popolen samo tedaj, če je v prekrasni obliki prekrasna, velika misel sodržana.
Namen Turgenjevov je bil : v vsej svojej brezmiselnosti pokazati preku-eilne težnje čisto nezrehh mladih ljudi j v Eusiji. —
Podlistkar za slovstveni oddel „Eus. M." pravi: Visoko mesto, koje Turgenjev v ruski in svetovni literaturi zavzima, pripisuje se prirodnemu, a vendar umetniškemu izraževanju onih čudovitih idej, ktere se v šestdesetih letih tega veka nahajajo v ruskem življenju. Interesantno popisanje teh blodenj, prihologično razpletanje in vpletanje dejanij, kot da bi se v resnici bila kje vršila, to dela, da so Turgen-jevova dela mojsterska. —
Osebe romana se delijo na levo i na pravo, na novo i na staro Eu-sijo. Glavna oseba prve je Neždanov, kterega kot pobočniki obdajajo Ostro-dumov, Mašurina, Paklin, Markelov i Mariana. Izmed vseh teh je dovolj
točno izražen samo Neždanov; o dru-zih zvedamo samo posamne, v istini tam pa tam jako rezke črte, a celote nobeden i nobena ne predstavlja. Na drugi strani je glavni značaj Sipjagin, kterega okrožajo njegova žena, Kollo-méjcov i gubernator. I tukaj je točno izražen samo Sipjagin, vsi drugi značaji so v mnozih obzirih nerazumni, torej zopet drobci nečesar celega. Po-samen, tretjega roda značaj je Solo-min, nekakova vez med starimi i novimi. Vse drugo je samo tam pa tam potrebna dekoracija.
Neždanovih bilo je v Eusiji vselej malo. Prejšnjim časom on nij podoben, je preobrazovan v povrhnem pomenu besede; za naše čase pa je pre-mehek, presentimentalen, preneprak-tičen. Od prizračnih domišljij ne ve, kara bi se del, ne ve, kaj mu manjka, ne ve, v čem je najsvetejša naloga obrazovanega ruskega mladenča sodržana. Živi v nekem mraku, v kterem fantazira o nesreči svoje domovine, da! celega človečansta, a svoje lastne nesreče, ki je — nota bene — naj-veča i resnična, ne vidi; kajti če bi jo videl, bi jo skušaj popraviti. Ta mokra duša piše svojemu prijatelju pesen pod zaglavjem „Sen", v kteri svoje domišljije predava za istiniti tovor i to na račun svoje domovine, ktero obrekuje, kolikor mu dopušča njegova popačena domišljija. Žalostno bi bilo, ko bi bilo mnogo tacih ljudij ! Da jih nij, dokazuje nam mirni razvoj sedanjega ruskega obrazovanja, ktero se dviga naprej od dne do dne. Da jih ne bo, dokazuje nam ne samo nova učna reforma, ampak tudi rusko občinstvo samo, ktero podobne ljudi glo-
*) „Nov" (t. j. noviiia = novooiana zemlja) je ime romana, ne „Vnov", kar tukaj popravljamo. Ur.
- 205 -
boko prezira in zaničuje. Euska mladina sedajnosti, dostigša intellektualne stopinje Neždanova, ima više zadače, resneje težnje, nego pomilovanja vredni nihilisti prošlih časov, kterih. mrgoli vsa „Nov".
Sipjagin je typus, kteremu je podobna vsa zapadno-evropska aristokracija sedanjega časa. Narodoljubna ali bolje rekoč prostoljudna šlahta je nonsens; take po vsem svetu ne najdeš. Eusko plemstvo je skozi i skozi konservativno v najširšem pomenu besede. Posamni slučaji zapadnega „svobodomiselnega" hlinjenja v gladkih ro-kavičkah bi jedva bili primerni typič-nemu licu v tem romanu, namenjenem sedanjemu ruskemu občinstvu.
Ženski značaji izraženi so bolj resnično. Sipjaginka je prekrasni primer aristokratične intrigantke, kakorš-nih Eusija še v sedanjih časih šteje ne malo. Njene razmere k Mariani sicer niso povsod naslikane, kakor bi morale biti; pa pri ženskih t3'pih take vrste vselej menj pogrešamo strogih posledstev. Isto velja o Mariani, ktera nam predstavlja mlado žensko poko-lenje v Eusiji, upijoče na vse grlo za emancipacijo. Mlada dekleta s prepričanjem, kakoršnega je Mariana, spoštujejo se v ruskem občinstvu visoko, i ona zaslužujejo to spoštovanje. Kajti večidel se pečajo-v istini z resno znan-stvenostjo, dokler ne najdejo človeka, s kterim bi si upale živeti srečno. Kadar se je to zgodilo, vrnejo se navadno zopet v svoj domači delokrog, če ne, ostajajo tudi po možitvi resne sodelalke svojih mož. Iz tega sledi, da je Mariani pridano nekoliko takih črt, kterih bi pričakovali v Mašurini, emancipirani demokratki najnavadnej-še, nizke vrste. Vse, kar bi se dalo pisati o tem typu, služilo bi pisatelju
samo v pohvalo. V nemnogih potezah umelo je tanko pero Turgenjevovo na-črtati žensko podobo, ktera provzročuje silno mrženje v srcu čitatelja. Vsaj meni se zdi, da pisatelj nikjer nij tako dobro zadel umetno - prekrasne točke.
Solomin je človek pošten, trudo-Ijuben i prebrisan, kjer je treba, brez da bi bil presukan na vse vetre, tudi na škodo svojega bližnjega. Praktični ljudje so povsod velika sreča. Pa tukaj moramo vprašati, je li tak značaj dostojen idealizacije v onem pomenu, v kterem ga nam romanist vidno hoče predstaviti, da bi k njemu ruski narod smel težiti? Meni se zdi, da ne.
Mogel bi privesti še drugih, ne menj važnih primerov; pa dovolj je teh! Turgenjeva „Nov'" po svoji ideji predstavlja dosti anahroničnega (ne-časnega), in tudi precej lažnjivega. Ona nam ne shka kakovo veliko mogočno čuvstvo ali idejo, ktera bi bila vidna v ruskem narodnem gibanju novejših let, ona nam temveč predava javljenje zavsem efemernega svojstva, kterega se v sedanjem veku narodnega življenja le slabi sledi nahajajo, kot ostanki komaj prežitega časa. Te prikazni skoro niso vredne, da je na nje tratil svoje moči takov talent, kakoršen je Turgenjev. —
Pa kje tiči vzrok vsemu, kar smo do zdaj povedali o ideji „Novi" ? Euska kritika odgovarja na to kratko, i kolikor sam morem soditi, resnično : Turgenjev ne pozna več svoje domovine! Uže celih 15 let ne živi v Eusiji. Le tedaj pa tedaj obiskuje svoje znance, živeče v stolicah i družili velikih mestih. Zato je narodno življenje v svojih novejših niiansah, ktere so ravno tak velike, kakor one velike reforme same, znano Turgenjevu samo
- 206 -
instinktivno, ne po lastnih opazovanjih, če se to zdi komu nekoliko čudno, pokaže mu se še čudneje, pa i žalost-neje sledeče: Novejši literaturni deserti Turgenjeva, kakor „Dovoljno", „Stepnój korólj Lir" itd. kažejo očitno tendencioznost, ktera se ne spodobi sploh nikomur, najmenj pa literaturnim carjem, kakoršen je Turgenjev, seveda v svojem obziru. Res, žurnalistika je silna oblast; po malem pokori i one, ki so na njo še nedavno gledali kot na kakovo rokodelstvo „mi-norum gentium."
Ali drugače se kaže ta roman inostrancem, pisano gledečim na po-speh Eusije, i ravno zato trdovratno zapirajočim se od vsakih resnih i resničnih poznanij nje. Jaz sem ga sam nekaj časa citai z velikim veseljem. Zakaj ? Ker sem v njem našel mnogo one tvarine, ktera se v inostrani literaturi i žurnalistiki tak vredno prodava onim, ki jo kupujejo na račun ruskega naroda z neko hazard-igro: ali iz vrednosti, ali iz lenobe, potruditi se k istočniku, zajemat iz njega istinite vesti o narodu, ki nosi vsa blaga i kulturna svojstva, ktera bo ne glede na zapreke zapadno-evropejske laži-omike vtelesil. Ko sem pa začel Turgenjeva primerjati novejši obliki narodnega življenja, narodnih teženj, ko sem začel primerjati njegove izdelke umotvorom drugih novejših pisateljev naših, ki se smejo po pravici imenovati pisatelji ruskega naroda novejše periode: premenilo se je moje veselje v globoko žalost in nekoliko celo v gnev. Ta duševna skrb obšla me nij zato, ker „Nov'" nij dostojna sestrica svojih bratov „Otci i deti", „Nakanune", ampak zato, ker je osoda zahotela, da je eden iz najboljših ruskih pisateljev odkril  vir, iz
kterega bodo naši zamejni „prijatelji" zajemali svoje znanje s tem večim veseljem, in s tem večo drznostjo, da bi zakidali enkrat za vselej „severnega barbara", imenujoč ta vir lastno rusko dete. Ne vem, je li Turgenjev zavedno storil to, ali nezavedno; pa to vem, da bo „Nov'" skoro prestavljena na vse zapadne neslovanske jezike*). Pre-dočite si radost, s ktero se bo srečal kak sodelavec „Journala des Debat s" s Kollomejcovim, pijočim na zdravje „knuta", če ravno takega zastarelega birokrata-aristokrata ne najdete v vsej sedanji Eusiji, in ko bi ga pri belem solncu ali z lučjo iskali! Kak bo objel „Gartenlaubovec" fraze Paklinove ! Meni se zdi, da vidim ples-njeve zobe enakih literatorov sarkastično se smeječih naivnosti ruskega romanista, ktero pa si zapišejo z nekolikimi podčrtami v svoj dnevnik kot golo istino !
Obhka „Novi", posebno kar se tiče jezika, je podobna prejšnjim umotvorom Turgenjevovim, stoječim po svoji umetni tehniki tak visoko. Pa tudi samo podobna, iz česar sledi, da bojazen naših slovstvenih krogov nij bila zavsem neopravičena, da bi namreč tvorna sila bogatega romanista ne bila uže nekoliko upala. „Nov'" je največi, nerazdelni plod Turgenjeve muze po svojem objemu, pa ona nij največa po onih poetičnih sličicah, ktere so v prejšnjih letih tak bogato tekle iz neizmerne njegove fantazije. Najlepše je poglavlje 19., posvečeno Fomuški i Pimuški, zakonskemu paru iz minulih let 18. veka, kakor pravi romanist sam. Summa summarum r. kritike pa je : Eoman Turgenjeva ukljubu vseh pomanjkljivostij in vseh never-
*) v nemški je uže.
Ur.
— 207 -
jetnostij in (morebiti) krivičnostij občnega njegovega osnova in izvedenja vendar biva poln takih izvrstnih umetnih nagibov, takih finih in nežnih opa-
zek o sovremenem r. družtvenem življenju, da on brez dvoma predstavlja jako impozantno in visoko javljenje v našej belletristiki.        p. M. Štiftar.
Kmečka vojska na Ogrskem 1. 1514.
(Dalje.)
Strašen je bil prvi naval.
Zapolya je imel mnogo zmožnosti. On je velel topništvu v križarsko vojsko streljati, in potem vsemu konjištvu na njo planiti ; pa Doževi stoje trdno kakor zid in jih prebijejo ob navalu. Solnce strašno pripeka. Smodnikov dim in gost prah zakrivata očem bojišče, da se ne more nikamor videti. Doža je povsod in opominja k hrabrosti.
Zapolya reče pešcem se naprej v sredino pomikati, ali križarje jih brez truda odbijejo.
Zdaj zapove vojvoda Sikuljcem in graničarjem, ki so bili že v vojskah osiveli, in bolj orožeuim kon-jikom, sovražnika tudi na obeh straneh prijeti, kar se je lehko zgodilo, ker je njihova vrsta dalje segala.
Na to še le začno Doževi vojaki srce izgubivati ; poslednjič začno nek-teri bežati in zdaj preleti vse strah kakor strela in vsi zbeže v divjem begu. Doža jezdi pred ubežance, pa le malo jih ustavi. Zdaj plane nad sovražnika in si hoče pot skoz njega napraviti, ker je čem dalje bolj zajet. Na njegovej strani se bojuje brat Gregor kakor raskačen oroslan. Pater Lovre pa je zbežal. — Nesrečna brata! Vajina osoda se bo kmalu izpolnila.
Sovražniki vedno od vseh strani vkup silijo. Doževa hrabra roka strahovito seka in divja; z enim mahom
dva konjika umori. Zdaj drug vojak orjaške vehkosti nad njega plane. Doža tako močno na sovražnikov oklep vdari, da se mu dober meč zlomi. In zdaj je vse izgubljeno, kar bi mu zmago dati in življenje rešiti utegnilo.
Hitro in s tem častivrednejšo smrt storiti, je bil zdaj njegov edini namen, njegovo zadnje upanje. Le to ga je v srce bolelo, da je njegov brat Gregor z njim vred v nesrečo prišel.
Zadnje upanje, celo upanje na hitro smrt ga je zapustilo ; i to upanje je splavalo po vodi. — Doža je pa še živel. Sicer se je obupno vrgel tja, kder je sovražnik najhuje razsajal ; divji bojni krik in zmagalno vriskanje Zapolyancev je brata obdajalo ; ali kdo hoče neoboroženca umoriti? Nikdo noče biti morilec. Na Doževi strani se zvesto bojuje njegov brat, da bi sebe in njega skoz trume spravil.
Doža razsaja kakor divja zver in meče sovražnike z mečevim ostankom raz konjev. Na zadnje sta vendar njegovo divjanje in nadčloveška hrabrost zastonj. Med sovražniki se prikaže Peter Petrovič, ki je bil z Zapolyem v rodu. Ta izvrsten in gibčen Hrovat mu udari mečev roč iz roke, da zdaj popolnoma neoborožen na konji sedi.
Med tem, ko se Gregor z novimi sovražniki bojuje, vrže Petrovič Jurja Dožo raz konja. Tudi Gregorja, ki se
- 208 -
še sam bojuje, sovražniki obdajo in vjamejo.
Doža leži na zemlji. Bil je silen mož in velike postave ter se je gro-zovitno branil z rokama in nogama tistih, ki so ga hoteli vezati. S pestjo jih vdarja v lica, da jim kri teče; na tla jih k sebi poteguje in se sam vzdiguje. Vendar je vse zastonj! — Prevelika množica Dožo na rokah in nogah zveze in pred vojvodo pelje. Enako se tudi zgodi z bratom Gregorjem.
Zapolya je obdan od mogočnih Erdeljcev. Med njimi sta najimenitnejša škof Vardaj in v pravoznanstvu zvedeni Verboci.
Zdaj pripeljejo zvezana, ranjena, s krvjo in prahom pokrita brata Doži pred njega.
Zapolyi se temno lice radosti razvedri, kajti na celem svetu ne v tem času ničesar tako zelo želel, kakor oba Doži, kterih ime je po celi deželi slovelo, vjeta v svojo oblast dobiti. Da se mu je ta najgorkejša želja izpolnila, je bil še v poznih časih Petroviču hvaležen.
Težki lanci na rokah in nogah obeh Dož so vojvodi Zapolyi ogrski prestol zagotavljali. Njegov obraz je kazal čudovitno zmes sreče in nesreče, veselja in žalosti, malomarnosti in ras-paljenosti. Premišljeval je, kako bi naj vjetnika, kako Jurja Dožo do smrti mučil.
Juri Doža stoji pred vojvodo, pa ga komaj pogleda. Na njegovem obrazu ne bi-ati strahu, temveč temna resnobr nost in možka stanovitnost. Na zadnje pogleda Doža vojvodo Zapolyo in reče s krepkim glasom, ki pa je čem dalje bolj glasu prosečega podoben postajal: „Ne prosim te, nepremagljivi vojvoda , nikake prizanesljivosti za se,
ravnaj z menoj po pravici, po svojej volji ; le eno od tebe vroče želim, le edino to te prosim, da z mojim bratom Gregorjem milostljiveje, pravičneje ravnaš; kajti on je le nerad — ves svet bo to pričal — v mojem taboru ostal, jaz sem ga prisilil, da je ostal in se bojeval."
Zapolya odgovori kratko, da bode po zaslušku z njima ravnal in ju ukaže v mesto Temišvar v ječo peljati.
Doževih tovaršev je na tisoče poginilo na bojnem polji in na tisoče jih je na begu v Tamiši in Begi se potopilo. Tudi vehko število žen in otrok je bilo bežaje pred divjanjem gospode k svojim možem in očetom v Dožev tabor prišlo in vsi so bili zdaj pomorjeni.
Dasiravno je Zapolya le malo Baterija v bitvi podpiral, je vendar ta obljubil vojvodi večno hvaležen in od zdaj njegov zaveznik biti. Tudi sta se zavezala, da nobeden od krone nikake više časti ne prevzame, da bi drugi o tem ne znal in da bota skupno ravnala v rečeh, ki so državi ali njima na korist.
Z Dožema je še štirdeset križarjev bilo vjetih in tudi te so pred Zapolyo peljali, in tudi te v temišvarsko ječo zaprejo. Oba vojskovodji dobita poštene ječe, druge pa puste, da glad trpe. Štirnajst dni sta zaprta bila, štirnajst dni ju je negotovost mučila. Štirnajst dni se je po maščevanji hrepeneči vojvoda sam s seboj in z drugimi posvetoval, kako bi naj vjetega križarskega vojvodo do smrti mučil. Da umreti mora, je tudi Doža sam znal, vendar za svojega blagega brata se je predrzni! milosti upati. Svoje življenje izgubiti, se mu je zdela dobrota: „Naj mi zmislijo smrt, kakoršno hočejo, jaz vsako zaničujem. Svojega
- 209 -
namena nesem dosegel; človek mora esodi pokoren biti; ali trinogov sem pomoril in takih grešnikov, ki so na Boga pozabili, ponižal. In dokler bode zvezd na nebu, rožic na zemlji
in valov v morji, bode se moje ime imenovalo in vedno v novih spisih slavilo." A. R. Stanovski.
(Dalje pride.)
Premičnica Venera.
Venera kroži v eliptičnem poti krog solnca in ona je med vsemi zvezdami najlepša in jo lehko zapazimo po njenem lesku, velikosti in blizosti pri solncu. Eazun solnca in meseca je Venera edina med zvezdami tako jasna, da za telom, ki ga razsvetljuje, razgovetno (razločljivo) senco vzrokuje. Ker so Venera vselej po solnčnem zahodu in pred izhodom vidi, zato jo imenjujejo večernico in zgodnjo danico. Za čas zunanjega shoda*) se namreč Venera z zemlje ne vidi, ker se v solčnih trakih gubi. No ona se od solnca urno oddaljuje in sicer proti izhodu, tako da po solncu zahaja in se tedaj zvečer na nebu vidi; zato jo „večernico" imenujemo.
Tremičnico Venero vidimo z zemlje po nje stanju proti solncu in zemlji v razhčnih podobah; ona se ravno tako spremenjava kakor mesec in Merkur. Galilei je leta 1610. prvi te spremembe opazil. Ako se namreč Venera za čas zunanjega shoda daljnogledom opazuje, prepričamo se, da njena plošča nij vsa razsvitljena in da se ravno tako spremenjava kakor mesec od ščipa do zadnjega krajca. Ko največo istočno oddaljenost  od
solnca doseže, je ravno polovica njene plošče razsvetljena. Ondaj se približava premičnica spet solncu, med tem ko se nje svitloba na iztoku zmanjšava. 1'red znotranjim fehodom vidimo daljnogledom premičnieo le samo kakor ozek srp, potem za kratki čas v solnč-nih trakih izgine ali se skoro potem spet na zapadnem nebu pokaže; ker pred solncem izhaja zato je „zgodnja danica" ali prosto „daniea".
Premičnica Venera otoči se v 224 dneh, 16 ur. 49 m. in 8 sek. enkrat okoli solnca, in ker se njena draga ne razlikuje mnogo ad kroga, se ona ne oddalji mnogo nad 14"9 milijonov milj od solnca, ali našej zemlji približa se do 5 milijonov milj in oddalji od nje 35 milijonov milj. Eavno zato, ker se premičnica Venera v tako različnih daljavah od zemlje nahaja, je njena svitloba tudi različna. V največej svitlobi prikaže nam se 45 do 38 dnij po znotranjem shodu, in vsakega 8 leta deseže tako sijaj-nost, da se po dne prostim okom vidi. Premer premičnice, kakor se je merjenjem našel, ima 1648 milj, gostota njene tvarine pa je skoro sevsema onej naše zemlje enaka.
Venera nij sploščena in na njej se malokedaj pege zapazujejo. Dominik Cassini je leta 1667. dne 28. aprila prve pege na nje površini opazil, in je iz omenjenih peg spoznal, da se Venera krog svoje osi vrti, in to v 29 urah in 15 minutah, kakor je sin Jakob Cassini proračunih
*) Kadar stoje soliice, Venera in /.1'mlja v oi:ej črti in sicer v ravno imenovane) vrsti, tako, da Venera stoji med zemljo in solncem, imennjemo to stanje znotranji shod; kadar pa je solnoe med zemljo in Venero, tedaj so to stanje imenuje zvunanji shod.
- 210 -
Glasoviti zvevdar H e r schei je tudi leta 1780. med 19. junijem in 3. julijem temne pege na Veneri opazil, ali on je trdil, da te pege niso na njenej površini, ampak našim oblakom podobne prikazni v njenem ozračju.
Od leta 1840 do 1842 je de Vico premičnico Venero opazoval in je tudi temne pege na njej opazil. Ravno tako opazili so leta 1868 tudi Browining, Wirth in Huggins, ne samo temne pege, ampak tudi jasne ali tako imenovane lise, in V o-gel, ki je v Bothkamp-u od leta 1871 — 1873 premičnico opazoval, piše, da se na površini njenej različno jasni deli nahajajo in da je več temnih in jasnih peg, ki po malem svoje mesto in podobo spremenjajo.
Marljivi opazovalec Venere, Schro-ter, je našel, da premičnica, ko ima mesečno podobo srpa, ta njeni srp nij pravilen, in je trdil, da to nepravilnost gore vzrokujejo, ki se na njenej površini nahajajo. Iz spremembe srpa proračunil je Schroter čas, v katerem se premičnica enkrat okoli svoje osi obrne in je s G a s s i n i-jem enak broj našel.
Ker so one pege meglenaste podobe in ker je za čas, ko se nam Venera, kakor srp kaže, svitloba njena kakor je to Schroter prvi opazil, proti razsvetljenej meji vse slabejša, verjetno je, da je premičnica obdana z gostim ozračjem.
Vogel piše, da je on naneraz-svetljenem delu premičnico pi-ikazke svitlobe opazil, ali samo v daljavi kakih 30" od razsvetljene meje. Mogoče je, pravi Vogel, da so to prikazki velikega mraka, kar nam spet potrjuje, da je Venera obdana z visokim in go-
stim ozračjem. Uže Schroter je leta 1790 opazil, da svitloba prek severnega in južnega rta (špice) Venerinega srpa sega, in je trdil, da ta prikazen lom in odboj solnčne svitlobe v ozračju premičnico vzrokuje. Tudi Herschel je slabo svitlobo na robu Venere njenemu ozračju pripisoval in Secchi je leta 1857 opazil in tudi meril lok mraka (Dammerungsbogen).
Na nerazsvetljenem delu premičnico opazilo se je s ve t likanje, in sicer je mnogo zvezdarjev to prikazen videlo. Herschel je trdil, da se to svethkanje stvarja ali na površini Venere ali v njenem ozračju, ali verjetneje je, da to svetlikanje vzrokuje ona svitloba, ki od katerega drugega nebeškega telesa na premičnico pada in se na njej odbija. Od katerega nebeškega telesa pa ta svitloba na ne-razsvetljeni del premičnico pada, se doslej še nij določiti dalo. A rag o je menil, da omenjeno svetlikanje premičnica Merkurij vzrokuje, ali ona nima na svojej dragi nikoli take lege proti veneri, da bi njo tako razvet-Ijevati mogla. Drugi so spet menili, da svitloba naše zemlje na premičnico pada, in se na nje površini odbija in tedaj omenjeno svetlikanje provzrokuje, ali ta svitloba nij tako močna, da bi temni del Venere razsvetiti mogla. Mnenje, da omenjeno svetlikanje mesec vzrokuje, ki kroža ravno tako, kakor neki zvezdarji trdijo, krog Venere, kakor krog naše zemlje, se tudi doslej nij določiti moglo, ker v novejših časih se ta mesec premičnice nij opazil. Vendar zaslužuje to mnenje največ verjetnosti. S c h o r r je delj časa premičnico opazoval in je posledke svojega preiskovanja pred nekterimi tedni izdal v Braunsehweig-u pod naslovom „der Venusmond von Dr. P. Sehorr
- 211 -
1875". On trdi, da krog premičnice Venere v resnici mesec kroža, in je celo njegovo drago proračunil. To svoje mnenje osnoval je Sehorr na sledeče prikazni:
1) na opazovanje premičnice,
2) na mnenje, da pege, ki se na površini njenej opazujejo, postanejo po prehodih omenjenega meseca,
B) na svetlikanje nerazsvetljenega dela premičnice.
Smešno pa se trdi, da bi to svetlikanje električne prikazni ali kemijski procesi provzrokovali.
Potem spektralne analize našlo se je, da se v svitlobi Venere iste temne črte nahajajo kakor v solnčnej, in da se šara (spectrum) njena od solnčne v tem razlikuje, da se nektere njene črte mnogo jasneje pokazujejo, kakor na primer črta natrijeva in magnezijeva. Secchi je svojim najnovejšim opazovanjem našel mnogo temnih črt, katere, kakor on trdi, vodena para in ozračje premičnice vzrokuje, in meni, da ima ozračje Venere mnogo podobnosti z našo zemljo.
Venera prehaja tudi solnce, in sicer se je to zgodilo poslednjikrat leta 1874. dne 8. decembra.  Ti pre-
hodi dogajajo se samo prve dneve meseca junija in decembra, ker takrat pride premičnica s solncem v znotranji shod in se pravilno v določenem času ponavljajo. Leta 1639. 4. decembra opazovala sta Angleža H o r r o x in Crabtree prvikrat tak prehod premičnice. Kakor se je računom našlo, ponavljajo se ti prehodi v pravilnih dobah in sicer v enej velikej in štirih malih dobah. Velika doba obsega 243 let, male pa po 105 V2, 8, 121'/2 in spet 8 let. Prehodi premičnice so za zvezdoslovje znameniti, ker se ž njimi daljava solnca od zemlje določuje, in ta daljava je ravno temelj merjenju svetskega prostora.
Prihodnji prehodi bodo se godih: leta 1882 dne   6. decembra „   2004   „    7. junija „   2012   „    5.    „ „   2117   „   10. decembra „   2125   „    8. „   2247   „   11. junija „   2255   „    8.    „ „   2360   „   12. decembra „   2268   „   10. decembra. Taki prehodi se v novejših časih jako skrbno in na čem več krajih zemlje opazujejo. Dr. Križan.
Easgovori.
IV.
Nit naših razgovorov je uže toliko časa pretrgana, da jej jedva več koncev moremo najti.*)
Ako pa smo dolgo molčali, zavoljo tega nismo tudi dolgo bili brez mislij. človeku sploh, Slovencu pa posebej, je dandanes dosti misliti.
Baš zanimiv ne, tem bolj potreben bil bi proračun, koliko del slovenska literatura vsako leto poprek proizvaja. Ondaj bi se videla nje razmera proti literaturam drugih bližnjih narodov, in iz tega bi se dal primeroma prevideti upliv, kteri ima naša literatura posredstvom našega naroda na splošno evropejsko kulturo.
Opazovanja nemške književnosti nam podajajo kot poprečno letno šte-
*) gl. zadnji „Razgov." v št. 6. „Zoro".
Ur.
- 212 -
vilo izdajanih raznih del lepi broj j e d n a j s t do dvanajst tisoč. Francoska literatura svojih del šteje na leto nekoliko više od nemške. Angleška literatura, barem v Evropi, stoji pod nemško, ali prezreti se ne sme, da je Amerika kakor v drugih ozirih tako tudi v literaturnem jako plodo-vita, in bi se torej smelo trditi, da angleških tiskanih del vsako leto menda toliko svitlobo dneva zagleda, kolikor na Francoskem in Nemškem vkupej. Ne prezrimo našega magjarskega soseda, kteri ne vem ali iz svojega, ali iz tujega vrta — med devetsto do tisoč književnih del na leto izdaja, število tedaj, ktero razmeri magjarskega naroda proti nemškemu še precej odgovorja. —
In naša literatura? koliko ona utegne na leto raznih del izdajati ? — Menda okoli dvesto.
Ali pa to število nij menda premajhno, ali pa menda nasprotno, namreč preveliko? —¦ To vprašanje, kakor bi se komu čudno zdelo, tako ono nij nevredno, da se v resen ozir vzame. Moje mnenje je : sedanji svet vse preveč piše, pa premalo misli. Dajmo našemu narodu na leto svojih ednajst tisoč raznih del, potem pa glejmo, kdo jih bo citai, kdo premišljeval, kdo naročal, in kdo tudi — plačeval ?
Nij davno tega, in kdor nij pisaril, nij bil rodoljub, kdor nij pesmaril, nij bil prijatelj književnosti. Gasi so se v enem oziru na bolje obrnili: imamo več pisarjev nego pisateljev, in prišlo je do tega zdravega mnenja, da pravi rodoljub nij več oni, ki upije : pišimo, ampak oni, ki za narod kaj
dela in ako piše, kaj koristnega, kaj veljavnega piše, Z eno besedo, naš svet se je ohladil, kar pa ima svoje dobre pa tudi svoje slabe nasledke.
Namen pisanja je, da se pisano cita in v praktično življenje prevaja, Jedino potem se da soditi, ali je literatura dovoljna ali ne, S tega stoja-lišča sodeč vidi se, ko da sedanja naša književnost zadostuje, da! da utegne je preveč biti, V razvitju našega javnega in družtvenega življenja, kakor tudi v knjigarstvu nikakor nij zapaziti, da bi med Slovenci potrebnost vece htera-ture vladala, Vpi-ašajte izdajatelje knjig in časopisov! Brez dvoma sme se trditi, da ima sedanje književnosti naš narod dovolj in da bi več težko po-uživati mogel.
Neprimerno veliki broj časopisov je poplavici podoben, ktera zemljišču menj hasnuje, nego škoduje. Samo rahli dežek zemlji kaj koristi ; kolikor vode zemlja v sé popije, toliko jej pride na dobro ; ostala je odveč. Tako je z našimi knjigami in novinami ! Ta stvar je s kulturnega kakor tudi ekonomičnega ozira vsega premisleka vredna.
Ali pa menda nij k oli kos t, nego kakovost naše sedanje književnosti kriva, da ona tako slab sad obraja? To pa bi bil predmet, kteri bi bil posebnega razgovora vreden.
Današnjega bodi dovolj ! Do tega prepričanja bi menda marsikdo po njem lahko prišel : da r a z m e r n a k velikosti našega naroda bi najbrž utegnila biti naša književnost, da pa je dvomno, ali je ona njemu tudi primerna, J. Pajk.
Listnica,  g. N. na R.   Kako stoji stvar?  Ali sto uže izvršilii^  Pozdrav!
Izdajatelj in odg. urednik: IHartin Jelovšek.
J. M. Pajkova tiskarna v Mariboru.