288
Moralne refleksije je v knjigi obilo, jezik je tradicija mladinskega slovstva, včasih sijajen bombast: »Vsakokrat prej so z žar-nimi lučmi porezali noči temne roke, ki jih je iztezala po vseh prostorih.« (Str. 30.)
Dr. I. Pregelj.
B. M a š i č : Deda Joksim. Narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakih dru-štava za pomoč i humanitarnost. Ilustrovao I. K 1 j a k o v i č. Zagreb, 1922. Novo izda-nje »Književnog Juga«.
Branko Mašič, eden med pokretaši »Književnega Juga«, snuje po okusu Zolajeve »družine Rougon« nekako realistično epo-. pejo srbskega sodobnega življenja. V tem okviru je napisal v Čatežu ob Savi 1.1921. svojega »Deda Joksima«. Čudno baročno delcfe, ki zna kot kulturni dokument svojčas mnogo pomeniti, ker je, kakor bi z nemškim terminom povedal »ključni roman«, satira. Umetniške zrelosti v kompoziciji ne kaže in živo spominja vzorcev in zgledov (Saltykov, Gospoda Golovljevi, Stan-kovič, Nečista krv). Prvih 18 poglavij podaje epsko razpad »zadruge« v tehniki, ki je že od pamtiveka v vzgojno ljudsko povest naših dni; drugi del se nato cepi v epizodalno prikazovanje dedi Joksimu sorodnih Saltykovskih tipov, Jurija Bige, Bla-goje Vesoviča in Nenada Jorgoviča. Izredno aktualno bi utegnilo vplivati XXII. pogl., ki »po živim modelima črtana« lica (Uvod) bolj odkriva, nego zakriva (prim. Svetozar Prekajac, ministar prosvete, Nikolaj Bego-vič, predsednik ministarstva i. p.). Po tem in še naslednjih poglavjih sem dobil vtis, da je Mašič svoj predmet občutil preživo iz svojega političnega nazora in da govori preveč kot človek in premalo kot umetnik, ki naj zlo razkriva, a ne individualnih zli-kovcev, četudi po zgledu velikih satirikov
v Rusih in Francozih (Rabelais). Okrutni realizem Kljakovičeve slike še živeje potrjuje, da je »Joksim« p a m f 1 e t. Če ni, nas Bog varuj, da bi kdaj to delo spoznali naši državni nasprotniki. Kazali bi s prstom za nami. Mašič naj se poglobi v tehniko ruskih realistov, predvsem v ob-jektivnomirni in dostojni orisni način njihov. Potem šele naj kot zapadnjak razkriva rane naše družbe. Potem šele bo naš SaIiykov, potem šele bo uresničil besede, ki jih je napisal v »Uvodu«. Seveda, I s t i n a še ni zadnje in edino.  Še eno je:   L j u b a v !
Dr. I. Pregelj.
llija Stanojevič-Čiča: Dorčolska posla. Šala u 4 čina i 5 slika s pevanjem. Muziku udesio P. I. Krstič. Beograd, 1922 Štampa Vreme.
Burka je izraz zelo omejenokrajevnega rodoljubja, obnoviti vonj stare Dorcole, »malega Carigrada«, naivno neznatna mo-tivnost v fabuli: dvakrat se proda polomljen »ringišpil«, osmeši na račun »dorčol-skega Figaroja« senex amator Papa Nasko in očetu in obrti vrne spokorjeni sin Djole. Iz lega in iz dolge vrste več ali manj tipiziranih statistov raste kaj pohlevno evolu-cionalno, s številnimi pevskimi vložki dra-pirano dejanje v razvlečenost pestrega ansambleja brez globine in umetniške str-njenosti v agiranju. Dovtip je predmestje in vonj cirkuške besednosti. Najmočnejše je drugo dejanje. Lokalizem izraza, ki je morda za rojenega Beligrajčana »cvet« te šale, je za Slovenca skoraj nepremostljiva globel, ki morda krije dobre besedne do-vtipe. Zdi se mi, da jih sicer ne. Pisatelj »Posle« je pač le rutiniran gledališki igralec in se je kot tak uveljavljal ob pisatelje (Veselinoviča), kar v polnem pomenu besede on sam ni.                            p.    ,  n