Sveta noč.
Polnočnica.
Kako strmi, kako strmi v to noč nebo, kot ljubljenki bi gledalo v oko,
ljubavnih misli polno . . . polno! . . .
Da angelsko bi znal modrost,
in ko bi s silo gorkih želj
zatopil dušo v to skrivnost: Izginil bi kot kaplja v morju, kot drobna zvezda na obzorju v sijajni zori jutranji . . .
Saj Serafini himne dan na dan, saj Kerubini psalme dan na dan
poj6 pred tronom vsemogočnim.  —
A tam nad hlevom blaženim
vsa poezija se je, vsa
z veseljem neizraženim razlila jim po širnem krogu — in sami klici: „S 1 a v a Bogu!" do visočin so plavali.
Iz čase v dušo tisoč tolažil, iz duše v čašo tisoč naročil
lijo krilatci neprestano.
A sveta noč, le sveta noč
vsem tolažilom angelskim
nadzemeljsko je vzela moč. Krilatci so se uklonili, s široko dvignenimi krili
le „M i r" oznanjajo, le „M i r" . . .
In tam in tamkaj cerkvica nocoj „Magnificat" prepeva glasen svoj;
sanjavo drevje z vej ledenih
kadilnih zrn rosi . . . rosi
v kadilnico meglenih trat
in sapa jo vihti     . . vihti. Kadilo vstaja — — — „Sursum corda! Nocoj, nocoj je zemlja morda
zabila, da je solzni dol . .  .
Kako strmi v to sveto noč nebo, kot ljubljenki bi gledalo v oko! .
Ah! dajte krotko mi ovčico
in torbico in palico
in poj dem in pokleknil bom
na betlehemsko skalico: Rad kot pastir iz vere vnete, rad bi pozdravil rajsko dete — in „Mir"  -   božični mir bo moj!
Silvin Sardenko.