153 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ Katarina Marinčič UDK 81'255.4:821.133.1-3Flaubert G.=163.6 Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.15.153-170 Slovenija Izvirni znanstveni članek katarina.marincic@ff.uni-lj.si PREPROSTO, NE TREZNO SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ 1 1 DVA PREVODA SALAMBÔ Pričujoči zapis je nastal ob izidu novega slovenskega prevoda Flaubertovega romana Salambô (Salammbô, 1862). Nekaj izhodiščnih ugotovitev. Saša Jerele z novim prevodom utrjuje svoje mesto med vrhunskimi slovenskimi prevajalci iz francoščine. Delo, ki poleg erudicije in natančnosti zahteva tudi pretanjen umetniški čut, je opravila z zrelim mojstrstvom. Knjiga bo izšla jeseni 2023 2 , skoraj stoletje za prvo slovensko izdajo, prevodom Antona Debeljaka, ki ga je l. 1931 založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Slovenski poznavalci in ljubitelji francoske književnosti lahko ob novem prevodu Salambô občutimo posebno zadoščenje. Modernost ni nekaj, kar bi obveljalo za vse čase, prevodi se starajo, skoraj zagotovo bo tudi besedila, ki jih danes dojemamo kot sveža, nekoč prekrila bolj ali manj moteča zgodovinska patina. Pa vendar ob koncu leta 2023 lahko vsaj za nekaj časa ugotovimo, da je bila na polici s slovenskimi iz - dajami Flauberta zapolnjena še zadnja večja vrzel. Odslej – ali trenutno – lahko vsa najpomembnejša dela vélikega francoskega romanopisca beremo v natančnih, estet- sko prepričljivih prevodih, ki na nas delujejo kot moderna besedila. Ta modernost je pomembna, saj se ujema s pisateljevimi estetskimi načeli in umetniškimi stremljenji. «Moi, j’ai voulu fixer un mirage en appliquant à l’Antiquité les procédés du roman mo- derne, et j’ai tâché d’être simple.» – »Da bi ujel privid, sem na antiko prenesel principe modernega romana, trudil sem se biti preprost.« Tako Flaubert v odgovoru na očitke in 1 Raziskava je bila izpeljana v okviru raziskovalnega programa P6-0239 (Literarnoprimerjalne in literarnoteoretske raziskave), ki ga financira ARRS. 2 Založbi Beletrina se zahvaljujem, da mi je že pred izidom knjige, predvidenim za november 2023, omogočila vpogled v za tisk pripravljeno besedilo. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 153 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 153 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 154 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES svarila, s katerimi ga je po izidu Salambô zasul kritik Sainte-Beuve, ves v skrbeh, da se avtor realistične mojstrovine Gospa Bovary pogreza v romantično močvaro. (Sainte- Beuve 1865: 436) »Doslej imamo Slovenci od Flaubertovih spisov Gospo Bovaryjevo v Levstikovem prevodu z uvodom in Troje povesti v Župančičevi prestavi,« je v uvodu k prvi slovenski izdaji Salambô ugotavljal Anton Debeljak. (Debeljak 1931: 1) Flaubertov najslavnejši roman je po Vladimirju Levstiku v slovenščino prevedla še Suzana Koncut (Gospa Bovary, 1998), Levstikov prevod je po prvi izdaji l. 1915 doživel več ponatisov in posodobitev. 3 Tri povesti so l. 1966 izšle v prevodu Janka Modra, ki je uspešno nadomestil Župančičevega. Roman L’éducation sentimentale je pod naslovom Vzgoja srca 4 izšel leta 1950 v prevodu Karla Dobide, Skušnjava svetega Antona (La Tentation de saint Antoine) l. 1994 v prevodu Branka Madžareviča, roman Bouvard in Pécuchet (Bouvard et Pécuchet) pa l. 1995 v prevodu Staneta Ivanca. Poleg naštetih temeljnih del lahko v slovenščini beremo tudi kratki roman November (Novem- bre, prev. Ada Škerl, 1955), fragmentarni Slovar splošno sprejetih resnic (Dictionnaire des idées reçues) v prevodu Ignaca Focka ter izbor Flaubertove mladostne proze, ki je v prevodu istega prevajalca izšel l. 2012 pod naslovom Spomini nekega norca in izbrana mladostna dela. Roman Salambô torej odslej sodi med tista Flaubertova besedila, ki jih Slovenci – kakšno razkošje! – lahko beremo v dveh prevodih. Primerjave so v takšnih primerih se- veda neizogibne, ni pa nujno, da se iztečejo v vrednostne sodbe. Kratka analiza, ki sledi, ne odgovarja na vprašanje, ali je bil nov slovenski prevod Salambô potreben. Količkaj dojemljiv bralec bo do odgovora prišel sam, že na podlagi kratkih odlomkov iz obeh izdaj. A na podlagi pričujočega članka bo morda prišel tudi do zaključka, da je pozdrav novi slovenski Salambô, kljub nekaterim pomanjkljivostim starejšega prevoda, vendarle hommage obema prevajalcema. 2 NEPRIČAKOVANA TEŽKO PRIČAKOVANA KNJIGA Po izidu Gospe Bovary, s katero se je uveljavil kot ključni avtor takrat nove realistične smeri, je Gustave Flaubert za kar dolgo umolknil. Bralci in kritiki, ki so nestrpno pri- čakovali njegovo naslednje delo, so si molk lahko razlagali kot posledico prestanega gorja. Gospa Bovary je pisatelju poleg slave prinesla sodni proces, v katerem je bil sicer oproščen obtožb, da kvari javno moralo, a je z njim postal nekaj, kar zagotovo ni želel biti: notorična javna osebnost. Ko je Flaubert po končanem procesu odpotoval na Orient, 3 Tematika razhajanj in vzporednic med dvema slovenskima prevodoma Gospe Bovary je dokaj dobro obdelana; o njej so z različnih gledišč mdr. pisali Evald Koren, Florence Gacoin Marks, Tone Smolej, Adriana Mezeg in Lea Vlahovič (gl. bibliografijo). 4 Debeljak naslov prevaja kot Sentimentalna vzgoja, ponekod tudi Sentimentalna odgoja. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 154 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 154 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 155 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ je bilo to gotovo mogoče razumeti tudi kot umik pred neželeno pozornostjo, morda kot počitnice pred ustvarjanjem nove mojstrovine iz sodobne resničnosti. 5 S Salambô se je Flaubert radikalno izneveril občudovalcem, ki so od njega priča- kovali novo Gospo Bovary. Po vrnitvi iz Egipta je res napisal zgodbo o prešuštnici iz francoske province, njegovo drugo potovanje na Orient pa ga je navdihnilo neposredno, za orientalski roman. Še več, Flaubert se je tokrat na Orient že odpravil z namenom, da bi se poučil in poiskal navdih, potovanje je bilo študijsko. Odzivi na Salambô so bili različni. Številne bralce je Flaubertov obrat od banalne vsakdanjosti k slikoviti (in erotično dražljivi) preteklosti navdušil, knjiga je postala uspe- šnica. Številne druge, med njimi kritika Sainte-Beuva, je roman globoko razočaral. (Za Sainte-Beuva je bil Flaubertov obrat k zgodovini obžalovanja vredna regresija, vrnitev realista k romantičnim ekscesom.) Spet tretji so dvomili o zgodovinski verodostojnosti romana; arheolog Wilhelm Fröhner (Guillaume Frœhner) je Flaubertu denimo očital, da se o izbrani zgodovinski tematiki ni dovolj natančno poučil. Očitke o zgodovinski neverodostojnosti je Flaubert jezno in zaničljivo zavrnil. Ar- heologu je zagotovil, da je zgodovinsko ozadje, na katero je postavil svoj roman, raziskal do potankosti: prebral je vso obstoječo literaturo, za razliko od gospoda Frœhnerja na licu mesta, ob ruševinah antične Kartagine. (Prim. Flaubert 1863) Na Sainte-Beuvove pomisleke o zdrsu v romantiko je Flaubert odgovarjal z več spo- štovanja. Najbrž ne le zato, ker sta bila s kritikom osebna prijatelja, ampak tudi zato, ker je bilo tisto, kar je želel (do)povedati Sainte-Beuvu, pomembnejše in zapletenejše od tek- movanja v poznavanju antične zgodovine. Pojasniti mu je skušal nekako tole. Zgodba se sicer godi v preteklosti, kar pa še ne pomeni, da je roman »zgodovinski« v romantičnem pomenu besede; dogajanje v romanu je sicer »privid« («un mirage», gl. zgoraj naveden odlomek iz odgovora Sainte-Beuvu), a ta privid je skušal Flaubert »ujeti« tako, da je nanj apliciral »principe modernega romana«. Kjer Sainte-Beuve govori o realističnem roma- nu, govori Flaubert o modernem. Drugi pojem je seveda veliko širši od prvega, a bilo bi zgrešeno, če bi v danem primeru ne upoštevali velike stopnje pomenskega prekrivanja med izrazoma. 3 PREVAJALSKI PRISTOP ANTONA DEBELJAKA 3.1 Anton Debeljak in Flaubert Dejstva o sočasni francoski recepciji romana Salambô so dobro znana, povzeli smo jih v osvetlitev prevajalskega pristopa in literarnokritiških stališč Antona Debeljaka. 5 Prim. Debeljak (1922a: 360): »Flaubert je sanjaril o slavi za svoja dela, sam pa je hotel ostati v senci. Molčal je o sebi, a vztrajno robotal. Nerad se je kazal. Toda namenjeno mu je bilo drugače. Pred sodišče je moral zaradi morale. (...) Da bi se popolnoma skril, je zbežal v afriške puščave, proti mestu, ki je docela zbrisano s površja. Ustvariti je želel slike, ob katerih ne bi bilo nikjer in nikdar opaziti njih početnika.« Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 155 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 155 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 156 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES Anton Debeljak (1887-1952), jezikoslovec, prevajalec, pesnik in literarni kritik, je bil izjemen poznavalec francoske književnosti. Njegov prevajalski in kritiški opus bi si zaslužil izčrpno in poglobljeno obravnavo. Prav Debeljakovo ukvarjanje s Flaubertom bi bilo morda lahko argument in izhodišče za nadaljnje raziskave. Že devet let pred izidom prevoda Salambô, v 5. in 6. številki Ljubljanskega Zvona l.1922, je Debeljak objavil daljši zapis v počastitev Flaubertove stoletnice, ki jo je l. 1921 »obhajal ves kulturni svet« (Debeljak 1931: 7) 6 . Zapis se začne s predstavitvijo Flaubertove osebnosti. Vse svetovno knjištvo menda ne premore bolj čudne, zamotane in nezadovolj- ne umetniške osebnosti, nego je Flaubertova. Kakor da se podedovani vplivi niso mogli strniti v ubrano celoto. (...) Kot mož je bil Flaubert lep, visok, ple- čat, belopolt, rdeče nadahnjenih lic; lasje so mu bili tenki in vihravi, nosil je gosto svetloplavo brado, izpod črnih obrvi so mu virile velike morsko zelene oči. Vzgoja mu je bila izrecno romantična. (Debeljak 1922a: 358-9) Od naivnega biografizma (ki se zdi manj naiven, če ga postavimo v literarnozgodo- vinski kontekst) Debeljak hitro preide k obravnavi Flaubertovega opusa. Posebno pozor- nost seveda posveti Gospe Bovary. Kratek povzetek vsebine romana sklene nenavadna, zdravorazumska in obenem drzna interpretacija: Ema Rouaultova se je vdala za vdovca Karla Bovaryja, človeka brez volje, mi- sli in zanosa, brez ideala. Redno se hraniti mu je višek modrosti in blaženstva. Žena pa je nasprotno sanjarska duša, hrepeneča po čarobnem in nedosežnem; nikoli se ni otresla vpliva vznositih povesti, ki jih je prebirala v samostanu. Je li čudo, če podleže miku in čaru mladega Leona, ki ji zna govoriti o zanimivih rečeh? Vse bi bilo šlo mirno svojo pot, da ni moral njen vzornik odpotovati in prerušiti Emin zamik. Ona pa se poslej oklene Rudolfa, ker je Leonu sličen. Ali novi znanec je brezobziren in ume izkoristiti njeno šibkost. Tako Ema nra- vstveno propada, ne reši je niti dete, otel bi jo kvečjemu romantizem. (Ibid.: 395) Vendar pa za Debeljaka – kot navsezadnje za večino poznavalcev Flaubertovega opusa – bistvo Gospe Bovary ni v zgodbi, temveč v slogu in zlasti v pripovedni tehniki, v realizmu. Kaj je po njegovem bistvo Flaubertovega realizma, Debeljak pojasni tudi v uvodni študiji k prevodu Salambô: 6 Spremno študijo k Salambô, tj. besedilo, ki je izšlo l. 1931, je očitno dokončal še pred člankoma; datirano je z »Zaprice pri Kamniku, 5. velikega srpana 1920« (Debeljak 1931: 7). Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 156 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 156 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 157 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ V kompoziciji ne gre več za fantastične zapletljaje, marveč edino za logično sosledje istinitih prizorov, v katerih se zrcali vsevišnja resnica kot usovršena umetnost. (...) Umetnik naj izgine za dejanjem in naj ne moti čitatelja s svojim smehom ali jokom, z razmotrivanji ter izreki; roman bodi neosebna, objektivna enota, ki naj učinkuje sama po sebi. (Debeljak 1931: 1) Patiniran slog nas ne sme zavesti: Anton Debeljak se v zgornjih vrsticah opredeli do nečesa temeljnega – pri čemer njegova opredelitev nevsiljivo, a zvesto sledi Flauber- tovemu prepričanju. Za »usovršeno umetnost« gre, ne za prikazovanje banalne sočasne stvarnosti. Flaubertova odločitev za realizem ni vsebinska izbira – vsakdanje banalnosti je mogoče nazorno prikazati tudi ob spremljavi »razmotrivanj in izrekov«. Odločitev za objektivno opisovanje je oblikovna, tj. slogovna in pripovednotehnična odločitev. Takšno razumevanje pojma realizem Debeljaku omogoča nekaj, kar se še danes ne posreči čisto vsakemu literarnemu zgodovinarju: na Flaubertov opus zreti kot na celoto, brez šolmoštrskih ločnic in oznak. Ko Debeljak v uvodu k Salambô pojasnjuje Flauber- tove zasluge za razvoj nove (tj. realistične) umetnostne struje, pri tem neprisiljeno, skoraj neopazno preide od Gospe Bovary k romanu iz antične zgodovine. Takole v neposrednem nadaljevanju zgoraj navedenega odlomka: Flaubert je v svojem romanu ustregel tem zahtevkom: risal je prave ljudi iz mesa in krvi brez lepotičja, brez subjektivnih pridatkov. Njegov ponos je v tem, da nam je pričaral pred oči živo sliko prastare Kartagine. (Ibid.: 1-2) Debeljak natančno pozna, celo na kratko povzema in komentira Sainte-Beuvovo kri- tiko Salambô in Flaubertov odziv nanjo. V komentarju se jasno in argumentirano opredeli proti kritiku, za pisateljevo stališče. A noben argument ni prepričljivejši, noben bolj v Flaubertovem duhu kot prav ta brezšivni, samoumevni prehod med sočasno stvarnostjo in zgodovino, med Gospo Bovary in Salambô, ki jo Debeljak šteje za Flaubertovo »drugo največjo mojstrovino« (Ibid.). Eksplicitnejša je Debeljakova obramba zgodovinske verodostojnosti Flaubertovega romana, a tudi ta apologija nas uspešno odvrača od šolskih klasifikacij. Debeljak pokaže, da zgodovinski roman ni neločljivo povezan z romantiko, nasprotno. »Osobito v zgodovinskem romanu je pisatelju dolžnost, da ne potvarja dejstev. Flaubert se je v tem oziru povzpel daleč nad zastopnike te umetniške panoge, n.pr. nad Walterja Scotta, ki si še izmišlja junake in jih deva v historično resni- čen okvir, ali nad V. Hugoja, Vignyja. Kakor Lamartine za svojo “Zgodovino Girondistov”, tako se je pisec Salambe natanko poučil o svoji tvarini. Izkušal je na novo vzpostaviti mesto, ki je tako razdejano, da se celo pričkajo o njega legi, izkušal popisati narod, o čigar zgodovini ter ustavi vemo samo najpotrebnejše; Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 157 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 157 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 158 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES o jeziku, šegah in navadah, književnosti, umetnosti in domačem življenju pa le malo več kot nič. Flaubert je proučeval pet let (1857-1862) vse kartažanske spomine in ostanke, potoval med semitskimi plemeni in jih študiral, tako da njegov popis lahko vobče sodi za dovršen.« (Ibid.: 3) Debeljakova razprava o Flaubertu, objavljena v dveh zaporednih številkah Ljubljan- skega Zvona l. 1922, je zanimiva še iz več razlogov. Iz besedila je denimo jasno razvidno, da je Debeljak spremljal francoski »slovničarski spor«, ki se je med letoma 1919 in 1921 razplamtel ob vprašanju, ali je Flaubert »znal pisati«. 7 Eden prelomnih prispevkov v polemiki je bil članek takrat že slavnega Marcela Prousta, objavljen v La Nouvelle revue française 1. januarja 1920. V besedilu, katerega temeljno sporočilo je, da je Flaubert ustvarjal francosko slovnico (torej je brez pomena vprašanje, ali je slovnico upošteval), lahko preberemo tudi tole trditev: Pour des raisons qui seraient trop longues à développer ici, je crois que la mé- taphore seule peut donner une sorte d’éternité au style, et il n’y a peut-être pas dans tout Flaubert une seule belle métaphore. Bien plus, ses images sont gé- néralement si faibles qu’elles ne s’élèvent guère au dessus de celles que pour- raient trouver ses personnages les plus insignifiants. (cit. Philippe 2004: 83) – Iz razlogov, ki jih na tem mestu ne morem dovolj obširno razložiti, menim, da edino metafore vdahnejo slogu nekakšno neminljivost – in v celotnem Flau- bertu ni morda niti ene same lepe metafore. Še več, njegove prispodobe so nas- ploh tako šibke, da bi jih lahko ustvaril tudi najneznatnejši njegovih junakov. Debeljak na to izvajanje – slabi dve leti po objavi Proustovega članka v Franciji – že odgovarja z distance: Kako dlakocepna se nam vidi dandanes kritika, če oponaša avtorju “kuzlino mleko”, “višnjeve kamene”, če zbija šale na rovaš nečistujoče “kače”, če ga sumniči razuzdanosti. Brunetière vam jemlje njegove najlepše prispodobe in graja njih neverjetnost. A čez štirideset let piše Marcel Proust: “Flaubertove prispodobe so v splošnem tako šibke, da bi jih bile do malega mogle najti nje- gove najneznatnejše osebe.” (Debeljak 1922a: 361) Prevajalec pa se do Proustove interpretacije (in do Flaubertovih metafor) opredeli tudi v spremni besedi k svojemu prevodu Salambô, v še eni bleščeči apologiji Flauber- tovega sloga: 7 Prim. Philippe 2004. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 158 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 158 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 159 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ Nadalje oponaša kritika piscu, da se nikjer ne kaže v svojem delu (...). To dejstvo je pač osnovna zahteva realizma, in Flaubert se je tolikanj ogibal su- bjektivnim primesim, da je jemal prispodobe ne iz svojih izkustev, temveč iz okolice delujočih oseb, n. pr.: “Naglo so korakali ob reki kakor trop bežečih volkov”, ali “Salambô je sedela drhté kakor klalna žrtva, ki ob darilniku čaka smrtnega udarca s kijem”, itd., itd. Njegove primere niso zgolj olepšice, mar- več pomagala, s katerimi izraža dušeslovne opazke. Ta postopek pa povečuje iluzijo in razodeva bistvo stvari učinkoviteje nego vsako osebno vmešavanje. (Debeljak 1931: 6) Iz predstavitve Flaubertovega opusa, objavljene v Ljubljanskem zvonu, pa lahko skle- pamo, da je Antona Debeljaka do specifične interpretacije realizma, ki smo jo skušali pov - zeti v zgornjih vrsticah, poleg poglobljenega poznavanja Flaubertovih del pripeljal tudi njegov osebni literarni okus. Ni namreč mogoče spregledati, da se avtor, ki sicer podrobno analizira Gospo Bovary, v razpravi precej površno dotakne Vzgoje srca, Flaubertovega dru- gega vélikega romana iz sodobnega življenja. Glavnino pozornosti v prvem delu članka Debeljak nameni Salambô – kar je razumljivo, saj delo prevaja. Drugi del članka je v veliki meri posvečen romanu Skušnjava svetega Antona – kar je nenavadno, ali pa tudi ne. 8 3.2 Debeljakov prevod Salambô Anton Debeljak v zgoraj navedeni razpravi o Flaubertu zapiše, da je umik avtorja iz pri- povedi »osnovna zahteva realizma«. Trditev je gotovo sporna. Balzac je prisoten na vsaki strani, domala v vsakem od- stavku svojih romanov. Tudi če sprejmemo oceno, da je avtor Človeške komedije še napol romantik, je nespregledljivo dejstvo, da je gostota vsevednih komentarjev največja prav v njegovih najbolj realističnih romanih, kot je Evgenija Grandetova 9 , ne v poznoroman- tičnih delih, kot je Šagrinova koža. In celo če ugotovimo, da je pripovedovalec Človeške komedije pravzaprav eden njenih protagonistov, prisotnost te vsemogočne avtoritete v besedilu torej ni čisto neposredno Balzacova, nas o tem, da umik avtorja iz pripovedi ni »osnovna zahteva realizma«, prepričajo Tolstojevi romani, katerih pripovedovalec ni- kakor ni brezprizivna avtoriteta iz ozadja ali globin pripovedi, temveč vseskozi umirjen pojasnjevalec, glas razuma, glas od zunaj. Nedvomno pa drži, da je odsotni pripovedovalec – natančneje: odsotnost komentar- jev, pojasnil in »dušeslovnih opazk« – ena najpomembnejših značilnosti, skorajda razpo- znavni znak Flaubertovega sloga, flaubertovskega realizma. 8 Domnevi, da je Anton Debeljak že v dvajsetih letih minulega stoletja poleg Salambô prevedel tudi Skušnjavo svetega Antona, se bomo posvetili v drugem članku. 9 Prim. Auerbach 1998: 31: »(...) Balzac (...) v (...) romanu Evgenija Grandetova opisuje nastanek Grandetovega premoženja tako, da v tem odseva celotna francoska zgodovina od revolucije do restavracije.« Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 159 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 159 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 160 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES Odločitev za umik iz pripovedi ima gotovo tudi vsebinsko plat, v sebi nosi implici- tno sporočilo: Flaubert je sovražil angažirano književnost. Morda niso povsem zgrešene niti biografistične razlage o pisateljevi prirojeni sramežljivosti, ki jih v spodaj navedenem odlomku omenja Debeljak. Kljub vsemu pa se zdi, da je bila Flaubertova odločitev za ukinitev pripovedovalca tudi v čisto intimnem smislu predvsem rešitev tehničnega, obr- tnega problema. Takole Anton Debeljak o Flaubertovem iskanju izraza, ki bi bil primeren njegovemu »slikarskemu daru«: V pojmovnih mislih je Flaubert okoren, ume pa izborno slikati. Za oznako mu služi preprosta kretnja; kadar to ni mogoče, pa prispodoba, s katero odkriva resničnost. In slikarski dar mu je omogočil čudež: v galeriji njegovih slik ne najdeš njegovega portreta. To izločevanje lastnega jaza so hoteli nekateri raz- lagati kot plahost (...).(Debeljak 1922b: 423) Interpretacije, po katerih naj bi umik pripovedovalca iz pripovedi predstavljal napre- dek v razvoju književnosti, danes niso več posebej aktualne. Z besedami W.C. Bootha: Številni simboli, ki jih uporablja moderno pripovedništvo namesto komentar- ja, niso za moj okus nič manj vsiljivi, kakor bi bil lahko najbolj neposreden komentar. Seveda pa se človekov okus glede takšnih vprašanj spreminja. Do- mislica z želvo, ki v Sadovih jeze (1939) leze čez avtocesto proti jugozahodu in je po svoji smeri, nemoči, trdnem namenu in počasnosti podobna brezu- pnemu, vztrajnemu življenju Joadovih, se v nekem trenutku lahko zdi sijajna, medtem ko se zdijo Tolstojeva medpoglavja težka, okorna in prozorna. Toda po dvajsetih letih deluje ta želva odločno zastarelo in vsiljivo, medtem ko se je Tolstojev komentar, star že skoraj sto let, nekako navzel nove življenjske moči. (Booth 2005: 165) Vprašanje, ali je Flaubertova pripovedna tehnika boljša od Tolstojeve, lahko torej mirno pustimo ob strani (da o Steinbeckovi želvi niti ne govorimo). Ravno tako se nam ni treba poglabljati v vprašanje, kateri od načinov pripovedovanja, s prisotnim ali z odso- tnim pripovedovalcem, je s tehničnega stališča zahtevnejši, kateri terja od pisatelja večjo doslednost in večji napor. (Odgovor je preprost: odvisno od pisatelja.) Zagotovo pa drži, da Flaubertov slog in pripovedna tehnika zahtevata velik napor in skrajno doslednost od prevajalca – pod pogojem, da je ta sploh zaznal, s kakšnimi sred- stvi pisatelj ustvarja vtis popolne objektivnosti. (Inutile à dire, oba slovenska prevajalca Salambô sta to jasno zaznala.) Kot v zgoraj citiranem besedilu poudarja Anton Debeljak, je Flaubertovo prikazo- vanje resničnosti v pravem pomenu besede slikanje. Flaubertovo pripoved, še posebej v Salambô in v Skušnjavi svetega Antona, sestavljajo podobe, nanizani prizori, ki ne Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 160 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 160 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 161 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ ostajajo le brez avktorialnega komentarja, ampak ni v njih tudi nobenega namiga, ki bi bralcu dal občutek, da mu lahko pripovedovalec v vsakem trenutku odstre kak vpogled v prihodnji ali pretekli čas. (To je razumljivo: oziranje po celoti zgodbe je po logiki stvari privilegij pripovedovalca. Balzacov pripovedovalec se tega privilegija brezsra- mno poslužuje, njegova pripoved je gosto prešpikana z orientacijskimi točkami, namigi na pretekle in prihodnje epizode. Flaubertov pripovedovalec se je iz pripovedi umaknil s privilegiji vred.) Odločitev za tak način pripovedovanja potegne za seboj zelo specifičen slog, ima skoraj izmerljive, slovnične, natančneje skladenjske posledice. V slikarskem jeziku je – že spet po logiki stvari – le malo podredij. Flaubertova proza ima ritem, ki je tako zelo nezmotljiv in vseprisoten, da se zdi nezaznaven – čeprav je v resnici prepoznavno zname- nje, po katerem začutimo, da beremo Flauberta. Z besedami Antona Debeljaka: V Flaubertovem jeziku trčite ponekod ob slovniško hibo, slog pa mu je veliko- lepen, odlikujoč se pred vsem po kipovitih vrlinah: mogočen, enoličen ritem, tako rekoč izven pomena, katerega spremlja nalik pljuskotu valov ob krasnem govoru kraj obale. (Debeljak 1922b: 425) Največja kvaliteta Debeljakovega prevoda je najbrž prav zvestoba Flaubertovemu ritmu. Prizadevanje za ritmično ujemanje prevoda z izvirnikom prevajalca sicer na nekaj mestih zapelje v neposredno prenašanje francoske skladnje in interpunkcije v sloven- ščino. Poleg tega lahko opazimo, da se Debeljak dokaj pogosto zateka k rabi sedanjega deležnika in se tako izogne podredju. V ilustracijo najprej navajamo začetek romana v izvirniku in v prevodu Antona Debeljaka. C’était à Mégara, faubourg de Carthage, dans les jardins d’Hamilcar. Les soldats qu’il avait commandés en Sicile se donnaient un grand festin pour célébrer le jour anniversaire de la bataille d’Éryx, et, comme le maître était absent et qu’ils se trouvaient nombreux, ils mangeaient et ils buvaient en pleine liberté. Les capitaines, portant des cothurnes de bronze, s’étaient placés dans le chemin du milieu, sous un voile de pourpre à franges d’or, qui s’étendait de - puis le mur des écuries jusqu’à la première terrasse du palais ; le commun des soldats était répandu sous les arbres, où l’on distinguait quantité de bâtiments à toit plat, pressoirs, celliers, magasins, boulangeries et arsenaux, avec une cour pour les éléphants, des fosses pour les bêtes féroces, une prison pour les esclaves. Des figuiers entouraient les cuisines ; un bois de sycomores se prolonge- ait jusqu’à des masses de verdure, où des grenades resplendissaient parmi les Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 161 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 161 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 162 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES touffes blanches des cotonniers ; des vignes, chargées de grappes, montaient dans le branchage des pins ; un champ de roses s’épanouissait sous des pla- tanes ; de place en place sur des gazons se balançaient des lis ; un sable noir, mêlé à de la poudre de corail, parsemait les sentiers, et, au milieu, l’avenue des cyprès faisait d’un bout à l’autre comme une double colonnade d’obélisques verts. (Flabert 1970: 44) Bilo je v Megari, kartaginskem predmestju, na Hamilkarjevih vrtovih. Vojaki, ki jim je poveljeval na Siciliji, so priredili veliko slavje, da bi pra- znovali obletnico bitke pri Eriksu; ker pa ni bilo njih gospodarja poleg in jih je bilo lepo število, so jedli ter pili v popolni svobodi. Stotniki, obuti v brončene koturne, so se bili namestili na srednjem pre- hodu, pod škrlatnim zagrinjalom z zlatimi resami, ki se je raztezalo od zidovja konjušnice noter do prve terase ob palači; navadno vojaštvo se je bilo razgrnilo pod drevjem, koder si razločil množico poslopij s plosko streho, tlačilnice, kle- ti, skladišča, pečnice in orožnice, zraven pa dvorišče za slone, jame za zverine, ječo za sužnje. Smokovci so obdajali kuhinje; sikomorov gaj se je razprosti- ral tja do nakopičenega zelenja, po katerem so blesteli margarani med belimi šopi bombaževcev; gozdnate trte so se vzpenjale borovcem po vejevju; rožno polje se je razprezalo pod platanami; tu pa tam so se zibale lilije po tratinah; črn pesek, pomešan s koraljim prahom, je bil posut po stezah, po sredini pa je cipresov drevored od enega konca do drugega tvoril nekakšno dvojno stebrišče zelenih obeliskov. (Flaubert-Debeljak 1931: 9) Debeljakova verzija prve strani Salambô bi bila z nekaj lektorskimi posegi objavlji- va še danes. Žal tega ni mogoče zapisati za prevod v celoti. Bralca, ki ni zelo pikolovski, niti ne bodo zmotila francoska podpičja, najbrž tudi kak odvečen sedanji deležnik ne. Zagotovo pa ga bo zmotilo besedišče, motili ga bodo nenavadni izrazi, katerih pomen bi moral, če ga ne bi uganil iz konteksta, preveriti v slovarju, najverjetneje v Pleteršniko- vem. V tem je pravzaprav tragika Debeljakovega navdahnjenega, umetniškega prevoda: prevajalec razume in občuduje Flaubertov slog in se mu prilagaja, a prevaja ga v svoj jezik, v jezik, ki je tudi leta 1931, ko je Salambô prvič izšla v slovenščini, po besedišču močno odstopal od standardnega. Arhaična slikovitost Debeljakovega besedišča poruši prav tisti učinek Flaubertove proze, ki ga prevajalec najbolj občuduje. Če naj pripoved doživljamo kot sliko ali vrsto slik, nas besede ne smejo opozarjati nase. V ilustracijo odlomek iz osrednjega (ljubezenskega) prizora romana, v izvirniku in prvem slovenskem prevodu: Deux nègres, portant des fanaux de résine, se tenaient aux deux côtés de la porte. Mâtho écarta la toile brusquement. Elle le suivit. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 162 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 162 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 163 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ C’était une tente profonde, avec un mât dressé au milieu. Un grand lam- padaire en forme de lotus l’éclairait, tout plein d’une huile jaune où flottaient des poignées d’étoupes, et on distinguait dans l’ombre des choses militaires qui reluisaient. Un glaive nu s’appuyait contre un escabeau, près d’un bouclier ; des fouets en cuir d’hippopotame, des cymbales, des grelots, des colliers s’étalaient pêle-mêle sur des corbeilles en sparterie ; les miettes d’un pain noir salissaient une couverture de feutre ; dans un coin, sur une pierre ronde, de la monnaie de cuivre était négligemment amoncelée, et, par les déchirures de la toile, le vent apportait la poussière du dehors avec la senteur des éléphants, que l’on enten- dait manger, tout en secouant leurs chaînes. — Qui es-tu ? dit Mâtho. Sans répondre, elle regardait autour d’elle, lentement, puis ses yeux s’arrêtèrent au fond, où, sur un lit en branches de palmier, retombait quelque chose de bleuâtre et de scintillant. Elle s’avança vivement. Un cri lui échappa. Mâtho, derrière elle, frappait du pied. — Qui t’amène ? pourquoi viens-tu ? Elle répondit en montrant le zaïmph : — Pour le prendre ! Et de l’autre main elle arracha les voiles de sa tête. Il se recula, les coudes en arrière, béant, presque terrifié. (Flaubert 1970: 202-203) Dva zamorca s smolnicami sta stala na obeh straneh vhoda. Mâto je sun- koma odstranil platno. Ona je šla za njim. Bil je globok šator z [sic] podslombo na sredi. Razsvetljevala ga je velika svetiljka v obliki nokote, zvrhana z rumenim oljem, na katerem so plavali ve- liki koclji prediva. V prisenčju si videl bleščave vojaške predmete. Gol meč je bil poleg ščita naslonjen na podnožnico. Korobači iz usnja od nilskega konja, kraguljci, škrgetci in nagrline so bile [sic] križem kražem nakopičeni po bična- tih pletenicah. Klobučinasta odeja je bila potresena z mrvicami črnega kruha. Na obli skrili v kotu je bil nemarno nagrmaden bakren drobiž, in skozi razporke v platnu je prinašala sapa od zunaj prah in smrad po slonih, ki si jih čul, kako žro in potresajo svoje verige. — „Kdo si?“ je rekel Mâto. Brez odgovora se je počasi ozirala okoli sebe. Potlej so ji obtičale oči v ozadju, kjer je viselo nekaj sinjkastega in svetlega čez ležanko iz palmovih šib. Naglo je pristopila k oni stvari. Krik se ji je izvil. Mâto je za njo cepetal z nogo. Odgovorila je, kažoča na zaimf: — „Da ga dobim nazaj!“ in z drugo roko si je strgala koprene raz obraz. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 163 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 163 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 164 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES Osupel, skorajda preplašen je odstopil nekaj korakov, pomolivši komolce na- prej. (Flaubert-Debeljak 1931: 216-7) Tudi Flaubert v Salambô ponekod uporablja nenavadne, manj znane besede. A upo- rablja jih (izključno) tam, kjer je to nujno potrebno, za označevanje eksotičnih stvari. An- ton Debeljak jih uporablja neselektivno, ker so mu take besede preprosto všeč. Razloček med šator in šotor je pravopisne narave, tovrstni arhaizmi ne zarežejo v bistvo besedila. Ker bomo v nadaljevanju citirali prevod Saše Jerele, iz katerega je jasno razvidna nevtral- nost Flaubertovega besednjaka, navajamo na tem mestu le dva primera. Debeljak se uso- dno oddalji od Flauberta, ko “sur une pierre ronde” (v izvirniku povsem nevtralno: “na okroglem kamnu”) prevede z “na obli skrili”; še usodneje, ko besedo “colliers” (ogrlice) prevede s Pleteršnikovo “nagrline”. Tu pač ne gre za običajno staranje besedila, temveč za rabo besed, ki so bile “stare” že v času nastanka prevoda. 10 4 SALAMBÔ V PREVODU SAŠE JERELE 4.1 Prevajalka zgodovinskih romanov Saša Jerele se je kot vrhunska prevajalka uveljavila s prevodom Hadrijanovih spominov (Mémoires d´Hadrien) Marguerite Yourcenar, za katerega je leta 2003 prejela nagrado Radojke Vrančič. 11 Na samem začetku prevajalske poti se je soočila z besedilom, ki od prevajalca zahteva natančnost, posluh za slog in – oguljen izraz, ki smo ga že uporabili, a se mu na tem mestu težko izognemo – erudicijo. Kratek komentar. Medtem ko je moral Flaubert sodobnikom dokazovati, da se res spozna na antično Kartagino, se ni bilo treba Marguerite Yourcenar nikdar boriti za status učene pisateljice. Oznako so ji rade volje in vztrajno nadevali občudovalci, pa tudi zaniče - valci njenega dela. V obdobju, ko je ustvarjala Marguerite Yourcenar, so bile besede, kot je učenost (ali klasičnost, ali slogovna dovršenost) pogosto rabljene v slabšalnem pomenu. Med Marguerite Yourcenar in Flaubertom lahko potegnemo banalno vzporednico. Vznejevoljila sta napredne sodobnike: vsak v svojem času, vsak s svojo “regresijo”, vsak s svojim “staromodnim” zgodovinskim romanom. Romanopisca zagotovo vežejo tudi globlje sorodnosti: skrb za jezik, nagnjenje do barvitih opisov, averzija do angažirane književnosti. A vsaj v tem zadnjem pogledu je 10 Na podoben problem naletimo npr. v Župančičevih prevodih Balzaca (Oče Goriot, Striček Pons, Teta Liza). Župančič, ki Balzaca ni cenil, je besedilo očitno skušal poživiti z rabo sočnega, klenega besedišča. Trditi, da so se ti prevodi postarali, je zgrešeno: Župančičev Balzac je bil že ob nastanku izrazito – Župančičev (prim. Marinčič 2002). Povsem drugače je s prevodi Vladimirja Levstika (Zgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Kmetje), ki so, tako kot Levstikov prevod Madame Bovary, ne le pomensko natančni in slogovno zvesti, ampak tudi še danes tekoče berljivi. (O prevajalskem opusu Vladimirja Levstika obširno in poglobljeno Gacoin-Marks 2017.) 11 Po takratnem poimenovanju „nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev za mladega prevajalca“. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 164 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 164 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 165 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ sorodnost le delna, morda celo navidezna. Flauberta je navdajala z grozo že sama misel, da bi bralca poučeval, avtorici Hadrijanovih spominov didaktičnost ni bila tuja. Njena knjiga ni aktualna, še manj aktualistična, a je poučna, pričuje za nek pogled na svet (ne le o nekem pogledu). Sainte-Beuve je v Flaubertovih romanih, tudi v Gospe Bovary, ki jo je občudoval in hvalil, pogrešal vsaj kak droben žarek upanja, kak bodrilni nauk. Dr- znemo si trditi, da bi bil znameniti kritik, po estetskih prepričanjih klasicist, s Hadrijano- vimi spomini zadovoljen, in to iz podobnih razlogov, kot so bili z njimi zadovoljni člani Francoske akademije: zaradi moralističnega sporočila in zaradi sloga, ki je do popolnosti usklajen z vsebino, klasicistično jasen. Marguerite Yourcenar nam v zapisih o nastajanju Hadrijanovih spominov poroča o nenavadnem ustvarjalnem postopku. Osnova poznejšega besedila naj bi bili zapisi nočnih vizij, v opoju porojena besedila, ki pa jih je pisateljica nato pri dnevni svetlobi vsebinsko in slogovno izčiščevala, dokler ni od njih ostalo skoraj nič. Tudi če ni čisto res, je pomen- ljivo. Mojstrovina Marguerite Yourcenar je dokončno obliko dobila v urah treznosti. Ali, kot zapiše Primož Vitez v spremni študiji k prevodu Saše Jerele: Hadrijanovi spomini so »trezen roman« (Yourcenar-Jerele 2001: 273). Prevajanje Descartesa 12 se tako zdi skoraj logično nadaljevanje, nadgradnja prevaja- nja Hadrijanovih spominov. Povsem drugo vprašanje je, v kolikšni meri se je Saša Jerele ob soočenju s Salambô lahko oprla na izkušnjo s Hadrijanovimi spomini. Če že, potlej najbrž v smislu zrcalnega nasprotja, pri iskanju diametralno drugačnih prevajalskih reši- tev. Flaubertov roman, po zatrdilih samega avtorja, nikakor ni trezen (čeprav skuša biti preprost). Leta 2008 smo Slovenci v mojstrskem prevodu Saše Jerele dobili tudi Jezusovo ži- vljenje (Vie de Jésus) Ernesta Renana. Renan, ki ni veljal in se sam ni štel za pisatelja, ampak za učenjaka (erudita), je s poskusom znanstvene, pozitivistične biografije Jezusa Kristusa povzročil škandal. Knjiga je v času izida vsekakor imela tudi izrazit politični na- boj, a je že od samega začetka vzbujala občudovanje (in gnev) tudi s svojo literarnostjo. (Literarnost je počasi prevladala. Danes Renanovo najslavnejše delo beremo bodisi kot dokument poznega 19. stoletja bodisi kot zgodovinski roman.) Flauberta Jezusovo življenje »ni navdušilo«, čeprav je Renana sicer cenil in z njim prijateljeval. Kot je zapisal v pismu gospodični Leroyer de Chantepie, mu je bil ljubši »bolj znanstven pristop k tovrstnim temam«: «Le livre de mon ami Renan ne m’a pas enthousiasmé comme il a fait du public. J´aime que l´on traîte ces matières-là avec plus d´appareil scientifique.» (Flaubert 1998: 449) Flauberta je literarnost (»lahkotna oblika«, «la forme facile») Jezusove biografije motila že sama po sebi, še toliko bolj pa najbrž zaradi specifičnega literarnega sloga, odmeva lamartinovske romantike, ki se je Flaubertu zdela osladna in malomeščanska. 12 Med vrhunske prevode Saše Jerele sodi tudi Descartesova Razprava o metodi (2007). Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 165 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 165 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 166 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES 4.2 Preprostost, ne treznost Saša Jerele se je v obeh zgoraj navedenih primerih znala mojstrsko prilagoditi izvirniku. Hadrijanovi spomini v njenem prevodu ostajajo, kar so v izvirniku: slikovit, a obenem racionalističen roman. Jezusovemu življenju je, kljub spoštljivi akribiji in kljub očitni pozornosti do dvojnega zgodovinskega ozadja knjige, znala vdahniti poetičnost izvirnika. Flaubertova Salambô pa je, kljub površinski sorodnosti s Hadrijanovimi spomini in Jezusovim življenjem, prevajalko postavila pred povsem novo nalogo. Flaubertov slog je samo njegov. Zamisel, iz katere je nastala Salambô, morda ni izčiščena v duhu klasici- stične jasnosti, vendar je preprosta in skoraj zastrašujoče abstraktna. Poustvariti Flaubertov ritem, na katerega tako slikovito opozarja Anton Debeljak, je najbrž še najmanjši problem. Saši Jerele to uspeva brez zatekanja k sedanjim deležnikom, z upoštevanjem skladenjskih pravil slovenščine. (Kak pedanten slovničar bi utegnil pri- pomniti, da je število preteklih deležnikov v slovenskem besedilu nekoliko nad povpre- čjem. A ta odmik od povprečja, ki je že sam po sebi eleganten in nemoteč, je pravzaprav odraz zvestobe originalu. Flaubert je imel zelo rad deležnike.) Največji izziv za prevajalca Salambô – in v tem kontekstu največji prevajalski dose- žek Saše Jerele – pa je bržkone poustvaritev dvojnega učinka, iz katerega raste skrivno- stna lepota Flaubertovega romana, tisto, zaradi česar dojemljiv bralec zgodbo bere, ne da bi si ob njej postavljal sprotna vprašanja. (Vprašanje, ki je hkrati že odgovor, je eno samo, ogromno, vseobsegajoče, dokončno.) Jasno, ne trezno. Neizmerno obilje, ki kljub temu, da je ustvarjeno z retoričnimi sredstvi, deluje kot nekaj čutno zaznavnega, otipljivega. Besede, iz katerih je seveda vse narejeno, a jih skoraj ne opazimo, ker so izbrane tako, da zbujajo kar najmanjšo pozor- nost. Flaubert nam opojno, strastno, divjo, krvavo zgodbo pove, kot da ni nič. Manj požrtvovalen in manj umetniško občutljiv prevajalec bi se tu zadovoljil z iz- ogibanjem nenavadnim, vpadljivim izrazom (povedano neposredneje: z izboljševanjem Debeljakovega prevoda). Saša Jerele gre veliko dlje. Odreka se slehernemu prevajalske- mu ekshibicionizmu, odreče si sleherno bravuro, išče ne le splošno sprejemljive, ampak vselej najobičajnejše izraze. V tej obvladanosti je veličina, vredna Flauberta. Namesto zaključka in v ilustracijo navajamo odlomka, ki smo ju zgoraj navedli v izvirniku in Debeljakovem prevodu, še v prevodu Saše Jerele. Godilo se je v Megari, predmestju Kartagine, v Hamilkarjevih vrtovih. Vojaki, ki so se pod njegovim poveljstvom bojevali na Siciliji, so priredili veliko gostijo, s katero naj bi proslavili obletnico bitke pri Eriksu. Ker je bil gospodar zdoma, oni pa so se zbrali v lepem številu, so jedli in pili kar najbolj sproščeno. Stotniki, obuti v bronaste jermenaste škornje, so sedeli na glavni poti čez vrtove, pod škrlatno, z zlatimi resami obrobljeno platneno streho, ki se je Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 166 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 166 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 167 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ razpenjala od stene konjušnic do najnižje terase palače. Množice navadnih vo- jakov so se razlivale med drevjem, skozi katero se je v ozadju zarisovala vrsta poslopij z ravno streho: stiskalnice, kleti, kašče, pekarne, orožarne, ob njih pa še dvorišče za slone, jame za divje zveri in ječa za sužnje. Okrog kuhinj so rasli figovci. Sikomorov gaj je segal vse do gruč zelenja, v katerih je bilo opaziti bele kosme bombaževcev in med njimi granatna jabolka, ki so se rdeče blešča- la. Po vejevju borovcev so plezale z grozdjem obložene trte. Pod platanami je cvetela greda vrtnic, tu pa tam so se na traticah pozibavale lilije. Stezice so bile nasute z mešanico črnega peska in zdrobljenih koral, po sredini vrta pa se je od enega do drugega konca razstiral cipresni drevored, ki je bil videti kot dvojno stebrišče iz zelenih obeliskov. (Flaubert-Jerele 2023: 7) Ob vhodu v šotor je na vsaki strani stal črnec in v roki držal smolnato baklo. Mâtho je sunkovito odgrnil platno. Stopila je za njim. Bil je globok šotor z opornim drogom na sredini. Osvetljevala ga je velika svetilka v obliki lotosovega cveta, ki je bila do roba polna rumenega olja, v olju pa so plavali debeli kosmi tulja. V senci je bilo razločiti lesketajoče se kose bojne opreme. Na podnožnik se je zraven ščita naslanjal gol meč. Po košarah iz esparta so vsevprek ležali korobači iz kože povodnega konja, činele, kraguljčki in ogrlice; po polsteni odeji so bile raztresene drobtine črnega kruha; v kotu so se na okrogli kamniti plošči valjali kupčki bakrenih kovancev. Veter od zunaj je skozi špranje v platnu nosil prah in vonj po slonih, slišati je bilo, kako žve- čijo in rožljajo z verigami. »Kdo si?« je vprašal Mâtho. Ni mu odgovorila, samo počasi se je ozirala okrog sebe. Nato se ji je po- gled ustavil na ležišču iz palmovih vej v ozadju, na katero je padalo nekaj modrikastega in lesketavega. Planila je naprej. Izvil se ji je krik. Mâtho je ostal za njo in udarjal z nogo ob tla. »Kaj te je pripeljalo sem? Čemu prihajaš?« Pokazala je na zaimf in odgovorila: »Da ga vzamem nazaj!« Z drugo roko si je strgala tančice z glave. Mâtho je kar odstopil od presenečenja in z navzven dvignjenimi komolci strmel vanjo, prepaden, skoraj prestrašen. (Flaubert Jerele 2023: 201-202) Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 167 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 167 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 168 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES BIBLIOGRAFIJA AUERBACH, Erich (1998) Mimesis. V. Snoj (prev.). Ljubljana: LUD Literatura. BOOTH, Wayne C. (2005) Retorika pripovedne umetnosti. N. Grošelj (prev.). Ljubljana: LUD Literatura. DEBELJAK, Anton (1922a) Gustav Flaubert. Ljubljanski zvon XLII(6), 358–362. DEBELJAK, Anton (1922b) Gustav Flaubert. Ljubljanski zvon XLII(7), 419–426. FLAUBERT, Gustave (1970) Salammbô. Pariz: Gallimard. FLAUBERT, Gustave (1931) Salambô. A. Debeljak (prev.). Ljubljana: Tiskovna zadruga. FLAUBERT, Gustave (2023) Salambô. S. Jerele (prev.). Ljubljana: Beletrina. FLAUBERT, Gustave (1998) Correspondance. Pariz: Gallimard. FLAUBERT, Gustave (1863) À M. Frœhner, rédacteur de la Revue contemporaine. https://mediterranees.net/romans/salammbo/dossier/index.html. GACOIN-MARKS, Florence (2017) Do Pariza in nazaj. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete. KOREN, Evald (2003) O prevajanju pesniškega podobja v Gospe Bovary. T. Smolej (ur.), Prevajanje realističnih in naturalističnih besedil: 28. prevajalski zbornik. Lju- bljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 136–156. MARINČIČ, Katarina (2003) Župančičev prevod Balzacovega Očeta Goriota. T. Smolej (ur.), Prevajanje realističnih in naturalističnih besedil: 28. prevajalski zbornik. Lju- bljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 90–106. MEZEG, Adriana (2007) Načini prevajanja francoskih glagolov iz spremnih stavkov premega govora v treh slovenskih prevodih Flaubertove Madame Bovary. Jezik in slovstvo 52(2), 81–93. PHILIPPE, Gilles (ur.) (2004) Flaubert savait-il écrire?. UGA Éditions. RENAN, Ernest (2008) Jezusovo življenje. S. Jerele (prev.). Ljubljana: Modrijan. SAINTE-BEUVE, Charles-Augustin (1865) Nouveaux lundis. Tome 4. Pariz: Michel Lévy. SMOLEJ, Tone (2009) O prevajanju imen v Flaubertovi Gospe Bovary. Hieronymus 3(1–2), 99–109. VLAHOVIČ, Lea (2021) Jezikovnostilistična primerjava dveh slovenskih prevodov Fla- ubertove Madame Bovary in vprašanje zastaranja prevodov. Jezik in slovstvo 66(1), 103–120. YOURCENAR, Marguerite (2001) Hadrijanovi spomini. S. Jerele (prev.). Ljubljana: Cankarjeva založba. Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 168 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 168 8. 12. 2023 10:10:06 8. 12. 2023 10:10:06 169 Katarina Marinčič: PREPROSTO, NE TREZNO – SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ POVZETEK PREPROSTO, NE TREZNO SLOVENSKA PREVODA FLAUBERTOVE SALAMBÔ Članek obravnava dva slovenska prevoda Flaubertovega kontroverznega zgodovinskega romana Salambô, ki je v izvirniku izšel leta 1862, pet let po izidu realistične mojstrovine Gospa Bovary. Prvi slovenski prevod iz leta 1931 je delo Antona Debeljaka, prevajalca in publicista, ki je bil v svojem času zagotovo vodilni slovenski poznavalec Flauberta in nasploh francoske književnosti. Kot kritik oziroma literarni zgodovinar je bil Debeljak prepričan, da je Flaubert v Salambô (kljub temu, da gre za delo z zgodovinsko, eksotično tematiko) ostal zvest principom realističnega roma- na. To trditev je argumentiral zlasti z analizo Flaubertove pripovedne tehnike, za katero je značilna odsotnost pripovedovalca, njen temeljni princip pa je slikanje (ne pojasnjevanje in komentiranje) resničnosti. Debeljakov prevod je v tem pogledu zelo zvest izvirniku: prevajalec je skrbno ohranil zakonitost nizanja prizorov, pa tudi značilni ritem izvirnika. Manj posrečen je izbor besedišča. De- beljaka, ki je, kot lahko zaznamo tudi v njegovih lastnih besedilih, čutil posebno nagnjenje do manj znanih besed in arhaizmov, je to nagnjenje ponekod odvedlo zelo daleč od Flaubertovega izvirnika. Drugi slovenski prevod Salambô (z letnico izida 2023) je delo prevajalke Saše Jerele. Prevod Flaubertovega zgodovinskega romana lahko štejemo za logično nadaljevanje njene prevajalske poti, ki se je začela s Hadrijanovimi spomini Marguerite Yourcenar, pomemben mejnik na njej pa je bilo gotovo tudi Jezusovo življenje Flaubertovega sodobnika Ernesta Renana. V obeh primerih se je prevajalka mojstrsko prilagodila slogu izvirnika in tako – kljub navidezni podobnosti med “učenima” zgodovinskima romanoma – v celoti ohranila razlike med njima. V novem prevodu Salambô je Saša Jerele z velikim posluhom in skrbno pretehtanimi sredstvi, brez nasilnega prilaga- janja slovenske skladnje francoski, poustvarila ritem izvirnika. Izvirniku pa je ostala zvesta tudi v izboru besedišča. Z veliko obvladanostjo, z doslednim izogibanjem cenenim učinkom, ji je uspelo v slovenščini poustvariti roman, kot si ga je zamislil Flaubert: preprost, ne trezen. Ključne besede: Gustave Flaubert, Salambô, slovenski prevod, Anton Debeljak, Saša Jerele ABSTRACT SIMPLE, NOT SOBER TWO SLOVENIAN TRANSLATIONS OF FLAUBERT’S SALAMBÔ This article examines two Slovenian translations of Flaubert’s controversial historical novel Salambô, which was published in its original form in 1862, five years after the publication of his realist masterpiece Madame Bovary. The first Slovenian translation of this novel, from 1931, was the work of Anton Debeljak, a Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 169 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 169 8. 12. 2023 10:10:07 8. 12. 2023 10:10:07 170 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES translator and publicist who was certainly the leading Slovenian expert on Flaubert and French literature in general in his time. As a critic and literary historian, Debeljak was convinced that Flau- bert remained faithful to the principles of the realist novel in Salambô (despite its historical, exotic subject matter). He argued this point in particular by analysing Flaubert’s narrative technique, which is characterized by the absence of a narrator, and whose fundamental principle is the depic- tion (rather than explanation and commentary) of reality. In this respect, Debeljak’s translation is very faithful to the original: the translator has carefully preserved the sequencing of scenes, as well as the characteristic rhythm of the original. The choice of vocabulary is less successful. Debeljak – who, as can also be detected in his own texts, had a particular fondness for lesser-known words and archaisms – was sometimes led very far away from Flaubert’s original by this predilection. The second Slovenian translation of Salambô (published in 2023) is the work of translator Saša Jerele. The translation of Flaubert’s historical novel can be seen as a logical continuation of her career, which began with Marguerite Yourcenar’s Memoirs of Hadrian, but which also included The Life of Jesus by Flaubert’s contemporary Ernest Renan. In both cases, the translator has masterfully adapted her style to that of the original, and thus despite the apparent similarities between the two “learned” historical novels, is able to fully preserve the differences between them. In her new translation of Salambô, Saša Jerele has recreated the rhythm of the original with carefully considered means, without forcibly adapting the Slovenian syntax to the French. She has also remained faithful to the original in her choice of vocabulary. With a strict avoidance of cheap effects, she has succeeded in recreating in Slovenian the novel as Flaubert imagined it: simple, not sober. Keywords: Gustave Flaubert, Salambô, Slovenian translations, Anton Debeljak, Saša Jerele Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 170 Vestnik_za_tuje_jezike_2023_FINAL.indd 170 8. 12. 2023 10:10:07 8. 12. 2023 10:10:07