GLASILO INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Metka Furlan, Janez Keber, France Novak, Vera Smole Urednik Janez Keber Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Nanika Holz Prelom Brane Vidmar Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, faks: 01 425 77 96 http://www.zrc-sazu.si/isjfr/jezikosl.htm E-pošta: isj@zrc-sazu.si Cena posamezne številke: 1500 SIT Naročila sprejema ZALOŽBA ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana Telefon: 01 4706 464, faks: 01 425 77 94 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhaja od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 2001 dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodni bazi podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York in v CSA (Cambridge Scientific Abstracts) Linguistics & Language Behavior Abstracts (LLBA). Tiskano s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije Tisk: Present d.o.o., Ljubljana © 2004, ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 10-1 2004 ai i ZALOŽBA 2 R C JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 10 • 2004 • 1 es W ^ V Jezikoslovnih zapiskih 10 • 2004 • 1 sodeluje 13 avtorjev in avtoric s 14 ^ prispevki. Prvi zvezek 10. letnika Jezikoslovnih zapiskov vsebuje v poglavju I. RAZPRAVE IN ČLANKI deset prispevkov in v poglavju II. GRADIVO, OCENE, N POROČILA štiri prispevke. > Med sodelujočimi avtorji in avtoricami je razen raziskovalcev in raziskovalk z *r Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (= ISJ) več zunanjih sodelavcev: v* I. dr. Majda Merše (ISJ), dr. Andreja Žele (ISJ), mag. Robert Cazinkič r& (Filozofska fakulteta Ljubljana), dr. Maria Wtorkowska (Filozoska fakulteta Fn Ljubljana), dr. Irena Stramljič Breznik (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), ^ Elena Savelieva (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), mag. Silvo Torkar (ISJ), dr. Drago Unuk (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), Peter Jurgec (ISJ), dr. ^ Peter Weiss (ISJ); ° II. dr. Andreja Žele (ISJ), Janez Keber (ISJ), dr. Andreja Legan Ravnikar (ISJ), * mag. Alenka Gložančev (ISJ). S Ljubljana, 26. 7. 2004 Janez Keber 2 VSEBINA ; 0 L RAZPRAVE IN ČLANKI & Majda Merše, Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja ^ slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.....................................................................7 *""* Andreja Žele, Povedkovnik v slovenščini.......................................................................33 ^ Robert Cazinkič, Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim <; in odvisnim stavkom...........................................................................................................43 N3 Maria Wtorkowska, Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych...............................................................................................59 Irena Stramljič Breznik, Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B............................................................................................ 71 ^ Elena Savelieva, Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem & in ruskem jeziku..................................................................................................................93 ^ Silvo Torkar, K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo..........103 ^ Drago Unuk, Nelinearna struktura zloga................................................................... 107 O Peter Jurgec, Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini...............................................125 s^ Peter Weiss, ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word....... 145 N IL GRADIVO, OCENE, POROČILA &* Andreja Žele, Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril -- za izbiranje slovarskega ponazarjalnega gradiva in korpusov - O knjigi Janeza Orešnika Naturaless in (morfo)sintax english examples........................... 155 Janez Keber, Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik (Olomouc 2002)......................................................................... 163 Andreja Legan Ravnikar, Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu chrzešcijanskiej (Krakow 2001).............................................................. 169 Alenka Gložančev, Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v obdobju 1977-2002.................. 177 3 I. RAZPRAVE IN ČLANKI Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja Majda Merše IZVLEČEK: Prispevek ima namen okvirno in z izbranimi tipi predstaviti problematiko besednovrstnega označevanja besedja, zajetega s popolnim izpisom del slovenskih protestan tskih piscev 16. stoletja. K zanesljivim in ustreznim rešitvam prispevajo poleg rezultatov analize celovitega gradiva tudi novi teoretični razmisleki, upoštevanje razvojnih sprememb v slovenskem jeziku ter upoštevanje jezikovnozgodovinskih dejstev, veljavnih za tiste jezike, ki so na slovenščino neposredno ali posredno vplivali, zlasti za nemščino. Na nujnost poznavanja realnega obsega besednovrstnih vlog posameznega leksema je pokazano na osnovi podrobnejše analize besedice kje (< kej), ki lahko nastopa samostojno ali kot sestavina zloženke. ABSTRACT: On the basis of individual typified examples this article brings a general overview ofpart-of-speech tagging of corpus material collected from complete excerpts of the works of the 16th century Slovene Protestant writers. The results of the analysis based on the entire corpus, new theoretical perspectives, the consideration of developmental changes in the Slovene language, of linguistic and historical facts - especially for those languages which had direct or indirect influence on Slovene, especially German - contribute to reliable and appropriate solutions. Just how necessary it is to iden tify the real scope of part-of-speech realizations of an individual lexeme is shown through a detailed analysis of the lexeme kje (< kej) which can occur alone or as a part of a compound. 0 V Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je leta 2001 stekla priprava besednovrstnega popisa besedja,1 zajetega s popolnim izpisom petdesetih ohranjenih del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.2 Popis nastaja tudi kot nujna delovna predstopnja slovarske Delovni naslov naloge je Besedišče slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Dosedanjim 49 popolno izpisanim delom bo dodan še popolni izpis Trubarjevega prevoda Matevževega evangelija (TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, 1555). Ta je bil doslej zastopan z izbirnim izpisom, s katerim so bile zajete vse jezikovne razlike, ugotovljene primerjalno s popolno izpisanim Trubarjevim delom TA PERVI DEIL TIGA Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... obdelave besedja. Izšel naj bi v knjižni obliki. Pokazal naj bi na bogastvo besedja, uporabljanega v 16. stoletju, s pripisanimi okrajšavami virov pa naj bi opozarjal na razširjenost rabe leksemov. Kot vir zanesljivih podatkov, ki temeljijo na strokovno in tudi časovno zelo zahtevni analizi popolnega gradiva, bo lahko že pred izidom slovarja dajal odgovor na vprašanje, kdaj seje katera izmed enot prvič pojavila v slovenskem (knjižnem) jeziku,3 ali pa bo - ob pomoči že znanih dejstev in drugih virov4 - omogočal zanesljivo sklepanje o tem.5 0.1 Razmišljanje o načinu izvedbe dela, zlasti pa o najprimernejšem prvoobdelovanem besedilu ter o najbolj smiselnem nadaljnjem zaporedju del, je pripeljalo do sklepa, da bi bilo z besednovrstnim označevanjem enot najprimerneje začeti pri besedju Dalmatinove Biblije, 1584 (dalje DB 1584), kije najobsežnejše6 ter glede jezikovne norme sočasno najbolj izoblikovano, razvojno pa najbolj vplivno protestantsko besedilo. Dalmatinovo upoštevanje Lutrove Biblije kot osnovnega prevodnega zgleda je hkrati omogočalo tudi primerjavo, ki je bila v veliko pomoč pri reševanju oblikovno in pomensko težje razumljivih besed in besednih zvez ter pri odkrivanju tistih ustaljenih besednih zvez, ki zrcalijo tuje skladenjske vzorce. Izkušnje, dobljene pri vzporedno potekajoči obdelavi besedja manj obsežnih protestantskih del (DB 1578 in DJ 1575), so pokazale, daje bil izbor povsem pravilen, saj majhno število pojavitev oz. izpisov, z njimi pa praviloma le delna zaobseženost problematike, lahko vodi k napačnim sklepom. NOVIGA TESTAMENTA, 1557. Ker je delo prvi slovenski prevod biblijskega besedila, bo zaradi cilja, ki je natančna kronološka predstavitev uporabe besed v posameznih protestantskih delih, izbirni izpis kot nezadosten nadomeščen s popolnim. 3 Besednovrstna karakteristika leksemov, ponekod dopolnjena še z drugimi slovničnimi obvestili (npr. o osnovnih kategorialnih lastnostih, kot je spol pri samostalniku, vid pri glagolu, morebitna nesklonljivost pri samostalniških besedah ali nepregibnost po spolu, sklonu in številu pri pridevniških besedah, o razlikovalno nujnih vrstah zaimkov, števnikov in prislovov, o spremenljivi pravopisni podobi itd.), ločevanje enakoizraznic ter informacija o besedilih, kjer so uporabljeni, bodo le najbolj vidni, široki rabi namenjeni rezultati dela. Med vzporedne, na zunaj manj vidne, predvsem za nadaljnje slovarsko delo pa izredno pomembne rezultate dela je treba prištevati še dokončno urejenost zelo kakovostne (združene) listkovne kartoteke, strokovno dozorevanje delavcev in s tem njihovo usposabljanje za zahtevno redakcijsko delo ter številne objave, ki prinašajo nova spoznanja o jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, neposredno ali posredno pa jih je spodbudilo prav razmišljanje o slovnični in besednovrstni problematiki besedja. 4 Preverjanje morebitne uporabe leksemov v slovenskih rokopisnih spomenikih omogočajo obstoječi slovarski popisi. Prim. Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana, 1992; Mikhailov 1998 in 2001, Toporišič 1992a itd. 5 O pomenu nastajajočega popisa protestantskega besedja prim. Novak 2002, 183. 6 Listkovna kartoteka, zbrana s popolnim izpisom DB 1584, šteje pribl. 960.000 enot, kar je skoraj tretjina celotnega gradiva, zbranega za slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (pribl. 3.160.000 listkov). Skoraj s polovico enot naj bi bila DB 1584 predvidoma udeležena tudi na seznamu vseh izpisanih leksikalnih enot. Njen dokončni alfabetarij je v pripravi, »neprečiščeni« pa šteje 11.200 enot. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 0.2 Z razmahom dela se je postopoma razkrivala tudi izredna obsežnost, zahtevnost in težavnost naloge. Nerešena problematika, tako že uzaveščena kot tista, ki se je v delovnem procesu nanovo odpirala, je terjala številne nove teoretične razmisleke. Neštetokrat se je potrdilo spoznanje, da je pravilna slovnična (zlasti besednovrstna) ali/in pomenska opredelitev leksemov možna le ob hkratnem upoštevanju razvojno pogojenih sprememb na različnih ravninah jezikovne zgradbe slovenskega jezika ter na osnovi sistemskega jezikoslovnega gledanja7, neredko pa šele ob upoštevanju jezikovnorazvojnih dejstev, uveljavljenih v neposredno ali posredno vplivnem tujem jeziku, najpogosteje v nemščini. Prav tako seje izkazalo, da je pri težje razumljivih primerih nujno potrebno odkriti »območje rabe« obravnavane enote in se tako vsaj okvirno seznaniti z njeno slovnično funkcionalnostjo in pomensko razsežnostjo. Šele na taki osnovi sta njena sistemska umestitev in slovnična opredelitev lahko bolj zanesljivi. Praksa je prav tako pokazala, da do najustreznejših in medsebojno usklajenih rešitev navadno pripelje le sistemsko in povezano reševanje problematike, ki hkrati preprečuje tudi prezrtje česa. 1 Problem rekonstrukcije izhodiščne oblike pri pregibnih besedah, če ta ni izpričana, je eden temeljnih problemov zgodovinske leksikologije in leksikografije. Nanj nenehno zadevajo tudi delavci, ki pripravljajo besednovrstni popis besedja.8 Z njim - in s številnimi drugimi - so se v procesu zbiranja in urejanja gradiva za slovar jezika slovenskih protestantskih piscev vsakodnevno srečevali tudi izpisovalci in pregledovalci izpisov,9 vendar ga zaradi posamičnih, nepovezanih pojavitev besed, hitrega poteka dela in nemožnosti preverjanja pravilnosti izpisa s soočanjem s kasneje nastalo celoto, ki jo sestavljajo vse pojavitve, ni bilo mogoče vselej ustrezno rešiti, čeprav je bilo veliko (teoretično premišljenih in praktično preizkušenih) izpisovalnih pravil skorajda optimalnih. Ustreznejše reševanje tovrstne problematike v okviru potekajoče naloge omogočajo popolni izpisi, zapletajo pa jo redke ali celo posamične pojavitve besed, skorajda v enaki meri pa tudi neobvestilnost in istovrstnost izpisov. Neredko jo otežuje nepoznavanje jezikovne realnosti, ki je tudi upoštevanje informacij, dostopnih v »klasičnih« priročnikih in razpravah s področja zgodovine jezika, ki vključuje tudi 16. stoletje, vedno ne osvetli docela. 1.1 Že dolgo je npr. dogovorno rešen problem, kako ravnati v primerih, kadar so izpričani le odvisni skloni (npr. h'bafni), iz katerih je mogoče sklepati na dvojno izhodišče (npr. na basen in basna, ki sta v DB 1584 v pogostnostnem razmerju 9 (8x basen in lx bajsen) : 2): uvrščajo se k pogostejši, bolj verjetni iztočnici. Izpisovalci so listke opremljali z gesli, h katerim je bolj ali manj jasno usmerjala paradigma, nakazana z eno ali več izpričanimi oblikami. Pri preverjanju pravilnosti iztočnic oz. pri ponovnem določanju le-teh na osnovi celovitega gradiva prav tako 7 Oboje seveda temelji na nepogrešljivem poznavanju sodobne jezikoslovne teorije. 8 Na težavnost rekonstrukcije izhodiščnih oblik v primeru njihove neizpričanosti, zlasti pa pri oblikah, ki so za današnji čas nenavadne, je opozoril tudi France Novak (Novak 2002, 183). 9 Prim. Novak 1981/82,34. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... odloča paradigma, hkrati pa tudi izkazano sočasno pogostnostno razmerje različic. Na morebitno prekrivnost pa bo dodatno opozorjeno še z dopisanimi navzkrižnimi vodilkami. V DB 1584 npr. obstajajo iztočnične dvojice kot britov in britva (britov je nedvoumno, to je z imenovalniško ali tožilniško obliko, izpričana šestkrat, britva10 pa trikrat) ali cerkov in cerkva, ki sta domnevno v razmerju 274 : 1. Prekrivnih bi lahko bilo več sklonov, toda cerkva je nedvoumno izpričana samo lx, zato je upravičeno združevanje odvisnih sklonov pod iztočnico cerkev, ki se v imenovalniški oz. tožilniški obliki Cerkou pojavlja 124x: de je on ta S. Evangeli, kateri mora noter do konza Svita s Wero in u Karfzhanfko Cerkovjo red of tati (DB 1584, II,93b) - Inufo Baalov Pild fterli, s'Baalovo Cerqvored(DB 1584,1,209b). 1.1.1 Enako zavajalne kot sklonske so lahko tudi spregatvene oblike. Pri zapisu kir berli (obedan, na katerim je en tadel, nema leffem perftopiti, bodi fi on flep, kruleu /.. J ali kir eno mreno na Ozhefsi ima, ali kir bčrli (DB 1584,1,73b))11 ob odsotnosti zanesljivega opozorila na mesto naglasa odpira mesto za dvojno izhodišče (brliti brlim/bfliti brlim in brleti brlim) oz. možnost za izbiro med glagoloma brliti in brleti, ki sta se v 16. stoletju domnevno rabila pomensko različno (brliti 'škiliti' in brleti 'goreti s slabim plamenom, medlo svetiti').12 K najverjetnejši iztočnici brliti posredno usmerja tudi registrski niz s kranjskim izhodiščem brliti, kjer zapis prav tako ne opravičuje drugačne iztočnice (Berliti (Crajnlki) Derlyti, nahilje gledati (Slovenlki oli Besjäzhki) (DB 1584, III,Cc Hib)). 1.1.2 Od primera do primera seje treba odločati pri enkratnih pojavitvah besed, navedenih v sopomenskih registrskih nizih, torej zunaj sobesedila. Že Gjurin (1984, 201-202) je opazil, da so nekateri nizi besednovrstno mešano sestavljeni (npr.: Lakomn/£ (Crajnlki) Gajtig (Corojhki) (DB 1584, III,CcVa)) in da so tako iztočnice kot njihove ustreznice pogosto težko besednovrstno določljive. Stabej (Stabej 1976) in Putanec (Putanec 1979) kot pisca slovarjev, ki prikazujeta besedje Registra, sta se besednovrstni oznaki lahko tudi ognila oz. stajo mestoma določala analogično, po oblikovnem kriteriju. Znano pa je, da seje več sobesedilnih rab posameznih (pregibnih) besed znašlo v vlogi registrskih iztočnic, zato je treba te besednovrstno opredeljevati ob upoštevanju siceršnje rabe znotraj Biblije. Kranjski registrski iztočnici in koroški ustreznici niza pomensko sorodnih izrazov Pohanu, friganu (Crajnlki) rofhtanu, prashenu (Corofhki) (DB 1584, III,Dda) so zajete z iztočnicami frigan, pohan, prazen in roštan, na katere kaže sobesedilna raba oblik (npr. Vpon vi s 'Oljem je imajhfturiti, inu v'njej rofhtanu pern efti, inujeimafh v'koffeh friganu offrati (DB 1584,1,64b).13 10 Npr. reshe s'lashami, kakor ena oftra britva (DB 1584,1,292b). 1' Npr.: keiner an dem ein Feil ist/sol erzu treuen /er sey blind/lahm /.../oder ein feil au ff dem äuge hat (LB 1545, 241); nihče, ki ima kako napako, ne sme pristopiti: ne slepec ne hromeč /.../ne kdo s pego v očesu (SP 1996, 173). 12 V Bezlajevem etimološkem slovarju je iztočnica brleti I pomensko opredeljena z naslednjimi, zaporedno naštetimi pomeni: 'medlo svetiti (o luči); slabo videti; škiliti'. Pripisana je tudi pripomba, da je v 16. stoletju bila v rabi oblika berliti, berli 'limis oculis adspicere' (Bezlaj 1976, 46). 13 Kot glagolsko obliko jih opredeljuje tudi Stabej (npr. frigati ~ frigan (Stabej 1976, 139)). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... Slednja izključuje možno samostalniško ali (manj verjetno) prislovno razumevanje pojavitev. Tudi kranjska iztočnica jkrivne ter ustreznica otajne iz četrtega stolpca (Hervazki, Dalmatinfki, Iftrianfki, ali Crafhki) (DB 1584, III,DdIIb) sta pridevnika,14 kar dokazujejo oblikovno prekrivne sobesedilne rabe, kot npr. Ona Je saftopinaßaivne beffede(DB 1584, II,142a). Nekateri zapisi kažejo na realnost, ki se razhaja s sodobno jezikovno izkušnjo. V Registru DB 1584 se npr. v kranjskem stolpcu pojavlja iztočnica Berlöga, ki ostaja brez ponovitve v drugih protestantskih delih. Da gre res za imenovalnik samostalnika ženskega spola, posredno kaže ustreznica jama v drugem (koroškem) stolpcu Registra (DB 1584, III,CcIIIb), kjer so tako kranjske iztočnice kot narečne ali drugojezične ustreznice praviloma navedene brez razločevalnega sobesedila. 1.2 Pri hitro tekočem izpisovanju protestantskih del se ob bolj problematičnih primerih ni bilo mogoče zaustavljati. Izpisovalec je ob neodvisno pojavljajočih se oblikah istega leksema navadno sklepal na njemu najbolj znano izhodiščno obliko in jih lahko nehote pripisal tudi različnim iztočnicam.15 Primeri kot Ti Hinavez, ismi poprej tu brunu is tvojga oka inu potle gledaj, de ismefh to troho, is tvoga Brata oka (DB 1584, III,34a) in Ti Hinavez, ismi poprej Brunu is tvojga oka, inu potle po gledaj, koku Troho is tvoga Brata oka vunkaj vsamejli (DB 1584, III,6a) so se »znašli« pod gesli izmiti in izmeti. Združeno celotno gradivo je ob ustreznem oblikoslovnem preizkusu pokazalo, da gre za pregibanjske oblike glagola izeti oz. za tip izeti, izmem, ki ga izkazuje tudi Pleteršnikov slovar (PS I, 307). Reševanje težje, bolj zapletene, večplastne problematike je bilo neredko hote preloženo na kasnejši čas, ko bi k ustreznejši rešitvi lahko pripomoglo celovito gradivo, ob njem pa tudi upoštevanje razpoložljive strokovne literature, občasno pa še poseben, širše raziskovalno zasnovan strokovni razmislek. Analiza celotnega gradiva je pogosto pokazala na nujnost korekcije domnevnih izhodiščnih oblik oz. na potrebo po nastavitvi nove iztočnice. Popravek je bil npr. opravljen pri iztočnici *oče > oca - očeta, saj sklonske oblike oče v DB 1584 ni. Na mestih, kjer bi se lahko uporabljal stari zvalnik oče,16 je zapisana oblika oča {Ozha, daj meni ta dejl blaga, kateri meni flijhi (DB 1584, III,40b)). Pregled celotnega gradiva je vplival na novo določitev veljavnih sklanjatvenih vzorcev in na popravke imenovalnikov pri nekaterih prevzetih samostalnikih: npr. * faraon -faraona > farao - faraona, saj pričakovanega imenovalnika *faraon v DB 1584 ni potrdil niti eden izmed 234 izpisov (104x je zapisana oblika Pharao, 130x pa sklonske oblike, ki izkazujejo podaljšavo osnove z n)\ * evangelij - evangelija > evangeli evangelija11 (samo dve enaki pojavitvi bi kazali na imenovalniško obliko * evangelij, 14 Putanec obliko o tajne prikazuje z iztočnico otajn o (Putanec 1979,182), Stabej pa obliko skdvne uvršča pod pravilno iztočnico skriven (Stabej 1976, 166). 15 Na razhajanje je vplivalo tudi večje število sodelujočih izpisovalcev ter pregledovalcev. 16 Prim. Ramovš 1952,40, ki opozarja, da so tako okolje molitvena besedila z dolgo tradicijo rabe. 17 Npr.: Jkusi ta Evangeli (DB 1584, III,105a). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... vendar tudi ti dve neprepričljivo:18 Sakaj on je kakor enu dete Ozhetu, s9 man o v'Evangelij flushil (DB 1584, III, 108a)). V isti povedi rabljeni imenovalnik nardus in rodilnik narda jasno kažeta paradigmo, kije ena izmed najbolj uveljavljenih tudi pri sklanjanju tujih imen:19 Tvoje sajjaj en je, je kakor en Paradish od Margranovih labulk, s'shlahtnim fadum, Cyprefh s'Nardom, Nardus s'Shaffranom, Kalmus s 'Cynamomom, sovfemi shlaht drivefsi tiga Veroha, Myrre inu Aloes /../kakor en ftudenez shivih vod, katere odLibana teko (DB 1584,1,333a). Gre za vključenost v domač sklanjatveni vzorec, čeprav je imenovalnik prevzet. V DB 1578 in DB 1584 bi npr. lahko nepoučenega bralca k napačnemu imenovalniku vodila tudi oblika s'enim Ephom moke (DB 1584, I,149b), saj bi po analogiji obliki določil imenovalniško obliko ef Upoštevanje vseh pojavitev, tudi izpričane imenovalniške efa, bi rešitev moralo razveljaviti (npr.: Ta Shgani offer pak/../ima biti, fheftiagnet pres tadla, inu en Oven pres tadla, inu vfelej en Epha Shgani ga offra (DB 1584, II,83a)). Pregled gradiva je vplival tudi na popravke iztočnic drugih besednih vrst. Pokazal je, da se glavni števnik dvajset v DB 1584 pojavlja le v obliki dvajseti10 (npr. INu Salomo je moral vfak dan k'fhpishi imeti, trydefleti Korau zhifte Pjhenizhne moke, jheftdeffetKorau druge moke, deffetpytanih Goved, inu dvajffeti Goved odpafhe (DB 1584,1,185b)). Ker se izrazno prekriva z vrstilnim števnikom, je treba obe vrsti števnika z ustreznimi slovničnimi opozorili razmejiti. Vsako tako ločevanje je zlasti pri pogosteje rabljenih leksemih v okviru popolnega izpisa časovno zelo zahtevna naloga, saj praviloma terja branje in razumevanje zadostnega sobesedila. Slednje je posebej težavno pri kratkih in zato težje opaznih besedah ter besedah, ki pripadajo slovničnim besednim vrstam in izražajo slovnična razmerja,21 saj je za njihovo razumevanje potrebno obsežnejše sobesedilo. 1.3 V procesu označevanja leksemov s slovničnimi, med temi pa zlasti z besednovrstnimi podatki, se je jasno pokazala tudi svojska problematika prevzetih besed in tujk, tako enobesednih kot besednozveznih. Da bi bil njihov prikaz ustrezen in kolikor mogoče obvestilen, je bilo treba izdelati podrobnejša merila, kdaj naj bi se ti izrazi upoštevali kot del slovenskega besedišča, v kolikšni meri naj bi bile ohranjene in prikazane stopnje prevzemanja in kako naj bi se prevzetost in citatnost odražali pri slovničnem oz. besednovrstnem označevanju. Pri glasoslovnih različicah prevzetih besed, ki jih je večkrat težko ločevati od pisnih, so upoštevane različne stopnje podomačitve, zato jih je izkazanih več. Z odkrivanjem in navajanjem le- 18 Dvočrkovni zapis ij ima v DB 1584 in drugje lahko dvojno glasovno ozadje: ij ali ji (prim. Merše - Jakopin - Novak 1992, 334 in Merše - Novak - Premk 2001, 36-37). 19 Škrabec (1895 (1994), 237) jo uvršča med pet najbolj značilnih sklanjatvenih vzorcev tujih imen moškega in ženskega spola, ki jih izkazujejo dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Ponazarjajo z zgledoma Ptolomeus, Ptolomea in Oseus, Osea, Oseu (prim. Merše 1997,40-41). 20 Glavni števnik trideset se nasprotno pojavlja v dveh oblikah: tridest in trideseti. 21 To so veznik, predlog, členek in medmet. Prim. Toporišič 1992b, 289. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... teh bo postopno mogoče natančeje določiti tudi pravila, ki so uravnavala različno in razvojno spremenljivo individualno normo.22 1.3.1 Kot (medsebojno povezani) iztočnici bosta npr. predstavljeni v DB 1584 izpričani glasovni različici antvela in antvila,23 ki se ločeno pojavljata tudi v drugih delih.24 Prisotnost obeh je posledica časovno različnega prevzema oz. glasovno različno uresničene kontrakcije srednjevisokonemške oblike hanttwehele (Striedter-Temps 1963, 82). Glasovne različice, ki so posledica domačega glasovnega razvoja in hkrati oblikoglasnega značaja, je smiselno obravnavati neiztočnično. V primeru s'tem vekflio andahtjomolio (DB 1584,1,cIVa) gre po vsej verjetnosti za ponaglasno, vendar ne izglasno akanje,25 za katero se s trozložnostjo in ponovitvijo oja ponuja prilika le z orodniško obliko. Uresničevanje možnosti širitve o-ja v a v ponaglasnem položaju vpliva na soobstajanje oblik zandohtjo/zandahtjo, ki ga v različnem številčnem razmerju izkazujejo naslednja protestantska dela: TO 1564 (npr. fandohtio (TO 1564, 125a) - fprauo Andahtio (TO 1564, 116a)), TPs 1566, TC 1575, TT 1577, DC 1585 in TPo 1595, samo obliko zandahtjo pa TC 1550. Iztočnični prikaz pa nasprotno zahteva imenovalniška oblika andaht, kije posledica tesne naslonitve na prevodni zgled. Z zaporedno navedbo vključenega nemškega odlomka in slovenskega prevoda jo izkazuje KPo 1567 in za njo JPo 1578. Npr.: Der Walhen Andacht vnnd der Deutschen Faften /find nit einer Bonen werdt. Tih Lahov Andaht, inu tih Nembcovpoft nei boba vredä(KPo 1567, CVIII). 1.3.2 Rezultat sobesedilne rabe in glasovnega vpliva soseščine, ne pa različnega prevzemnega časa, so tudi različice, ki so posledica zvenečnostne prilagoditve okolici: npr. Ony femkaj derzhe, de Arnosh shvenkezhe (DB 1584, 22 V primerjavi s Trubarjevo in Dalmatinovo prakso prevzemanja tujega besedja se kot močneje individualiziran kaže Kreljev način vključevanja in jezikovnega prilagajanja tujega besedja. Razločuje ga večji delež besedja, izposojenega iz latinščine in romanskih jezikov, ter pogosto opazna manjša pisna podomačenost (npr. beneficij, cetha, differencia, palacij, procesion ter zapisi kot bulla, bullen kramer, forteil, freithof, fürst, leithund, rath, sigill, sigur itd.). Razlike je mogoče odkrivati tudi med zgodnejšimi Trubarjevimi deli in TPo 1595, za katero so značilni smelejši prevzemi tujega besedja, na katere naj pokažejo naslednji vzorčni primeri: ajgenšaft, andtverh, avšlokar, begerovati, burfiv, cbifah/cbifoh, cvivel in cvivlati (ob cvibel in cviblati), farlih, farlihiš, ferordnan, ferordnanje, firbcig, flisigiš, forcug, frajhat, haringa, puštabirati, redliši, rihtig, šramljan, šramljati, švermarIšvermer itd. Upoštevanje pisne podobe navedenih besed neredko kaže na še manjšo oddaljenost od nemščine, kot jo je mogoče slutiti iz glasovne uresničitve: npr. aigenfhafft, andtverh, aufhlokar itd. 23 Antvela je v DB 1584 izpričana trikrat (npr. njegou obrasje bil s 'eno antvelo obvit (DB 1584, III,54a)), antvila pa enkrat (tvoj funt, kateri fimjeft v'eni antvilihranil (DB 1584, III,43a)). 24 Antvela je izpričana še v BH 1584 ter v obeh Megiserjevih slovarjih (MD 1592 in MTh 1603), antvila pa v DPa 1576 ter v TT 1557, TC 1575 in TT 1581-1582. Iz podatkov o virih, v katerih se različici pojavljata, je mogoče sklepati na razliko med Trubarjevim in Dalmatinovim izborom 25 Prim. Rigler 1964, 100-101 in 1968, 95-97; Striedter-Temps 1963, 81. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... II,50b). Nepopolna pisna ustaljenost pa je celo v DB 1584 vzrok za le pogojno zanesljivost sklepanja.26 Glasovne različice, ki v Besedišču ne bodo prikazane kot besedno vrstno opredeljene iztočnice, bodo predstavljene kot kazalčne iztočnice (npr. arnož gl. arnoš). Na morebitno razliko med zapisom in prikazom je s kazalkami obvezno treba opozarjati pri razmerjih tipa bafanfki- basanfki (različici sta v DB 1584 v pogostnostnem razmerju 2x : 5x; v Besedišču bosta predstavljeni kot samostojni iztočnici), ki posredno zrcalijo imensko problematiko, hkrati pa tudi zapisovalno negotovost protestantskih piscev.27 Razlike nastajajo tudi zaradi različnega obravnavanja tujk in prevzetih besed. Vključenost leksema v slovensko sobesedilo se praviloma odraža v večji pisni, glasovni in oblikoslovni podomačenosti (1. zgled). Več sledov tujosti izkazujejo izolirano, najpogosteje na robu navedeni leksemi, oz. leksemi, ki so opremljeni s podatkom o izvornem jeziku, kar je pogosto celo vzrok za besednovrstno in slovničnokategorialno neopredeljenost leksemov v Besedišču (2. zgled). Npr.: 1. left fim mojo lego s 'Myrro, s 'Aloefom, inu s 'Zimetompokropila (DB 1584,1,319a); 2. ta bodi Anatemah, Maharam Mota (DB 1584, III,96a) - b)Pan fe rezhe Gerzhki Anathema, Iudoufkipak Maharam (DB 1584, III,96a). 1.4 Pri besednovrstnem urejanju besedja iz protestanskih del se kot večstopenjsko zapletena razkriva tudi problematika razmejitve med enakoizraznostjo in večpomenskostjo. Obseg označevane enakoizraznosti prestopa meje enakoizraznosti, ki jo pozna oz. prepoznava današnji uporabnik slovenskega knjižnega jezika. Razširja se na zgodovinsko aktualno enakoizraznost in na enakoizraznost, ki jo vnašajo prevzeti izrazi. Samostalniku log (npr. ta Log Olja (DB 1584,1,69b)) je npr. pripisano razločevalno pojasnilo 'prostorninska mera',28 da bi ne prihajalo do napačne identifikacije z uporabnikom znanim logom kot poimenovanjem za '(močviren) travnik ob vodi, navadno deloma porasel z drevesi' ali 'gozd' (v logu skovika sova; gost bukov log itd.) (SSKJ 11,631). Kot enakoizraznica bo razložen tudi berač 'bralec'29, čeprav gre etimološko dejansko za večpomenskost (Bezlaj 1976, 39). 26 Prim. Merše - Jakopin - Novak 1992, 334-335. V DB 1584 je arnoš zastopan s štiridesetimi pojavitvami. V 37 primerih na končni [š], ki se ujema z glasovno podobo iz nemščine prevzetega samostalnika Harnisch, kaže zapis s fh, trikrat pa se pojavlja zapis s sh. Npr. On bo beshal pred shelesnim Arnofham (DB 1584, I,272a) - Er wird fliehen fur dem eisern Harnisch (LB 1545, 938). 27 Npr. vfBafanfki desheli (DB 1584,1,222a) - im lande Basan (LB 1545, 747). 28 K pomenski prepoznavnosti besede poleg njenih tipičnih zvez prispeva tudi na robu pripisano pojasnilo Log je bila per Iudih ena majhina mera k'Olju (DB 1584,1,69b). 29 Npr.: KATERIHOZHE TA ZIMPER ALISYDANIE TIga Templa /Jodkateriga Ezekiel pifhe, saj'topiti, ta mora tiga vuzhenika Lyra predfe vseti, shnjegovim malanjem inuislagami /.../Inu kadar my nefmo bule vedili teifte Male na papyrperpraviti, takufmoje takupuftili oftati,inuvishamoBerazhek'Lyru(DB 1584,11,59b)- WERDISGEBEWDES TEMPELS LJ so Hesekiel hie beschreibt / verstehen wil / der mus Lyram fur sich nemen /mit seinen Figuren vnd Glosen /../ Vnd weil wir die Figur nicht haben wissen auffs Papir besser zu geben/Haben wir sie lassen anstehen /vnd zum Lyra den Leser geweiset (LB 1545, 1398). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 1.4.1 Med pribl. 3.000 listki z veznikom ali - členka, predvidljivega na *"* osnovi današnje rabe, zelo natančen pregled gradiva, ki je terjal pozorno branje zadostnega sobesedila, vsaj v treh Dalmatinovih delih ni odkril - so bili »izgubljeni« - * tudi redki primeri latinske sklonske oblike alij (Wiesthaler 1993: 181), prepoznavne * po (pisno posredovani) drugačni glasovni podobi in posebnem sobesedilnem okolju. - * Dosledno je bila uporabljena na robu DB 1584, običajno v vlogi opozorila na možnost drugačnega prevajanja, pogosto na razlikujoče se mesto v Vulgati (1. in 3. r. zgled), izjemoma pa tudi na drugačno rabo, npr. v živem govoru (5. zgled). Dalmatin je opozorilo praviloma vključeval neodvisno od Lutra. Npr.: 1. Ampak teh *mertvih deshelo bofh ti sWernil- *alij Gigantum, teh Risou (DB 1584, 11,1 Ob); Aber das ^ Land der Todten wirstu störtzen (LB 1545, 1207); Luter opombe nima; et terram US gigantum detrahes in ruinam (Biblia sacra 1994, 1121); 2. Pavovu perje je lepfhi, ^ kakor fo *Shtraufove peruti inu perje - alij, Storkline peruti: qvia vocabulum /.. J Hebrxis vtrumque fignificat /.../ (DB 1584,1,278b (prav 277b)); DJe feddern des ™w Pfawen sind schöner denn die flügel vnd feddern des Storcks (LB 1545, 959); pinna < strutionum similis et pinnis herodii et acciptris (Biblia sacra 1994, 763); 3. MY N v 'Ierusalemi in u u 'vfei Iudei, ftemi Starijhimi red, in u Hoann es, molimo Ariftobulu /.../myr inu frezho - aalij Iudas (DB 1584, II,194a); WJr zu Jerusalem vnd im ^ gantzen Judea / sampt den Eltesten / vnd Johannes / Wündschen Aristobulo /.. J Glück vnd heil (LB 1545, 1902); populus qui est Hierosolymis et in Iudaea senatusque et Iudas Aristobolo /.. ,/salutem et sanitatem (Biblia sacra 1994, 1480); ^ 4. Ony fo bily aLonzharji inu fo prebivali *v'Netaimi inu v'Gederi - aLonzharji) ^ alij junazhki Ludje (DB 1584, I,222a); Dalmatinov prevod se ujema z Lutrovim, ^ kjer pa opombe ni, in z Vulgato (npr. Sie waren Töpffer vnd woneten vnterpflantzen O vnd zeunen (LB 1545, 746)); hii sunt figuli habitantes in plantationibus et in ^ praesepibus (Biblia sacra 1994, 552)); 5. My fe hozhemo ftem nar bulfhim Vinom inu shalbo napolniti, nesamudimo crosh tiga zhafsa, nofsimo Kranzelne is mladih N rosh-crosh tiga zhäffa) alij fhant Marnih rosh, tu je nafhe lepe mladujti (DB 1584, fcQ II,140a); Lasst vns die Meyenblumen nicht verseumen. Lasst vns Krentze tragen --von jungen Rosen - (Meyenblumen) Das ist/ Vnser schönen friscshen Jugent (LB 1545, 1704); et non praetereat nos flos temporis coronemus nos rosis antequam marcescant (Biblia sacra 1994, 1004). Ker se je v enaki vlogi uporabljala tudi skrajšana oblika ali, jo je prav tako treba obravnavati kot posebno enoto, čeprav je niti izvorno niti besednovrstno ni mogoče zares zanesljivo opredeliti: npr. Pojdite gori na nyh Sydove - *ali, fhturmajte nyh sydove (DB 1584, II,30a); STürmetjre Mauren (LB 1545, 1281) - ascende muro eius (Biblia sacra 1994, 1173): ascende 'stopiti, splezati, popeti se na kaj'. V navedenem zgledu ali konkretno opozarja na prevodno možnost, ki jo ponuja tudi Lutrova Biblia, in ne na oddaljenost od Vulgate, saj je primerjava pokazala na popolno usklajenost preverjanega mesta z njo. 2 S problemom nastavitve iztočnic ter njihove besednovrstne in druge slovnične opredelitve seje treba soočati pri vseh besednih vrstah, čeprav se hkrati pri vsaki posebej kaže tudi svoj ska problematika. Veliko težav nastaja tudi zaradi enakoizraznosti na meji med besednimi vrstami in pri konverznih oblikah. ifi Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 2.1 Pri glagolih pogosto povzroča težave njihovo vidsko opredeljevanje.30 Slednje se zapleta zlasti v primerih, kadar besedilno nevpeta raba ali raba v vidsko neobvestilnem sobesedilu omogoča obe vidski interpretaciji, pa tudi takrat, kadar sopomenski niz »sugerira« drugačno vrednost, kot je sistemsko predvidljiva. Analiza je npr. pokazala, da sta hitati in lučiti, ki pripadata istemu registrskemu nizu, vidsko različna: hitati je nedovršen, lučiti pa dvovidski glagol s prevladujočo do vršno realizacijo (Merše 1995, 210, 216-217). Pri glagolu gvelbati sobesedilo kaže na izražanje ponavljajočih se dejanj in s tem na nedovršno aktualizacijo glagola, čeprav bi njegova besedotvorna zgradba- ob neupoštevanju dejstva, da iz nemščine prevzeta predpona ge- ni bila vidsko(tvorno) aktivna31 -, prej usmerjala k dovršnemu razumevanju: Ti je osgoraj gvelbafb sWodo (DB 1584, I,305b) - Du weihest es oben mit Wässer (LB 1545, 1054). Problem vidskega označevanja glagolov je ob posamičnih rabah, ki odpirajo obe možni interpretaciji, mogoče preseči z nakazovanjem potencialne dvovidskosti. Primerjava z Lutrovo Biblijo kot prevodno predlogo v takih primerih pogosto obvestilno odpoveduje, saj izkazuje vidsko neopredeljene ustreznice. Npr.: 1. Vf i kateri f o po moim Imeni imenovani, tefimjeft k'moiji zhafti ftvaril, fimje furmal inu naredil (DB 1584, II,17b) - Alle, die mit meinem Namen genennet sind / nemlich / die ich geschaffen bab / zu meiner Herrligkeit vnd sie zubereitet vnd gemacht (LB 1545, 1234) - vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil (SP 1996, 513); 2. Letaku pravi GOSPVD, kateri je tebe f turi 1 inu furmal, inu kateri tebi poleg f tuj i od Materiniga teleffa (DB 1584, II,18a) - So spricht der HERR / der dich gemacht vnd zubereitet bat / vnd der dir beistehet von Mutterleibe an (LB 1545, 1235) -Tako govori GOSPOD, ki te je naredil, te oblikoval od materinega telesa in ti pomaga (SP 1996, 515). 2.1.1 Zelo zahtevno je ločevanje med glagolskimi kalki kot dvodelnimi iztočnicami in enakoizraznimi zvezami glagola in prislovnega določila, saj seje treba zavestno odločati od primera do primera in ob tem upoštevati vse znane razločevalne elemente. Problematiki je bila namenjena posebna strokovna obravnava.32 2.2 S svojevrstno problematiko seje treba soočati pri pridevniških besedah. Pri zvezah kot dežela gospoščina (Papesh nebo ni sa tiga pravi ga nar vifhiga Boga rodil, ni tudi sa te, katere je on h 'Bugom poftavil, tuje, ni sa S. Kärfzhanfko Cerkou, ni tudi sa Deshelo Gofpofzhino (DB 1584, II,89b) in deteča posteljica33 se je treba Reševanje tovrstne problematike - tudi zaradi velikega števila zaobseženih in sistemsko razporejenih glagolov - olajšuje obstoječa monografska obdelava glagolskega vida in vrstnosti v jeziku slovenskih protestantskih piscev (Merše 1995). Predpona ge- je v Dudnovi slovnici (Duden 1998,463) predstavljena kot neproduktivno, slovnično in pomensko nevplivno besedotvorno sredstvo. Pripisana ji je le še občasna stilotvorna vloga (npr. etw. brauchen - etw. gebrauchen). Prim. Merše 2003, kjer so navedena tudi dela, v katerih so bili glagolski kalki že obravnavani. Npr.: ta nebo fvojmu Moshu na fvoih rokah, inu fvojmu Synuvi, inu fvoji Hzheri vofhzhila aditezhe poftelice - "Pofledka (DB 1584,1,115a). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... zavedati že pozabljenih pridevniških arhaizmov34 deželin deteč35, saj bi brez tovrstne razgledanosti besednovrstno označevanje mestoma lahko tudi spodletelo. 2.2.1 Besednovrstno označevanje leksemov neredko zapleta težka razmejljivost pridevnikov ter njihovih samostalniških rab. K pravilnemu razumevanju in k ustrezni opredelitvi poleg sobesedilne presoje, ki praviloma kaže skladenjske »sledi« besednovrstne pripadnosti, pogosto pripomore tudi primerjava s prevodno predlogo, seveda le tam, kjer je možna. Za preverjanje pravilnosti sklepanja pa je pogosto zelo dragocen »posvet« z novejšimi slovenskimi biblijskimi prevodi, zlasti s prvim krščanskim biblijskim prevodom ali »Japljevo biblijo« ter z najnovejšo izdajo svetega pisma (SP 1996). Po obeh poteh in na osnovi podatkov, ki jih nudijo nemški zgodovinski slovarji, je bil npr. kot konverzna oblika in posamostaljena raba opredeljen antikristov iz naslednjega zgleda: Sakaj my fmo famy taifti zhas Papeshniki in u Anticriftovi bily (DB 1584, II,92a) - Denn wir sind selber zu derzeit auch Papisten vn d Endechristisch gewest (LB 1545, 1530-1531). V Grimmovem slovarju je iztočničnima oblikama Endchrist, Endechrist pripisano sopomensko pojasnilo antichristus, ahd. antichristo (Grimm 1862, 446-447). Poimenovanje je uvrščeno tudi na seznam (razloženih) težje razumljivih oz. zastarelih besed iz Lutrove Biblije (endechrist - Antichrist; endechrister - Anhänger der Antichrist (LB 1545, 319*)). Tudi zadrega, ki se je pojavila pri besednovrstnem opredeljevanju poimenovanj tipa (ti) zartana,je bila rešena na osnovi primerjave z Lutrovo prevodno predlogo in ob upoštevanju načina prevajanja v novejših slovenskih biblijskih prevodih (npr. left hozhem tebe, tizartana, Vdesheli teh shivihfturitija, k'enimu ftrahu hozhem jejt tebe fturiti (DB 1584, II,72b) - Jch wil dich du zarte im Lande der lebendigen machen /Ja zum schrecken wil ich dich machen (LB 1545, 1450) ali Sakaj Kaldeerfka Hzhy nema obeniga ftola vezh, tinebofh vezh imenovana, ti mehka inu zartliva (DB 1584, II, 19a) - Denn die Tochter der Chaldeer hat keinen Stuel mehr / Man wird dich nicht mehr nennen: du zarte vnd lüstlin (LB 1545, 1240) - Sedi na tla, brez prestola, hči kaldejska! Kajti ne bodo te več imenovali mehka in nežna (SP 1996, 518). Primer je domnevno ustrezneje razložljiv kot pridevnik v povedkovodoločilni vlogi (z možno razvezavo ti, ki si cartana), saj poudarja lastnost osebka, manj verjetna pa se zdi samostalniška raba pridevnika. 2.2.2 Posamostaljenost pridevnikov domač, ptuj itd. je kljub oblikovni netipičnosti, ki jo ustvarja odsotnost /-ja, sobesedilno prepoznavna. K razvidnosti pogosto prispeva sopojavljanje člena ta ali en, ugotovljiva pa je tudi po primerjalni poti. Npr.: On ima per vas prebivati, kakor en domazh mej vami (DB 1584,1,72b) - Er sol bey euch wonen / wie ein Einheimischer vnter euch (LB 1545, 238).36 34 Pravilnost razumevanja potrjuje tudi primerjava: der Bapst weder den höhesten Gott / noch die soErzu Götter gesetzt hat / achten wird / das is / weder die heilige Kirche noch weltliche Herrschafft (LB 1545, 1520). 35 Prim. Ramovš 1924, 250-251 in Bajec 1952, 8. 36 Prevladujejo konverzne oblike, tvorjene s končnim -h npr. Kadar pak ena dufha Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 2.2.3 Primer ni na deßan ni na lejvu od tiga odftopiti (DB 1584, II,+IVb) -weder zur Rechten noch zur Lincken dauon weichen (LB 1545, 1167) odpira problem oblikovne osamosvojitve drugega dela predložne zveze in njene besednovrstne karakteristike: na desan 'na desno'. Nezanesljiva in glasoslovno neupravičena je katera koli rekonstrukcija, razen na desen, če -a- v končnici -an razumemo kot ustaljeni ajevski zapis polglasnika. Oblika desen, ki je neujemalna s sopomensko (na) desno in protipomensko (na) levo (npr. fe nezhem ni na defno ni na lejvo nagnyti (DB 1584,1,102a)), tudi ni značilna posamostalitev nobene od (izkazanih) pridevniških oblik desni, desna, desno (npr. fo ftali na defni te Hißie (DB 1584, II,63b)).37 2.3 Razmejitev med enakoizraznimi pridevniki in prislovi ob upoštevanju sobesedila navadno ni problematična. Obstajajo pa izjeme, kjer lahko pomaga prevodna predloga in zavest o razvojnih stopnjah pridevnikov: Preroki, inu drugih Buqve, veliku drugazhi glas imajo, kakör Je v'nyh Iesiku govore (DB 1584, II, 154a)38 ali Kerfe on pak drugazhi iskashe, tu mora shaloft biti (DB 1584, III,7a) - ta veliku drugazhi govory od nefrezhe, kakor ta, kir uWeffelejplove (DB 1584, I,279a).39 Zaradi enakoizraznosti pridevnika, prislova in členka nastaja razmejitvena zadrega tudi v naslednjem primeru: Sakaj tujegvißinu snaminje teh Gob, is Shlese poftalu (DB 1584,1,68b) - denn es istgewis ein Aussatzmal aus derDrüs worden (LB 1545, 222). Prevodna predloga kaže na členkovno realizacijo. 2.3.1 Dilemo, ali gre v primeru Kadar fe super nje poftavim, taku sdajci hudu govore (DB 1584, I,271b) pri hudu za prislov ali posamostaljeno obliko,40 blažijo ugotovitve, daje na posamostaljenost običajno dokaj zgovorno pokazano bodisi z dodanimi količinskimi ali kazalnimi zaimki (npr. Tedaj nej bilu nilhtčr hudiga v'tem Lonci (DB 1584,1,2905a); Tiga GOSPVDA beffedaje tudiprifhla/ .../supär vfe tu hudu, kar je on fturil (DB 1584,1,195b). 2.4 Primerjava današnjega zaimkovnega sistema s stanjem v 16. stoletju, na katerega kaže raba zaimkov v delih slovenskih protestantskih piscev, odkriva številne razlike. Med opaznejše spada nekdanja manj stroga delitev med vprašalnimi in oziralnimi zaimki ter vprašalnimi in oziralnimi prislovi, kar ima za posledico tudi obsežnejši vmesni pas sopomenskosti. Prekrivnost je deloma razložljiva z normativno še ne docela ustaljeno omejenostjo vlog na različne izraze, kar je lahko *fvojovolnu kaj ftury, bodi fi en domazhi ali ptuji, ta je GOSPVDA sashmagal (DB 1584, I,87b) - WEnn aber eine Seele aus freuel etwas thut / es sey ein Einheimischer oder Frembdlinger / der hat den HERRN geschmecht (LB 1545, 290). 37 Oblika je v nastajajočem popisu protestantskega besedja (začasno) predstavljena kot posamostaljena. Na način reševanja zveze, ki vključuje tudi ejevski prepis polglasnika, je pokazano s kazalko. 38 Navedeni primer je uvrščen k pridevnikom. Opozorjeno je tudi na njegovo nepregibnost. 39 Primera sta uvrščena k prislovni iztočnici. 40 Primer je uvrščen med posamostaljene oblike. K taki rešitvi usmerja tudi Lutrov prevod: Wenn ich mich wider II sie setze / so geben sie mir böse wort (LB 1545, 937). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... tudi posledica ustreznično nenatančnega prevajanja besednovrstno večplastnega nemškega izraza (npr. was ali wo). Neredko se Lutrova Biblija in Dalmatinov prevod glede izbora zaimkov razlikujeta, saj je ta izraziteje pogojen z zaimenskim sistemom posameznega jezika, na kar kažejo tudi izbrani primeri. Vzporedna oziralna raba je bolj ali manj opazna značilnost (skoraj) vseh zaimkov (kakov - kakover, redkeje pri kaj - kar, kako - kakor itd.) in prislovov, ki poznajo vprašalno rabo. Npr.: 1. kakov - kakover: Sakaj s'kakovo Sodbo vy fodite, s'takovo bote vy fojeni: Inu s 'kakovo mero vy merite, s'takovofe bo vam merilu (DB 1584, III,6a); sopomenski kakover. Kakover je saneffenje takouje Bug (DB 1584, II,89a (prav 90a)); 2. kaj -kar: KAdar je Mardohaj bil svejdil, vfe kaj fe je bilu sgudilu, je on fvoj gvant reftergal (DB 1584,1,236b, prav 263b) - DA MARDACHAIERFUR ALLES WAS GESCHEHEN war / zureis er seine Kleider (LB 1545, 906) - Ko je Mordohaj izvedel vse, kar se je zgodilo Je pretrgal svoja oblačila (SP 1996: 1080); sopomenski kar. Pojdite k'Iosephu, inu kar on vam rezhe, tu fturite (DB 1584,1,27b) - Gehet hin zu Joseph /Was euch der saget/ das thut(LB 1545, 104); 3. kam - kamer: left nemam, kam bi moj fad fpravil (DB 1584, III,38b) - Jch habe nicht da ich meine Früchte hin samle(LB 1545, 2105); sopomenski kamer. Kamer j eft grem, tjakaj vy nemorete priti (DB 1584, III,52a); 4. kje - kir. fkoraj na vfako ftvar Boshjo, je on en greh namasal, slafti, kej inu kadaj je on hotil (DB 1584, II,89a); fast an alle Creatur Gottes hat er sünde geschmirt /nemlich / Wo vnd wenn er hat gewolt (LB 1545, 1517); sopomenski kir. Inu on je vunkaj fhäl, kir ta voda isvira (DB 1584, I,203a); 5. kod - koder: Pojdi vfaj s'mano na enu drugu mejftu, od kod le njega konez bofh vidil (DB 1584,1,93a) - Kom doch mit mir an einen andern Ort / von dannen du sein ende sehest (LB 1545, 307); sopomenski koder. Nje hifhe, fo poti h'Paklu, kodärfe doli gre v'kamro tefmerti (DB 1584,1,319b). 2.4.1 Razvojno pogojene razlike so posebej očitne ob leksikaliziranih oblikah, kakršna je npr. rodilnik čiga, zlasti tedaj, kadar nastopajo v besednovrstno različnih vlogah. Slednje je treba odkriti in sistemsko umestiti, s tem pa tudi preveriti pravilnost slovnične opredelitve. Primeri kot: 1. Moja Hzhi, zhigafi £/?(DB 1584, 1,15a) - Meine tochter/ Wem gehörestu an ? (LB 1545, 64); 2. Zhigaje leta podoba, inu tu pifmu osgoraj? (DB 1584, III,26a) - Wes bilde vnd vberschrift hat er? (LB 1545, 2124); 3. Kadar zhiga Brat vmerje (DB 1584, III,26a) - Sojemands Bruder stirbt(LB 1545,2124) - odpirajo problem nastavitve iztočnice in njene besednovrstne oznake. Obliko omenja Miklošič,41 razlaga jo Škrabec42 in za njim Ramovš; Primerjava z Lutrovo Biblijo kaže, da gre za prevod (sklonskih oblik) vprašalnega (wem, wes) in nedoločnega zaimka (jemand).43 Miklošič (1876, 147) obliko čiga, ki jo je zasledil pri Trubarju (in čiga sin s/7), omenja kot varianto rodilnika koga (kaj). Škrabec (1881 (1994), 95) obliko čiga obravnava kot skrajšan rodilnik zaimka čij (čiga < čijega), Ramovš (1952, 93) pa navaja, da zaimka čigav v 16. stoletju še ni bilo, namesto njega sta bila v rabi vprašalnica čij i, čija, čije ali čiga. Raba rodilniške oblike čigav vlogi vprašalnega in nedoločnega zaimka je bila osnova za dvoiztočnično predstavitev. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... Zanesljivo razlikovanje med okamenelo vprašalnico hčemu, ki ji pripada besednovrstna oznakaprisl, in predložno zvezo k'cemu, ki razpada na dve iztočnici (predlog k in zaimek kaj), prav tako omogoča le skrbna sobesedilna analiza, preverjena s primerjalnim soočanjem z Lutrovo Biblijo in sodobnim slovenskim prevodom, saj pisna razlikovalnost odpoveduje. Npr.: 1. HZhemufe Ajdje slobe: InuLudje govore taku savman ?(DB 1584,I,280a)- WARUMB TOBEN DIE Heiden / vnd die Leute reden so vergeblich (LB 1545, 969); 2. Hzhemuje tu potreba? (DB 1584, I,22b ) - Was ists von nöten? (LB 1545, 87) - Le čemu? (SP 1996, 86); 3. h'zhemuje ta shiu, kir od velike, bridkofti, fe nevej kam djati (DB 1584, I,260a (prav 267a)) - Was sol der leben / der fur angst nicht weis / wo aus / wo hin (LB 1545, 920); 4. Nej trebi rezhi: Hzhemuje letu? Sakaj on je vfaku ftvaril, de ima h 'zhemu flushiti (DB 1584, II, 169a) - Man darff nicht sagen / Was sol das? Denn er hat ein jglichs geschaffen / das es etwa zu dienen sol (LB 1545, 1809). 2.4.2 Zaradi nepoznavanja realnega obsega rabe besedic kaj (mišljeni sta obe naglasni različici: kaj in käj) in kej, običajno kot razvojne predhodnice kje,44 zlasti njunih (oz. njihovih) besedno vrstnih vlog, deloma pa tudi z njimi uresničevane pomenskosti, sta se pri izpisovanju ohranjali obe: kaj in kje, če pa je bila nadomestitev kej s kje nezanesljiva, je bil listek opremljen z nespremenjenim geslom kej. Zdi določitev medsebojnega razmerja med kaj in kje ter za osvetlitev njunega funkcionalnega (slovničnega in pomenskega) stičišča je bilo treba opraviti obsežno, protistavno zasnovano analizo njunih pojavitev. Opravljena so bila tudi vsa potrebna soočanja z nemško prevodno predlogo. 2.4.2.1 Preverjanje je pokazalo, daje v DB 1584 meja med kaj in kje (< kej) trdna, saj nobena izmed pojavitev kej ne kaže na morebiten izvor iz kaj oz. ne obstaja kot zapis glasovno reducirane pojavne oblike od kaj. »Prestopanje« meje razdeljenih vlog je redka izjema. Na zapis kaj s kej bi bilo v DB 1584 mogoče sklepati v enem samem primeru, vendar tudi pri njem primerjava kaže, da gre za netipičen (oz. člensko pomanjkljiv) prevod nemškega izraza etwas, ki ga običajno nadomešča zloženka kejkaj/kej kaj (prim. 2.4.2.2.3): On je bil /.../redle kakor en mlad erjovezh Leu, kateri kej lovy (DB 1584, II, 180b) - Er war /.../kühne / wie ein junger brüllender Lewe / so er etwas jagt (LB 1545, 1850).45 O razvojnem prehodu iz kej > kje prim. Ramovš 1924, 215-217, o nastanku kej iz kje (< kbde) pa Škrabec 1918, 386-388. Drugo, prav tako neprepričljivo izjemo predstavlja osamljen odmik od ustaljene zveze kje en, uresničen z zvezo kaj en: npr. Neli fhe kaj en Prerok tiga GOSPVDA tukaj, de my od njega vprafhamo? (DB 1584, I,200b) - Jst hie kein Prophet mehr des HERRN / das wir von j m fragen ? (LB 1545,678)- Mami tu nobenega GOSPODOVEGA preroka več, da bi ga mogli povprašati? (SP 1996, 426). Sopostavitev prevoda podobnega mesta kaže, daje raba najverjetneje napačna: Neli fhe kej en Prerok tiga GOSPVDA tukaj, de bi my njega vprajhali? (DB 1584,1,241b) - Jst nichtjrgent noch ein Prophet des HERRN hie / das wir von jm fragten ? (LB 1545, 817) - Mar ni tu nobenega GOSPODOVEGA preroka več, da bi ga mogli povprašati (SV 1996, 1186). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 2.4.2.2 Spekter besednovrstnih vlog besedice kje (< kej) je bil ugotovljen ob pomoči sobesedilne analize in na osnovi besednovrstno dokazovalnih tipičnih zvez. 2.4.2.2.1 Najlažje prepoznaven je vprašalni prislov kje,46 saj ga razkriva stava na začetku vprašalnega stavka in prisotnost vprašaja kot tipičnega ločila. Npr.: Kejje ta vnuvizh rojeni Iudoujki Kraji? (DB 1584, III, 3b)- Wo ist der newgeborne König der Juden? (LB 1545, 1969). 2.4.2.2.2 Na členkovno vlogo kje ( tipe prevodnega razmerja:49 poleg popolne usklajenosti tudi stopnje oddaljevanja X od prevodne predloge. w 2.4.2.2.3.1 Kot najtežje prepoznavna se je zaradi sobesedilne nerazlo- 7$ čevalnosti izkazala zveza kje en, kije današnji jezikovni izkušnji tuja. K natančnejši razmejitvi med zloženko kjeen in zgolj sobesedilno soseščino neodvisno rabljenih kje in en je pripomogla posebna, namensko opravljena analiza, ki vključuje tudi primerjavo prevodov. Npr.: Kadar bi fe kej eniga Moshä Shena sneverila, inu fe nad nym pregrifhila /.../ inu bi vuner tu Moshu pred njegovima ozhima fkrivenu bilu /.../ inu on jo nemore preprizhati (DB 1584, 1,81 b) - Wenn jrgend eins Mans \ * weib sich verlieff/ vn d sich an jm versün digt L./vnd würde doch dem Man verborgen - fur seinen äugen / vnd würde verdeckt /.../ vnd kan sie nicht vberzeugen (LB 1545, 2 67) - Če žen a kakega moža zaide in m u postan e n ezvesta /.. J in je to ostalo prikrito * očem njenega moža /../ in ni priče proti njej (SP 1996, 191). 2.4.2.2.3.1.1 Na celoto, ki jo predstavlja ločljivo pisana zveza tipa kej + en -a -o, je bilo zelo težko sklepati v primerih, kadar si sestavini nista neposredno sledili in kadar običajne prevodne usklajenosti z Lutrovo Biblijo ni bilo. Zadostno število primerjav je jasno pokazalo, daje na besednoredno spremembo, ki ima za posledico razdruženost in s tem skladenjsko oddaljenost delov zveze, vplivala vpetost v predložno zvezo ter sugestivnost tujega skladenjskega vzorca tudi na mestih, kjer ta prevodno ni mogel biti usmerjevalen. Številni pojavitveni primeri so pokazali na uveljavljenost naslednjega modela:50 kej od eniga mesta, ki nadomešča lažje 48 V DB 1584 se kjekaj pojavlja 47x; 32x sta sestavini pisani stično, 15x pa narazen. 49 Nanjejebilože večkrat opozorjeno. M. Orožen (1986, 105-123, zlasti 112-113) npr. ob številnih primerih, ki dokazujejo Dalmatinovo odvisnost od Lutrove prevodne predloge, navaja tudi primere, ki dokazujejo njegovo iskanje in sprotno odkrivanje izvirno slovenskih sistemskih rešitev. Opozarja tudi na primere premišljene in neredko tudi stilistično pogojene izbire, ki hkati dokazuje uzaveščenost in funkcionalno obvladovanje različnih izraznih možnosti. 22 50 Prim. Grimm 1877, 2157-2158. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... razumljivo izhodiščno zvezo od kej eniga mesta. Ključ za razumevanje *"* skladenjskega modela je z vzorčnim zgledom (kje s kom rajtinge imeti, Kast), ki * pa ni opremljen z razlago, dan že pri Pleteršniku (PS I, 400).51 Npr.: 1. KAdarpak en a Dufha od gmajn Folka fe pregleda in u pregrefhy de kej super en o Sapuvid tiga GOSPVDA Jtury, kar bi neimela fturiti (DB 1584,1,63b) - WEns aber eine Seele »~ vom gemeinen Volck versihet vnd sündiget / das sie jrgent wider der Gebot des HERRN eines thut / das sie nicht thun solt (LB 1545, 206) - Če se kdo izmed ljudstva dežele nehote pregreši s tem, da stori kaj proti kateri koli GOSPODOVI zapovedi, česar ne bi smel storiti, in tako postane kriv (SP 1996, 153); 2. KAdar bi v Ja Gmajna v'Israeli grefhila, inu bi tu djanje pred nyh ozhima fkrivenu bilu, de bi kej bily zhes eno Sapuvid tiga GOSPVDA fturili (DB 1584, I,63b) - WEns eine te gantze Gemeine in Israel versehen würde /vnd die that furjren äugen verborgen x were / das sie jrgent wider ein Gebot des HERRN gethan hetten (LB 1545, 205) -Če pa se vsa Izraelova skupn ost n ehote pregreši in je stvar skrita pred očmi občestva, a* pa so storili kaj proti kateri koli GOSPODOVI zapovedi (SP 1996, 153). 3. KAdar < ena Duflia greflii, inu flury kej super eno Sapuvid tiga GOSPVDA, kar bi neimela N fturiti (DB 1584, I,64a) - WEnn eine Seele sundigt / vnd thut wider jrgent ein Gebot des HERRN das sie nicht thun solt (LB 1545, 208). ^ Razvrščevalna dilema se pojavlja le v primerih, kjer obstaja možnost različne interpretacije, kot npr. v sledečih zgledih, kjer Dalmatinov prevod aktualizira ^ poudarjeno nedoločenost pri drugem stavčnem členu kot Lutrova prevodna predloga. ^ Npr.: 1. Kadar kej en Mosh ali Shena en greh super eniga Zhloveka flury, inu fe ^ s 'tem nad GOSPVDOM pregrifhy taku ima taifta Dufha en dolgnafebi (DB 1584, O 1,81 a) - Wenn ein Man oder Weib jrgend eine sünde wider einen Menschen thut / n/ vnd sich an dem HERRN da mit versündiget / So hat die [76a] Seele eine schuld ^ auffjr (LB 1545, 267) - Če se mož ali žena pregreši s katerim koli grehom, kakršne N delajo ljudje, in s tem hudo nezvesto ravna proti GOSPODU, je ta človek kriv (SP &Q 1996, 190); 2. Kadar fe kej ena Shena k'eni Shivini perdrushy de fe shnjo mefha, --toifto sheno imafh ti vmoriti (DB 1584, I,73a) - WEnn ein Weib sich jrgent zu einem Vieh thut/ das sie mit jm zuschaffen hat /Die soltu tödten (LB 1545, 239) - 51 Možnost vrivanja predloga med besedotvorni sestavini zaimka obstaja še danes. Prim. Toporišič 2000, 311, kjer je kot vzorec ločenega pisanja zaimkovih sestavin naveden naslednji primer: redko s kom; omenja ga tudi SP 2001, 1353. Starejši slovenski tiskani slovarji se z besednovrstnostjo kjekot sestavine besedne zveze vse do Pleteršnikovega slovarja niso ukvarjali. V PS I, 399 je pod prislovno iztočnico kje predstavljen tudi nedoločni prislov, kot njegova pomenska razširitev pa (s pomišljajem označen) poseben razdelek, v katerem so za nemškim irgend navedene zveze kje kdo, kje kaj, kje kedaj, kje kam itd. V MB 1833, 431 so pod prislovno iztočnico Irgend navedene tudi zveze irgend einer, irgend Iemand, irgend wer, ki so pojasnjene z naslednjimi domačimi ustreznicami: nekäk, nekäkfhin, en in nekdo. V CW 1860,1,813 je npr. pod iztočnico irgend adv. naveden tudi zaimek jrgendeiner, ki so mu pripisane naslednje slovenske ustreznice: kdo, nekdo, nekak, kdorkoli, kdor si bodi. Starejši rokopisni slovarji pa so zloženke s sestavino kej še navajali, npr. K-V 1680-1710 (1997), 133: kej kaj/kejkaj, kej kadaj, kej kam/kejkam, ki jih je mogoče zaslediti tudi v Hipolitovem rokopisnem slovarju. 2^ Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubij te žensko in žival; naj bosta usmrčeni (SP 1996, 172). Vsiljuje se misel, da gre ponekod za izpostavitev kjekot elementa, ki izraža nedoločenost ali poljubnost (oz. za njegovo navedbo pri prvem členu naštevalnega niza), zlasti če posplošenost zadeva vse navedene enote. 2.4.2.2.3.2 Poljubnostni pomen s pomočjo kej poleg kaj dobivajo še kdo, kak, kako v, kedaj, enkrat itd. Npr.: 1. Inu aku lih kej gdu vojjkuje, taku on vfaj nebo kronan, famuzh kadar prou vojjkuje (DB 1584, 111,116b) -Vnd so jemand auch kempffet / wird er doch nicht gekrönet / er kempffe denn recht (LB 1545, 2398); 2. Sakaj h'katerimu Angelu je on kej kadaj rekäl: Ti fi moj Syn (DB 1584, III, 127b) - DEnn zu welchem Engel hat er jemals gesagt / Du bist mein Son (LB 1545,2434). 2.4.2.2.3.2.1 Zloženke so lahko uporabljene skladno z Lutrovo prevodno predlogo ali neodvisno od nje. Primeri samostojne rabe dokazujejo zavesten izbor. Npr.: 1. Ve tebi Jerusalem, kadaj bojh kej kadaj ozhifzhenu? (DB 1584, II,34a) -Weh dir Jerusalem / wenn wiltu doch jmer mehr gereiniget werden? (LB 1545, 1298) - Gorje ti, Jeruzalem, ker se nočeš očistiti! Po vsem tem ... doklej še? (SP 1996, 563); 2. Slej dna Dufha, kir kuli bo jedla kej eno kry, ta ima vun iftreblena biti odfvojga folka (DB 1584,1,65b) - Vnd welche Seele dauon essen wird/die ist einer missethat schuldig (LB 1545, 211). Primerjalno je mogoče ugotavljati tudi sočasna sopomenska nadomestila, med katerimi je na prvem mestu stara, »slovanska« zgradba s koli52 (Bezlaj 1982, 56-57). 2.4.2.2.3.2.2 Nanašalnost sestavine kje je običajno jasna, čeprav je interpretacija individualna: 1. Aku fe pak kej gdu eniga mertviga Zhloveka dotakne, inu bi fe nehotil ozhiftiti /.../ taka dufha ima vunkaj ftreblena biti is Jsraela (DB 1584,1,90a) - Wenn aber jemand jrgend einen todten Menschen anrüret / vnd sich nicht etsündigen woltLJ solche Seele sol ausgerottet werden aus Israel (LB 1545, 298) - Kdorkoli se dotakne mrliča /../pa se ne očisti/../ Tak človek naj bo iztrebljen iz Izraela (SP 1996, 208); 2. Koku more on nad tem vfigamogozhim shejle imeti, inu na Buga kej kadaj klizati? (DB 1584,1,273b)- Wie kan er an dem Allmechtigen lust haben / vnd Gott etwa anruffen? (LB 1545, 944) - Se bo lahko veselil Mogočnega, klical Boga ob vsakem času? (SP 1996, 961). 2.4.2.2.3.2.3 Prepoznavnost zloženke otežuje tudi besednoredni obrat, čeprav je izpeljan po dokaj trdnem pravilu. Izkazujejo ga primeri tipa Gdu je kej od Israelfkih Rodou, kateri nejs'to Gmajno leffem gori prifhäl h'GOSPVDV? (DB 1584,1,146b) - Wer ist jrgent von den stemmen Jsrael / der nicht mit der Gemeine ist er au ff Npr.: 1. Sakaj h 'katerimu Angelu je on kej kadaj rekäl (DB 1584, III, 127b) - DEnn zu welchem Engel hat er jemals gesagt (LB 1545, 2434); 2. H'katerimu Angelu je on pak kuli kadaj djal (DB 1584, III, 127b) - Zu welchem Engel aber hat er jemals gesagt (LB 1545,2434-2435). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... komen zum HERRN? (LB 1545, 497) - Ali je eden od Izraelovih rodov, ki ni prišel pred GOSPODA (SP 1996, 327). Zadosten vzorec opravljenih primerjav je razjasnil tudi ta položaj besedice kje (< kej). Pokazal je, da na njeno besednoredno prevrščanje v takih primerih vpliva vprašalna intonacija. 2.4.3 Poznavanje vplivnih tujejezičnih besedotvornih vzorcev in uveljavljenih besednorednih pravil omogoča pravilno povezovanje členov tudi v primerih kopičenja, kakršno npr. izkazujeta naslednja zgleda: 1. Sim lijeftkulikej kadajk'enimu Rihtarju v'Israeli djal, katerimu fimjeftporozhil moj folkpafti, inu jim rekäl (DB 1584,1,228a) - Hab ich auch zu der Richter einem in Israel je gesagt /den ich gebot zu weiden mein Volck / vnd gesprochen (LB 1545, 769); 2. Inujejt vas hozhem fpet tjakaj poftaviti, ker fte poprej prebivali, inu vam hozhem vezh dobriga fturiti, kakör kuli kej kadaj poprej (DB 1584, II,77a) - Vnd ich wil euch wider einsetzen /dajr vorhin wonetet / vnd wil euch mehr guts thun /denn zuuorje (LB 1545, 1469). Uzaveščenost samostojno nastopajočih besednih zvez kej kadaj in kuli kadaj, ki se od vseh drugih razlikuje po specifičnem besednorednem obratu, vodi k najverjetnejši rešitvi, ki jo predstavlja tročlenska besedna zveza kuli kej kadajP Zgled Gduje kej kadaj taku ferzhan ftal? (DB 1584, II,172a) - Wer ist jemals so freidiggestanden?(LB 1545, 1819) odpira dilemo, ali gre za eno ali dve enoti, na kateri se navezuje kje. Primerjava s prevodno predlogo kaže, daje aktualna povezava kje kedaj. Ločen zapis členice /co/ije npr. že v fazi izpisovanja usmerjal k samostojnemu izpisu enote, ki sicer nastopa le kot del zveze. Pregled celotnega gradiva je odkril uveljavljena besednoredna pravila stave členice, ki so: 1. koli se (ločeno) piše za enoto, kiji »podeljuje« poljubnostni pomen; 2. ustaljena izjema je le zveza koli kedaj, ki se tudi po primerjalni poti razkriva kot izvirno slovenska oz. slovanska (npr. Sakaj vfa pomuzh, katera je poprej inu potle kuli kadaj fe sgudila, to Ji ti fturil(DB 1584, ll,\35b) - Denn alle Hülffe die vorzeiten vnd hernach je geschehen wird ist / die hastu gethan (LB 1545, 1678));54 3. na besednoredno oddaljitev od prvega dela lahko vpliva sopojavljanje pregibanjskih oblik pomožnega glagola biti, morfema se ter naslonskih zaimkovnih oblik. Pogostost pojavljanja vzorca kaže na splošno veljavno besednoredno zakonitost (npr.: vfe premore, vfe vidi, inu gre jkusi vfe Duhuve, kakor Jb kuli tijfti saftopni (DB 1584, II,142a); ony nebodo premogli, kakor fe kuli vuftio (DB 1584,1,295b); kateri hozhe drugazhi inu bule fturiti /.../ ta je fkasy, kakor fe mu koli lepu sdy (DB 1584, l,324a)). Večja oddaljenost obeh členov besedne zveze, ki bi jo povzročile vmesne navedbe besednih enot, ki ne sodijo v omenjene kategorije, je redko zaznavna: 55npr. Nakateru mejftu kulipojdefh (DB 1584, II,50a)). 53 V Besedišču bo zveza nakazana s kazalčno iztočnico (kuli kej kadaj gl. kjekedaj -, koli) njeni deli pa v obliki dveh samostojnih iztočnic (kjekedaj in koli), opremljenih s pojasnili, da obedve nastopata le kot dela besedne zveze. 54 Navedeni primer hkrati kaže, da obrnjena stava ni posledica vprašalne intonacije. 55 V DB 1584 jo izmed 280 primerov pojavitve koli izkazujeta samo dva. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... 2.5 Povedkovniki so prepoznavni na osnovi sobesedilne analize. Besednovrstno lahko določljiv je npr. blagor, saj je uporabljen le kot povedkovnik (npr. BLagur je timu Zhloveku, kateri modroft najde (DB 1584, 1,318a)). Povedkovniško so opredeljene tudi naslednje pojavitve leksemov greh in groza: nyh Kraj lom bo pred tabo grosa (DB 1584, II,75a); fteim on pak nas vuzhi, de supar Neuernike voiskouati nei Jamu na febi kriuu aligreih (DB 1578, **5b). Več razmišljanja je pred uvrstitvijo med povedkovnike terjala naslednja raba leksema dobro: temuzh jo hodili po fvoji laftni mifli, in u kakör je je nyh ferzu dobru sdelu (DB 1584,11,31 a) -Sondern wandelten nachjrem eigen Rat/vn d nach j res bösen hertzen geduncken (LB 1545, 1286). 2.6 Med značilnosti knjižnega jezika 16. stoletja spada tudi opazno pogosta raba veznika v medpovedni poziciji. Uzaveščenost te rabe veznikov navaja raziskovalca k upoštevanju širšega sobesedila, znotraj katerega se aktualna skladenjska vloga in z njo besednovrstnost leksema pokaže jasneje, kot bi se, če bi jo skušal izluščiti zgolj na osnovi povedi, ki jo pričenja - torej iz preozkega sobesedilnega okvira. Na ta način se izogne začetni dilemi glede besednovrstnosti, ki se npr. pojavi v naslednjem zgledu: Satu je njemu bila dana savesa tiga myru, de je on imel Svetini inu timu folku naprej ftati (DB 1584, II, 172a). Presojanje znotraj povedi odpira možnost razumevanja v prislovni in vezniški rabi. Netipičnost ene in druge spodbuja k nadaljnji analizi, pri kateri se dejanska funkcija razkrije šele ob pritegnitvi predhodne povedi, kije: Pinehas, Eleasarou Syn,je bil ta tretji v'takovi zhafti, taiftije ajfral v'Boshjim ftrahu, inu kadar je folk bil doli padel, je on ftal sveftu, terdnu inu ferzhnu, inu je Israela smyril. 2.7 Zelo zabrisana, težko prepoznavna in težko določljiva je meja med prislovi, členki in povedkovniki, zlasti v primerih, kadar gre za iz nemščine prevzete zveze, ki se v slovenski skladenjski sistem niso vrasle. Tudi zaradi tega so s časovne razdalje težko prepoznavne. K pravilni besednovrstni opredelitvi posameznih rab navadno pripomore upoštevanje prevodne predloge, od koder je skladenjska vloga prevzeta. Npr.: 1. left dobru k'njemu poj dem, on u pak k'meni ne pride (DB 1584, I,174a); - Jch werde wol zu jm fahren / Es kompt aber nicht wider zu mir (LB 1545, 590) - jaz pač poj dem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni (SP 1996, 376); 2. Sakaj my je dobru moremo premozhi (DB 1584, I,126b); 3. Spet pak, fo tudi dobru potrebnifhi inu reunifhi Ludje bily, kakor Jmo my (DB 1584, II,+IIb) -Widerumb sind wol dürfftiger vnd elender leute gewest (LB 1545, 1162). 3 Besednovrstna razpoznavnost leksema se pogosto izgublja v primerih, ko se ta uporablja kot del besedne zveze, ki slovnično vlogo uresničuje kot večdelna enota, npr. kot vezniška zveza. V sledečem zgledu izpričani nister-Bugfenepufty smiriti soffrouainem, inu fpofty, temuzh fpobulshaine tiga lebna, sdershainem negouih sapuuidi, fteim sahualeinem sa negoue dobrute, inu fteim vfmileinem zhes blishniga. Sicerimaionishtertcimmaine ti vunainioffriobilnu inu suefselim ferzem fe dauati (DJ 1575,146) - se ne ujema z nobenim od ustaljenih, besednovrstno Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... različnih načinov rabe, od katerih je vsak zase dokazljiv z uveljavljenimi tipičnimi zvezami. Občasna ohlapnost pri rabi ločil sicer opogumlja k svobodnejšemu segmentiranju odlomka in k iskanju rešitve v samostojnejši obravnavi ništer(* nister, tem manje). Toda prava rešitev se pokaže šele, ko je nister razumljen in obravnavan kot del zveze nister tem manje, ki je redek prevedek arhaične nemške zveze nichts desto weniger, nichts desto minder,56 ta pa latinskega nihilominus. Zveza se uporablja tudi kot nadomestilo za druge, manj zastarele nemške veznike, pa tudi neodvisno od Lutrove prevodne predloge. Najpogosteje poudarja protivno vsebino sledečega stavka. Npr.: 1. Kadar je pak Ionatanu letu felftvu bilu prifhlu, je on nifhtdr tem manje ta Grad oblegel (DB 1584, II, 189a) - DA aber Jonathe diese Botschafft kam /lies er nicht abe von der Belegerun g (LB 1545, 1882); 2. GOSPVD, de bife jeft lih hotel ftabo praudati, taku ti vfaj praudo obdershifh: nifhtčr manje moram jeft s 'tabo od praude govoriti (DB 1584, II,33b) - HERR / WENN ICH GLEICH MIT DIR RECHTEN wort/so beheltestu doch recht /Dennoch mus ich vom Recht mit dir reden (LB 1545, 1294) - Ti, GOSPOD, imaš prav, kadar koli se pravdam s teboj, vendar bi o nekaterih sodbah rad govoril s teboj (SP 1996, 560). Primerjava z nemškim prevodnim zgledom, ki je pogosto namenjena le preverjanju razumevanja, je odkrila besednozvezni značaj številnih težje razumljivih mest. Kot dele ustaljenih besednih zvez (zaimenskih, prislovnih, predložnih, vezniških itd.) je npr. treba obravnavati lih, dobro, dolgo, malo, veliko itd. v naslednjih primerih: 1. On fe ftrahu fhpota, inu fe nevftrafhi, inu nebeshy pred mezhom. Kadar lih supär njega Tuli shvenkezhe (DB 1584,1,278b (prav: 277b))-Es spottet der furcht vnd erschrickt nicht /vnd fleucht fur dem schwert nicht. Wenn gleich wider es klingt der Köcher / vnd glen tzet beide spies vnd lan tzen (LB 1545, 960);57 2. Ie bilu pak enußlnu bojovanje super Philifterje, kakor dolguje Saul shiu bil (DB 1584,1,157a) - Es war aber ein harter streit wider die Philister / so lange Saul lebet (LB 1545, 533);58 Kuliku veliku vezh, kadar bi nyh zhiflu dopolnemu bilu? (DB 1584, III,86b) - Wie viel mehr wenn jr zal vol würde (LB 1545, 2287). Nemška dvodelna vprašalnica wie viel je odpirala možnost kalkiranega pravajanja in zavestnega nadomeščanja z bolj udomačenimi nadomestili. Dalmatin je uporabil obe možnosti in še srednjo tretjo! Npr.: 1. Kuliku pak veliku vezh bi ona bila ferrahtana, kada bi ta djanja inu della /.. .Znebila pred rokami (DB 1584, II,+IIa) -Wie viel mehr solts verachtet werden / wo nicht mehr die Geschieht vnd That fur-handen weren (LB 1545, 1160); 2. Kuliku fi ti mojmu Gofpudu dolshan? (DB 1584,111,41 a) - Wie viel bistu meinem Hern schuldig? (LB 1545, 2114). Na besednovrstno specifičnost leksema dobro, ki se razkriva kot zgodovinski pojav, saj je današnji spekter rab ne potrjuje, opozarja dosledna pojavna omejenost na povezavo s tako: npr. Sakaj onu fe bo vidilu, de taki modri vfaj vmerjo, taku 56 V Grimmu 1889, 722 je opozorjeno tudi na možnost pisave skupaj oz. na leksikalizirano rabo: nichtsdestoweniger, nichtsdestominder. 57 V LG 1998,1128 je leksem wenngleich opredeljen kot veznik (Konjunktion) in pomensko razložen s sopomenskim izrazom obwohl. 58 Npr.: solang, solange Konjunktion (LG 1998, 907). Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... dobru, kakor ty nepametni inu norrikonez vsameo (DB 1584,1,29lb) - Denn man wird sehen /das solche Weisen doch sterben /So wol als die Thoren vn d Narren vmbkomen (LB 1545, 1007) - Saj vendar vidi: modri umirajo, skupaj izgineta norec in neumnež (SP 1996, 820). Analiza izključuje prislovno in števniško rabo, saj za eno in drugo manjka sobesedilnih potrdil, besednozvezna vpetost pa hkrati preprečuje, da bi se besednovrstna karakteristika tovrstne rabe leksema omejila na sicer najbolj verjetno členkovno vlogo. Primerjava je pokazala, da gre za prevodno prevzeto vezniško zvezo, ki se je zaradi pogoste rabe začela pojavljati tudi neodvisno od predloge. Kot del podobne, vendar člensko bogatejše in zato bolj zapletene vezniške zveze se pojavlja tudi malo: Raunu kakor ta, kir kazhe panuje, kadar je v jeden nikomer je nefmili, taku malu kakor ta, kateri s 'divjo Svirino okuli hodi / .../ Taku tudi timu gre (DB 1584, II,158a-158b) - GLeich als wenn ein schlangen Beschwerer gebissen wird / das jamert niemand / als wenig als das / so einer mit wilden Thieren vmbgehet / vnd von jnen zurissen wird (LB 1545, 1769) - Kdo bo pomiloval čarovnika, če ga piči kača, ali take, ki se približajo zverem? (SP 1996, 1380). 3.1 Problem razmejitve besednih zvez je dodatno zaostren na tistih besedilnih mestih, kjer prihaja do kopičenja medsebojno potencialno združljivih sestavin. Pravilno razmejevanje in povezovanje je mogoče le na osnovi dobrega poznavanja jezikovne realnosti, ki upošteva pogostnost pojavitev ter sobesedilno pogojene skladenjske posebnosti pojavljanja zvez. Prim, razdelek 2.4.3. 4 V prispevku je bila le okvirno in tipološko predstavljena osnovna problematika, s katero se srečujejo delavci, ki pripravljajo besednovrstni popis protestantskega besedja. Ustrezen prikaz posameznih besednih vrst je (tudi z ozirom na specifičnost besedja, uporabljanega v obdobju nastanka slovenskega knjižnega jezika ter z ozirom na tedaj aktualne besedilne zvrsti) terjal izoblikovanje številnih podrobnejših pravil, ki bi zlasti z vidika bogatitve slovaropisne teorije in prakse, posredno pa tudi jezikoslovne teorije nasploh zaslužila podrobnejši prikaz. Navedenke Bajec 1952 = Bajec, Anton, 1952, Besedotvorje slovenskega jezika, II Izpeljava slovenskih pridevnikov, III Zloženke, Ljubljana. Bezlaj 1976 = Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika I, A-J, 1976, Ljubljana. — 1982 = Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika II, K-O, 1982, Ljubljana. BH 1584 = Bohorič, Adam, 1584, Arcticae horulae fuccifivae, Wittenberg. Biblia sacra 1994 = Biblia sacra, iuxta Vulgatam versionem, 1997, Stuttgart, Deutsche Bibelgesellschaft. Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, 1992, Ljubljana, S AZU, ZRC SAZU (izd.), Slovenska knjiga (zaL). CW 1860 = Cigale, Matej, 1860, Deutfch-flovenifches Wörterbuch, Laibach. ?t DB 1578 = Dalmatin, Jurij, 1584, BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA f; PERVIDEIL, Ljubljana. £ — 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584, BIBLIA, TV IE VSE SVETVPISMV, ST ARIGA , inuNoviga Teftamenta, Wittenberg; Faksimile, Ljubljana, 1968. - DC 1585 = Dalmatin, Jurij, 1585, TA KRATKI WIRTEMBERSKI CATE- ™ CHISMVS, Wittenberg. DJ 1575 = Dalmatin, Jurij, 1575, IESVS SIRAH, Ljubljana. DPa 1576 = Dalmatin, Jurij, 1576, PASSION, Ljubljana. ^ Duden 1998 = Grammatik der deutschen Gegenwartssprache, 1998, 6., neu ^ bearbeitete Auflage, Mannheim, Leipzig, Wien, Zürich, Dudenverlag. Gjurin 1984 = Gjurin, Velemir, 1984, Register 1584 kot slovaropisni dosežek, *™ Slavistična revija 32/3, Ljubljana, 183-208. < Grimm 1862 = Grimm, Jacob und Wilhelm, Deutsches Wörterbuch, Dritter Band, N E - Forsche, 1862, Leipzig. — 1877 = Grimm, Jacob und Wilhelm, Deutsches Wörterbuch, Vierten Bandes Zweite Abtheilung, H. I. J., 1877, Leipzig. — 1889 = Grimm, Jacob und Wilhelm, Deutsches Wörterbuch, Siebenter Band, N. O. P. Q., 1889, Leipzig. O Hipolit (Janez Adam Geiger), 1711-1712, Dictionarium trilingue Latin o-germanico- -« slavonicum, Germanico-slavonico-latinum, rokopis. c^ JPo 1578 = Juričič, Jurij, 1578, POSTILLA, Ljubljana. O KPo 1567 - Krelj, Sebastijan, 1567, POSTILLA SLOVENSKA, Regensburg. u K-V 1680-1710 (1997) = Stabej, Jože, 1997, Sloven sko-latin ski slovar po: Matija ^ Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium latino-carniolicum (1680-1710), N Ljubljana, Založba ZRC. &} LB 1545 = Luther, Martin, 1545, Biblia, Das ist die gantze Heilige SchrifftDeudsch *- auffs new zugericht, Wittenberg, Deutscher Taschenbuch Verlag, München, 1974. LG 1998 = Langenscheidts Großwörterbuch, Deutsch als Fremdsprache, 1998, Berlin und München, Langenscheidt KG. MB 1833 = Murko, Anton Janez, 1833, Slovenjko-Nemfhki in Nemfhko-Slovenfki RÖZHNI BESEDNIK, I: Slovenjko-Nemfhki Del, II: Deutfeh-S lowen if eher Theil, V'Grädzi. MD 1592 = Megiser, Hieronymus, 1592, DICTION ARIVM QVATVOR LINGVARVM, Graz. Merše 1995 = Merše, Majda, 1995, Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. -----1997 = Merše, Majda, 1997, Škrabčev prikaz protestantskega pravopisa, Škrabčeva misel II, Nova Gorica, Frančiškanski samostan Kostanjevica, 29-42. — 2003 = Merše, Majda, 2003, Glagolski kalki v zgodovini slovenskega knjižnega jezika (prevzemanje, raba in primerjava s stanjem v slovanskih jezikih), 25 Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... ^ Slavistična revija 51, Posebna številka, Zbornik referatov za trinajsti ^ mednarodni slavistični kongres, 81-103. ^ Merše - Jakopin - Novak 1992 = Merše, Majda, Jakopin, Franc, Novak, France, ^ 1992, Fonološki sistem knjižnega jezika slovenskih prostestantov, Slavistična & revija 40/4, 321-340. O Merše - Novak - Premk 2001 = Merše, Majda, Novak, France, Premk, Francka, & 2001, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Poskusni r snopič, Ljubljana, ZRC SAZU. O Mikhailov 1998 = Mikhailov, Nikolai, 1998, Frühslowenische Sprachdenkmäler, ^ Die handschriftliche Periode der slovenischen Sprache (XIV Jh. bis 1550), y> Studies in slavic and general linguistics 26, Amsterdam - Atlanta, GA, Rodopi. — 2001 = Mikhailov, Nikolai, 2001, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, N Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV stol. do leta 1550), Trst, Mladika. *$ Miklošič 1876 = Miklosich, Franz, 1876, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, Dritter Band: Wortbildungslehre, Wien. ^ MTh 1603 = Megiser, Hieronymus, 1603, Thefaurus Polyglottus, Frankfurt. ^ Novak 1981 /82 = Novak, France, 1981 /82, O delu za slovenski zgodovinski slovar *"* na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Jezik in slovstvo 27/1, 32-37. — 2002 = Novak, France, 2002, Pomen raziskovanja besedja knjižnega jezika 16. ^ stoletja za jezikoslovje, Obdobja 18, Historizem v raziskovanju slovenskega w jezika, literature in kulture, Ljubljana, 181-199. * Orožen 1986 = Orožen, Martina, 1986, Vprašanja sintaktične interference v ^ Dalmatinovem prevodu Biblije 1584, Slovenci v evropski reformaciji, o Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana, 105-123. ** PS I—II = Pleteršnik, Maks, 1894-1895, Slovensko-nemškislovar! (A-O), 1894, II (P-Ž), 1895, Ljubljana. ** Putanec 1979 = Putanec, Valentin, 1979, Mali diferencijalni hrvatsko-slovenski rječnici iz 1578, 1584 i 1592, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Knjiga XIX, Zagreb, 159-215. Ramovš 1924 = Ramovš, Fran, 1924, Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzon an tizem, Lj ubij an a. — 1952 = Ramovš, Fran, 1952, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana. Rigler 1964 = Rigler, Jakob, 1964, K' probleme akan'ja, Voprosy jaykoznanija 13/ 5, Moskva, 36^18; Jakob Rigler, Zbrani spisi, 2001, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC S AZU, 96-110. — 1968 = Rigler, Jakob, 1968, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, SAZU. Snoj 1997 = Snoj, Marko, 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga. SP 1996 = Sveto pismo stare in nove zaveze, Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, 1996, Ljubljana, Svetopisemska družba Slovenije. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana, SAZU in ZRC SAZU (izd.), Založba Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... ■y? T, SSKJ I-V - Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A-H, 1970), II (I-Na, 1975), III (Ne-Pren), IV (Preo-Š), V (T-Ž, 1991), Ljubljana, S AZU (izd.), DZS (zaL). Stabej, Jože, 1976, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584, Jurij Dalmatin, Biblia 1584, IL Teil: Abhandlungen, München, 101-181. Striedter-Temps 1963 = Striedter-Temps, Hildegard, 1963, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Wien. Škrabec 1881 (1994) - Škrabec, Stanislav, 1881, Opazke IL, Cvetje z vertov sv. Frančiška 2 (1881), 11; Jezikoslovna dela 1 (1994), Nova Gorica, Frančiškanski samostan Kostanjevica. ----1895 (1994) = Škrabec, Stanislav, 1895, Valjavčev »Prinos k naglasu u ^ (novo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica, Cvetje z vertov sv. Frančiška 14 (1895), 10; Jezikoslovna dela 3 (1995), Nova Gorica, ^ Frančiškanski samostan Kostanjevica. <; — 1918 (1994) = Škrabec, Stanislav, 1918, Jezikoslovna dela 1/3; Jezikoslovna N dela 1 (1994), Nova Gorica, Frančiškanski samostan Kostanjevica. TC 1550 = Trubar, Primož, 1550, Catechifmus In der Windifchenn Sprach, Tübingen. TC 1575 = Trubar, Primož, 1575, CATEHISMVS SDVEIMAISLAGAMA, Tübingen. TO 1564 = Trubar, Primož, 1564, CERKOVNA ORDNINGA, Tübingen. Toporišič 1992a = Toporišič, Jože, 1992a, Besednjak, Stiski rokopis, Študije, Ljubljana, Slovenska knjiga, 32-40. — 1992b = Toporišič, Jože, 1992b, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba. ----2000 = Toporišič, Jože, 2000, Slovenska slovnica, Četrta, prenovljena in razširjena izdaja, Maribor, Založba Obzorja Maribor. TPo 1595 = Trubar, Primož, 1595, HISHNA POSTILLA, Tübingen. TT 1557 = Trubar, Primož, 1557, TA PERVIDEIL TIGANOVIGA TESTAMENTA, Tübingen. — - 1581-82 = Trubar, Primož, 1581-1582, TA CELI NOVI TESTAMENT, Tübingen. Wiesthaler 1993 = Wiesthaler, Fran, 1993, Latinsko-slovenski slovar, A-Col, Ljubljana, Založba Kres. Listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC S AZU, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. 31 Majda Merše: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih ... Part-of-Speech and Other Grammatical Issues Concerning the Vocabulary of the 16 Century Slovene Protestant Writers Summary The members of the Section for the history of the Slovene language at the Fran Ramovš institute of the Slovene language are working an ongoing project concerned with the preparation of a register of all parts of speech that occur in the entire corpus of 50preserved works by the 76th century Slovene Protestant writers. This register is indispensable as a foundation for further dictionary treatment of the Protestant vocabulary Its purpose is to show the richness of the 76th century Slovene vocabulary while the information on sources it draws attention to widespread usage of lexical units. This register will be a source of reliable data, based on both demanding and time-consuming expert analysis of the entire corpus material. As such it will provide answers about the first occurrence of individual lexical units in written Slovene, or it will at least enable reliable conclusions on this issue (together with previously known facts and other sources) - even before the publication of the dictionary itself. The idea of a register has been developing throughout the excerption of Dalmatin 's Bible of 1584 which is the most extensive Protestant text Dalmatin 's consideration of Luther's Bible as the first example of translation has enabled a comparison, which has been of great help in solving problems of morphologically and semantically opaque words and phrases, as well as for identifying those fixed phrases which reflect foreign syntactic patterns. Typical problems, which arise in the context of part-of-speech and grammatical determination of lexemes and which have to be solved on daily basis, are related to the determination of dictionary entries, especially with the reconstruction of the base forms of in fleeted words, with the determination of the standard paradigm (e.g. farao faraona, nardus narda, etc.), by taking into account different degrees to which loanwords have been adapted to Slovene, with the influence of context on various phonetic realizations, with the presentation of phrases mirroring foreign word-formation and syntactic patterns (e.g. kjeen, koliko veliko, ništer tem manje^ with the identification and presentation of topical homonymy, which is much broader than one would expect, since it includes instances from Slovene and foreign language history (for the loanwords), etc. Povedkovnik v slovenščini Andreja Žele IZVLEČEK: V prispevku ima avtorica namen, tudi glede na vse njene dosedanje razprave, z opredelitvami in sklepi povzeti in skleniti vse dosedanje ugotovitve različnih domačih in tujih jezikoslovcev v trditev, da je povedkovnik ubesedena skladenjska kategorija s stalno in zato tipično skladenjsko vlogo za glagolskim pomožnikom - v zložen em povedku je povedkovnik pomen on osn a šesta vina. ABSTRACT: The author's aim - also in the context of her previous papers on this subject - is to summarize all previous conclusions and findings by several Slovene and foreign linguists into an assertion that the predicative (povedkovnik) is in fact a lexicalized syntactic category with a fixed and therefore typical syntactic role in combination with the auxiliary verb - in a predicator it represents a seman tic compon en t. V prispevku imam namen, tudi glede na vse svoje dosedanje razprave, z opredelitvami in sklepi povzeti in skleniti vse dosedanje ugotovitve različnih domačih in tujih jezikoslovcev v trditev, daje povedkovnik ubesedena skladenjska kategorija s stalno in zato tipično skladenjsko vlogo za glagolskim pomožnikom -v zloženem povedku je povedkovnik pomenonosna sestavina.1 V Lingvističnem krožku je bilo 10. novembra 2003 dano v razpravo nekaj tez, ki ponujajo rešitev oz. opredelitev povedkovnika kot pomenskoskladenjske kategorije. V zloženem povedku je ta slovnična kategorija kot nujna pomenonosna kategorialna pomenska sestavina ubesedena ob pomožnikih oz. pomensko izpraznjenih glagolih, izrazijsko kot pomožnik + povedkovnik = povedek. Tako s stavčnočlenskega kot z izrazijskega vidika je smiselno govoriti o povedkovniku (prim, nedoločnik/namenilnik v povedku), ker so določila in dopolnila izrazijsko zasedena pri vezij ivosti in družljivosti udeležencev.2 O povedkovniku sem pisala z leksikološko-leksikografskega (2000, 57-65; 2003, 3-15) in z vezljivostnega vidika (2001, 163-195). Povedkovnik je najustreznejši jezikoslovni izraz za skladenjsko kategorijo tako na pomenskoskladenjski kot na strukturnoskladenjski oz. izrazni ravni tudi zato, ker povedkovniki ne določajo drugih samostojnih stavčnočlenskih besednih vrst, in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot to delajo pridevniki in prislovi). Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini Namen Opredeliti povedkovnik - zaradi neobveznosti katere koli možne kategorije in nezmožnosti sklanjanja ali spreganja - kot pomenskoskladenjsko kategorijo (v tuji strokovni literaturi je uveljavljena kategorija predikativnostO oz. kategorijo povedkove rabe oz. kot povedkovo kategorijo stanja/lastnosti. Funkcij skost povedkovnika, in ne (še) besednovrstnost (povedkovnik je torej vmesna stopnja leksikalizacije v drugotne/metaforične pomene), posredno potrjuje vezljivost, ko pomenskoskladenjske zmožnosti povedkovnika (stanjskost, dejanjskost ali posledično lastnost) veže na povedkovo vlogo - v češkem jezikoslovju je to opredeljeno kot 'komplementarna obligatorna determinacija'. V naši strokovni literaturi3 so večkrat ponovljeni pomisleki glede besednovrstnosti povedkovnika posredno izraženi z opredelitvami kot zelo obsežna in pomensko heterogena besedna vrsta, stranski stavčni člen, samo skladenjskofunkcijska opredelitev zrelativizira merila besednih vrst in hkrati stalnost skladenjske vloge omogoča/zagotavlja odprto rabo drugih besednih vrst. Slovarsko naj bi bile besede v povedkovni rabi oz. povedkovniški rabi z oznako povdk. navadno izpisane kot podgesla (kar ustreza preneseni pomenski rabi geselskih leksemov), izjema je le nekaj prvotno besednovrstno neopredeljenih besed, razvojno verjetno besednih krnov, tipa všeč, žal, prav, treba ipd., ki naj bi bile samostojna gesla. 1 Opredelitve - Aktualna trenutna stanjskost je v slovenščini navadno izražena z zloženim povedkom - prvotna povedkova raba namreč izpostavi samo določene pomenske sestavine, saj povedkovniki niso nič drugega kot pomenske determinante povedkov. Priložnostna pomenskoskladenjska raba ne more biti besednovrstno odločilna, zato povedkovniki ostajajo na stavčni ravni s poimenovalnimi razmerji povedkovo dopolnilo > povedkov dopolnilnik > povedkovnik.4 S pomensko-izraznega vidika je povedkovnik pomenskoskladenjska kategorija oz. kategorialni sem/semem, ki pomenskoskladenjsko dopolnjuje glagole v povedku, in hkrati strukturnoskladenjska kategorija, izrazno opredeljena kot zgradbeni označevalnik.Tako funkcijska kot pretvorbena slovnica potrjujeta povedkovnik kot pomenskoskladenjsko kategorijo (in ne še besedno vrsto). Posredno zanikanje besednovrstnosti povedkovnika je vztrajanje, da med povedkovnike sodita tudi opisna deležnika in nedoločnik. Kljub deklarirani povedkovniškosti se da tudi besede kot všeč, mar, žal, mraz, tema, škoda, dolgčas (vsaj razvojno) slovarsko 3 Tu mislim predvsem na Slovensko slovnico (SS 1976: 412, 594-595), Novo slovensko skladnjo (NSS 1982: 116-117, 407) in Enciklopedijo slovenskega jezika (ESJ 1992) J. Toporišiča ter na oceno Nove slovenske skladnje J. Toporišiča (1984, 142-155) in Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP 2000b, 30-33, 38, 63, 188) A. Vidovič Muha. 4 Češko jezikoslovje je potrdilo povedkovnik kot pomenskoskladenjsko kategorialno sestavino z izrazom 'obvezni določevalni dopolnilnik', kar je bilo v naši strokovni literaturi komentirano v začetku sedemdesetih let (Pogorelec 1972, 1974). Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini besednovrstno opredeliti kot samostalnike, žal tudi kot pridevnik, tiho, prav, *"* lahko kot prislove, lahko, treba tudi kot členke ipd. - Povedkovniki (ob pomožnikih; povedek = pomožnik + povedkovnik) so glede na skladenjsko vlogo lahko prvotni ali drugotni. Skupna lastnost 7 povedkovnikov je, da pomenijo stanje ali lastnost, (dejavno)vezljivi oz. kot * * nosilci vezljivosti povedkovniki izražajo različna razmerja oz. odnose. Od tipičnih inherentnih glagolskih kategorij je poleg vezljivosti ohranjen tudi naklon. - Povedkovniki ne določajo oz. opredeljujejo drugih besednih vrst, in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot to delajo pridevniki in prislovi). Čeprav ™* imajo nekatere značilnosti prislovov (tj. navadno so nespremenljivi oz. ^ nepregibni - prislovni povedkovniki se lahko stopnjujejo), pridevniški pa ^ se lahko pregibajo še po spolu in številu, se vežejo le z vezjo ali s skladenjskopomensko oslabljenimi glagoli, in zato ne morejo pojasnjevati ®« pomensko samostojnih glagolov in pridevnikov - ne prevzemajo kategorij < od jedrne besede, ampak si kategorije s pomožnikom porazdelijo. N$ 1.1 Slovarsko označevanj e Z' Povedkovniki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navadno označeni ["" s kombinacijami slovničnih pojasnil kot neskl. prid., v povedni rabi in prisL, v ^ povedni rabi, in še vpovedno-prislovni rabi. Preneseni pomen je navadno označen ^ z ekspr(esivno) oz. slabš(alno), vulg(arno) ali ljubk(ovalno), ni pa v SSKJ označena ^ slabšalna (vulgarna) in ljubkovalna raba živalskih poimenovanj v zvezi s človekom, & ko zaradi metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske O sestavine, npr. Tako je pri živalskih poimenovanjih v povedkovniški rabi $g prevladujoča uvrščevalna pomenska sestavina človeško+, npr. On (UPS = človek) je tič/tičko (RPS = iznajdljiv, prebrisan), Ona (UPS = ženska) je tička (RPS = mlada, N ljubka); Ta človek (UPS) je prava kača (RPS = hudoben, zahrbten) ipd.;5 še s &) slovarsko oznako vulg(arno), tako da je uvrščevalna pomenska sestavina (UPS) *-upoštevana v označevani osebkovi besedi, razločevalne pomenske sestavine (RPS) pa so kot prisojevalne lastnosti vključene v označevalno povedkovodoločilno besedo, so npr. Ta človek (UPS) je čisto navadna rit (RPS = neznačajen, bojazljiv), Ta človek (UPS) je navadna goflja (RPS = prezgovoren, predrzen) ipd. V Slovenskem pravopisu je registriranih kar 458 kvalifikatorjev povdk. ali povdk. zv(eza), gl. Krajšave in slovarske oznake, str. XIV. Vsi izpisani primeri z 5 O t. i. slovarskih uvrščevalnih in razločevalnih sestavinah pri nas piše A. Vidovič Muha (1988, 26-27). A. Vidovič Muha (2000b, 31) govori o "spremembi kategorialnih lastnosti /.../, ki povzroči prehod ene besedne vrste v drugo /.../ ". Ista avtorica pri metaforičnih pomenih govori o nanovo dodanih razločevalnih pomenskih sestavinah (RPS), ki se opomenijo na skladenjskofunkcijski ravni v novi denotat ali pa ostanejo samo na skladenjskofunkcijski (konotativni) ravni in se ne leksikalizirajo (A. Vidovič Muha 2000a, 85-109), npr. za leksem človek ugotavlja, da v povedkovodoločilni vlogi s pomenom 'human, človeški' lahko vedno tvori lastnostne stavke - iz tega posledično potrdi upravičenost kategorialne pomenskosestavinske oznake povedkovnik za tovrstne lekseme tudi v slovarjih (gl. A. Vidovič Muha 2000b, 125). Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini različnih vidikov potrjujejo oznako povdk. kot pomenskoskladenjsko kategorijo. Čeprav je povedkovnik v SP-ju eksplicitno (tudi v komentarju Spremne besede na str. VIII) predstavljen zgolj kot iztočnica/geslo, in nikoli kot podiztočnica/podgeslo, ga kot pomenskoskladenjsko kategorijo in hkrati - posledično kot oznako za drugotne skladenjske vloge potrjuje tudi skupni naslov Prislovi, povedkovniki in zveze z njimi (62) v Pravilih I in definicija (204). Kot posredna potrditev povedkovnikov kot pomenskoskladenjske kategorije (in ne že kot besednovrstne kategorije) nakazuje tudi potenčna številka ob geselski besedi, ki v primerih povedkovnika navadno opozarja na neprvo oz. drugotno pomenskoskladenjsko uporabo določenega leksema. 1.2 Primerjalno v tuji literaturi Najpomembnejše je torej položajsko merilo - pri povedkovniku se ta pomenskoskladenjska kategorija prekriva s kategorijo predikativnosti - v slovanskem jezikoslovju tudi jezikoslovnoizrazijsko uveljavljena t. i. kategorija predikativnosti.6 Iz ruskega jezikoslovja »kategorija sostojanija«, po A. V. Isačenku (1954: 255) t. i. »kačestvennoe sostojanie«, ruska jezikoslova literatura pri opredeljevanju ostaja samo na skladenjskopomenski ravni - govori samo o predikativni vlogi, predikativnem členu in o predikativni kratki obliki pridevnika. Tudi slovaška skladnja rapravlja samo o imenskem delu povedka (1966), ravno tako hrvaška skladnja (Katičič 1986). Češka slovnica (1986, 1987, 1996, 1998, 2001) uporablja samostojno poimenovanje predikativ, ki ga znotraj povedja oz. povedka opredeljuje samo kot kategorijo stanja »kategorie stavu« in izraze kot samostalniški predikativ, pridevniški predikativ ipd., pa tudi imenski del / izraz glagolsko-imenskega povedka ~ »jmennä čast / jmenny vyraz slovesne-jmenneho predikätoru«. Poljska slovnica (1984) uporablja 'predikativno vlogo' ali najpogosteje kar oblikovno-izrazno 'povedkov izraz' (»funkcja predykatywna«, »w funkciji orzecznika«, »wyrazenie predykatywne«). Nemška slovnica (Helbig, Buscha 1984) uporablja zveze "der attributive Gebrauch" in "der prädikative Gebrauch". Angleško in ameriško jezikoslovje predikative samo škladenjskopomensko opredeli kot "predicative noun" in "predicative adjective", in še "predicative nominal" in "predicative adjectival" (prim. R. Quirk idr. 271993, 354; 201994, 505, 1174). 2 Tipologija rabe Z vidika (razločevanja) besednovrstnosti so najštevilčnejši a) pridevniški povedkovniki (pregibanje po spolu in številu in stopnjevanje), kar glede na tipično pridevniško stanjskost ne preseneča. at) Vezljivi izglagolski pridevniški 6 Ruska slovnica (Švedova idr.: 1980) predikativnost opredeljuje kot skladenjsko kategorijo (86), v zvezi s tem so izpostavljena 'formalno-semantična razmerja' (372). Sploh pa je v slovanskem jezikoslovju tudi jezikoslovnoizrazijsko uveljavljena t. i. kategorija predikativnosti, prim. R. Simeon (1969, 641). Češka slovnica (Grepl, Komarek idr., 1986) sicer uporablja samostojno poimenovanje 'predikativ', vendar ga znotraj povedja oz. povedka opredeljuje samo kot 'kategorijo stanja' »kategorie stavu« (195). Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini povedkovniki so: deležen (česa), dolžen (komu kaj) ipd.; prostomorfemski: blazen od, bolan od, dober za/kot ipd. a2) Nevezljivi neizglagolski pridevniški povedkovniki so: domač, godov (nar.), ljudski ipd.; nepregibni: *ad acta, fair, flegma, fuč ipd. Sledijo b) prislovni povedkovniki (z možnostjo stopnjevanja): bot, dolgčas/ predolgčas, larifari, *kvit, mar ipd., in naklonski (ki pogosto vežejo tudi nedoločnik): gotovo, mogoče/nemogoče, možno ipd. c) Samostalniški povedkovniki (z možno pregibnostjo po številu) so pretežno izglagolski, npr. navada, sram, škandal, škoda/ preškoda, utopija, zakon; prostomorfemski: reklama za; z nedoločnikom: užitek, veselje. c{) Neizglagolski samostalniški povedkovniki so: vezljivi: kos (komu/čemu), last (koga/česa), in nevezljivi: fakt, *basta/koneck/i, luksuz. č) Samo povedkovniki so npr. všeč, prav, dolgčas/predolgčas, mar, mraz, okej, sram, škoda, tena v Vse mi je všeč, Tako je prav, Dolgčas/Predolgčas mi je, Otroci ji niso mar, Zunaj je bil(o) mraz, S stanovanjem je vse okej, Sram gaje pred starši, Te obleke je škoda, Bil-a/ -oje še tema; povedkovniki so lahko še izglagolski medmeti kot stavčni členi, npr. To bojoj/prejoj, in sklopi tipa boglonaj, bogpomagaj, bogve, ker je za njih tipična povedkovodoločilna vloga in so zaradi svoje tvorjenosti tudi sicer besednovrstno nejasni. Naklonski izrazi tipa rad-a-o in lahko imajo kot glagolski modifikatorji v povedku več skladenjskopomenskih možnosti, npr. biti lahko : lahko delati, biti rad doma : rad delati: imeti rad vse, biti treba : treba delati. 3 Primeri pridevniških povedkovnikov Tako pomensko premaknjena/prenesena kot (slovarsko označena) široka in oslabljena raba izražajo večjo navezanost na poved(kov)no rabo in hkrati tudi višjo stopnjo povedkovniškosti tako označenih pridevniških besed: čuden 'ki se v vedenju, ravnanju razlikuje od drugih': Po nesreči je postala nekam čudna, Čuden je, ne morem ga razumeti, (ekspr.) Ne bodi no čuden, daj si dopovedati; divji (ekspr.) 'zelo jezen': Kmalu se vrni, sicer bo oče divji; dober 'ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje': Pritisk imate dober; dober 'veljaven, uporaben': Voz ni več dober; dober 'ugodno vpliva, koristi': Počitek je dober; dober (pog., s širokim pomenskim obsegom): Ta bo dober; domač 'ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi': Že čez nekaj dni je postal domač; edin (dv. in mn.) 'kije enakih misli, istega mnenja': Bili so (si) edini; R vesel (nav. z rodilnikom) 'ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem': Veselje bil darila/gostov; vreden 'ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj': Je vreden ljubezni/spoštovanja; želen (z rodilnikom) 'ki ima (veliko) željo po čem': Bilje želen dela/dobrih jedi; Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini "" Rod/do - razmernostanjski duševnostnipomen: m fair/ fair do 'ki je v skladu z določenimi normami, pravili': On je fair, Bil je N vedno fair do nje; ^ hladen I hladen do 'ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje': Ta človek ^ je hladen, Bilje hladen do gostov; w> D **': dorasel (z dajalnikom) 'ki je kos čemu': Mladina je dorasla delu/nalogam; drag (z dajalnikom) 'do katerega ima kdo pozitiven čustven odnos': Ta človek O mu je zelo drag; ^ enak (z dajalnikom) 'ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima y, prednosti, večjih pravic': Njegov uspeh je enak ničli, Lira je enaka dvema tolarjema; dolžen 'kije obvezan komu kaj izkazovati, storiti': Dolžen sem mu hvaležnost; N Tna/za - razmernostanjski/-tvorni pomen z /namenskostjo/ciljnostjo/. > divji I divji na (ekspr.) 'zelo jezen': Ves je divji / Nanj je ves divji; dober/ dober za 'ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, koristi': biti dober / biti dober za koga/kaj/kam/za koliko časa; M , .. . - okoliščinskost (prostorsko-časovna/duševnostna): v/pri/na/po *-* ' ; ' izveden v 'ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada': Je izveden v državniških zadevah; navzoč pri/na (z oslabljenim pomenom) 'kije v določenem času na določenem ^ mestu': Inšpektorje bil navzoč pri pouku matematike, Na sestanku so bili navzoči ° vsi člani; * znan po 'ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve': Znan ^ mi je le po obrazu; S O^ - razmernosta njski duševn ost ni pome n: *" domač I domač z/s I domač pri 'ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi': biti * domač / biti z njim čisto domača / biti domač pri kom; ■~* mehek I mehek z/s (ekspr.) 'obziren, popustljiv, prizanesljiv': Predstojnik je bil sumljivo mehek, Upravnik je bil mehek s kaznjenci ... 3.1 Možni skladenjskopomenski prehodi iz tvornega dejanja v poved-kovniško stanjskost in nato v prilastek so najbolj jasno izraženi pri deležnikih na -7.7 V okviru homonimije tvornega deležnika na -7, deležnika stanja na -7 in iz njega sprevržnega (drugotnega) lastnostnega pridevnika na -7 se lahko stavčnopoložajsko in skladenjskopomensko izločijo potencialni povedkovniki na -7, nevezavni, npr. zmrzel: Zemlja je še zmrzla 'ki je zmrznjena' nasproti: zmrzel: (ekspr.) Je preveč zmrzla 'ki jo rado pogosto zebe'; zrel: Pšenica/Deklica je že zrela 'ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje', Fantje zrel 'kije telesno in duševno polno razvit' nasproti: zrel za: Otrok je zrel za šolo 'kije sposoben za kaj', 7 A. Bajec (1952, 48-49) za deležnike na -7 trdi, da »/se/ cela vrsta deležnikov že čuti za pridevniške ali pa so na meji med obojim pomenom«. S tem avtor posredno potrjuje povedkovniškost deležnkov na -7, npr. dorasel, izbokel, narasel, obledel, odebelel, otrpel, 2e ozebel, trhel, vrel, zamolkel ipd. Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini Žival je zrela za zakol 'kije primeren za kaj', 'ki ima ustrezne pozitivne in negativne lastnosti za kaj' Knjiga je zrela za tisk; (ekspr.) Fantje zrel za zapor, Stolp je zrel za rušenje.Vezavnost samo še utrjuje in potrjuje njihovo povedkovniškost. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so to geselske iztočnice s slovničnim kvalifikatorjem pridCevniJt) in geselske podiztočnice v okviru glagolskih gesel. 3.1.1 Posebna skupina so povedkovodoločilni deležniki stanja iz dovršnih (zelo redko nedovršnih) neprehodnih in pretežno povratnih glagolov (osebkov udeleženec je hkrati povzročitelj in nositelj stanja) - zaradi dovršnosti in neprehodnosti/povratnosti izhodiščnega glagola (posledica slednjega je samo osebkov udeleženec) so pretvorbe v stanjskost in naprej v popridevljenje najbolj jasne, npr. ohripeh Glas mu je ohripel; ohromel: (pren.) Njegova volja je polagoma ohromela; okamnel: Pred poveljnikom je stal kot okamnel; okorel: Sklepi so okoreli; okrnel: Popki so okrneli; oledenel: Vrh/Pogled je oledenel; olesenel: Obstal je kot olesenel; omedlel: Našli sojo omedlelo; omrtvel: Deli telesa so omrtveli; onemel: Onemel je obstal pred očetom; onemogel: Postal je onemogel, Onemogel je od dela; zasedel: Noga je zasedela, nasproti: zaseden: Sedeži so zasedeni, (pog.) Ta teden je zaseden ipd.8 Prevladujoča povedkovodoločilna raba in z njo povedkovniškost izpostavi stanjskost s posledično lastnostjo: znrn/zndn - 'ki obstaja': Afera je že splošno znana; še eno- ali dvovezavni primeri, ki iz obstajanja izpeljujejo tudi lastnost (> izraženo je z obvezno predmetno vezavo ali z neobvezno prislovnodoločilno vezavo): Ti običaji so znani na kmetih, Kraj je znan po marmorju, Znan mi je le po obrazu, Bil je znan z vsemi veljaki; poznfn/poznan - 'za katerega obstajanje, lastnosti se ve': Nikomur poznan človek, Ti problemi so mi poznani; podobno potreben: Potreben je denarja, Zelo mu je potreben; pozitiven/pozitiven: Izid preiskave je pozitiven; Naklonskost povedkovnikov uvaja tudi vezavnost (npr. neobveznovezavni rodilnik(Rdo)): pozoren - 'izraža skrb, zavzetost za koga': Vedno je pozorna do njega; pravičen - 'ki ravna v skladu z določenimi normami, načeli': Je pravičen do sosedov ... 3.2 Z besedotvornega vidika pridevniški sklopi z nikalnico ne- in pridevniške sestavljenke s pre- ('preveč') nakazujejo izhodiščno podstavo v povedku, npr. neumen: 'ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo' - Mladje še in neumen, 'ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti' - Preveč je neumen, (ekspr.) 'neprimeren, neustrezen' - Te pentlje na obleki so prav neumne; nepomemben: (ekspr.) 'ki ni pomemben' - Pri tem delu se jim je zdel nepotreben in nepomemben, (knjiž., ekspr.) 'majhen, neznaten' - Količina se jim je zdela nepomembna; predebela: 'kije preveč 8 Sicer pa o izvornosti pridevnikov oz. predvsem o »izgubi prvotnega participialnega pomena« in o »pridobitvi pridevniškega« piše A. Bajec (1952,29, 36,42,48) in ugotavlja, da »/so/ deležniki cesto postali pridevniki in to je jezik tudi na zunaj izrazil s tem, da jim je dodal ekspletivni formant -an«. Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini debela' - Ta knjiga/ženska je predebela, (ekspr.) 'kije zelo pretirana, neverjetna' -Novica je predebela; prepičeh (nav ekspr.) 'kije preveč pičel' - Hrana je prepičla, Poleg tega pridevniške sestavljenke s predponskim obrazilom odpirajo desno vezij ivost. 4 Povedkovniška kategorija z vidika pomenske širitve leksemov: - čist fan t : Fantje čist(1. 'ni umazan', 2. 'moralno neoporečen', 3. 'nedrogiran') in podobno še v primerih, ko povedkovniška raba uvaja več novih pomenov: okrogel fant- Fant je okrogel ('debel', 'pijan/vinjen'), ta težek človek- Ta človek je težek ('z veliko težo', 'ki se ne da prepričati' oz. 'zapletenejšega značaja'), dobra ženska - Ženska je dobra ('dobrosrčna/dobrodušna', 'zdrava', 'prijetnega nadpovprečnega videza'), domač človek- Človek je domač ('biva v istem domu/okolju', 'priljuden in naravnega obnašanja'), ljudski mož- Možje ljudski ('biti iz ljudstva', 'priljuden'); nasproti npr. ruknjen človek, sesut človek, kjer je povedkova raba tipičnejša od prilastkove, npr. Ta človek pa je malo ruknjen ('nenavaden, poseben'). Pomensko zlitejše stalne stave so posebnost v smislu, da načeloma ne dopuščajo smiselne rabe istih sestavin tudi v povedku, npr. prava reč: prava stvar (smiselno je Stvar je prava), prava figa, čista resnica. Z vidika pomenskosti biti je potrebno opozoriti še na primere kot Vprašanje/ Zadeva je mimo (pomensko oslabljeni biti, ki še ohranja časovni pomen) : Obleka je mimo (vezni biti) ipd. 5 Sklepna opredelitev Povedkovnik je skladenjska kategorija, ker je samo pomensko-zgradbena sestavina povedka s stalno in edino skladenjsko vlogo. Tudi izraz povedkovnik je primeren (primerjaj npr. nedoločnik, namenilnik) in posledično tudi že uporabljana krajšava povdk. Prvotna povedkovniška vloga oz. povedkovniška kategorija je kot glavna pomensko-zgradbena razločevalna lastnost/sestavina tipična le za majhno množico razvojno zelo heterogenih (navadno besednovrstno neopredeljenih) besed kot všeč, mar, žal, mraz, treba, škoda, dolgčas, prav, lahko in z leksikografsko-leksikološkega vidika samo te lahko nastopajo kot samostojna povedkovniška gesla z oznako povdk., medtem ko bi dovolj pogosta/tipična drugotna povedkovniška vloga pri besednovrstno različnih geslih lahko bila predstavljena v povedkovniških podgeslih, tudi z oznako povdk. Viri in literatura Bajec, A., 1952, Besedotvorje slovenskega jezika, II Izpeljava slovenskih pridevnikov, III Zloženke, Ljubljana, S AZU. Čechova, M. idr., 1996, Čeština -rečajazyk, Praha. Čermak, R, 2001, Jazyk a jazykoveda (Pfehled a slovniky), Praha, Nakladatelstvi Karolinum. Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini Gramatyka wspölczesnego jezykapolskiego, 1984, Morfologia, Skladnia, Warszawa. Grepl, M., Karlik, R, 1998, Skladba cestiny, Votobia. Grepl, M., Komärek, J., Kofensky, J. idr., 1986, 1987, Mluvnice cestiny (2 - Tvaroslovi, 3 - Skladba), Praha, Academia. Helbig, G., Buscha, J., 1984, Deutsche Grammatik, Leipzig, VEB Verlag Enzyklopädie. Isačenko, A. V., 1954, 1960, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovackim, Morfologija 1, 2, Bratislava, Izdavatel'stvo Slovackoj akademii nauk. Katičič, R., 1986, Sintaksa hrvatskoga književnogjezika, Zagreb. Morfologia slovenskeho jazyka, 1966, Bratislava, Vykladatel'stvo Slovenskej akademie vied. Pogorelec, B., 1972, Dopolnilnik (povedkov prilastek) v slovenski skladnji, Linguistica XII, 315-327. — 1974, Dopolnilnik (povedkov) v slovenski skladnji, Ji S XX, 120-122. Quirk, R. idr., 1973,271993, A University Grammar of English, Hong Kong. — 1985,201994, A Comprehensive Grammar of the English Language, New York. Simeon, R., 1969, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva, Zagreb, Matica hrvatska. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I-V, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991, Ljubljana, DZS. Slovenski pravopis (I Pravila, II Slovar), 2001, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Švedova, N. Ju, 1980, Russkaja grammatika II, (Sintaksis), Moskva, Nauka. Toporišič, J., 1976,42000, Slovenska slovnica (SS), Maribor, Obzorja. — - 1982, Nova slovenska skladnja (NSS), Ljubljana, DZS. — 1992, Enciklopedija slovenskega jezika (ESJ), Ljubljana, Cankarjeva založba. Vidovič Muha, A., 1984, Nova slovenska skladnja J. Toporišiča, Slavistična revija XXXII/2, 142-155. — 1988, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB), Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. — 2000a, Čas v besedi (Tipologija leksikalne večpomenskosti), XXXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 85-109. — 2000b, Slovensko leksikalnopomenoslovje (SLP), Govorica slovarja, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Žele, A., 2000, Tipologija poved(kov)ne rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Jezikoslovni zapiski VI. 57-65. — 2001, Tipologija pridevniške vezljivosti, Jezikoslovni zapiski VII, 163-195. — 2003, Slovarska obravnava povedkovnika, Jezik in slovstvo XLVIII/2, 3-15. The predicative in Slovene Summary The predicative (povedkovnik) is a syntactic category because it is just a semantic-structural component of a predicator with one single fixed syntactic role. Andreja Žele: Povedkovnik v slovenščini The expression povedkovnik seems suitable as well (cf nedoločnik 'the infinitive', namenilnik 'the supine') and hence the abbreviation povdk. which is already in use. As the main semantic-structural distinctive feature/component the primary function of a predicative, viz., a predicative category is typical only of a limited group of very heterogeneous (in terms of their development) group of lexemes (usually without a determined word class), such as všeč 'like', žal 'sorry', mraz 'cold', treba 'necessary', škoda 'apity, a waste', dolgčas 'miss; bored', prav 'right', lahko 'eas(il)y'. From the lexicographic and lexicological perspective only the above listed entities can be given the status of main entries with the label povdk., whereas other lexemes with a frequent/specific enough secondary predicative function might be treated as suben tries, also carrying the label povdk. Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom Robert Cazinkič IZVLEČEK: V razpra vi je o bra vn a van o s trukturaln o poj m o vanje odvisnika in iz tega izhajajoče sestavniško razmerje med nadrednim in odvisnim stavkom. V skladu s tem je prevrednoteno razumevanje podredno zložene povedi, v njenem okviru pa se drugače ugotavljajo meje med glagolskimi stavki. V slovensko jezikoslovje se uvaja pojem matičnega stavka. V prispevku se s kritičnim prikazom pojma obglagolskega prilastka problematizira tudi standardni nabor delov stavčni h členov. ABSTRACT: The author discusses the structural conception of the subordinate clause and the consequential componential relationship between the superordinate and the subordinate clause. In accordance with that the understanding of the complex sentence is re-evaluated, and within its frame a different method for the identification of clauses is used. The concept of the matrix clause is being introduced into Slovene linguistics. The article brings a critical presentation of the concept of the adverbal attribute and problematizes the standard categories of parts of clause elements. 1 Strukturalna opredelitev odvisnika1 Strukturalno jezikoslovje odvisnega stavka v nasprotju s predstrukturalno opredelitvijo ne obravnava več kot nadomestilo stavčnega člena, ampak kot stavčni člen v obliki stavka. Prim. ES J: »Poleg besednozveznih /.../ so tudi stavčni stavčni členi (odvisniški stavčni členi)/./« (Toporišič 1992, 308.)2 S tem sistemskim Razprava je nastala na podlagi dela prvega poglavja iz avtorjevega magistrskega dela Oziralni odvisniki v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (mentorica: doc. dr. Simona Kranjc), Ljubljana, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2002. (1) GL Toporišičevo kritiko slovnice štirih iz leta 1956: »Pri odvisnih stavkih se preveč govori o zamenjavanju. Naj to ponazorimo vsaj z enim primerom: Katero prislovno določilo zamenjuje odvisni stavek v podredju Kadar mačke ni doma, miši plešejo (309)? Bolje bi bilo reči, da ima odvisnik enako vlogo kot posamezni členi prostega stavka /= enostavčne povedi/.« (1982, 376; 1962, 288-89.) Še jasnejše je mesto iz avtorjeve ocene Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom paralelizmom je ustvarjena formalna hierarhija slovničnih enot, ki so si s skladenjskofunkcijskega vidika enakovredne: besedne vrste se opredeljujejo predvsem na podlagi svoje skladenjske vloge, kije (vsaj posredno) vedno stavčna, na tako definiranih besednih vrstah temelji pojmovanje besednih zvez (t. i. skladenjskih besednih vrst), gole ali zložene besedne zveze v okviru glagolskega stavka pa veljajo za stavčne člene, ki so lahko po obliki tudi stavčni, tj. odvisniki. V bistvu gre pri tem za »poskus, da bi se iste stvari prepoznale in poimenovale kot enake, čeprav so na različnih ravninah«, kot je v zvezi z obravnavanjem podobne skladenjske problematike zapisal Toporišič (1982, 26). Ker je neodvisniški stavčni člen, tj. (nestavčni) osebek, povedek, predmet ali prislovno določilo, vedno le del glagolskega stavka, bi moralo ob dosledno strukturalnem pojmovanju enako razmerje med delom in celoto veljati tudi za odvisniški stavčni člen v odnosu do nadrednega stavka, tj. glavnega stavka ali odvisnika neposredno višje stopnje. Odvisnik tako v tem pristopu po svoji naravi v bistvu ni nič drugega kot sestavnik svojega nadrednega stavka. Podredno zložena poved torej ne sestoji iz zaporedja glavni stavek + odvisnik(a/-i), saj je prekrivna s osnovnošolskih učbenikov Marije Jalen za slovenski jezik: »Opozoril bi še, da posamezne vrste odvisnikov (npr. osebkov /.../, predmetni /.../, prislovni /.../, prilastkov /.../) enostavno so stavčni členi, ne pa da bi jih 'nadomeščali'. To so stavčni členi, ki pa imajo ustroj stavka/7« (1970/71, 248; 1982, 386); prim, tudi naslednjo Toporišičevo pripombo (v zvezi s preglednico, ki naj bi podajala »podredno strukturo stavkov«): »Tu bi ločili strukturo prostega in zloženega stavka h enostavčne in zložene povedi/ v tem smislu, da bi pokazali vzporednost stavčnih členov in odvisnikov (osebek = osebkov stavek /= osebkov odvisnik/ ..., tudi povedkovo določilo = povedkov stavek h povedkov odvisnik/).« (1970/71, 249; 1982, 387.) (2) Prim, mnenje Vidovič Muha (1984) v oceni Toporišičeve NSS, in sicer v zvezi z »avtorjevo doslednost/jo/ strukturalnega videnja knjižnojezikovnih pojavov« (145): »Bistveni kakovostni premik od t. i. tradicionalne slovnice (SS 1956) pa tudi Breznikovih pomeni namreč pojmovanje odvisnikov samo kot oblike stavčnih členov, kar je dokazano z dejstvom, daje za njihovo določanje mogoče uporabiti ista (štirivrstna) merila kot za nestavčne, se pravi za gole (besedna vrsta v določeni skladenjski vlogi) ali zložene besedne zveze. Ohranjena je tudi enaka podčrtovalna simbolizacija /.../.«(145-46.) Avtorica omenja tudi »pretvorben/o/ povezav/o/ med odvisniškimi in besednovrstnimi (besednozveznimi) oblikami stavčnih členov« (144). (3a) Dular (1982) v skladu s strukturalnim pojmovanjem odvisnih stavkov meni, da pri predmetnih odvisnikih ne gre za »kompenzacijo« vezave, ampak za njeno posebno obliko, ki je napovedljiva iz glagola v nadrednem stavku (112). Kot opozarja avtor, imajo vezniške besede v predmetnih odvisnikih podobno vlogo kot končnice pri običajni vezavi, kolikor se na te odvisnike gleda z vidika glagola, ki jih veže (p. t.). Dular predmetne odvisnike kljub temu prišteva med nesklonske vezavne oblike (111), čeprav imajo sklonsko vrednost (p. t.) oz. so skladenjske sopomenke navadne vezave, ki jo avtor imenuje sklonska (111, 141). (3b) Dular sklonsko vrednost predmetnih odvisnikov dokazuje s pretvorbami oz. z značilnimi sklonskimi vprašalnicami (111-12), saj se sklonska vrednost odvisnika ne določa na podlagi njegove lastne (notranje) skladenjske zgradbe, ampak na podlagi vodilnega glagola (142). Avtor poleg tega opozarja, daje lahko sklonska vrednost odvisnika razvidna tudi iz soodnosnice v nadrednem stavku, ki je pri vezavi po Dularjevem mnenju - »kolikor /je/ lahko preveril« (153) - večinoma opustljiva - »razen ob nekaterih sicer neprehodnih glagolih« (gre za TO, da ...)-, vendar jo lahko vedno vstavimo: Zvedel sem (TO), da bo prišel (112). Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom pojmom glavnega stavka, katerega del je tudi odvisnik.3 Ustaljeno označevanje zgradbe podredno zložene povedi z S-i (simbol za glavni stavek je lahko večji, vsekakor pa je vedno najviše v hierarhiji; položaj S-ov za odvisnike, ki se lahko podčrtujejo tako kot navadni stavčni členi ali njihovi deli, je odvisen od njihove stopnje; medstavčno razmerje se nakazuje s poševnico)4 bi bilo treba spremeniti, kolikor ne implicira sestavniškega razmerja med nadrednim stavkom in odvisnikom, ali pa ohranjeni simbolizaciji enoznačno pripisati tu prikazano razumevanje.5 Jezikoslovni termin podredno zložena poved se tako na prvi pogled sicer zdi nepotreben (odvečen), dejansko pa njegovo ohranitev upravičuje ravno sistemski paralelizem. Ker je namreč temeljna delitev zložene povedi na podredje in priredje (ter t. i. soredje) in ker je v okviru medstavčnega priredja pojmovno in terminološko razločevanje med povedjo kot celoto in stavki kot njenimi deli nujno, je še vedno 3 (la) Tak pogled v strukturalno zasnovani slovnici sodobne angleščine uveljavljajo Quirk idr. (1985,44-45,987-91), ki opozarjajo, daje zaradi enakofunkcijskosti besed, besednih zvez in odvisnikov označevanje dela povedi brez odvisnika s stavkom ravno tako neupravičeno kot enako poimenovanje dela povedi brez enakofunkcijske besede ali besedne zveze (991). (lb) Sestavniško pojmovanje odvisnika je značilno tudi za dopolnjevalno (korpusno) slovnico sodobne angleščine (Biber idr. 1999,192), katere opisni aparat nasploh je večinoma prevzet iz že omenjene Velike slovnice angleškega jezika (Biber idr. 1999: VIII). (2) V tem smislu je treba razumeti tudi Toporišičev novejši pojem stavčje, ki pomeni podredno zloženo poved (2000, 562), tj. (nujno) zvezo nadrednega in odvisnega stavka (637), ki je samo neke vrste razširjeni prosti stavek (672). Prim, avtorjevo opredelitev stavčja v £5/(1992, 307): »Nadrejeni stavek s še kakim stavkom kot svojim sestavnim delom, npr. Obljubil je, da pride, kjer se da pride nanaša na glavni stavek Obljubil je (obljubiti kaj). Prim, še stavčje z več stavki: Ko sedim, hitro pišem, da ne bi zamudil poštarja (prim. Sede hitro pišem zaradi poštarja).« Na drugem mestu je stavčje (s terminološko dvojnico sostavčje) definirano takole: »Zveza stavkov, v kateri je kak njegov vezljivostni člen izražen z odvisnikom: Povem vam, kar mi je bilo naročeno; Mislil sem, da bo huje; Kdor laže, krade.« (Toporišič 1992, 296.) Tudi Biber idr. (1999, 1069) t. i. stavčno enoto opredeljujejo kot zgradbo, ki sestoji iz neodvisnega stavka in enega ali več vanj vključenih odvisnikov. (3) Ohranjanje predstrukturalne predstave, da podredno zložena poved sestoji iz linearne zveze glavni stavek + odvisnik in da drugi ni del prvega, ob hkratnem pojmovanju odvisnika kot stavčnega člena v obliki stavka nekoliko spominja na »deloma zabrisano« »hierarhizacijo /stavčnih/ členov« v slovnici štirih, v kateri prilastek ni jasno opredeljen kot del (katerega koli) stavčnega člena, kar je vse kritiziral že Toporišič (1969, 82; 1982, 149). (4) Poleg tega se zdi nesestavniško pojmovanje razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom nesprejemljivo tudi zaradi mehanicističnega pojmovnega razločevanja med povedjo in stavkom v smislu celote in njenega dela, kot gaje v slovensko jezikoslovje vpeljal Toporišič. Ti temeljni skladenjski enoti se namreč lahko opredeljujeta tudi drugače, npr. tako kot v delu češkega jezikoslovja, kjer se stavek pojmuje kot abstraktni skladenjski vzorec na ravni jezikovnega sistema, poved pa kot njegova uresničitev v govoru (Grepl-Karlik 1998,20-22) oz. kjer stavek kot jezikovna predstavitev določene vsebine (propozicije) sam po sebi še ni poved, to pa postane, če je nadgrajen s sporazumevalno-pragmatičnimi sestavinami, ki omogočajo, da opravlja svojo sporazumevalno vlogo (Uhlifova 1994, 90). 4 Gl. še M. Križaj Ortar idr. (2001 a, 36-37). 5 Prim, drugačne diagrame pri Quirku idr. (1985, 45, 988-91). Robert Cazinkic: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom smiselna tudi raba izraza podredno zložena poved, saj jo kljub njegovi sopomenskosti s poimenovanjem glavni stavek utemeljuje prav potreba po hierarhično enakovrednem pojmovnem in poimenovalnem razlikovanju v razmerju do priredno zložene povedi. Ker pa je iz praktičnih razlogov koristno poimenovati tudi tisti del glavnega stavka, ki ni odvisnik, bi morebiti to terminološko vlogo lahko opravljalo poimenovanje matični stavek, ki je iz tuje strokovne literature sicer znano, v slovenskem jezikoslovju pa se ne uporablja.6 S tem bi bila dosežena razlikovalnost s sorodnim izrazom iz sinhronega slovenističnega jezikoslovja, tj. s terminom matrični stavek, ki se uporablja v povezavi s pretvorbo stavka s povedkovim prilastkom (dopolnilnikom) v sopomensko zvezo istoosebkovih stavkov, od katerih povedek prvega (t. i. osnovnega ali matričnega) stavka vsebuje polnopomenski glagol, povedek drugega pa izpovedkovoprilastkovno povedkovo določilo ob pomožnem glagolu biti (Pogorelec 1972; 1974/75). Po odvisnikih kot stavčnih oblikah stavčnih členov se tako ne sprašujemo s kombinacijo znane vprašalnice, ki velja tudi za običajne (nestavčne) stavčne člene, in nadrednega stavka, ampak z zvezo vprašalnica + povedek matičnega stavka. Pri tem se je treba zavedati, da so med štirimi merili, uveljavljenimi pri določanju stavčnih členov in njihovih delov, tj. pomen, položaj v stavčni zgradbi, vprašalnica in oblika (Toporišič 2000, 606), dve taki, ki terjata pri odvisniških stavčnih členih nekoliko drugačno formulacijo: (1) medtem ko se po (nepovedkovih) stavčnih členih v nestavčni obliki sprašujemo z zvezo vprašalnica + povedek, je pri stavčnih členih v stavčni obliki način spraševanja tak, kot je navedeno zgoraj; (2) razlika med obema skladenjskima tipoma stavčnih členov oz. njihovih delov je v bistvu predvsem formalna, saj zgradba odvisnikov ni besednovrstna ali besednozvezna, ampak stavčna. Ker pa sta vprašalnica in oblika pri določanju stavčnih členov drugotnega pomena (prva izhaja iz pomena, druga pa iz položaja v stavčni strukturi), se zdi, da z nakazano specifikacijo enovitost množice stavčnih členov v nestavčni in stavčni obliki ni načeta v tolikšni meri, da bi bilo s tem onemogočeno njihovo v bistvu enotno pojmovno zajetje.7 Primer: Rekel je, da pride, ko bo utegnil. V tej podredno zloženi povedi, ki je istovetna z glavnim stavkom, ima zveza rekel je vlogo matičnega stavka. Odvisnik prve stopnje je predmetni odvisnik da pride, ko bo utegnil, odvisnik druge stopnje pa časovni odvisnik ko bo utegnil. Če se matični stavek ne pojmuje zgolj kot del glavnega stavka brez odvisnika, ampak tudi kot del katerega koli odvisnega stavka brez odvisnika neposredno nižje stopnje, torej kot del nadrednega stavka brez odvisnika, potem ima v tem primeru vlogo matičnega stavka (v okviru odvisnika prve stopnje) tudi zveza da pride* 6 Quirk idr. (1985, 991) uporabljajo izraz matrix clause, ki se v srbohrvaščino prevaja kot matična rečenica (Kristal 1996, 205). V češkem jezikoslovju je v rabi poimenovanje veta maticovä (Grepl-Karlik 1998, 42, 187). 7 Glede hierarhije meril za določanje stavčnih členov prim. Cazinkiča (2000/01, 29-30), kjer se ob naslonitvi na S. Kordič(1995, 21, 38-39) v zvezi zoziralniki za stavčnočlensko vlogo uporablja termin skladenjsko-pomenska vloga. 8 Kot je razvidno iz analiziranega primera, gre pri tem za veriženje podrednih skladenjskih zgradb, o katerem je pisal Mikuš, ki pa je sintagmo pojmoval funkcionalistično. V dani Robert Cazinkic: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom Iz povedanega sledi nujnost drugačnega razumevanja meja med glagolskimi stavki v podredno zloženi povedi, ki se ne opira zgolj na preštevanje določnih glagolskih oblik v taki povedi, ampak upošteva tudi hierarhična razmerja med delom in celoto na vseh ravneh skladenjske zgradbe.9 2 Razmerje med odvisnikom in nadrednim stavkom v strokovni literaturi Kot navaja Matthews (1981, 190), zgodnejše slovnice angleškega jezika odvisnika niso obravnavale kot vključenega v nadredni stavek, za učinkovito kritiko takega pojmovanja pa je poskrbel Jespersen (1924). Ta poudarja, da poseben izraz za tisto, čemur se običajno pravi glavni stavek, sploh ni potreben, saj tudi za poimenovanje ostanka povedi brez »sopomenskih« (enakofunkcijskih) izrazov v nestavčni obliki, tj. besed in besednih zvez, ni nobenega razloga, ker ne gre za samostojno slovnično kategorijo (105-106). Poleg tega danski anglist opozarja na (v angleščini) pogoste primere, ko opredelitev glavnega stavka v smislu ostanka povedi brez odvisnika vodi celo v označevanje nepomenonosnega ali najmanj pomenljivega dela povedi za glavni stavek (106).10 2.1 Toporišič Toporišič je že v SKJ1 zapisal, da imajo v »zloženem stavku« vlogo stavčnih členov ali njihovih delov tudi celi odvisniki (1965, 68), v SKJ 3 pa, daje »podredno zloženi stavek« »tisti, ki ima ob povedku v glavnem stavku za stavčne člene tudi enega ali več odvisnih« (1967a, 181). Poleg tega so v tem srednješolskem učbeniku odvisniki prikazani v okviru obravnave posameznih stavčnih členov kot njihove stavčne oblike (Toporišič 1967a, 185-202).u podredno zloženi povedi ima tako matični stavek v okviru glavnega vlogo diferenciacije, medtem ko ima odvisnik prve stopnje vlogo identifikacije; v okviru odvisnika prve stopnje ima matični stavek spet vlogo diferenciacije, medtem ko ima odvisnik druge stopnje vlogo identifikacije. Gl. Vidovič Muha (1994, 236, 240). 9 Čeprav sta v sodobnem slovenističnem jezikoslovju uveljavljena strokovna izraza osebna/ neosebna glagolska oblika, je primernejša terminološka dvojica določna/nedoločna glagolska oblika, saj se omenjeni skupini oblik ne ločita samo po (ne)izražanju glagolske osebe, ampak tudi po (ne)obvestilnosti glede glagolskih kategorij časa in naklona. Predlagana poimenovalna dvojica prav tako ni prekrivna s strokovnima izrazoma določni/ nedoločni glagol, ki poimenujeta t. i. vrsto glagolskega dejanja, tako da se poimenovanje določni glagol nanaša na »/p/rvi, preprostejši člen glagolskih dvojic kakor nesem - nosim, grem - hodim, peljem - vozim, peljem - vodim« in »/i/zraža enkratno, konkretno, usmerjeno dejanje nasproti večkratnemu, splošnemu, neusmerjenemu, npr. Grem na sprehod (sedaj, tja in tja) proti Hodim na sprehod (na sploh, večkrat, zmeraj)« (Toporišič 1992, 28). 10 Matthews (1981, 237-38) ravno tako meni, da je odvisnik praviloma sestavni del nadrednega stavka, saj je tudi besedna zveza, ki ima enako skladenjsko vlogo kot odvisnik, vključena v stavek. 1' Odvisniki so navedeni na koncu obravnave posameznih stavčnih členov, resda kot njihova nadomestila, že pri Brezniku (1916, 238-58; 1934, 213-37), čeprav deloma brez t. i. Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom Tudi v avtorjevi NSS je izkazana kritika predstrukturalnega pojmovanja odvisnika.12 NSS (1982, 26-27) po zgledu na tipologijo besednih zvez podredne zveze stavkov deli na vezavne, primične in ujemalne, pri čemer so prvo zveze s predmetnim odvisnikom, drugo pa zveze s prislovnodoločilnim odvisnikom. Tretji tip podredja Toporišič sicer imenuje prilastkovni ujemalni (27), iz (podčrtanih) primerov, ki jih navaja (26), pa je razvidno, da so pravzaprav mišljene zveze z oziralnimi odvisniki, in to ne samo prilastkovimi (prim, tip KDOR LAŽE, tudi krade, kjer gre za osebkov odvisnik). Pri ponazarjanju simbolizacije (27) avtor omenja še četrti tip, in sicer prisojevalne zveze tipa Fantje bil, KOT BI PONOREL, kjer gre v bistvu za povedi z odvisnikom povedkovega določila, ki ga ne uvajajo oziralniki (gotovo bi sem sodile tudi zveze s tovrstnim odvisnikom povedkovega prilastka).13 V ozadju Toporišičevega pojmovanja prilastkovnih zvez stavkov je verjetno Tomšičevo enačenje oziralnih in prilastkovih odvisnikov (1956/57, 134).14 povedkovega odvisnika (1916, 239), v slovnici štirih (Bajec idr. 1964, 325-34) pa so odvisniki obravnavani ločeno. 12 Gl. (l)vop. 2. 13 Ujemanje, vezava in primik so načini za izražanje podrednega skladenjskega razmerja (Dular idr. 1989, 122-25), prisojanje pa ni (skladenjsko) razmerje (Grepl-Karlik 1998, 415), kot beremo pri Toporišiču (2000, 556) in Dularju idr. (1989, 125), saj prisojevalno dejanje skupaj z nanašalnim tvori propozicijsko dejanje, kije eno izmed poddejanj govornega dejanja (Grepl-Karlik 1998,410-11). Prisojevalno dejanje je raba takih glagolskih ali neglagolskih izrazov v vlogi povedka, ki s svojim pomenom tvorcu omogočajo, da (a) prisodi kako značilnost (lastnost, stanje, spremembo stanja, dejavnost) prvini predmetnosti, na katero kaže z osebkovim izrazom, in/ali da (b) označi razmerja med prvinami predmetnosti, kot jih zamejujejo (delimitirajo) samostalniški izrazi: (a) Peter spi/je zaspal/je zaspan/je zaspanec, (b) Peter ljubi Marijo (415). Pridevniki in samostalniki imajo lahko vlogo povedka le, če so verbalizirani z vezjo biti (416). Medtem ko nanašalni izrazi kažejo na predmete govora, se s povedkovimi izrazi reči in pojavi ne označujejo, ampak se o njih kaj pove (415). Izbira nanašalnih izrazov je tako v veliki meri odvisna od sporazumevalnega položaja, izbira povedkovih izrazov pa od zmožnosti tvorca, da se odloči za tak izraz, ki mu bo s svojim pomenom omogočal, da bo kar najprimerneje označil spoznavane značilnosti prvin predmetnosti ali razmerij med temi prvinami (Grepl-Karlik 1989, 27). Tvorec ne prisoja izrazom v osebkovem položaju - tako opredeljujejo prisojanje Dular idr. (1989, 125) -, ampak prvinam predmetnosti, na katere ti izrazi kažejo, zato gre za prisojevalno dejanje tudi v primerih, ko prvina predmetnosti, o kateri se kaj pove, ni (ali ne more biti) identificirana z jezikovnimi sredstvi, ampak npr. s kretnjo ali z neposredno oz. zamišljeno zaznavo: Čudovito; Čakalnica (Grepl-Karlik 1998, 415). Ker prvinam predmetnosti prisojene značilnosti ali razmerja med temi prvinami niso nujno stalna in stvarna, je za prisojevalno dejanje bistvena časovna in naklonska aktualizacija značilnosti ali razmerja (416). Prisojevalno dejanje je tako aktualizirana, tj. časovno-naklonska specifikacija značilnosti prvine predmetnosti in/ali razmerij med temi prvinami (p. t.). Formalni eksponenti te specifikacije so oblike glagolskih časov in naklonov v povedku, ki niso odvisne od nobenega drugega izraza v stavku oz. niso sredstvo nobenega skladenjskega razmerja med izrazi; ti prisojevalni kategoriji sta torej skladenjsko samostojni, zato ju lahko v določenih okoliščinah nadomeščajo druga sredstva, zlasti intonacija: Ogenj! (p. t.). Prim. Dularja idr. (1989, 125). 14 (1) Podobno Toporišič (1967a, 200) omenja, da ima oziralni stavek v zvezi tam, KJER MURKE CVETO vlogo prilastka. (2) S t. i. morfemi odvisnikov v jedrnem delu t. i. Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom Kljub kritiki v NSS SS glede pojmovanja razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom ni dosledna (Toporišič 1984, 506-517; 2000, 636-46). Iz slovnične obravnave podredne zveze stavkov nasploh je jasno razvidno, da odvisnik po njenem ni sestavni del nadrednega stavka iste povedi in da podredno zložena poved sestoji iz glavnega stavka in enega ali več odvisnikov, tako da glavni stavek - > velja za neke vrste ostanek podredno zložene povedi brez odvisnika oz. odvisnikov (1984, 506-507; 2000, 636-37). Opredelitve posameznih odvisnikov pa so v SS vsaj deloma take, kot da naj bi nadredni stavek odvisnega vseboval (1984, 508-10, 516-17; 2000, 638-40, 645-46), kar je v popolnem sozvočju s strukturalnim pojmovanjem odvisnikov kot (delov) stavčnih členov v obliki stavka, le t. i. prislovni (= prislovnodoločilni) odvisniki se večinoma opredeljujejo v smislu »stavčno *-prislovno določilo h glavnemu ali nadrednemu odvisnemu stavku« (1984, 510-16; x 2000, 640-45). Nasprotno pa je definicija odvisnega stavka v Toporišičevi ES J (1992, 158) glede razmerja med nadrednim stavkom in odvisnikom ustreznejša, saj ^ je v njej odvisnik opredeljen kot »/s/tavek, ki opravlja vlogo stavčnega člena glavnega ^ (oz. sploh nadrednega) stavka«, le da bi bilo treba dodati, da nekateri odvisniki ^ opravljajo vlogo dela stavčnega člena nadrednega stavka.15 vezniške zveze se ne potrjuje samo vezavnost, kot meni Toporišič (1982: 26), ampak tudi primičnost. Prim, poleg avtorjevega primera za prvo (/TEGA/ne vem, če ti je kdo povedal) *** tudi zgled za drugo (TAKO je bilo mraz, daje drevje pokalo, kar je poudarjalna različica Q v NSS navedene povedi Bilo je mraz, daje drevje pokalo). SS (2000, 637) je v zvezi s tem ^ ustrezno splošnejša: »V nadrednem f= matičnem/ stavku ima odvisnik lahko s o o d n o s rr ni izraz (večinoma zaimek), ki razločneje kaže, za katere vrste odvisnik gre/7 /.../ Tak ^ soodnosni izraz je stilno pogojen, krepitven, uporabljamo pa ga zlasti za poudarjanje.« w (3) Kot je razvidno že iz obeh navedenih primerov, poimenovanje morfem odvisnika *£ (Toporišič 1982, 26) oz. stavčni morfem (1992, 308) ni primerno, saj soodnosni izraz ni *** nujno enomorfemski (prim, zgoraj t-ega in t-ak-o). Ker je t. i. soodnosnica - poimenovanje N navaja ESJ (1992, 294) - večinoma rabljena napovedovalno (katafbrično) - taki so tudi $& vsi zgledi iz SS (2000,637) -, se terminološko uporablja tudi izraz kazalec (napovedovalec) ^ zveze (Dular idr. 1990, 54), čeprav so možne tudi zveze tipa Kdor ne dela, TA naj ne je, kjer je soodnosnica rabljena navezovalno (anaforično). (4) Dular (1982, 194-95) v zvezi z oziralnimi predmetnimi odvisniki govori o vstavljivih neoziralnih zaimkih v matičnem stavku kot o razmernicah, ki so v predložni rabi po njegovem mnenju »skoraj« nujne, češ daje njihovo opuščanje v takih primerih »slogovno opazno« (Vsak je zgrabil, ZA KAR je utegnil; Tolkel je, PO ČEMER je dosegel; Prekupčeval je, S ČIMER seje izplačalo; Vplival je, NA KOGAR je bilo drugim pretežko), »če že ne napačno« (* Maščeval seje, NAD KOMER seje bilo drugim pod častjo). Če je to res, bi bil to morebiti lahko eden izmed načinov za razločevanje med (opustljivimi) predlogi in (neopustljivimi) prostimi glagolskimi morfemi, ki so s predlogi v enakoizraznem (homonimnem) razmerju. T. i. razmernice Dular omenja tudi v povezavi z odvisniki nasploh (1982, 112). (5) Soodnosnice odvisnikov je treba ločiti od kazalnih zaimkov kot sestavin večbesednih enodelnih veznikov, ki sestoj ijo iz predloga, kazalnega zaimka in »pravega« veznika: KLJUB TEMU DA je nenehno delal, je komaj izhajal; S TEM, DA silen, škoduješ sebi in drugim (Toporišič 2000,427-28; Gorjanc 1998, 370). Da so taki kazalni zaimki rabljeni zgolj napovedovalno, je razvidno iz pretvorbe, ob kateri zaimek izgine: KLJUB NENEHNEMU DELU je komaj izhajal; Z LENOBO škoduješ sebi in drugim (Gorjanc 1998, 371; Toporišič 2000, 428). 15 Pojmovanje odnosa med nadrednim in odvisnim stavkom v smislu linearne zveze name- 4c Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom Ta nedoslednost se zdi toliko bolj nepotrebna, če vemo, da je že Breznik zapisal, da »odvisni stavki tvorijo kak člen glavnega stavka« (1934, 207).16 Res pa že isti avtor takoj zatem trdi tole: »Odvisni stavki so do glavnega stavka v istem razmerju, kakor so stavčni členi prostega stavka do p o v e d k a.« (P. t.). Iz povedanega sledi, daje šlo že pri Brezniku v zvezi s pojmovanjem narave odvisnikov in njihovega razmerja do nadrednega stavka za neke vrste notranjo napetost, ki je ni odpravilo niti poznejše strukturalno jezikoslovje. 2.2 Orešnik Orešnik (1992, 157-60) sicer trdi, da odvisniki praviloma opravljajo stavčnočlensko vlogo »v nadrednih zgradbah«, in to ponazarja z zgledom Janez pravi, daje tukaj, v katerem opravlja odvisnik daje tukaj vlogo premega predmeta »v nadredni zgradbi, katere ostali /!/ besedi sta Janez pravi« (157). Kljub temu ni povsem jasno, ali avtor odvisnik res pojmuje kot del glavnega oz. nadrednega stavka, saj na drugem mestu pravi, da je v zgledu Janez pripoveduje, da bi se pomirilo, ko bi se moglo glavni stavek samo Janez pripoveduje, medtem ko naj bi bila odvisnika da bi se pomirilo in ko bi se moglo (158-59).17 Orešnik pri tem celotno podredno stavčje da bi se pomirilo, ko bi se moglo ustrezno označuje kot vsebinsko ali namerno na podlagi vrednosti (v tem primeru dvoumnega) »prvega odvisnika«, ki pošlje v imenu celega podrednega stavčja v matični stavek prazno samostalniško zvezo ali prazno prislovno zvezo namena (p. t.).18 Avtor namreč v zvezi z umestitvijo odvisnika v nadredno zgradbo predlaga tako rešitev v okviru pomenskega (ne skladenjskega) modula, po kateri vsak odvisnik odpošlje v matični stavek prazno (= predmetnopomensko izpraznjeno) besedno zvezo, kije označena kot soodnosnica odvisnika, tako da se mora natančno vedeti, katera soodnosnica sodi h kateremu odvisniku (157).19 Odvisnikova prazna besedna zveza naj bi v matičnem stavku delovala na naslednje tri načine, ki po Orešnikovem zatrjevanju drug drugega ne izključujejo, vsak zase pa ni povsem enoumno določen, zato so možni vir dvoumnosti: (1) odvisnikova prazna besedna zveza si v matičnem stavku poišče ustrezno besedno zvezo, ki še ni zasedena s slovarskim gradivom, in ta začne delovati kot soodnosnica odvisnika; (2) odvisnikova prazna besedna zveza sto sestavniškega razmerja je značilno tudi za Dularja idr. (1990, 54-55, 58), Korošca (Dular-Korošec 1991, 36) in M. Križaj Ortar idr. (2001 a, 35-37). 16 Prim, na drugem mestu: »/P/odrejeni stavek se imenuje odvisni stavek in tvori kak člen / .../ glavnega stavka.« (Breznik 1934, 198.) 17 Orešnik na drugem mestu glavne in odvisne stavke opredeljuje tako, da lahko vsebujejo stavčne člene, ki so stavki (namreč odvisniki) tudi sami (1990, 117, 127; 1999, 112). 18 Orešnik uporablja namesto izraza matični stavek na tem mestu poimenovanje glavni stavek. 19 (1) Orešnik tu in v nadaljevanju ne govori o matičnem stavku, ampak o nadredni zgradbi. (2) Avtor uporablja namesto izraza soodnosnica termin odnosnica, ki pa za poimenovanje formalnega eksponenta odvisnika v matičnem stavku ni najprimernejši, saj je običajen za označevanje jedra samostalniških (in nekaterih prislovnih) zvez. Raba tega termina v Orešnikovem primeru implicira neustrezno pojmovanje, da so vsi odvisniki v resnici . prilastkovi. Gl. (2-5) v op. 14. Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom si v matičnem stavku poišče ustrezno besedno zvezo, ki je že zasedena s primernim *^ slovarskim gradivom (tj. takim, ki je lahko soodnosnica odvisnika), in ta začne * delovati kot soodnosnica odvisnika; (3) odvisnikova prazna besedna zveza si ustvari ^ v matičnem stavku novo stavčnočlensko mesto, in to začne delovati kot soodnosnica 2 odvisnika (p. t.).20 ^ Ta rešitev torej predvideva, da ima na pomenski ravni vsak odvisnik v * matičnem stavku svojo soodnosnico, ki pa je samo včasih tudi ubesedena (157).21 .— Pri tem naj bi bila odvisnikova soodnosnica prazna prislovna zveza, če je odvisnik *" prislovni, sicer pa naj bi imela vlogo odvisnikove soodnosnice prazna samostalniška zveza (p. t.). Ta pomenski modul mora določiti vrsto odvisnika (ali možne vrste ^ odvisnika), preden odpošlje v matični stavek odvisnikovo prazno besedno zvezo, & saj ta prinaša tudi podatek o vrsti odvisnika (157-58). Ta podatek je med drugim w potreben zato, ker je notranja (skladenjska in/ali slovarska) zgradba odvisnikove *~* soodnosnice deloma odvisna od vrste samega odvisnika (158): prim. Janez ^ pripoveduje (TO), da se bo pomirilo, kj er j e odvisnik da se bo pomirilo neprislovni, < in sicer predmetni (prim. Janez pripoveduje O TEM, ...), proti Janez pripoveduje N (ZATO), da se bo pomirilo, kjer je enakoizrazni odvisnik prislovni, in sicer namerni (prim. Janez pripoveduje ZATEGADELJ, ...). 3 Dve vrsti odvisnikov Odvisniki, ki so stavčne oblike (nepovedkovih) stavčnih členov (osebka, predmeta in prislovnega določila), se hierarhično ločijo od odvisnikov, ki so stavčne Z* ' Razlika med prvim in tretjim načinom delovanja odvisnikove prazne besedne zveze je *** očitno v številu obveznih udeležencev v matičnem stavku, saj glagol ali kaka druga N sestavina povedja v prvem primeru odpira eno (sicer nezasedeno) vezljivostno mesto več ^ kot v tretjem. ^ (1) Orešnik opozarja, daje lahko ista prazna besedna zveza soodnosnica več kot enega odvisnika: TISTO, kar so že vedeli in česar so se bali (159). Verjetno to velja samo za priredno zloženi odvisnik oz. t. i. priredje odvisnikov. Ker je odvisnik po svojem bistvu zgolj in samo stavčni člen (ali njegov del) v obliki stavka, se zdi primeren edinole izraz priredno zloženi odvisnikkot strukturni ustreznik (enega) priredno zloženega stavčnega člena (ali njegovega dela). Konkurenčno poimenovanje priredje odvisnikov namreč neustrezno implicira, daje tudi navadnih stavčnih členov (ali njihovih delov) več; to pa je pojmovanje, kije bilo značilno za predstrukturalno jezikoslovje (Bajec idr. 1964) in kije že bilo deležno utemeljene kritike (Toporišič 1967b,256; 1968, 184; 1982, 131-32, 166). (2) Orešnik poleg tega poudarja, da so glede soodnosnice posebnost prosti oziralni odvisniki (159). »e tak odvisnik uvaja predložna zveza, sestavljena iz predloga in oziralnika, odvisnik odpošlje v matični stavek svoj predlog in prazno samostalniško zvezo: Sem (OB TO/OB VSE/OB VSE TO), OB KAR pač sem (p. t.). Kadar ima oziralnik splošni pomen, se lahko njegov antecedent okrepi z izrazom, ki vsebuje pomensko sestavino 'vsak' oz. 'ves' (tj. s celostnim zaimkom), to sestavino pa mora odvisnikova prazna besedna zveza prenesti v matični stavek: prim, na (VSAKEM) kraju, kjer boš stala, bo pognala cvetlica proti na (TISTEM) kraju, kjer boš stala, bo pognala cvetlica (160). 51 Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom oblike delov stavčnih členov (obsamostalniškega oz. obprislovnega prilastka, povedkovega določila in povedkovega prilastka).22 Medtem ko so osebkov, predmetni in prislovnodoločilni23 odvisnik neposredni sestavniki24 nadrednega 22 (1) Ker je določna glagolska oblika temelj glagolskega stavka, stavčna »pretvorba« celotnega povedka seveda ni mogoča, zato tudi ni povedkovega odvisnika. (2) Razlika med deli stavčnih členov je v tem, daje povedkovo določilo s pomenskega vidika obvezno, medtem ko sta navadni in povedkov prilastek v tem smislu fakultativna. Izjema so nekatere zveze, v katerih je neopustljivost obsamostalniškega prilastka posledica strukturnih ali pomenskih razlogov: Videl sem ga PREJŠNJI teden: To je človek TRDNIH nazorov: prim. M. Ivič (1983, 179-87, 189-96), po kateri izpust t. i. obveznega determinatorja (a) vodi v nesmisel ali (b) povzroča spremembo slovnične vloge oz. smisla: (a) dekle ČRNIH oči> * dekle oči; (b) Čakal je VSO pomlad (Kako dolgo je čakal?) > Čakal je pomlad (Kaj je čakal?) (180, 184, 185, 189). 23 (1) Ob stavčnočlenski klasifikaciji odvisnikov je ohranitev tradicionalnega poimenovanja prislovni odvisnik neprimerna (Toporišič 2000, 640; Dular idr. 1990, 54-55). To velja še toliko bolj, ker prihaja s tem do križanja z drugima dvema delitvama, kiju navaja Toporišič in pri katerih gre res za prislovne odvisnike. V okviru prve členitve odvisnikov se namreč v SS (brez razvidnega merila) navajajo vsebinski, neprislovni oziralni in prislovni odvisniki (Toporišič 2000, 637-38), druga razvrstitev pa temelji na tem, katero besedno (pod)vrsto odvisniki nadomeščajo (638). V novem srednješolskem učbeniku za slovenski jezik se že uporablja pravilni izraz prislovnodoločilni odvisnik (Križaj Ortar idr. 2001 a, 35, 36; 2001 b, 17). (2) Kot priznavajo njegove avtorice, analogije s stavčnimi členi niso uspele izpeljati v celoti, tako da se po eni strani po tradiciji navaja prislovno določilo vzroka (Križaj Ortar idr. 2001 a, 29, 30), na drugi strani pa vzročni, namerni, pogojni in dopustni odvisnik (35), kar pomeni, da so ti odvisniki še vedno poimenovani po podvrstah prislovnega določila vzroka, ne pa po temeljni vrsti (Križaj Ortar idr. 200 lb, 17). Te nedoslednosti, na katero so po trditvi samih avtoric že doslej pogosto opozarjali dijaki (p. t.), ne bi bilo, če bi učbenik izhajal iz poimenovalnega paralelizma med običajnimi stavčnimi členi in njihovimi odvisniki, kot gaje v SS razvil Toporišič. Ta navaja naslednje vrste (in podvrste) prislovnih določil (Toporišič 2000, 619-27, 640-45): (a) prostor ali kraj (mesto, cilj, izhodišče, pot in razmeščenost); (b) količina prostora ali poti oz. prostorska razsežnost; (c) čas; (č) količina časa; (d) lastnost in (e) vzročnost (ozir, vzrok, namen/namera, pogoj, dopuščanje/dopustnost). (3) Vendar se tudi v SSkaže nedoslednost pri prislovnih določilih količine časa, mere in lastnosti: (a) prislovno določilo količine časa se namreč pomensko deli na dve podvrsti, tj. na dolžino trajanja in na pogostnost, v okviru katere se dalje razlikuje med obdobnostjo, kratnostjo, navado, nepretrganostjo, veliko in majhno pogostnostjo, a le v nestavčni obliki (Toporišič 2000, 622), ne pa tudi v obliki odvisnika, kije ponazorjen z enim samim primerom (641); (b) tudi prislovno določilo mere se členi glede na to, ali izraža veliko, srednjo ali majhno mero, le v svoji nestavčni različici (624, 642); (c) pri prislovnem določilu lastnosti je sicer večina podvrst navedenih tudi pri odvisnikih - gre za (pravi) način (622-23, 642), primero oz. primerjanje (623, 642), mero oz. količino (624, 642), sredstvo ali orodje (623-24, 643) in posledico ali izid (624-25, 642-43) -, vseeno pa se omenja po eni strani samo nestavčno prislovno določilo vršilca glagolskega dejanja, pri katerem se kot možna oblika navaja zgolj predložna zveza (625), po drugi strani pa se govori le o izvzemalnem odvisniku, za katerega avtor sicer pravi, da je stavčno prislovno določilo izvzemanja (643), vendar te kategorije v slovnični klasifikaciji nestavčnih prislovnih določil ni. 24 (a) Pojem neposredni sestavnikJG v svetovno jezikoslovje vpeljal Bloomfield (1933, 161). T. i. analiza na neposredne sestavnike je podobna Hjelmslevovemu postopku t. i. dedukcije Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom stavka, so prilastkov, povedkovodoločilni25 in povedkovoprilastkovni odvisnik sestavniki tega stavka zgolj posredno, tj. prek podredno zložene besedne zveze, ki » je v prvem primeru imenska, in sicer samostalniška oz. prislovna, sicer pa glagolska. -t S strukturnega vidika se obe skupini odvisnikov torej ločita: nadredni stavek, i; katerega neposredni sestavnik je stavčna oblika stavčnega člena, je resnično podredno r \ zložen, medtem ko pri stavčnih oblikah delov stavčnih členov podredna zloženost * ni na ravni celotne povedi, ampak zgolj v okviru besedne zveze (samostalniške, -prislovne ali glagolske sintagme), katere neposredni sestavnik so prilastkov, povedkovodoločilni oz. povedkovoprilastkovni odvisnik.26 Po odvisnikih, ki so deli stavčnih členov v stavčni obliki, se tako sprašujemo z zvezo ustrezne vprašalnice in dela matičnega stavka, ki je v primeru prilastkovega odvisnika samostalniška tä (ali prislovna) zveza (lahko tudi gola), v primeru povedkovodoločilnega in cä povedkovoprilastkovnega odvisnika pa glagol v povedku. 3.1 Pojem obglagolskega prilastka < Predstavljeni nabor stavčnih členov in njihovih delov temelji na Toporišičevi N obravnavi te skladenjske problematike (2000, 555-57, 606-28). Vidovič Muha (2000) zmanjšuje število prislovnih določil in uvaja pojem obglagolskega prilastka, s tem pa je ustvarjena podlaga za enako obravnavo podrednih glagolskih zvez in povedkov, ki se zgleduje po paralelizmu med samostalniškimi sintagmami in njihovimi stavčnočlenskimi vlogami: ker ima SZ sosedov Gorazd, ki sestoji iz c-pridevniškega določila in samostalniškega jedra, v stavkih SOSEDOV Gorazd se — rad sprehaja in Včeraj sem srečal SOSEDOVEGA Gorazda po strukturalnem pojmovanju vlogo osebka oz. predmeta kot celota, v okviru katere ima pridevniška beseda sosedov vlogo obsamostalniškega prilastka, naj bi tudi GZ lepo peti, ki sestoji iz prislovnega določila in glagolskega jedra, opravljala v stavku Sonja LEPO poje vlogo povedka kot celota, v okviru katere bi imela prislovna beseda lepo vlogo obglagolskega prilastka.27 Pri tem bi bilo treba za ta del povedka uporabljati tako v; podčrtovalno simbolizacijo, ki ne bi bila prekrivna z ustaljenim označevanjem t. i. *<- iz približno istega časa, le da utemeljitelj glosematike za izhodišče analize ne jemlje povedi, ampak celo besedilo (1980, 21-22; danski izvirnik je izšel 1. 1943). Prim, geslo stavčni sestavnik v ESJ (Toporišič 1992, 308-309). (b) Strokovni izraz sestavnik uporabljata Toporišič (p. t.) in M. Golden (2000, v), v slovenskem jezikoslovju pa je v rabi tudi poimenovanje skladnik. 25 Tradicionalno označevanje tega odvisnika kot povedkovega, ohranjeno tudi pri Toporišiču (2000, 638), hierarhično ne ustreza pojmovanju, da gre za stavčno obliko povedkovega določila, ne pa celega povedka - prim. (1) v op. 22 -, še zlasti, če se hkrati (sicer ustrezno) govori o odvisniku povedkovega prilastka (Toporišič 2000, 639). 26 O takem ločevanju med odvisniki prim. Quirka idr. (1985,988-90), ki obravnavajo povedi z (oziralnim) prilastkovim odvisnikom kot nezložene (990, 719). 27 Avtorica je že v oceni Toporišičeve NSS zapisala, daje lahko prislov le obglagolski oziroma obpridevniški (ali obprislovni), pridevnik pa obsamostalniški, zato so prislovni prilastki mogoči le ob izglagolskih samostalnikih: hoja POČASI< hoditi POČASI, odhod IZ JEZE < oditi IZ JEZE (1984, 147). Zveze kot človek TAM ali kruh OD VČERAJje tako mogoče razlagati le iz zvez z oziralnim prilastkovim odvisnikom, ki vsebuje glagol biti: človek, KI JE TAM - biti TAM; kruh, KI JE OD VČERAJ - biti OD VČERAJ (p. t.). ci Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom $-< povedkovega prilastka, ohraniti pa bi morali tudi terminološko razločevalnost, ki ^ bi odražala pomensko-strukturno razliko med stavčnimi dvojicami tipa Miha je ^ vozil UTRUJENO (obglagolski prilastek) in Miha je vozil UTRUJEN (povedkov >MW* prilastek).28 ^ V avtoričini členitvi besednih vrst na podlagi skladenjske vloge so v okviru O stavčnočlenskih besednih vrst neokoliščinski prislovi na podlagi pomena ločeni od c# okoliščinskih (31, 37).29 Vidovič Muha deli stavčnočlenske besedne vrste glede na r* vlogo v stavku na: O (1) samostojne - gre za samostalniško besedo, glagol(sko besedo) in ^ okoliščinske (krajevne in časovne) prislovne besede, tj. osebek, povedek, predmet y, in prislovno določilo;30 ^ (2) dopolnjevalne - sem sodi povedkovnik kot pomensko dopolnjevalni del povedka; N (3) razvijajoče - to sta pridevniška in prislovna beseda, če ta ne izraža zunanjih > okoliščin, ampak notranjo lastnost glagolskega dejanja (lastnostna, vrstna in sto- *& penjska prislovna beseda); ti besedni vrsti sta neke vrste modifikatorja ^ samostalniškega oz. glagolskega pomena, tako da gre za obsamostalniški oz. ^ obglagolski prilastek (31, 32, 36). 7$ Vrstni (generični) prislovi modificirajo jedrni glagol, katerega zveza z vrstnim ** prislovom se načeloma lahko pretvori v samostalniško zvezo s pravim (izsamostalniškim) vrstnim (generičnim) pridevnikom, ki ni povezan z govornim ^ dejanjem: AMBULANTNO pregledati - AMBULANTNI pregled, VOJAŠKO ° pozdraviti - VOJAŠKI pozdrav ipd. (36-37, 76).31 Tako kot vrstni pridevniki se * tudi vrstni prislovi ne povezujejo s prislovi stopnje oz. se ne stopnjujejo (37). V ^ primeru družljivosti s stopenjskim prislovom gre namreč za lastnostni prislov, sicer o pa za vrstnega (p. t.).32 ^ Prislovi, ki niso nastali iz modifikacijske besedne podvrste, tj. iz pridevnika, * izražajo zunanje okoliščine glagolskega dejanja, tj. kraj in čas, deloma pa tudi vzrok ** (37). Kraj in čas sodita med propozicijske sestavine povedi (p. t.). V SSKJ se to 28 Obglagolski prilastekbi lahko poimenovali tudi prislovn i prilastek (prim, obsamostalniški prilastek, ki je lahko pridevniški, samostalniški ali prislovni). 29 Toporišič (2000,406,407,408) razlikuje med okoliščinskimi (prostorskimi in časovnimi) ter t. i. svojstvenostnimi (lastnostnimi in vzročnostnimi) prislovi na podlagi pomena in položaja prilastka, kije pri okoliščinskih prislovih desni, pri svojstvenostnih pa levi: tam DOLI, včeraj ZJUTRAJ - ZELO lepo, PRECEJ dolgo, ČISTO hote. 30 Glagolska beseda in prislovna beseda sta edina zares primerna krovna strokovna izraza za poimenovanje celotne množice obeh besednih vrst, ki obsegata poleg glagolov oz. prislovov tudi ustrezne zaimke (Cazinkič 2000/01, 37). 31 Povezavo z govornim dejanjem oz. z govorečim izkazujejo pridevniki iz časovnih oz. krajevnih prislovov (tipa sedanji oz. tukajšnji), ki ne sodijo med t. i. prave vrstne pridevnike (37). 32 Toporišič je to skupino prislovov sprva obravnaval kot eno izmed podskupin lastnostnih prislovov, za katero je značilna vprašalnica glede na kaj (1984, 344-45), oz. je ozirnost puščal v okviru lastnostnih prislovov, in sicer v podskupini načinovnih (1982, 67, 329). ca V zadnji izdaji SS so ozirni prislovi uvrščeni med t. i. vzročnostne (2000, 409). Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom kaže tako, da se krajevni in časovni prislovi pojavljajo kot samostojna gesla z izrecno besednovrstno oznako, medtem ko so izpridevniški lastnostni in vrstni prislovi vedno podgesla ustreznih pridevnikov (p. t.).33 Sicer pa sta kraj in čas tudi besedo-tvornopomenski propozicijski prvini (p. t.). Za prislove in prislovne zaimke tako velja, da opredeljujejo glagol kot svoje sintagmatsko jedro glede na njegove zunanje in notranje okoliščine (75). Zunanje okoliščine so vezane na umestitev glagolskega dejanja/stanja v kraj in/ali čas, notranje pa na predstavitev lastnosti glagolskega dejanja; vzrok glagolskega dejanja lahko sodi med notranje lastnosti ali zunanje okoliščine (p. t.).34 Temeljna razlika med skupinama je v tem, da sodijo prislovi kraja in časa med pomenskopodstavne sestavine povedi, lastnostni prislovi v najširšem smislu pa med modifikatorje glagolskega dejanja/stanja (p. t.).35 4 Utemeljenost predstrukturalnega pogleda na naravo odvisnika Predstrukturalno razločevanje med odvisniki in stavčnimi členi in s tem pojmovanje glavnega stavka kot dela podredno zložene povedi brez odvisnika je kljub zanemaritvi sistemskega vidika deloma upravičeno vsaj iz naslednjih razlogov: (1) V nekaterih primerih pretvorbene povezave med odvisniškimi in besednovrstnimi oz. besednozveznimi oblikami stavčnih členov ni. Včasih je tako stavčno izražanje že po definiciji nemogoče (Tešitelova idr. 1985: 115), drugod pa je stavčna uresničitev propozicije edina možna (Danes idr. 1987, 502-503). Druga omejitev lahko izhaja (a) iz glagolske uresničitve povedja v pomenski podstavi matičnega stavka ali (b) iz tega, ali vsebuje odvisnik glagol, ki se lahko nominalizira: (a) IZVEDEL JE, da bo mama prišla > ... za mamin prihod - MISLIL JE, da bo mama prišla > 0; (b) Vem, da SI to STORIL > Vem za tvoje dejanje - Vem, da JE Bern glavno mesto Švice > 0; Kdor SE BOJI, ne sme v gozd > Strahopetec ne sme v gozd - Kdor ne POJE juhe, ne sme v gozd > 0 (503). (2) Kadar se stavčni člen ali njegov del pojavlja tudi v stavčni obliki, je V SP 2001 je ta razlika med prislovi zabrisana, saj imajo tudi izpridevniški prislovi lastne iztočnice. Med podiztočnice pri pridevniških besedah so tako (v členu 1243) uvrščene samo naslednje tri kategorije: (a) samostalniki, nastali po konverziji iz pridevniške besede - tip pečeno -ega; (b) pojmovne izpeljanke na -ost - tip velikost, (c) stalne predložne zveze - tip na veliko (SP 2001, 227). Vidovič Muha trdi, da je pomen vzročnih (stavčnih ali nestavčnih) besednih zvez oz. njihov denotat tisti, ki odloča o morebitni propozicijski vrednosti prislova vzroka (37). Z razvrstitvenega vidika so vzročnostni prislovi enotna skupina, saj stojijo za svojim določilom, če je to mogoče: ČISTO hote, POVSEM slučajno, POPOLNOMA zaman, DOCELA brezuspešno ipd. (1) Prislovi stopnje so razvrstitveno možni ne samo pred glagolom, ampak tudi pred lastnostnim pridevnikom, pravim (= nedeležijskim) lastnostnim prislovom in povedkovnikom (75-76, 77). (2) Podrobneje o delitvi prislovov gl. Vidovič Muha (2000, 36, 75-77). Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom možno razlikovanje med odvisniki, ki imajo vlogo osnovne oblike, in tistimi, ki se v primerjavi s svojimi nestavčnimi ustrezniki uporabljajo zgolj drugotno. (3) Med posameznimi skupinami odvisnikov obstajajo številni prehodi in stiki (npr. med prislovnodoločilnimi in prilastkovimi odvisniki), medtem ko je razločevanje med stavčnimi členi jasno (Buscha-Kempter 1980, 7). Poleg tega so povezave v odvisnikih veliko bolj zapletene kot pri stavčnih členih (p. t.).36 Literatura Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar, 31964, Slovenska slovnica, Ljubljana. Douglas Biber, Stig Johansson, Geoffrey Leech, Susan Conrad, Edward Finegan, 1999, Longman Grammar of Spoken and Written English, Harlow (Essex). Leonard Bloomfield, 1933, Language, New York. Anton Breznik, '1916, Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec, Družba sv. Mohorja. — 41934, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje, Družba sv. Mohorja. Annerose Buscha & Fritz Kempter, 21980, Der Relativsatz, Leipzig, Enzyklopädie (Zur Theorie und Praxis des Deutschunterrichts für Ausländer). Robert Cazinkič, 2000/01, Oziralni prilastkovi odvisniki, JiS XLVI/1-2, 29-40. František Danes, Miroslav Grepl, Zdenek Hlavsa idr. 1987, Mluvnice cestiny (3), Skladba, Praha. Janez Dular, 1982, Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja), Disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Janez Dular, Rafka Kirn, Marija Kolar, Breda Pogorelec, Ivo Zrimšek, 1989, Slovenski jezik I, Učbenik, Maribor. Janez Dular, Rafka Kirn, Marija Kolar, Breda Pogorelec, 1990, Slovenski jezik II, Učbenik, Maribor. Janez Dular & Tomo Korošec, 1991, Slovenski jezik 3, Maribor. Marija Golden, 2000, Teorija opisnega jezikoslovja 1, Skladnja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. Vojko Gorjanc, 1998, Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila, SR XLVI/4, 367-88. Miroslav Grepl & Petr Karlik, 21989 ('1986), Skladba spisovne cestiny. Praha. V delu nemškega jezikoslovja, v katerem je prišlo do poudarjanja razlik med odvisnimi stavki in stavčnimi členi, je bila posledica tega pristopa opustitev ustaljene delitve odvisnikov na podlagi njihove stavčnočlenske vloge in uveljavitev pojmovanja, po katerem naj bi bili prilastkovi (v ožjem ali širšem smislu) v bistvu sploh vsi odvisniki (Buscha-Kempter 1980, 7-8). To je bilo mogoče le ob razširitvi pojma prilastek, kije tako pomenil določilo katere koli besede, celo določne glagolske oblike (prim. 3.1), in ob (tradicionalni) zanemaritvi razlike med stavčnimi členi in njihovimi deli, ki je bila kasneje na ravni odvisnikov vendarle odpravljena (8). Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom — 1998, Skladba češtiny, Olomouc. Louis Hjelmslev, 1980, Prolegomena teoriji jezika, Prijevod A. Stamač; predgovor M. Peti, Zagreb. Milka Ivič, 1983, Lingvistički ogledi, Beograd, Prosveta (Biblioteka XX vek, 61). Otto Jespersen, 1924, The Philosophy of Grammar, London. Snježana Kordič, 1995, Relativna rečenica, Zagreb, Hrvatsko filološko društvo (Znanstvena biblioteka HFD, 25). Dejvid Kristal [Crystal], 21996, Enciklopedij ski rečnik moderne lin gvistike, Preveli I. Klajn i B. Hlebec; predgovor R. Bugarski, Beograd. Martina Križaj Ortar, Marja Bester Turk, Mojca Poznanovič, Mojca Bavdek, Marija Končina, 2001 a, Na pragu besedila 3, Učbenik za sloven ski jezik v 3. letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol, Ljubljana. Martina Križaj Ortar, Marja Bester Turk, Marija Končina, Mojca Bavdek, Mojca Poznanovič, 200 lb, Na pragu besedila 3, Priročnik za učitelje. Ljubljana. Peter H. Matthews, 1981, Syntax, Cambridge, Cambridge University Press (Cambridge Textbooks in Linguistics). ^ Janez Orešnik, 1990, Main vs. Subordinate Clauses, Simple or Complex? Razprave XIII, Posvečene stoletnici rojstva akademika pro f. dr. Frana Ramovša, ur. T. Logar, Ljubljana, SAZU, 117-27. — 1992, Udeleženske vloge v slovenščini: Semantic Roles in Slovene, Ljubljana, SAZU (Dela, 37). — 1999, Krepke in šibke dvojnice v skladnji, Strong and Weak Variants in Syntax, Ljubljana, SAZU (Dela, 50). Breda Pogorelec, 1972, Dopolnilnik (povedkov prilastek) v slovenski skladnji, Linguistica XII, 315-25. — - 1974/75, Dopolnilnik (povedkov) v slovenski skladnji, JiS XX/5, 120-22. Randolph Quirk, Sidney Greenbaum, Geoffrey Leech, Jan Svartvik, 1985, A Comprehensive Grammar of the English Language, London & New York. Slovenski pravopis, 2001, Uredniški odbor: Jože Toporišič idr. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Marie Tešitelova, Helena Confortiovä, Jan Krälik, Marie Ludvikovä, Iva Nebeška, Ludmila Uhlifovä, 1985, Kvantitativni charakteristiky současne češtiny, Praha, Academia (Studie a prace lingvisticke, 19). France Tomšič, 1956/57, Nova slovenska slovnica, JiS 11/3, 129-34. Jože Toporišič, 1962, Slovenska slovnica, Sestavili dr A. Bajec - dr R. Kolarič - dr M. Rupel, Ljubljana 1956, Filologija III, 278-89. — 1965, Slovenski knjižni jezik 1, Maribor. — 1967 a, Slovenski knjižni jezik 3, Maribor. — 1967b, Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku, SR XV/1-2, 251-74. — 1968, Priredni odnosi v slovenskem knjižnem jeziku, JiS XIII/6, 184-92. — 1969, O stavku, stavčnih členih in razmerju med povedkom in osebkom, JiS XIV/3, 77-85. — 1970/71, Spoznavajmo slovenski jezik v jezikoslovni in metodični osvetlitvi, 7/SXVI/6-8, 168-78, 200-208, 244-49. — 1982, Nova slovenska skladnja, Ljubljana. Robert Cazinkič: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom -- — 21984, Slovenska slovnica, Pregledana in razširjena izdaja, Maribor. &-----1992, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba N (Leksikoni CZ; Sopotnik). *<** — 2000, Slovenska slovnica, četrta, prenovljena in razširjena izdaja, Maribor. ^ Ludmila Uhlifovä, 1994, Vztažne vety v češtine, Vztah mezi jejich syntaktickou O strukturou a aktualnim členenim, SaS LV/2, 90-98. ^ Ada Vidovič Muha, 1984, Nova slovenska skladnja J. Toporišiča, SR XXXII/2, r 142-55. O — 1994, O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme v delih R. F. Mikuša (S ^ predstavitvijo trikotnika Ramovš - Mikuš - Belič), SR XLII/2-3, 229-48. ^-----2000, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Govorica slovarja, Ljubljana, _ Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Razprave Filozofske fakultete). N >• *% The Conception of the Subordinate Clause and the Relation between the Super- ^ ordinate and the Subordinate Clause Wi Summary *** According to the structural conception the subordinate clause is a sentence element or its part in the form of a clause and should therefore be a part of the main or the _ superordinate clause. That part of the superordinate clause, which is not a subordinate w clause, is called the matrix clause. The subordinate clause, which is actually a sentence * element in the form of a clause (subject, object or adverbial clauses), is directly embedded j^J in the superordinate clause, whereas the subordinate clause, which is a part of a sentence o element in the form of a clause (subject and object complements and attributes), is only ^ indirectly embedded in the superordinate clause. Therefore in the first case the whole * sentence (= the main clause) is subordinate, whereas in the second case the subordination ^ occurs only on the level of the nominal, the adverbial or the verbal phrase whose immediate constituent is the given subordinate clause (i.e. the sentence has more clauses, but it is not complex). For the identification of boundaries between clauses within the complex sentence the hierarchical relationships between the part and the whole have to be taken into account. In contrast to the adverbs of place and time (i.e. the adverbs describing the circumstances) the adverbs of manner, nongradable adverbs and adverbs of cause or reason take - partly because of their meaning (they express the inner properties of the verbal action) and especially because of their postmodifier placement (the principle of arrangement) - the syntactic role of the adverbal (adverbial) attribute. 58 Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjach czasownikowych Maria Wtorkowska SlownikjQzyka polskiego pod red. W. Doroszewskiego, t. I-X, t. XI: Suplement, Warszawa 1958-1969; W: t. IX, s. 803-1484, t. X, s. 1-382, t. XI, s. 517-539. Slownik jezyka. polskiego pod red. M. Szymczaka, t. I—III, Warszawa 1978-1981; W: t. Ill, s. 646-878. Slownik wspolczesnego jezyka polskiego pod red. B. Dunaja, Warszawa 1996; W: s. 1202-1300. / IZVLEČEK: V razpravi so na podlagi semantično-skladenjskih razčlemb poljskih tvorjenk predstavljene funkcije predpone w(e)- v ^ glagolskih tvorjenkah. Prikazani so načini tvorjenja teh glagolov, *** njihova skladenjska vezljivost in pomen, ki ga vnaša predpona, & prikazana pa so tudi formalno-pomenska razmerja, nastajajoča med < motiviranimi glagoli in njihovimi podstavami. N ^ ABSTRACT: The article discusses the functions of the prefix w(e)-in Polish verbal derivatives on the basis of semantic and syntactic analysis of Polish derivatives. Presented are various formation principles for these verbs, their syntactic valency and meaning, which depends on the prefix. Also discussed are formal and semantic relations occurring between the derived verbs and their bases. Analiza funkcj i czasownikowego prefiksu w(e)- w j Qzyku polskim pozwala ^ na sformulowanie pewnych wniosköw szczegölowych i ogölnych dotycza^cych N semantyki, slowotwörstwa i skladnii. Podstaw^ analizy stanowily polskie czasowniki &) z prefiksem w(e)- (401 leksemöw), ktöre wyekscerpowano ze Slownika jqzyka *-polskiego pod redakcj^. W. Doroszewskiego1, Slownika jqzyka polskiego pod redakcjq. M. Szymczaka2 oraz Stownika wspolczesnego jezyka polskiego pod redakcja^B. Dunaja3. Material j^zykowy podzielono ze wzglejiu na semantyk^ formacji na 23 grupy znaczeniowe. Wydzielono nastej>uja^ce znaczenia: 1. 'wglqbic (siej, wcisna^c (siej, wnikna^c w ograniczonq. przestrzen lub materij, umiešcič w czyms, najczeiciej pod wplywem dzialania jakiejš sily; wejsc, wprowadzic w glaj3 czegoš z wysilkiem, z trudem', np. wbetonowac, wbic, wcementowac, wdmuchnac, wkopaö, wkrqciö, worac, wtopiö; 59 Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e> w polskich formacjah czasownikowych 2. 'wla^czyc jako czeič skiadowa^ wlqpzyc w calošč, w zakres czegoš', np. wbudowac, wdrukowaö, wgrac, wkleic, wkomponowac, wkopiowac, wkreslic, wlqczyc (sie), wplatac, wplesc (siq), wrobic, wrysowaö, wsnuc, wstawiö, wtracic; 3. 'wejsc, wprowadzic do wewnajxz, do šrodka; dostač siq do wnejxza czegoš, pojawic si$ gdzieš', np. wbiec, wczolgac siq, wfrunac, wjechaö, wkroczyc, wleciec, wniesc, wslizgnac siq, wwiezc; 4. 'wlozyc, wprowadzic w to, na co wskazuje podstawa', np. wcelowac, wcieliö siq, wkamieniö, wtrumnic, wskrzyniö, wziemic; 5. 'wprowadzic w cos, wlozyc do czegos, umiešcič gdzieš; wrzucic, wlac, dodač do czegos', np. wdrobic, wkroic, wlac, wrzucic, wsypac, wtarkowac; 6. 'wejsc, dostač si$, wprowadzic na coš, umiešcič na czyms, najczqsciej z trudem, z wysilkiem; osiajmaj: wierzch, gornq. czqsc czegos', np. wbiec (na szczyt), wdrapac si$ (na drzewo), wciagnac (drabinq na strych), wniesc (wözek na pietro); 7. 'wlaxzyc siebie lub kogoš w zakres czegoš; wziq.č w czyms udzial, najczQSciej ze skutkiem niepozqxlanym; zdradzič, wydac, ujawnic celowo lub nieswiadomie to, co jest tajne, zdekonspirowac', np. wmieszac (siq), wplatac (siq)\ 8. 'wnikna^c, wglqbic siq w coš, szczegölowo poznač, zbadač; uintensywnic czynnosc, na ktöra^ wskazuje podstawa (zwykle z zaimkiem „sie/')', np. wczuc siq, wczytac siq, wstuchaö siq; 9. 'wdrozyc siebie lub kogoš do czegoš, w coš, wprawic siebie lub kogoš w czyms, nauczyc, przyzwyczaic, przywykna^c do czegoš; wpoic, wszczepic coš komuš, dač, przekazač', np. wkorzeniö siq, wžyč siq; 10. 'umiešcič, ulokowac siebie, kogoš lub coš gdzieš dla wlasnej badž cudzej korzysci, najcz^šciej pokonuj^c przy tym przeszkody, trudnošci; wejsc, wprowadzic dokajiš, užywaJ3p protekcji lub podstqpu', np. wcisnac (siq), wepchnac (sie), wkrecic (si<0; 11. 'wejsc, wprowadzic dokadš, umiešcič gdzieš sila^ przemocaj wci^gn^c, wepchnac (siej', np. wegnac, weprzec, wewlec; 12. 'wmöwic coš komuš; wmusic coš komuš - spowodowac, že ktoš uwierzy lub przyjmie coš za swoje', np. wetknac, wsunac; 13. 'wciq.č si$, werzn^c si$ w coš, dotrzeč, siejma^č do jakiegoš miejsca, zagarniaja^c przy tym coš cudzego', np. wkosic siq, worac siq, wpasc si$, wzac siq; 14. 'otoczyc, otulič, obja^č czyms zewsz^d jakiš przedmiot (zwykle: cz^šci ciala) tak, aby znalazl si$ on wewnajrz czegoš; wlozyc, zalozyc', np. wbic, wciagnac, wcisnac; 15. 'przylgna^c, przywrzec do czegoš', np. weprzec, wtulic (sie_); 16. 'zješč, wypic z apetytem; upič siej zbič kogoš', 17. 'zacza^č, zainicjowac, wprowadzic w zycie; wlaxzyc - uruchomič coš, l^cza^c ze žrodlem energii', np. wprowadzic, wiaczyc; 18. 'wgia^c (siej, wkl^sn^c, zapašč si$, nadač ba^dž przybrac ksztalt wkl^sly, uczynic wklqslym', np. wgiac, wgniesc, wpasc; 19. 'wciajma^c w siebie, wchlonac',np. wchionac, wciqgnqc, wessac, wzionac; 20. 'wejsc dokadš, dostač sie_ gdzieš ukradkiem, potajemnie, chylkiem, po cichu, niepostrzezenie; ukryc si$, zaginq.č', np. wemknac si$, wkrascsiq, wslizgnac sie_; Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e> w polskich formacjah czasownikowych 21.' wej šč w cos lub w kogoš, wej šč na cos, na powierzchniq czegoš ze skutkiem *°* niepozadanym, ze szkoda^ dla siebie lub innych', np. wdepnac, wjechac, wlezö; » 22. 'wejšč, zajrzeč gdzieš na krötko, odwiedzic kogoš po drodze', np. -t wdepnqc, wstqpic; Z 23. 'wykonac, zrobič cos w czyms, na powierzchni czegoš za pomocq. rs czynnosci, na ktörg. wskazuje podstawa; wyryc, wyzlobic', np. wciosac, wrabac, wrzezbic, wszlifowac. - Najwiqcej czasowniköw z prefiksem w(e)- oznacza 'wprowadzenie, wejscie, wnikni^cie do šrodka (wnejxza) czegoš', a przedrostek w(e)- w tych formacjach wskazuje kierunek bajiž ruch 'do šrodka, do wewnafrz'. W czasownikach: wdrapac ^ siq, wwindowac (siq) prefiks w(e)- wskazuje na kierunek ba^dž ruch ku görze. Došč U« liczna^ grupe: stanowia^ czasowniki, ktörych uzycie kontekstowe wskazuje na w znaczenie 'osiajmac wierzch, görna^ czešč czegoš', np. wejsc na szczyt, wjechac na piqtro, wniesc drabinq na strych. & Sq. rowniez i takie czasowniki z prefiksem w(e)-, ktöre oznaczajq. czynnosc < skierowanq. na zewnejxznq. strong obiektu, np. wbic (kapelusz na glowq, obrqcz na N2 beczkq), wciqgnac (spodnie, rqkawiczki), wcisnac (obraczkq na palec), wdziac (kurtkq). W przykladach tych to element lokalizowany otacza, obejmuje zewszaji lokalizator w taki sposöb, že element lokalizowany znajduje siQ na zewnajrz lokalizatora. Znaczenie tego typu przykladöw W. Šmiech interpretuje jako wtörne do znaczenia 'ruch do gory' i zwraca uwagq, že pola^czenie w rodzaju wciagnac na '--görq dalo wzör dla pola^czen typu wciagnac na siebie.4 -< W nielicznych werbach z prefiksem w(e)- o znaczeniu 'przylgn^c, przywrzec', prefiks w(e)- wskazuje na bliskošč, stycznosc elementu lokalizowanego i lokalizatora, np. weprzec (siq), wessac siq, wtulic (siq). Element lokalizowany z \* silq, napiera, naciska na lokalizator, jednak ze wzgl^du na jego wlasciwosci fizyczne nie przekracza granicy lokalizatora, ale silnie przywiera, przylega do niego, czasem >. powoduja^c pod napore m ugi^cie lokalizatora, np. weprzec dionie w blat stolu, ::: weprzec siq w tyl samochodu, wtulic glowq wpoduszkq. Znaczenie to obecnie nie *~ jest charakterystyczne dla prefiksu w(e)-, ale dla przedrostka przy-.5 Czasowniki z prefiksem w(e)- to czasem werba zleksykalizowane, np. wdac siq, wrazic. Dzisiejszy prefiks w(e)- w formacjach czasownikowych može bye tež rezultatem redukeji oraz innych procesöw i može poehodzič z praslowianskiego *vi»z-, np. wskoczyc, wstapic, wezwac, wtrqbiclub *vbs-,np. wsiasc, wstac, wslawic. Wsröd wszystkich analizowanych werböw z prefiksem w(e)- liczne opatrzone sa^kwalifikatorami: 'rzadki', np. wdusic, wgapic siq, wgarnac, wgrzqznac, wkreslic, wkropic, wmarzyc siq, wmodlic siq, wnurzyc siq, wrachowac, wwionac, 'dawny', np. wchudnac, wdumac siq, wetchnac, wewlaszczyc // wwlaszczyc, wlasic siq, 4 Por. W. Šmiech, Derywacja prefiksalna czasowniköw polskich, Wroclaw-Warszawa-Kraköw-Gdansk-iödz 1986, s. 96. 5 Na fakt, že czasowniki staropolskie, w ktörych prefiks w- pelnil takq. funkcjQ, konotowaly okolieznik lokatywny i zostaly wyparte przez formacje z prefiksem przy- zwraca uwagQ M. Witkowska-Gutkowska w rozprawie Staropolskie prefiksalne dubiety czasownikowe i ich wspölezesne odpowiedniki, Lodz 1999, s. 124, 135, 153. ß] Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych wnqcic siq, wpoic siq, wrodziö, wtroczyc, 'przestarzaly', np. wejrzec, wjesc si$, wpracowaö si%, wrazic (siq), 'potoczny', np. wgramolic siq, wlezc, wiadowac siq, wnerwic, wrabac siq, wtaszczyc siq, wwalic, wwindowac (siq), 'pospolity', np. wrypac, wtarabanic si$, wdekowac si$, wtranzolic siq, 'ksia^zkowy', np. wcielic. Zdarzajq. si$ tež czasowniki o uzyciu srodowiskowym z zakresu: fotografu: wkopiowac, drukarstwa: wlamac zdjqcie w tekst, matematyki: wpisaö tröjkat w kolo, medycyny: wszczepic choremu nerk$, techniki: wwalcowac, historii: wwiazac, prawa: wdrozyc sledztwo, towiectwa: wnecic. Liczne sq. tež indywidualizmy, np. wbiakacsiq, wcielesnic, wczlowieczyc, wdrzewicsiq, wistoczyö, wlonic, wnaturzyc, wplusnac, wslupic siq, wwedrowac i poetycyzmy, np. wcaiowac (siq), wczarowac, wesnic siq, wkamienic, wskrzynic, wsmqtnic, wsmuklic. Najwi^cej indywidu-alizmöw wystejwje w grupie o znaczeniu: 'wlozyc, wprowadzic w to, na co wskazuje podstawa'; sq. to wyrazy pochodzq.ee najczqsciej z okresu romantyzmu, utworzone przez polskich poetöw romantycznych, gtöwnie J. Stowackiego i Z. Krasinskiego. Dužo wyrazöw potocznych wystej>uje w grupach o znaczeniach: 'wmöwic cos komuš; wmusic coš komuš - spowodowac, že ktoš uwierzy lub przyjmie coš za swoje' oraz 'zješč, wypic z apetytem; upič siej zbič kogos'. Czasownik wzorcowy jest waznym skladnikiem w procesie derywacji czasowniköw. Zdarza sie^, že wystQpuje kilka czasowniköw wzorcowych o podobnym znaczeniu. Czasem sq. to werba o takiej samej podstawie slowotwörczej, lecz röznych przedrostkach, np. wtozyc, zalozyc; wlqczyc (siej, przyla^czyc (siej. Dziejd czasownikom wzorcowym powstajq. cale serie czasowniköw analogicznych, co widac wyraznie w tekstach, gdzie w jednym zdaniu wystejmje kilka takich derywatow,6 np. Stefek wciela siq, a raczej wdrewnia w swojq. rzezbq, ktörej szuka. W ten koniak wsmakowai siq i wglebil. Czasowniki wzorcowe prezentujq. znaczenie catej grupy derywatow. Dziejd nim wiemy röwniez, ktöre prefiksy mogq. wyst^powac w tej samej funkcji znaczeniowej, np. wlozyc, zalozyc; wl^czyc (siej, przylaxzyc (siej, przylgnq.c, przywrzec; wyryc, wyztobic. Jako werbum wzorcowe wystejmje czasem czasownik szczegötowiej precyzujq.cy np. sposöb pojawienia si$ gdzieš, wejscia doka^dš, np. wdrapac si$ «— 'wejsc, drapia^c sie/, wepchnq.c (siej <— 'wejsc, wprowadzic, pehajte (siej\ NajczQstszymi czasownikami wzorcowymi, za pomoca^ ktörych daje siq opisač derywaty czasownikowe z prefiksem w(e)-, sq. werba: wejsc, wprowadzic, wniknq.c, wlozyc. Z analizy formaeji z przedrostkiem w(e)- wynika, že najwiqcej tego typu czasowniköw powstato drogq. derywacji prefiksalnej, czyli od podstaw czasownikowych. Formacje te to czasowniki ruchu albo derywaty pochodne od wyrazöw nie bqdqpych czasownikami ruchu. 6 Na tego typu zjawisko zwraca uwagQ B. Ostrome^cka-Fraczak w praey Czasownikipolskie z formantem rozdzielonym, Lodz 1983, s. 147, badajqc formacje czasownikowe z röznymi prefiksami. Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e> w polskich formacjah czasownikowych / X Prefiksalne czasowniki ruchu powstate od form nieprzechodnich to np. w-biec <— biec, w-czoigac si$ <— czotgač si$, w-jechac <— jechač, w-kroczyč <— kroczyc, w-ležč <— leže, w-maszerowač *— maszerowac, w-pelznač <— pelzna^č, w-p\ynač <— rr plyna^c. Prefiksalne czasowniki ruchu powstate od form przechodnich to np. w-ciagnač <— ciaj*nač, w-niešč <— niešč, w-gonič <— gonič, w-prowadzič <— prowadzic, w-rzucič <— rzucič, w-sypac <— sypac, w-toczyč <— toczyc, w-wiežč <— wiezc, w-wlec <— wlec. Podstawy stowotwöreze dla czasowniköw ruchu to czasowniki ruchu ukierunkowanego, czyli werba jednokierunkowe. Wyjatek stanowiq. tu wyrazy: przestarzaly wblakac siq oraz uzywany obecnie wkrqcic si$ {wkrqcic siq wkolejkq // do kolejki), ktörych podstawy sq. czasownikami wielokierunkowymi. ^ Prefiksalne czasowniki pochodne od przechodnich i nieprzechodnich wyrazöw *""* nie bqdacych czasownikami ruchu, np. w-bič <— bič, we-ssac +— ssač, w-goic siq <— ^ goič siq, w-modlic siq <— modlič siq, w-pisac <— pisač, w-rosnac <— rosnač, w-rysowac < ujq. w funkcji adlatywnej ^ orazlokatywnej. O W polaxzeniach: wbic iglq w rqkq, wgniesc niedopalek w ziemiq; wejsc do c>c pokoju, wjechac do miasta, wkroczyc na scenq, wplynac do portu elementem r* lokalizowanym jest: igla, niedopaiek, wykonawca czynnosci, lokalizatorem zaš: O reka, ziemia; pokoj, miasto, scena, port. Przestrzen mie^dzy elementem :> lokalizowanym a lokalizatorem to tzw. obszar, ktöry wraz z lokalizatorem wyznacza ye sa^siedztwo, czyli relacJQ mie_dzy nimi. Zachowanie siq w miare_ uplywu czasu tej ^ relacji wyznacza kierunek ruchu, ktöry jest tu lokacja^ albo adlacjg. (okrešlenia miejsca odpowiadaja^napytania: gdzie?- wrqkq, wziemiq lubdokad? do pokoju, do miasta, N na scenq, do portu). Przedrostek w(e)- informuje o kierunku ruchu i rodzaju > sa^siedztwa, a o lokalizatorze informuje przedrostek w(e)- wspölnie z kontekstem *ö bajiž sytuacjq.. W przykladach: wbic iglq, wgniesc niedopaiek; wejsc do pokoju, ■*"«< wjechac do miasta, wkroczyc na seen q, wplyn ac do portu przedrostek w- o znaczeniu ^ 'do šrodka, do wewnatrz" bezpošrednio komunikuje ruch ku jakiemuš obszarowi i Pn to, že obszar ten miešci si$ wewnajxz jakiegoš lokalizatora. O tym, že lokalizatorem tym j est np. reka, ziemia; pokoj, miasto, seen a, port informuj e kontekst badž sytuacj a. Dia czasowniköw ruchu z prefiksem w(e)- charakterystyczna jest bardzo regularna konotaeja okolicznika adlatywnego wyrazonego glöwnie rzeczownikiem z przyimkiem do: werbum + ({kogoš // cos}) + (do + gen.), np. wbiec do pokoju, * wejsc do domu, wjechac do miasta, wwiezc zbože do stodoly, czasowniki ruchu o ^ znaczeniu 'wejsc na coš, osiajma^č wierzch, görnq. czqsc czegos' konotuj^okolicznik o adlatywny wyrazony rzeczownikiem z przyimkiem na: werbum + ({kogoš // coš}) 4" + (na + acc), np. wbiec na szczytpagörka, wdrapac siq na drzewo, wejsc na dach, * wniesc wözek na piqtro, wtoczyö kamien na szczyt, wwiezc turystöw na görq. *»* W niektörych przykladach wystaj)ily röwniez pol^czenia derywatöw z wyrazeniem przyimkowym w funkcji okolicznika perlatywnego, ale tylko razem z okolicznikiem adlatywnym, np. muchy wleciaiy (dokaxi?) do pokoju (ktör^dy?) przez otwarte okno, (dok^d?) do wnetrza (ktör^dy?) przez otwör wentylacyjny wplynelo swieze powietrze. Formacje z prefiksem w(e)- powstale od werböw nie bqd^cych czasownikami ruchu najczQSciej konotujq. okolicznik lokatywny wyrazony glöwnie rzeczownikiem z przyimkiem tozsamym z przedrostkiem, wediug schematu: werbum + {kogoš // coš} + (w(e) + acc), np. wbic gwözdz w scianq, wpuscic fundamenty w ziemiq. Czlony obligatoryjnie konotowane przez czasownikowe derywaty z przedrostkiem w(e)- ze skiadniowego punktu widzenia s^ dopemieniami lub // i okolicznikami miejsca. Wroclaw-Warszawa-Kraköw 1973, s. 22-23 oraz Okoliczniki miejsca a przedrostki przestrzenne, „Biuletyn Polskiego Towarzystwa J^zykoznawczego" 1971, z. XXVIII, s. 64 145-151. Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych Czasowniki z prefiksem w(e)- mogg. laxzyc si^ röwniez z okrešleniami bezprzyimkowymi, jak to czynia^ ich bezprefiksalne podstawy, np. jechac rowerem * : wjechac rowerem dokadš; lecieč samolotem : wleciec samolotem doka^dš; bič ~t mlotkiem gwözdz : wbic mlotkiem gwözdz w scianq. ^ Derywaty czasownikowe z prefiksem w(e)- konotuja^ przede wszystkim c°* okrešlenia miejsca o tym samym znaczeniu, czyli okoliczniki miejsca o kierunku adlatywnym bqxlz lokatywnym; najczqsciej jest to kierunek do wnejxza przedmiotu — wyrazany przez konstrukcje: (do + gen. // na + ace. // w(e) + ace), np. wejsc do *"* salonu, wkroczyc na scenq, wjechac na parking, albo kierunek z dolu na görng, powierzehnie^ przedmiotu (na + ace), np. wniesc drabinq na strych, wdrapac siq na drzewo, rzadziej kierunek pod przedmiot (pod + ace), np. jaszczurka wslizgnela ^ siqpod kamieh, wsliznac siqpod koldrq, wejsc pod sto}, na powierzehni^ przedmiotu: w (na + ace // w(e) + ace), np. wlac piyn na rane_, wdepnac w Moto, w kaluzq, albo **" miexizy kogoš // cos: (mi^dzy + ace), np. wpisac tlumaczenie miqdzy wiersze ^ lacihskiego tekstu, wmieszaö siq miqdzy ludzi, wqz wpelzlmiedzy paprocie. Mamy < tež dwa przyklady konotowania przez czasownik z prefiksem w(e)- wyrazenia w N postaci: (w + loe): wprawic siq w rozwiazywaniu zadah, w czytaniu, wszlifowac wglebienie w powierzehni noža. /T, W analizie badanego materialu leksykalnego wykorzystano klasyfikacjq ^ wlasciwosci konotacyjnych przedrostköw polskich zawarta^ w pracy D. Buttler.8 ^ Autorka wymienia tarn 3 grupy „czynnych skladniowo przedrostköw", czyli ^ majacych wplyw na wlasciwosci syntaktyczne derywatöw prefiksalnych: przedrostki & tranzytywizuja^ce, przedrostki rozszerzaja^ce oraz przedrostki modyfikuja^ce.9 O Przedrostek w(e)- w derywatach czasownikowych nie pelni funkeji ^ tranzytywizuja^cej, to znaczy nie powoduje, že czasowniki nieprzechodnie pod jego wplywem staj3. siq przechodnimi, np. we-jšč, w-jechac, w-kroczyc, w-leciec, w- N maszerowac, w-pelznac, w-plynac; w-rosnac, w-snic, w-zenic siq to nadal ^q czasowniki nieprzechodnie. -- Przedrostek w(e)- w formacjach czasownikowych pelni funkejq rozszerzajaca^, ktöra polega na zwiejeszeniu liczby czlonöw konotowanych przez bezprefiksalne podstawy, od ktörych te derywaty powstaly. Jednomiejscowe czasowniki bezprefiksalne (konotujace tylko podmiot), ktörymi sg. nieprzechodnie czasowniki ruchu: išč, jechač, lecieč, plynac itd., po dodaniu do nich prefiksu w(e)-, stajg. si$ dwumiejscowe i konotujq. obligatoryjnie (oprocz podmiotu) takže okrešlenia miejsca w postaci okoliczniköw miejsca - cz^sto okoliczniki te sq. wyrazone rzeczownikami z przyimkiem do, np. wejsc do pokoju, wjechac do miasta, wplynac do portu, rzadko natomiast z przyimkiem identycznym z przedrostkiem, np. wejsc w las. Natomiast dwumiejscowe bezprefiksalne czasowniki ruchu, konotujq.ee podmiot i dopelnienie bližsze, a wie^c czasowniki przechodnie typu 8 D. Buttler, Innowacje skladniowe wspölczesnej polszczyzny, Walencja wyrazöw, Warszawa 1976. 9 D. Buttler, Innowacje skladniowe wspölczesnej polszczyzny, Walencja wyrazöw, Warszawa 1976, s. 76-78. Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych ^ ciqgnqc, niešč, prowadzic, wiezc po dodaniu prefiksu w(e)- stajq. si$ trzymiejscowe ^ i konotujq. röwniez obligatoryjnie okoliczniki miejsca w postaci wyrazen ^ przyimkowych, np. wciajgnac kogos do piwnicy, wniesc dziecko do karetki, wprowadzic gošči do pokoju, wwiezc zbože do stodofy. Znaczenie przedrostka ^ narzuca derywatowi konotacJQ okrešlen kierunkowych, ktörej to czasowniki O podstawowe nie posiadajq. - mogq. mieč podobne formalnie, ale fakultatywne & uzupelnienia, np. wbiec na görq, wniesc drabinq na dach, wwiezc kogoš dokqds r* obok biec (na gore), niešč drabinq (na dach), wiezc kogoš (doka_dš). O Zdarza sie^, že czlon konotowany przez bezprefiksalny czasownik ^ podstawowy jest wyrazony okrešleniem bezprzyimkowym: czytac ksia_žkq, siuchač y> muzyki, a czlon konotowany przez czasownikowy dery wat z prefiksem w(e)- ma ^ postač wyrazenia przyimkowego (najczeiciej z przyimkiem tozsamym z przedrostkiem), np. wczytac siq w ksiazkq, wsluchac siq w muzykq. N Zdarza si$ röwniez, že czlon konotowany przez bezprefiksalny czasownik > podstawowy jest wyrazeniem przyimkowym, np. dumač o kimš // o czyms //nad *& kimš //nad czyms, marzyc o kimš // o czyms, myšleč o kimš // o czyms, natomiast czlon konotowany przez czasownikowy derywat z prefiksem w(e)- ma tež postač ^ wyrazenia, ale z innym przyimkiem, np. wdumac siq w coš, wmarzyc siq w coš, 7$ wmyslic siq w coš - derywat pod wptywem prefiksu „wymusil" tu okrešlon^ form$ ** gramatyczna_ dopelnienia. Dotyczy to formacji prefiksalno-zaimkowych. Sq. to przyklady, w ktörych prefiks w(e)- pelni funkcjq modyfikuja^ca^ polegaja^cq, na zmianie formy gramatycznej konotowanego czlonu. ° Jak juž wspomniano A. Weinsberg wyodrqbnia cztery funkcje okolicznika: * ablatywna^ adlatywna^ perlatywnq. i lokatywnq.. Prefiksy podobnie jak okrešlenia ^ miejsca peinig te same funkcje. Przedrostek w(e)- jest przedrostkiem adlatywno-o lokatywnym. 4" Ježeli czasownik z przedrostkiem w(e)- nazywa akcjq przemieszczania si$ * wykonawcy czynnosci lub jej obiektu (elementu lokalizowanego) w kierunku ** lokalizatora, to prefiks w(e)- w takim derywacie pelni funkcje adlatywna^ np. wbiec, wczolgac siq, wejsc, wjechac. Ježeli werbum z prefiksem w(e)- nazywa akcj$ polegaja^ na stycznosci, bliskošci elementu lokalizowanego i lokalizatora, to przedrostek w(e)- w takiej formacji pelni funkcje lokatywna^ np. wbic gwözdz w scianq, wkleic zdjqcie do albumu. Sa_ to funkcje przestrzenne przedrostka w(e)-, ktöry w czasownikowych formacjach kierunkowych informuje o adlatywnym ukierunkowaniu czynnosci zwia^zanej z osiajmiqciem lokalizatora: a) i przekroczeniem jego granicy w kierunku dosrodkowym przez element lokalizowany np. wbiec do pokoju, wejsc do domu, b) gdy znajduje siq on wyzej niž obszar, na ktörym rozpoczeja siq akcja, np. wbiec na piqtro, wdrapac siq na drzewo, wejsc na strych. Czasowniki te konotujq. okolicznik adlatywny: wejsc na szczyt, wniesc wözek n a piqtro.10 66 10 Por. M. Witkowska-Gutkowska, Staropolskie prefiksalne dubiety czasownikowe i ich Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych A Prefiks w(e)- informuje tež o lokatywnym ukierunkowaniu czynnosci *"* zwiazanej z osiajmiqciem lokalizatora i przekroczeniem j ego granicy w kierunku * dosrodkowym albo o bezpošredniej bliskošci, stycznosci elementu lokalizowanego ^ i lokalizatora, np. wbic, wessac siq, wtulic si$.n fj Czasowniki te konotuj 3. okolicznik lokatywny: wbic gwözdz w šcian q, wkleic c * zdjqcie do albumu. * Przedrostek w(e)- wskazuje röwniez na moment poczadcowy akcji, np. 0 wprowadzic, wlaczyc oraz može pelnič funkcjq anulatywna^, czyli decydowac o "~ tym, že formacja slowotwörcza, w ktorej wystejmje, nazywa akcjq, ktöra likwiduje stan spowodowany realizacjq. czynnosci nazywanej przez leksem motywujacy, np. ^ wpuklic (siq).n Przedrostek w(e)- pelni röwniez funkcJQ perfektywizuja^ca^, ktöra polega na ^ zmianie aspektu z niedokonanego na dokonany, np. lač - wlac, klepač - wklepac. ^ Podstawami tych czasowniköw sq. bezprefiksalne werba niedokonane. Wyja^tkowo ^ podstawa_ sq. bezprefiksalne czasowniki dokonane, np. kupic - wkupic, puščic - < wpuscic, rzucič - wrzucic, strzelič - wstrzelic, paše - wpašč, sia_šč - wsia^sc. Formant N perfektywizujaxy w(e)- (tworzacy czasowniki dokonane od niedokonanych), jak i inne przedrostki, najczeiciej poza perfektywizacj^. powoduje zmian$ znaczenia leksykalnego czasownika. Jedynie w kilku przykladach možna uznač przedrostek w(e)- za morfem tylko o funkeji aspektowej perfektywizujacej, np. gramolič sie^ - ^ wgramolic si^, grzQzna^c - wgrz^zna^c, rye - wryc. Funkeji wyl^cznie aspektowa^ & možna przypisac przedrostkowi w(e)- wyst^puja^cemu w takich czasownikach -< dokonanych, od ktörych nie jest mozliwe utworzenie czasowniköw niedokonanych; -r- mozliwosc utworzenia czasowniköw niedokonanych od danego czasownika O prefiksalnego (imperfektywizacja) jest sygnaiem, iž prefiks poza funkcjeaspektowq. ^ modyfikuje tu röwniez znaczenie leksykalne tematu czasownika, np. lač —> wlac — —> wlewac, klepač —► wklepac —► wklepywac, kuč —► wkuc —► wkuwac. >% /: wspöiczesne odpowiedniki, Lodz 1999, s. 135 oraz Gramatyka wspolczesnego jezyka polskiego, t. 2 Morfologia pod red. R. Grzegorczykowej, R. Laskowskiego, H. Wröbla, Warszawa 1998, s. 555-557. Jak zauwaza M. Witkowska-Gutkowska czasowniki staropolskie, w ktörych prefiks w-pelnil funkeji lokatywny wbic 'przybic do czegoš', i adlatywna^ wwoiac 'spowodowac czyjes przyjscie, wezwac' zostaly wyparte przez formacje z prefiksem przy-, pelni^cym funkeji lokatywny: przybic i z prefiksem przy- i za- pehiia^cymi funkcjQ adlatywnaj przywolac, zawoiac, poniewaz mogly bye interpretowane jako 'umiešcič coš w šrodku bijq,c' czy 'spowodowac wejscie do šrodka jakiegoš obiektu'. Por. M. Witkowska-Gutkowska, Staropolskie prefiksalne dubiety czasownikowe i ich wspöiczesne odpowiedniki, Lodz 1999, s. 153. ! Por. M. Witkowska-Gutkowska, Staropolskie prefiksalne dubiety czasownikowe i ich wspöiczesne odpowiedniki, Lodz 1999, s. 27,68, 85 oraz Gramatyka wspölezesnego jezyka polskiego, t. 2 Morfologia pod red. R. Grzegorczykowej, R. Laskowskiego, H. Wröbla, Warszawa 1998, s. 561-562. 67 Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych Žrodla i literatura Buttler 1976 - Danuta Buttler, Innowacje skiadniowe wspölczesnej polszczyzny, Walencja wyrazöw, Warszawa 1976. GWJP 1998 - Stanislaw Urbanczyk, Gramatyka wspölczesnego jezyka polskiego, Renata Grzegorczykowa, Roman Laskowski, Henryk Wröbel, t. 2 Morfologia, Warszawa 1998. Ostrome^cka-Fra^czak 1983 - Božena OstromQcka-Fra^czak, Czasowniki polskie z formantem rozdzielonym, Lodz 1983. SJPD - Witold Doroszewski, Siownik jezyka polskiego, t. I-X, t. XI: Suplement, Warszawa 1958-1969. SJPSz - Mieczyslaw Szymczak, Siownik jqzyka polskiego, t. I—III, Warszawa 1978-1981. SWJP - Boguslaw Dunaj, Siownik wspölczesnego jezyka polskiego, Warszawa 1996. Šmiech 1986 - Witold Šmiech, Derywacja prefiksalna czasowniköw polskich, Wroclaw- Warszawa-Kraköw-Gdansk—Lödz 1986. Weinsberg 1971 - Adam Weinsberg, Okolicznikimiejsca aprzedrostkiprzestrzenne, „Biuletyn Polskiego Towarzystwa J^zykoznawczego" 1971, z. XXVIII, s. 145-151. ----1973 - Przyimki przestrzenne w jezyku polskim, niemieckim i rumunskim, Wroclaw- Warszawa-Kraköw 1973. Witkowska-Gutkowska 1999 - Maria Witkowska-Gutkowska, Staropolskie prefiksalne dubiety czasownikowe i ich wspölczesne odpowiedniki, Lodz 1999. Funkcije prefiksa w(e)- w poljskih glagolskih tvorjenkah Povzetek V članku je prikazana funkcija prefiksa w(e)- v poljskih glagolskih tvorjenkah. V ta namen je bila izvedena semantično-besedotvorno-sintaktična analiza poljskih glagolov s predpono w(e)-. Treba je bilo določiti ozke pomene, ki natančno precizirajo pomen izpeljank, kajti nekateri glagoli izkazujejo svoj pomen šele v sobesedilu, npr. wejsc do pokoju, toda wejsc w bloto, ali wejsö na dach. Predstavljeni so tudi načini tvorbe teh glagolov, njihova skladenjska vezij ivost ter pomeni, ki jih vnaša prefiks. Prikazani so formalno-semantični odnosi med motiviranimi glagoli in njihovimi motiviraj očimi podstavami. V analizi je bilo upoštevano: 1. ločevanje semantičnih skupin glede na pomen glagola s prefiksom w(e)- ter prikaz vzorčnega glagola, ki predstavlja dano pomensko skupino; 2. opredelitev procesa derivacije, po kateri so bile tvorjene glagolske tvorjenke; predpona w(e)- kot prefiksalni formant, del razdeljenega formanta oziroma sestavina besednozvezne besedotvorne podstave; 3. prikaz konotacije glagolov s prefiksom w(e)- ter prikaz odvisnosti med besedotvorno zgradbo izpeljank in tipom njegovih Maria Wtorkowska: Funkcje prefiksu w(e)- w polskich formacjah czasownikowych skladenjskih vezi (drugače: z njegovo skladenjsko vezljivostjo ali valenco); 4. predstavitev tipa glagolov s prefiksom w(e)-, npr. pogovorni, splošni, redki, čustveno zaznamovani glagoli. Semantična analiza poljskih prefiksalnih glagolov je bila izvedena s splošno rabljeno metodo transformacije, npr. wdeptaö <— 'depcz^c, spraviti v notranjost česa', wklepac <— 'klepia^c, spraviti v notranjost česa', worac <— 'orzax, spraviti v globino česa', wkroczyc <— 'krocza^c, priti do kod'. Na osnovi formalno-semantičnega razmerja je bil opredeljen besedotvorni proces, po katerem je nastala določena tvorjenka, npr. w-barw-ič <— barwa, w-czytač siq <— czytac, w-deptač <— deptač, wgleb-ič <— w glab, w-orač <— orač. Functions of the Prefix w(e)- in Polish Verbal Derivatives Summary The article presents the functions of the prefix w(e)- in Polish verbal derivatives. For this purpose a combined analysis of semantic, word-formation and syntactic features of Polish verbs with the prefix w(e)- has been carried out. It was necessary to determine very narrow, precise meanings of the derivatives, because in some verbs it can only be identified within a context, e.g. wejsc do pokoju, but wejsc w bloto, or wejsc na dach. Also presented are the principles of derivation for these verbs, their syntactic valency and the meanings determined by the prefix, as well as the formal and semantic relations occurring between the derived verbs and their bases. During the analysis the following factors have been taken into account: L separation into semantic groups with regard to the meaning of the verb with the prefix w(e)- and the presentation of a sample verb, representing a given semantic group; 2. identification of the derivational process governing the formation of verbal derivatives; the prefix w(e)- as a prefixal forman t, as a part of divided forman t or as a component part of the phrasal word-formati on base; 3. a conn otational presentation of the verbs with the prefix w(e)- and a presentation of interdependence between the formational structure of derivatives and the type of its syntactic combinations (in other words: its syntactic valency); 4. a presentation of the verbs with the prefix w(e)- according to register or style, e.g. informal, general, rare, emotive verbs. For the semantic analysis of Polish prefixed verbs a widely used method of transformation has been employed, e.g. wdeptac <— 'depczac, to get something to the inside of something9, wklepac <— 'klepiac, to get something to the inside of something', worac <— 'orzq.c, to get something deep into something', wkroczyc <— 'kroczac, to come to somewhere'. The word-formation principle governing the formation of a given derivative has been determined on the basis of formal and semantic relations, e.g. w-barw-ic <— barwa, w-czytac si$ <— czytac, w-deptac <— deptač, wglej>ič <— w glab, w-orac <— orač. Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B Irena Stramljič Breznik IZVLEČEK: Besednodružinski slovar slovenskega jezika prinaša sintezo teoretičnih spoznanj slovenske besedotvorne teorije, ki je aplicirana v slovarskem delu, Strukturiran em po načelu besednih družin. Poleg slovaropisnih poskusov v prvi polovici 19. stoletja (U. Jarnik 1832; A. Murko 1833) je to prva tovrstna slovarska realizacija za sodobno slovensko besedje, ki domače slovaropisje aktualno približuje podobnim slovarskim uresničitvam v ruščini, nemščini in bolgarščini. Slovar ponuja tudi oceno o relevantnosti zbranega besedja tako, da vključuje podatke o pojavitvah v obeh slovenskih besedilnih korpusih (Fida, Nova beseda), ki vsak s svojega zornega kota osvetljujeta živost in rabo tvorjenk, zato je primer dela, kjer so rezultati dobljeni na podlagi sinergije več dejavnikov. ABSTRACT: The dictionary of the word families beginning with the letter B in the Slovene language represents a synthesis of the theoretical ßndings in the Slovene word formation theory. It was applied in the dictionary part which is structured according to the principle of word families. Besides a few lexicographic attempts in the first half of the 79th century, this is the first lexicographic realization based on contemporary Slovene lexis, which positions Slovene lexicography very near to similar topical lexicographic achievements in Russian, German and Bulgarian, but with the dictionary structure based on the word formation principles of the Slovene lexis. 0 Splošno o slovarju 0.1 Besednodružinski slovar slovenskega jezika za črko B je rezultat štiriletnega raziskovalnega dela, spodbujenega s spoznanjem o potrebi, da se teoretična dognanja, prežeta z domačo dvestoletno besedotvorno tradicijo in obogatena s spoznanji sodobnih jezikoslovnih usmeritev, aplicirajo v praktični sestavi specialnega enojezičnega slovarja, ki leksiko slovenskega jezika ureja po besednih družinah. Le-te so večji ali manjši sestavi besed, ki se družijo na podlagi skupnih korenov. Tovrstni slovar uzavešča zaradi sicer prevladujočih abecednih slovarjev mnogokrat Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B ^ prezrto dejstvo, da je leksika medsebojno večplastno prepletena, pri čemer je ^ urejevalno besednodružinsko izhodišče, tj. upoštevanje razmerja med motivirajočo ^ in motivirano besedo, le ena izmed njenih možnih sistemskih povezav. ^ 0.2 Trenutni ustroj slovarja in njegova gradi vna izčrpnost za črko B s podatki o O pogostnosti posameznih besed sta podani z namenom, da se oceni konceptna & primernost pred izdelavo celotnega slovarja. Zato sta njegova zasnova in obseg r* odprta za tvorno kritiko kompetentnih strokovnjakov in bodočih uporabnikov, v O čemer je tudi pravi smisel takih izdaj. ?, 0.3 Slovarje eden izmed rezultatov raziskovanega projekta J6-3337 Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika in narečij (odgovorni nosilec: izr. prof. dr. Marko Jesenšek), iz sredstev katerega je bil financiran program za računalniško redakcijo N slovarjev SlovarRed 2.0, 2003 Tomaža Seliškarja in Sekcije za terminološke slovarje > Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC S AZU. Podatki o pogostnosti v *$ slovar zajetih besed so bili zbrani z odobritvijo lastnikov besedilnega korpusa Fida (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut Jožef Stefan, Založba DZS, d. ^ d., in podjetje Amebis, d. o. o.) in Nova beseda (Inštitut za slovenski jezik Frana m Ramovša, ZRC SAZU). 1 Teoretična izhodišča, obseg in namen slovarja 1.1 Besednodružinski slovarje poseben tip morfemskega besedotvornega slovarja, ki jemlje za izhodišče besedno družino, znotraj katere so besede na različnih stopnjah tvorbe vselej prikazane kot sestav podstave in obrazila. Njegovo mesto med morfemskimi slovarji lahko prikažemo takole: >w. ■ Morfemski slovarji: ■ kombinirani (oblikoslovno-besedotvorni1) ■ specialni (besedotvorni): ■ slovar besedotvornih morfemov2 ■ besednodružinski slovar3 Besednodružinski slovar in slovar besedotvornih morfemov nista bila pogost cilj ne domače ne tuje leksikografske prakse. V vsej dolgi slovenski slovaropisni tradiciji 1 Tipični zgled predstavlja slovaški morfemski slovar M. Sokolova, G. Moško, F. Simon in V. Benko(1999). 2 Kot primer navajamo slovar besedotvornih elementov nemškega jezika, ki gaje sestavila M. D. Stepanova(1979). 3 Sestavljavec besednodružinskega slovarja za ruščino je A. N. Tihonov (1985), za nemščino G. Augst (1998) in za bolgarščino J. Penčev (1999). Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B besednodružinski slovarji niso bili nikoli neposredni cilj, marveč so se neketere njihove prvine pojavljale le ob sestavi etimoloških (U. Jarnik 1832) oz. dvojezičnih (A. Murko 1833), ki so slovensko besedje prikazovali v t. i. besedotvornih gnezdih. Na tujem so se morfemski slovarji vsekakor pojavljali, daljšo tradicijo pa imajo besednodružinski, zametki katerih segajo nekako že v 17. stoletje (G. Augst 1990, 1145-1152), v sodobnosti pa so izdelani za ruščino, francoščino, nemščino, bolgarščino in esperanto. Obstaja pa še primerjalni štirijezični besednodružinski slovar za ruščino, poljščino, češčino in srbohrvaščino (L. J. Herman 1975). Slovarji besedotvornih morfemov so kot posebni tipi slovarjev relativno mladi, saj so nastajali praktično v osemdesetih letih 20. stoletja (E. Link 1990, 1223-1230), in to prav tako le za štiri jezike: nemščino, angleščino, francoščino in ruščino. 1.2 Besednodružinski slovar slovenskega jezika je trenutno sestavljen za črko B in obsega 665 besednih družin, v katerih je razvrščenih nekaj več kot 11 000 besed. Slovar je pri vključevanju gradiva zavestno in hote izčrpen z namenom, da bi se zajela vsa tvorbena problematika in nakazale njene potencialne rešitve, ki bi lajšale nadaljnjo sestavo. Temeljni gradivni viri so bili: Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), Besedišče slovenskega jezika (BSJ), Slovenski pravopis 2001 (SP) ter besede črke B, manjkajoče v našetih virih in zato dodatno zbrane po referenčnem korpusu Fida. Tako obsežno vključevanje gradiva sicer lahko bremeni obseg in preglednost besednih družin tudi z besedami, ki so se že ob vpisovanju na prvi pogled zdele povsem nežive. Toda načelo, da merilo jezikovnega občutka ni nikakršno relevantno niti jezikoslovno niti slovaropisno merilo, je zahtevalo, da ostanejo zabeležene -navsezadnje so zapisi v katerem od navedenih virov pogojeni z dokumentiranim obstojem besed - predstavo o njihovi živosti in rabi pa si uporabnik vendarle lahko pridobi na podlagi podatkov o pojavitvah v obeh besedilnih korpusih, ki so v abecednem seznamu vseh iztočnic pripisani. Šele tako zbrani podatki omogočajo ožji izbor ustreznih členov besednih družin glede na to, kolikšno število pojavitev postavimo za spodnjo oz. izhodiščno mejo, kar je odvisno od tega, kako natančen besednodružinski slovar želimo, to je pa odvisno od tega, zakaj ga bomo uporabljali. Pri tem pa velja navesti še pripombo o relevantnosti slehernega besedilnega korpusa, torej tudi Fide in Nove besede: tako avtorica kot sestavljavci obeh besedilnih korpusov, ki trenutno obsegata vsak okrog 100 milijonov besed, se zavedamo, da se bodo s širitvijo korpusov (ki je nujna in tudi načrtovana) spreminjali tudi podatki, in to ne samo o pogostnosti posameznih besed, marveč bodo na listo prihajale vedno nove in nove, torej tudi take, ki v seznamu trenutno nimajo pojavitve. Drug pomemben razlog za obsežnost gradiva pa izhaja iz ozira na uporabnike, ki si ob možnostih sodobne računalniške tehnike in prevladi elektronskih slovarjev z minimalnim naporom želijo pridobiti čim več podatkov. Tako zasnovan besednodružinski slovar v uvodu ne poučuje uporabnika o pravilih, kako lahko npr. iz slehernega glagola tvorimo glagolnik oz. deležnik ipd., ampak ju ob vsakem glagolu preprosto ponuja. Ker je slovar izdelan s posebnim računalniškom programom, ima možnost preoblikovanja iz trenutne knjižne v elektronsko obliko, ki omogoča iskanje, npr. želene tvorjenke, ob kateri se pojavijo podatki o njeni pripadnosti besedni družini in vseh iz nje tvorjenih besedah. Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B 1.3 Namen slovarja je, da uporabnikom predstavi leksiko slovenskega jezika z novega, tj. besednodružinskega vidika, ki na enem mestu v urejenem tvorbenem sestavu prinaša pregled vseh istokorenskih besed. V celoti izdelan slovar lahko prinaša več zanimivih informacij: o razmerju med deležem netvorjenk in tvorjenk, omogoča pregled nad vsemi besedotvornimi morfemi in njihovo produktivnostjo, omogoča sistematični in podatkovno podprti popis premenilnih pojavov v podstavah tvorjenk, izpostavlja tvorbeno najproduktivnejše besede in s tem posredno določa jedrni fond leksike slovenskega jezika, saj velja, da vanj sodijo besede, ki imajo zelo razvejane pomene in tvorijo bogate besedne družine. Zaradi takšne informativnosti in kratkega tipološko zgoščenega besedotvorno-teoretičnega uvoda je njegovo področje rabe izjemno široko, saj je primeren pri učenju slovenskega jezika kot maternega in tujega jezika na elementarni in univerzitetni stopnji, je lahko gradivni temelj za nadaljnje in podrobnejše jezikoslovne raziskave, pomoč slovaropiscem pri sestavljanju dvo- ali večjezičnih slovarjev in zaradi svoje morfemske narave in opremljenosti s slovničnimi podatki podpora pri lematizaciji besedilnih korpusov. Po drugi strani pa s selekcijo gradiva glede na namembnost omogoča izdelavo še drugih različic: šolski besednodružinski slovar, besednodružinski slovar slovenskega jezika za tujce, besednodružinski slovar slovenskega jezika za najpogostejše besede, opremljen s podatki o najtipičnejših kolokatorjih na podlagi besedilnega korpusa Fide, ki to trenutno edini omogoča. 2 Zgradba in uporaba slovarja 2.1 Enota slovarja je besedna družina, ki jo sestavljajo krepko natisnjena iztočnica in iz nje nastale tvorjenke, razvrščene glede na tvorbeno stopnjo. Podstavni del tvorjenke je zapisan nekrepko, obrazilni krepko. Temeljna urejevalna načela besedne družine so: hierarhičnost tvorjenk, abecedna razvrstitev znotraj iste stopnje, večkorenske tvorjenke so vselej prikazane na koncu besedne družine. 2.1.1 Hierarhičnost tvorjenk je nakazana s pomiki v desno, pri čemer en pomik glede na iztočnico predstavlja prvostopenjske, dva, tri in več pa drugo-, tretje- in večstopenjske tvorjenke.Tvorjenke iste stopnje si sledijo po abecedi. 2.1.2 Večkorenske tvorjenke, tj. zloženke in sklopi, so vselej nahajajo na koncu besedne družine. V primeru, da so v besedni družini tvorjenke obeh vrst (kar je izjemno redko), so zloženke prikazane pred sklopi, v obeh primerih pa velja načelo, da so najprej predstavljene zloženke oz. sklopi, ki imajo iztočnično besedo v prvem delu, nato take zloženke in sklopi, ki imajo iztočnico v drugem delu tvorjenke. Primer besedne družine: XX. banka -e Ž iztočnica s slovničnimi lastnostmi 1. 2. 3. bank-abj7e/J -a -O prid. podstavni in obrazilni del tvorjenke s slovničnimi lastnostmi bdnk-ar-ja m 514 Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B bdnkarj-ev -a -O prid. besedna družina ene izmed tvorjenk bänkar-ira -e ž bänkar-siri -a -o prid. bänkar-sfvo -a s (bänk-i/l) -a -o prid. hipotetična tvorjenka bank-/r-jam bankir-čeir -čka m bankirj-ev-a -o prid. bankir-ica -e ž bankirk-i/i -a -o prid. bankir-sici -a -o prid. bankir-stvo -a s -bankir drugi del podr. zlož. napovednik podrednih zloženk včle-0-bankir -jam bank-O- prvi del podr. zlož. napovednik podrednih zloženk z iztočničnim prvim delom bank-o-krac-i/a -e ž bankokrat-0 -a m bank-o-mät-0 -a m bankomat-siri -a -o prid. -banka drugi del podr. zlož. napovednik podrednih zloženk z iztočničnim drugim delom včle-0-banka -e ž Iz tako sestavljene besedne družine je razvidnih več podatkov: (A) Naglasni in besednovrstni podatki: vse iztočnice in tvorjenke imajo zapisane jakostnonaglasne podatke (tudi o možni naglasni ali pisni dvojnici), pri težjih primerih podatke o izgovoru, vendar samo pri iztočnici, ne tudi pri njenih tvorjenkah. Temu sledijo ustrezni besednovrstni označevalniki po SSKJ, BS J in SP 2001. Ker imajo označeno tonemskost le tvorjenke iz SSKJ, medtem ko tovrstni podatek za besede iz SP 2001 pri sestavi slovarja ni bil dodatno vpisan oz. tonemski podatki manjkajo za vse besede iz BS J oz. korpusnega vira, ta podatek ni izpisan, čeprav je v programu zabeležen za približno petdeset odstotkov vseh zajetih besed. (B) Besedotvorni podatki: (1) razmerje med motivirajočo in motivirano besedo; (2) število posameznih tvorjenk na določeni stopnji; (3) njihov podstavni in obrazilni del; (4) s postopnim vzpenjanjem po hierhičnem sestavu od najvišjestopenjske tvorjenke do iztočnice tako, da iščemo vselej neposredno motivirajočo besedo, je mogoče ugotoviti celotno tvorbeno pot tvorjenke in njen morfemski sestav, npr. : Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B bankirk-in (3. stopnja) < bankir-ka (2. stopnja) < banki-ir (1. stopnja) < banka (podstavna beseda). (C) Besedotvornovrstni podatki: so razberljivi na podlagi morfemizacije vsake tvorjenke, pri čemer so morfemi, ki so obrazila ali deli obrazil, označeni krepko, in sicer: (1) izpeljanke imajo desno priponsko obrazilo (bajt-ica); (2) sestavljenke vselej naglašeno levo predpon sko obrazilo (pröti-bända); (3) zloženke medponsko ali medponsko-priponsko obrazilo (bäkr-o-tiskär, južn-o-babilon-ski); (4) sklope nakazuje sklopno obrazilo (barnabubam). (C) Pomenski podatki: niti iztočnice niti tvorjenke nimajo razlag. Pri iztočnicah ga imajo le homonimi. Izhodišče za vzpostavljanje pomenskih razmerij med členi besednih družin so bile razlage iz SSKJ, pri glede na SSKJ novih besedah pa SP 2001. V primerih, daje tvorjenka vzeta iz BSJ, je bil pomen pri težje razumljivih besedah preverjen po leksikološki kartoteki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, pomen izpisanih besed iz korpusa na podlagi konkordanc. (D) Pogostostni podatki: imajo jih iztočnice in tvorjenke, ki imajo v obeh korpusih vsaj eno ali več pojavitev, prikazanih v abecednem razdelku vseh zajetih besed v zaporedju Fida (F) in Nova beseda (NB). Frekvenčni podatki iz obeh korpusov so pridobljeni s t. i. avtomatskim štetjem. To pomeni, da program ni razlikoval homonimov in homonimnih oblik, kar je bilo treba narediti posebej tako, da so se take oblike konkretno preverile v konkordančnih izpisih. Pri pojavitvah nad deset tisoč so podatki nezanesljivi, saj ni bilo mogoče preveriti vseh konkordanc. Za Novo besedo velja, da ima vse besede iz Besedišča slovenskega jezika in SSKJ lematizirane, pri Fidi pa je po posredovanih podatkih za črko B lematiziranih 1925 besed, zato je bilo zaradi natančnosti dodatno pregledano še 38262 nelematiziranih besed, saj je avtomatsko preštevanje znotraj gradiva nelematiziranih besed zaznavalo pojavitve besede le, če je ta nastopala v osnovni obliki (npr. bezljati (7), ne pa tudi bezlja (10), bezljajo (8), bezljajte (1) bezljal (3), bezljala (1) bezljale (2), bezljali (5), bezljata (2). Tako je bilo k prvotnemu podatku 7 prištetih še 32 pojavitev v različnih oblikah, kar znaša skupno frekvenco 39. 2.2 Iztočnice besednodružinskega slovarja so vselej netvorjene besede vseh možnih devetih besednih vrst, tj. samostalnik, pridevnik, prislov, glagol, nekonverzni povedkovnik, predlog, veznik, medmet in členek s pogojem, da imajo vsaj eno tvorjenko. Izbor iztočnic je bil prvotno pogojen z obstojem v temeljnem viru, tj. SSKJ, v drugi stopnji izpisa so sledile še iztočnice iz BSJ, nato tiste, ki jih je na novo prinesel SP 2001, temu je sledil še dodaten izpis iz seznama besed za črko B po korpusu Fida. 2.2.1 Lastna imena: pod enakimi pogoji so med iztočnice vključena tudi lastna imena, ki imajo razvito svojo besedno družino, npr. Babilon -a m: babilönka, babilonski, babilonščina ...). 2.2.2 Homonimi: homonimne iztočnice so označene z nadpisano številko za geslom. Izjemoma so v teh primerih dodani ustrezni kvalifikatorji ter za lažje Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B razpoznavanje še osnovni pomen (bar1 'lokal', bar2 fiz. 'enota'). Zaradi popolnosti so bili upoštevani še podatki iz slovarja homonimov.4 Tam so z zvezdico označeni tisti primeri homonimov, ki v SSKJ niso zabeleženi, čeprav ustrezajo merilom ^ homonimnosti (♦bager1 star. 'škrlat', *bäger2 teh. 'stroj'). z, Primer: c? XX. bager1 -gra tudi -ja m (ä) 'stroj' bägr-ati -am nedov. bagr-4/e delež. bagraj-dč-a -e del. bagra-/! -a -o del. bdgr-a/i/e -a s bagr-isč -a m bagrist-ira -e ž bägr-sici -a -o prid. XX. bager2 -gra m star. 'škrlat' bägr-ast -a -o prid. bagr-d/i -a -o prid. bagr-/fi -im nedov. bagr-čč -eča -e del. bagr-č/i -ena -o prid. bagr-e/i/e -a s bägr-ov -a -o prid. bagrov-//*a -e ž 2.2.3 Prevzete besede: med iztočnicami se poleg domačih korenskih besed pojavljajo tudi prevzete besede iz drugih jezikov, ki so zlasti prek nemščine, francoščine in angleščine postale sestavina slovenskega leksikalnega sestava. Mnoge med njimi sodijo v skupino t. i. mednarodnih izrazov (internacionalizmov), ki pokrivajo področja humanistike in naravoslovja ter imajo svoj izvor v grškem ali latinskem jeziku. 2.2.3.1 Posebnost nekaterih takih prevzetih zloženih besed, med katerimi prevladujejo zlasti poimenovanja ved, strokovnih področij, naprav ipd., je v razmerju do domačih korenskih besed ta, da so le-te že v izvornem, tj. grškem ali latinskem jeziku, pogosto tvorjene iz besed, ki jih slovenščina nima, npr. balneologija. W. Fleischer, I. Barz (1992, 67) sestavine zloženk, ki v nemščini ne nastopajo kot samostojni korenski morfemi, ampak so vselej vezani, imenujeta konfikse, take zloženke pa konfiksne zloženke. Konfiksi lahko nastopajo v prvem (Aero), v drugem (-drom) ali obeh delih (Biblio-phil). V slovenski besedotvorni teoriji so take zloženke obravnavane ne dva načina. J. Toporišič (2000, 188-189) jih del vključuje v tvorbeni sistem po enakih merilih 4 J. Bälint, Slovar slovenskih homonimov, Na podlagi gesel Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1997. Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B kot domače medponsko-priponske podredne zloženke: sam-o-kres-0, bar-o-graf-O, zakon-o-dä-ja, ge-o-graf-ija oz. jih na podlagi dvonaglasnosti in brezpriponskosti drugega zloženskega dela (2000,193-194) razvršča med samomedponske zloženke, npr.: arteri-o-skleroza, astr-o-fizika, bälne-o-terapij a). :%%: A. Vidovič Muha (1988, 161-163) jih obravnava kot zloženke z nadomestnimi (prevzetimi) sestavinami skladenjske podstave in jih razvršča samo med medponske podredne zloženke z nadomestno določujočo (agr-o-tehnika, etn-o-geneza) ali :w določano sestavino (bronh-o-graiija, fizi-o-grafija) oz. z obema nadomestnima sestavinama (aer-o-drom, bak-o-logija). *s Umeščanje takih besed v besedno družino zahteva nov premislek, saj je njihovo ^ mesto potrebno definirati z vidika pripadnosti oz. mesta v njej. Tako veljajo naslednja načela: N 2.2.3.1.1 Kadar se v zloženki kombinirata dva konfiksa (balneologija), jo je z vidika > slovenskega leksikalnega sistema mogoče obravnavati samo kot prevzeto besedo, *$ ki lahko nastopa kot iztočnica besedne družine v primeru, če je iz nje seveda nastala še kaka tvorjenka. Kadar se s prvim konfiksom v zloženkah družijo še druge v ^ slovenskem jeziku samostojne leksikalne enote (balneobiologija, balneoterapija), 7$ se ob koncu besedne družine predstavijo za napovednikom balne-o- prvi del podr. ^ zlož. tudi take zloženke kot medponske podredne (balne-o-biologija, balne-o- terapija), čeprav se obe zloženki še enkrat ponovita pri biologija in terapija. Ker je _ slovar sestavljen samo za črko B, je kazalka gl. zapisana samo v primerih, kjer gre za predstavitev v BD druge iztočnice na B (biologija), zato balneoterapija take * kazalke nima. Primer: ^ XX. balneologija -e ž ^ balneol6g-0 -a m ^ balneološ-ici -a -o prid, * balne-O- prvi del podr. zlož. bälne-o-biologija -e ž gl. biologija bälne-o-terapi/a -e ž 2.2.3.1.2 Kadar se v zloženki kombinirata konfiks in v slovenskem jeziku obstoječa samostojna leksikalna enota, imamo dve možnosti: a) Če je konfiks v prvem delu (biotehnika) besedo pri črki B prikažemo kot iztočnico in vse iz nje nastale tvorjenke. Pri nadaljnji izdelavi slovarja, jo bo potrebno še enkrat navesti pri črki T pod iztočnico tehnika, kjer bo vzpostavljeno tvorbeno razmerje z napovednikom, in sicer -tehnika drugi del podr. zlož.: bi-o-tehnika, saj gre za medponsko podredno zloženko, v katero se tehnika vključuje kot že oblikovana zloženska sestavina. Primer: XX. biotehnika -e ž biotehnič-e/i -čna -o prid. biotehnik-0 -a m biotehniš-ici -a -o prid. 78 Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B ./. b) Če je konfiks v drugem delu (npr. balkanologija), zloženko zapišemo pod iztočnico Balkan, in sicer pod napovednikom balkan-o- prvi del podr. zlož: balkan-o-log-ija, pri čemer je to medponsko-priponska zloženka. S prevzetim korenom log- je namreč v slovenščini tvorjena tudi izpeljanka log-ika, kar potrjuje, da je vezan morfem tako v izpeljanki, kot tudi v zloženkah gornjega tipa. To pa pomeni, da se logija kot leksikalna enota v slovenščini še ni osamosvojila, zato se v zloženko tudi ne more vključiti kot že oblikovana zloženska sestavina: *logija o Balkanu > *balkan-o-logija. Primer ustreznega dela BD Balkan: XX. Balkan -a m balkan-O- prvi del podr. zlož. balkan-o-log-i/a -e ž balkanolög-0 -a m x balkanološ-ici -a -o prid. Prav zato se v slovanski morfematiki (M. Sokolova idr. 1999, 33-34) pojavlja < opredelitev, da gre v takih primerih za t. i. afiksoidni značaj takih morfemov, N imenovanih tudi afiksoidni radikali, ki izgubijo leksikalni pomen in dobivajo zlasti sistemizacijskega oz. tvorbenega. Ne gre pa prezreti dejstva, da nekateri prvotno vezani prevzeti zloženski morfemi izjemoma dobivajo možnost tudi leksemske osamosvojitve v slovenščini. To ^ potrjujejo enkratne pojavitve omenjenih sestavin, kot so npr. grafija (F: 1; NB: 3), *** logija (F: 1, NB: 1), filija (F: 2, NB: 0), celo slovje (F: 1, NB: 0), pri čemer gre v ^ prvem primeru za trikratno pojavitev v istem viru, v drugem primeru oba korpusa O navajata identičen odstavek iz istega vira, v tretjem primeru gre za dve potrditvi z ^ identičnim odstavkom, v četrtem za naslov rubrike. Podobno možnost osamos- *** vajanja kaže tudi fag (F: 1, NB: 1). Če omenimo, da se v slovaropisju šteje za N relevanten podatek pojavitev istega leksema v treh neodvisnih virih, in če lq upoštevamo še konkordančne podatke iz obeh virov, potem je razvidno, da gre za *-enkratno, torej bolj priložnostno rabo, ki še nikakor ne kaže splošnih zakonitosti, vendar pa odpira nove možnosti v smeri, kot se je to že zgodilo pri razrastu osamosvojene rabe pri fobija, manija, zaradi cesarje potrebno novo besedotvornovrstno in naglasno vrednotenje takih zloženk, zlasti v primerih, kjer ne obstaja možnost, da so take tvorjenke izpeljanke. 2.3 Tvorjenke so na sleherni stopnji morfemizirane na podstavni in obrazilni del. Na isti stopnji tvorbe je razvrstitveno merilo za tvorjenke abeceda. 2.3.1 Hipotetična tvorjenka z zapisom v oklepaju je bila kot kategorija uvedena na samem začetku vnosov, in sicer v dveh primerih: a) Kadar noben od treh slovarskih virov (SSKJ, BSJ, SP) tvorjenke ni potrjeval, vendar se je njena možnost obstoja zdela zelo verjetna, npr. pri BD banka je tak pridevnik bank-in. b) Kadar v gradi vnem viru ni bila potrjena motiviraj oča beseda, ampak le iz nje motivirana tvorjenka, npr. del besedne družine blesketati se: 79 Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B ^ (od-blesketati se) -am se dov. m odblesk-0 -eska m ^ odblčšč-eir -čka m ^ Utemeljenost tako označene kategorije tvorjenk se je pogosto pokazala celo z O naknadno korpusno potrditvijo, npr.: bank-in (F: 10, NB: 38); tvorjenke odblesk-& 0 s frekvencama (F: 95, B: 146) ne bi bilo mogoče predstaviti, če ne bi vključili r* glagola (od-blesketati se) kot hipotetične tvorjenke iztočnice blesketati se. O 2.3.2 Tvorjenke imajo označeno tudi homonimnost, in sicer brez razlage v primeru, ^ ko se istoeksponirana tvorjenka ujema z istoeksponirano iztočnico, npr. bar1 in ^ bar2 imata pridevnik bar-ski1 in barski7. Kadar pa se znotraj ene besedne družine ^ pojavljata dva homonima, sta pomenskorazlikovalno označena, npr. besedna družina balon vsebuje balon-ar[ 'športnik' in balon-ar2 'plašč'. '< 2.3.3 Nekatere tvorjenke so morfemizirane na dva možna načina, ki sta označena z > a oz. b, pri čemer črkovna oznaka ne daje prednosti kateri izmed morfemizacij. Najpogosteje so tako morfemizirani primeri pridevniških tvorjenk na -ovski (brätovski), pri katerih obstaja tvorbenosistemska možnost izhajati iz pridevniške svojilne oblike (brätovski/ä) ali neposredno iz samostalnika (brat-ovski/b). Odločitev ;- je bila sprejeta na podlagi ankete, kije pokazala, da so se anketiranci v devetdesetih kW odstotkih odločili sicer za podstavno besedo brat, z morfemizacij o pa določali morfemske meje na tri načine, ki odstotkovno kažejo naslednje zaporedje: brat-ov- ^ ski, brat-ovski, bratovski. ° 2.3.4 V tvorjenki pogosto prihaja do t. i. morfemskih vozlov. Takrat upoštevamo * načelo (M. Sokolova 1995), da v besedotvorju morfemsko mejo, če je le mogoče, J^J premaknemo v korist korena {ubog- + -stvo > uboš-tvo, brdavs- + -ski > brdavs-o ki); podobno ravnamo tudi v primerih, ko se srečata dva obrazilna morfema, in se 4" meja premakne v korist podstave (potepuh- -f -stvo > potepuš-tvo). Po tem načelu * so v besednih družinah morfemizirane vse tovrstne tvorjenke, npr. barvlj-iv, basniš-m ki, basniš-tvo, bik-o-rej-a. 3 Splošna načela hierarhizacije tvorjenk znotraj besednih družin 3.1 Izpeljanke 3.1.1 Pri besedah s pomenskim razmerjem veda - strokovnjak je poimenovanje strokovnjaka dosledno morfemizirano kot izpeljanka iz vede: botanika > botanik-0, balkanistika > balkanist-0. Morfemsko načelo pred pomenskim pri tvorjenkah zadnjega tipa na -ist in -istika prevlada le v primerih, kjer ne gre za razmerje veda - strokovnjak, ampak oseba - dejavnost: bicikel> bicikl-ist> biciklist-ika, ker to nedvomno potrjuje analogni vzorec kolo > koles-ar> kolesarstvo, 3.1.2 Izpeljanke ženskega spola, ki zaznamujejo osebe ali živali ženskega spola, so dosledno pojmovane kot (dodajalni Bolgar > Bolgar-ka oz. zamenjevalni Bosanec > Bosan-ka) feminativi in so v besedni družini prikazani kot tvorjenke iz moških poimenovanj (J. Toporišič 2000, 183), čeprav o tem v sodobni slovenski oq besedotvorni teoriji ni enotnega mnenja (A. Vidovič Muha 1997, 69-79). Kot Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B nemodifikacijske tvorjenke nastopajo tvorjenke ženskega spola za osebe samo v primerih, kadar gre za biološko (doj-ilja : *dojilec) ali sociološko zaznamovanost (per-ica : *perec). Tak prikaz je omogočil razlikovanje med ženskospolskimi tvorjenkami, ki zaznamujejo enkrat osebo, drugič predmet, npr. v delu besedne družine beton, kjer je iz hierarhije razvidno, da je betonarka 'ženska', betonirka 'naprava': XX. beton -a m (o) betön-ar-jam (o) bet6nar-ira -e ž betönar-siri -a -o prid. (o) Z. betonir-ec -rca m <& betonir-ira -e ž ** betonir-wica -e ž &* <ü 3.1.3 Pridevniki na -ski so pri kategoriji država/mesto in prebivalec (po SSKJ) N pomensko najpogosteje razloženi po vzorcu, kot npr.: babilonski 'nanašajoč se na Babilonce ali Babilon'. V tovrstnih besednih družinah je tak pridevnik trenutno prikazan le enkrat, in sicer pri hierarhično višji enoti, tj. državi/mestu: Babilon > babilonski. 3.1.4 Svojilni in vrstni pridevniki na -ov so pri lastnoimenskih iztočnicah ^ predstavljeni kot prvostopenjske izpeljanke, npr. BD Beaufort: *** XX. Beaufort -a [bofor -ja] m cä beaufort-0 -a [bofor] m O Beauf6rt-ov -a -o [boforov] prid. in -ev ^ beaufort-ov -a -o [boforov] prid. in -ev ** N 3.1.5 V besednih družinah nastopajo konverzne izpeljanke štirih tipov: (1) prehod &} iz lastnega v občno ime v okviru iste besedne vrste (Balkänec -nca m 'prebivalec' > »-balkänec -nca m 'kdor ne spoštuje pravnega reda', (2) prehod iz pregibne besedne vrste v drugo pregibno besedno vrsto bolan bolna -o prid. > bolni -a -o sam.; (3) prehod iz pregibne v nepregibno besedno vrsto {bog-k m > bögmedm.); (4) prehod nepregibne v drugo nepregibno besedno vrsto (blizu prisl. > blizu predi.). Med zanimivejšimi so konverzne izpeljanke prvega tipa, ki imajo kot znak tvorbe krepko in ležeče izpisano končniško obrazilo, ki je hkrati tudi besedotvorno konverzno obrazilo in imajo lahko celo svojo besedno družino, npr.: XX. Balkan -a m Balkan-ec -nca m balkänec- 0 -nca m balkanč-ev -a -o prid. balkdn-ica -e ž Balkän-ica -e ž Pri konverziji nepregibnih besednih vrst je tvorjenka označena samo s pomikom v desno in novo besednovrstno oznako: 81 Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B XX. bödi -te (6) in -ite bodi1 člen. N ^ Kot konverzne tvorjenke so pri samostalnikih, ki razlikujejo še podkategoriji spola, C imenovani živost in človeškost, razumljene samo tiste tvorjenke, kjer pri konverziji & ne pride do spremembe katere od obeh lastnosti. V primeru njune spremembe gre r* za običajno tvorjenko, ki zazanamuje pomensko kategorijo, povezano s predmeti, O napravami, snovmi ipd, npr: Balkanec: +Č,+Ž : balkanec: +Č,+Ž; nasproti: ^ Banatčanka: +Č,+Ž : banatčanka: -Č,-Ž 'moka'. Primer besedne družine: ^ XX. Banät -a m ** Banat-ča/i -a m Banatčan-ira -e ž N ban&t-čanka -e ž > banät-sici -a -o prid. ** 3.1.6 Izpeljanke iz predložne zveze so vselej dvočlensko morfemizirane (pb-balet-^ en, pod-brad-je, po-bombaž-iti, z-bliz-a). F5 3.1.7 Kot poponske izpeljanke so označene samo glagolske tvorjenke s prosto-*-* morfemsko sestavino predložnega in zaimenskega izvora v primeru, ko ta sestavina skupaj z glagolom tvori leksem z novim pomenom, ki se preverja z nadpomenko, _ npr. dobiti - UPS: prejeti proti dobiti se - UPS: srečati se. Take popone so označene krepko kot obrazilni morfemi za razliko od nekrepko pisanih, ki niso obrazilni * morfemi. ^ XX. biksati -am nedov. o biks-0 -a m ** biksati ga -am ga nedov. * /ia-biksati -am dov. ** po-biksati -am dov. pre-biksati -am dov. za-biksati -am dov. z-biksati -am dov. zbiksa-/i -a -o del. 3.1.8 Modifikacijske glagolske tvorjenke imajo krepko izpisano samo obrazilo, imenovano tudi vpona, npr. brcati > brc-lj-ati. Kadar je iztočnica besedne družine glagol, je izhodišče vselej dovršnik, kot modifikacij ska tvorjenka pa je razumljen nedovršnik: brcniti > brc-a-ti, buhniti > buh-a-ti, enako velja tudi znotraj BD: izboljšati > izboljš-eva-ti. 3.1.9 Kadar je glagol izpeljan iz iztočnične imenske besedne vrste s katerim od primitivov, sta dovršnik in nedovršnik istostopenjski tvorjenki, npr. BD bumf, saj tvorbeno izhajamo iz dovršne ali nedovršne oblike primitiva: delati bumf > bumf-ati, narediti bumf> bumf-niti in ne večkrat bumfniti > bumf-a-ti: XX. bümf medm. in bümf g2 bümf-ati -am nedov. Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B bumf-a -e ž bumf-asf -a -o prid. bumf-4/e delež. bumfaj-dd -a -e del. bumf-a/i/e -a s pre-bümfati -am dov. bumf-/ii£i -em dov. bümfnj-efl/e -a s 3.2 Zloženke 3.2.1 Medponsko-priponske zloženke Medponsko-priponske zloženke z domačimi korenskimi sestavinami so vseh treh besednih vrst (bacil-o-nos-ec, bistr-o-glav-O, en-o-besed-iti). Prav tako so kot medponsko-priponske zloženke pojmovane vse tiste tvorjenke, pri katerih seje na podlagi podatkov, zbranih v obeh besedilnih korpusih, pokazalo, da v njih nastopajo vselej zložensko vezani prevzeti morfemi, ki označujejo vedo, dejavnost ali stanje: -graf-ija, -log-ija, -em-ija, -ur-ija, -krac-ija, -liz-a. Enako veljajo za zložensko vezane morfeme -graf-0, -skaf-0, -skop-0, -meter-0, -gram-0, -mat-0, -cid-0, -man-0, ki nastopajo v tvorjenkah s pomenom oseb, naprav ali snovi. Zato so take zloženke vselej morfemizirane kot medponsko-priponske. Kdaj gre zanje, pa je pri prevzetih besedah razvidno v tistih primerih »/.../, ko drugi del take zloženke kot samostojna beseda sploh ne obstaja /.../« / (J. Toporišič 1991, 302). Tukaj se zastavlja zanimivo vprašanje, ali gre za enak pomen zloženskih morfemov, npr. -graf, -meter -gram, kot jih poznamo v leksemih graf, meter oz. gram. VST (2002, 408, 409, 726) za prvi primer navaja tri iztočnice, in sicer: graf-a m /angl. graph iz gr. graphos/ s terminološkim pomenom iz matematike 1. slikovni prikaz ... oz. elektrotehnike 2. shematični prikaz ...; -graf nastopa v zloženkah s pomenom naprave, ki zapisuje (anemograf); -graf v zloženkah s pomenom strokovnjaka za določeno področje (bibliogräf). Enako se ponovi pri meter1 in -meter (meter (kilogrämmeter), merjenje (termometer), mera v verzih (heksämeter) oz. za gram, -gram (fonogräm), gram-(grämmolekula). Iz vseh treh zgledov je mogoče ugotoviti, da povsod ne gre za prekrivne pomene, zato takih zloženk ni mogoče posplošeno razlagati kot medponskih *meterza bare> *bar-o-meter, * grafza bare> *bar-o-grafoz. *gram za fon > *fon-o-gram, kajti njihov drugi del (npr. barometer) ni pomensko identičen leksemu meter (v pomenu 1. osnovna dolžinska enota, 2. pripomoček za merjenje dolžine (po SSKJ, 2. priprava z označenimi centimetri, decimetri, metri za merjenje, navadno dolga 1 do 2 m). Zato je drugo sestavino smiselno jemati le kot zložensko vezan morfem: bar-o-meter-0, torej tudi bar-o-graf-0, fon-o-gram-0 ipd. z izjemo primerov, kjer v zloženkah taka sestavina res nastopa kot osamosvojena, kar potrjuje tudi dvonaglasnost tovrstnih tvorjenk, kijih upravičeno pojmujemo kot medponske zloženke: ampermeter, centimeter ipd. 3.2.1.2 Izpeljanke iz zloženk Izpeljanke iz medponsko-priponskih zloženk so vselej: - poimenovanja strokovnjakov: balkanolog-0; Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B ^ - poimenovanja ženskih oseb: bacilonos-ka, biolog-inja; ^ - poimenovanje značilnosti ali dejavnosti: babjever-stvo, domobran-stvo, zborovod-^ stvo; "*"* - osebe kot nosilci lastnosti: bistro glav-ec; ^ - tudi tvorjenke, ki imajo sestavine -filija, -fagija, -skopija, -metrija ipd., so O pojmovane kot izpeljanke iz zloženk bibli-o-fil-0 > bibliofil-ija, bakteri-o-fag-0 > & bakteriofag-ija, bronh-o-skop-0 > brönhosop-ija, butir-o-meter-0 > butirometr-ija r* v primerih, ko so potrjene ustrezne zloženke s pomeni oseb oz. naprav in je mogoče O vzpostaviti razmerje oseba - njena značilnost, naprava - dejavnost; ^ - svojilni, vrstni pridevniki: bacilonošč-ev, bajeslov-en, balkanološ-ki. z 3.2.2 Medponske zloženke ^ Kot medponske zloženke so pojmovane tiste zloženke, katerih drugi (jedrni del) obstaja kot samostojna leksikalna enota. Take zloženke sestoje iz samih domačih N korenskih sestavin in so samostalniške (bog-o-iskatelj, brod-o-gradnja, bog-o-> morilec, brono-o-livar, brod-o-lastnik), pridevniške (siv-o-bel), redkeje glagolske *$ (brz-o-javiti). Med samostalniškimi zloženkami so bile v to skupino razvrščene ^ zlasti tvorjenke, ki so imele drugo zložensko sestavino tvorjeno z -(a/i)telj, -(a/ ^ i)lec, -a/ja, čeprav so bile v slovarskih virih enonaglasne, ter take na -ar in ~ik, ki so Ps bile v slovarskih virih pogosto dvonaglasne. Zunaj take razvrstitve so trenutno ostale tvorjenke z -ec, npr. bogoborec < tisti, ki se bori z bogom, rokoborec < tisti, ki se bori z roko, ki so morfemizirane kot medponsko-priponske. Verjetno pa bi kazalo razmisliti o tem, ali ni mogoče zaradi že tvorjenega drugega dela tudi takih tvorjenk w razlagati kot medponskih, borec z bogom oz. borec z roko, ter na novo preučiti njihove naglasne lastnosti. ^ Drugi tip zloženk vključuje tudi prevzete sestavine (lakt-o-bacil, bakteh-o-aglutinin), i ki so v slovarskih virih dosledno dvonaglasne. Posebej pa so s tega vidika zanimive " take tvorjenke, v katerih drugem delu nastopa -fobija (bacilofobija) in -manija * (bibliomanija). Korpusni podatki kažejo na visok delež rabe obeh prvotno zloženskih *-* sestavino kot osamosvojenih leksemov fobija (F, 169, NB, 99) in manija (F, 226, NB, 41). V skladu s tem podatkom so v vseh primerih t. i. analogne tvorbe, kjer dejansko ne obstajajo potrditve, da gre za izpeljanke iz zloženk, npr. * bazen-o-man-0 > *bazenoman-ija, *balkan-o-fob-0 > *balkanofob-ija, *balkan-o-fil-0 > *balkanofil-ija, take zloženke morfemizirane kot medponske bazen-o-manija, balkän-o-fobija, balkän-o-filija (izpis iz Fide) in jim je v skladu z naglasnimi lastnostmi medponskih zloženk podeljena dvonaglasnost. 3.2.3.1 Izpeljanke iz medponskih zloženk Izpeljanke iz medponskih zloženk so vselej: - poimenovanje dejavnosti: bronolivar-stvo, bogoiskatelj-stvo; - poimenovanje značilnosti oseb, ko je v katerem koli viru že potrjena zloženka s sestavino, npr. -fob-O, -man-0: bacilofob-ija, biblioman-ija; -vrstni pridevniki: bakrotiskar-ski, bogoiskatelj-ski. 84 3.3 Sestavljenke Kot sestavljenke so pojmovane tvorjenke vseh besednih vrst, katerih predponska Irena Stramljič Breznik: Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B sestavina je naglašena (pred-blisk, pred-bakteriolöski, pred-prebäviti ; sö-börec, ¥" so-bistven, so-bivati). » Kot sestavljenke so pojmovani tudi pridevniki z obrazilom naj- (naj-bridkejši < ?t najbolj bridkejši) in nenaglašenim pre- (pre-bahäv število frazemov v jeziku za označevanje določenih pojavov, dejanj, lastnosti priča *X5 o tem, da se človek najbolj zanima zanje, srečuje se z njimi vsak dan in jih doživlja. — Povsem logično je, da bo negativno vrednotenje v frazeologiji imelo najobsežnejše :^ skupine. Ena izmed takih je pijančevanje. Naša naloga je predvsem primerjalno ffi prikazati, kako se pijanost frazeološko izraža v slovenskem in ruskem jeziku in ^ katere podobe se najpogosteje pojavljajo v obeh jezikih. 2 Frazemi, ki ubesedujejo pijančevanje in pijanost V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998, 840,1515) najdemo naslednjo razlago besed pijan oz. vinjen: pijan '1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno // ki izraža, kaže tako stanje'; vinjen 'ki se mu zaradi zaužite alkoholne pijače zmanjša sposobnost normalnega, razsodnega mišljenja, ravnanja'.2 Vse razlage slovarja so potrjene tudi v frazemih, npr. jezik se komu zapleta, pijan, da samega sebe vika, piti kot goba itd. Glagole, ki v slovenskem jeziku pomenijo 'piti alkoholne pijače', je zbral Janez Keber (1992, 109): izpijati, pijančevati, pijanki, pijuckati, cediti, črepati, cuzati, lokati, luckati, nategovati, nažehtati se, pokušati, pokusiti, pupati, pupcati, srebati, srebrniti, tankati, zamakati, zvračati, žlampati. Temu seznamu bi še lahko dodati glagole: nabrenkati se, nacehati se, nacukati se, nagostiti se, nakresati se, nasekati se, nasrkati se, natakati se, natreskati se, natrkati se, navleči se, nažlampati se, nažreti, zaliti se ter bandati, cehati, lumpati. Številne frazeme, ki poimenujejo dejanje 'piti', stanje 'pijan' in posledice pitja v obeh jezikih, se da pomensko razdeliti v tri večje skupine. Prva in druga skupina bosta imeli še podpomene glede na intenzivnost.3 2 Treba je omeniti, da slovarska razlaga ne daje določenih razlik med besedama pijan in vinjen. Ne glede na to so bili frazemi, ki so imeli v svoji razlagi besedo vinjen, uvrščeni v skupine s pomenom 'nekoliko pijan', ker se razlika kaže npr. v ponazarjalnem primeru bilje vinjen, ne pa pijan, ki ga najdemo v geslu vinjen. 3 Glede na to, daje ruska frazeologija precej raziskana in je dosegljiva v slovarjih, navajamo 94 samo slovenske frazeme. Enojna poševnica loči variante, dvojna pa glagolski vid. V Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku 2.1 Pitje alkohola glede na količino in pogostnost: ^ 2.1.1 občasno malo piti oz. popiti malo alkoholne pijače: * pogledati v kozarec (ekspr.), močiti grlo//namočiti si grlo (ekspr.), kdo rad ^ lok lok/luk luk (šalj.), dati ga na zob (pog., ekspr.), rukniti ga (pog., ekspr.), suniti 2 ga (pog., ekspr.); ^ 2.1.2 občasno se predajati pijančevanju: » (pridno) gledati v kozarec (ekspr.), globoko gledati//pogledati v kozarec 0 (šalj.), segati po steklenici (ekspr.), (pridn o) prazniti/izpraznjevati kozarce (ekspr.), " (pridno) nagibati kozarce (ekspr.), (vztrajno) objemati kozarec (ekspr.), ovijati kozarec/steklenico (ekspr.), ne braniti se kozarca (ekspr.), sedeti pri majoliki (ekspr.), ^ sušiti vino (ekspr), ladjice potapljati, piti ga (pog., ekspr.), cukati ga (ekspr.), tä polokati/Zlokati ga (pog.), luckati ga (pog., ekspr.), pokončati ga (šalj.), srebati// ^ srebniti ga (pog., ekspr.), srkati//srkniti ga, (posrkniti ga) (pog., ekspr.), usušiti ga *"* (ekspr.), vleči ga (pog.), zdelati ga (pog., ekspr.), zvračati ga (pog., ekspr.), žehtati ^ ga (slabš.), zreti ga (pog.); ^ 2.1.3 zelo, veliko piti: N piti kot (božja) mavra (ekspr.), piti kot krava (pog., ekspr.), piti kot žaba (ekspr.), piti kot žolna (ekspr.), piti kot živina, piti kot goba, piti ko lij, piti na mrtvo/n a žive in mrtve (ekspr.), piti skozi roka v in ne skozi grlo, n a taka ti se/n aliva ti *"* se z vinom (ekspr.), piti, kot bi v jamo zlival, imeti gobe v želodcu (ekspr.); ** 2.1 A popolnoma se predati alkoholu: & utopiti se v vinu, vdati se pijači. ^ 2.2 Pijanost (stanje pijanega človeka) glede na stopnjo: O 2.2.1 biti nekoliko pijan: ^ biti pod gasom (nižje pog., ekspr.), biti pod paro (pog.), biti v rožicah (pog., ^ ekspr.), imeti ga pod kapo (pog., ekspr.), imeti ga pod klobukom (pog.), imeti ga N pod streho (pog., ekspr.), (malo) ga imeti v glavi (pog., ekspr.), imeti muho, biti ^ mehak, biti korajžen, imeti ga (pog., ekspr.), čutiti ga (pog., ekspr.); *~ 2.2.2 biti zelo, močno pijan: pijan kakor/kot kmečka nevesta, pijan kakor/kot metla, pijan kot muha (ekspr.), biti nadelan kot muha, biti nadelan do mrtvega, pijan kot čep (pog.), pijan kot klada, pijan kot veha, pijan kot žolna, pijan kot batina, pijan kot krava (pog., ekspr.), pijan kot (božja) mavra (ekspr.), pijan kotprasec, pijan kot svinja (vulg.), pijan/natreskan kotkanon, na smrt pijan (ekspr.), pijan kot bi bil ubit, pijan kot dež, pijan v pilko (nar.), pijan do nezavesti (ekspr.), biti potrjen (žarg.), biti trd, dobiti ga v glavo, nabrati se ga kakor berač mraza (pog.), nabrenkati se ga (pog.), nacediti se ga (pog., ekspr.), nacukati se ga (pog., ekspr.), nakresati se ga (pog.), nalesti se ga, nalokati se ga (pog.), naložiti se ga (pog., ekspr.), naluckati se ga (pog., ekspr.), okroglem oklepaju so fakultativne sestavine. Nekateri frazemi imajo stilne oznake, povzete po SSKJ. Za vir so služili Slovar slovenskega knjižnega jezika (1998), Slovenski pravopis (1962), Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894/95) in razprave posameznih avtorjev. Ruske frazeme gl. v Birih, Mokienko, Stepanova (2001), gesla HAIIHBATbCfl/ HATlHTbCK (flHTb), nbflHCTBOBATL, nbifflblH. 95 Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku " nasekati se ga (pog., ekspr.), natreskati se ga, natrkati se ga (pog., ekspr.), nazobati ^ se ga (pog., ekspr.), napiti se ga (pog.), nasrkati se ga (pog., ekspr.), nažehtati se ga ^ (pog., slabš.), nažreti se ga (nizko, pog.), napiti se do mrtvega (ekspr.); ^ 2.2.3 biti tako pijan, da se ne zaveda svojega početja: ^ pijan, da samega sebe vika; pijan, da mački pravi botra (ekspr.); pijan, da bi O žabe vikal (ekspr.); pijan, da ne loči meseca od sonca; pijan, dane ve zase. z/} r 2.3 Posledice pitja alkohola (fizične in psihične): O 2.3.1 biti pijan do halucinacij: videti bele miši; y> 2.3.2 imeti težave z govorom: ^ jezik se komu feclja; 2.3.3 imeti težave z obvladanjem telesa: N biti tako pijan, da še z enim prstom ne more migniti; biti opletav (ekspr.); biti > mehak; meriti cesto (ekspr.); voziti barko 'pijan se opotekati iz krčme v krčmo', t? razkazovati opico; ^ 2.3.4 imeti glavobol od pijanosti: ^ imeti mačka, imeti opico. 3. Analiza frazemov 3.1 Na podlagi primerjanega gradiva se da v jezikih glede na pomensko, motivacijsko in oblikovno raven določiti štiri skupine frazemov: ^ (2) frazemi, ki so v obeh jezikih identični na pomenski, motivacijski (podoba) o in oblikovni ravni: piti kot goba - nnrb KaK (rpeiiKan) ryÖKa, pijan kot klada 4" - nbZH KaK Koiiojia, ribXH KaK nypöan, pijan kot svinja - nbxn KaK CBHHbx\ * (3) frazemi, ki so identični v pomenu in podobi, razlikujejo se v obliki: gledati/ ■**>* /pogledati v kozarec - 3arjixjibiBaTb b pwMKy, močiti grlo//namočiti si grlo - npOMOHHTb ropjio, biti pod paro - noji uapaMH, biti pod gasom - noji ra30M, biti korajžen - noji Kypa>KOM, b Kypaxce, napiti se do mrtvega -nannBaTbcn//nannTbc% b ycMepTb, nbjm b ycMeprb, pijan kot bi bil ubit, na smrt pijan - MepTBeiiKn nbjm, pijan do nezavesti - nannBarbcx/nannrbcn ro norepH co3nannx\ (4) frazemi, ki imajo identičen pomen in obliko, razlikujejo se v podobi: pijan kot prasec - nbXH KaK CBHHbz, nb%n KaK 3K)3x, pijan kot batina - nbXH KaK Konojia, KaK nyp6an, piti kot živina, kot krava, kot žolna, kot žaba - nnib KaK iiouiajib\ (5) frazemi, ki so identični v pomenu, razlikujejo se na motivacijski in oblikovni ravni. Sem spadajo vsi drugi frazemi, npr. slovenski sušiti vino, sedeti pri majoliki, ladjice potapljati, imeti gobe v želodcu, imeti ga pod kapo, voziti barko, razkazovati opico; ruski frazemi naimBaTb/Znajimb öejibMbi, 3ajmBarb/ /3ajiHTb rna3a bhhom, 3ajiHBaTb//3anMTb uiapbi, nmb ropbKyw/MepTByw, HanHBaTbcx/ZnanHTbcx b jjpbi3r, b jiyneiib, b jipeGb, coBepuiarb/ZcoBepuiHTb % B03JinxHne itd. Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku Do razlik med jezikoma na strukturni ravni prihaja predvsem zaradi različnih načinov izražanja predikacije. Slovenščina uporablja pomožni glagol biti, česar » ruščina nima v svoji skladnji, npr. frazemi biti pod paro, biti pod gasom, biti v rt rožicah, biti trd. Med slovenskimi frazemi je veliko primerov s strukturo glagol + 2 osebni zaimek. Tovrstni frazemi so značilni za slovenski jezik. Osebni zaimek ga r? je »prikrito« poimenovanje alkohola. Pri obravnavi frazemov s to strukturo je * Kržišnikova postavila še vedno aktualno vprašanje: ali gre za frazeme ali za besede 0 s prostim morfemom (Kržišnik 2001, 248). Osebni zaimek ga se pojavi tudi v frazemih imeti ga pod kapo/pod klobukom/pod streho in v primerih naložiti se ga, naluckati se ga, nasekati se ga itd. Oba jezika izražata skrajno mero s predlogom do ^ (do nezavesti, do mrtvega; jxo ynopa, jio öecnyBCTBHx), poleg tega ima slovenščina ^ primere s predlogom na (na žive in mrtve), ruščina pa s predlogom v (b ycMeprs, b '*'; AOCKy). Razliko med jezikoma je opaziti tudi v obliki primerjalnih frazemov. Oba w jezika imata namreč frazeme z obliko glagol/pridevnik (piti/pijan) + kot/kakor + ^ samostalniška beseda ali besedna zveza. Slovenščina ima poleg tega frazeme z < obliko glagol/pridevnik + (kot) + stavek (npr. pijan, da samega sebe vika; piti, kot N bi v jamo zlival; pijan, kot bi bil ubit). .... y 3.2 Ze s površnim pogledom na zbir frazemov, ki poimenujejo pijančevanje, lahko ugotovimo, da so zelo različni z oblikovnega in motivacijskega vidika. Pozornost bo posvečena frazemom s pomenom piti in biti pijan. V obeh jezikih w predvsem izstopajo primeri, ki imajo v svojem sestavu predmetna poimenovanja, ^ npr. kozarec, klada, goba in poimenovanja živali, npr. krava, konj, svinja itd. V ^ ruščini tvorijo obsežno skupino frazemi, ki imajo za sestavino poimenovanje O poklicev, npr. nbXHbm KaK rpy3nnK/jiBopnnK/n3B03HnK/' naKen/noTKapnnK 'pijan kot ^ nakladač, hišnik, kočijaž, lakaj, gasilec', nwrb, nannBarbcn/ZnannTbcx KaK canoxomK, **- mm KaK Macrep nopmon, KaK crapbin MopcKon bojik 'piti, napiti se kot čevljar, N krojač, star, izkušen mornar'. Podobnih frazemov s pomenom 'piti' ali 'biti pijan' ui slovenščina nima. ^ 3.2.1 Frazemi s sestavino, ki poimenuje predmet4. 3.2.1.1 Med poimenovanji predmetov, ki nastopajo v frazemih, izstopajo predvsem tisti, ki spadajo v pomensko polje 'posoda', npr. kozarec, steklenica, majolika, lij idr. Poimenujejo dejanje 'piti', ki je prikazano s pomočjo situacij: premikanje, dotikanje posode za pijačo ali nahajanje blizu le-te, npr. slovenski frazemi (pridno) gledati//pogledati v kozarec, segati po steklenici, ne braniti se kozarca, prazniti//izpraznjevati kozarce, (pridno) nagibati kozarec, (vztrajno) objemati kozarec, ovijati kozarec/steklenico, sedeti pri majoliki in ruski 3arimjibiBaTb b pwMKy (pwMOHKy)/ b öyTbuiKy 'pogledati v steklenico', npnKjiaßbiBaTbcx// npmiOTKHTbcn k öyrbiJiKe 'dotikati se steklenice', nponycKarb no pwMOHKe /no ManeHbKon 'spustiti po kozarčku, malem' (metonimično izražanje kozarčka vina)/ craKaHHHK (no craKannnKy), xnonnyrb no MajienbKon, nupnyrb no uanenbKOMy 4 Beseda predmet se uporablja v drugem slovarskem pomenu 'kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti'. 97 Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku 'izpiti na dušek po malem', in frazem npHAepyKHBaTbcxpioMOHKH/cTaKaHHHKa 'držati se kozarčka'.5 Do razlik med jezikoma prihaja na pomenski ravni. Slovenski frazemi označujejo občasno pitje alkohola v velikih količinah, ruski pa razen zadnjega, ki ima pomen 'stalno piti', poimenujejo občasno pitje, popivanje v malih količinah, kar se vidi tudi iz manjšalne oblike besed kozarec in steklenica. Poleg navedenih frazemov sta še dva, ki gradita na različnih podobah, in sicer slovenski frazem sedeti pri maj oliki in ruski pa3jramiTb öyrbuiKy ('poteptati steklenico'), ter še primerjalna frazema, ki imata v svojem sestavu besede, ki so nekako v zvezi s pijačo: slovenski frazem piti kot lij in ruski riwrh KaK (6e3MOHHax) GoHKa (dobesedno 'piti kot sod brez dna'). V slovenskih frazemih, ki prikazujejo stanje pijanosti, nastopajo tudi poimenovanja predmetov za mašenje posod za vino: biti natreskan kot čep, pijan kot čep/kot veha, pijan vpilko. Po Kebru je prišel čep v primero zaradi svoje vloge pri sodu, v katerem se nahaja pijača. Enako velja za pilko, ki v bizeljskem narečju pomeni 'čep', in veho (Keber 2003,33). Ruskojezičnemu govorcu čep ne bo asociiral pijanosti, temveč neumnost, kar se kaže iz frazema rxyn KaK npoÖKa. 3.2.1.2 Stanje pijanosti se primerja tudi z neprožnimi predmeti, ki so omahljivi v navpičnem stanju, npr. pijan kot metla/kot klada/kot batina, nbXH KaK nypöaH, nbXH KaK KOJioxa. Morda tudi primerjava s kanonom v frazemu pij an/natreskan kot kan on gradi na isti podobi omahljivosti. Ruski frazemi nbnu KaK crejibKa, nxH b crejibKy, HarmBaTbcxZ/HanHTbCR KaK crejibKa imajo v svojem sestavu besedo podplat, torej biti tako pijan, da leži kot podplat. Isto podobo ležečega stanja ima frazem HanHBaTbcxZ/HanHTbcx b MOCKy 'napiti se kot deska'. 3.2.1.3 V frazemih nastopajo še druga poimenovanja predmetov. V obeh jezikih veliko količino pitja med drugim izraža primerjava z gobo 'prožen luknjičast predmet, ki vpija vodo': piti kot goba, umb KaK rpeiiKax ryÖKa. Za razliko od slovenščine se v ruščini z gobo ne primerja le pitje, ampak tudi stanje pijanosti nbXH KaK rpeiiKax ryÖKa. V Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju v geslu pijan najdemo primer biti pijana goba, v geslu goba pa imeti gobo v želodcu, ki je prisoten tudi v nemščini einen Schwamm in Magen haben. V ruščini se v frazemih pojavljajo še deli oblačil kot rancryK in bopothhk: 3aKJia/jbiBaTb//3ajio)KHTb 3a rajicryK/3a bopothhk, kar dobesedno pomeni 'polagati za kravato, ovratnik'. Stanje pijanosti se v ruščini primerja tudi z dežnikom: Hamuicx (narmTbcx) KaK 30hthk 'napil se je kot dežnik', ki je mogoče nastal iz dejstva, da se blago dežnika pod močnim dežjem zelo namoči. Samo za slovenski jezik so značilni naslednji primeri, v katerih se kot sestavina pojavljajo predmeti: imeti ga pod kapo/pod klobukom/ pod streho. Frazemi poimenujejo stanje opijanjenja. 3.2.2 Frazemi s poimenovanjem živali V obeh jezikih se čezmerno pitje in stanje opijanjenja največkrat primerja z živalmi, npr. piti, pijan kot (božja) mavra/kot krava/kot žolna, piti kot žaba/kot 5 Podobne frazeme najdemo tudi v nemščini gern ins Glas gucken, zu tief ins Glas gucken ali zu tief in die Kanne gucken, zur Flasche greifen, dem Glas(e) (fleißig) zusprechen. Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku živina, pijan kot muha, nadelan kot muha, imeti muho, pijan kot svinja/kot prasec; "* nuTb KaK Jioma^b 'konj', HarmBaTbcx/fuarmTbcz, nbXHbin KaK cbhhlh /KaK 3K>3x, * Myxy pa3ßaBHTb (3auiHÖHTb, 3ajxaBHTb, yÖHTb) dobesedno 'zadaviti, ubiti muho'. ~? Izmed predstavnikov večjih domačih živali v ruskih frazemi s pomenom 'zelo piti' ^ nastopa samo konj, v slovenščini pa krava oz. mavra in skupno ime živina, pri o čemer se sestavina krava pojavi pri označevanju tako dejanja 'piti' kot stanja 'biti * pijan'. Janez Keber meni, da je zaradi velike ješčnosti in sploh velikih potreb po o krmi in vodi krava zelo »primerna« za take primerjave (1992, 107; 2001, 76). Tako *"* sta tudi »primerna« živina in konj. Prvotna primerjava v frazemu pijan kot mavra je motivirana z ljudskim verovanjem o mavrici, ki pije vodo. S časom pa je nastala *~< nova motivacija, povezana z mavro kot kravo posebne barve, tj. črna ali ^ črnomarogasta krava (Kržišnik 1994,94; Keber 2001,76-77). Stanje velike pijanosti x se v obeh jezikih primerja s svinjo oz. prascem. Pri tem ima ruščina še podobo ""* prašičjega cviljenja: nanuBarbc^/nanurbcaro nopocmero Bmra. Po mnenju Kebra ^ se svinji pripisuje dosti slabega, zato ni presenetljivo, da je rabljena tudi za < poimenovanje pijanosti (1992, 108-109; 2001, 83). Drugi živalski poimenovanji, N ki sta prisotni v slovenskih frazemih s pomenom 'zelo piti', sta še žolna in žaba. ŽabaJG po mnenju Janeza Kebra prišla v poštev zaradi dejstva, daje vodna žival. ^ Avtor dopušča tudi možnost, da zaradi negativne metaforične rabe za označevanje *"" ljudi. Žolna se verjetno povezuje s pijanostjo zaradi svojega drugega poimenovanja ^~ pivka (Keber 2001, 84, 85-86; 2003,121,124). Jezika sta za pojem pijanosti izbrala © različne živali, kar ni presenetljivo, saj lahko različni narodi isti živali pripisujejo ^ različne lastnosti. V ruščini izstopa pri žabi kot določujoča lastnost njena & hladnokrvnost {xonojxnbm KaK jiaryuiKa), pri kravi pa težko premikanje zaradi O velikosti {HeyKinoTKan, HenoBOporjiHBax KaK KopoBa). Živina se povezuje z ^ nevljudnim, nekulturnim obnašanjem in siromašnim življenjem (ßecrn ce6%, *-nocrynarb KaK CKOTHHa; TKurb KaK ckot). Pri žolni j e znano, da trka po steblu drevesa. S3 Na podlagi tega je prišlo do frazema aojiöht KaK Raren 'velikokrat ponavlja eno in k isto'. Zanimiva je primerjava z muho. Keber razlaga, da muha že od nekdaj velja za *~ nosilko zla in kužnih bolezni. V krščanski simboliki je podoba greha in je četrta med egiptovskimi nadlogami. Zato ni čudno, če se pojavi pri označevanju pijanosti. (1992, 109; 2001, 81). Ruščina ima tri frazeme s sestavino muha. V ruskem etimološkem slovarju frazemov najdemo naslednjo razlago: prvotna sestavina frazema Myxypa3jiaBHTb (3auiHÖHTb, 3axaBHTb, yÖHTb))Q izraz ubiti muho, kar je v žargonu pri igri s kartami pomenilo »pokriti manjšo karto z večjo ali z adutom«. »Muha« je bila modna igra s kartami na začetku 19. stoletja, ki sojo posebej igrali vojaki. Po tej igri so se vračali z muho v glavi 'malo pijani'. Izraz CMyxonJQ pomenil 'z zmago, s srečo'. Drugi frazem v ruščini, ki ima sestavino muha: nop, Myxoü je nastal kasneje pod vplivom frazemov tipa noxxMejibKOM (Slovar' russkoj frazeologii, 391-392). V Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju pod geslom muha najdemo zanimiv podatek, in sicer šesti pomen besede muha je slepa muha 'neka igra, ki se drugod imenuje slepa miš'. 99 Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku 3.2.3 Frazemi, ki imajo v svojem sestavu druge sestavine, gradijo na naslednjih podobah: - podoba negibnosti je prisotna v frazemih: napiti se do mrtvega, biti nadelan do mrtvega, pijan kot bi bil ubit, na smrt pijan, pijan do nezavesti, piti na mrtvo/na žive in mrtve; HaimBaTbcxf/uarmTbcx b ycMeprb, rihzn b ycMeprb, MepTBeiiKM nbXH, namiBaTbcx//naniiTbcn, riHTb mo GecnyBCTBHx 'do brezčutja', mo norepn co3uaimx 'do nezavesti', mo norepn nyjibca 'do izgube pulza'; - podoba spanca oz. spanja (prim, 'stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti') je prisotna predvsem v ruskih frazemih nnrb öecnpoöyMHO, 6e3upocbmno, 6e3 npocbiny; - podobo veselega stanja in razbrzdanega vedenja najdemo v naslednjih frazemih: biti v rožicah, biti korajžen, 6biTb nanecene, uom KypamoM, b KypayKe; - na absurdnih dejanjih, ki jih človek ne počenja v »normalnem« stanju, temeljijo naslednji frazemi: pijan, da samega sebe vika; pijan, da mački pravi botra; pijan, da bi žabo/žabe vikal; pijan, da ne loči meseca od sonca. V ruščini je frazem nanuBarbcn mo nojioxceHHx pm, kar dobesedno pomeni 'napiti se do slačenja', tj. človek se tako napije, da si sleče oblačila; - halucinacije, ki jih ima človek po užitju čezmerne količine alkohola, so pomenska osnova naslednjih frazemov: videti bele miši, Hannjicz mo nepTHKOB, Harmjicx mo 3ejieHoro 3Men\ - na podobi neomejenosti oz. čezmernosti temeljijo naslednji frazemi: piti skozi rokav ne skozi grlo; piti, kot bi v jamo zlival, natakati se/nalivati se z vinom, utopiti se v vinu, xjieÖHyrb (ßbinurb) rnmmee 'srkniti, popiti nad mero'. 4. Sklep Analiza je pokazala, daje zelo malo frazemov, ki bi bili identični na vseh treh ravneh: pomenski, motivacijski in oblikovni. Več je takih frazemov, ki se razlikujejo ali na motivacijski ali na oblikovni ravni. Največjo skupino pa sestavljajo frazemi, ki imajo različne skladenjske zgradbe in gradijo na različnih podobah. Izmed sestavin, ki se najpogosteje pojavljajo v frazemih, prevladuje predmetna in živalska leksika, npr. živina, krava, muha, svinja, prasec, čep, klada itd. Poleg razlik najdemo v obeh jezikih veliko skupnega. Upoštevajoč podobe, ki se pojavljajo v frazemih, lahko rečemo, da oba jezika prikazujeta pijanega človeka kot nekoga, ki se ukvarja z nekoristnim delom (npr. primerjava s premikanjem posode za vino), ki ni v »normalnem« fizičnem stanju (primerjava z omahljivimi, ležečimi predmeti), ki ni v »normalnem« psihičnem stanju (absurdna dejanja in halucinacije), ki popije več kot se spodobi (npr. primerjava z živalmi). Pod besedo »normalno« je mišljeno predvsem spodobno vedenje in ravnanje, ki je v skladu z določenimi moralnimi normami in pravili neke skupnosti. Zato imajo frazemi, ki tematizirajo pijančevanje, močno negativno konotacijo. Primerjalna analiza je potrdila v uvodu navedene Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku trditve, da v frazeologiji različnih jezikov vladajo univerzalni mehanizmi nastajanja frazemov, ki se prikazujejo predvsem na abstraktni ravni in so posledica skupnih življenjskih izkušenj, podobnih procesov mišljenja in videnja sveta. Literatura * Apresjan, Jurij, 1995, Obraz čeloveka po dannym jazyka: popytka semantičeskogo opisanija, Voprosy jazykoznanija 1, Moskva, 37-67. Čerdanceva, T., 1996, Idiomatika i kul'tura, Voprosy jazykoznanija 1, Moskva, *•* 58-70. & DobrovoPskij, D., Karaulov, 1993, Idiomatika v tezauruse jazykovoj ličnosti, % Voprosy jazykoznanija 2, Moskva. Dolenje, B., 1999, Iz zakladnice pregovorov »Po pameti ga pijemo, da pamet ne fe zgubimo«, Slamnik 11, 10. < Fink-Arsovski, Željka, 2002, Poredbena frazeologija: pogled izvana i iznutra, N3 Zagreb, Filozofski fakultet, 48-50. Jesenšek, Vida, 2000, Protistava nemške in slovenske frazeologije - fenomen ^ konvergentnosti, Kultura, iden tketa in jezik v procesih evropske in tegracije 2, 236-247. > Keber, Janez, 1991, Biti pijan, imeti opico, imeti mačka, piti kot krava, žaba itd., ^ Mohorjev koledar, Celje, 107-110. ^ Keber, Janez, 1996, 1998, Živali v prispodobah 1, 2, Celje. ^ Keber, Janez, 1997, Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica, O Jezikoslovni zapiski 3, 127-137. ^ Keber, Janez, 1998, Tudi tako se lahko reče: Žlahta je strgana plahta. Dati ga na zob. Imeti pod palcem, Družinska pratika, Celje, 106-112. N Keber, Janez, 2001, Živali v izrazih s pomenom 'pijan, pijanost, (o)piti (se)', &j Traditiones 30, 2, 73-88. *~ Kržišnik, Erika, 1994, Frazeologija kot izražanje v »podobah«. Pouk slovenščine malo drugače, ur. M. Križaj Ortar, M. Bester, E. Kržišnik, Trzin, 91-140. Kržišnik, Erika, 2001, Frazemi s strukturo »glagol + osebni zaimek« v slovenskem jeziku. Frazeografia slowianska, Opole, 239-248. Solodub, J., 1982, K voprosu o sovpadenii frazeologičeskih oborotov v različnih jazykah, Voprosy jazykoznanija!, 106-114. Šašelj, Ivan, 1933, Kaj pripovedujejo slovenski pregovori o pijanstvu, Domoljub 47, Ljubljana. Slovarji Bajec, Anton, 1962, Slovenski pravopis, Ljubljana, DZS. Bezlaj, France, 1976, 1982, 1995, Etimološki slovar slovenskega jezika, Ljubljana. Birih, A., Mokienko, V., Stepanova, L., 1998, Slovar'russkoj frazeologii, Istoriko- etimologičeskij spravočnik, Sankt Peterburg, Folio-press. Birih, A., Mokienko, V., Stepanova, L., 2001, Slovar' frazeologičeskih sinonimov russkogo jazyka, Moskva, Astrel', AST. ^01 Elena Savelieva: Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku ^ Jarancev, R., 2001, Russkaja frazeologija, Slovar'-spravočnik, Moskva, Russkij ^ jazyk. N Keber, Janez, 2003, Frazeološki slovar slovenskega jezika, poskusni zvezek, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. ^ Pleteršnik, Maks, 1974, Slovensko-nemški slovar I, II, Ljubljana. O Slovenski pravopis, 2001, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. c# Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in r* Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki 1998, Elektronska O izdaja na plošči CD-ROM, Ljubljana. ^ Snoj, Marko, 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Mladinska knjiga. N Phrasemes Meaning 'to drink1 and 'to be drunk' in Slovene and Russian > Summary Comparative analyses of phraseology in different languages have shown ^ that there are similarities in expressing certain topics, i. e. there are universalprin ciples 7^ governing the formation of phrasemes. These principles originate in common ^ experiences in life of nations and their similar processes of thinking and perception of the world. Universal principles are typical of Russian and Slovene phraseology as well. This article discusses phrasemes meaning 'to drink' and 'to be drunk'. *"" Similarities between these phrasemes are found especially at an abstract level. * Considering the imagery used in these phrasemes it can be said that both ^ languages describe a drunken person as somebody who is doing something useless o (e.g. comparison with moving wine vessels: segati po steklenici, ne braniti se kozarca, 4~ prazniti//izpraznjevati kozarce, (pridno) nagibati kozarec, npHKjia/ibiBaTbCfl// * npnjio^cHTbca k 6yTbijiKe, nponycKaTb no pioMOHKe, npnAep^cHBaTbCH pkdmohkh/ *~* CTaicaHHHKa, etc.), as somebody who is not in "normal" physical condition (comparison with unstable, lying objects: pijan kot metla/kot klada/kot batina, m>HH KaK HypöaH, m>5iH KaK KOJio^a, etc.), as somebody who is not in "normal" mental state (absurd actions and hallucinations: pijan, da samega sebe vika; pijan, da mački pravi botra, videti bele miši, Hannjicfl ro nepTHKOB, Hanujica #o 3ejieHoro 3mq^, etc.), as somebody who drinks more than what is considered to be decent (e.g. comparison with animals: piti, pijan kot (božja) mavra/kot krava, pijan kot svinja/ kot prasec; nnrb KaK jioma/rb, HanHBaTbCfl//HanHTbCfl, n-bflHbifi KaK CBHHbfl, etc.). Here "normal" is mainly used to denote decent behaviour as perceived in accordance with certain moral standards and rules of a given society Therefore there is a strong negative connotation in phrasemes denoting (excessive) drinking. According to the results of author's analysis the most frequent components in phrasemes describing (excessive) drinking are lexemes that denote objects and animals, e.g. čep 'cork', klada 'log', živina 'cattle', krava 'cow', muha 'fly', svinja 'pig'? etc. 102 K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo Silvo Torkar IZVLEČEK: V prispevku je na podlagi historičnih zapisov in primerjalnega slovanskega historičnega antroponimičnega gradiva s pomočjo besedotvorne metode predlagana nova razlaga krajevnega imena Prvačina, ki je v neposredni zvezi z antroponimi *Pribač, Pribina, Pribiša, Pribac in s krajevnim imenom Prebačevo. The Origin and meaning of the place names Prvačina and Prebačevo ABSTRACT: On the basis ofhistorical evidence and the comparative corpus ofhistorical Slavic anthroponymy this article brings a new explanation - based on the word-formati on principles - of the origin of the place name Prvačina which is in direct relation to the anthroponyms *Pribač, Pribina, Pribiša, Pribac and to the place name Prebačevo. Krajevno ime Prvačina in vodno ime Prvač (pritok Vipave pri Prvačini) je N izvajal F. Bezlaj z določeno previdnostjo iz domnevnega slovanskega antroponima ^ *Prvač.' Stari zapisi krajevnega imena so: 1298 Prebätsch, 1319 Pribacii in Preuacio, --1361 Priwatsch, ca. 1370 Perbatsch, 1398 Prebatsch, 1402 Prebatsch, 1566 Prebacins. Tudi znameniti poljsko-ruski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay, ki ga upravičeno štejemo za prvega pomembnega ,slovenskega' dialektologa, je leta 1874 v goriškem časniku Soča izrazil mnenje, daje ime Prvačina posamostaljeni svojimi pridevnik, izpeljan iz (domnevnega) starega osebnega imena *Prvaka > Prvačina (vas).2 Seveda je popolnoma zavrnil še danes živo ljudskoetimološko razlago, ki izvaja ime iz predložne zveze pri Bači. Kot ledinsko oz. vodno ime se pojavlja Prvačina (Prewaczina; Prebaczin, Brebaczina) še v Gornjem Cerovem oz. v Števerjanu v Brdih v goriških urbarjih 1507 in 1523.3 Ime potoka, zapisanega leta 1523 kot Brebaczina, Števerjanci danes izgovarjajo Vrbačna, medtem ko je italijanska oblika vsaj od franciscejskega katastra dalje Barbacina. Po potoku v 1 France Bezlaj, Slovenska vodna imena II, Ljubljana 1961, 125. 2 Jan Baudouin de Courtenay, Jezikoslovna razprava, Soča, 15. 10. 1874, št. 42, Gorica. 3 Vojko Pavlin, Prepis goriškega urbarja iz leta 1507; Milko Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Primorja, Drugi del, Ljubljana 1954, 167-168. IZ 0£ w Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo njegovem zgornjem delu teče mejna črta med Slovenijo in Italijo.4 Ponuja pa se primerjava tudi s krajevnim imenom Prebačevo pri Kranju s starimi zapisi: 1343 Pribetsch, 1381 Prewacz, 1436 Prywecz, 1458 Prebatsch.5 Videti je, da moramo izhajati iz nekdanjega antroponima *Pribač, ohranjenega v vodnem imenu Prvač(v Prvačini), ki je gotovo sekundarno poimenovanje iz krajevnega imena.6 Vsi srednjeveški zapisi kažejo, da krajevno ime še ostaja enako antroponimu *Pribač, kije šele v 16. stol. v primorskem primeru prejel zbirno obrazilo -in a, podobno kot Stična (*Žitko> *Žitiči> *Zitičina 'kraj, kjer živijo Zitiči, tj. Žitkov rod', Valvasor je pisal še Sitizena)1 in Skaručna (*Skoruta > *Skorutiči> *Skorutičina 'kraj, kjer živijo Skorutiči, tj. Skorutov rod)',8 medtem ko je v gorenjskem primeru dobil moško svojilno obrazilo -ev (alomorf obrazila -ov) in morfem -o za oznako odnosnice v srednjem spolu (selo, polje). Ime Prvačina bi se glede na navedeno rekonstrukcijo moralo glasiti Pribačina. V imenih Prvačina in Prebačevo namreč ne tiči morfem prv-, temveč Prib-, okrajšani prvi del zloženega osebnega imena *Pribyslavb (iz psi. *pribyti 'povečati' in slava) ali *Pribygojb,9 iz katerih so s pomočjo obrazil -ač, -iša idr. nastale imenske izpeljanke Pribač, Pribiša itd. Slednjega najdemo v Braniku okrog 1200 kot Pribisse in v Trstu v 14. stoletju kot Pribissa oz. Pribixa.10 Z obrazilom -iša so bila iz zloženih imen tvorjena tudi staroslovenska imena Gostiša, Platiša, Staniša, ki so se nam ohranila v priimkih. Obrazilo -ač srečamo tudi v staroslovenskem osebnem imenu Dobrač, po katerem je dobila ime 4 Vlado Klemše, Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu, Gorica 1993, 84. Oblika Vrbačnajc pač nastala po disimilaciji p-b> v-bz ljudskoetimološko naslonitvijo na vrbo. 5 Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975,474. 6 Če je v tem primeru Pribač najprej krajevno ime, pa je v števerjanskem primeru (sodeč po urbarskih zapisih) verjetno treba izhajati iz ledinskega imena (travnika) Prebačina, ki je prvotno morda pomenilo del naselja Števerjan, po njem pa je prejel ime tudi potok. 7 Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzonantizem, Ljubljana 1924, 266. 8 Fran Ramovš, Iz slovenske toponomastike, Zgodovinski časopis 6/7,1952/53, 156, ponatis v: Zbrano delo, Druga knjiga, Ljubljana 1997, 739. Antroponim Skoruta je izpričan tudi v staroukrajinskih in staropoljskih spomenikih XV. in XVI.stol. (I. V. Jefimenko, Ukrajins'ki prizvyscevi nazvy XVI st., Kyjiv 2003, 109), oba pa sta hipokoristika iz zloženih imen Žitigoj oz. Skorovoj ali Skorogost. Na enak način so iz predkrščanskih osebnih imen tvorjena tudi krajevna imena Radovna, Stanošina, Svetina, Boletina, morda tudi Slavina. F. Bezlaj v Etimološkem slovarju, Tretja knjiga, Ljubljana 1995, 241, sicer pri Skaručni misli na *suha- + *ručb 'potok', kar daje rezultat gorenjskega glasoslovnega razvoja, podobno kot Skadov iz *Suhadol, vendar proti taki razlagi odločno govorijo historični zapisi Skorutsch in Schkorucina 1444, Schkorutschina 1499 idr., kijih Bezlaj iz nerazumljivih razlogov ne upošteva, čeprav jih navaja tudi sam po: M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) II, Ljubljana 1975, 552. 9 Obe zloženi imeni sta izpričani na slovenskem etničnem ozemlju med 9. in 13. stoletjem, obravnava ju tudi Otto Kronsteiner, Die alpenslawischen Personennnamen, Wien 1975, 57. 10 Milko Kos, Srednjeveški (kot v op. 3b), 110; Pavle Merkü, Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307-1406), Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 453. Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo znamenita gora na Koroškem, tako pa se v srednjeveških virih imenuje tudi žirovska vas Dobračeva.11 V starosrbskem besedilu Dečanske hrisovulje (1330) je izpričano celo osebno ime Pribač.12 Obrazilo -ač se je pozneje pritikalo tudi na svetniška osebna imena in je ohranjeno v priimkih Petrač, Mihelač, Lukač idr. Med staročeškimi imeni J. Svoboda omenja tudi ime Pfibak.13 Na srednjeveškem Poljskem izpričana imena Przybygniew (iz psi. *pribyti in *gnevi> 'gnev'), Przybysiaw ipd. poznajo v istem času tudi številne izpeljanke: Przyb, Przyba (1176), Przybak (= Przybek, 1394), Przyban (1494), Przybasz+(ek), Przybasz+(ko), Przybek (= Przybysiaw, 1250), Przybyna (!).14 Nemški srednjeveški viri poznajo ime Priba, npr. 1175 Pribe, 1176 Priba castellanus itd.15 *Priba se razlaga kot kratka oblika k Pribygnew, Pribyslav, prim, poljsko Przyba, češko Priba, Pf ib. V piranski notarski knjigi najdemo v letih 1289-1291 zapisani imeni Prebinus, Pribinus.16 V luči teh zapisov je precej verjetno, daje ime spodnjepanonskega kneza Pribine (očeta kneza Koclja) vendarle nastalo iz zloženega imena na Prib- in ne iz vzdevka *prijebina, kot je domneval O. Trubačov, ki se je naslanjal na zgodovinski podatek, daje bil Pribina - filius ex alia coniuge, in pa na leksem prijebiš, ki ga navaja Pleteršnik kot nesklonljivi pridevnik v pomenu 'nezakonski (otrok)'.17 Tudi koprski priimek Pribac (Šmarje, Padna) je treba najverjetneje povezovati z navedeno imensko podstavo (< Pribec). Literatura France Bezlaj, 1956-1961, Slovenska vodna imena I—II, Ljubljana. France Bezlaj, 1995, Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga (P-S), dopolnila in uredila Metka Furlan in Marko Snoj, Ljubljana. Milica Grkovič, 1983, Imena u Dečanskim hrisovuljama, Novi Sad. Vlado Klemše, 1993, Krajevna, ledinska in vodna imena v Steverjanu, Gorica. Milko Kos, 1954, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Primorja, Drugi del, Ljubljana. 11 Milko Kos, Gradivo (kot v op. 5), I, 100. 12 Tomo Maretič, O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata i Srba, Rad JAZU, knjiga 82, Zagreb 1886, 86; Milica Grkovič, Imena u Dečanskim hrisovuljama, Novi Sad 1983, 63. 13 Jan Svoboda, Staročeska osobni jmena a naše pfijmeni, Praha 1964, 133. 14 Slownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, Czeič 1, Odapelatywne nazwy osobowe, Krakow 2000, 241. 15 Gerhard Schlimpert, Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen zur deutschen Geschichte, Berlin 1978, 106. 16 Darja Mihelič, Piranska notarska knjiga (1289-1292), Tretji zvezek , Ljubljana 2002, 43, 57,81, 108. 17 Oleg Trubačev, Etnogenez i kul'tura drevnejših slavjan, Lingvističeskie issledovanija, Moskva 2002, 42; Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Drugi del, Ljubljana 1895, 308. Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo ' Jan Svoboda, 1964, Staročeska osobni jmena a naše pfijmeni, Praha. *$ Slownik etymologiczn o-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, 2000, Cze^šč ^ 1, Odapelatywne nazwy osobowe, Krakow. ^ Oleg Trubačev, 2002, Etnogenez i kul'tura drevnejših slavjan, Lingvističeskie N issledovanija, Moskva. 106 Nelinearna struktura zloga Drago Unuk IZVLEČEK: Zlog kot fonološki pojav predstavlja osnovno fonološko enoto z lastno strukturo, v katero se povezujejo fonemi. Prispevek predstavlja nelinearno strukturo zloga v obliki skeletne sheme strukture - členitev na onset, nukleus in kodo, tj. členjenje na sestavine brez rime. Princip sonornosti v zlogu določa, daje lahko med posameznim členom zloga in son ornim središčem samo člen, ki ima višjo stopnjo sonornosti kot zunanji člen. ABSTRACT: The syllable as a phonological phenomenon represents the basic phonological unit with its own phoneme-combining structure. The article presents the nonlinear syllable structure in the form of a skeleton - its constituents being the onset, the nucleus and the coda, i.e. the constituents without the rhyme. The principle of sonority in the syllable determines the position of syllable components: between an individual syllable component and the syllable's son oran t core only a component having a higher degree of sonority than the outer component can occur. 1 Zlog kot jezikoslovni problem Zlog je eden od osrednjih pojavov (glasovnega) jezikovnega sestava: osnovna sintagmatično-paradigmatična fonotaktilna in fono-ritmična enota. Sestavljajo ga med seboj povezane glasovne prvine, te tvorijo fonološki podsistem, obenem pa prehajajo tudi na področje morfemske zgradbe in zgradbe besed. Zlog je nosilec suprasegmentalnih pojavov (prozodemov), tako se kot zvočno-ritmična enota povezuje še s skladenjsko in slogovno ravnino jezika. Gre za povezanost funkcije in semantike strukture: posamezno in splošno na nivoju segmentov in supra-segmentov; zlog nekako spaja fon, fonem in morfofonem z višjimi foničnimi enotami in pomenskimi prvinami (o tem t. i. sintetična fonološka teorija, Sabol 1989, 1994). Zlog pokriva vse segmente komunikacijskega dejanja, to je artikulacijsko, akustično in perciptivno. Fonetična in fonološka stopnja abstrakcije med zlogotvornimi in nezlogotvornimi prvinami v smislu poudarjenih lastnosti samoglasniškosti oz. soglasniškosti izpostavlja nasprotje kontrastivnosti med primerjanimi elementi, in to na osnovi fonoloških prvin, ki sicer tvorijo nasprotja (opozicije) le-teh. Prav to N N Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga je temeljno nasprotje: sonantičnost - nesonantičnost. V komunikacijskem razmerju je najbolj splošen kontrast soglasnik + samoglasnik oz. lastnost [-sonant] - [+so-nant]. Tuje kontrastov največ. Pomembnost umeščenosti zloga v jezikovni sestav se kaže v tem, da bi bilo potrebno v procesu razmejevanja fonemskega inventarja najprej le-tega razdeliti po nasprotju tipa zlogotvornost - nezlogotvornost (Sn - Sn°, tj. sonantičnost - nesonantičnost), upoštevaje artikulacijske, akustične, preceptivne in fonološke značilnosti fonemov. Na osnovi teh je fonem ali sposoben biti nosilec vseh suprasegmentov danega jezika ali tega ni sposoben. Če je, potem lahko funkcionira kot sonant (v smislu sonornosti in s tem zlogotvornosti); če ni, funkcionira kot nesonant (v smislu sonornosti in s tem zlogotvornosti). Pravila razlikovanja fonemov in fonemskih variant je potem možno uporabiti kot drugotne korake v omenjenem procesu: v razmejevanju vokalov proti vokalom in soglasnikom proti soglasnikom (povzeto po Sabol 1989, str. 44-46). Fonotaktika kot del fonologije ima svoj predmet v analizi fonoloških sistemov z vidika sintagmatskih lastnosti in odnosov. V danem jeziku ugotavlja, katere so tiste lastnosti, ki so v njem glede na distribucijo fonoloških segmentov dopustne, in katere lastnosti imajo distribucijske omejitve. Enota fonotaktičnega opisa je zlog; tako je v fonološki strukturi zloga zajet popolni fonotaktični opis obravnavanega jezika. Fonotaktična pravila (dopustnostne in nedopustne možnosti razvrstitve fonoloških segmentov)1 so specifičnost vsakega jezika posebej. Zlog kot fonološki pojav predstavlja osnovno fonološko enoto z lastno strukturo, v katero se povezujejo fonemi. S preučevanjem strukturnih značilnosti zloga se preučuje celotna fonološka struktura distribucije fonemov kakega jezika. Pri tem je potrebno opozoriti, da so fonotaktična pravila distribucije posameznih fonemov lahko drugačna v knjižnem in neknjižnem jeziku, zlasti v narečjih, ki obstajajo kot sklenjeni jezikovni sestavi. 2 Struktura zloga S strukturo zloga so se ukvarjali številni jezikoslovci (gl. Unuk 2003, str. 173-180). Izoblikovalo seje več raznovrstnih predstavitev v obliki t. i. modelov strukture. Tu so predstavljene tri osrednje. Ravninska členitev (ravninski model; povrQinska, ravna, linearna, enodimenzionalna struktura) Sestavine zloga so podane nehierarhično, samo v linearni odnosnosti, kot nizi segmentov (ne kot konstituentska struktura). Tako je zlog v predstavitvi nizanje glasov v večje enote, torej niz posameznih glasov (segmentov). V okviru zloga -fonološke enote se uresničujejo inherentne distinktivne lastnosti, nekatere izmed njih tudi na nivoju zloga. Prav zlog je enota, ki predstavlja omejitev oz. omejevanje fonemskih kombinacij v nizanju le-teh (gl. Unuk, 48-100). V avtosegmentalni fonologiji so C-ji predstavljeni kot nezložne sestavine, V-ji kot zložna vsebina t. i. skeletne strukture (gl. Anderson, 1969; Kahn, 1976; Clements/Keyser, 1983; Goldsmith, 1990). Gre za kompatibilnost (združljivost) fonemov. Odvisna je od inherentnih distinktivnih lastnosti, ki ali omogočajo ali onemogočajo ali samo izjemoma dopuščajo povezovanje in združevanje fonemov, kar se izraža zlasti pri tistih z lastnostjo C (tj. z lastnostjo konzonantskost). Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga Grafična predstavitev površinske strukture zloga: Zlog C C V C C Nelinearna, poimenovana tudi večdimenzionalna, fonologija (pojavi se nekako konec šestdesetih let prejšnjega stoletja), tj. avtosegmentalna, metrična in ciklična fonologija, najde razlago zgradbe zloga v dveh modelih (Goldsmith, 1990; Hall, 1992). Binarna členitev (hierarhični model; segmentalna, skeletna struktura) Zlog je predstavljen kot hierarhično zgrajena enota in pomeni multisegmentalno celoto s konstituentsko strukturo, v kateri vladajo hierahični odnosi med členi zloga. Kot fonološka enota je zlog ponazorjen z obliko drevesnika: sestavine so segmenti (tj. fonemi), ki so v konstituentski strukturi povezani hierarhično tako, da so medsebojni soodvisni odnosi vzpostavljeni posredno - skozi odnose v sami strukturi zloga. Hierarhična členitev sestavnikov zloga izhaja iz osrednjih raziskav, ki so jih opravili vidnejši jezikoslovci: Chao (1941), Pike/Pike (1947), Kurytowicz (1948), Fudge (1969), Halle/Vergnaud (1978), Selkirk (1982); gl. tudi: Goldsmith, 1990; Mihaljevič, 1991; Eisenberg, 1992; Hall, 1992; Blevins, 1996. Grafična predstavitev skeletne strukture zloga predstavlja hierarhičnost členov: I--------------------- Z ---------------------------1 I------------- R -------------1 O N K Z = zlog, O = onset, R = rima, N = nukleus, K = koda. Razlaga grafične ponazoritve in pojmov: Zlog največkrat sestoji iz dveh sestavnikov. Prvi z leve je t. i. onset (angl. onset) ali začetek zloga in je neobvezni člen. Sledi mu t. i. rima (angl. rhyme), ki je v zlogu obvezni člen strukture. Rimo sestavljata t. i. nukleus (angl.: nucleus) ali jedro (središče) in t. i. koda (angl.: coda) ali končni del zloga.2 Nekateri jezikoslovci v predstavitvah uporabljajo še en fakultativni člen, ki ga poimenujem dodatek - angl. appendix (gl. Halle, 1992). 2 Domača terminologija tu nima ekvivalentov, zato uporabljam termine: nukleus, onset in koda. Podobno ravnam tudi glede drugih terminov. Taka terminologija je aktualna v vseh vidnejših publikacijah obravnavanega predmeta raziskovanja. Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga Drevesnik, ki podaja hierarhičnost med sestavniki zloga: N N K CCV C C h r a s t m Drevesnik hierarhičnih odnosov sestavnikov zloga v večzložni besedi: ta O R N R C C V C V C b l a o s Metrična členitev (hierarhični model; struktura kot metrični konstrukt) V okviru generativne fonologije fonologi usmerijo raziskave tudi na t. i. metrično podobo zloga: zlogi so uvrščeni v metrične hierarhične strukture, s čimer se podajajo naglasne in intonacijske značilnosti kakega jezika. Zlog je obravnavan kot pojav prozodijske strukture; predstavlja se v obliki metričnega drevesnika in metričnih mrež. Podrobno pojavnost predstavlja avtosegmentalna fonologija (z začetki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: Liberman-Prince, 1977; Hyman, 1985; Me Carthy-Prince, 1986; Hayes, 1989).3 110 3 Ker obravnavam samo inherentne lastnosti zloga, te obravnave ne podajam. Podrobno o tem tipu zlogovne strukture v Noske, 1992. Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga 2.1 Notranja struktura zloga V predstavitvi nelinearne strukture zloga izhajam iz skeletne sheme strukture, kakršno uporablja T. A. Hali (Hali, 1992). Uporabljam členitev na onset, nukleus in kodo, tj. členjenje na sestavine brez rime (Argumente za opustitev rime gl. Hall, 1992, str. 8). Po tej shemi je vsak segment enkrat ali večkrat zvezan na t. i. x pozicijo v skeletni strukturi. Segmenti, ki niso zlogovno zaznamovani (kratki samoglasniki, drsni samoglasniki in soglasniki), so zvezani na en x, dolgi samoglasniki oz. zlogotvorni samoglasniki pa na dva x. Glede na argumente Trubetzkoya (Trubetzkoy 1939), da dolžina ni distinktivna lastnost, pač pa je prozodična, je mogoče tako ene kot druge segmente zvezati na en x (Prim. Hall, 1992, str. 18). Kakor ponazarja grafični prikaz, je tako v onsetu kot v kodi lahko različno število sestavnih členov (segmentov), tj. od 0 do omejitve, kije odvisna od zakonitosti v onsetu in zakonitosti v kodi. Na ta način so lahko uresničene v zlogu različne kombinacije med sestavniki zloga: -N: [a], [a.po.strof], [o.bo.a], [o.tok], [u.ho]; - O + N: [bo], [čre.pin.ja], [da.ti], [ga.lo.pi.ra.ti], [ho.te.ti], [ja.ma]; -N + K: [ap.njen.je], [bis.tro.ok], [en], [eg.ski], [es]; - O + N + K: - na začetku besede: [bod.lja.ti], [cap.lja.ti], [druš.tvo], [jag.nje.či.na], [keg.lja.ti]; - sredi besede: [br en. kij an.je], [če.bljan.je], [drob.nja.kar.ski], [hoh.njan.je], [med. vre. ten. čon]; - na koncu besede: [beb.lja.vdc], [cep.ljen.čdk], [čut.lji.vost], [iz.wlec.ljiu], [past]. Nekaj tovrstnih kombinacij segmentov v zlogu ponazarja drevesnik: N X X X X N XXX w z w r d 1 j s p 1 P 1 j w z b s t č 1 z r a e o u o e a o h s r n s k s 111 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga o h o s t n o čas gams b o r š č 2.1.1 Nukleus Edina obvezna sestavina v zgradbi zloga je nukleus: z (O) N (K) V nukleusu so lahko katere koli sestavine, ki imajo lastnost [- cons], torej kateri koli samoglasnik in/ali tudi zvočnik. Ponazoritve samoglasniškega jedra so v gornjem drevesniku. Posebnost je nukleus s soglasnikom, tj. z zvočnikom. Gre za t. i. soglasniško (konzonantsko) jedro, v katerem je zlogotvorni element zvočnik kot nosilec zlogotvornosti. V neknjižnem jeziku lahko v jedru nastopajo tudi dvoglasniki; gre za t. i. dvoglasniško (diftonško) jedro, v tem primeru je prvi del dvoglasnika sestavina nukleusa, drugi pa pripada kodi. Oba dela sta zvezana z ločenimi x pozicijami v drevesniku, vendar ju lahko zvežemo na en sam x člen, saj gre v predstavitvi za prikazovanje avtosegmentalnih značilnosti; naglasnost je prozodijska lastnost, torej nedistinktivna (jezikovni sistemi z nekompleksnim nukleusom nize VV členijo na sosednja zloga; prim. Blevins 1996, str. 218). Dvoglasnik je lahko zvezan s katerim koli soglasnikom kot začetkom kode. Z K K X X bo u k d v e i k r a i 1 i o s Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga m t v i o i i u e n Primeri narečnega besedišča: bok, dve, kraj, les ('gozd'), mi, tu, ven (gl. Zorko, *m 1994, str. 325-335). Ponazoritev s hierarhično odnosnostjo kaže enaka razmerja kot v osnovnem tipu, kjer je nosilec zloga samoglasnik oz. kjer le-ta tvori t. i. samoglasniško jedro. Tako je tudi v zlogu, ki ima zvočniško jedro: g l C s m s Q s n č r f s m r t t r t > uo N Narečne besede: 'ceiiglc, sm, sn, 'ka:kšn, 'čf.f, s'mr:t, 'tr:t, tj. opeka, sem, sem, kakšen, črv, smrt, trd (Zorko, 1994, prav tam; Zorko, 1998, str. 15, 29). Odnose v zlogu je mogoče podati tudi z opisom segmentov, ki nastopaju v zlogu: [± zlogotvoren], [± soglasniški], [± zvonki]: ([- zlogotvoren]) ([+ soglasniški]) ([± zvonki]) [- soglasniški] [+ zlogotvoren], [+ zvonki] ([- zlogotvoren]) ([+ soglasniški]) ([± zvonki]) 113 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga Prav vprašanje zlogotvornih zvočnikov je razložljivo na nivoju zloga oz. na nivoju hierarhičnih odnosov znotraj zlogovne zgradbe. Ker se zlogotvorni zvočniki ne razlikujejo od fonemskih variant teh istih, torej na nivoju inherentnih lastnosti (to je na segmentalni ravnini), se njihovo razlikovanje uresničuje na ravnini zloga, in sicer v hierarhični zgradbi, kjer zlogotvorni zavzemajo položaj jedra, nezlogotvorni pa so lahko ali v onsetu ali v kodi. Na nivoju ravninske zgradbe zloga to vprašanje ni razrešljivo. 2.2 Princip sonornosti Gre za princip razvrščanja prvin po sonornosti, angl. sonority sequencing generalization ali sonority sequencing principle (gl. Hall, 1992, 63-65; Blevins, 1996, 210-212). Ta določa, da se posamezni segmenti v zlogu razvrščajo glede na stopnjo svoje sonornosti: segmenti z večjo sonornostjo stojijo bliže sonornemu središču, drugi, ki imajo nižjo stopnjo sonornosti, se razporejajo na robovih zloga. Princip določa, daje lahko med posameznim členom zloga in sonornim središčem samo člen, ki ima višjo stopnjo sonornosti kot zunanji člen (v Unuk, 2003, 76-85, je v predstavitvi linearne strukture zloga podana - zaradi omejenega in tipološko določenega gradiva - približna lestvica sonornosti soglasniških fonemov, in to na osnovi ugotovljene distribucije teh v soglasniških nizih; o problematičnosti določanja sonornosti fonemov gl. seznam literature; prav tam, 173-180). Shema predstavlja matrično členitev odnosov med členi, pri čemer je leva polovica bolj sonorna od desne. Princip je občeveljaven za vse jezike in foneme; npr. ne obstajajo jeziki, kjer so nenizki samoglasniki bolj sonorni od nizkih itd. (povzeto po Blevins, 1996, prav tam, 210-212, 220). Princip sonornosti v zlogu predstavlja drevesnik: Segment [- sogl] [+ sogl] [+ niz] [- niz] [+ son] [- son] [- vis] [+ vis] [- nos] [+ nos] [+ ko nt] [- kont] [+ zven] [- zven] [+ zven] [- zven] Razlaga: [- sogl] - tak, ki ni soglasnik (torej samoglasnik ali zlogotvorni zvočnik), [+ sogl] - soglasnik, [+ niz] - nizki samoglasnik, [- niz] - nenizki samoglasnik, [+ son] -sonorni soglasnik, [- son] -nesonorni soglasnik, [- vis] - nevisoki samoglasnik, [+ vis] - visoki samoglasnik, [- nos] - nenosni soglasnik, [+ nos] - nosni soglasnik, Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga [+ kont] - kontinuirani soglasnik, [- kont] - nekontinuirani soglasnik, [+ zven] - ^ zveneči soglasnik, [- zven] - nezveneči soglasnik. * Tako princip sonornosti postavlja dodatna fonotaktična pravila, ki delujejo kot -t omejitve v kombinatoriki fonemov: X - kadar stojijo v zlogu drug poleg drugega zvonki in nezvonki soglasniki, mora biti r\ sonornejši soglasnik bliže jedru; » - kadar se pojavljata v zlogu drug poleg drugega nezvonka soglasnika, mora biti 0 eden od njiju prednjejezični soglasnik (koronalni): ali zobnik ali nebnik: /t/, /d/, /n/f *~* /r/, /l/, /s/, /z/, /c/; /j/, /s/, /ž/, /č/, /dž/ (»/P/rednjejezičen «; »prednjeneben « - Toporišič, 1992, str. 207); - drug poleg drugega se v nizu soglasnikov ne moreta pojavljati ustničnika (Izjema UÜ so dvoustnične variante /v/); pravilo velja samo za onset; ^ - eden izmed dveh sosednjih sonornih soglasnikov v nizu mora biti prednjejezični *"* soglasnik; ^ - ustnični soglasnik se nahaja v nizu vedno pred prednjejezičnim soglasnikom. ^ S temi pravili so razložljive (ne)uresničene medsebojne kombinacije samoglasniških, N soglasniških in samoglasniških fonemov s soglasniškimi fonemi (gl. Unuk 2003, 48-87). 2.3 Razporejanje soglasniških fonemov po principu sonornosti v onsetu in kodi Glede na razporejanje soglasniških fonemov po vrstah, ki jim posamezni fonemi ^ pripadajo glede na kriterij tvorbe (tj. zvočniki, zlitniki, priporniki in zaporniki) ^ levo in desno od samoglasniškega jedra (nukleusa), torej v onsetu in v kodi, je ^ podan prikaz po tvorbi za razporejanje soglasnikov po posameznih mestih levo in O desno od nukleusa - gledano premočrtno (prim. Unuk 2003, 111-113). Kaže se ^ posplošena zakonitost razvrščanja vseh zvočnikov, zlitnikov, pripornikov in *-* zapornikov skupaj po mestih glede na onset in kodo, kar je predstavljeno skupaj. N Na enak način je ugotovljeno razporejanje vseh zvonkih in vseh nezvonkih k elementov (torej vseh zvočnikov in vseh nezvočnikov) levo in desno od *~~ samoglasnika.V središču je sonorno jedro, levo in desno od njega pa stopnja sonornosti pada z oddaljenostjo od maksimuma. Grafična predstavitev je predstavitev razvrščanja soglasniških prvin po tvorbi in po zvonkosti glede na onset, nukleus in kodo na nivoju zloga. 4 3 2 1 1 2 3 4 L 0 2 20 9 5 13 3 0 P 4 57 78 33 14 36 4 0 S 18 35 56 183 80 16 1 1 Z 0 14 102 51 13 32 14 0 Razmerja po zvonkosti so prikazana v diagramu za onset in kodo primerjalno: 4 3 2 112 3 4 4 3 2 112 3 4 S 18 35 56 183 80 16 1 1 N 4 73 200 93 32 81 21 0 115 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga Krila onseta in kode po zvonkosti 4 3 2 1 12 3 4 Onset Mesto Koda 2.4 Onset Onset je lahko eno-, dvo-, tri- ali štiričlenski. Obligatoričnost onseta pomeni, da v jeziku ne morejo obstajati začetni zlogi z golo strukturo V (prim. Blevins, 1996, 218). Slovenščina ima potemtakem neoblikatoričen onset: [o.ko], [u.ho], [u.ra]. V neknjižnem jeziku predstavlja epenteza težnjo po strukturi C V: ['vüiixä], ['vü:iste], ['vüra] (primeri so povzeti po Zorko, 1998, 20; druge pojave epenteze na nivoju zloga podaja Zorko, 1998, 141). V onsetu veljajo fonotaktična pravila o razvrščanju fonemov v nizih. - Fonotaktično pravilo kombinatorike fonemov oz. njihove kompatibilnosti določa, da v onsetu ne moreta biti drug ob drugem ustničnika, temveč mora biti eden izmed S Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga členov [+ koronalen], tj. prednjejezični (/t/, /d/, /n/, /r/, /l/, /s/, /z/, /c/) oz. prednjenebni (/j/, /l/, /n/, /s/, /ž/, /č/, /dž/)\ pravilo ne velja za stranske alofone fonema /v/ - Pravilo fonotaktične razvrstitve določa, da mora biti eden izmed dveh sosednjih fonemov, izmed katerih je eden z lastnostjo [+ sonoren] in obenem z lastnostjo [+ koronalen], v nizu bliže sonornemu jedru. S fonotaktičnim redom so razložljivi neuresničeni nizi ustničnikov v onsetu (npr. /bm/*, /mb/*, /pm/*, /mp/* itd.) in neuresničenih nizov zvočnikov (/Iv/*, /mv/*, /nv/*, /rv/*itn.), obenem pa so jasne kombinacije zvočnikov tipa: /ml/, /mn/, /mr/(ti pravili sta občeveljavni - za večino jezikov. Prim. Halle, 1992, prav tam). - V nizu ne moreta biti enaka člena, ker fonotaktična razvrstitev ne dopušča istozložnih ponovitev fonemov. - V onsetu deluje na nivoju niza kompatibilnost členov z enako lastnostjo členov [+ zveneč] oz. [- zveneč]. Poleg podanih pravil v onsetu delujejo še vse druge distribucijske omejitve, izražene kot fonotaktična pravila in se nanašajo na razvrstitev soglasniških fonemov v nizih fonemov. Izražajo omejitve v prostem povezovanju le-teh v zlogu in v besedi. Omejitve izhajajo iz inherentnih distinktivnih lastnosti fonemov in iz zgradbenih značilnosti zloga. Pravila so naslednja (Posebej ne obravnavam pojavov, ki so rezultat morfonološkega povezovanja na nivoju različnih zaporednih zlogov, ker so pravila ugotovljiva v oblikoslovju in v besedotvorju.): - enaka soglasnika ne moreta nastopati ne na začetku ne na koncu niza v besedi; - v nizu se enaka soglasnika izgovarjata kot en soglasnik (Varianto z izgovorom dveh enakih je mogoče razumeti samo kot hiperkorekturo, torej kot stransko možnost, ali kot zelo strogo ortoepsko določilo. Gl. Slovenski pravopis, 2001, str. 79-80, in Toporišič, 1992, 25-26. Gre za primere morfološke in zlogovne meje, kjer so taki primeri dopustni, in se izgovarjajo, kot je podano.) in vedno pripadata različnima morfemoma in zlogoma (gl. Srebot-Rejec, 1975.); - pred zvenečim soglasnikom je v nizu lahko samo zveneči soglasnik; - pred nezvenečim soglasnikom je v nizu lahko samo zvočnik ali nezveneči soglasnik oz. nezvočnik; - sičniki in šumevci, ki imajo nasprotno binarno lastnost kompaktnost, medsebojno niso kompatibilni; - pred zlitniki /c/,/č/\n /dz/ne moreta stati zobna zapornika /t/,/d/ Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga b e u j a k o ž e C a r č a i g 0 s Nastopajo lahko vsi soglasniški fonemi. 2.4.2 Dvočlenski onset Z X X b 1 I š č d n 0 d v a k r i č 1 e n g r 0 m k r u h 118 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga 2.4.3 Tričlenski onset d 1 j e b 1 j u š č s t r a s t w z d o u š k 1 j u č s k 1 i C š k r a t 2.4.4 Štiričlenski onset ^^\ X X X X X X /A k 1 j u P M s t r a n W z g 1 e t s P 1 o h N Štiričlenski onset ima (morfonološko) strukturo: predpona v- ali s-1 z- + tričlenski niz. 2.5 Koda Koda je lahko eno-, dvo-, tričlenska. Kompleksnost kode se nanaša na to, daje v kodi lahko več kot en segment. Gre za povezanost s t. i. odprtimi in zaprtimi zlogi (Blevins 1996, 218). Tudi v kodi delujejo fonotaktična pravila. 119 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga - Koda, ki ima tri člene, se vedno konča na en člen ali dva člena z lastnostjo [+ koronalen], tj. z lastnostjo prednjejezičen oz. prednjeneben. - Zunanji člen dvočlenske kode mora biti z lastnostjo [+ koronalen], zato niso možni nizi pripornik + pripornik. - Dvo- in tričlenska koda se ne more končati na soglasnika, ki bi tvorila niz z lastnostmi: [+ nosen] + [- koronalen]; ni nizov: /mg/*, /mh/*, /mk/*, /ng/*, /nh/*, / nk/* ipd. - Eden izmed zvonkih členov dvočlenske kode (Po pravilu sonornosti je to zunanji člen.) ali eden izmed prvih členov tričlenske kode (Po pravilu sonornosti je to zunanji člen.) mora biti manj sonoren kot drugi; tako so možni nizi: /jI/, /jm/, /jn/, / lm/, /In/, /rl/, /rm/, /m/, /rv/, /vi/, /vn/; /jnc/, /rlc/; obratni nizi niso mogoči. - V kodi deluje na nivoju niza kompatibilnost njenih členov, ki morajo imeti enako lastnost [+ zveneč] oz. [- zveneč]. - V nizu ne moreta biti enaka člena, ker fonotaktična razvrstitev ne dopušča istozložnih ponovitev fonemov. Na nivoju hierarhične zgradbe je mogoče najti razlago za posamezne (tj. glede na sistemskost izstopajoče) primere zlogotvornosti zvočnikov v knjižnem jeziku tipa / čm.rj/, /fi.lm/, /hi.mn/. Gre za neregularno zaporedje v kodi (/rl/*, /lm/*, /mn/*), ki ga fonotaktična pravila razvrstitve dopuščajo glede na princip sonornosti, vendar v tem položaju zvočniki /1/, /m/, /n/, /r/ ustvarjajo t. i. stranske zloge. Da gre za neregularnost sestavin v kodi, se prepričamo z dejstvom, da se na tem mestu sicer vrivajo neobstojni samoglasniki, ki tak stranski zlog »reorganizirajo« v »polni« zlog. 2.5.1 Enočenska koda Z N K X X e n o r u k čar k r a t s k 1 o n XXX Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga 2.5.2 Dvočlenska koda X X a n t i k t i r s č a s t g u m p t a s t 2.5.3 Tričlenska koda 9 T s k a i n C m u m P s t 0 u s t k u n š t b Q r s t 2.5.4 Štiričlenska koda je samo v prevzetem besedišču tipa /rndl/(dirndl). Zgradba onseta in kode izraža zakonitosti zgradbe zloga glede razporejanja soglasniških fonemov; ti se razporejajo po principu sonornosti. Ker v obojih deluje princip konfiguracije zloga, ta deluje omejevalno na sposobnost valentnosti določenih vrst fonemov glede na to, ali gre za onset ali kodo. Na osnovi razvrstitvene Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga ^ razčlembe so ugotovljive podobne zakonitosti razvrščanja soglasniških fonemov, ^ kot se kažejo v linearnem nizanju soglasniških fonemov. Distribucijska analiza ^ potrjuje zgradbene značilnosti zloga, ki temeljijo na principu razporejanja fonemov ^ po stopnji sonornosti, kar je osnovni atribut zlogovne strukture in zloga kot pojava & sploh (Unuk 2003, 94-100). r Literatura w ^ Anderson, R. Stephen, The phonological status of the Russian labial fricatives, ^ Journal of Linguistics 1969, 121-128. ^ Blevins, Juliette 1995, The Syllable in Phonological Theory, The Handbook of Phonological Theory Blackwell, Cambridge, 206-244. N Clements, G. N./Keyser, S. J.: CV phonology: a generative theory of the syllabe, > Cambridge 1983. *g Eisenberg, Peter 1992: Silbenphonologie des Deutschen, Gunter Narr Verlag, ^ Tübingen. w Fudge, Eric. C, Syllabes, Journal of Linguistics 1969. Fl Goldsmith, J. A., Autosegmental and metrical phonology, Blackwell, Oxford 1990. Hall, Tracy Alan 1992, Syllable Structure and Syllable-related Processes in German, Niemeyer, Tübingen. ^ Halle, M./Vergnaud, J. R., Three dimensional phonology, Journal of Linguistic ° Research, 83-105. * Hayes, B., Compensatory Lengthening in Moraic Phonology, Linguistic Inquiry ^ 20, 1989, 253-306. o Hyman, L., A Theory of Phonological Weight, Dordrecht. 1985. ^ Kahn, D., Syllabe-based generalisitionsin English phonology, MIT 1976. * Kurylowicz, Jerzy, Contribution ä la theorie de la syllabe, Bulletyn polskiego ^ towarzystwa jqzykoynawcyego, Krakow 1948, 80-114. Liberman, M, Prince, A., On Stress and Linguistic Rhythm, Linguistic Inquiry 8, 1977, 249-336. McCarthy, J. J./Prince A. S., Prozodic Morphology, University of Massachusetts, Amherst and Brandeis University, Waltham. 1986. Mihaljevič, Milan, Generativna ileksicka fonologija, Školska knjiga, Zagreb 1991. Noske, Roland 1992, Moraic vs. Constituent Syllables, Silbenphonologie des Deutschen, Gunter Narr Verlag, Tübingen 1992, 284-328. Pike, K./Pike, E., Immediate constituens of Mayateco syllabes, International Journal of American Linguistics, 1947. Sabol, Jan, Syntetickä fonologickä teöria, Jazykovedny üstav L'udovita Stüra Slovenskej akademie vied, Bratislava. 1989. Selkirk, E. O., The Syllabe, H. van der Hülst & N. Smith, The Structure of Phonological Representations, Dordrecht 1982, 337-383. - - Slovenska slabika (Načrt problematiky), S AS 23, Bratislava, FF UK 1994, 214-224. 122 Drago Unuk: Nelinearna struktura zloga Srebot-Rejec, Tatjana, Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku, SR 23 (1975), 289-320. Trubetzkoy, N. S., Grundzüge der Phonologie, Gottien 1939. Unuk, Drago, Zlog v slovenskem jeziku, Rokus, Slavistično društvo Slovenije. Ljubljana. 2003. Toporišič, Jože, Enciklopedija slovenskega jezika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. Zorko, Zinka, Samoglasniški sestavi v slovenskih narečnih bazah (ob izbranih besedilih), XXX. SSILK, Ljubljana 1994, 325-345. — Haloško narečje in druge dialektološke študije, Slavistično društvo, Maribor 1998. Nonlinear Syllable Structure Summary *4ff: The syllable as a phonological phenomenon represents the basic phonological unit with its own phon erne-combining structure. Through the study of structural features ^ of syllables the entire phonological structure of phoneme distribution within any given language may be studied. The syllable is presented as a hierarchically ** composed unit representing a multisegmental whole with a constituent structure, '^ which is governed by hierarchical relations among the syllable components. Its -~ graphical presentation takes the form of a branching structure: the components are ^ segmen ts (i. e. phon ernes), hierarchically connected within the constituen t structure O in such a way that their interdependent relations are indirectly set up - through ^ relations in the syllable structure itself A syllable mostly consists of two compon en t >^ parts. The first from the left is the so-called onset or the initial part of the syllable N and is optional, the next is the so-called rhyme which is the obligatory part of the m structure. The rhyme is composed of the so-called nucleus (the core) and the so- *~ called coda or the final part of the syllable. The article brings graphical presentations of segmentation into components without the rhyme. The onset and the coda can have a varying number of constituent parts, i.e. from 0 to the limitation which depends on the (phonotactical) rules for the onset and the coda. In this way various combinations of component parts may be realized within a syllable. The issue of syllabic sonants can be dealt with on the level of the syllable, viz., on the level of hierarchical relations in the syllable structure. The structures of the onset and the coda shows the standard principles of the syllable structure with regard to the distribution of consonant phonemes; they are distributed on the principle of sonority. Since the principle of syllable configuration governs both structures, the consequence is a limitation of the valency ability for specific groups of phonemes, depending on the onset or the coda respectively. Structural features of a syllable are based on the principle of phonemes' distribution according to their degree of sonority, which is the basic attribute of a syllable structure and of syllable as such. Phonotactic rules for the distribution of individual phonemes are presented. 123 Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Peter Jurgec IZVLEČEK: Hiat kot strukturna posledica samoglasniškega niza je v jezikih sveta največkrat podvržen procesom, ki ga odpravljajo: diftongizacija, oblikovanje drsnika, vstavljanje soglasnika, sovpad v en(oten) samoglasnik ali izpad (Casali 1998). Analiza samoglasniških nizov v slovenščini (Jurgec 2004b) je pokazala, da se vsi našteti antihiatski pojavi pojavljajo tudi v slovenščini znotraj fonoloških besed: vstavljanje [j] in diftongizacija Vu na splošni sistemski fonološki ravni, oblikovanje drsnika in izpad sta omejena na posamezne primere, fonetično pa se pojavljajo reduktivni procesi (diftongizacija, izpad in sovpad) in razpad (vstavljanje [u], [!], [?] in [#])- Ključne besede: samoglasniki, samoglasniški niz, hiat (ling.), zev, zlog, fonetika, fonologija, glasoslovje, prevzemanje (ling.). ABSTRACT: Being a structural consequence of a vowel sequence in several languages hiatus is frequently subject to hiatus-avoiding processes: diphthongization, glide formation, coalescence into a (single) vowel or elision (Casali 1998). An analysis of vowel sequences in Slovene (Jurgec 2004b) has shown that all listed hiatus-avoiding processes also occur in Slovene within phonological words: the epenthesis of [j] and the diphthongization of Vu on the level of the general phonological system, whereas the glide formation and elision are limited only to individual instances, and on the level of phonetics reductive processes (diphthongization, elision and coalescence) and dissimilation (the insertion of[v], [!], [?] and [#]) occur. Keywords: vowels, vowel sequence, hiatus (ling.), syllable, phonetics, phonology, loanwords. Izgovor zapisujem z znaki mednarodne fonetične abecede (IPA 1999) za slovenščino (Šuštaršič idr. 1995, 1999), vendar nenaglašena nesrednja sredinska samoglasnika označujem zgolj kot [e] in [o] (Srebot Rejec 1988, 1998); [i] in [u] sta alofona fonemov /j/ in /v/. Toneme označujem kot lipa ['Hipa] in beseda [be'seida]; kadar je tonemski naglas varianten, ga ne označim; toneme označujem samo na dolgih samoglasnikih. Kot je uveljavljeno, velja, daje ton v knjižni slovenščini fakultativen. - Nekatera terminološka pojasnila so že v Jurgec 2004a in jih tu ne ponavljam. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini «"* i Uvod ■t* ^ Raba besede hiat v slovenščini (zev) in tujih jezikih1 odkrije, da gre za dva ™* bližnj a, vendar ne povsem prekrivna pomena. Posamezni avtorj i uporablj aj o le enega ^ izmed njiju, lahko pa združujejo oba. O V prvem, širšem pomenu sta hiat zaporedna samoglasnika (brez vmesnih c# soglasniških oz. drsniških elementov). Hiat je v tem primeru izenačen s r* samoglasniškimi nizi, čeprav je slednji pojem dejansko širši, saj poleg sintagmatske O problematike vključuje še paradigmatsko, in sicer nanašajoč se na vsak posamezen 4* segment oz. samoglasniški niz kot celoto. Hiat je tudi v tem pomenu le eden od ^ vidikov samoglasniških nizov, a vendarle poglavitni. V tem pomenu se hiat ^ najpogosteje rabi v zvezi z jeziki, v katerih na površinski ravni samoglasniških nizov ni, ker se po pravilih odpravijo tudi na morfemski oz. besedni meji. N Drugič lahko hiat razumemo kot pojav med zaporednima samoglasnikoma > oz. kot zgolj strukturno posledico dveh samoglasnikov (ponavadi na višji oz. -d abstraktnejši ravni analize), ki sta v govorni verigi drug ob drugem. Pogosto gre za različne načine, kako se (prvotni v diahronem smislu, globinski oz. nepovršinski v ^ sinhronem smislu) samoglasniški niz odpravi s (predvidljivimi) fonološkimi Pn (morfonološkimi, fonetičnimi) procesi. Te antihiatske procese na leksikalni ravni v ^ slovenščini bom obravnaval v nadaljevanju. Izločil sem geminatna zaporedja tipa Individuum in neenak, saj imajo povsem drugačno problematiko, ki jo bo treba T zajeti drugje. ° V zvezi s slovenščino je bil hiat (zev) do sedaj obravnavan diahrono * fonološko, zlasti v zvezi s protetičnimi in sorodnimi pojavi. Ramovš (1954, 7-8) J^J tako ugotavlja, daje v slovenščini prvotni hiat ohranjen v prvi vrsti na morfemski o meji tipa po-ostriti, nauk, novejši hiati pa so v glavnem odpravljeni s fonološkima ^ praviloma prehoda v soglasnik in kontrakcije, čeprav obstajajo tudi nasprotni * primeri, pretežno narečni. Sinhrono fonološko je hiat domena pravorečne *- normativistike (npr. Rupel 1946, 31-32, Toporišič 1963, 142-43, 1971, 228, 2000, 87, Rigler 1971, 439 in s. s., SP 2001, § 701-704),2 ki se ukvarja predvsem z zapiranjem hiata pri i-jevskih samoglasniških nizih v prevzetih besedah (prim. Jurgec 2003a, 53-54). To je tudi glavno vprašanje pravopisne normativistike (omeniti je potrebno Škrabčev, Levčev, Breznikov in Toporišičev prispevek), vendar pisna podoba, kot se bo pokazalo v nadaljevanju, ni fonološko relevantna, zato o tem ne bom razpravljal (o tem gl. Majcenovič 2001,224-229, kjer so natančno predstavljeni 126 V Toporišič 1992, 373, sta zev »[sjamoglasnika drug ob drugem«, po Simeon 1969, 778, pa je zijev(hijat) »susret dvaju samoglasničkih elemenata, pri uzastopnom izgovoru kojih usta ostaju otvorena«. V Trask 1994, 170, je hiatus »[t]he occurence of two consecutive vowels forming separate syllables«. Podobno je šp. hiato, it. iato, fr. hiatus. Gl. še Muljačič 1972, Quilis 1994, Palkovä 1997, 147, Casali 1998, Aguilar 1999, Allerton 2000, Picard 2001 itd. Vse opredelitve se večinoma nejasne in ne ločijo jasno obeh pomenskih različic. Krajšave so v posebnem razdelku na koncu članka. Krajšave v zvezi z navajanim so med navedenkami in viri. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini prispevki posameznih avtorjev in njihov vpliv na današnjo pisno normo). Fonetično- "~* fonološko omenja hiat tudi Bezlaj 1960, 68-69. * Hiat je po svoji naravi izrazito nestabilen, kar dokazujejo procesi v številnih ^t jezikih: nekateri jeziki zato samoglasniških nizov (tj. heterosilabičnih samoglasniških fj zaporedij na površinski ravni) sploh ne dopuščajo (npr. dravidska jezika ci malajalamščina in kannadščina, pakasnovoščina v Braziliji, avstroazijatski jezik » jehajščina, nigerski pidžin), pri drugih pa so antihiatski procesi različnih stopenj. 0 Načeloma gre za pet pojavov (po Casali 1997, 497^98, 1998, 3-4, tam primerjaj dalje): diftongizacijo, vstavljanje soglasnika, oblikovanje drsnika, sovpad (v nov samoglasnik) ali izpad (enega od samoglasnikov). Ti procesi potekajo na več ravneh: ^ morfonološki (povezani leksikalno in besedotvorno), fonološki in fonetični. Tu ^ bodo obravnavani sinhroni fonološki in fonetični, medtem ko so morfonološki & največkrat zajeti v okviru oblikoslovnih in besedotvornih prikazov, čeprav do sedaj >"* še nikdar samostojno in celovito. ^ 2 Fonološki antihiatski pojavi S] :z; Analiza samoglasniških nizov v slovenščini (Jurgec 2004a, 2004b) je pokazala, da so za knjižno slovenščino največji vir samoglasniških nizov tvorjenke ^ in prevzete besede (tudi lastna imena), čeprav so vseeno zelo redki - kar velja tudi O za narečja (malo manj kot 1 % pojavitev, v SSKJ skupno 5,5 % vseh iztočnic). V *^ omenjenih maloštevilnih primerih potekajo močni antihiatski procesi, ki še dodatno ^ vplivajo na sorazmerno redko pojavljanje. O Zanimivo je, da se v jezikoslovju pojavljata dve nasprotni ugotovitvi: da ^ slovenščina hiat odpravlja (npr. Škrabec 1994, 34, Bezlaj 1960, 68-69) in da ga ^ načeloma ne odpravlja (npr. Rupel 1946, 32), ki pa sta pravzaprav obe pravilni: N prva izhaja iz ugotovitev diahronega jezikoslovja (ki ugotavlja, da protetični in &5 sorodni procesi hiat odpravljajo), druga pa je normativistično sinhrona - hiati namreč ^ obstajajo. Podatki potrjujejo diahrone ugotovitve: zgodovinski razvoj je deloval zlasti v smeri univerzalnega zlogovnega tipa C V,3 na eni strani z onastopljanjem4 vzglasnih zlogov, na drugi pa z antihiatskimi pojavi. To izhaja tudi iz tipoloških ugotovitev iz slovanske fonologije: I. Sawicka (2001) slovenščino skupaj z ostalimi južnoslovanskimi jeziki (razen bolgarščine), češčino in slovaščino uvršča med neprilagodljive jezike (»non-accomodative type«), ki so v glasovju značilno inovativni (tu pa je pomembna zlasti zgodovinskorazvojna vloga izgube /h/ in /t/ ter zmanjšana vloga palatalizacije). Kot univerzalni zlogovni tip nekateri avtorji navajajo tudi (C)V, vendar pa primeri jezikov dokazujejo, da obstajajo jeziki, ki zlogov V nimajo niti v vzglasju, kjer je ta medjezikovno sicer pogost. Drugi razlog za razmislek o zlogovnem tipu V so prav samoglasniški nizi, ki jih precej jezikov nima. - Vse to je v fonologiji dobro znano. Nastop je prevod za angl. onset 'predjedrni del zloga' (Unuk 2003 prevaja kar onset, Golden 2001, 165 uporablja vzglasje). Nastop je predjedrni del zloga, rima vse ostalo (sestavljena je iz jedra, ki je višek zloga, in kode, ki je pojedrni del zloga). Prim. Jurgec 2004a; 120, op. 4. 127 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini ^ Antihiatski pojavi so jasni tudi na sinhroni ravni: določene kombinacije ^ zaporednih samoglasnikov določajo transfonemizacijo brez hiata. V tem primeru ^ gre za sistemske antihiatske procese, ki potekajo na celotnem gradivu. ^ 2.1 Sistemski antihiatski procesi O Sistemski antihiatski procesi so v slovenščini omejeni na samoglasniške c# nize z vsaj enim visokim samoglasnikom. Rubach (2000, 274) je pri proučevanju prevzetih besed (in krajšav) v samoglasniških sistemih slovaščine, bolgarščine, O poljščine in češčine izločil kombinacije visokih samoglasnikov, ki se v nevzglasnem ^ položaju vedejo drugače kot nevisoki;5 izločil je 6 skupin (iV, Vi, uV, Vu, VV, ^ [besedaV), ki so na primeru (knjižne) slovenščine predstavljeni v prikazu 1. samoglasniški niz izgovor antihiatski proces primer po »pravilu« nasprotni primer N iV ijV vstavljanje drsnika pacient /i. je/6 j V premier /je/ > i-V polietilen /i.e/ ■*% Vi Vi (diftongizacija) laikk.i/ Vj celuloid/oj/ ^ uV uV / januar /u.a/ / ^ Vu Vv diftongizacija Dachau /avi Vu nukleusk.u/ m VV VV / oaza /o.a/ / [beseda^ V (diftongizacija) idiot lil j (bo) imela var. /j/ v (bo) ušla var. /v/ ^ Prikaz 1: Tipologija potencialnih antihiatskih procesov v slovanskih jezikih in * njihova realizacija v slovenščini (po Rubach 2000) 7 ta 2.1.1 Antihiatski procesi za {iV} Samoglasniški nizi iV (oz. i-jevski nizi) so bili v slovenskem pravorečju vedno problematični. Kljub nekaterim drugačnim rešitvam (denimo v SSKJ),8 je 5 Ta zakonitost pa velja tudi za številne druge jezike. Za slovanske jezike prim. 2.1.1. - V italijanščini so vsi znani primeri 'Vi in 'Vu diftongi (Muljačič 1972, 261). To velja tudi za romunske nize Vi in Vu. V španščini velja podobno: i-jevski in u-jevski nizi so diftongi, če niso naglašeni (Quilis 1999, 184), večina govorov v Amerikah in na Iberskem polotoku pa pozna tudi prehod /u/ / V_C —> /b/: Aurelio —► Abrelio, Aurora —> Abrora (n. d., 192). Katalonščina pozna posebna pravila za nize iV, Vu; v zadnjih odprtih zlogih se (ponavadi) nizi odpravljajo (prehod v drsnik), sicer ne (Hualde 1992, 375). Grščina nizov z visokimi samoglasniki ne pozna - vsi so diftongi (Holton idr. 1997, 15). V ndjukščini, kreolskem jeziku vzhodnega Surinama, imajo samo nize Vi, Vu, nizi iV in uV pa se odpravljajo z vrivanjem vmesnega drsnika (Huttar in Huttar 1994, 555-557). V nigerskem pidžinu ni samoglasniških nizov; zaporedja Vi in Vu so diftongi (Faraclas 1996, 267). Itd. 6 Primeri v članku so iz SP 2001, razen ko je navedeno drugače. 7 V oklepaju so zapisani nesistemski oz. drugotni antihiatski procesi. 8 1971. je ob izidu prve knjige SSKJ Toporišič (1971, 228) zagovarjal izgovor z vmesnim [j], medtem ko seje Rigler (1971, 439 in s. s.) zavzemal za fonologizacijo /iV/ tudi na podlagi anket: »večina [anketiranih] je bila mnenja, daj-ja ne izgovarja« (n. d., 128 442)- Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini trenutno prevladujoča rešitev na fonološki ravni tista, ki jo je v normativnih delih uveljavil J. Toporišič (1963, 142-43, 1971: 228, 2000, 87; SP 2001, § 701-704): (1) Antihiatski pravili za nize {iV} (1.1) Vstavljanje [j]: i + V —> ijV biologija [bijolo'giija], sociala [sotsi'jäila], ši'iY[Ji'ji:t], Vietnam ['uiije.fnam]83 V fonološkem smislu gre za dilemo, ali fonetičnemu prehodu med stabilnima stanjema sosednjih samoglasniških segmentov, priznati status posebnega segmenta. Slovanski jeziki so pri tem zelo različni: češčina ima tako slovenščini zelo podobne rešitve (češ. biograf [ijo], gymnäzii[iji]),9 čeprav prihaja tudi do razlik (češ. demiurg [ju], ionosfera [jonosfera]/[ijonosfera]) (po Petr idr. 1986, 97-103, 146-48), slovaščina pa za take nize raje uveljavlja rešitev tipa slš. gardarobier [gardarobier], hierarchia [hierarxi-a] (gl. Kral' 1988, 97-98). V hrvaščini so i-jevski nizi (skoraj) vedno izgovorjeni z vmesnim drsnikom [j] (Ivič 1968, 317), v srbščini je to standardna rešitev (Ivič, n. m., Korytowska 2000, 54). Makedonščina pri nizih i V in Vi dopušča fakultativno varianto z vmesnim drsnikom, torej [iiV] oz. [Vii] -čeprav velja to tudi za nekatere druge nize, npr. /ea/, /eo/, /ae/, /oe/ in /ue/ tip [moe]/ [mo'e]/[moje] (Sawicka in Spasov 1991, 58). V bolgarščini se hiat ne zapira, čeprav v pogovornem jeziku prihaja do uresničitev kot bolg. [pi'ano] —► pog. [pi'jano], [vAri'ant] —* pog. [vAri'jant], [mAteri'jal] —» pog. [mAteri'al] —> pog. [mAte'r'al].10 V glavnem torej prevladuje rešitev, v kateri je antihiatski proces vstavljanje [j] primaren. Pravih fonetičnih razlogov za ali proti fonemizaciji nizov ni: kot najzvočnejši med zvočniki (to je znano iz splošne fonetike, za slovenščino pa je bila lestvica zvočnosti prirejena v Srebot Rejec 1992,229) je drsnik /j/ (to še posebej velja za njegov alofon [i]/_V) precej podoben prehodom med samoglasnikoma v neijevskih samoglasniških nizih, kar je akustični kriterij (od [i] se [j] razlikuje po manjši odprtostni stopnji, torej nižjih F in F , časovno pa po krajšem trajanju). Artikulacijsko je zapiranje zeva z [j] za govorila najoptimalnejše. Avditivno niz iV očitno daje slušni vtis [ijV] (vendar gl. nasprotno mnenje v Rigler 1971, 439 in s. s.). Pomembno je tudi dejstvo, daje pravilo omejeno na položaj v morfemu (izjema je meja med korenskim morfemom in pripono oz. končnico), kar zopet kaže na fonološkost (in s to povezano perceptivnost) pravila. Antihiatski procesi so, kot že povedano, nasploh v slovenščini fonetično podobnih jezikih pogostni v nizih z visokimi samoglasniki (Rubach 2000). Podobni antihiatski procesi za uV (—> uvV) se kljub nekaterim poskusom (o tem gl. Breznik 1982, 106-107, Glonar 1936, IX-X) niso uveljavili. Poudariti je potrebno, daje /v/ (oz. njegov glavni alofon, zobno-ustnični drsnik [u]/__V) po zvočnosti na zadnjem 8a Sekundarni naglas, ki ni v skladu z obstoječo teorijo o večnaglasnicah, označujem brez drugih nadsegmentnih označb (trajanje, ton), saj so potrebne nadaljnje fonetične raziskave. 9 Ohranjam zapis izgovora, kot je v viru. 10 V ostalih slovanskih jezikih je samoglasniških nizov zelo malo (Korytowska 2001, nav. po Sawicka 2001, 25). Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini mestu med slovenskimi zvočniki (Srebot Rejec 1992,229) in zato bistveno drugačen od /j/ ([j]), saj ni podoben tipičnemu hiatskemu prehodu v fonetičnem smislu. Ta tip je omejen na narečja. Redkeje se hiat odpravlja po pravilu, uresničenem na manjšem številu besed, večinoma iz romanskih jezikov prevzetih besed: (1.2) Oblikovanje drsnika [j]: i + V —» jV => [i] —► [0 naglas] bianko ['bjainko], bonboniera [bömbön'jeira], siesta ['sjeista] To je konkurenčno pravilu vstavljanje [j], razen za naglašene [i], kjer oblikovanje drsnika [j] ni mogoče kot antihiatsko pravilo. Obstajajo pa številni dvojnični primeri, ki spodbijajo sistemskost pravila: (2) riviera /rivi'jeira/ in /ri'vjeira/, premier [premi'jeirytpfe'mje:] S fonološkega stališča je mogoče vztrajati pri opredelitvi, da transfone-mizacija poteka na podlagi statusa segmenta v izvirnem jeziku, čeprav glede na teorije prevzemanja to ni precej verjetno. V pogovornem jeziku potekajo procesi, ki so temu sorodni, tako tudi: (3) socialen [sots'ijäilän] —► pog. [so'tsjäiBn], kolegialen [kolegi'jäilon] —> pog. [kole'gjäilän] V teh primerih je fonetična realizacija nadaljnji antihiatski proces. 2.1.2 Antihiatski procesi za Vu Druga skupina antihiatskih procesov deluje v (dvočlenskih) samoglasniških nizih, kjer je drugi izmed samoglasnikov visoki samoglasnik: (4) Diftongizacija: V + u —► Vu => [u] —»[0 naglas] nauk [naiuk], ŠOU [Jo:u], audi ['aiudi] Sistemsko fonološko pravilo dokazujejo dovolj različni primeri (tvorjenke, prevzete besede), velja pa tudi medbesedno: (5) bo ušla [bou'Jla] —> var. [bou'Jla] pri čemer gre za poseben tip antihiatskega pravila, ki je bolj znan iz beloruščine in ukrajinščine. - Zelo redki so nasprotni primeri, kakršen je variantni izgovor (6) čoln [tfpiun] —> var. ['tfoiün], *['tfo:u9n], govn (rod.) —> var. ['goiün], *['go:uon] Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini ki delujeta v nasprotju s splošnimi antihiatskimi težnjami v slovenščini. Zato bi bilo treba o takih pravorečnih rešitvah posebej razmisliti. Nizi Vu se pomembno razlikujejo od podobnih nizov Vi, kljub temu da obstajajo podobna variantna pravila kot v (5) tudi za /i/. Za argumentacijo, da je antihiatsko pravilo diftongizacija Vu sistemsko fonološko pravilo, *diftongizacija Vi pa ne velja, je ključen status fonema /v/; dejstvo je, da imamo primere kot (7) proteus ['proiteus], deus ['deius] vendar so veliko redkejši kot podobni primeri pri /i/. Variantni izgovor obstaja v knjižni slovenščini pri /v/ <-» /u/, npr. (8) savn (rod.) —► var. ['säiün] v obe smeri, medtem ko pri /i/ —► /j/ le v eno smer: /j/ —> (var.) */i/, tako (9) vojn (rod.) —► var. *['vo:Tn] N Z. 2.2 Nesistemski antihiatski procesi Sistemskost naslednjih antihiatskih procesov je na tak ali drugačen način "* omejena; procesi niso splošni v fonološkem smislu (kar pomeni, da v določenem ^ kontekstu stalno veljajo), ampak so omejeni, največkrat z leksikalnimi, pragma- ^ tičnimi ipd. kriteriji (posebna raba oz. zvrst,11 posamezna skupina besed, nekatere & pojavitve). Izhajajoč iz Casalijeve klasifikacije hiatskih pravil (Casali 1998), gre O za naslednje pojave: diftongizacijo, oblikovanje drsnika [u], vstavljanje [j] in izpad. ^ V nadaljevanju bom natančneje opredelil vsakega od pojavov. *- N 2.2.1 Diftongizacija & Sistemsko diftongizacija velja za nize Vu (2.1.2), medtem ko enake *-~ antihiatske strategije zaradi fonoloških in fonetičnih značilnosti [v] (gl. primera 8 in 9) niso prevladujoče pri nizih Vi. Večina pojavitev namreč ohranja hiat, čeprav so tudi posamezne nasprotne. Tako velja: (10) Diftongizacija drugje (10.1) V + i —► Vi => [i] —> [0 naglas] (posamezni primeri) aids ['a:its] Še redkeje antihiatsko pravilo diftongizacija zajame samoglasniške nize brez visokih samoglasnikov. Gre za posamezne primere, ki nastajajo pri prevzemanju, ko se /o/ variantno izgovarja tudi u-jevsko, zato nujno nezložno: 11 Iz prikaza sem izločil obravnavo antihiatskih procesov v (funkcijsko) zvrstno omejeni rabi. Sem spadata zlasti elizija (izpust samoglasnika ali zloga) in siniceza (sovpad dveh samoglasnikov v tretjega nediftonškega). Procesi so tako kompleksni, da bi jih bilo potrebno samostojno zajeti, obravnave posameznih pojavov, kijih na tem mestu ne bi mogel preseči, pa so že v obstoječi pregledni literarno teoretični literaturi. 231 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini (10.2) V + o12 —> *Vu —► Vu => [0 naglas] (posamezni primeri) ciao ['tjaio] (NB: 22, Fida: 28; čao: NB: 18, Fida: 54)13 -> var. čav['t|a:u] (NB: 0, Fida: 75; čau: NB: 3, Fida: 15) kakao [ka'käio] (NB: 3, Fida: 9) -> var. kakav [ka'käu] (NB: 197, Fida: 552)13a 2.2.2 Oblikovanje drsnika [v] V-jevsko drsniško antihiatsko pravilo (*vstavljanje [u]) ni bilo sprejeto v knjižni jezik, vendar obstajajo redki primeri prevzemanja, kjer pa je hiat označen kot normativno slabši in v rabi precej redkejši: (11) Oblikovanje drsnika [u]: u + V —> vV => [u] —> [0 naglas] (posamezni primeri) ^evaluacija [eualu'äitsija] (NB: 12, Fida: 12) —» evalvacija [eual'uäitsija] (NB: 358, Fida: 784) Bečuanija [betjiramija] (NB: 0, Fida: 4) —► Bocvana [bo'tsuäma] (NB: 107, Fida: 84) Guam [guaim] 2.2.3 Vstavljanje soglasnika Soglasniško vstavljanje je pogosto sistemsko fonološko (2.1.1) in morfonološko: (12) Mah- + -a —> Marija [ma'riija], oče- + -ov—► očetov [o'tfeitou] Antihiatska pravila so precej odvisna od mesta v besedi, upoštevajoč njeno morfemsko sestavo. Primerjava različnih morfemskih kontekstov (gl. Jurgec 2004b: 59-60) pokaže, da je hiat v besedi dosti bolj obstojen na meji med predpono in korenskim morfemom (ali dvema korenskima morfemoma) kot na meji med korenskim morfemom in pripono (ali neposredno končnico). Tako tudi sistemsko fonološko pravilo vstavljanje [j] (1.1) velja le za kontekste šibke morfemske meje (npr. med korenskim morfemom in pripono), ne pa denimo za mejo predpone in korena oz. celo dveh besed ipd. Zato je tudi pričakovati, da bodo antihiatska pravila najmočnejša prav v prvih in celo takrat, ko ni sistemskega antihiatskega fonološkega pravila (eV, eV, o V, oV): (13) Vstavljanje soglasnika: V + V —> VCV (posamezni primeri) (13.1) Vstavljanje [j]: V + V —> VjV (posamezni primeri) 12 Po teoriji T. Srebot Rejec (Srebot Rejec 1988,1998) gre v tem primeru za skupen arhifonem /O/, v katerega sovpadeta fonema /o/ in /o/ v nenaglašenem položaju. Teorija najbolje pojasnjuje slovenske nenaglašene nesrednje sredinske samoglasnike. 13 Podatki iz korpusov se nanašajo na določeno lemo, kadar pa zajemajo tudi druge oblike, je iskalni pogoj zapisan posebej (gl. primer 13.2). l3aVse te in podobne primere bi lahko pojasnili tudi s procesi prevzemanja, vendar bom to storil kdaj drugič. — Enako velja še za primere 11, 13-14.2. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini aha ['ailoa] (NB: 11, Fida: 31) (-► *[al'6a]) -> var. aloja [a'löija] (NB: 14, ^ Fida: 33) alinea [a'limea] (NB: 67, Fida: 1325) -> var. alineja [a'liineja] (NB: 103, t Fida: 100) z Lea ['le:a] (NB: > 1000, Fida: 2904) -> Leja ['leija] (NB: 23, Fida: 657) ^ muezin [mue'znn] (NB: 16, Fida: 9) —> var. [muje'ziln] —► mujezin [muje'ziin] » (NB: 18, Fida: 23) 0 Drugačno pravilo, tj. vstavljanje [x] je omejeno na transfonemizacijske procese, zlasti pri besedah, prevzetih iz romanskih jezikov: ^ (13.2) Vstavljanje [x]: V + V —► VxV (posamezni primeri) <& boem [bo'eim] (boem* NB: 196, Fida: 233) <-> hohem [bo'xeim] (bohem* *"* NB: 152, Fida: 138) ^ 2.2.4 Izpad N Izpad (elizija) je v jezikih sveta pogosto antihiatsko pravilo, v knjižni slovenščini pa je na fonološki ravni omejen na posamezne leksikalno omejene (tvorjenke, prevzete besede) oz. morfonološko motivirane pojavitve. Izpad je lahko tudi posledica popolne redukcije enega od samoglasnikov v fonetičnem smislu ^ (pravilo 15.2): pogosteje izpade drugi izmed samoglasnikov, v jezikih sveta pa ^ pogosteje izpada prvi (Casali 1997, 439 in s. s.). ^ (14) Izpad (posamezni primeri) O (14.1) Izpad V,: V, + V2 -> V2 => V, — 0 & nenorm. laringealen [lanrjge'äilsn] (BSJ, SSKJLK: 2, NB: 2, Fida: 4, Verbinc ^ 1968) -► laringalen [lanrj'gäilan] (NB: 0, Fida: O)14 N (14.2) Izpad V2: V, + V2 -> V, => V2 -+ 0 m poizkus [poi'sküis] (NB: 200, Fida: 692) —> var. [poi'sküis] -^ var. poskus *-[po'sküis] (NB: 4423, Fida: 13318) 3 Fonetični antihiatski pojavi Fonetični antihiatski procesi so tisti, ki potekajo zgolj na fonetični (tj. glasovni uresničitveni) ravni in so zato po svoji naravi nujno nesistemski. Hiat je fonetično realiziran kot prehodno (formantno, jakostno, tonsko ipd.) območje med stabilnima stanjema sosednjih samoglasnikov. Antihiatske pojave sem preveril na dovolj velikem korpusu govorjene knjižne slovenščine: pribl. 300 minut posnetega radijskega govora 39 različnih govorcev (Studio ob sedemnajstih decembra 2002 in januarja 2003) sem posnel digitalno s programom Cool edit pro na svoj računalnik; frekvenca vzorčenja je bila 22050 Hz, kvantizacija 16-bitna, način enokanalen (mono). Iz vseh posnetkov sem v istem 14 O tem piše v Toporišič 1968. 133 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini ^ programu izločil 469 pojavitev besed s hiati in sorodnimi pojavi (o tem gl. dalje ^ Jurgec 2004b). Nadaljnje meritve (formanti, osnovna frekvenca, intenziteta) sem ^ opravil v programih Praat in Speech filing system (SFS). ^ Na fonetični ravni Casalijev model antihiatskih pojavov ni posebej uporaben, ^ saj so fonetični pojavi po svoji naravi kontinuirano stopnje viti, ostre meje so zelo O redke, zato predlagam svojega, deloma prirejenega po Aguilar 1999: 69. Fonetični c/2 antihiatski pojavi delujejo v dve smeri:15 r* a) razpad (vstavljanje soglasniških ipd. elementov), O b) redukcija (različnih stopenj). ^ Vsaka od obeh smeri ima več stopenj, kar lahko ponazorim grafično (prikaz 2). IZ! redukcija I I N monoftongizacija <— diftongizacija > T *$ hiat W .vstavljanje [v] ->(...)-> [?] ->(-)-> [#], razpad Prikaz 2: Fonetična antihiatska pojava: redukcija in razpad 3.1 Redukcija ^ Stopnja redukcije (upada) je v standardiziranem govoru pogojena z govornim položajem (o tem gl. Aguilar 1999, 68-71), hitrostjo govora, mestom v besedi (oddaljenostjo od naglašenega zloga) in fonoloških pravil posameznega jezika. V slovenščini razen univerzalnega pravila, ki določa, da trajanje samoglasnikov narašča od začetka do konca fonološke besede,16 ni posebnih redukcijskih pravil v zborni izreki, medtem ko v knjižnem pogovornem jeziku prihaja do obsežnega reduciranja nenaglašenih samoglasnikov (prim. Toporišič 1970, Šuštaršič 1999). 3.1.1 Stopnja redukcije in fonetični kriteriji za določevanje Stopnjo reduciranosti lahko razdelimo na več stopenj; s fonološkega stališča gre za naslednje tri pojave (po Aguilar 1999, 69): (15) Redukcija (15.1) Diftongizacija: eden od samoglasnikov v nizu postane [- zložen]; v slovenščini skoraj vedno drugi, tako da nastane diftong diminuendo (padajoči dvoglasnik) 15 Za odvisnost govorne situacije in pojava redukcije gl. Aguilar 1999, 68-71. 16 Toporišič uporablja termina besedna enota in fonetična beseda. Slednji je neprimeren (ker je jezikoslovno relevantno segmentiranje v domeni fonologije). - Izraz fonološka 134 beseda uporablja že Golden 2001, 164, in dalje. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini (15.2) Izpad: popolna redukcija enega od samoglasnikov (15.3) Monoftongizacija: sovpad obeh samoglasnikov v enega (enotno stabilno stanje z mejnima prehodnima območjema, kar je značilno za samoglasnike) Fonetični pomen. Samoglasniški niz s hiatom je v fonetičnem smislu tričlen, sestavljen iz dveh stabilnih stanj in vmesnega prehoda (različnega trajanja in stopnje). Prehod, njegovo trajanje v absolutnem in relativnem smislu, je odvisen od hitrosti, naglasa in nekaterih drugih spremenljivk, hkrati pa je drugačen za vsak jezik (Lindau idr., 1990). Omenjeni trije elementi sestavljajo tudi diftong. Eksperimentalno sem potrdil, daje trajanje stabilnega stanja drsniškega dela diftonga krajše relativno in absolutno, razlika je tudi v trajanju prehodnega območja (za natančne podatke za slovenščino gl. Jurgec 2004b, 115-119, in tam dalje). V Carre idr. 2001 so na primeru francoščine z modeliranjem sintetičnega akustičnega signala ugotovili, da dolžina pomembno vpliva na percepcijo prehoda med (vokalnima) akustičnima točkama: krajši so bili pretežno percipirani kot diftongi (oz. zaporedja GV, VG), daljši kot samoglasniški nizi. Primerjava fonoloških in fonetičnih ustreznikov za redukcijo pokaže naslednjo sliko (prikaz 3): samoglasniški (fonetični) niz diftong samoglasnik -------1----------------'----------1---------------1------- kompleksno kompleksno enostavno dvociljno jedro enociljno jedro dolgo jedro popolna redukcija Prikaz 3: Naraščanje redukcijskih procesov v samoglasniških fonoloških enotah — (F) in na fonetični ravni (f)11 Meja med diftongom in samoglasniškim nizom s hiatom ni absolutno določljiva, zato sem uporabil »objektivnejše« oz. od relativnega trajanja lažje določljive in bolj zanesljive kriterije. Do diftongizacije pride, ko sta izpolnjena dva od naslednjih kriterijev (po Aguilar 1999, 69): a) ni stabilnih stanj, temveč le enoten prehod, b) trajanje je krajše, c) prva dva formanta (F, in F2) sta opazno nižja (netipična za samoglasnik v nizu). Za monoftongizirane sem štel tiste primere, za katere je spektrogram pokazal le en samoglasnik. - Za primere diftongizacije in monoftongizacije gl. prikaze 4-6. 17 Po Lehiste idr. 1961,277. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Prikazi 4-6: Primeri valovnih prikazov in širokofiltrskih spektrogramov reduciranih pojavitev v gradivu (z leve proti desni). 4: monoftongizacija socialdemokrat [i'a:] -* [e:] * izpad individualni [u'a:] -> ['a:], 6: diftongizacija koalicija [oa] -+ [oa] Vsi prikazi so v programu SFS, posnetki so ponovno vzorčeni s frekvenco 10 kHz. 3.1.2 Obseg redukcije Za pogostnostno analizo sem uporabil izbrani vzorec iz gradiva in sicer vse samoglasniške nize tipa Va (V « [a]), skupno 184 primerov. V programu Praat sem s pomočjo spektrograma in valovnega prikaza izmeril trajanje posameznih segmentov, potek formantov in prva dva formanta za začetni in končni del niza (okno FFT-anahze je bilo 10 ms), vpliv tona (oz. osnovne frekvence) sem zanemaril Glede na kriterije v prejšnjem razdelku sem določil reducirane diftonge, kar številčno predstavljam v prikazu 7. skupaj pojavitev ______ reducirane pojavitve diftongizacija 1 monoftongizac i j a M 25 1 ^ [i'a:] 108 42 6 ['i:a] 4 [ea] 6 1 3 [e'a:] 16 4 ['ea:] 2 [oa] 7 2 [ua] 2 [u'a:] __l!__i 1 1 136 Prikaz 7: Obseg antihiatskega procesa redukcija za samoglasniške nize Va v gradivu Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Kot pokaže primerjava reduciranih pojavitev, do redukcije prihaja pri nenaglašenih in drugonaglašenih samoglasniških nizih, nisem pa našel nobenega primera pri prvonaglašenih, ki so potemtakem za redukcijske procese manj dovzetni (ali pa je to morda posledica metode določevanja redukcije). Visoko reduktivni so zlasti nizi [i'a:], [ia] in [ea] (slednje je treba preveriti na večjem vzorcu). 3.2 Razpad Redukciji nasproten antihiatski pojav je vstavljanje soglasniških elementov na mestu hiata; ta pojav je teoretično pričakovan in fonološko predviden (gl. 2.3.2 in tam dalje), normativno zlasti v zvezi z nizi iV. Zev med samoglasnikoma zapolni soglasniški (tudi drsniški) element, ki postane nastop neprvega zloga. 3.2.1 Stopnja razpada Razen sistemskih fonoloških procesov vstavljanja [j] (2.1.1) sta slušna in instrumentalna analiza posnetkov iz gradiva pokazala še več drugih, ki jih je smiselno rangirati (vrstni red 16.1-16.4): C/5 (16) Razpad (16.1) Vstavljanje [v] (posamezni primeri) (16.2) Vstavljanje [?] (16.3) Vstavljanje drugih elementov, npr. tleskov (posamezni primeri) (16.4) Vstavljanje [#] Pregled celotnega gradiva je pokazal, da so soglasniški elementi z nizko zvočnostjo kot rezultat antihiatskih procesov precej redki, vendar so se pojavljali dovolj pogosto, da jih je treba upoštevati. V prikazih 8-10 je nekaj takih primerov. tff tiiliii* **<* I'.: iM liliiiiiiiifiiii mmmmmiilm U-,l*f; I«« l , >.............., Prikazi 8-10 X 137 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini y: -----[šlo-----[šlo-----[Š35-----[Ho-----[ššo-----[ššo-----[sto-----[ššo-----[153-----[S55-----[šlo-----[šžč-----[šlo-----[šlo-----[šlo-----[ššo-----[što-----[ššo-----[Š53-----[75 ■ LlllMnl.ll1lLlllllLlj|ll|jllMllLJMllllLlM.l[U1lll1ILl1Ujl.MlliMlllllllliMllilllllllillllllll,llllll.in]Ll.llllllil.lllllL.lMILinLlll1.LhlullUlhlill........11 i 11LI! IH11 ■ 1111L111 i II r *n> i i w >! ...... _|(^(^J^ Prikazi 8-10: Primeri valovnih prikazov in širokofiltrskih spektro gramov za razpad hiata v gradivu (od zgoraj navzdol). 8: vri vanje [v] v individualni [u'ai] —> [u'vai], 9: vrivanje tleska v dialog [ia] —> [Ha], 10: vrivanje [?] v splošnoizobraževalnih [oi] ->[0?i] 3.2.2 Obseg razpada Razpad je omejen na posamezne pojavitve v gradivu. Pojavi, ki so pogostejši, bodo posebej prikazani tudi v nadaljevanju. [u]. Ta tip vstavljanja za slovenščino ni fonološko predviden za knjižni jezik; slušni vtis edine pojavitve v gradivu, individualni [u'ua:] - gl. prikaz 8, je dokaj jasen odstop od norme. Gledano tipološko pa je v-jevsko18 vstavljanje možno in je 18 Gre za različne zobno-ustnične oz. zobno-mehkonebne glasove različnih načinov l^o artikulacije (priporniki, drsniki). Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini v tistih jezikih, za katere so analize samoglasniških nizov narejene, tuintam prisotna, naj omenim le poljščino, španščino, angleščino in turščino. [?]. Vstavljanje grlnega (= glotalnega) zapornika kot eden izmed antihiatskih pojavov je povezan z načinom artikulacije. Pričakovani so posebej v posebnih skupinah besed, kot so predlogi, imena črk ipd., verjetnost pojavljanja je večja v položaju na morfemski meji in neposredno pred naglašenim samoglasnikom.19 Primer pojavitve [?] je v prikazu 10. Pri analizi gradiva sem opazil tudi, da [?] nekateri govorci izgovarjajo skoraj vedno v položaju #?V. Ta pojav za slovenščino še ni bil posebej raziskan (omenja pa ga npr. Omerza 1970, 69, da ga »v slovenščini [...] praviloma ne uporabljamo v govoru«), ali Bezlaj 1960, 52, ki ga imenuje laringalna okluziva in da »se včasih pojavlja pred vokalom na absolutnem začetku«) in so potrebne nadaljnje analize pogostosti pojavljanja, okolja itd. (Jurgec 2003, 109-112, Tivadar in Jurgec 2003, 216). Tak primer je v prikazu 11. 'JWfJfJJBftff* Prikaz 11: Primer valovnega prikaza, širokofiltrskega spektrograma in poteka akustične energije z 20 ms oknom za ['?d:utobus]. Na vseh prikazih je jasno vidna odpora glotalnega zapornika (puščica). Tf m />«\ N 19 V češčini je [?] (raz) variantno predviden v vzglasju pred samoglasnikom ali na morfemski meji, npr. neexistuje [ne?egzistuje], do Evropy [do?evropi] (Petr idr. 1986, 97, prim, tudi Palkova 1997). Podobno kot v češčini je v poljščini: nauka [na?uka], čeprav tudi nie [ne?] (Dukiewicz in Sawicka 1995, 45). V zadnjem času se vedno pogosteje pojavlja tudi tam, kjer prej ni bil pričakovan, tako pol. ukrainski [ukra'iisk'i], rozmaity [rozma'ity], tj. kot medsamoglasniški segment, kjer gre tudi za morfemsko mejo (nav. po Sawicka 2003, 406). V hrvaščini se pojavlja variantno le v vzglasju, če se prejšnja beseda končuje na samoglasnik, npr. i onda [i:J?onda] (Landau idr. 1999, 68, prim, tudi Bakran 1996). 139 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini "" Status [?] je v jezikih sveta zelo različen, pri nekaterih ima fonemski status ^ ob drugih nezvenečih zapornikih (npr. v havajščini, arabščini) ali je variantna ^ uresničitev kakega drugega fbnema, največkrat zapornika (angleščina), lahko je ^ vezan na določena fonemska zaporedja (maorščina), drugje pa označuje meje ^ prozodičnih enot (nemščina, variantno tudi češčina, poljščina, hrvaščina), prim. O Ladefoged in Maddieson 1996: 74. - Fonetično nastaja zaradi t. i. trdega zastavka & (tj. začetka fonacije, izraz povzemam po Omerza 1970,22, prim, tudi Palkovä 1997, r* 56 in tam dalje). O [! ]. Dlesnični klik (tlesk) sem našel le v enem primeru, katerega spektrogram 4*. je zgoraj (prikaz 9). Takšen izgovor je slučajna posledica artikulacijskih procesov. ^ [#]. V gradivu pa so bili tudi primeri vstavljanja pavze med dela tvorjenke, vedno npr. v tipu N (17) makroekonomsko [lmä:kfo#eko'nö:msko] 'X Taka fonetična realizacija potrjuje fonološko segmentiranje na dve fonološki — besedi, vsaka s svojim naglasom (sevedaje eden podrejen drugemu, taka organizacija ^ je ena izmed značilnosti naglasa), vmes pa ni [?] z jasno (slišno) odporo. 4 Sklep Različni antihiatski pojavi so omejeni na fonološko oz. fonetično raven (ali * obe) in so po svojem obsegu zelo raznovrstni. Za slovenščino sta glavna antihiatska ^ procesa dva: vstavljanje [j] v kontekstu Vi (2.1.1) in diftongizacija Vu (2.1.2). o Vsi ostali procesi so manj razširjeni in s sistemskega stališča manj pomembni. ^ Raziskovanje le-teh na fonetični ravni je odkrilo pojav [?] v slovenščini, o čemer * do sedaj razen spekulativno še niso pisali. Druga pomembna ugotovitev je bila ** razpad zloženk z medponskim obrazilom tipa makroekonomsko na dve ločeni fonološki besedi, kar zahteva nadaljnje fonetične raziskave slovenskih tvorjenk, predvsem s stališča naglasa. Raziskava je potrdila, da se slovenščina ravna kot tipološko podobni jeziki: teži k organizaciji zloga k univerzalnemu zlogovnemu vzorcu C V. Nadfonološki (najprej morfonološki) antihiatski pojavi, ki bi jih bilo potrebno obravnavati še posebej, bi to še jasneje potrdili. Na znotrajmorfemske hiate, ki v slovenščino prihajajo s prevzemanjem, delujejo močni antihiatski procesi; najmočneje sistemski fonološki. Sledijo drugi, najprej tisti, ki delujejo na meji med korenom in predpono, pripono oz. končnico - tip poizkus —► var. poskus in alinea —-» var. alineja. Nekateri antihiatski procesi ostanejo realizirani zgolj na fonetični ravni kot redukcija (pogosteje) ali razpad. 140 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Krajšave V - samoglasnik C - soglasnik G - drsnik V - prvi samoglasnik [beseda' ]beseda (°glati uklepaj, zaklepaj) - začetek oz. konec enote (tu besede) [a] - (zaviti uklepaj, zaklepaj) - položaj znotraj morfema . (pika) - zlogovna meja - (vezaj) - morfemska meja # (višaj) - najvišja fonološko relevantna meja, premor * (zvezdica) - neslovnično / __ (poševnica in podčrtaj) - položaj —►, <—,«-»(puščice) - smer sinhronega pravila =>, e, g - logiški znaki (implikacija, je element, ni element) 0 - prazno mesto nenorm. - nenormativno pog. - pogovorno var. - dvojnično (variantno) Programska orodja Cool edit pro, različica 2.0, Syntrillium software corporation, 2002. Praat doing phonetics by computer, različica 4.0.46, Paul Boersma, David Weenink, 2003, http://www.fon.hum.uva.nl/praat/, http://www.praat.org. Speech filing system, različica 4.35/Windows, SFSWin 1.33, Mark Hackvale, University college London, 2002, http://www.phon.ucl.ac.uk/resource/sfs/. Navedenke Aguilar, Lourdes, 1999, Hiatus and diphtong: Acoustic cues and speech situation differences, Speech communication XXVIII/1, 51-14. Allerton, D. J., 2000, Articulatory inertia vs ,Systemzwang': Changes in liasion phenomena in recent British English, English studies LXXXI/6, 574-581. Bakran, Juraj, 1996, Zvučna slika hrvatskoga govora, Zagreb, Ibis grafika. Bezlaj, France, 1960, Osnove fonetike, Ljubljana. Blevins, Juliette, 1995, The syllable in phonological theory, John Goldsmith (ur.), The handbook of phonological theory, Cambridge, MA, Blackwell Publishers Ltd. (Blackwell handbooks in linguistics, 1), 206-244. Breznik, Anton, 1982, Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis. Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, ur. Jože Toporišič, 83-132. Burenhult, Niclas, 2001, Loanword phonology in Jahai, Working papers XLVIII, 5-14, http://www.ling.lu.se/disseminations/pdf748/Burenhult.pdf. Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini ^ Carre, R., Ainsworth, W. A., Jospa, R, Maeda, S., Pasdeloup, R, 2001, Perception of ^ vowel-to-vowel transitions with different formant trajectories, Phonetica LVIII/3, N 163-178. ^ Casali, Roderic R, 1997, Vowel elision in hiatus contexts: which vowel goes, Language & LXXIII/3,493-533. O Casali, Roderic R, 1998, Resolving hiatus, UCLA (Outstanding dissertations in ^ linguistics). r* Faraclas, Nicholas G., 1996, Nigerian pidgin, London in New York, Routledge O (Descripitve grammars). ^ Dukiewicz, Leokakadia, in Sawicka, Irena, 1995, Fonetyka i fonologia, Krakow, Instytut 2* je^zyka polskiego PAN (Gramatyka wspölczesnego jqzyka polskiego). ^ Fida, Korpus slovenskega jezika FIDA, http://www.fida.net, 30. 4. 2004. Glonar, Joža, 1936, Slovenski pravopis, Ljubljana. N Golden, Marija, 2001, O jeziku in jezikoslovju, Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek > za primerjalno in splošno jezikoslovje. -*% Holton, David, Mackridge, Peter, in Philippaki Arburton, Irene, 1997, Greek: A ^ comprehensive grammar of the modern language, London in New York, ^ Routledge (Routledge Grammars). Pn Hualde, Jose Ignacio, 1992, Catalan, London in New York, Routledge (Descripitve ^ grammars). Huttar, George L., in Huttar, Mary L., 1994, Ndyuka, London in New York, Routledge ._ (Descripitve grammars). IPA 1999, Handbook of the International phonetic association: A guide to the use of the * in ternationalphonetic alphabet, Cambridge, Cambridge University Press, 1999, ^ http ://www2. arts. gla. ac .uk/IP A/ipa.html. o Ivič, Pavle, 1968, Vokalske grupe u srpskohrvatskom književnom jeziku, Slavia orien talis, u Rocznik XVII/3, Komitet slowianoznanstva Polskiej akademii nauk, 315-19. * Jurgec, Peter, 2003, Nekatera fonološka vprašanja v novem slovenskem pravopisu, Slava XIV/1-2 (2000/01), 45-59. Jurgec, Peter, 2004a, Fonologija samoglasniških nizov v slovenščini, SR LII/2, 119— 140. Jurgec, Peter, 2004b, Samoglasniški nizi v slovenščini: Fonološko-fonetična analiza, Ljubljana, Robus in Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica, 8). V tisku. Korytowska, Anna, 2000, Vocalic clusters in the Balkanic Slavic languages, Govor XVII/1, 49-60. Korytowska, Anna, 2001, Grupy samogloskowe w jezykach slowianskich, Diss, Uniwersytet Mikolaja Kopernika, Torun. Krai', Abel, 1988, Pravidlä slovenskej vyslovnosti, Bratislava, Slovenske pedagogicke nakladatel'stvo. Ladefoged, Peter, in Maddieson, Ian, 1996, The sounds of the world's languages. Maiden [...], Blackwell. Lehiste, Use, idr., 1961, Transitions, glides and diphtongs, The journal of The acoustical society of America XXXIII/3, 268-277. Landau, Ernestina, Lončarič, Mijo, Horga, Damir, in Škarič, Ivo, 1999, Croatian, 142 Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Handbook of the International phonetic association: A guide to the use of the international phonetic alphabet, Cambridge, Cambridge University Press, 66-69. Lindau, Mona, idr., 1990, Some cross-linguistic differences in diphthongs, Journal of the International phonetic association XX, 10-14. Majcenovič, Helena, 2001, Pereča pravopisna vprašanja slovenskega jezika odŠkrabca do danes, Magistrska naloga, Kamnik. Muljačič, Žarko, 1972, Opča fonologija i fonologija suvremenoga talijanskog jezika. Zagreb: Školska knjiga. NB: Nova beseda, http://www.bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html, 30. 4. 2004. Omerza, Zdravko, 1970, Uporabna fonetika, Ljubljana, DZS. Palkovä, Zdena, 1997, Fonetika a fonologie češtiny, Praha, Karolinum [...]. Petr, Jan, ur., Dokulil, Miloš, Horälek, Karel, Hürkovä, Jirina in Knappova, Miloslava, ^ 1986, Fonetika, Fonologie, Mluvnice cestiny, 1: Fonetika, Fonologie, *"* Morfonologie a morfemika, Tvoren i slov, Praha, Academia, 9-171. ^ Picard, Marc, 2001, Aspects synchroniques et diachroniques de l'hiatus: Le cas du < determinant /la/ en Creole Harden, Revue quebecois de linguistique XXX/2, N 99-112. Quilis, Antonio, 1999, Tratado de fonologia y fonetica Espanolas, Madrid, Gredos. Ramovš, Fran, 1954,0 splošnih slovenskih pojavih pri protezi in hiatu, SR V-VII, 3-8. Rigler, Jakob, 1971, H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ, SR XIX/ 4, 433-462, XX/2, 244-251. Rubach, Jerzy, 2000, Glide and glottal stop insertion in Slavic languages: A DOT analysis, Linguistic inquiry XXXl/2, 271-317. Rupel, Mirko, 1946, Slovensko pravorečje, Ljubljana, DZS. Sawicka, Irena, 2001, An outline of the phonetic typology of the Slavic languages, &£ Torun, Wydawnictwo Universytetu Mikolaja Kopernika. Sawicka, Irena, 2003, Grkljanski zatvor u poljskome jeziku, Govor XX/1-2, 405-409. N Sawicka, Irena, in Spasov, Ljudmil, 1991, Fonologija na sovremeniot makedonski ^ standarden jazik, Skopje, Makedonska akademija na naukite i umetnostite. ^ Simeon, Rikard, 1969, Enciklopedijskirječniklingvističkih naziva [...], II: P-Ž, Zagreb, Matica hrvatska. SP 2001: Slovenski pravopis, Ljubljana, ZRC, ZRC S AZU, 2001. Srebot Rejec, Tatjana, 1988, Word accent and vowel duration in Standard Slovene: An acoustic and linguistic investigation, München: Otto Sagner (Slavistische Beiträge, 226). Srebot Rejec, Tatjana, 1992, Initial and final sonorant clusters in Slovene, Linguistica XXXII/2, 227-230. Srebot Rejec, Tatjana, 1998, O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let, SR XLVI/4, 339-346. SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika: Elektronska izdaja, različica 1.0, Ljubljana, ZRC SAZU, DZS, 1998. Šuštaršič, Rastislav, 1999, Assimilation and elision in English and Slovene, GovorXVI/ 1, 15-23. Šuštaršič, Rastislav, Komar, Smiljana, in Petek, Bojan, 1995, Slovene, Illustrations of the IPA, Journal of the International phonetic association XXV/2, 86-90. 143 > &£• Peter Jurgec: Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini Šuštaršič, Rastislav, Komar, Smiljana, in Petek, Bojan, 1999, Slovene, Handbook of the International phonetic association, Cambridge, Cambridge University Press, 135-139. Tivadar, Hotimir, in Jurgec, Peter, 2003, Podoba govorjenega slovenskega knjižnega jezika v Slovenskem pravopisu 2001, SR LI/2, 203-20. Toporišič, Jože, 1963, Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, JiS VIII/6,167-173. Toporišič, Jože, 1968, Ali je prav laringalen ali laringealen, JiS 7/XII, platnica 3. Toporišič, Jože, 1970, Slovenski pogovorni jezik, SRXVIII/1-2, 55-70. Toporišič, Jože, 1971, Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I, SR XIX/1, 55-75, XIX/2,222-29. Toporišič, Jože, 1992, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba. Toporišič, Jože, 2000, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja. Trask, Robert Lawrence, 1996, A dictionary of phonetics and phonology, London, New York, Routledge. Unuk, Drago, 2001, Zlog v slovenskem jeziku, Doktorska disertacija, Maribor. Unuk, Drago, 2003, Zlog v slovenskem jeziku, Ljubljana, Rokus, Slavistično društvo Slovenije (Slavistična knjižnica, 7). Hiatus-Avoiding Processes in Standard Slovene Summary There are six possible realizations of vowel sequences in natural languages: heterosyllabification (hiatus), diphthongization, the insertion of a consonant (epenthesis), glide formation, elision or coalescence (Casali 1997, 1998). Slovene allows vowel sequences which occur mainly in derivatives and loanwords, although they are very rare (under 1 % in texts, meaning less than 5% of lexical units) (Jurgec 2004a, 2004b). In sequences with a high vowel the hiatus is eliminated in a similar way as in related languages with two systemic phonological rules. Within a morpheme the sequences iVare avoided by means of insertion of [j] (biologija [bijolo'giija]^ and the sequences Vu by means of diphthongization (hauk [näiuk]). Non systemic (morjphonological processes occur primarily on a distinctively marked morphemic boundary: insertion of [j] (aloa —> var. alojaj and elision (preizkus —> var. preskus), other processes being much more rare (glide formation [v] and DIPHTHONGIZATION ELSEWHERE). Phonetic realizations of hiatus-avoiding processes have been analyzed on corpus material comprising approx. 300 minutes of spoken Standard Slovene, which has been prepared for analysis with specialized software (Praat, Speech Filing System). Two basic hiatus-avoiding principles have been identified: reduction (diphthongization, elision, monophthongization), which is quite frequent, and dissimilation (insertion of [u], [?],[!], [#]). For the first time it has been established that [?] also occurs, and further research is needed to analyze derivatives such as makroekonomsko [lmä:kro#ekolnö:msko] with a pause. ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word Peter Weiss IZVLEČEK: Vnašalni sistem ZRCola je bil na Znanstvenoraziskovalnem centru S AZU v Ljubljani razvit za jezikoslovne, predvsem dialektološke potrebe in deluje v Microsoftovem programu word v operacijskem sistemu windows. Temelji na standardu unikod, okoli 1400 dodatnih znakov - med njimi so tudi slovenski zgodovinski znaki iz prve polovice 19. stoletja - pa je v pisavi 00 ZRCola razporejenih na področju zasebne rabe tega standarda. Zapleteni znaki se vnašajo tako, da se osnovnemu znaku v obveznem zaporedju dodajo zaslonski diakritični znaki, nazadnje pa program nize s temi znaki na uporabnikovo zahtevo sestavi v samostojne znake oz. pismenke. Ta način omogoča s prirejeno tipkovnico, kije del vnašalnega sistema, preprosto vnašanje latiničnih in slovanskih ciriličnih besedil in iskanje po njih, pa tudi lažjo izmenjavo datotek in zanesljivo organiziranje podatkovnih zbirk. The ZRCola Input System for Linguistic Usage in Program Word ABSTRACT: The ZRCola input system was developed at the Seien tific Research Cen tre SASA in Ljubljana an d is design ed to meet the needs of linguists, especially of dialectologists. It is used with Microsoft Word under the Windows operating system. Based on the Unicode Standard, the input system includes approximately 1,400 additional characters - among those are historical Slovene characters from the first half of the 19 th century - in the 00 ZRCola font within the private use area of this standard. The input of complex characters is done in canonical stack: first the user selects the base character, then adds screen diacritical marks, and finally the application combines these strings of various marks into individual characters or glyphs on user's command. With the use of a customized keyboard, which is part of the input system, this method enables simple input of texts in Latin and Slavic Cyrillic alphabets as well as it simplifies computerized search within these texts. In this way the data exchange is also much easier and the organization of data files is more reliable. 1 Vnašalni sistem ZRCola je skupek pisave, temelječe na standardu unikod in razširjene z latiničnimi in ciriličnimi črkovnimi znaki, makrov in dokumentacije, Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word ^ kar vse v Microsoftovem programu word v operacijskem sistemu windows omogoča ^ preprosto vnašanje, urejanje in tiskanje različnih posebnih znakov, ki se uporabljajo N v jezikoslovju, predvsem v dialektologiji, pa tudi pisanje v različnih jezikih, ki ^ uporabljajo predvsem latinico in cirilico (vnašalni sistem ne zajema vseh znakov v ^ neslovanskih jezikih, ki se pišejo v cirilici) in v njih ločevalne (diakritične) znake O (nadpisane, podpisane in prepisane). Ime ZRCola je bilo izbrano zato, ker je bil c/3 sistem razvit v dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na r* Znanstvenoraziskovalnem centru (ZRQ Slovenske akademije znanosti in umetnosti O v Ljubljani predvsem za potrebe Slovanskega lingvističnega atlasa (z uveljavljeno ^ rusko kratico OLA za Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas) ob upoštevanju ^ dosežkov slovenske dialektologije in v njej pripravljajočih se del, kot je npr. ^ Slovenski lingvistični atlas. Sistem združuje prednosti vnašanja znakov z nekdaj veliko uporabljanim in N zelo uporabnim programom STeve Primoža Jakopina (ta program je deloval na > računalnikih atari - nasledil gaje program eva, ki deluje na osebnih računalnikih v *t okolju windows ali DOS, istega avtorja) in zanemarja varljivo sestavljanje znakov ?-i v programu word, ki za resno delo ni primerno. Tako recimo lahko v besedilu v ^ programu word znak i vnesemo sorazmerno elegantno kot kombinacijo naglasnega ffi znaka (dosegljiv je na AltGr+9) in črke i, vendar pa vnaprej ne moremo z gotovostjo ** vedeti, ali ta sistem deluje tudi za f, š, f, N in ä (deluje) in za ü (deluje, vendar v primerjavi z ä s težjo kombinacijo tipk), za spodnjelužiškosrbski m, za malteški g ^ in za k za makedonsko prečrkovanje (ti znaki so s standardiziranega unikodnega w področja) ter za e in š, ki sta z unikodnega področja zasebne rabe (za vse te bližnjični * sistem v wordu ne deluje). Precej drugačno je v wordu npr. vnašanje znakov z ^ dvojnim krativcem, čeprav jih najdemo sestavljene v standardiziranem delu uni-o koda, povsem drugje - v pisavi 00 ZRCola na področju zasebne rabe - pa bi našli ^' npr. polglasnik z dvojnim krativcem, ki ga ni v standardiziranem delu unikoda. Za * vsakega od teh znakov je potrebna posebna bližnjica - v ZRColi je posebno le ^ mesto polglasnika (Alt+D) in dvojnega krativca (Alt+I), osnovni samoglasniški znaki pa so seveda že na tipkovnici. - Nekatere znake z ločevalnimi znamenji lahko v wordu fingiramo tako, da najprej vnesemo osnovni znak, zatem pa še tistega, ki naj stoji nad njim ali pod njim in ga program zamakne na levo, vendar pa je potem le izjemoma prikazan ustrezni rezultat, npr. pri d; sploh podpisana pika pod osnovnim znakom le redko stoji na sredini, zato je npr. v različici 2.97 pisave times new roman na mestih F01E do F02C cel niz, namreč 15 podpisanih pik, izmed katerih lahko ustrezno izberemo glede na širino osnovnega znaka. Takšno besedilo je grafično morda celo neoporečno, vendar ga ne moremo obvladovati, saj je po tako različnih podatkih komajda mogoče iskati. Druga nerodnost je ta, daje besedilo s fingiranimi znaki prikazano prav edino v programu word in se skvari (»podre«), ko ga prenesemo v kak drug urejevalnik besedil ali nekompatibilen namizno-založniški program, kot je npr. pagemaker podjetja Adobe. 2 Standard unikod (angl. Unicode Standard; gl. The Unicode Consortium 2003; www.unicode.org) je osnova za kodiranje znakov in na osnovni ravni vsebuje j4£ nad 65.500 (256 x 256) mest. Z znaki, od katerih se nekateri na pogled niti ne Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word razlikujejo, imajo pa vsak svojo kodo v različnih skupinah pisav, kot npr. latinični ""* veliki A s šestnajstiško kodo 41, cirilični veliki A s kodo 410 in grška velika alfa » (A) s kodo 391, in s katerimi se da pisati v mnogih jezikih in pisavah (npr. tudi ^r Braillovo pisavo), zadovoljimo veliko jezikoslovnih potreb (npr. tudi zapis 2 mednarodne fonetične abecede), mnogi posebni znaki pa še vedno ostanejo zunaj }; ■ možno (prav tako samodejno) razstavitev sestavljenih znakov; ■ preprosto iskanje po razstavljenih znakih v besedilih; ■ veliko izbiro črk, števk, ločil in simbolov: ob unikodnem standardiziranem naboru je na področju zasebne rabe upoštevanih nad 1400 dodatnih znakov, njihov obseg pa se še širi; ■ nove sestavljene znake iz latinice in cirilice lahko predlaga vsak uporabnik. 3 Pisava 00 ZRCola (dve ničli na začetku imena zagotavljata, da ime stoji vedno na vrhu seznama pisav) temelji na pisavi times new roman, razširjeni z znaki v pisavah brane, ki jih je za potrebe Založbe ZRC in inštituta za slovenski jezik v letih 1998-2002 izdelal Brane Vidmar, in z latiničnimi in ciriličnimi pismenkami, ^47 Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word ^ ki jih je bilo mogoče najti v pregledanih jezikoslovnih delih, ki obravnavajo ^ slovanske jezike. Znaki v pisavi 00 ZRCola so razporejeni v unikodnem naboru, ^ standardu, ki sicer določa kode pismenk za veliko večino pisav: na unikodnem y^ področju so upoštevane vse standardizirane latinične in cirilične pismenke, primerno ^ zastopane so tudi grščina, hebrejščina in arabščina, kar nekaj pa je v tej pisavi tudi O simbolov, ločil in drugega. Vnašalni sistem ZRCola izrablja področje zasebne rabe ^ s 6400 prostimi mesti in jih namenja znakom za jezikoslovno rabo, ki jih na r* standardiziranem unikodnem področju ni. Nabor znakov na področju zasebne rabe O se bo dopolnjeval, čeprav seveda nikoli ne bo popoln, pomembno je, da se kode ^ posameznih znakov ne bodo spreminjale, lahko pa se zgodi, da bo kateri od znakov ^ kdaj postal del unikodnega standarda. Podstandard na področju zasebne rabe je • ^ smiseln seveda samo, če ostane centraliziran, zato morebitne ločene izvedbe (z znaki na mestih, kijih »centrala« na ZRC SAZU v Ljubljani ne bi odobrila) niso smiselne, N ker bodo zavajale in povzročale zmedo. > Pisavo 00 ZRCola je mogoče uporabljati v različnih računalniških programih, ^ celoten vnašalni sistem pa za zdaj le v programu word v operacijskem sistemu ?-t windows, čeprav je prilagoditev za druge programe, npr. za openoffice, možna in ^ seveda zaželena. ^ 4 Znaki z ločevalnimi znamenji v sistemu ZRCola se vnašajo nesestavljeni oz. razstavljeni (npr. ie za i, ie za T in ia za i, uh za Ü), računalnik pa jih na uporabnikov ^ ukaz npr. za natis korektur in za oddajo v nadaljnji postopek z vgrajenim makrom ° sestavi. Sistem ZRCola omogoča tudi obratno pot - razstavljanje znakov, vnesenih * v standardiziranem unikodnem naboru in tistih na področju zasebne rabe, ki so bili J^ vneseni v sistemu ZRCola, kar pride prav tudi za znake, ki bi j ih po nesreči sestavili o ali ki so bili vneseni mešano, torej kot nesestavljeni in sestavljeni. (Program za ** razstavlj anj e seveda ni nič drugega kot v drugo smer obrnj eni program za sestavlj anj e * znakov.) Za osnovnim znakom se vnesejo sestavljivi znaki v obveznem (kanoničnem) zaporedju, tako da se najprej napišejo zgornji, potem spodnji in nazadnje prepisani in pripisani: (1) nadpisane (zgornje) kopičimo navzgor (kot si dejansko sledijo), npr. aie —> a, (2) podpisane (spodnje) kopičimo navzdol (kot si dejansko sledijo), npr. esa —> (3) nazadnje pa zapišemo pripisane oz. prepisane, npr. Za —> 'Z ali 10 —► t. V tem smislu vnesemo npr. oiafi —► o ali 1bb0 —» J. V vsakem črnem pravokotniku, ki nadomešča osnovni znak, mali trikotnik ob zgornji, spodnji ali desni stranici kaže, v katero od teh treh vrst spada kak znak. Zaporedje zgoraj - spodaj - čez/poleg je obvezno zaradi iskanja in zato, da so zamenjalne preglednice obvladljive. Dejansko sestavljalni program naredi znak f iz niza Ihhö (ta je zaradi zaporedja sestavljivih sestavin zgoraj, potem spodaj in J40 nazadnje čez oz. poleg obvezen), čeprav bi ga lahko tudi iz Ibb^, Ib^h, I^bb, Ipbh ali Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word lHfJH, kar vse pa je za resno delo in iskanje preveč razpuščeno in neobvladljivo, ^ razen če bi ustrezni program omogočal samodejno popravo napačnega zaporedja * vnesenih znakov, kar pa za zdaj ni predvideno. ^r Znake, ki so v ustreznem jeziku dosegljivi že na tipkovnici, lahko vnašamo 2 sestavljene, na slovenski (jugoslovanski latinični) tipkovnici npr. č (ki ga bodo g. ^ Posebno skupino tvorijo nizi dveh ali treh osnovnih znakov z morebitnimi & ločevalnimi znaki, ki jih povezujejo zgornji ali spodnji lok, črta ali vijuga, t. i. ^ povezaji. Če je v takem nizu kak del nadpisan, ga pri vnosu postavimo med dve & polovični puščici, npr. eii[a] —> e*. V takih nizih dva črna pravokotnika (npr. ii) - O ali tri (npr. iii), če naj bodo povezani trije osnovni znaki - z lokom, črto ali vijugo ^ zgoraj ali spodaj postavimo takoj za prvi, osnovni znak, ki mu lahko sledi ločevalni znak in tudi dvopičje, ki pomeni dolžino glasu, npr. oiibjub —> ojy. V nizih, ki - N tako kot nizi v ZRColi nasploh - niso poljubni, vendar pa so razširljivi, je dolžino &} glasu mogoče označevati ali z dvopičjem, ki ima obliko dveh majhnih trikotnikov *-~ (torej :), kar ima v jezikoslovju prednost in je priporočeno, ali pa z navadnim dvopičjem (:). Iskanje tako vnesenih nizov sicer ni čisto preprosto (v iskalna okenca znakov za zdaj ne moremo vtipkavati neposredno, ampak jih moramo vanj skopirati iz osnovnega besedila, v programu word xp pa jih lahko vnesemo z ustrezno kodo, sestavljeno iz štirih črk oz. števk), vendar pa je mogoče v enem koraku vedno poiskati vse bodoče sestavljene pismenke z dvojnim krativcem ali pa s cirkum-fleksom in s piko spodaj: iščemo pač samo b ali bh, medtem ko je to pri sestavljenih znakih veliko bolj zapleteno, kak znak (npr. polglasnik z dvojnim krativcem) pa bi se lahko celo izmuznil, če ga ne bi imeli v zavesti. Sestavljive znake je mogoče vnašati razstavljene tudi v drugih pisavah, kot sta npr. times new roman ali tahoma, in v njih bo delovalo tudi sestavljanje oz. razstavljanje, vendar pa je prikaz sestavljenih znakov omejen na standardizirano področje unikoda in odvisen od obsega nabora na tem področju v določeni pisavi. Nasploh torej velja: kar je na standardiziranem unikodnem področju, bo v drugi pisavi prikazano pravilno, če ta vsebuje tisti znak, sicer pa se utegne zgoditi, da se i a Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word *"" bo namesto kake sestavljene pismenke tudi s standardiziranega področja pisave ^ 00 ZRCola v drugi pisavi pojavil kvadratek, ki naznanja, da v drugi pisavi ustrezni ^ znak manjka; to se bo zagotovo zgodilo z znaki s področja zasebne rabe v pisavi ^ 00 ZRCola v drugih pisavah. ^ Trenutno pisava 00 ZRCola deluje le v navadnem slogu, torej navadno O pokončno, saj ležeča, polkrepka in morda ležeča polkrepka različica še čakajo na c# izdelavo, čeprav seveda lahko vnašamo in tiskamo elektronsko ležeče, polkrepke r* in ležeče polkrepke dele besedil. Celotna pisava bo izdelana na novo, saj so pismenke O trenutno preveč raznorodne. Izdelati bo treba tudi navodila in priporočila za vnašanje, ^ recimo kateri znak ustreza malemu polglasniku, 3 ali O, kako se vnašajo narekovaji ^ v besedilih v različnih jezikih, kako stopinje Celzija, rimske številke, srbsko-hrvaške ^ ligature lj, Lj, L J, dž ... itd. Poimenovanje posameznih znakov v slovenščini bi omogočalo lažjo komunikacijo, zato bi bilo primerno, da bi dobili slovenski prevod N standarda unikod. Tako recimo na zelo različne načine opisujemo imena pismenk rj, rrj, ji in i\(zadnje tri so iz mednarodne fonetične abecede). *=> ^ 5 Področje zasebne rabe v vnašalnem sistemu ZRCola in v pisavi ^ 00 ZRCola je sestavljeno takole (navedene šestnajstiške kode označujejo začetke 7$ nizov, ki nikjer niso izpolnjeni do konca): E000 znaki, ki se pišejo nad osnovnimi, pod njimi, čeznje ali ob njih ipd. ^ El00 slovenski zgodovinski znaki, posebni osnovni (samostojni) dialektološki iz w latinice in cirilice * E200 metrični znaki, simboli, ločila ^ E2E0 znaki za vrste tiska iz programa eva o E300 sestavljeni latinični z osnovnim znakom a ipd. ^ E3E0 sestavljeni latinični z osnovnim znakom A * E400 sestavljeni latinični z osnovnim znakom e ipd. ** E4E0 sestavljeni latinični z osnovnim znakom E E500 sestavljeni latinični z osnovnim znakom i ipd. E3E0 sestavljeni latinični z osnovnim znakom I E600 sestavljeni latinični z osnovnim znakom o ipd. E3E0 sestavljeni latinični z osnovnim znakom O E700 sestavljeni latinični z osnovnim znakom u ipd. E3E0 sestavljeni latinični z osnovnim znakom U E800 sestavljeni latinični z osnovnim znakom y E840 sestavljeni drugi latinični oz. cirilični samoglasniški E900 sestavljeni latinični z osnovnim znakom b-j ipd. EA00 sestavljeni latinični z osnovnim znakom k-q ipd. EB00 sestavljeni latinični z osnovnim znakom r-z ipd. EC00 povezajni nizi na latinični a (tj., ki se začenjajo z a) EC80 povezajni nizi na latinični e ED00 povezajni nizi na latinični i ED80 povezajni nizi na latinični o ^5Q EE00 povezajni nizi na latinični u Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word EE80 povezajni nizi na druge latinične oz. cirilične samoglasnike "* EECO povezajni nizi na latinične soglasnike * EFOO rezervirano za dodatke ^t FOFF rezervirano F100 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom a F140 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom A F150 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom e F1A0 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom E Fl BO sestavljeni cirilični z osnovnim znakom i ipd. FIFO sestavljeni cirilični z osnovnim znakom I F200 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom o F240 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom O <& F250 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom u ipd. *"* F290 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom U ipd. ^ F2A0 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom v-z <; F300 sestavljeni cirilični z osnovnim znakom k-š N F400 povezajni nizi na cirilične samoglasnike F460 povezajni nizi na cirilične soglasnike F480 rezervirano (do F8FF) A 6 Vnašalni sistem se bo razvijal. Prve predloge za izboljšanje preizkusnih w različic so doslej prispevale moje sodelavke iz dialektološke sekcije Inštituta za ^ slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU v Ljubljani Karmen Kenda-Jež (že ^ pred časom pripravila nadvse uporaben pregled znakov v pisavah brane, ki je bil O upoštevan pri razvrščanju znakov v pisavi 00 ZRCola), Jožica Škofic in Vera Smole, ^ ki so verjele v nastajajoči sistem, se mi zdi, marsikdaj tudi samo na mojo besedo in *** celo takrat, ko sem sam obupaval. Samonamestitveni računalniški program, ki N omogoča zelo preprosto namestitev vnašalnega sistema, in dokumentacijo zanj je &3 pripravil Robert Valentak iz Računalniškega centra ZRC SAZU. ^ 7 Vnašanje jezikoslovnih in sploh narečnih besedil je bilo zaradi mnogih posebnih znakov doslej tako naporno in zapleteno, da seje, mislim, splačalo potruditi in žrtvovati čas, ki bo s tem vnašalcem nekoliko prihranjen. Vesel bom, če bo kak jezikoslovec opazil, da mu je vnašalni sistem ZRCola olajšal poklicno življenje, in če bo vnašalni sistem ZRCola poživil sodelovanje v stroki. To bo tudi spodbuda za njegovo načrtovano dopolnjevanje. Navedenke The Unicode Consortium 2003 = The Unicode Consortium, The Unicode Stan-dard,Version 4.0, Boston itd., Addison-Wesley, 2003. Peterlin - Košir - Erjavec 1998 = Primož Peterlin - Aleš Košir - Tomaž Erjavec, Digitalni zapis slovenskih znakov, v: Tomaž Erjavec - Jerneja Gros (ur.), Jezikovne tehnologije za slovenski jezik - Language Technologies for the ^^ Peter Weiss: ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word Slovene Language, Zbornik konference - Proceedings of the Conference, Ljubljana, Institut Jožef Stefan, 1998, 128-132. (Ju N 152 II. GRADIVO, OCENE, POROČILA Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril " za izbiranje slovarskega ponazarjalnega gradiva iz z korpusov? - O knjigi Janeza Orešnika Naturaless in S (morpho)syntax: english examples Andreja Žele IZVLEČEK: Prispevek predstavlja in komentira monografijo Janeza Orešnika Naturaless in (morfo)syntax english examples (Jezikovna naravnost v (obliko)sklatlnji, angleški zgledi) predvsem z vidika možnosti uporabe teorije jezikovne naravnosti v slovenščini. Naturalness as One of the Possible Criteria in Selection of Dictionary Examples from Corpora C Janez Orešnik, Naturalness in (morpho)syntax: English examples ABSTRACT: The contribution presents Janez Orešnik's monograph Naturalness in (morpho)syntax: English examples (Jezikovna naravnost v (obliko)skladnji: angleški zgledi) and comments on it, discussing especially whether it would be possible to apply the theory of naturalness to Slovene. Janez Orešnik, Naturaless in (morpho)syntax: English examples (Jezikovna naravnost v (obliko)skladnji, angleški zgledi). Dela 61. Ljubljana: SAZU, 2004. 228 str. Naslovno vprašanje odpira oz. samo nakazuje eno izmed možnosti uporabe teorije jezikovne naravnosti v slovenščini, kije s skladenjskega vidika obravnavana v novi monografiji Janeza Orešnika, rednega profesorja za primerjalno slovnico germanskih jezikov in splošno jezikoslovje na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Monografija je napisana v angleščini in obsega uvodno poglavje v angleščini in slovenščini, ki je hkrati tudi vsebinski povzetek dela (Introduction - Also the Summary of the Monograph (11-19), Slovenski povzetek - Slovenian Summary (209-216)) in prevladujoči osrednji del s splošnim naslovom English examples (21-208, Angleški primeri oz. zgledi) s podpoglavji, ki obravnavajo uporabo slovničnih enot kot beseda, besedna zveza, leksem, stavek (v oklepajih sem dodala slovenske ustreznice): Word and phrase grammar (Beseda in besedna zveza), Clause grammar (Stavek), Nouns, pronouns, and the simple noun phrase (Samostalniki, zaimki in samostalniške zveze, Verbs (Glagoli), Variation in the verb phrase: ten- on N Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... ^ se, aspect, voice, and modality (Spremembe v glagolskih zvezah: čas, vid, način in ™ naklon), Adjectives and adverbs (Pridevniki in prislovi), Complex noun phrases ^ (Razširjene samostalniške zveze), The form and function of complement clauses (Oblika in vloga dopolnilnih stavkov), Adverbials (Prislovne besede), Word order ^ and related syntactic choices (Besedni red in sorodne skladenjske izbire), Lexical O expressions in speech and writing (Leksemi v govoru in pisavi). Po že omenjanem x slovenskem povzetku so navajani upoštevani viri in literatura (References, 217-219), r* še posebej velja omeniti seznam uporabljanega strokovnega izrazja z vključenim O lastnoimenskim fondom (Index, 221-228). ^ Avtor v vsebinskem kazalu, v uvodni predstavitvi in strokovnem komentar- ^ ju pripominja, da so vsa zgoraj našteta poglavja, vključno z obravnavanimi zgledi ^ in metajezikom, navajana po Longmanovi slovnici govorjene in pisane angleščine (D. Biber, S. Johasson idr., Longman Grammar of Spoken and Written English, N London 1999: Longman; v knjigi je navajana kot Biber et al. 1999), ki je opisno-> empirična predstavitev angleščine, narejena na korpusnem gradivu, tj. Longman *$ Spoken and Written Corpus (LSWE Corpus), in kar nikakor ni zanemarljiv podatek - metodološko-izrazijsko se slovnica zgleduje po slovnici R. Quirka, S. ^ Greenbauma idr. A Comprehensive Grammar of the English Language, London P?n 1985, Longman. »Tvarina knjige« je »univerzalna jezikovna teorija« (209). Podlaga domnev, ki po avtorjevem mnenju »omogočajo, da postanejo neke jezikovne razmere napovedljive«, je avtorju t. i. teorija naravnosti »kakor so jo razvili predvsem na nekaterih avstrijskih in nemških univerzah« (209). Avtor poudari, da so »glavni * vzgib /njegovega/ dela« napovedi. V zvezi s spoznavanjem osnov teorije narav-^ nosti so v knjigi navajane in priporočene določene publikacije, ki so na koncu še o natančneje popisane v seznamu literature in virov (References, 217-219). * 1 Najpogosteje uporabljano temeljno strokovno izrazje teorije naravnosti v ■~* knjigi je: oznaka »naravno« oz. »natural« z okrajšavo »nat.«; pojmu »naravnost« je protistavljena »zaznamovanost« v smislu enačbe azaznamovanost = -anaravn-ost, ki pa je bolj kot enačba spreminjajoče se razmerje. Oznake »naravno« so (o)vrednotenjsko postavljene v »lestvicah naravnosti« (osnovnih in razširjenih). Iz izhodišnih (na)vodil je razumeti, da so vrednostne lestvice naravnosti smiselna nujnost, potrebna za uporabnostno ob vrednotenje tako obvezne kot neobvezne rabe v jeziku, npr. v okviru možnih »(obliko)skladenjskih dvojnic« in razvrstive njihovih lastnosti v smislu, daje dopuščati tako manj naravno kot bolj naravno dvojnico naravnejše kot dopuščati samo manj naravno dvojnico, in da je dopuščati samo bolj naravno dvojnico naravnejše kot dopuščati bolj in manj naravno dvojnico. Na tak način postanejo razvrstitve lastnosti pri obravnavanih skladenjskih pojavnicah napovedljive. Predstavljene so nekatere lestvice naravnosti s področja (obliko)skladnje: >nat (manjši, večji) / kognitivni napor (>nat (less, more) / cognitive effort), >nat (višja, nižja) / filogenetska starost (>nat (higher, lower) / phylo-genetic age), >nat (bolj, manj) / prototipično (>nat (more, less) / prototypical), >nat (bolj, manj) / včlenjeno v svojo zgradbo (>nat (more, less) / integrated into its 156 construction), >nat (bolj, manj) / pogosto (>nat (more, less) / frequent), >nat (maj- Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... 4 hen, velik) / razred (>nat (small, large) / class), >nat (+, -) / specializirana raba (>nat (+, -) / specialized use), >nat (+, -) / raba kategorije, poteka (>nat (+, -) / use » of category, process), >nat (+, -) / sprejemljivo (>nat (+, -) / acceptable), >nat rr (bolj, manj) / razširjeno po jezikih (>nat (more, less) widespread crosslinguistical- zy ly). Lestvice jezikovne naravnosti nastopajo v paru po načelu zaznamovane uje- n malnosti - bolj naravno teži po povezavi z drugim bolj naravnim, manj naravno » teži po povezavi z manj naravnim. 0 Pri obravnavi osnovnih načel naravnosti pa je poleg jezikovne sistemskosti " upoštevano oz. upozorjeno tudi na sporočevalski vidik - na razlike med stališčem govorca in stališčem poslušalca s pripombo, da izraz govorec vključuje tudi tvorca *°« pisnih besedil in izraz poslušalec tudi bralca. K pozornejšemu branju pritegne tudi avtorjeva izjava na koncu slovenskega c& dela povzetka: »Morda se bo knjiga zdela bralcu prepričljiva samo deloma, vendar ** vsekakor oznanja, daje lestvice naravnosti vredno tvoriti in rabiti« (216). Iz istega & (tudi v slovenščino prevedenega) dela povzemam še nekaj avtorjevih misli, ki lah- < ko sprožijo nadaljnje razmišljanje in hkrati vprašanja: - Kaj konkretneje, npr. z N vidika zgledov, pomeni, da bi morebitni zbrani zgledi (pri »dosledni izrabi jezikovnega gradiva«) lahko slovenski teoriji nasprotovali, ker »precej lestvic naravnosti, ki bi nam mogle biti v pomoč, še ni na voljo« (211)? - Lahko po avtorjevih *"" opombah »Pare dvojnic sem določal na podlagi svoje jezikoslovne izkušnje« in **" »Ker je pojem dvojnice premalo jasen, v vsaki izpeljavi uvodoma posebej naštevam dvojnici (redko več kot dve), ki bosta v obravnavi« (211), sklepamo, da pojem ^ (skladenjske) dvojnice še ni splošnojezikoslovno dovolj natančno opredeljen? & w 2 H konkretnejši predstavitvi in zgledom ^ Osrednji del obravnava angleške primere oz. zglede po poglavjih (v oklepajih sem dodala slovenske ustreznice): Word and phrase grammar (Beseda in besedna N zveza), Clause grammar (Stavek), Nouns, pronouns, and the simple noun phrase w, (Samostalniki, zaimki in samostalniške zveze), Verbs (Glagoli), Variation in the verb --phrase: tense, aspect, voice, and modality (Spremembe v glagolskih zvezah: čas, vid, način in naklon), Adjectives and adverbs (Pridevniki in prislovi), Complex noun phrases (Razširjene samostalniške zveze), The form and function of complement clauses (Oblika in vloga dopolnilnih stavkov), Adverbials (Prislovne besede), Word order and related syntactic choices (Besedni red in sorodne skladenjske izbire), Lexical expressions in speech and writing (Leksemi v govoru in pisavi). Ker je avtor specialist za primerjalno slovnico germanskih jezikov, je razumljivo, daje lestvice naravnosti najprej preizkuQal na uporabno nivem in preverjenem angleQkem jezikovnem gradivu, kije vključeno v zgoraj navajano Longmanovo slovnico. Prevladujoče usmeritve so razlikovanje med govorjeno in pisano besedo (s predpostavko, daje govorjeno naravnejše kot pisano), pogostnost rabe (s predpostavko, da je pogostejše navadno tudi naravnejše) in načelo (naj)manjšega napora. Po nekaj navajanih zgledov za vsako poglavje bom poskušala pokomentira-ti, nekatere tudi z možnimi ustreznicami v slovenščini. 157 Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... "s 2.1 Word and phrase grammar (Beseda in besedna zveza) ^ - Bolj ali manj naravno vključitev v (navadno) stavčno poved se obravnava ^ tudi z domnevo, daje sporočilno težišče na koncu povedi/sporočila naravnejše kot *"* kje drugje: >nat (+, -) / sporočilno težišče v npr. The time was coming forme to ^ leave Frisco (+) : The time for me to leave Frisco was coming (-) (Biber et al. O 1999, 99). To se ujema tudi z izhodiščno razvrstitvijo sporočilnih enot (izhodišče, & prehod, jedro) pri členitvi po aktualnosti, ko jedro sporočila nezaznamovano stoji r* na koncu sporočila, npr. Prisotni na shodu so se zelo goreče zavzemali za dopolnit-O ve že uveljavljenih pravic (+) : Prisotni na shodu so se za dopolnitve že uveljavili jenih pravic zavzemali zelo goreče (-). ^ - Po načelu (naj )manj šega napora j e uporaba členka a naravnej ša kot upora- ^ ba one: >nat (a, one), npr. v a hundred and seventy-two (+): one hundred and seventy-two (-) (Biber et al. 1999,109). Načelo (naj)manjšega napora lahko v slovenščini N uveljavljamo, ko namesto zaradi tega uporabimo zato, npr. Zaradi tega/Zato bo > malo zamudil, V tem kol Ko seje posvetilo, je tudi počilo, Prišel bo, s tem da /tako *# da bo malo zamudil ipd. ^ - Posebnost govorjenega jezika je tudi povsem naravni izpust določenih ^ besed: >nat (+, -) / nagnjenost k elipsi, npr. minutes v primerih kot This finishes at Pn six fifty (Biber et al. 1999, 109-110), kar je povsem naravno tudi za govorjeno ■-"* slovenščino, npr. Pridem pet čez štiri ipd. ^ 2.2 Clause grammar (Stavek) w - V t. i. vezni/slovnični vlogi so uporabljani glagoli be, become, get, come, * fall, go, turn, ki so tudi sicer zmožni najširše skladenjskopomenske uporabe. Po-^ sebno prvi trije glagoli imajo najširšo možno uporabo, najširšo pa zagotovo glagol o be: >nat (be, become, get, be, become, get, come, fall, go, turn) npr. v I've been a ^ skinhead for eight years. Now I am a Klasman and a politician, I had intended to * become an Anglican priest but I saw more dark than light ipd. (Biber et al. 1999, 145). Bolj kot načelo, da so (jezikovne) enote iz manjših razredov naravnejše kot enote iz večjih razredov, velja v teh primerih načelo, da imajo naravnejše besede možnost širše skladenjskopomenske uporabe. - V okviru vprašalnih zaimkov za človeško je naravnejši who kot whom: >nat (who, whom), npr. v Amanda, who are you going out with?, Who can I trust? (+): For whom would I be working?, I did not say how or by whom (-) ipd. (Biber et al. 1999,214-215). Vsaj načeloma so tudi na izrazni ravni naravnejši brezpredložni skloni, med njimi pa imenovalnik in tožilnik. 2.3 Nouns, pronouns, and the simple noun phrase (Samostalniki, zaimki in samostalniške zveze) - Verjetno s prvotnosti svojilnega razmerja in posledično s skladenjsko-besedotvornega vidika izhaja domneva, daje svojimi rodilnik (ki pretvorbno izraža pravo ali nepravo svojino) naravnejši kot vrstni rodilnik (ki pretvorbno izraža predvsem vrsto jedrnega denotata): >nat (svojimi rodilnik, vrstni rodilnik), npr. v the girl's face, a horse's hoofs (+) : a bird's nest, two children's clothes (-) ipd. 158 Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... (Biber et al. 1999, 294). Prehode iz svojine v vrstnost in obratno lahko izražajo primeri kot družinska posest- družinski avto - družinska srečanja ipd. - Večfunkcijska raba zaimka that uvršča zaimek med naravnejše kot druge zaimke: >nat (that, drugi zaimki), npr. v That's how they were doing it, That's what I thought!, It's just Rosie that is ipd. (Biber et al. 1999, 350). Večfunkcijskost določene besede torej povzroča tudi njeno večjo pogostnost, ta pa njeno večjo na-vadnost oz. naravnost. 2.4 Verbs (Glagoli) - V okviru glagolov so velika skupina predložnomorfemski glagoli ali različni večbesedni glagolski leksemi, katerih uporaba je označena za naravnejšo kot priložnostne proste zveze glagola z različnimi predložnimi predmetnimi in x prislovnodoločnimi določili in dopolnili - sledi domneva, da so leksikalizirane gla- *°" golske zveze come/go/get/take/put + up/down/on/in ipd. naravnejše kot proste gla- ^ golske zveze: >nat (leksikalizirane glagolske zveze, proste glagolske zveze), npr. < leksikalizirane zveze v When the Spanish arm of the operation needed assistance he N was asked to take on a supervisory role, Gushchin (1934) pointed out many of the weaknesses of these attempts ipd. (Biber et al. 1999, 412-413). Leksikaliziranost ^ določenih besednih zvez povzroči njihovo ustaljeno rabo kot novih večbesednih jezikovnih enot, ki so glede na druge priložnostne besedne zveze predvidljivejše in zato navadnejše. c^ A 2.5 Variation in the verb phrase: tense, aspect, voice, and modality (Spre- ^ membe v glagolskih zvezah: čas, vid, način in naklon) O - Verjetno je predvsem z vidika širše funkcijskosti sedanjika je postavljena ^ domneva, daje navaden sedanjik navadnejši kot kateri koli drugi čas; iz tega sledi, -« daje sedanjik navadno tudi nezaznamovano uporabljan: >nat (+ -) / sedanjik, npr. N v Do you want a cup of tea? (+) : Did you want a cup of tea? (-) ipd. (Biber et al. &3 1999,454). -, - Povezano z glagolskim vidom oz. s posebno glagolsko obliko je izražanje omejenega trajanja v sedanjosti in bližnji prihodnosti s t. i. progresivnim aspektom (the progressive aspect), ki ni najbolj naravno izražanje: >nat (- +) / izražanje omejenega trajanja (the progressive aspect), in v povezavi s tem je trajna lastnost naravnejša kot začasna/priložnostna lastnost: >nat (+ -) / trajna lastnost. Omejeno trajanje v sedanjosti, npr. Vm looking for an employee of yours, omejeno trajanje v preteklosti, npr. / was just coming back from Witham, omejeno trajanje v prihodnosti, npr. But she's coming back tomorrow ipd. (Biber et al. 1999, 470-471). - Z vidika načina izražanja in znotraj tega glagolskega načina je poudarjeno izražanje s pasivom oz. trpnikom, kjer se - verjetno tudi na pogostnost glagola be nasproti get- domneva, da je t. i. 6e-pasiv/trpnik naravnejši od gef-pasiva/trpnika: >nat (fre-pasiv/trpnik, gef-pasiv/trpnik 'become'), npr. v I was married for a couple of years in the seventies, She got married when she was eighteen ipd. (Biber et al. 1999,481). - Vidik modalnosti oz. naklona lahko vključimo z obravnavo naklonskih have to in must, s tem daje raba have to ki izraža 'osebkovo obveznost' naravnejša ^59 Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... kot raba must, ki izraža 'logično potrebo': >nat (have to 'osebkova obveznost', must 'logična potreba'), npr. v Well I have to get up at ten thirty at the morning to take this thing back (+) : Your mum must not care (-) ipd. (Biber et al. 1999, 494-495). 2.6 Adjectives and adverbs (Pridevniki in prislovi) - V okviru pridevnikov je opozorjeno, daje raba predponskih/predponsko-obrazilnih pridevnikov na a- vezana pretežno na povedkovo rabo, raba priponsko-obrazilnih pridevnikov na -a/pa na prilastkovo rabo, s tem daje naravnejša prilast-kova raba (op. ki je tudi prvotna): >nat (prilastkova raba I-ali, povedkova raba la-l ), npr. v Clients will be able to trade electronically, criminal law, criminal activity ipd. (Biber et al. 1999, 508-509). - S primerjalnega vidika je pregibanje oz. stopnjevanje naravnejše za pridevnike kot za prislove: >nat (pridevnik, prislov) / pregibanje/stopnjevanje (Biber et al. 1999,544). - Povsem navadno je lahko, daje pri določenih vrstah prislovov je pomen stopnjevalnosti naravnejši kot pomen načina: >nat (stopnjevanje, način) npr. s prislovom terribly v He's terribly imaginative businessman (+): The day which ended terribly at the presidential palace started badly at the same venue (-) ipd. (Biber et al. 1999, 554). 2.7 Complex noun phrases (Razširjene samostalniške zveze) - V okviru vezniških razmerij so obravnavane vezniške vloge besedic that in wh- besedic. Postavljena je bila domneva, daje vezniška vloga besedice that naravnejša kot besedic wh-\ >nat (that, wh-) /vezniška vloga. Verjetno bolj splošnopomen-ska (oz. manj specializirana) in zato tudi naravnejša uporaba that omogoča tudi njen naravnejši/nezaznamovan izpust, npr. v That would be the very last place that Marion and I would want to go : What about that place we were going to stay ipd. (Biber et al. 1999, 625). Pri nas je dober primer za večfuncijsko uporabo veznik da, npr. Povedal je, da so prišli (nam natančnejšega ...., kdo/kako/zakaj so prišli). 2.8 The form and function of complement clauses (Oblika in vloga dopolnilnih stavkov) - Kot vezniška vloga besedice that so razširjeni tudi t. i. that-stavki. Za angleščino se ugotavlja, daje najnaravnejša pomenskoskladenjska vloga that-stav-kov je v predpovedkovem položaju (šteje položaj povedka v glavnem stavku zložene povedi): >nat (predpovedkov položaj, popovedkov položaj), npr. v That it would be unpopular with colleges or. students was obvious (+) : If they vote against the governor, I feel very confident that Republican state organizations would finance an opponent (-) ipd. (Biber et al. 1999, 660). - Pri glagolih rekanja (v angleški slovnici so to the directive verbs + to-infini-tive) je postavljena domneva, daje zgradba z neizraženim naslovnikom naravnejša: >nat (neizraženi/vključeni naslovnik, izraženi naslovnik) - tovrstni glagoli rekanja so say, ask, demand ipd. v npr. Jerry said to tell you how sorry he is (+): Jerry said that I should tell you how sorry he is (-) ipd. (Biber et al. 1999, 695). Tudi v slovenščini je naslovnik že vključen v logično-pomenski usmeritvi glagolov rekanja. Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... *# - Kot opombni komentar sta na staneh 136-137 komentirana tudi slovenska primera Pristavila je kosilo : Šla je pristavit kosilo v naravnostnem razmerju, daje raba Pristavila je kosilo (+) naravnejša kot Šla je pristavit kosilo (-), ki naj bi bila, nasproti prvemu primeru, zaznamovana: >nat (Pristavila je kosilo, Šla je pristavit kosilo). Vendar to v slovenščini ne bi mogli biti dvojnici, ker je prva stavčna poved izraža 'ugotovitev nekega končanega dejanja, od katerega se pričakuje posledice', druga poved pa izraža 'šele uresničevanje namena lotiti se določenega dejanja'. Priklad-nejša primera za dvojnici bi bila Šel je pogledat: Namenil seje iti pogledat ipd. 2.9 Adverbials (Prislovne besede) - Glede na položaj v stavčnih povedih so za okoliščinske prislove navad-nejši položaji na koncu/začetku povedi, za vrednotenj ske prislove pa sredinski položaji in iz tega sledi domneva, da so položaji vrednotenjskih prislovov naravnejši kot položaji okoliščinskih prislovov: >nat (vrednotenjski prislovi, okoliščinski prislovi), npr. He's trailing some in the back window: These factors arepropably important ipd. (Biber et al. 1999, 773). N - Drugotne vezniške vloge so z vidika naravnosti lahko različno obravnavane: >nat (but, though), npr. v Maybe I won 't go, but I feel I should (+) : Maybe I ^ won't go. I should though, I feel that I should (-) ipd. (Biber et al. 1999, 851). f 2.10 Word order and related syntactic choices (Besedni red in sorodne ^; skladenjske izbire) ^ - V okviru vprašalnih povedi tipov Who did it? : What did he do? Se je ^ izoblikovala domneva, da je v vprašalnih povedih naravnejša inverzija osebka: >nat O (+ -) / inverzija osebka (Biber et al. 1999, 899). & - V trdilnih povedih je postavljena domneva, da je imenovalniški osebek v *»** začetnem položaju naravnejši kot v katerem drugem položaju: >nat (+ -) / imeno- N valniški osebek na začetku povedi, izjeme so samo v govoru, npr. s kazalnim zaim- tzi kom This I do not understand, That I couldn 't tell you (Biber et al. 1999, 910). — - Inverzija osebka in povedka je naravna pri neprehodnih glagolih: >nat (+/ —) / osebko-povedkova inverzija, npr. v After that comes the grog ipd. (Biber et al. 1999, 911). Tovrstna inverzija je naravna tudi v primerih uporabe t. i. stopenjskega načinovnega prislova na začetku povedi, npr. So badly was he affected that he had to be taught to speak again ipd. (Biber et al. 1999, 916-917). - Naravnejšo stavo besed naj bi izražala tudi brezpredložna uporaba več zaporednih predmetov v povedi nasproti predložni rabi: >nat (Give me it, Give it to me) (Biber et al. 1999, 929-930). (Brez)predložna stava je odvisna tudi od po-menskosti določenih glagolov kot organizatorjev povedi, tj. v precejšnji meri od glagolske vezljivosti. 2.11 Lexical expressions in speech and writing (Leksemi v govoru in pisavi) - Domneva, da t. i. najbolj širokopomenski glagoli tipa have, take, make, tudi najširše pomenskoskladenjsko uporabljani, imajo tudi največ skladenjskih možnosti in posledično tudi idiomov: >nat (+ -) / idiom, npr. v We'll go up and 161 Andreja Žele: Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje ... ^ have a look, Step out and take a look ipd. (Biber et al. 1999, 1026-1029), je veljav- ^ na tudi v slovenščini, in verjetno širšejezikovno. ^ - Z vidika večje pomenskoskladenjske predvidljivosti pa je tudi glede na ^ različno stopnjo predvidljivosti pomembno predvideti bolj in najbolj predvidljive :^ zveze besed oz. kolokacije. Tako pomensko podobna pridevnika little in small naj- O pogosteje nastopata v različnih besednih zvezah, npr. little v little baby, little bag, C/:- little boy, little dog, little girl(s), little kid(s) ipd,, small pa v small part, small part, r small print, small sum, small size, small word ipd (Biber et al. 1999, 988-989). O Kot že rečeno, tu je predstavljeno in deloma tudi pokomentirano le nekaj ^ različnih jeziko(slo)vnih pojavov po posameznih poglavjih, verjetno tistih, ki so ^ mi bili po prvem branju vsebinsko in problemsko najbližje. Sicer pa je delo verjet- ^ no bolj prikladno brati kot priročnik - vsakič sproti poiskati oz. izbrati le določene domneve in možne utemeljitve. N Za konec je dobro (še enkrat) pripomniti, da monografija, ki zahteva način > branja s slovnico, s postavljenimi naravnostnimi merili oz. domnevami naravnejše *o jezikovne rabe izhaja iz govorjenega jezika v primerjavi s pisnim. Tako kot ^ Longmanova slovnica, na katero se sklicuje, se opira na besedilne korpuse živega ^ in aktualnega jezika. Ravno slednje pa je mogoče namig, ki je bil zapisan že v 7$ naslovu, da bi bilo dobro oz. kar nujno postavljena naravnostna merila najprej ■^ preizkusiti pri delu s korpusom, npr. pri iskanju relevantnejših ponazarjalnih primerov za prikaz pogostejše rabe. ta 162 Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik (Olomouc 2002) Janez Keber IZVLEČEK: V prispevku je predstavljen primerjalni češko-ruski frazeološki slovar avtorjev Valerija Mokienka (ruski del) in Alfreda Wurma (češki del). Slovar ima okrog 9000 abecedno urejenih čeških frazeoloških enot in obsega 659 strani. Zasnoval ga je Alfred Wurm v 50. letih 20. stoletja. Valerij Mokienko, Alfrčd Wurm, The Czech-Russian Phraseological Dictionary (Olomouc 2002) ABSTRACT: The article presents the comparative phraseological dictionary of Czech and Russian by Valerij Mokienko (the Russian part) and Alfred Wurm (the Czech part). The dictionary comprises about 9,000 Czech phraseological entries listed in alphabetical order on 659 pages. The concept by Alfred Wurm dates back to the 1950's. V prispevku bom na kratko predstavil primerjalni češko-ruski frazeološki slovar avtorjev Valerija Mokienka (ruski del) in Alfreda Wurma (češki del). * Slovar vsebuje okrog 9000 abecedno urejenih čeških frazeoloških enot in obsega 659 strani. n Zasnoval gaje Alfred Wurm v 50. letih 20. stoletja. Ta je imel najprej namen zbrati bogat češki frazeološki fond in ga opremiti najprej z ruskimi, potem pa še z nemškimi in slovaškimi ustrezniki. Sredi za enega raziskovalca tako obsežno zastavljenega dela je prof. A. Wurm umrl. Njegovo delo je nadaljeval profesor leningrajske univerze V. Mokienko, s katerim sta sicer sodelovala že za njegovega življenja. Kartoteko A. Wurma, kije temeljila predvsem na pogovornem jeziku, je V Mokienko dopolnil z gradivom iz leposlovja in publicistike. Osnovna kartotečna baza slovarja, ki sojo v 30 letih zbrali oba avtorja in njuni učenci, šteje v celoti več kot 250.000 listkov. Tako je npr. v njih izbor izpisov iz del več kot 400 čeških pisateljev 19. -20. stoletja. Pri delu za slovar je torej sodeloval velik kolektiv sodelavcev -Mokienkovih ruskih in tujih študentov ter recenzentov, redaktorjev in drugih. Slovar izhaja iz leksikografske tradicije dvojezične frazeologije, a je obogaten z novim pristopom, tj. z ideografskim navajanjem analognih sopomenk, s čimer se razlikuje od že izdanih frazeoloških slovarjev. Na žalost je bilo zaradi velikega obsega in Po podatkih iz predgovorov obstaja že Rusko-česky slovnik frazeologicky avtorice M. Matinkove, kije izšel leta 1963 v Pragi. Janez Keber: Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik... zaradi različnih ekstraleksikografskih vzrokov iz rokopisne verzije v končni izdaji izločeno vse ilustrativno (citatno) gradivo iz del čeških pisateljev 19. - 20. stoletja. To predstavlja vsaj 70 % vsega korpusa, ki je bistveno pripomogel k zelo dognani obdelavi slovarskih člankov. S tem ilustrativnim gradivom bi slovar obsegal okrog 2000 strani. Za primerjavo naj navedem, da ima Francosko-ruski frazeološki slovar iz leta 1963 s francoskimi citati in ruskimi prevodi ob sicer precej večjem formatu 1111 strani, na katerih je 35.000 frazeoloških iztočnic.2 Kot je poudarjeno v predgovorih, je obravnavani slovar namenjen vsem, ki berejo in prevajajo češka književna dela, ki se učijo češkega jezika ali ga raziskujejo. Zelo koristen bo tudi za vse, ki se ukvarjajo s primerjalno frazeologijo več jezikov. V ta namen, tj. za iskanje čeških in ruskih frazeloških ustreznikov slovenskim v Frazeološkem slovarju slovenskega jezika, mi je ta slovar po 13. mednarodnem slavističnem kongresu v Ljubljani leta 2003 podaril njegov soavtor V. Mokienko. Lahko povem, da podarjeni slovar odlično služi svojemu namenu. Po tem uvodu, za katerega sem bistvene podatke našel v krajšem češkem (str. 5) in daljšem ruskem predgovoru (str. 7-11), bom na kratko opisal zgradbo Češko-ruskega frazeološkega slovarja. Struktura slovarja je zelo pregledno in z obarvanimi zgledi dvakrat pojasnjena na dveh prvih in dveh zadnjih platničnih straneh (tako daje vseeno, ali odpremo slovar spredaj ali zadaj), in to v naslednjih poglavjih (ruski frazemi so zaradi poenostavitve tiska prečrkovani, geselske besede in frazemi pa so namesto obarvanosti podčrtani): GESLA Geselske besede so zapisane z velikimi krepkimi črkami in razporejene abecedno, npr. ABECEDA, ABRAHAM, ABRAJHAMÜV, ADAM, ADAMÜV. RAZPOREDITEV FRAZEMOV Frazemi so razvrščeni pod geselsko besedo. Kot geselska beseda nastopa ena od polnopomenskih sestavin izraza, najpogosteje samostalnik, npr. pod ADRESA frazem byt na nesprävne adrese, BABINSKY koukat jako Babinsky. Če ima geselska beseda večje število frazemov, so ti razvrščeni abecedno po končnici geselske besede, npr. mä pine ruce präce, ruka osudu, branit se rukama nohama, mävnout rukou, zobe z rukv. Frazemi, v katerih je geselska beseda pridevnik, se razvrščajo po abecedi samostalnikov, npr. DLOUHY: dlouhy jako Lovosice, jak je rok dlouhy. SKLICEVALNA GESLA Pri vsaki sestavini frazema (razen pri glavni) je kazalka z navedbo številke glavnega gesla, npr. BLESK: hromy a bleski v. H = 476; CERVENY: cerveny jako pivonka v. P = 360. 2 Glej V. G. Gak, I. A. Kunina, I. P. Lalaev, N. A. Movšovič, Ja. I. Recker, O. A. Hortik, Francuzsko-russkij frazeologičeskij slovar', Moskva 1963. Janez Keber: Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Ceskorusky frazeologicky slovnik... RUSKI EKVIVALENTI (= USTREZNIKI) Navadno je navedenih več ruskih ustreznikov, a tako, da je na prvem mestu » frazem, ki najbolj ustreza češkemu geselskemu izrazu, npr. mä čeho plnä usta - u ^ nego s jazvka ne shodit čto; u nego vse vremja na jazvke čto; on tol'ko i govorit, čto fj o čem. *n DOBESEDNI PREVOD c> Pri frazemih, ki nimajo pravih frazeoloških ekvivalentov, je naveden dobesedni prevod, npr. nosit sovy do Aten - vozit drova v les . ^ STILNA OZNAČENOST «s Podatki o stilni označenosti frazemov so navedeni v češčini s kurzivo, npr. *"* den brannosti žert. - den' vydaci zarplaty. ^ NAGLAS N Naglas v ruskih besedah je označen s podčrtanjem naglašenega samoglasnika, npr. je mu do breku - on čut' ne placet. OBLIKA FRAZEMA Geselski frazem je praviloma naveden v svoji nevtralni obliki (tj. v imenovalniku, nedoločniku v dovršni in nedovršni obliki ipd.); kjer je ni, jo nadomešča njegova najbolj uporabljana oblika, npr. objevit/objejovat Ameriku; tahä to za uši. Z SISTEMSKI ODNOSI FRAZEMOV Homonimni frazemi se navajajo kot samostojna gesla in se razlikujejo po N nadpisani številki, npr. menit barvu1 - blednet' i krasnet'; menjat'sja v lice in menit &j barvu2 - menjat' svoi ubeždenija; perekrašivatsja. ^ Večpomenski izrazi se navajajo pod enako številko in se označujejo s številkami12 itd., npr. vymknout se komu z rukou - ' otbit'sja u kogo iz ruk;2 vyjti u kogo iz-pod kontrolja. Frazeološke sopomenke, leksikalne, strukturnogramatične in pomenske analogije se uvajajo z oznako Srov. Geselska beseda je označena s krepko pisavo, npr. stary jako Abraham Srov. pamatuje Abrahama. Protipomenke (antonimi) so uvrščene za sopomenkami in analogijami z oznako Srov. antonymicke, npr. malovat corüzovymi barvami, težv rüzovyh barväch ... Srov. antonymicke malovat co cernymi barvami. Frazeološke variante se razlikujejo grafično. Variante geselske besede uvaja oznaka tež, npr. nastrčena figura, tež osoba. Leksikalne variante sestavin frazema so navedene v okroglem oklepaju, npr. zdvihnout/zdvihat (zvednout/zvedaf) rukavici. Gl. A. K. Birih, V. M. Mokienko, L. I. Stepanova, Slovar' russkoj frazeologii, Istoriko -etimologičeskij spravočnik, Sankt-Peterburg 1998. -^5 Janez Keber: Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik... ^ Razširjajoče sestavine so navedene v oglatih oklepajih, npr. citit se jako & rybicka [ve vode]. N NAVODILA ZA UPORABO ^ Za že omenjenima češkim in ruskim predgovorom sledijo podrobna navodila w za uporabo slovarja (str. 12-19). V njih je bolj izčrpno in z več zgledi opisano to, **'- kar bralec na kratko izve na platničnih straneh, zato jih je za uspešno rabo slovarja r* vredno prebrati. Zanimiva so tudi za raziskovalce primerjalne, kontrastivne O frazeologije, saj odražajo bogato poznavanje večjezične frazeologije ter njenega podajanja in razlaganja v frazeoloških slovarjih. Seveda pa je za raziskovalca y frazeologije najbolj zanimivo listanje po slovarskem delu, v katerem se spoznava s ,^ konkretnimi frazemi v dveh jezikih. N SLOVARSKI DEL > Ta del (str. 21-659) vsebuje češke frazeme, tiskane dvokolonsko po x abecednem redu njihovih polnopomenskih sestavin. Zelo opazna je oštevilčenost geselskih frazemov v okviru posamezne črke. Ti vsebujejo ruski ekvivalent in vse, ^ kar je predvideno v že obravnavani strukturi slovarja. Tako je npr. pri črki A 105 m oštevilčenih frazemov, pri črki B 576, D 531, K 790, P 832, S 659, V 439, Z 311, Ž 137. Oštevilčenost omogoča hitro iskanje oštevilčenih frazemov, zlasti pri geselskih besedah z velikim številom frazemov. Nanje nas usmerjajo sklicevalni frazemi. Tako pri pridevniški iztočnici CERVENY najdemo tudi naslednje sklicevalne frazeme z vzorcem cerveny jako..., tj. rdeč kot...: cerveny jako cihla v. C = 109; cerveny jako jabličko, v. J = 5; červen^ jako krev v. K = 548; cerveny jako krocan v. K = 627; cerveny jako ohen v. O = 68; cerveny jako pivoöka v. P = 360; cerveny jako rak v. R = 21. Oštevilčevanje frazemov v dvojezičnih frazeoloških slovarjih ni novost. Najdemo ga npr. v že omenjenem Francosko-ruskem frazeološkem slovarju * (gLop-2)- *-* V nadaljevanju bom ob pritegnitvi slovenskih frazemov navedel nekaj čeških in ruskih ustreznikov, ki so predstavno enaki ali različni. Glede na to, da gre za zahodni, južni in vzhodni slovanski jezik, so lahko take primerjave zelo zanimive. Z njimi se sicer srečujem pri svojem vsakodnevnem pisanju Frazeološkega slovarja slo ven skega jezika. Češkemu je v [pčkne] kaši ustrezata rusko on popal (vlip) v istoriju in slovensko je v [lepi] kaši. V slovarju je s kazalko Srov navedena še analogna češka sopomenka je v [pčkne] bryndc, kateri ustrezata slovenski je v godlji in je v zosu. V tem primeru se predstavno razlikuje ruski ustreznik, ki ga razlagajo kot kalk iz nemškega der Geschichte angehören (dobesedno: 'pripadati zgodovini'), prvotno 'priti v letopis zgodovinskih dogodkov' z verjetno negativno konotacijo (gl. Slovar' ruskoj frazeologii, 2363). Češkemu delat si (tropit si) kaspary, tež kaspärky, kašprlata z koho, čeho ustrezata rusko delat' (vystavljaf) durakom itd. ter slovensko delati se norca iz koga. V tem primeru sta si bližja ruski in slovenski frazem, medtem ko češke sestavine kaspary, kaspärky, kašprlata kažejo na izposojo iz nemščine, v kateri je I fö ime Kasper, tj. Gašper, posplošeno v oznako za komično figuro (prim, ime za nemško Janez Keber: Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik... ./ lutkovno gledališče Kasperltheater). V slovenščini mu ustreza pavliha, ki ga je ^ uvedel Fran Levstik s satiričnim listom Pavliha. Je tudi sestavina sopomenskega * frazema imeti koga za pavliho 'norčevati se iz koga', njegova različica pavluha pa ^ je v reklu pavluha nima sluha, dokler mu hrbta ne nabuha v pomenu 'kdor noče fj slišati, bo pa čutil'. noslovanskih jezikovnih spomenikov, vprašanje kronologije prevzemanja in *ö postopnega oblikovanja poljske krščanske terminologije ipd. Ugotavlja, da kljub ^ različnim raziskovalnim postopkom ostajajo nedokončani odgovori, kdaj so bili ^ preko češčine prevzeti krščanski termini prvič rabljeni in zapisani, čeprav je znano, Pn da seje sprejemanje zaključilo do srede 14. stoletja. Vsi obsežnejši poljski jezikov-^ ni spomeniki namreč izvirajo iz obdobja od 2. polovice 14. stoletja do konca 15. stoletja. _ Vse terminološke iztočnice so potrjene v gradivu, ki ga navaja v seznamu ° Krajšave (362-370). To so prevedeni evangeliji, pridige, katekizmi, molitveniki, * cerkvene pesmarice, misali, hagiografije in laična besedila, npr. srednjeveške kroni-^ ke, zakoniki, prisege ipd. ter latinske rokopisne knjige s poljskimi glosami do leta o 1500. Znotraj seznama Krajšave (370-372) avtorica ločeno navaja pomožno lite-"u raturo za raziskovanje krščanske terminologije: zgodovinske in etimološke slovar- * je predvsem zahodno- in vzhodnoslovanskih jezikov, praslovanski in starocerk-** venoslovanski slovar, biblijski slovar, slovar nove zaveze, leksikone in tematske slovarje (npr. slovar srednjeveške latinščine na Poljskem) ter splošne razlagalne enojezične in dvojezične slovarje. Pri raziskovanju poljske terminološke leksike M. Karpluk upošteva tudi širši slovanski okvir; opira se predvsem na najvažnejša monografska dela, slovarje in razprave o krščanski terminologiji pri drugih slovanskih narodih. Tako je v tretjem delu seznama je (372-386) zbrana poljska in tuja literatura o dani problematiki do leta 1996. Okrajšave in posebne znake (tipi oklepajev, matematična znamenja) M. Karpluk pojasnjuje v četrtem delu (387-389). 1.2 V nadaljevanju avtorica eksplicitno navaja, da dani slovar zajema strokovno besedišče za poimenovanje specializiranih pojmov v krščanstvu, in sicer za vsa področja rabe, kjer se je konstituirala religija: doktrina, božje službe, čaščenje boga, organizacija cerkve in subjektivne individualne izkušnje. Drugo skupino predstavljajo terminologizirani splošni izrazi, ki funkcionirajo kot termini 2 Maria Karpluk je tudi članica uredniškega odbora pri zgodovinskem slovarju 16. stoletja Slownik polszczyzny XVI wieku, ki nastaja v Varšavi. Hrani ga Sekcija za zgodovino slovenskega jezika ISJ Frana Ramovša do vključno 28. knjige (posk-poty) iz leta 2000. Andreja Legan Ravnikar: Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu ... v danem besedilem okolju. Krščansko terminologijo uvršča med religiozne termi- "* nologije; znotraj nje obstajajo podtipi, kot teologija, cerkvena organizacija ipd. V * slovarju prevladujejo katoliški termini, saj so Poljaki sprejeli krščanstvo zahodne- ^t ga obreda. Najdemo tudi gesla s frekventnimi pravoslavnimi in judovskimi iztočni- ^ camni, npr. (ARCHIMANDRYTA) HARCHIMENDRYTA 'predstojnik samost- ^ ana v pravoslavni cerkvi'. » 1.3 Terminološka leksika je razvrščena v 2592 slovarskih sestavkih, v 0 dveh stolpcih na vsaki strani (360 strani). Slovarski sestavek ima v povprečju 15 ^ vrstic, le najpogosteje izpričani in večpomenski termini imajo večji obseg. Po vsebini jih ločimo v tri obsežne skupine: 1. temelj krščanstva je besedišče nove zaveze, ^ ki je dopolnjeno z dediščino stare zaveze (npr. krščanska simbolika), 2. ostanki tä predkrščanskih (ne poganskih) slovanskih verovanj, ki še niso pojasnjeni3, 3. stal- ^ ne besedne zveze v funkciji krščanskih terminov, v okviru gesel z enobesednimi *"* iztočnicami. Sestavina terminološke zveze je večkrat terminologizirani splošni izraz, ®« ki je lahko odnosnica, prilastek ali oboje, npr. pri terminu (OJCIEC) OCIEC v < nominalnih zvezah: 1. Bog oče, oče nebeški, oče sveti, oče vsemogočni 'prva ose- N ba svete trojice', 2. prvi oče 'prvi človek Adam', sveti očetje 'patriarhi', 3. duhovni oče 'spovednik', oče sveti 'papež'. Krščanski ljudski termini so upoštevani le izje- ^ moma, npr. WALKA 'cinkanje z velikonočnimi jajci', walka grzeszna. 1.4 Po pričakovanju je v slovar zajet občnoimenski fond; M. Karpluk ^ posebej izpostavi simbolni pomen botaničnih poimenovanj, npr. božje drevce. Od w lastnih imen upošteva omejeno število apelativov za Jezusa Kristusa, sicer so bib- ^ lijske osebe in kraji predmet specializiranih slovarjev. ^ 1.5 V zadnjem delu uvodnih pojasnil so razložene metode obdelave gra- O diva, ureditev slovarskih sestavkov in napotki za uporabo. ^ 2 Ureditev slovarskih sestavkov na podlagi jezikovne analize konkret- N nih primerov a 2.1 Iztočnica je zaznamovana z velikimi, krepko tiskanimi črkami, v gla- *-sovno in pisno posodobljeni izrazni podobi. Navadno je ena, po pogostnosti rabe ji lahko sledita največ dve oblikoglasni ali pravopisni različici, potrjeni v zgodovinskem gradivu. Če se sodobna izrazna podoba termina razlikuje od tistih v diahronih besedilnih virih, je navedena na prvem mestu v oklepaju, kar uporabniku, ki zgodovinskih različic ne pozna, omogoča lažje iskanje po slovarju. Iztočnica je enobe-sedna, podatka o naglasu ni. V enakem tisku so zapisani krščanski termini v t. i. samostojnih vodilkah, ki so obenem kazalke (cf: confer; poröwnaj...). Večfunkcio-nalnost oznake cfje precej moteča. Samostojne vodilke opozarjajo, kje je obravnavana oblikoglasna različica, pravopisna različica danega termina, variantni besedotvorni morfem ali sestavina skladenjske podstave zloženke, npr. KRÖLOWSTWO cf KRÖLEWSTWO, KREST cf CHRZEST, KRZEST cf CHRZEST, KRŠCI- cf CHRZCI-, KRZCI- cf CHRZCI-, WNIEBOWST4PIENIE cf WSTAPIENIE, 3 Moszynski (1992) je pisal o predkrščanski religiji Slovanov v luči praslovanskega besedišča. Trdi, daje prvotni pomen praslovanskih religioznih terminov moral biti blizu krščanskemu, da so jih Slovani hitreje sprejeli za svoje in razumeli. yi\ Andreja Legan Ravnikar: Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu ... "" PRZEZ- cf BEZ-. T. i. nesamostojne vodilke na koncu slovarskega sestavka kažejo ^ na (večstopenjsko) tvorjenost dane iztočnice, npr. KAPLANI adj N /.../- Cf KAPLAN, KAPLANOW(Y) adj /.../- Cf KAPLAN, KAPLANSKY adj ^ /.../- Cf KAPLAN, ali na besedotvorno različico, npr. BEZWINNY adj /.../- Cf ^ PRZEZWINNY, PRZEZWINNY adj /.../ ~ Cf BEZWINNY. Prikaz tvorjenosti v O slovarju ni dosledno izpeljan, npr. KACERZ 'heretik', KACERNY adj /.../ ~ Cf & KACERZ, pri iztočnicah KACERSTWO, KACEROWAC opozorila na tvorjenko r* ni. Pri domačih terminih je namesto skladenjske podstave tvorjenke naveden opis, O npr. (JASELKA) JASLKA a. JASLKI /.../ »Rodzimy derywat od jasly«. ^ 2.1.1 Iztočnico zaznamuje klasična besednovrstna opredelitev z latinski- ^ mi oznakami. Po pričakovanjih izstopajo samostalniki (sb m, sb f, sb n), sledijo ^ pridevniki (adj) in glagoli (vb pf, vb impf), po potrebi opredeljeni z dodatnimi slovničnimi kvalifikatorji, kot part praet pass, comp. ipd. Od slovničnih besednih N vrst je iztočnica lahko medmet (interj), npr. AMEN, AMEN, ki nastopa samostoj-> no kot pastavek. V vlogi iztočnice je izkazan tudi sklop, npr. DALIBÖG, DA LI '*% BOG, nastal iz vzklika, medklica. ** 2.2 Razlagalno-ponazarjalni del slovarskega sestavka uvaja definicija ^ termina v poševnem tisku; morebitni splošni pomen se ne navaja. Navedena je v 7Ž obliki zgoščenega opisa, npr. KRZYZMO 'olej z balsamu i oliwy uzuwany przy ^ niektörych sakramentach; chrisma Srp'4, GRZECH 'kršenje božjih zapovedi, reli-giozno-etičnih norm', kot imenska zveza, npr. APOSTOL 'izbran Kristusov učenec', (BOŽNICA) BOŽNICA a. V ST 'stara zaveza' synagoga, b.'swiaiynia poganska ^ 'pogansko svetišče', c. 'cerkiew prawosiawna, tež przy prawosiawnym monaster- * ze\ sopomenka, npr. FALSZ 7c/a/nsfwo"hinavščina', APOSTOLSKI 1. 'apostolov/', ^ 2. 'papieski', WRÖG 'o Szatanie', celo kratica, npr. GWIAZDA 'o NMP' 'o blaženi o devici Mariji' /.../ [Maryja], jasna gwiazdo, nas oswieci. Razlaga je lahko tudi ■* skladenjska podstava tvorjenke, npr. (DZWONEK) ZWONEK 'mali zvon'. Zaradi * načela ekonomičnosti je dopustna tudi delna pomenska razlaga termina, če se na-** vezuje na razlago pri iztočnici znotraj terminološke besedne družine, npr. (BIER- ZMOWAC) BIRZMOWAC 'udzielač sakramentu Bierzmowania' prim, geslo (BIERZMOWANIE) BIRZWNOWANIE, BIRZWOWANIE z razlago pomenke birma. Za razlago termina v poljščini sledi (večinoma pri prevzetih izrazih) ekvivalent v vulgati, npr. (ANTYCHRYST) ANTYKRYST, ANCYKRYST sb m 'wrög Chrystusa; pseudochristus Vlg'. Terminološke stalne besedne zveze so navedene takoj za besednovrstno opredelitvijo iztočnice, ki je ena od sestavin terminološke zveze, npr. DZIEN sb m »Sq.dny Dzien«, kar M. Karpluk razlaga kot 'dan božje sodbe ob koncu sveta'. Po citiranem zgledu za tildo navaja še druge terminološke zveze: »dzien naroczy(s)ty, niedzielny, šwiaj;eczny, swiejy« z zgledi itd. v enakem vrstnem redu. Taka razvrstitev je zelo primerna, ker je na ta način tudi na formalni ravni potrjena enakovrednost večbesednega termina nasproti enobesednemu terminu, ki imata enako poi-menovalno vlogo, le na izrazni ravnini se različno uresničujeta. 4 Ponekod so navedbe iz slovarja zaradi večje ilustrativnosti citirane v poljščini, drugod, če 172 pomeni niso prepoznavni na prvi pogled, so prevedene. Andreja Legan Ravnikar: Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu ... 2.2.1 Večpomenskost krščanskih terminov je v slovarju nakazana s krep- ""* ko tiskanimi arabskimi številkami takoj za slovnično oznako iztočnice. Poglejmo * si primer: BOŽY adj 'Boga (gen.)': 1. 'w przenosnych okrešleniach Boga, giöwnie ^ w ST: »Imiq Bože« /.../ 2. Vrelacji Boga do czlowieka': »kažn boža« /.../ 3. 'o ^ Chrystusie': »Baranek Božy« /.../ 4. 'o NMP': »Matka, Matuchna Boža« /.../ 5. 'o o aniolach': »synowie božy« /.../ 6. 'w relacji czlowieka do Boga': »bojažn boža«. # Definiciji pomena v poševnem tisku sledi citirani zgled v pokončnem tisku (z bib- 0 liografskimi podatki), ki dokazuje opredeljeni pomen. Ponazarjalni primeri so iz *"* ekonomičnih razlogov navedeni skrajšano (izpusti) in z izjemo grških citatov trans-kribirani. Posegi avtorja slovarskega sestavka so označeni; v oglatem oklepaju so namreč vstavljene opombe za boljše razumevanje besedilnega iztržka. Sledijo ter- U£ minološki ekvivalenti k dani iztočnici, povečini iz staročeških in staroslovaških, & staroruskih, staroukrajinskih, latinskih, grških in starocerkvenoslovanskih virov. ■*** 2.2.2 Vsakokratni terminološki pomen iztočnice je lahko razčlenjen na ®* podpomene in pomenske odtenke, ki so zaznamovani s krepko tiskanimi malimi < latinskimi črkami, npr. BISKUP, BISKOP, PISKUP sbml. 'dostojnik Košciola': a. N 'rzymskokatolickiego; antistes, episcopus, Ordinarius Stp' L. Jb. 'prawoslawnego; wladyka'. Vsak podpomen je utemeljen s citiranim zgledom. Sledijo s tildo ločene in v narekovajih navedene stalne terminološke besedne zveze, povečini z ekvivalentom v latinski vulgati. ^ 2.2.3 V vsakem slovarskem sestavku avtorica navaja bibliografijo o ® obravnavani iztočnici: obravnave v slovarjih, v monografijah, elaboratih in član- *-kih. Izmed citiranih virov izstopajo imena raziskovalcev, kot Frinta, Gebauer, Karp, & Klich, Moszynski, Siatk, Urbanczyk. Če je mogoče, Maria Karpluk navaja letnico O najstarejšega zapisa iz zajetih besedilnih virov, npr. KRYLOS 'kler' v latinskem ^ tekstu iz leta 1090, ANTYFONA iz leta 1475, ALLELUJA okrog leta 1500. 2.2.4 Etimološki dodatek ob koncu slovarskega sestavka kaže, da slovar N na področje etimologije stopa le v nujnih okvirih - za potrebe prikaza zgodovin- &■ skega besedišča. Opozarja na praslovanski, kot KOLIJDA, in splošnoslovanski *»* besedni fond, npr. DUSZA, LENOŠČ. Pojasnjuje latinski, grški, hebrejski, staro-cerkvenoslovanski, starovisokonemški izvor termina ali pot prevzemanja in prilagajanja zakonitostim poljskega jezika, npr. za termin ANIOL 'angel' M. Karpluk navaja češko posredništvo, Čehi so ga sprejeli iz cerkvene latinščine, toda izvorno je grška beseda. Pri nekaterih krščanskih terminih so vidne sledi predkrščanskega verovanja, kot pri terminu CZART 'diaber, daemonium Vlg', ki je verjetno poimenovanje za poganskega demona, predpostavlja se vpliv češčine. Metonimična ali metaforična inovacija splošnopoimenovalnega izraza prinaša nov, religiozni pomen (v funkciji krščanskega termina), npr. pri izrazih CZEŠČ, DOBROŠČ, KARAČ 'kaznovati', KAŽN, enako velja za krščansko simboliko, npr. KWIAT, (LILIA) LILIJA. Avtorica opozarja tudi na vpliv češke frazeologije, npr. termin BARANEK, BERANEK 'jagnje': »baranek wielikonocny«, »Baranek Božy« je s terminološko besedno zvezo vred prevzet iz staročeščine: b. boži, velikonočni. Najtežje je prepoznati semantične kalke. Ti so bili največkrat prevzeti s češkim posredništvom, npr. v slovarskem sestavku BLIŽNI, BLIZNY najdemo pojasnilo, daje bil termin sprejet s češkim posredništvom; je semantični kalk iz latinščine, ki in Andreja Legan Ravnikar: Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu ... ^ izhaja iz grščine, starocerkvenoslovanski ekvivalent je enak. Pri nejasnih ali ne- ^ zanesljivih etimologijah avtorica posebej opozori (tudi z vprašajem) na hipotetične, ^ najbolj verjetne razlage. Besedotvorni oz. t. i. strukturalni kalki so bili praviloma ^ sprejeti s češkim posredništvom. Naj navedemo nekaj primerov: preko češčine prev- ^ zeti termin BLOGOSLAWIENIE je »prišel« iz stare cerkvene slovanščine, po izvoru O je besedotvorni kalk iz grščine, podstava tudi za latinski benediction termin KRZY- & ŽOWAČ je besedotvorni kalk iz cerkvene latinščine, sprejet preko češčine; JED- r* NOŠČ je strukturalni kalk iz lat. unitas z verjetnim češkim posredništvom. M. Karpluk O opozarja tudi na poreklo prevzetih besedotvornih različic terminov, npr. KANONIK ^ (preko latinščine iz grščine), KANOWNIK (iz staročeščine). Oblikoglasne in bese- ^ dotvorne značilnosti geografsko najbližjih slovanskih jezikov in poljskih dialektov ^ so prav tako vplivale na izrazno podobo terminov, npr. KRYLOS 'kler' (v stari ukrajinščini kryios^ prehod l>r), JALMUŽNA, JAMUŽNA, JELMUŽNA (poljski N narečni prehod j a- > j e-). Po drugi strani avtorica opozarj a na domače tvorbene postop- > ke, npr. na izpeljavo s priponskim obrazilom -oč: CZYSTOC (kot DOBROČ), ki je -d avtorska tvorba, in konkurira besedotvornima različicama CZYSTOSC in CZYS- - TOTA. ffi 3 Kot je razvidno iz predstavitve slovarskih sestavkov, pričujoči slo- -^ var predstavlja bogat zbir staropoljskih krščanskih terminov, temeljit popis njihove izrazne in pomenske podobe ter njihovo umeščenost v okvir slovanske krščanske, ^ natančneje katoliške terminologije. Kljub dognanemu konceptu izdelave slovarja ° in mnogim dobrim praktičnim rešitvam je potrebno opozoriti na določene splošne * pomanjkljivosti. J^ 3.1 Kot prvo bi bil zelo zanimiv statistični izračun ali vsaj širše veljavni o sklep, ki bi potrdil ali ovrgel splošno sprejeto hipotezo o skoraj 80-odstotnem dele- ^ žu poljske krščanske terminologije, ki se je oblikovala posredno, preko češke * krščanske terminologije. Res je, da nas avtorica o možnem češkem posredovanju ** opozarja v etimološkem dodatku slovarskega sestavka pri vsakem posameznem terminu, toda iz množice posameznih primerov je brez temeljitega pregleda celotnega slovarja težko sklepati na celoto. Podatek bi bil nadvse zanimiv tudi za tuje raziskovalce krščanske terminološke leksike. 3.2 Pri navajanju terminoloških ekvivalentov iz drugih slovanskih jezikov ni najti opozorila, da so v krščanski cerkvi zahodnega in vzhodnega obreda, torej katoliški (češki, slovaški) in pravoslavni termini (ruski, ukrajinska uniatska cerkev) dostikrat identični v izrazni podobi, da pa se na pomenski ravnini lahko deloma razhajajo. 3.3 Delež krščanske terminologije južnoslovanskih narodov katoliške in pravoslavne veroizpovedi je pri primerjavah neupravičeno zapostavljen, za vpogled v celotno problematiko pa bi bil zelo upravičen. Med strokovno literaturo le navaja, konkretno pa zanemarljivo malo upošteva Šetkov slovar hrvatske krščanske terminologije, Skokov etimološki slovar in študijo ter Miklošičev elaborat o krščanski terminologiji pri slovanskih narodih, v katerem so opazno izpostavljeni slovenski krščanski termini (najdemo le tiste iz Brižinskih spomenikov pod oznako Fris). 174 Andreja Legan Ravnikar: Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologu ... 3.4 Uporabnik slovarja, ki bi se želel seznaniti z zgodovinskim procesom ""* oblikovanja poljske krščanske terminologije, med gradivsko potrjenimi sopomenka- * mi in različicami ne more odkriti diahronih zakonitosti pojavljanja in razširjenosti ^ rabe, procesa širjenja in umikanja posameznih terminov. Prikrita torej ostaja medse- 2 bojna konkurenca in izmenjava krščanskih terminov, novotvorjenk, arhaizmov, tudi n razširjenost terminoloških besednih družin ipd. Frekvenčnost posameznega termina » je posredno razvidna na podlagi obsežnosti slovarskega sestavka in tudi sestavinskosti 0 terminoloških besednih zvez. V slovarskem sestavku pogrešamo navedbe sopomenk ^ in protipomenskih parov. Zanesljivost rezultatov resda ne bi bila absolutna, ker ne gre za popolne izpise terminološke lesike iz vseh najdenih besedil do leta 1500, vendar bi **< bili glede na zajeto gradivo dovolj povedni. tä 4 Slovar staropoljske krščanske terminologije je vsekakor zgleden *** dosežek zgodovinskega terminološkega slovarja. Slovencem, ki takega slovarja na &* žalost še nimamo, jez omenjenimi pridržki primeren zgled. Ker pa še nismo izdali < celotnega zgodovinskega slovarja slovenskega jezika ali vsaj posameznih prete- N klih obdobij, je za nas tudi pot do izdelave zgodovinskega slovarja slovenske krščanske terminologije bistveno daljša. ^ > N 175 Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v obdobju 1977-2002 Alenka Gložančev /; IZVLEČEK: Na uvajalnem seminarju je bil predstavljen pomen Leksiko- loške sekcije ISJ FR ZRC SAZU, kot se kaže iz del, objavljenih v letih oo 1977-2002. Analitično je bilo osvetljeno konkretno slovaropisno delo, zlasti *" SSKJ, v perspektivi novih slovarskih projektov pa odprt jezikoslovno ute- ^ meljen razmislek o sodobnejšem, elektronsko podprtem nadgrajevanju < klasičnega slovaropisnega pristopa. N :z: A Lexicographic Workshop in the Lexicological Section of the Fran Ramovš Institute of the Slovene Language at SRC SASA 1977-2002 ABSTRACT: The importance of the Lexicological section of the Fran Ramovš institute of the Slovene language SRC SASA, evaluated on the & basis of its publications between 1977 and 2002, has been discussed in an ^ introductory seminar. An analysis of practical lexicographic work has been & carried out, with special attention paid to the Dictionary of Standard O Slovene. In the perspective of current lexicographic projects new linguistic $& challenges were considered in relation to contemporary computer-aided lexicography which should be used in addition to older lexicographic N) methods. &j Seminar z naslovom Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji ISJ FR ZRC SAZU (zlasti ob SSKJ) v obdobju 1977-2002 je bil zasnovan interno, namenjen pa je bil mladim raziskovalcem v Leksikološki sekciji ter drugim mlajšim sodelavcem Inštituta. Potekal je po programu, ki sem ga kot izvajalka oblikovala na pobudo vodje Leksikološke sekcije, dr. Andreje Žele, in je bil predložen v presojo in soglasje predstojnici ISJ FR prof. dr. Varji Cvetko Orešnik. Organizacijsko je bil seminar razdeljen na tri delovne dneve (28. 10., 4. 11., 11. 11. 2003); potekal je vsakič od 9.00 do 13.30. V prvi polovici vsakega seminarskega dne so bile predstavljene teme po vnaprej določenem programu, udeležencei so prejeli orientacijska navodila za konkretno praktično delo, ki naj bi bilo opravljeno v drugi polovici istega seminarskega dne ali pa najkasneje na naslednjem seminarskem dnevu. Namen seminarja je bil uvod v konkretno slovarsko delo s spodbudo h kritičnemu razmisleku zanj ob predstavitvi postopkov slovaropisnega dela ob SSKJ. Pri tem sta bila vodilna dva cilja: (1) seznanitev novih, mlajših sodelavcev s tradicijo in specifiko slovarske hiše, kjer se udejanjajo skupni slovarski projekti, (2) uzaveščenje ^jj Alenka Gložančev: Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik ... ^ potrebe po ekvivalentnih vzporednicah slovarskim postopkom pri SSKJ pri nadaljn- ^ jih slovarskih delih oz. po pretehtanem oblikovanju operacionalizacij skih načinov ^ za določeno konceptualno slovarsko izhodišče, kar je posebej pomembno pri uva- ""* janju sodobnejših, računalniško podprtih načinov slovaropisja. ^ V nadaljevanju poročila ob pregledu programa1 podajam nekaj informativ- O nih povzetkov in poudarkov. w Razčlenjeni pregled programa seminarja Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik FR ZRC SAZU (zlasti ob SSKI) v obdobju 1977-2002 N I Informativni del >■ »& 1 Mesto in pomen Leksikološke sekcije IS J FR ZRC SAZU v zadnjih petindvaj- ^ setih letih, kot se kaže skozi objavljena dela2 ^ 1.1 Objavljena dela po projektih: Slovar slovenskega knjižnega jezika I, II, III, m IV V(1910, 1975, 1979, 1985, 1991), veni knjigi (1994), na disketah (1997); Slovar '-* slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, elektronska izdaja na CD-romu (1998, 2000); Slovar slovenskega knjižnega jezika, Poskusni snopič (20 str.; 1964); Besedišče ° slovenskega jezika (2 knjigi: A-N, O-Ž) (1987), dodatni zvezek (1994, interna izda- * ja); Odzadnji slovar po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Hajnšek - Holz, Jako-^ pin) (1996); Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki (1998); Slovenski o pravopis (2001). ** 1.1 Druga pomembnejša objavljena dela v obdobju 1977-2002, ki so v navezavi * s slovarsko delavnico v Leksikološki sekciji *«* Avtorske monografije raziskovalcev - sodelavcev Leksikološke sekcije (8); temeljno slovensko slovaroslovno delo, nastalo po izidu SSKJ: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja (Ada Vidovič Muha, Ljubljana, 2000). - Konkretno praktično delo je bilo usmerjeno v analitični pristop k besedam oz. besednim zvezam na določenih straneh prej predstavljenih knjižnih del z vidika jezikoslovčeve kompe-tence in s ciljem slovaropisno-slovnične oz. jezikoslovnoraziskovalne perspektive. 2 Delo za (in ob) SSKJ 2.1 Dosedanji interni slovaropisni seminarji v Leksikološki sekciji Za SSKJ: leta 1964, ob začetku dela za SSKJ: seminar za obdelovalce (redaktorske pomočnike) in seminar za redaktorje; leta 1980, ob začetku dela za četrto 1 Enote programa seminarja Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji ISJ FR ZRC SAZU (zlasti ob SSKJ) v obdobju 1977-2002 so v tem poročilu navedene v krepkem tisku. 2 Pri soavtorskih delih so tu načeloma navedeni le naslovi in leto izida, ne pa tudi ostali Yjft bibliografski podatki. Alenka Gložančev: Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik ... knjigo SSKJ: uvajalni seminar za nove sodelavce pri SSKJ. Namen internih seminar- *"* jev: uvajanje v kolektivno slovarsko delo, utrjevanje dogovorjenega in s tem ohran- * janje možnosti za konsistentnost obsežnega in časovno dlje časa trajajočega projek- ^ ta (kot je bil SSKJ), medgeneracijsko vzajemno strokovno dopolnjevanje. 2 2.2 Tehnološki način dela 4; 596 strani; priloga Frekvenčna rang lista (od frekvence 1000 (in) do 100 (zmer-■*0 om); skupaj 611 strani; 1967). ^ 2.6 Interni slovaropisni priročniki in pripomočki, nastali v času dela za SSKJ ^ Za možnost optimalno usklajenega kolektivnega slovarskega dela in za po- Pn moč pri besedoslovnem raziskovanju je bilo sproti, v času priprave SSKJ, izdelano *** naslednje: Odzadnji slovar SSKJ (5 tipkopisnih zvezkov formata A 4, narejenih po alfabetariju za vsako knjigo SSKJ: I: 1966, 11:1970, III: 1975, IV: 1977, V: 1982); ^ Seznam kvalifikatorjev v SSKJ (narejeno za prve tri knjige SSKJ; s seznami s posa-^ meznim kvalifikatorjem označenih besed oz. pomenov; 3 vezani zvezki formata A * 4, za interno uporabo, 1980); Seznam kvalifikatorskih pojasnil v SSKJ (s seznami s ^f posameznim kvalifikatorskim pojasnilom opredeljene besede oz. pomena; 3 vezani o zvezki, za interno uporabo, 1980); Koordinacijska kartoteka sinonimov (nastajala v ^ redakcijski fazi oblikovanja posamezne knjige SSKJ; dragocen redakcijski slovaro- * pisni pripomoček, saj so za vsako besedo, ki je v SSKJ navedena kot sinonim drugi *** besedi oz. zvezi, načeloma navedene vse povezave; 6 slovaropisno pomembnih funkcij te kartoteke); Koordinacijska kartoteka razlag oz. razlagalnih besed (kot pomoč za opredelitev osnovne razlagalne besede pri razlagah besed, nanašajočih se na isto ali sorodno pomensko polje). Razlagalna in zlasti sinonimna kartoteka sta bili tisti pomembni stvarni koordinacijski sredstvi, ki sta zaradi svoje idejne zasnove in organiziranosti vzbujali občudovanje tudi pri tujih jezikoslovcih - slovaropiscih, ki so bili v času nastajanja SSKJ gostje Inštituta. Pomembna interna dela, kjer so predstavljena slovaropisna SSKJ-jevska načela, so naslednji priročniki: Priročnik za tehnično stran gesel (Marta Silvester, 1978); Interni slovaropisno-redakcijski priročniki, nastali ob SSKJ (1981; izdelano ob uvajalnem seminarju za nove sodelavce; 3 vezani zvezki formata A 4): Splošne informacije za redaktorje SSKJ (189 str.), Napotki za redakcijo samostalnika, pridevnika in glagola v SSKJ - L del (211 str.), Napotki za redakcijo samostalnika, pridevnika in glagola v SSKJ - 2. del: Tipske razlage (183 str.). Alenka Gložančev: Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik ... II Slovaropisno-redakcijski del ^ 1 Faze v postopku redakcijskega dela pri SSKJ ~t Tri stopnje: osnovna gradivnoobdelovalna stopnja (opravljali zunanji sode- f; lavci - obdelovalci), slovaroslovno redakcijska stopnja (temeljna: opravljali vsi ra- c^ ziskovalci - redaktorji samostojno; v primeru terminološko kvalificiranih besed ali *> pomenov pomemben posvet s terminologom), slovaroslovno pregledovalna in uskla- 0 jevalna stopnja (opravljali načeloma po končanem redakcijskem delu za posamezno knjigo SSKJ, približno leto pred izidom knjige, izkušenejši raziskovalci - redaktorji). Na seminarju je bila podana predstavitev nastajanja slovarskega sestavka (od Uš kartotečnih listkov do redakcije) ob besedah list, ločiti, likvidacija. - Ob osnovnih ^ načelih pomenske in socialno-funkcijske analize besed so bili poudarjeni postopki za ^ dosego koherentnosti slovarja in pripomočki, izdelani ob SSKJ prav v ta namen: ob ^ redakciji besede ptica je bilo predstavljeno, kako je lahko sinonimna kartoteka us- ^ merjala pri redakciji, katere so bile njene obvezne in fakultativne smernice. N 2 Pogled na slovaropisne kategorije v SSKJ - vprašanje določenih kategorij v "" SSKJ (vprašanje perspektive za SNB) Izhodišče za ta redakcijsko najpomembnejši razdelek je bil članek z naslov- ^ om Predstavitev slovaropisnih kategorij za enojezični razlagalni slovar srednjega obsega ^ - s temeljnim izhodiščem v SSKJ (L. Bokal, A. Gložančev, P. Kostanjevec, N. Vojno- ^ vič; Jezikoslovni zapiski 9/1, 2002). Ob tem je bilo obravnavano naslednje: pomen ^ posameznih slovaropisnih kategorij in uvid v njihovo smiselnost, pomenoslovni pre- O hodi preko metonimije in metafore ter s tem v zvezi vprašanje novega pomena ali le ^ podpomena (znak //), vloge znaka za pomenski odtenek (/), povednost ilustrativnega gradiva (npr. pri besedi most), kvalifikatorsko pojasnilo s prilastkom, kvalifika- n torska pojasnila v zvezi, v zvezah, navadno v zvezah, slovnična problematika ob kvalif- ^ katorju neskl pril, nekaj težjih mest za branje glav v slovarskem sestavku {nositi ^ nošen', vse potencialne oblikoslovne možnosti za zapis glave za besedo fant in interpretacija teh možnosti): vprašanje smiselnosti naglasno-oblikoslovnih shem v Uvodu v SSKJ (morda drugačna opcija za bodoče slovarje?), raba sinonimov pri geslih oz. pomenih, označenih s kvalifikatorjem/?o#W., nestrok. (vprašanje stika s terminologijo oz. s procesom determinologizacije, značilne za sodobno jezikovno stanje), mesta, ki po osnovnem slovaropisnem načelu, sprejetem za SSKJ, zahtevajo nevtralni sinonim: utemeljitev in pomen tega načela. 3 Diskusijski del o slovaropisnih in redakcijskih problemih v SSKJ, zlasti s perspektivo konkretnega redakcijskega dela pri SNB Intenziven diskusijski odziv udeležencev ob predstavljeni gradivni in slovaro-pisni problematiki je pokazal, da seje ob delu za SSKJ v Leksikološki sekciji izoblikovala pomembna slovarska delavnica, ki novim, mladim raziskovalcem ob njihovem siceršnjem teoretičnem poznavanje slovaroslovja (tudi zaradi ustreznega študijskega predmetnika na fakulteti, ki so ga deležni sedanji diplomanti slovenistike) in ob njihovi osebni zavzetosti za jezikoslovno delo lahko pomeni dragocen temelj j c Alenka Gložančev: Slovarska delavnica v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik ... ^ za sodelovanje pri novih slovarskih projektih, ki bodo - seveda času in tehnološkim ^ možnostim primerno - verjetno temeljili na operacionalizacijsko sodobnejših, raču- ^ nalniško podprtih postopkih. O Za sklep poročila r* Seminar je potekal v živahnem, tudi kritično premišljenem delovnem O razpoloženju. - V treh seminarskih dneh so bile udeležencem podane temeljne infor- ^ macije o slovarski delavnici v Leksikološki sekciji. Predstavljene so bile zlasti tri ^ njene razsežnosti: gradivne zbirke, končni slovarski izdelki (ob SSKJ tudi slovaro- ^ slovni redakcijski proces), interni slovarski pripomočki in priročniki (popisani v enoti 2.6 tega poročila), nastali ob SSKJ, ki po svojem obsegu in vsebini kažejo na izjem- N no delovno raziskovalno energijo njihovih sestavljavcev, obenem pa so tudi za da- >■ našnjega raziskovalca ob njegovem slovarskem delu lahko z več vidikov zgleden sve- H3 tovalni in primerjalni vir. Fl Literatura Milena Hajnšek - Holz, Delo za Slovar slovenskega knjižnega jezika, Jezikoslovni ^ zapiski 4, Ljubljana, 1998, 9-18. ° Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja, Ljubljana, * Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. ^ Ostala literatura in viri, ki so bili predstavljeni udeležencem seminarja, so navedeni S v vsebini poročila, dostopni pa so v knjižnici ali arhivu Inštituta za slovenski *** jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 182 Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca marca za prvo in do konca junija za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma v juniju in novembru. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo bo za pisanje posebej vzpodbujalo mlade raziskovalce in raziskovalke, kar je tudi priporočilo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Predviden okvirni obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Tekste, ki morajo biti izvirni in še ne objavljeni, je treba oddati uredništvu na disketi 3,5 in vnesene v oknih v programu Word ter v pisavi Times New Roman (velikost 10). Vse posebne in naglašene znake, ki se jih ne da vnesti prek tipkovnice, je treba vzeti iz Wordovih naborov Brane 1, 12, 3, 4 ali navesti zanje posebne kode. Z 10. letnikom začenjamo poskusno uvajati vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu Word z imenom ZRCola. Dostopna je na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si in je primerna zlasti za besedila z veliko posebnimi znaki. Pri tabelah, grafih ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založništvu ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Za številko opombe na dnu strani je treba vstaviti en tabulator. Disketi naj bo priložen iztis na formatu A 4 v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Povzetek naj ima največ 15 vrstic. Pred njim mora biti pri člankih in razpravah seznam virov in literature ali navedenk, ki se nanašajo na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnji številki Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju virov in literature je zaželeno, da se ime, ki je zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo, pri čemer sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih pred oddajo v tisk vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju glasila želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce glasila ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino glasila ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija telefon: 01 4706 160, faks: 01 425 77 96, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: telefon: 01 4706 177; e-pošta: keber@zrc-sazu.si. ISSN 0354-0448 9770354044012