LETO XIV. ST. 42 (670) / TRST, GORICA ČETRTEK, 19. NOVEMBRA 2009 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITAL/ WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Mittelevropa danes Y teh dneh se v Gorici odvija letošnji že nad štirideseti posvet o Srednji Evropi. Gre namreč za simpozij, ki ga prireja goriško društvo za srednjevropska kulturna srečanja Istituto degli Incontri culturali mitteleuropei (ICM). V Gorici je vsako leto veliko pomembnih večjih kulturnih prireditev, kot so zborovski tekmovanji Seghizzi in slovenska Cecilijanka, violinski natečaj Lipizer, folklorni festival in še kaj drugega. Vsa ta srečanja imajo v go-riškem, deželnem in mednarodnem okviru svojo važno vlogo. Kaj je pravzprav Srenja Evropa ali kar Mittelevropa, o kateri bo tu govor? Tu imamo v glavnem v mislih prostor, ki geografsko obsega vzhodno Italijo, Slovenijo, Avstrijo, Bavarsko, Hrvaško, Češko in Slovaško, Madžarsko, Poljsko in še morda Romunijo (ki je bila na go-riškem srečanju večkrat prisotna). Vse to kaže, da gre predvsem za germanske, slovanske in romanske narode in seveda še nekatere druge (kot Madžarska). Zlasti v začetku je pojem Mittelevrope kazal bolj svoje germansko lice. Tu bi lahko omenili nekatere avstrijske oz. nemške teoretike tega pojma, kot so bili Adler, Naumann in List, ki so gotovo skušali mittelevropski ideji dati izrazito germanski značaj. Seveda pa današnja srednjeevropska kultura nima več tega predznaka in to je tudi samo po sebi razumljivo. Srednjeevropska ideja v tem duhovnem smislu ni kak dedič ali zastavonoša habsburškega mita ali nostalgije. Katere pa so vrednote, ki jih še danes ima kultura v Mittelevropi? Gre predvsem za nekatere temeljne postavke, kot so npr. resnost in marljivost, smisel za red, delavnost in pridnost, ki v glavnem označujejo narode Srednje Evrrope. Te poteze se kažejo zlasti v kulturi in na njenih najrazličnejših področjih. Goriška mittelevropska srečanja so v dogem loku svojega obstoja že obeležila vsa glavna področja kulturnega sveta, med temi (da omenimo le nekatere) so bili literatura, glasba, zgodovina, filozofija, likovne umetnosti, film itd. Slovenska prisotnost je bila v vseh teh posvetih zelo tehtna in številna, in to tudi letos. Predavatelji so bili iz Slovenije in zamejstva, zlasti iz Gorice, in so s tem dali lep kulturni doprinos in ostalim srednjeevropskim udeležencem obširno prikazali našo kulturno stvarnost. Ali lahko v dobi evropskega združevanja sploh še govorimo o Srednji Evropi? Seveda, saj je Mittelevropa le Evropa v malem in vendar njen del, ki kaže svoje raznoliko duhovno bogastvo. V srednjeevropski kulturi je poleg drugega zgodovinsko prisoten tudi židovski element. V Evropi nasploh lahko v večji ali manjši meri beležimo to kulturo, ki je gotovo veliko prispevala k skupni civilizaciji. Danes seveda obstajajo v glavnem še sinagoge, kot v Trstu in Gorici. Židje so se udejstvovali na različnih področjih javnega življenja in pustili za seboj globoke sledove. V slovenskem prostoru je sicer ta element manj viden in prisoten. V ponedeljek, 16. novembra, je na sedežu goriške pokrajine potekal posvet ob 10. obletnici odobritve državnega zakona za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin št. 482. Na srečanju, ki sta ga priredila od-bomištvo za jezikovne skupnosti in Pokrajinska konzulta za slovensko skupnost, so pripadniki slovenske in furlanske narodne skupnosti kritično presodili izvajanje zakona in zarisali možne perspektive. Ljubljana/ Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Petnajst let uspešnega delovanja rodne skupnosti v sosednjih državah pri naporih za pridobitev evropskih sredstev za njihove projekte. Predstojnik resorja, minister Boštjan Žekš, pa je predstavil prioritete Urada za prihodnje leto. Naglasil je zlasti potrebo po vzpostavitvi omrežja sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi izobraženci v tujini. V pripravi so posamezni akcijski načrti, ki bodo s konkretnimi ukrepi in njihovo časovno izvedbo podrobneje določali usmeritve iz predpisov, strategij in drugih razvojnih dokumentov. Eden pomembnejših ukrepov je tudi ureditev baze podatkov o slovenskih znanstvenikih in vrhunskih strokovnjakih ter gospodarstvenikov v tujini z namenom, "da bi okrepili povezovanje znanstvenikov in vrhunskih strokovnjakov in gospodarstvenikov v tujini v združenja; da bi oblikovali mrežo povezovanj znanstvenikov in gospodarstvenikov, univerz, visokošolskih institucij ter vladnih in drugih institucij v RS s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi izobraženci v tujini; da bi te strokovnjake vključili v pripravo strateških usmeritev RS na različnih področjih in da bi omogočili pogoje za vračanje slovenskih raziskovalcev v RS ob spoštovanju načela enakopravnosti s tukaj živečimi razi-Foto IG skovalci”, je pojasnil minister Žekš, ki je ravno tako kot državni sekretar Jesih poudaril prizadevanja Urada do mlajših generacij Slovencev izven meja RS. "Zanimanje za slovenski jezik po svetu raste", mladi pa so temelj ohranjanja in krepitve slovenske identitete v tujini. Mlade generacije so dovzetne za nove razvojne izzive slovenskih skupnosti, kulturnih in gospodarskih institucij ter so neobremenjeni z zgodovinskimi in drugimi družbenimi ovirami, s katerimi se danes, še posebej v zamejstvu, sooča slovenska narodna skupnost. "Z grenkobo opažamo, da se spori znotraj slovenskih manjšin dogajajo med vrhovi organizacij, nikakor pa med mladimi", je ugotovil minister Žekš in dejal, da je v javnem razpisu za dodelitev sredstev letos prvič kot poseben kriterij poudarjena skrb za mlade. /str. 2 IG Na dobro obiskani tiskovni konferenci, ki je bila v Ljubljani v petek, 13. novembra, je resorska ekipa z ministrom Boštjanom Žekšem na čelu predstavila petnajstletno delovanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gre za pomembno obletnico organa, s katerim je Republika Slovenija postavila temelj za skrb svojih rojakov izven državnih meja. Od organa v sestavi znotraj zunanjega ministrstva, s šestimi zaposlenimi, se je Urad s časom preoblikoval v samostojno vladno službo s sedemnajstimi zaposlenimi in ministrom kot predstojnikom. V petnajstih letih delovanja je Urad dosegel veliko število pomembnih rezultatov, ki predstavljajo nujen pogoj in hkrati čvrst temelj za njegovo uspešno delovanje v prid slovenskim zamejcem, zdomcem in izseljencem sedaj in v prihodnje. "V tem času se je zvrstilo veliko število zaključenih projektov v zamejstvu in po svetu na kulturnem, športnem, izobraževalnem in drugih področjih", je uvodoma dejal vodja Sektorja za spremljanje položaja Slovencev zunaj RS in za statusne zadeve Rudi Merljak. Državni sekretar Boris Jesih pa je zagotovil, da Urad kljub gospodarski krizi ne bo krčil finančne podpore slovenskim ustanovam izven meja RS. Tokrat je za štiri zamejstva (v Italiji, Avstriji, Madžarskem in na Hrvaškem) namreč namenjenih 7.800.000.00 evrov, za Slovence v tujini pa 900.000.00 evrov. Omenil je tudi letošnjo novost, po kateri bodo redne dejavnosti pri ključnih in najbolj pomembnih slovenskih organizacijah v zamejstvu deležne dveletnega financiranja. Boris Jesih je še dodal, da bo Urad podpiral zlasti projekte in dejavnosti, ki vključujejo mlade. "S to spremembo želimo spodbuditi vključevanje in aktivno sodelovanje mladih Slovencev, potomcev Slovencev, ki živijo izven meja RS". V finančnem obdobju EU 2007-2013 Urad intenzivno sodeluje pri izvajanju čezmejnega sodelovanja v programih Evropskega teritorialnega sodelovanja (ETS) in Instrumenta za predpristopno pomoč (IPA). Urad daje pri tem polno podporo izvedbi evropskih projektov slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, njen delež pri črpanju EU sredstev pa je odvisen od več dejavnikov (priprave projekta, usklajenosti z razvojem regije v obeh državah, usklajenosti pristojnih resorjev in aktivnosti Urada), ki se izražajo v zastopanju interesov slovenskih narodnih skupnosti v skupnih nadzornih odborih za operativne programe (OP) čezmejnega sodelovanja Slovenija-Av-strija, Slovenija-Italija in Slovenija-Hrvaška ter pri OP Slovenija-Madžarska, kjer ima Urad svoje predstavnike. Poleg tega Urad tudi neposredno, preko rednega letnega razpisa, podpira organizacije slovenske na- S1. strani Petnajst let... K dosegu teh ciljev bosta prispevali tudi vzpostavitev krovne spletne strani za sodelovanje z znanstveniki v zamejstvu in po svetu, ki je nadgradnja obstoječe spletne strani Urada www. Slovenci, si, ter ustanovitev odborov za znanost pri Svetu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki sta posvetovalni telesi Vlade RS. Minister Žekš je nato razčlenil osrednje probleme, s katerimi se posamezna slovenska manjšina sooča. Če je na Avstrijskem glav- ni problem vprašanje šolstva, na Madžarskem financiranje, na Hrvaškem pa vrnitev slovenske manjšine v državno ustavo, se v Italiji osrednje težave pojavljajo pri krizi SSG, "ki pa se na neki način vendarle rešuje". Predstojnik Urada je pri tem dejal, da sta krovni organizaciji SSO in SKGZ aktivno sodelovali in prevzeli nase težo reševanja gledališča: "Mi pa bomo prispevali del finančne podpore", je zagotovil. S končno rešitvijo ne bodo sicer vsi zadovoljni, delovanje gleda- lišča pa je treba postaviti na "bolj zdrave in pregledne temelje". Po mnenju ministra Žekša je treba na novo podlago postaviti tudi odnose z italijansko državo. Tako kot v drugih domicilnih državah slovenskih manjšin bo treba tudi do Italije imeti bolj kremenita stališča: minister je namreč dogodek ob priložnosti slovensko - italijanskega medministrskega srečanja na Brdu (ko se italijanski minister Fratti-ni ni hotel sestati tudi s predstavniki slovenske manjšine) ocenil za nezaslišano gesto. "Slovenska narodna skupnost v Italiji ne bo nikakor predmet kupčije na račun kakršnih koli državnih interesov", zlasti ne energetskih... KRIZA SSG Pooblaščenca sta Andrej Sezono je treba začeti pred 1. decembrom S°vor je tudi o deležu, ki naj ’ r bi ga manjšina sama pnspeva- la SSG-ju. Ob podpori javnih uprav bi tudi obe krovni organizaciji Berdon in Paolo Marchesi vensko geldališče vsoto sto tisoč evrov. Nismo sicer še evidentirali, kje naj bi ta denar črpali: morda ga bomo dobili v skupnih fondih krovnih organizacij ali pa drugje. Odgovora na to vprašanje za zdaj še nimamo. IG Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka bi tako kot njegov kolega Rudi Pavšič raje izbral varianto, po kateri bi - kot je bilo med drugim predlagano v ekspertizi izvedencev Marije Marc in Renata Manzonija - obe krovni organizaciji in predstavniki javnih uprav (se pravi dejavniki, ki so v zadnjih tednih pobliže spremljali krizo SSG) imenovali dva komisarja oziroma pooblaščenca, ki bi nato začasno vodila Slovensko stalno gledališče. "Dejstvo pa je, da imamo res malo časa na razpolago: do 1. decembra mora SSG začeti novo sezono, drugače bo izgubilo podporo italijanskega sklada za gledališče FUS. Zato je bilo na sestanku na prefekturi določeno, da bo deželni odbor neposredno imenoval dva komisarja. Deželni odbornik Molinaro je obljubil, da bo v kratkem zadevo preštudiral; dal nam je tudi razumeti, da bo pri imenovanju komisarjev upošteval mnenja krovnih organizacij", nam je dejal predsednik Štoka, preden sta bila za pooblaščenca imenovana odvetnik Andrej Berdon in knjigovodja Paolo Marchesi. Slednja bosta SSG vodila do junija, razpolagala pa bosta z budgetom v višini poldrugega milijona evrov. Kakšne pristojnosti bosta imela pooblaščenca? Na podlagi finančnega položaja bosta morala razumeti, od kod črpati potrebna sredstva, da bo gledališče s 1. decembrom začelo sezono. S tem se prizadevanja krovnih organizacij v zvezi z gledališčem končajo. Dodati pa moram, da sta SSO in SKGZ dobro spremljala celotni krizni postopek. Vedno sem bil mnenja, da mora slovensko gledališče ob temeljiti reorganizaciji lastnega ustroja nadaljevati svojo pot. Kako ocenjujete ekspertizo izvedencev? Izvedenca sta v bistvu predlagala: prvič, da gledališče nadaljuje z dejavnostjo, ker je to življenjskega pomena za slovensko narodno skupnost v Italiji in tudi za celoten tržaški prostor; drugič, da se pozornost osredotoči na finančni vidik in se nato premisli reorganizacija SSG: namen je, da se delovna mesta ohranijo, skrajšala pa se bo delovna pogodba uslužbencev; tretjič, da se imenujeta že omenjena pooblaščenca. SSO in SKGZ V zvezi z rešitvijo krize SSG in ob imenovanju dveh polnomočnih pooblaščencev, odv. Andreja Berdona in dr. Paola Marcheset-tija, izražata predsednika SSO in SKGZ, Drago Štoka in Rudi Pavšič, zadovoljstvo zaradi tega konkretnega koraka, ki gre v tisto smer, ki sta jo nakazala v svoji ekspertizi Marija Marc in Renato Manzoni. Predsednika krovnih organizacij izražata obenem prepričanje, da bosta omenjena polnomočna izvedenca v dogovorjenem roku opravila vse, kar je v tem trenutku nujno potrebno za pravočasni začetek redne gledališke sezone, in obenem krenila na pravilno pot reorganizacije naše osrednje gledališke hiše, za kar sta si SKGZ in SSO prizadevali od samega začetka hude krize, ki je zajela slovensko gledališče. Generalni konzulat RS v Trstu Pomembno srečanje Generalna konzulka Vlasta Valenčič Pelikan se je 10. novembra v prostorih generalnega konzulata RS v Trstu srečala z vladnim komi- sarjem AD FJK Giovannijem Bal-samom. Srečanje se je dotaknilo nekaterih aktualnih vprašanj. Sestanek je potekal dan po srečanju ministrov Republike Na dnu... G LEDE PRISPEVKOV MORATE UPOŠTEVATI, DA BOSTA S HITRO ŽELEZNICO ŠTOKA IN PAVŠIČ LAHKO PRIHAJALA GOR IN DOL KOT BLISK! Ob razsodbi Evropskega sodišča Politikantstvo okoli razpela v Italiji Politično razpravljanje v Italiji je v zadnjem obdobju padlo na zelo pritlehno raven, tako da praviloma vsak dogodek ali pojav postane predmet ostrih polemik, ki so pogostokrat brezpredmetne, neurejene, vsevprek protislovne ali skregane z logiko in zdravo pametjo. Tako je, recimo, pred kratkim dvignila veliko prahu razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu glede pritožbe neke italijanske državljanke finskega rodu v zvezi z razpelom v šolskih učilnicah v Italiji. Ker na italijanskih sodiščih ni dobila "zadoščenja", se je pritožila na omenjeno Evropsko sodišče, ki je presodilo, da križi, razobešeni v učilnicah javnih šol, "kršijo svobodo do laičnega izobraževanja in s tem pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojimi prepričanji in omejujejo pravico otrok, da verujejo ali ne". Italijanski mediji so se o tem stališču omenjenega sodišča obširno razpisali, a kot običajno niso v zadostni meri razložili svojim bralcem pravnih in drugih razlogov, s katerimi so utemeljili svojo usmeritev. Celotno zadevo so v bistvu prikazali, kakor da Italija krši temeljne človekove pravice in da bo zato morala odpraviti krščanska razpela iz šolskih prostorov. To pa za zdaj ne drži, ker Italija ima možnost izpodbijati omenjeno razsodbo in po zadnjih informacijah bo to tudi storila. Tudi številni politični možje so razsodbo vsak po svoje komentirali, eni jo obsojali, drugi odobravali, skladno pač s svojo idejno ali strankarsko naravnanostjo. Mnogi so nekritično pritrjevali evropskim sodnikom predvsem iz površnega prepričanja, da je križ prepoznavno znamenje le katoliške Cerkve, modtem ko se v njem prepozna- vajo tudi druge krščanske veroizpovedi, kot so pravoslavni in protestanti. Po drugi strani niso dovolj upoštevali dejstva, da je križ v stoletjih prerasel v splošen simbol krščanskega etosa in krščanstva kot sestavnega dela evropske družbene in kulturne politike. To misel je zelo posrečeno izrazil novi tržaški škof Giampaolo Cre-paldi v svojem sporočilu, v katerem med drugim pravi: "Krščan- Slovenije in Italijanske republike, zato je bila tema diskusije tudi ta. Generalna konzulka je naglasila problem financiranja slovenske manjšine s strani italijanske vlade in pri tem poudarila pričakovanje, da se obljuba italijanskega zunanjega ministra, da znesek finančnih sredstev tudi v tem letu ne bo okrnjen, tudi udejanji. Slovenija je zaskrbljena glede prihodnosti Slovenskega stalnega gledališča, ki je pomembna kulturna institucija, zato je nujno, da obstane in ohrani visoko umetniško raven. Generalna konzulka je prefekta zaprosila za maksimalno angažiranost v reševanju zadeve, tudi glede izpolnjevanja zakonskih obveznosti s strani lokalnih oblasti, pri čemer pa je potrebno razumeti specifično situacijo slovenske manjšine, ki daje posebno vrednost celotni AD FJK. Prenesla je tudi bojazen manjšine, saj ne pristajajo na to, da se situacija reši na račun proračunskih sredstev Italijanske republike iz zakona št. 38/01. Generalna konzulka in prefekt sta se dogovorila o tesnejšem sodelovanju med prefekturo in Ministrstvom za notranje zadeve Slovenije in podčrtala nekaj idej, ki bi lahko prispevale k rešitvi problemov prebivalcev in hkrati zbližale ljudi na tem območju. stvo ne zahteva od političnega razuma, da sprejme njegovo zgodovinsko prisotnost samo zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov - 'evropskih korenin' - ampak zato, ker krščanstvo izboljšuje družbo, pripomore k skupnemu dobremu in prikazuje vsem, vernim in nevernim, vrline življenja in ljubezni". Ob do tu povedanem težko razumemo stališče, da sama prisotnost križa "krši" svobodo laičnega izobraževanja in pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke skladno s svojimi prepričanji, kajti učitelji in profesorji v italijanskih javnih šolah so povsem svobodni pri podajanju učnih snovi, ker po nobenem zakonskem določilu niso vezani na kake ideološke smernice. Povejmo na glas Omenili smo že, da so številni italijanski politiki, ki se v svojem vsakdanjem zasebnem in javnem življenju ne ravnajo povsem skladno po načelih krščanskega etosa, naenkrat postali zagovorniki prisotnosti razpela v javnih šolah in s tem zašli v očitno nedoslednost. Pri tem njihovem zadržanju so prevladali drugačni nagibi od globokega osebnega prepričanja o potrebi po obrambi "krščanskih korenin". V nekaterih primerih so strankarski politiki bolj "goreče" obsojali razsodbo Evropskega sodišča kot predstavniki cerkvene hierarhije. Tako je vatikanski tiskovni predstavnik trezno dejal, da bo Sveti sedež razsodbo še preučil, potem ko jo je označil kot "kratkovidno". Sklep tega prostega razmišljanja o obravnavani zadevi je vsekakor tale: mediji in politiki bi bili mnogo bolj verodostojni, če bi vprašanje v zvezi s krščanskim križem v šolah obravnavali bolj poglobljeno in se sploh bolj dosledno ravnali. Vzemimo primer stranke Severne lige, katere prvaki se ob raznih priložnostih proglašajo za branitelje krščanske družine in krščanskih evropskih korenin, v primeru tujih priseljencev, ki se zatekajo v Evropo iz stiske po golem preživetju, pa isti politiki prezirajo temeljna krščanska načela, ki jih simbolizira križ. Po drugi strani bi morali tisti, ki se zavzemajo za odstranitev križa iz šolskih učilnic, zahtevati, naj se njihovi otroci ne udeležujejo šolskih ekskurzij oz. izletov, ki imajo v programu ogled cerkva in katedral, ki izrazito prikazujejo številne krščanske simbole. Do takšnih obsurdnih posledic pridemo, če se nekritično spotikamo ob preprosta razpela v šolskih poslopjih, ki objektivno gledano, res nimajo tiste čudodelne moči, da bi ideološko vplivala na učence, dijake in starše. Prav v izpostavljenem italijanskem primeru je potrebno razmišljati trezno in po načelih zdrave pameti. Alojz Tul Nelahka zgodba manjšinskega človeka Verjetno se vse premalo zavedamo, kako življenje v manjšinski skupnosti ni lahko in prav je, da se ne prepuščamo nezdravemu samopomilovanju, ki ubija zagon in prepričanje v prihodnost. Pa vendar, nedavna odločitev rimskega senata, da prihodnje leto zmanjša prispevek naši narodni skupnosti za milijon evrov ali petino, naš položaj otipljivo in nedvoumno osvetljuje in daje misliti, da se moramo namreč vedno na novo potrjevati in boriti za že izborjene pravice oziroma dokazovati pomen manjšine kot v vseh smislih posebne skupnosti. Končno ne gre samo za tukajšnjo slovensko, gre istočasno še za italijansko manjšino v Sloveniji in Italiji, ki naj bi bila v prihodnjem letu ravno tako deležna zmanjšanega rimskega prispevka. In nehvaležnost naše situacije je preprosto v vprašanju, kaj ob vsem tem storiti, kako preprečiti napovedane ukrepe in kako druge prepričati, da vlaganje v naše življenje in delovanje ni zgolj splošno sprejeta dolžnost, ampak tudi smotrna in koristna naložba za vse, kljub temu da manjšine nisopridobitniška kategorija in sodijo v skupino dejavnosti, kot so šolstvo, zdravstvo, kultura, sociala, ali nemara celo na njihovo obrobje. In vse to so dejavnosti, s katerimi so z vidika ekonomske in finančne miselnosti nenehne težave in pomisleki. Podeljevanje sredstev stvarem, ki niso pridobitniške, žal dosledno povzroča nelagodje in nejevoljo ter občutek nekoristnega zapravljanja denarja. Ko je denar vendar podeljen, se to neredko zgo- di s prizvokom, češ dali smo vam sicer toliko in toliko, vedite pa, da le zaradi naše dobre volje. Nekaj podobnega je z manjšinami, kjer se točno ne ve, čemu so tu in zakaj jih je treba podpirati, posebno še v času gospodarske in finančne krize. Zaradi vsega naštetega zgodba manjšinskega človeka res ni lahka in tega dejstva ni bistveno spremenila niti nova Evropa. Še več, po padcu meja naj bi bil problem manjšin slednjič rešen, manjšine so z zakonom deležne podpore večinskega naroda in imajo povsem neoviran dostop do matičnega naroda in z njim lahko kujejo skupne načrte; to pa je v tem trenutku le vizija, ki jo je treba šele doseči. In še tedaj bo vedno ostalo v veljavi dejstvo, da manjšina ne more imeti tolikšne lastne gospodarske osnove, ali vsaj praviloma ne, da bi se brez podpore od zunaj kulturno in vsestransko razvijala. Zato ji ne preostane drugega - tudi naši skupnosti ne preostane drugega -, kot da poglobi svojo izvirnost in se postavi proti zmanjševanju pomoči, ki ji pripada. Postavi se proti s pozivom, naj ne bo na prvem mestu ekonomska računi-ca in naj se končno preseže količinski kriterij, po katerem je vse, kar "je v manjšini", torej manj številno, tudi manj vredno in manj pomembno. In naj matična domovina poveča ali vsaj ohrani svojo skrb do rojakov izven nekdanjih meja, večinski narod pa ne zmanjšuje odgovarjajoče pozornosti, ampak s svojo naklonjenostjo potrjuje svojo siceršnjo kulturnost in širino. Janez Povše POGOVOR Minu Kjuder, dobitnica Borštnikovega prstana 2009 // "Zdela sem igrati, igrati, igrati... Od letošnjega oktobra se Borštnikov prstan blešči tudi na prstu, pri nas po krivici premalo poznane igralke Minu Kjuder, ki se je rodila v Trstu 1.1942, a jo je, ko je bila še čisto majhna, tok življenja odnesel iz domačega kraja. Življenje ji v tistih viharnih časih res ni prizaneslo. Fašisti so ji ustrelili očeta kot talca, ko ji je bilo komaj dve leti. Pred koncem vojne sta z mamo za las ušli bombardiranju predela Trsta, v katerem sta živeli. Zaradi tega je preživela nekaj časa pri noni na Krasu, pri tetah na Kočevskem in v Beli krajini. Z mamo sta po dolgem času spet zaživeli skupaj v Sežani in Kopru, a tudi tedaj jima ni bilo lahko, saj je mama takrat hudo zbolela. Kljub vsem stiskam se je izšolala in uresničile so se ji sanje postati igralka. Kljub mnogim intervjujem, s katerimi so jo obsuli časnikarji in razne televizijske hiše po prejetju visokega priznanja, je prijazno sprejela srečanje z našim časnikom in tako sva prav prijetno pokramljali v eni izmed sobic, namenjenih igralcem v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica v ponedeljek, 2. novembra, preden se je v družbi novogoriških kolegov z avtobusom popeljala v Velenje, kjer so gostovali s predstavo Gospa ministrica B. Nušiča, ki so jo premierno uprizorili v lanski sezoni v režiji Dušana Jovanoviča in v kateri je kot tetka Savka spet ustvarila komedijski biserček. Na slovesni podelitvi Borštnikovega prstana smo tudi gledalci, ki smo večer spremljali na televizijskem zaslonu, opazili na vašem obrazu in razbrali iz besed vidno ganjenost, ki se je kar prelila na gledalce. Začuda so bili vsi ganjeni ob mojih besedah, ki so sicer res privrele iz srca. Ko mi je Alja Predan, direktorica Borštnikovega srečanja, rekla, da moram na slovesni podelitvi nekaj povedati, nisem vedela, kako bom to storila, ker se mi je tiste dni dogajalo vse mogoče. Pa še na slavnostno podelitev v Maribor sem prišla zadnji trenutek, kersmozGospo minis trico pozn o popoldne tistega dne gostovali v Šmarju pri Jelšah. Tako rekoč “padla sem na oder", sploh nisem vedela, kdo so nagrajenci, ki so sedeli pri strani odra. Res sem se tresla. Predanova mi je rekla, naj si nekaj napišem. Pa sem ji odgovorila, da si ne bom nič napisala, ker nočem imeti govora. Ce kaj povem, povem naravnost iz srca. Kakšni občutki so vas prevzemali, ko vam je T. Partljič natikal Borštnikov prstan? Kaj pa ste občutili ob sporočilu, da ste dobitnica tega visokega priznanja? Ali ste kdaj pomislili, da bi se to lahko zgodilo? Občutki so bili taki, da se še sedaj nisem umirila in nisem še začela uživati. Neka kolegica mi je rekla - zelo sem vesela vseh kolegov, ki mi te dni čestitajo “Minu, ti si to nagrado tako zelo zaslužiš, valjaj se v slavi in nekaj dni sploh ne vstani"! Nagrade sem bila zares zelo vesela. Še sedaj se sicer ne valjam v slavi niti še ne uživam, ampak ker so mi dali to največje javno priznanje, mislim, da sem dolžna ugoditi vsakemu, ki me prosi za intervju. Bila sem vedno skromna, nikoli nisem imela zvezdniških popadkov. Glede na to, da sem veliko delala in tudi že kot mlada igralka prejela nagrade, sem včasih res pomislila, da bi si menda še sama zaslužila to visoko priznanje. Potem pa se ti spet zdi, da tega ne boš nikoli dosegel, ker nehaš igrati, greš vpenzijo, se seliš, generacije se zamenjajo. Naše delo je žal tako, da ko se zavesa spusti, ne ostane nič. Moji mladi kolegi - zelo sem vesela, da se lahko z njimi družim - mogoče sploh ne poznajo niti mojega imena, kaj šele, da bi vedeli, kaj sem delala, kaj sem bila, kaj sem pomenila za gledališče in za publiko. Za to sem bila izredno vesela, ker so v Maribor na podelitev prišli starejši abonenti iz Celja samo zato, ker sem jaz dobila Borštnikov prstan. Zibelka vam je stekla na Tržaškem, a vaš poklic vas je odpeljal od doma. Ste kdaj pri tem začutili domotožje ali željo igrati v našem gledališču? To vprašanje me zelo veseli. Prvi ste načeli to temo. Na Akademijo sem se namreč vpisala s prepričanjem, da bom po študiju odšla v tržaško gledališče, ker sem v Kopru poznala samo ta teater. Ko so Tržačani gostovali v Kopru, sem približno vedela, kdaj se bodo pripeljali - takrat so se še vozili z avtobusom -, in pričakala sem jih na kakem vogalu. Ko so se pred predstavo malo sprehodili po mestu, sem vedno skrivaj hodila za njimi. Zame so bili kot bitja iz drugega sveta. Ko sem končala Akademijo, na kateri sem našla tudi ljubezen, moža, ki pa ni bil iz teh krajev, sem šla vprašat gospoda Filiberta Benedetiča v tržaško gledališče za angažma. Odgovoril je: "Veste, vas bi lahko sprejeli, ker ste tu rojeni, ampak vaš mož je Jugoslovan - bil je iz Maribora - njega pa ne bi mogli vzeti, mogoče čez nekaj let". Ker sem bila takrat sveže poročena, zaljubljena..., sem se temu odpovedala. Tako me je pot vodila drugam. Naj povem, da zaradi svojega "ljubega moža" nisem šla še mar-sikam. Povabili so me v ljubljansko Dramo, a sem šla raje v Celje, ker je bil on že tam angažiran, zato sem šla za njim. Tudi Mestnemu gledališču ljubljanskemu sem se odpovedala iz istega vzroka. Vendar pa kljub vsemu to ni bil srečen zakon. Po veliko letih se mi je uspelo ločiti. Pozneje sem na Tržaškem našla srce, ki me je razumelo v vseh pogledih, tako sem si presenečena rekla “glej no, saj so moški, s katerimi bi se dalo živeti! ", in sem spet šla v tržaški teater vprašat, če bi me vzeli, da bi mi ne bilo treba več voziti se iz Trsta v Maribor in obratno. Moja otroka sta takrat bila že odrasla, zato v Mariboru nisem imela več družinskih obveznosti. V tržaškem gledališču je bil takrat gospod Miroslav Košuta, ki mi je najprej več kot eno uro razlagal finančno konstrukcijo SSG, in ko sem ga ob koncu vprašala, če to pomeni, da me vzame, je odgovoril "žal, ni denarja". Tako mi niti takratni bi- lo dano priti v moje ljubljeno gledališče. Kdaj ste sploh začutili nagnjenje do gledališkega poklica in kako vas je življenjska pot pripeljala na ljubljansko Akademijo? Od nekdaj sem čutila nagnjenje do gledališča. Morda je to bilo že zapisano v genih, saj so bili v moji družini, ki izvira iz Kazelj pri Sežani, moja nona pa je bila iz Dutovelj in tam so še Kjudri, vsi umetniško navdahnjeni. Nonin brat, župnik in pisatelj Albin Kjuder iz Tomaja, je bil vsestranski kulturnik. Pri mojem očetu je bi- lo dvanajst otrok in vsi, ki so preživeli, so bili zelo nadarjeni: moj nono je bil organist v cerkvi v Kazljah. V takratnih revnih časih je bil v hiši moje none črn pianino! Vsi so igrali kak instrument, pisali, peli. Moja teta, Lojzka Kjuder, je 16-letna, 1. 1945, opravila avdicijo za tržaško gledališče in bila sprejeta skupaj z Danilom Turkom in ostalimi, a žal je zbolela za tuberkulozo; bo- lezen ji je preprečila vstop v gledališče. Zelo dobro se spominjam, kdaj sem prvič “javno" nastopila: pri štirih letih sem na nekem skednju v Kazljah na Silvestrovo bila Novo leto, moj stric, očetov brat, je bil pa Staro leto, ena izmed tet mi je napisala priložnostno pesmico. V spominu sta mi ostala moja modra oblekica in strah, ki sem ga občutila pred stricem, ki si je nadel dolgo brado in bil pomazan z ogljem, da bi bil videti zelo star. Ko bi se morale ugasniti luči ob prihodu Novega leta, sem začela od samega strahu jokati, a sem vseeno vse zrecitirala. Takrat me je prišla na skrivaj, da me ne bi zmedla, pogledat tudi moja mami, ki me zaradi gmotnih razmer ni mogla imeti pri sebi. Kasneje sem na kraški gmajni pod električnim daljnovodom, na katerega smo privezali rjuhe za zastor, nastopala pred otroki, mamo, teto, sosedo... Že takrat sem vedela, da hočem biti igralka. Ste morda to veselje do igralstva prenašali na mlade, ki ste jih vodili na igralskih tečajih, kot to delate sedaj v igralski šoli Studio Art v Trstu? Vse slušatelje gledališke šole Studio Art vprašam, zakaj bi bili radi igralci. To vprašanje sem zastavljala že v Mariboru, ko sem poučevala dramsko igro v Dramski šoli, ki je delovala v sklopu gledališča in Mladinskega kulturnega centra, veliko od tistih mladih študentov je zdaj mojih kolegov. Na to vprašanje dajo različne odgovore. A če rečejo, da zaradi slave, ki se jim obeta, zaradi aplavzov..., in če pri tem dodajo še denar, jim povem, naj gredo čim dlje od teatra. To zagotovo ni dober razlog. Sama sem vedno želela le igrati, igrati in igrati. Svojemu sinu sem zmeraj pravila: "Ne želi si denarja, glej samo, da tisto, kar delaš, delaš dobro"! Potem tudi denar nekako pride. Prve poklicne izkušnje, pa tudi uspehe ste imeli na odrih v Mariboru in Celju. Kakšne spomine imate na ta čas in kako se je od tedaj spremenilo delo v gledališču? Na samo delo imam na splošno zelo lepe spomine. Veliko sem delala, ustvarila dosti velikih vlog. Srečna sem, da mi ni bilo nikoli treba prosjačiti za vlogo, "padati" komu okoli vratu... ali nekam lesti... Takrat je bilo resnično dovolj, da si dobro delal, potem si seveda bil v mnogih za- sedbah. Tako je bilo tudi v Mariboru, dokler ni prišel v gledališče Tomaž Pandur. Z njim se je vse spremenilo. Treba se je bilo dobrikati, se sprenevedati, isto misliti, ali pa nisi igral. Moja kariera se je takrat za celih šest let prekinila. Tudi v Celju, takoj po Akademiji, je bilo krasno. Pred premiero smo vedno imeli “kon-trolko", vajo, ki so si jo ogledali vsi: direktor, lektor, dramaturg, hišni režiser, itd., in vsak je povedal svoje mnenje o nastajajoči predstavi; tudi igralci drug o drugem, tuje napake pač vidiš prej kot svoje, pa nihče ni bil užaljen. Tudi o režiji smo povedali svoje mnenje. Takih koristnih kontrolnih vaj že zdavnaj ni več. Zdaj je vse prepogosto v gledališču en sam bog: režiser. Na poklicni poti ste sodelovali z marsikaterim režiserjem in se soočili z njegovimi estetski- mi okusi. Ob katerem ste lahko najbolj svobodno izrazili svojo ustvarjalnost? Tudi danes marsikdo govori o svobodnem ustvarjanju, a kot sem ravnokar pripovedovala, se mi zdi, da smo nekoč igralci res soustvarjali predstavo. Poleg tega so naše generacije imele srečo, da je v gledališčih delalo kar nekaj režiserjev, ki so bili obenem tudi pedagogi. Sedaj pa - sicer mladih režiserjev ne poznam - dvomim, da se kdo kaj posebej ukvarja z igralcem, želijo si pač tako in tako predstavo, v kateri so igralci večkrat nekakšne lutke, ki morajo izpolniti režiserjeve želje. Seveda, igralec mora slediti režiserjevi zamisli, a če imaš občutek, da ti pomaga, da upošteva tudi tvoje ideje,... takrat so bili režiserji tudi umetniški vodje gledališč in so skrbeli za razvoj igralca, tudi z zasedbami... Hvaležna sem vsem režiserjem, s katerimi sem delala, ker so verjeli vame. Če čutiš, da je režiser zadovoljen s tvojim delom, se še bolj potrudiš in hočeš biti še boljši. To pomeni ogromno za igralca. Z vsemi režiserji sem se dobro razumela. Včasih sem se s kom tudi sporekla, posebno s takimi evforičnimi, eksplozivnimi, kot je npr. Damir Zlatar Frey, ki dela strahotno inovativno. On je ustvarjalno “nor", ker pa večkratne ve, kako bi prišel do tega, kar ima v mislih, muči igralca, dokler ga popolnoma ne izmuči. Z Damirjem sva si pri vsakem študiju vsaj enkrat "ustvarjalno" skočila v lase. Do premiere je bilo seveda že vse pozabljeno, po premieri pa objemi in poljubi. Nekaj pa res težko prenašam: da režiser kriči in se dere na igralce. Kje je vzajemno spoštovanje? Tak je bil Jože Babič, s katerim sem delala veliko predstav. On si je po navadi med študijem predstave izbral nekoga za strelovod. Znašal se je nad njim zaradi vsega, kar ga je tisti dan jezilo, čeprav ta ubožec ni bil nič kriv. Name se k sreči ni nikoli spravil. A spomnim se še, kako je nekoč v Celju zaradi neke igralke razmetaval stole po dvorani! Gledalci so prepričani, da je pri študiju predstave za igralca največji problem učenje teksta, a v resnici ni tako. Najtežje je ustvariti dramsko osebo, ki jo igraš. Iščeš jo v sebi, grebeš po svoji notranjosti, in preden jo izkoplješ in sestaviš, tekst že znaš. Vam je morda kak lik prirasel k srcu? Mimogrede naj povem, da mora igralec do premiere vzljubiti vsak lik, tudi če je karakterno še tako grd. Drugače mu ga je zelo težko igrati. Nekoč si nismo izbirali vlog, morda si jih sedaj vsaj "slavna imena " izbirajo. Kar je bilo napisano na oglasni deski, tisto smo igrali. Nikomur ni prišlo na misel, da bi vlogo zavrnil, smel je to sicer storiti le v primeru - tako je pisalo v pravilniku -, če je lik oz. tekst žalil njegov moralni ali svetovnonazorski čut. V katerem žanru ste se najbolj znašli? Zdi se mi, da enako v komediji kot tragediji. Igrala sem namreč v komedijah, tragedijah, vse sem igrala! Vam je ostala v gledališču kaka neizpolnjena želja? Žal sem bila v teatru v času, ko še ni bilo muzikalov. Na Slovenskem smo v Mariboru orali ledino v kabaretu. Takrat je režiser Voja Soldatovič, ki je bil kakih 25 let pri nas, do osamosvojitve, nato je odšel v rodni Novi Sad, zrežiral zbirko pesmi Ervina Fritza Fleur de Marie. Večina jih je bila uglasbenih. Pesmi smo interpretirali, peli, plesali, ta predstava je bila najboljša na Dnevih komedije v Zagrebu. V Maribor je prišla tudi Mira Erzegiz Beograda, ki je dolga leta delala v Berlinu. Pri nas je režirala Brechta in istočasno z nami štirimi pripravila še zahtevnejšo kabaretno predstavo: Erotični kabaret Bertolda Brechta. Peli smo Kurta Weila, plesali... Imeli smo odlične kritike in razprodane predstave. Ko pa je prišel v Maribor Pandur, je ukinil vse, kar ni bilo njegovo. Njegov Faust, ki je trajal pet ur, je bil vizualno enkraten, vsebine pa ni nihče dojel. Njegov Hamlet je imel vsebino, a ne Shakespearovo. Še zmeraj mislim, da bi morali režiserji, ki črtajo tekst in obračajo njegov smisel, raje napisati nekaj svojega. Saj sem bila pravzaprav kar zadovoljna, da me v svojih predstavah, razen v prvi, Faustu, ni zasedal. Škoda le, da je bil tako zamerljiv, da mi nikjer drugje ni dovolil delati, ker sem bila pač angažirana v Mariboru. Z Vladom Novakom, izjemnim igralcem, sva delila enako usodo. S poklicnih odrskih desk pa bi se sedaj ozrli na ljubiteljski oder. Kako se počutite v družbi ljubiteljskih igralcev? Znano je namreč, da pomagate Sergeju Verču pri delu v gledališki skupini Brce iz Gabrovice pri Komnu. Pot sedaj že enajstletne ljubiteljske gledališke dejavnosti v Gabrovi ci se je zasejala takrat, ko je za vaški praznik sv. Petra, na veliko razočaranje obiskovalcev, odpadel nastop dvojice Sergej Verč-Boris Kobal. Sergej je tisti večer predlagal, naj v vasi sami kaj naredijo, namesto da bi vsako leto vabili druge. In naslednje leto so prišli povedat, da bi res kaj naredili, če bi jim pomagal. Tako se je začelo. Za naju je delovanje v društvu velika obveznost. Za vsako predstavo je veliko vaj, ki potekajo od januarja do junija. Najtežje je najti primeren tekst, v katerem morajo pač igrati vsi, ki si to želijo. Zato Sergej prevaja, večkrat kaj dopiše, priredi itd. Imava jih zelo rada, ker so res zlati. Zelo so požrtvovalni, pridni. Na vaje prihajajo točno. Za predstavo vse sami pripravijo, izdelajo sceno, rekvizite... Midva jim pač pomagava “za narodov blagor". Žal se nihče drug ne želi ukvarjati z njimi, čeprav živijo v bližini režiser Zvone Šedlbauer in Anton Petje ter Bogdana Bratuž. Jaz sem pri predstavi pomočnica režiserja, lektor, koreograf, kostumograf. .. Navadno Sergej na vaji pove, kako in kaj bi rad, jaz pa skušam igralcem razložiti, kako naj do tega pridejo. Imam kar neverjetno veliko potrpljenja. Zavedava se, da če bi izpustila skupino iz rok, bi vse razpadlo in to bi bila velika škoda. V teh letih so namreč ogromno naredili, čeprav nimajo dvorane in morajo vaditi v garažah in igrati pod lipami z upanjem na lepo vreme. Ko sem prišla iz Maribora po Borštnikovem srečanju, so mi pripravili veliko presenečenje: napravili so mi "kaluono" z brinjem in napisom Dobrodošla Borštnica Minu, potem se je na borjaču oglasila harmonika, odprli so šampanjec, dali so mi darilo. Tako zelo sem bila presenečena! Z gledališkim delom in z gostovanji se jim je odprl nov svet. Zdi se mi, da bova s Sergejem še naprej delala. Za konec pa še to: kakšno bi moralo biti po vašem naše gledališče, da bi ga domača publika spet vzljubila in res začutila za svojega kot nekoč? Repertoar bi moral biti pravi! To govorimo že nekaj let. Vsak umetniški vodja tukaj misli, da lahko po mili volji usmerja in vodi teater, kot da bi bil to njegov peskovnik. Štefka Drolčeva in Aleksander Valič še zmeraj z veliko ljubeznijo govorita o začetkih tržaškega gledališča, saj sta prav tu začela svojo igralsko pot. Gospa Drolčeva je na Borštnikovem srečanju z odra skoraj v solzah zahtevala, da se ta teater nikakor ne sme zapreti. Spominja se, kako so igrali, koliko so gostovali po naših krajih in kako so jih bili ljudje veseli in povezani z njimi, v tistih časih, ko so bi- li lačni slovenske besede. Sedaj ni več tako, čeprav je slovenski jezik v zamejstvu, tudi pri mladih, bolj cenjen kot v osrednji Sloveniji. Sedaj, ko tudi meje ni večin se ljudje še lažje odpeljejo na predstavo tudi v Ljubljano, je treba gledalcem nuditi primeren repertoar, a ne tak, ki bi jih zamoril do konca. Človek, ki dela ves dan in se na hitro preobleče, da bi šel v slovensko gledališče, mora najti v njem predstave, s katerimi bo zadovoljen, pri tem pa ne mislim na cenene komedije. Veliko je dobrih tekstov, zato ljudi ni treba "pitati"z nekim črnogledim svetoboljem. Kar nekaj let so se v Trstu pripravljale predstave za jugoslovanski festival Steriji-no pozorje v Novem Sadu namesto za tukajšnje ljudi. Predstave so bile sicer dobre, a režiserji, ki so bili vabljeni v Trst, niso dali ljudem tega, kar si tukajšnja publika želi. Ljudje se zaradi tega raje umaknejo in gredo v italijansko gledališče, ki jim nudi tudi veliko več izbire. Štiri predstave, ki jih postavlja na oder SSG vsako sezono, bi morale biti malce bolj prijazne do ljudi, da bi vzbujale neki optimizem, saj nesrečni in brez služb smo že itak! Iva Koršič 19. novembra 2009 Kristjani in družba Vsedržavno združenje katoliških tednikov O krizi, solidarnosti in razvoju Nagovor nadškofa msgr. Aloj za Urana Ob 50-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana Konec minulega tedna je bil v krajih Casciana Terme, San Miniato in Santa Croce sulTArno v Toskani vsakoletni kongres katoliških tednikov vsedržavne zveze FISC, ki so ga tokrat pripravili kolegi tednikov To-scana oggi, La Domenica in tiskovne agencije SIR, ob 25. obletnici izhajanja prvega tednika, 70. obletnici škofijskega tednika La Domenica iz San Miniata in 20. obletnici delovanja agencije SIR. Kongresa se nas je udeležilo okrog 150 odgovornih urednikov s sodelavci, na nekaterih okroglih mizah nas je bilo več, na drugih pa manj, dejstvo pa je, da združenje FISC, katerega član je tudi naš tednik Novi glas, združuje okrog 185 katoliških tednikov v Italiji in skupno imamo več kot milijon naročnikov, kar je v današnjem vsesplošnem upadanju naročevanja na tiskovine kar dobra številka. Poleg našega tednika je slovensko zastopstvo na kongresu sestavljal tudi Naš vestnik iz Trsta, ki ga je Od 23. do 29. novembra poteka v Cerkvi na Slovenskem Teden Karitas z geslom Kruh za življenje. Nekatera dogajanja v Škofijski karitas Koper: - 21. novembra ob 20.00 bo na dvorcu Zemono jari Vipavi Svečana akademija Škofijske karitas Koper Umetniki za karitas pod geslom Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Slavnostni govornik bo škof Metod Pirih, pozdravila bosta tudi ravnatelj SK Matej Kobal in ajdovski župan Marjan Poljšak. Program bodo obogatili glasbena skupina Pesem tisočerih zvo- zastopal msgr. Dušan Jakomin s kolegom Aljošo Vodopivcem. Letošnji kongres združenja FISC, ki mu predseduje msgr. Giorgio Zucchelli, je bil namenjen krizi v gospodarstvu in družbi, iskanju možnega razvoja in pa seveda iskanju takega družbenega in raz- vojnega sistema, v katerem bi beseda solidarnost ne bila samo beseda. Če je firenški nadškof msgr. Giuseppe Betori v pozdravu v San Miniatu poudaril predvsem "človeka kot podobo Boga" in nas je nagovarjal, naj ostanemo pri svojem delu zvesti iskanju resnice in Resnice, pa je bil krajevni škof iz San Miniata msgr. Fausto Tar-delli že bolj "zemeljski", saj se je dotaknil krize, ki je prizadela tu- nov, pesnik Janez Medvešek in povezovalec Jože Bartolj. Osrednji del večera bo odprtje prodajne razstave likovnih del, ki so nastala v 15. likovni koloniji Umetniki za karitas v avgustu 2009 na Sinjem vrhu. Udeleženci kolonije: Jože Bartolj, Lucijan Bratuš, Primož Brecelj, Silva Čopič, Tea Curk Sorta, Vesna Čadež, Silva Karim, Azad Karim, Janez Medvešek, Lenče Mitevska, Tone Seifert, Jana Vizjak, Edi Žerjal, Franko Žerjal. Posebni gostje kolonije: Mirsad Begič, Marta Jakopič Kunaver, Mira Ličen Krmpotič in Marijan Skumavc. Razstavljena bodo tu- di to območje Toskane, kjer sicer domuje več kot 300 tovarn usnja, ki izdelajo 35 odstotkov vsega usnja v Italiji, od tega pa kar 98 odstotkov usnja za podplate čevljev, kot je tudi povedal, da je na ozemlju, ki ima sicer porazno slabo infrastrukturo (ceste so primerljive tistim v Tretjem svetu!), deluje še tristo tovarn, ki posredno delajo za usnjarsko industrijo. Podpredsednik dežele Toskana Federico Gel- li je bil jasen: "Območje, kjer smo mi, še nekako dela, Prato pa je v popolni krizi, globalna kriza nam dela sive lase, letos bomo imeli več kot pet tisoč novih družin, ki jim bomo morali pomagati, saj bodo postale revne"! Izguba delovnega mesta je v Toskani, kjer so nekoč kraljevali imenitni obrtniki, pa naj je šlo za usnjarje ali čevljarje, danes stvarnost, kajti, kot nam je povedal škof msgr. Ga-stone Simoni: "Požrešnost bankirjev, t. i. velikih imen mode, ki svoje izdelke dajo izdelati Kitajcem, le-ti so cenena delovna sila di dela udeležencev dneva odprtih vrat in kasnejših darovalcev. Umetnike in njihova dela bo predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Izkupiček prodanih del bo namenjen otrokom, katerih starši so izgubili zaposlitev. Dne 25. novembra bo srečanje sodelavcev Karitas na Ponikvi in obisk popoldanskega koncerta Klic dobrote v Celju. Vsako leto se z avtobusi iz Koprske škofije udeleži tega dogodka več kot 500 sodelavcev Karitas. Dne 26. novembra je v vseh večjih Centrih karitas v škofiji Dan odprtih vrat. V Centru karitas v Ajdovščini bo predstavitev programov in dejavnosti Karitas od 10.00 do 11.00 in od 15.00 do 19.00. Dne 27. novembra se bodo po današnjih dni!, hlastanje za denarjem na vseh ravneh, je krivo, da ljudje danes izgubljajo delo in dostojanstvo"! Znani ekonomist Stefano Zamagni nas je časnikarje nagovarjal, naj ne poslušamo siren kapitala, ampak naj pišemo objektivno, v službi malega človeka naj bomo!, razložil nam je najbolj vidne goljufije v ekonomiji današnjih dni, politik Enri-co Letta pa nam je poskušal prikazati, kakšne načrte za izhod iz krize ima sedanja opozicija v Italiji. Ministra za delo Sacconija, ki bi nam moral povedati, kaj dela vlada za izhod iz krize, v Toskano ni bilo, ker je moral sodelovati pri neki parlamentarni razpravi... V zameno pa smo si od blizu ogledali uspehe ene izmed najbolj pomembnih usnjarn (Auso-nia) v kraju Santa Croce sulTArno, ki ima štiri tovarne, izdeluje najboljše usnje na svetu, katerega večino odkupijo Kitajci, le-ti izdelujejo potem poceni izdelke, ki jih italijanski modni kreatorji strašansko drago prodajajo, a zaposluje samo 40 ljudi (sic!) v vseh obratih... Depresivno ozračje v tej Toskani, ki ne pozna velikih tokov turizma, si čutil v zraku, pa vendar, tako škof Tardelli: "Na strani t. i. malega človeka moramo biti, vedno"! dekanijah zbrali sodelavci Karitas k Uri molitve pred Najsvetejšim. Dne 28. novembra bo ob 18.00 v dvorani 1. slovenske vlade v Ajdovščini Dobrodelni koncert, ki ga bodo oblikovali Glasbena šola Vinka Vodopivca Ajdovščina, Vipavski tamburaši - otroška skupina, Dekliški pevski zbor župnije Kamnje in band ReCon-tra. Prostovoljni prispevki bodo namenjeni podpori programa učne pomoči Popoldan na Cesti in Popoldan na Slapu. Eno uro pred koncertom bo v avli dvorane razstava izdelkov otrok, ki obiskujejo te programe. Dne 29. novembra bo Nedelja karitas: ta dan je po vseh župnijah nabirka za Karitas, ki je namenjena pomoči družinam in posameznikom v stiski. Nadškof Alojz Uran je minulo nedeljo ob somaševanju pomožnega škofa Antona Jamnika v ljubljanski stolnici daroval mašo za nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. V ponedeljek je namreč minilo 50 let od Rožmanove smrti. Ob tem je nadškof Uran poudaril, da je bil škof Rožman v svojem življenju predvsem duhovnik in pastir. V pridigi je msgr. Uran opozoril, da je negativno podobo o Rožmanu v slovenski javnosti ustvaril predvsem montirani sodni proces avgusta 1946, ta podoba pa se je po njegovem nekoliko spremenila šele oktobra 2007, ko je vrhovno sodišče sodbo zaradi nepravilnosti razveljavilo. Ob očitkih nekaterih, da je Rožman med drugo svetovno vojno sodeloval z okupatorjem, je Uran poudaril, da je Rožman takrat reševal življenja, kolikor je le mogel. "Nedavno objavljeni seznam oseb, za katere je posredoval, vsebuje imena preko 1300 posameznikov in 60 skupin s skupaj nekaj tisoč osebami", je dejal in poudaril, da pokojni dr. Rožman pri tem ni gledal na politično ali versko prepričanje posameznikov, saj da "je znano, da je posredoval tudi za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido in za ljudi judovske vere. Ni pa mogel sprejeti komunistične ideologije zaradi očitnega bojevitega ateizma in proti-cerkvene nastrojenosti". Opozoril je tudi, da je bil Rožman predvsem duhovnik in pastir, kjerkoli je že deloval. "Tudi po umiku na Koroško, maja 1945, ko se je pridružil tragičnemu slovenskemu eksodusu, pa do smrti v Clevelandu, je kot skrbni pastir deloval med množicami slovenskih beguncev in izseljencev po svetu. S svojimi obiski jim je prinašal tolažbo in upanje", je dejal, ob koncu pa pozval k molitvi za spravo in odpuščanje drug drugemu. V njegovi biografiji moremo zre- ti nekakšen povzetek prelomnic, bolečih in globokih, ki jih je slovenski narod doživljal v 20. stoletju in se poznajo še danes. Molimo za spravo in odpuščajmo drug drugemu. Kristusova pot trpljenja in krivične zavrnitve se stalno ponavlja. Globoko je to občutil pokojni škof Gregorij in toliko drugih. Vendar je to pot, ki edina vodi v življenje. Danijelova prerokba v današnjem 1. berilu pove: 'Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost' (Dan 12,3). Naj nam naši nebeški zavetniki izprosijo mir in spravo". Kot je znano, so komunistične povojne oblasti nadškofa Rožmana na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem avgusta 1946 obsodile na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja. Oktobra 2007 je vrhovno sodišče takšno sodbo zaradi številnih napak razveljavilo ter jo predalo v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To pa je 10. aprila letos kazenski postopek proti Rožmanu tudi dokončno ustavilo. Nadškof Rožman je od maja 1945 živel v tujini, nazadnje v Clevelandu, kjer je 16. novembra 1959 v starosti 76 let tudi umrl. /.ač pa Popelka? Če bi se v njeno ime namesto črke e prikradla črka o? To se sprašuje Davide Nonino, avtor knjige Chi ha visto Cenerontola? Gre za priročnik praktičnih nasvetov za pisanje, namenjenih, kot sam pravi, bralcem, starim od 9 do 99 let. Kaj bi se torej zgodilo, če Pepelka ne bi bila lepa in prijazna, pač pa debela in zadirčna in tako neprijazna, da bi spravila v bes celo princa? Vsak si jo predstavlja na svoj način in ravno v tem je ključ knjige. Knjigo lahko beremo od začetka do konca ali pa se zaustavimo pri poglavjih, ki nas zanimajo. Na kateri koli način se je bomo lotili, nam bo lahko posredovala veliko ustvarjalnih namigov in spodbudila našo domišljijo. Želimo pisati boljše dialoge, bolje opisovati, ustvarjati nove zgodbe? Radi bi pisali, a ko imamo končno svinčnik v rokah, ne vemo, kako naj bi se zadeve lotili? Želimo, da bi nas bralci bolje razumeli? Receptov za boljše pisanje je veliko, Davide Nonino nam ponuja svoj pogled. Knjiga je napisana zelo jasno in pregledno, saj ima veliko razpredelnic in ilustracij, ki bralcu pomagajo, da laže najde to, kar ga zanima. Največ bodo od knjige odnesli bralci, ki šele osvajajo veščine pisanja, vendar bodo lahko tudi odrasli našli v njej kakšno spodbudo in idejo zase. Fantazija namreč nima sta- rostnih mej. Davide Nonino je devetindvajsetletni Videmčan, po izobrazbi strojnik, a v srcu pisatelj. Za pisanje se je navdušil pri petnajstih letih, nato se je udeleževal delavnic kreativnega pisanja in kritičnega branja, dokler ni leta 2007 izdal svojega prvenca, zbirke kratkih zgodb La nostra occasione (Naša priložnost). Zbirko je predstavil na najrazličnejših krajih: v knjigarnah, na knjižnem sejmu v Turinu, v vinski kleti in celo v slaščičarni. Davide namreč zelo rad išče nove izzive in se rad predstavlja na nenavaden način. Knjiga Chi ha visto Cenerontola? (Kdo je videl Popelko?) je doživela svojo prvo predstavitev v avditoriju v kraju Pasian di Prato. Nastala je na podlagi avtorjevih izkušenj, saj sam namreč že nekaj let vodi laboratorije kreativnega pisanja, večinoma namenjene osnovnošolskim otrokom. Ko sem se neko sobotno oktobrsko popoldne (natančneje 10. oktobra) sprehajala po hodnikih videmskega trgovskega centra, sem naletela na mladi plesalki in moškega, oblečenega v živo knjigo. Živa knjiga je bil seveda Davide, ki je s kupom letakov v rokah prepričeval mimoidoče, naj se zaustavijo, pogledajo plesni spektakel in vstopijo v knjigarno ter poiščejo izgubljeno Cenerontolo. Nekaj dni kasneje je Davide v svojem spletnem dnevniku izkušnjo oddajanja letakov označil za vedno bolj tragično. Ljudje so se ga izogibali, hodili s pogledom uprtim v tla, k sreči pa je bilo veliko dedkov, babic in otrok, ki so mu namenili nekaj pozornosti, zato je bil mladi avtor navsezadnje zadovoljen z uspehom pobude. Mladi plesalki sta bili naravnost očarljivi. S svojimi gibi sta prikazali iskanje izgubljenega dekleta in s svojim početjem pritegnili pozornost mimoidočih, ki so se med plesno točko zelo radi zaustavili. Iskanje izgubljene Cenerontole se je končalo v neposredni bližini knjigarne. Plesalki sta sestavili puzzle z njeno podobo in povabili prisotne, naj vendarle vstopijo v knjigarno in si knjigo ogledajo. Davide Nonino je od nekdaj navdušen nad prostovoljstvom. Veliko let je namreč bil voditelj pri videmskih skavtih. Odkar se posveča pisanju, je našel tudi različne načine pomoči bližnjemu. Ravno tako kot prvenec je tudi ta knjiga povezana s Fundacijo Francesca Rava. Del dobička je namreč namenjen otrokom iz Haitija. Avtor je za svojo humanitarno pomoč izbral točno določen projekt, ker je želel biti gotov, da bo denar šel res tja, kamor je namenjen. Več o avtorju lahko preberete na njegovi spletni strani www. lanostraoccasione. it. Davide je zelo komunikativen, zato mu lahko tudi pišete, saj vam bo z veseljem odgovoril. Slavica Radinja prihodnost usmerjeno, če bodo prenehali s sovražnostjo in nestvarnimi napadi na narodno skupnost in drugače misleče in ko bosta namesto ščuvanja in maščevanja stopili sprava in stvarno ovrednotenje zgodovinskih dejstev", meni predsednik EL Smrtnik. Komandant koroške vojske Spath je z jasnimi besedami prispeval pomemben delež k ohranjanju demokratične diskusijske kulture v deželi in mu zato velja naša zahvala in naše priznanje. Predsednik EL Vladimir Smrtnik tudi predlaga, da bi se začelo tesnejše sodelovanje vojaških godb iz Slovenije in Koroške in da bi prav v jubilejnem letu 2010 prišlo do skupnih koncertov, kar bi bila še posebno simpatična gesta zbliževanja. Sloveniia --------^ M- Določitev meje s Hrvaško še buri duhove Nejasna usoda arbitražnega sporazuma V Sloveniji se premier Borut Pahor, vlada, stranke in politiki zmeraj bolj ukvarjajo z arbitražnim sporazumom o določitvi meje s Hrvaško kot pa s perečimi problemi v državi. Premier skuša poenostaviti in skrajšati postopek potrditve sporazuma, sklenjenega s predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor, kar mora opraviti parlament. Toda skrajni rok potrditve arbitražnega sporazuma, ki naj bi bil konec decembra, bo pri nas zagotovo podaljšan. Zapletlo se je namreč na vseh najpomembnejših ravneh, ki bodisi odločajo ali soodločajo o temi, ki je za nekatere zgodovinskega pomena, za opozicijo pa zgolj način izsiljevanja Slovenije, ki ji domnevno grozi odvzem dela ozemlja in morja. Če bo vlada arbitražni sporazum predložila v presojo ustavnemu sodišču, nato pa bi o njem izrekli mnenje še volilci na predhodnem posvetovalnem ali na naknadnem zakonodajnem referendumu, o čemer se zdaj Borut Pahor mrzlično dogovarja s strankami opozicije, bi postopek potrjevanja ali zavrnitve arbitražnega sporazuma lahko trajal celo eno leto ali dlje. Odnosi med strankami koalicije in tistimi v opoziciji so se poslabšali in napetosti med njimi povečale tudi zato, ker predsednik vlade pogovore s hrvaško premierko vodi sam, saj je obšel Državni zbor in zlasti opozicijo. Opazno je tudi, da vsi časniki, radijske postaje in deli televizijske mreže, ki so pod vplivom vlade, sodelujejo pri utemeljevanju teze Boruta Pahorja, da je arbitražni sporazum s Hrvaško zgodovinskega pomena za Slovenijo in zato zanj tudi jamči. Zgodilo pa se je nekaj drugih pomembnih dejanj. Premierje bil na obisku v Libiji, kjer ga je spremljala večja skupina gospodarstvenikov. Borut Pahor je povedal, da si bodo slovenska podjetja, predvsem gradbena, v Libiji lahko pridobila naročila v vrednosti milijarde dolarjev. V javnosti pa je bolj odmevala vest, da je premier Pahor libijskemu voditelju podaril konja lipicanca, Moamer Gadafi pa njemu dve kameli. Dolgoročnega pomena za Slovenijo naj bi bil sporazum o gradnji plinovoda Južni tok, pri katerem bo imela največji delež Rusija. Sporazum sta pred kratkim podpisala predsednik ruske vlade Vladimir Putin in slovenski premier Pahor. Plinovod Južni tok bi začeli graditi čez nekaj let; mešano rusko-slovensko podjetje, ki bo izvajalo projekt, bo imelo sedež v Sloveniji, iz plinovoda pa bo plin dobivala tudi Slovenija. Nov plinovod bo potekal po Sloveniji, domnevno na območju Nove Gorice ali Šempetra pri Gorici prečkal državno mejo in se nadaljeval v Italijo. Pomembna je bila v prejšnjih dneh tudi kronika domačih dogodkov, od katerih imajo nekateri tudi mednarodno obeležje. Evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Joaquin Almunia je Slovenijo znova opozoril, da mora utrditi oz. izboljšati kakovost javnih financ. Zdaj ima Slovenija čezmerni javnofinančni primanjkljaj in vse višji javni dolg. V novi številki Demokracije je ekonomist Bernard Brščič zapisal, "da si Slovenija upoštevaje ocene evropske komisije zasluži oznako evropskega bolnika. Možen je gospodarski zlom države. Dvomim, da bi lahko Slovenci preživeli še tri ponovitve leta 2009". Javnost je zaskrbljena zaradi eksplozije v hiši sodnice Katarine Turk-Leban v Radovljici, kije skoraj povzročila smrt njene mladoletne hčerke. Storilca ali storilcev še niso odkrili, okrožno državno sodnico pa varujejo policisti. Domnevajo, da je eksplozijo povzročil nekdo, ki ni bil zadovoljen s kakšno od mnogih sodb, ki jih je razglasila Katarina Turk-Leban. Ministrica za kulturo Majda Širca je predstavila predlog novega zakona o RTV Sloveniji, ki pa je vzbudil tudi kritike in nezadovojstvo. Direktor TV Slovenija Jože Možina je razočaran, "predvsem, ker so obljubljali, da se bo politika umaknila s televizije in da bo več civilne družbe, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Vodstvo RTV na ta osnutek novega zakona ni imelo nobenega vpliva, medtem ko ga je imel član uprave oz. tretji človek komercialne TV. On je bil namreč v skupini strokovnjakov, ki so pripravili predlog novega zakona o RTV Slovenija". Počastitve in spominske prireditve ob 50-letnici smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana V Ljubljani pa tudi drugod v Sloveniji potekajo žalne slovesnosti, s katerimi zaznamujejo 50-letnico smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Umrl je v izgnanstvu 16. novembra v Clevelandu, pokopan pa je na frančiškanskem pokopališču v Lemontu pri Clevelandu v ZDA. V tedniku Družina, ki je visokemu cerkvenemu dosto- janstveniku namenil veliko prostora, so zapisali, "da je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman svojo službo opravljal v času, ko je bil slovenski narod zaradi okupacije, vojne in komunistične revolucije v svoji novejši zgodovini najbolj prizadet. Med drugo svetovno vojno in po njej, vse do danes, je ena od najbolj napadanih osebnosti na Slovenskem s strani (post) komunistov, čeprav je vse svoje besede in dejanja namenil temu, kar je od njega zahtevala škofovska služba, veri in varnosti svojih vernikov". Peter Urbanc, rojak iz Kanade, pa meni, "da pustiti našega velikega škofa, da bi za vse večne čase ležal pokopan v tujini, šest tisoč kilometrov daleč od domovine, je nedopustno in več kot neprimerno. S pokopom dr. Gregorija Rožmana na Žalah v Ljubljani bi naša katoliška Cerkev pridobila prestiž. Slišati je izgovor, da še ni prišel pravi čas. Ravno narobe. Ljudje imajo radi odprto, pogumno Cerkev. Časi, ko si moral molčati in tiho trpeti, so minili". Marijan Dtobež Kratke Iz nove številke mesečnika za kulturo, politiko in gospodarsvo, Ampak Kritično o razmerah v slovenski I vi • • ■ v- • družbi in državi Skladno z uredniško in vsebinsko usmeritvijo mesečnika za kulturo, politiko in gospodarstvo, Ampak, je tudi v novi dvojni številki (za meseca september in oktober) objavljenih veliko prispevkov o aktualnih temah in vprašanjih, ki povzročajo največkrat odmeve ter imajo globlje razsežnosti v slovenski družbi in državi. Uvodnik z naslovom Civilna družba, inteligenca in etika je napisal Jure Zupan, minister v prejšnji, Janše- vi vladi. V njem kritično obravnava in razčlenjuje položaj visokega šolstva v Sloveniji, upoštevajo se preobrazbe, ki potekajo na področju izobraževanja in visokega šolstva. Piše, "da naj bi bilo kvalitetnejše visoko šolstvo teoretično v interesu vsaj štirih segmentov -gospodarstva, študentov, univerz in politike. Dejansko pa spremembe v slovenskem prostoru niso v interesu nikogar. Gospodarstvo je morda še najbolj zainteresirano, vendar ob sedanji obremenitvi plač visokokvalificiranih strokovnjakov ni zmožno polniti proračuna z zneski, ki bi jih želele univerze. Vsi štirje kandidati za položaj rektorja univerze v Ljubljani so menili, da je mesto omenjene visokošolske ustanove med 450. in 500. mestom na svetu oz. med 162. in 200. mestom na evropski lestvici uspeh. Vendar ko gledamo različne evropske statistike, nam zagotovo ni vseeno, če med prvimi 162. razvrščenimi po kakovosti ni vsaj enega slovenskega mesta. In če je to lestvica kakovosti univerz, je toliko bolj čudno. Morali bi vedeti, da položaj slovenske univerze med 162. in 200. mestom ni uspeh, ampak polomija. Resnično zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so A Mf P A K mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvc kandidati za rektorja vedeli, da s pošteno besedo in napovedjo pravih ukrepov za izboljšanje kakovosti ne bi mogli zmagati v tekmi za rektorja največje slovenske univerze. Stanje duha slovenske univerzitetne srenje pa ne samo, da ni naklonjeno odkriti besedi, ampak je tudi ne mara slišati. To pa je resen problem. Glavna dolžnost univerz je kakovostno izobraževanje in vedenje, koliko študentov lahko z namenjenim jim denarjem kakovostno izobrazijo. Odločitve vodstev so na dlani. Edino, kar manjka, je potrditev, da univerze v Sloveniji in vlado vodijo resnične elite". Gre za kritična mnenja in ugotovitve, ki bodo zagotovo vzbudile odgovore, nemara tudi kritike in nasprotovanja drugih poznavalcev univerzitetnega izobraževanja. Kje je izhod na odprto morje? pa je naslov prispevka, ki ga je napisal Niko Grafenauer, vsestranski kulturni ustvarjalec ter ustanovitelj in direktor založbe Nova revija. Zapisal je, "da se Slovenci z vsemi pripadajočimi ustanovami še vedno dogajamo kot gibanje, ki države še ni zares vzelo nase, torej kot subjektivno nedovršena nacija in družba, ki se mora zavedati, kaj je njen temeljni nacionalni interes. Zdaj pa vsak, ki se čuti poklicanega, da govori o njem, nacionalni interes razlaga po svoje, z vidika lastnih interesov. Pod nacionalni interes pa dejansko spadajo demokracija, pluralizem interesov, duhovna prostost, konkurenčno gospodarstvo, socialna varnost, pravna država in še marsikaj vsega tistega, kar zagotavlja vitalnost in tvorno perspektivo moderne države". Eden najbolj znanih slovenskih intelektualcev, Niko Grafenauer, nadalje poudarja: "V tranzicijskih razmerah, v katerih se košatijo turbokapitalisti, menedžerji, psevdoliberalci, politični povzpetniki in klikaši, finančni lobiji, birokrati in še kdo, ki se dobro znajde v ozračju etične poljubnosti in samovolje, me nič ne preseneča, da se marsikomu od njihovih žrtev toži po starih časih in diktaturi. Kdaj pa je že bilo stanje duha in kulture kot sestavine družbenega obstoja in delovanja tako na tleh, kot je danes". V novi številki mesečnika Ampak, ki obsega sto strani, je objavljenih še veliko drugih tudi aktualnih prispevkov s področij kulture, politike in gospodarstva. Omenjeno publikacijo izdaja Založba Nova revija, njen odgovorni urednik pa je Jože Možina. Mesečnik Ampak izhaja tudi s finančno podporo Ministrstva za kulturo Slovenije. M. EK im TEKMOVANJE V KUHANJU TROPINOVCA PETEK, 20. november ob 20. uri ob prihodu podarimo žganjico INSTINKT, BED RELIGION cover band ANA PUPEDAN DUBLE TRUBLE SOBOTA, 21. november ob 20. uri ob prihodu podarimo žganjico KORADO & BRENDI NEDELJA, 22. november ob 12. uri GORSKI CVET VELIKE ZABLJE POD ŠOTOROM oblljAMO STARE obiČAjE VipAVsItE doliNE Ministrstvo za zdravje opozarja, prekomirno pitje alkohola škoduje zdravju. ^rganizatoi^nreditve^onz^^^čen^^jk^Učei^^^ Predstava KD Brce v Dekanih V soboto, 21. novembra, bo ob 19. uri v Kulturnem domu v Dekanih gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo M. Tassare Amour, amore, Liebe... na trnek se lovijo ribe! v prevodu, priredbi in režiji Sergeja Verča ter jezikovni obdelavi režijske pomočnice Minu Kjuder. V Sloveniji je le odstotek zasebnih šol Janez Mežan, predsednik strokovnega sveta Slovenije za splošno izobraževanje, je v pogovoru za verski tednik Družina opozoril na premajhno število zasebnih šol v državi. Šol s takim statusom je zgolj en odstotek, kar je najnižje število v Evropi. Po njegovem prepričanju zasebne šole nikakor ne morejo ogroziti javne šole. Kljub temu pa država izvaja razlikovanje pri financiranju, to je diskriminacijo med šolami, tako da nekaj zasebnih šol financira 100-odstotno, druge pa 85-odstotno. Predsednik strokovnega sveta Slovenije za splošno izobraževanje meni, da bi izobraževalni sistem lahko izboljšali tudi s pomočjo zasebne izobraževalne pobude. Pri tem pa poudarja, “da je kakovost znanja v slovenskih osnovnih šolah dobra. Res pa je, da učenci še vedno dosegajo boljše rezultate v količini informacij kot pa v povezovanju znanja, sklepanju in pri samostojnem delu. To kažejo tudi nacionalna preverjanja znanja v devetletni osnovni šoli”. Pomembna dogodka ob 20-letnici konca komunističnih diktatur Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki je predvsem ustanova civilne družbe, pripravlja mednarodno konferenco in slavnostno akademijo z naslovom Dvajset let pozneje. Oba dogodka bosta potekala 26. in 27. novembra v Grand hotelu Union v Ljubljani, namenjena pa bosta dogajanjem v zgodovinskem letu 1989. Tedaj je bilo konec komunističnih režimov in diktatur v Evropi, karje omogočilo začetek procesov demokratizacije, ki v nekdanjih tako imenovanih socialističnih državah še trajajo. Na Inštitutu dr. Jožeta Pučnika so v vabilu za udeležbo zapisali za tisto obdobje napisane Pučnikove misli: “Volilcem je treba povedati, da hoče slovenska opozicija Demos napraviti to, kar jaz imenujem kulturni premik, premik v slovenskem političnem sistemu. Odpraviti moramo enopartijski sistem in uvesti pluralistični, demokratični in večstrankarski sistem in odločno spremeniti položaj Slovenije v Jugoslaviji. V tem smislu, da ponovno in povsem jasno določimo pravila igre, po katerih bomo skupaj živeli. Če to ne bo mogoče, moramo iskati samostojno pot, neodvisno Slovenijo”. In neodvisno državo smo si Slovenci tudi priborili. Demonstracije v Ljubljani v soboto, 28. novembra V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in tudi v manjših sindikalnih centralah vabijo člane sindikatov in tudi druge državljane, naj se množično oz. v čim večjem številu udeležijo demonstracij, ki bodo v soboto, 28. novembra, v Ljubljani. Udeležbo so že zagotovili tudi predstavniki ali delegacije sindikatov iz sosednjih držav, med njimi iz Italije. Demonstracije bodo uperjene zoper krivice in ponižanja, ki jih kapital in vlada povzročata delavcem in drugim zaposlenim. Sindikati že dalj časa zahtevajo, naj delodajalci najnižjo plačo v državi povišajo na 600 evrov mesečno, čemur pa se slednji zelo upirajo. Udeleženci bodo zahtevali tudi spremembe predloga novega pokojninskega zakona, ki je po mnenju sindikatov krivičen za nove generacije slovenskih upokojencev. Starost, potrebna za upokojitev, naj bi pri moških in ženskah znašala 65 let. Pritisk delodajalcev, poslovnežev in tudi kapitala na delavce je tolikšen, da se mnogi bojijo posledic, če bi se udeležili demonstracij. Sindikalistka Jožica Bratanič iz veletrgovskega podjetja Mercatorje na posvetu zaupnikov svobodnih sindikatov v Zasavju opozorila, “da so številni trgovci tako prestrašeni, da si ne bodo upali priti v Ljubljano. V Brežicah bodo zato odpotovali na demonstracije največ trije delavci Marcatorja”. Nova nagrada za Žarka Petana Žarko Petan, ta čas morda najbolj plodovit slovenski umetnik in kulturni ustvarjalec, je prejel novo nagrado. Tokrat mu jo je podelilo srbsko združenje aforistov. Aforizem pomeni kleno izražen rek, duhovito izraženo misel, domislico, ali pa resnico v jedrnati obliki. V teh zvrsteh izražanja in ustvarjanja je Žarko Petan nenadkriljiv mojster. Žarko Petan je doslej dosegel veliko uspehov, ki nimajo primerov v Sloveniji. Njegova dela so prevedena v 27 jezikov, dobil je več kot petdeset nagrad. V slovenskih in tujih gledališčih je režiral 120 predstav in kot režiser gostoval v mnogih tujih državah. Napisal je več kot osemdeset radijskih iger, šestdeset knjig, dvajset gledaliških besedil in televizijskih iger. V tujih prevodih je izšlo štirideset njegovih knjig, zastopan je v več kot šestdesetih tujih antologijah proze, poezije, dramskih iger in aforizmov. "Gorbi" na berlinskem zidu vozi proti zahodu... Berlin / 20-letnica padca zidu Prihodnost skozi normalnosti vsakdana T n kdaj naj bi ta ukrep Schabovvski je zato odvrnil: "Ko- nimi in evropskimi političnimi I stopil v veljavo", je 9. likor vem, ima ta sklep takojšnjo kolegi nemško združitev zago-J. novembra 1989 ob veljavo". varjal v luči evropskega integra- 18.53 med tiskovnim srečanjem Član partije je s temi besedami cijskega procesa: komunistična vprašal Riccardo Ehrman, dopi- zagnal kolesje dogodkov s silo, ki ureditev, ki je do tedaj delila- snik italijanske tiskovne agencije ANSA v Berlinu, odgovornega za propagando Nemške demokratične republike Guntherja Scha-bowskega. Ta je bil do pred nedavnim na dopustu in ni bil seznanjen s točnimi podatki glede nove direktive, ki naj bi dopuščala prebivalcem NDR potovanje v Zahodno Nemčijo in tujino nasploh brez posebnih pogojev. je presunila tudi najbolj zagrizene optimiste. Sosledje zgodovinsko pomembnih etap je bilo tako urno, da je v enem samem letu iz dveh Nemčij nastala ena sama država, iz dveh Evrop v nekaj letih pa ena sama celina. Nekdanji kancler Zahodne Nemčije in pravi politični maček (v najžlahtnejšem pomenu besede) Helmut Kohl je pred svetov- razklala svet na dva bloka, je razpadala pod lastno težo: kaj boljšega torej od trdne in skupne evropske podlage? Ameriški predsednik George Bush starejši si je tačas v Beli hiši mel pesti (njegov predhodnik Reagan je s svojo politiko odločno prispeval k padcu komunizma, med Bushevo administracijo pa je potekal neposreden propad le-tega). Med evropskimi državniki, ki so šele pred nekaj desetletji okusili na lastni koži silo tevtonskega jarma, so se kresala mnenja: francoski predsednik Mitterand je bil glede združevalnega postopka Zvezne republike Nemčije in NDR zmeren optimist, britanska železna lady Margaret Tatcher pa je ihtavo govorila celo o novem Anschlusu... Sovjetska zveza, z Mihailom Gorbačovom na čelu, pri vsem tem ni imela druge izbire: Nemcem je morala prepustiti, da suvereno odločajo o svoji prihodnosti. Ta poteza je navsezadnje sodila v Gorbačovovo politiko popuščanja napetosti, hkrati pa je bila tudi izraz realne politike, ki naj bi SZ z odpravo svojega 'satelitskega imperija' omogočila prihranek znatne vsote finančnih sredstev, ki bi prispevala k izboljšanju lastnega ustroja (sicer že brezupno načetega). Helmut Kohl in njegov zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki ga nekateri imajo prisoten je bil tudi slovenski vladni minister Borut Pahor) praznoval obletnico padca Berlinskega zidu. Pred njimi se je v hladni in deževni novembrski noči zvrstila poldrug kilometer dolga domina, sestavljena iz tisočih pisanih elementov (monolite so okrasili otroci nemških šol, umetniki in politični aktivisti), ki se je na enem koncu začela na Potsdamerjevem trgu -nekdanji nikogaršnji zemlji - in se po Eberstrasse vila do Brandenburških vrat ter se vesil v eno vodilnih stičišč današnje evropske šahovnice. Sam nemški narod je v zadnjih dvajsetih letih storil ogromne korake v smeri spojitve svojih dveh duš: ta proces - kot je na slovesnosti dejala sedanja kanclerka Angela Merkel - pa se docela še ni zaključil. "Še danes plačujemo solidarnostni davek", nam je povedal Hans, po rodu iz Miinchna, ki ga je službena pot pred časom pripeljala nekaj let tudi v Berlin. Res neverjetno mesto, Berlin, kajne? "Fascinantno zlasti za mlade, če si študent, pa še toliko bolj. Za celo za pravega režiserja padca Berlinskega zidu (bil je tudi med prvimi, ki je priznal samostojnost Slovenije), sta se v novem političnem ozračju med drugim pogajala s Sovjeti tudi o denarni protivrednosti, s katero bi si Nemci zagotovili privoljenje iz Moskve za spojitev dveh enot v eno samo državno telo (ta vsota je ostala še do danes skrivnostna). Od takratnih državnih voditeljev je edino zadnji generalni tajnik komunistične stranke Sovjetske zveze natanko po dvajsetih letih, 9. novembra 2009, stal pred Brandenburškimi vrati, da bi z nekdanjim sogovornikom Genscher jem (Kohl se slovesnosti ni udeležil baje zaradi zdravstvenih težav, saj se zadnje čase premika na vozičku) in sedanjimi voditelji (francoskim predsednikom Nico-lajem Sarkozyjem, britanskim premierjem Gordonom Brow-nom, ruskim predsednikom Dimitrijem Medvedjevom, državno sekretarko ZDA Hillary Clinton -na video posnetku se je oglasil celo predsednik Barack Obama, po Reichtagu nadaljevala vzdolž reke Spree, nato pa na njen drug breg: prireditelji osrednje spominske slovesnosti so na tak način na novo postavili in kmalu zatem podrli pregrado ravno na mestu, kjer je nekoč stal zloglasni zid. Simbolika dogodka je bila res enkratna zlasti zato, ker sta padec domine pognala na enem koncu nekdanji voditelj poljskega gibanja Solidarnost Le-ch Walensa, na drugi strani pa sedanji vodja evropske komisije Juan Manuel Barroso. Preteklost in sedanjost, torej: vmes pa Berlin, mesto prihodnosti, kraj, ki je v dveh desetletjih z odgovornostjo do lastne preteklosti znal premostiti stare pregrade in strahove ter se navzven pre- starejše, kot sem jaz, pa je tu preveč gneče, preveč vsega. Še to vam povem. Ko se kdo preseli v Berlin, mora najprej poiskati šo- lo za svoje otroke, šele nato lahko začne iskati stanovanje". Kako to mislite? "Nekateri predeli v Berlinu so namreč tako nasičeni s priseljenci, da... - saj veste no; da o kriminalu sploh ne govorimo: Rusi in azijski priseljenci med sabo obračunavajo kot v filmih..." Podobno kot v drugih velemestih... "V Nemčiji pa zlasti v Berlinu"! Kje ste bili pred dvajsetimi leti? "Bil sem doma in vse to dogajanje spremljal z določeno distanco..." /dalje Stran pripravil Igor Gregori NOVI GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 GLAS Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 17. novembra, ob 14. uri. V spomin Tomažu Humarju Gora je terjala v* • življenje Tomaž Humar, njegov nasmeh, njegove živahne oči in beli himalajski vrhovi v ozadju mi v teh temačnih, meglenih dneh ne gredo iz glave. Včasih umre človek, ki ga sploh nismo poznali, ki o njem vemo bore ma- lo, a vseeno nam je, kot bi umrl del nas, kot bi nekdo podrl naše sanje, kot bi nam ponosna gora za vedno vzela nekaj, kar je bilo tudi del našega življenja. O Tomažu se je v teh dneh razpisal ves svetovni tisk. O človeku, ki ga ni bilo strah in je zadihal šele na pet tisoč metrih nadmorske višine so pisali vsi italijanski časopisi, ki niso pozabili omeniti visokih priznanj, katera je Humar prejel za svoje življenjsko delo, med drugim encijan za življenjsko delo v Trentu. Le-ta je bil podeljen še Reinholdu Messnerju in Edmondu Hillaryju. O enem izmed največjih imen v svetovni zgodovini alpinizma sta spregovorila tudi BBC in The Guardian, NY Times pa je lepo zapisal, da je Slovenija alpinistična država in da je slovenski narod budno spremljal reševanje priljubljenega plezalca, v žalno knjigo na Facebooku pa se je že v nekaj pičlih urah vpisalo skoraj 50.000 ljudi. Reševanje Tomaža na gori Lang-tang Lirung sem vse dni spremljala tudi sama in v petek zvečer sem zaspala z upanjem v srcu. Na sobotno jutro sem v dnevni sobi najprej vključila televizor in z nemirom v srcu pritisnila na gumb teleteksta. Sporočilo je bilo jasno: zgodilo se je to, za kar smo žal v podzavesti vsi že dolgo vedeli, a si nihče, prav nihče ni upal omeniti niti z besedo: snežnobela odeja je prekrila sanje štiridesetletnega moža in sanje naroda, ki se zna še vedno molče zazreti v gozdnate dobrave in v zasnežene vrhove, ki kot stražarji večnosti kraljujejo nad našo malo, lepo deželico. Ob Humarjevi smrti mi je živo ostalo v spominu, kar je na nekem blogu zapisalo mlajše dekle. Ko sledim političnemu dogajanju doma in po svetu, je zapisala, me je največkrat sram, sram, da sem Slovenka in da sem človek. Ob Tomaževem življenju pa me ni niko- li sram, je bila odkrita, ko pomislim nanj, sem ponosna, srečna, da sem Slovenka in da sem človek. Res, o Tomažu bi lahko tudi sama povedala isto. Včasih res ne morem verjeti, kako daleč je zašla naša družba in kaj vse se dogaja okoli nas. Vsak skrbno pobira in pospravlja, sebičnost in požrešnost nas pestita, časa ni več, niti za nas niti za prijatelje, potrošniška miselnost pa nas stalno sili, da kupujemo in hlepimo po denarju. Tomažev svet je bil drugačen. Njega so klicale stene, znal je pogledati izzivom v oči, v zasneženih višinah je iskal tisto, česar tu, v našem bednem vsakdanu ni več lahko najti: stik z Njim, z Najvišjim. Spominjam se, da sva bila o Božiču z možem v Trstu, pri moji materi, pa sva šla tja k polnočnici. In bilo mi je tesno tudi tam, v cerkvi. Tako tesno kot v kakem trgovskem središču, kajti duhovnikovih besed ni bilo slišati, saj so bile dame v krznih okoli mene preglasne. Pa tudi preveč nadišavljene so bile, da bi zaznala vonj po svetem, po kadilu. Zato se tudi sama najraje zatekam v samoto gora, kjer so vse te posvetne in zemeljskim ni več tako izrazita. In je lažje najti odgovore. In verjetno tudi biti človek. Kolikokrat sem premočena in premraže-na v vetru in snegu prisopihala sama ali v družbi psa na kak vrh in razumela, da je to resnična sreča, da se za te trenutke splača živeti. Ljudje, ki ljubimo gore, naravo, pa tudi morje, kajti vrhovi in valovi predstavljajo pravzaprav podoben izziv, imamo nekaj skupnega. Vez, ki nas povezuje, je močna, ne potrebujemo besed in zdi se nam, da drobnarije tako daleč spodaj, zavite v meglo. In je meja med večnostjo in vsakdanom tako tenka, skoraj nedorečena. S Tomažem sva imela marsikaj skupnega. Poguma ne, kajti sama se bojim že nekoliko bolj prepadne zavarovane poti. Vendar sem vse svoje pomembne življenjske odločitve sprejemala na kakem samotnem vršacu, medtem ko sem s pogledom sledila oblakom in ujedam na nebu. Kolikokrat sem tudi sama iskala tisto samoto in tiste višine, kjer meja med večnim PD Štandrež/Abonma Štandrež 2009 Ko se vraževernost vtihotapi v dušo... V župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu se z velikim uspehom nadaljuje program letošnje abonmajske ponudbe predstav ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2009, ki je tu pri nas edina tovrstna priložnost za vse tiste gledalce, ki radi spremljajo plodovito odrsko ustvarjanje amaterskih gledaliških skupin. Le-te prihajajo v občinstvu predstavili igralci Gledališkega društva Kontrada iz Kanala, ki imajo že vrsto let prijazne stike s štandreškimi komedijanti in so že večkrat nastopili pri nas. Tokrat so uprizorili delo na italijanskih odrih zelo znanega igralca in dramaturga Peppina De Filippa (1903-1980), Ni res, pa le verjamem (Non e' vero ma ci čredo). Po vraževernem neapeljskem okolju je povzroči vrsto reakcij in situacij, kar je tipično za tovrsten humor, v katerem je čutiti rahlo otožnost s komično-patetičnimi primesmi. Publika se je zabavala ob vraževernosti De Filippovih likov, ki so bili dobro prikazani, vendar po mnenju nekaterih gledalcev je predstavi manjkalo malce več južnjaške živosti, vročekrvnosti in gestikulacijske nezadržanosti, s katerimi so začinjena dela neapeljskih ustvarjalcev. Ker je bila nedelja, 8. t. m., tudi Martinova nedelja, so člani PD Štandrež povabili gledalce na kozarček novega vina, ki ga je velikodušno se poznamo od nekdaj. Tomaž je uresničeval sanje, ki jih sanjamo tudi mi. Tomaž je bežal pred praznino, ki ji včasih mi ne moremo uiti. In dajal je vsebino svojemu in našemu življenju. Zato mu bom vedno hvaležna. Tudi zaradi tega, ker je v svet ponesel bistvo slovenske duše, kajti Slovenci smo z gorami in naravo povezani od nekdaj. Kljub temu je že ob prvem Tomaževem reševanju leta 2005 letelo na njegov račun veliko kritik. Po vsej verjetnosti je to razlog, da je bil vzpon na Nanga Parbat po Rupalski steni zadnji javni podvig in zadnja novica na Tomaževi spletni strani. Kaže, da o nadaljnjih plezanjih, tudi o zadnjem, ni več javno govoril in poročal, niti svojih najbližjih ni več obveščal. Kot ni več maral plezati v navezi, potem ko je leta 1997 sunek vetra odpihnil z vrha Nuptseja prijatelja in dolgoletnega soplezalca Janeza Jegliča. Morda je bil ravno ta dogodek, poleg izrednih alpinističnih spretnosti, tisti, ki je Humarja še bolj zbližal z alpinistom Messnerjem, ki je tudi sam v objemu himalajskih ledenikov izgubil brata. To, da vidiš umirati človeka, ki ti je blizu in mu ne moreš pomagati, boli, tako neznansko boli, da se je od tedaj Tomaž najraje podajal v steno sam. In v zadnjih letih tudi brez vsake medijske pozornosti. Samo plezati je hotel, samo to, kot je tudi napisal na svoji spletni strani. Kljub temu pa je pustil v vseh nas neizbrisen spomin, tudi Nepal žaluje za njim, za njegovim nasmehom in krepkim, poštenim stiskom roke, ki se ga šerpe tako radi spominjajo. Za človekom, ki je ljubil gore Himalaje bolj kot samega sebe, pa ostajata velika zamisel o bolnišnici v vasi Tashering pod južno steno Nange Parbat in prijateljstvo, ki ga je povezovalo s tukajšnjimi ljudmi. Nekaj jih je vendar bilo, ki so v raznih klepetalnicah zapisali, da jim je žal denarja, ki je bil izdan za reševanje, pa tudi to so zapisali, naj bi Tomaž raje ostal doma na zapečku. Ampak, na srečo, vsi nismo rojeni za to, da bi greli kavče in posedali ob mizi. Vem, da bi bi- lo večkrat tudi tistim, ki so na oblasti, najbolj prav, da bi bilo tako. Da bi se vsi ljudje mirno in ponižno utirili v vsakdan ter proizvajali, trosili in molčali. Nekateri pa smo rojeni drugačni, po tirnicah enostavno ne moremo. Eni pa povrhu še izbirajo zahtevne, nevarne poti. In ravno oni so tisti, ki spreminjajo svet in z veliko začetnico pišejo v zgodovino besedo Človek. V vednost tistim, ki prehitro in nepremišljeno sodijo, pa naj povem, da si je Tomaž, vsekakor, reševanje plačal sam. Tudi če bi sama prispevala k plačevanju reševalne akcije, bi mi ne bilo žal. Saj gre za človeka. Saj plačujemo tudi za tiste, ki se vozijo s hitrostjo 150 km na uro in čez, za tiste, ki pokadijo po več paketov cigaret na dan, ne da bi se zmeni- li za svoje zdravje in za zdravje najbližjih, za tiste, ki sedajo pijani za volan. Plačujemo tudi za potovanja politikov, za drage proslave, za najem nogometašev. Konec koncev nihče izmed nas ni brez krivde. Jaz si ne upam soditi, tudi prvega kamna ne bom zalučala. Za Tomaža pa vem in bom vedno z gotovostjo in ponosom rekla, da je bil velik človek. Tudi zadnjo steno, ki ga je v življenju poklicala, je Tomaž preplezal in dosegel je 7227 m visoki vrh Langtanga Lirunga. Kaj se je zgodilo potem, ne bomo izvedeli nikoli. Zasnežene višine nam zmagovitega plezalca niso hotele vrniti. Čeprav je bil za to pri svojih štiridesetih letih premlad, so ga tokrat za večno poklicale k sebi in ga pridržale v svojem objemu, kamor se je "Gozdni Joža", kot je sam sebe imenoval, tako rad zatekal pred vrvežem in naglico vsakdanjega življenja. Naj mu bo zemlja, domača ali himalajska, lahka, nam pa naj ostane vedno v srcu kot človek, ki je bil pogumen do skrajnosti, a tudi pošten, do sebe in drugih. Suzi Peitot KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 13 Ne vem, če ste se te dni spraševali, kje ste bili, ko seje rušil Berlinski zid, tisti zid, med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, ki so ga komunisti postavili, da ljudje iz nekdanje DDR ne bi bežali v Zahodno Nemčijo, in ga danes pišemo lahko tudi v slovenskem jeziku z veliko začetnico, ker pomeni več kot le navaden zid. Jaz sem se. Tudi minuli teden, ko je prišel v uredništvo prijatelj Davorin Devetak, s katerim sva v študentskem domu vTrstu in na univerzi delila čase in družbo, o katerih je danes težko govoriti. Preprosto zato, kertisti, kijih ni doživel, ne razume, a še najbolj žalostno je to, kar mi je med kosilom rekel Davorin: “Prenehal sem govoriti o teh stvareh, ker ti sogovorniki nočejo verjeti’’! In mi je povedal, kako se je pred dnevi zagovoril z znanci v Trstu o tem, kako je prišel k meni na obisk domov na Vipavsko, videl, kako me je takratna “notranja” odpeljala na zaslišanje, in me tudi videl, šest ur kasneje, kakšnega so me pripeljali domov. Bila sva mlada, a že dovolj stara, da sva vedela, kje sva, če pa tega kot mladeniča nisva hotela še vedeti, so nama, obema, meni bolj neposredno, njemu pa posredno, pripadniki tedanje “notranje” povedali. “Preprosto mi niso hoteli verjeti”! je bil lakoničen Davorin in dodal je še: “In sem sklenil, da o teh stvareh ne bom več govoril, ker nima smisla! Ti pa le napiši nekaj o Berlinskem zidu! Predvsem zato, ker moraš nekaj napisati”! Tudi Davorin je, čeprav velik ljubitelj filma in gibljive slike nasploh, prepričan, da so imeli stari Latinci prav, ko so trdili, da le pisana beseda ostane. Spravil meje v nelagoden položaj, a sem mu vseeno obljubil, da bom napisal samo misel o tem, kaj je za vse nas pomenil Berlinski zid. Čeprav sem se otepal, da bi o tem napisal v rubriko Kaj sploh počnem tukaj, je to zahteval: “Radi beremo te stvari, ker so človeške in tople, tega nam vsem manjka”! Jaz pa sem mu razlagal, kako bi rad napisal daljši tekst o meji in takratnih časih, Berlinskem zidu seveda. A mi je še enkrat izrazil svoje razočaranje, vdan, resigniran, a tudi žalosten, čeprav si žalosti petdesetletniki ne privoščimo več vjavnosti, morda zato, ker mislimo, da moramo biti zreli in odrasli, morda pa zato, ker smo mnenja, da se žalosti enostavno ne sme kazati v javnosti: “Ti rečem, niso mi verjeli! Kot da bi govoril o izmišljenih stvareh, kot da bi si stvari izmišljal, neverjetno”! In sva se spomnila, jaz sem to potegnil na dan, kako je prijatelj Ivo Jevnikar doživel “notranjo” na meji John le Carre v Rožni Dolini, ko meje peljal domov na Vipavsko s soprogo, danes pokojno, a tudi meni ljubo Nadjo Maganjo (kako lepo sva debatirala in se seveda, kot se za prave prijatelje spodobi!!!, tudi pošteno večkrat skregala o pomembnih stvareh! Draga Nadja, kako te ne bi pogrešal!), niti ne vem, če sta bila že poročena takrat ali pa sta bila še fant in punca, mladi smo bili. Vse je bilo na meji lepo in prav, dokler nisem jaz potegnil na dan rdečega potnega lista in seje začelo... Spominjam se bledih obrazov Nadje in Iva, dolgotrajnega pregleda avta, neprikritega grobega ustrahovanja prijateljev, ki sta sicer imela italijanska potna lista, a vseeno! Naslednji dan so me prišli iskat. Kot mladenič, ki seje dobro ukoreninil v slovenski stvarnosti v Trstu, bi bil dober ovaduh, kar pa nisem hotel nikdar biti in nisem bil. Nobeno herojsko dejanje ni bilo to, v tisti družbeni sistem nisem verjel, ga nisem sprejemal, v malem semenišču sem bil zato brez socialnega zavarovanja, brez potnega lista in še bi lahko našteval. V življenju je treba reči odločni NE tudi takrat, ko se to ne izplača! Italijanski državi je v času fašizma rešilo čast samo ducat univerzitetnih profesorjev, ki niso vstopili v fašistično stranko, rekli so NE. Kakšno ceno sem za to plačal, vem sam in tisti, ki so mi blizu, iz tega nisem in ne bom delal nobenih “velikih stvari”, kot si tudi ne bom obešal sam medalj, a zase in za sebi enake zahtevam pravico, da drugi, ki tega niso doživeli, vsaj molčijo o teh stvareh, če že verjeti nočejo. “Ja, saj to vem, a dejstvo je, da tega noče nihče verjeti danes”! mi je rekel Davorin in sem se spomnil slovitega pisatelja Johna le Carre’ja, ki je napisal več uspešnico vohunih iz časov, ko je še trdno stal Berlinski zid, gotovo je najbolj poznana njegova knjiga Vohun (The Spy Who Came in From the Coid, La spia che venne dal freddo). Prebral sem vse in včasih jih še vzamem v roke. Predvsem zato, ker je v njih ogromno človečnosti, tudi usmiljenja, nobene solzavosti, usmiljenja pa veliko, do vohunov, žrtev seveda predvsem, a tudi krvnikov. Vsega tega tudi mi Slovenci potrebujemo! Danes še posebej, če že takrat, ko je trdno stal Berlinski zid, tega nismo imeli. Ne eni in ne drugi. “Daljši tekst bi moral napisati o tem, Davorin"! sem prijatelju rekel ob slovesu. “Za sedaj pa vsaj nekaj napiši v rubriko”! mi je odvrnil. Prijatelju ne moreš (vedno) reči ne. prijazno obsosko vas v goste h gledališkim kolegom iz bližnjih, pa tudi bolj oddaljenih krajev naše lepe domovine in vsakič jih hvaležna publika, ki je tudi letos množično sprejela vabilo k vpisu abonmaja, obsuje s prisrčnim ploskanjem, tako da nastopajoči občutijo toplino primorskega srca. Tako lepo vzdušje je kljub žalostnemu deževnemu popoldnevu velo v štandreški dvorani v nedeljo, 8. novembra, ko so se Kanalčane režijsko vodil Stane Leban, upokojeni igralec, ki je ustvaril ničkoliko enkratnih vlog in še zmeraj kot gost občasno nastopa v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Vsebina dela, v katerem se zrcalijo tipično južnjaško mišljenje, življenjska filozofija, pa tudi vselej prisotna vraževernost, se suče okoli grbavca, ki se pojavi v družini in seveda s svojo grbo, - izkaže se sicer, da je lažna -, ponudil vinogradnik Silvan Primožič; rujna kapljica se je čudovito ujemala s pečenim kostanjem, tako da se je družabnost kar zavlekla v večer. Prihodnja predstava abonmaja Štandrež 2009 bo v nedeljo, 13. decembra, ob 17. uri, in sicer komedija Georgesa Feydeaua Poroka Štefa Vampiča. Odigralo jo bo KD Gledališče Belansko iz Bohinjske Bele. IK Zamenjave trenerjev Nogometna moda se je oprijela še drugih športov do tehničnega vodstva pa do igralcev), toda torej bolj praktična in nedvomno najlaže izvedljiva. Z zamenjavo za krmilom ekipe si odbori po navadi želijo na neki način stresti igralski kader, ga postaviti pred lastne odgovornosti in obenem preveriti, ali mogoče lahko s katero drugo osebnostjo v vlogi vodje morebiti zna poskrbeti za pozitiven zasuk v dotlej neuspešnem prvenstvu. Četudi potekajo seveda v ljubiteljskem športu medosebni odnosi na dosti bolj prijateljski kot na poklicni ravni, je ta ideja v bistvu skupna obema stvarnostma. Vodstva društev tako večkrat zvalijo na trenerja krivdo za svoje napačne poletne izbire, za neprimerno načrtovanje, sploh za napake, za katere često sam strateg sploh ni odgovoren, ker ni sodeloval pri njih, pač pa je moral delati s tem, kar mu je bilo pač ponujeno. Po drugi strani pa odbori odgovarjajo pred javnostjo, članstvom, pokrovitelji, tako da je tudi njihova naloga, da zavzamejo določeno stališče in v skraj- nih primerih tudi še tako radikalen ukrep, kakršna je zamenjava na klopi. Za letošnjo sezono seveda še ne razpolagamo z odgovorom, kako so se tovrstne odločitve obnesle oziroma kako se je položaj neke ekipe spremenil po odslovitvi starega in nastopu novega krmarja. V športu sicer velja nenapisano pravilo, da ob zamenjavi moštva navadno pozitivno reagirajo in prvo tekmo praviloma zmagajo. V nekaterih primerih -zlasti, ko se športniki niso razumeli s prejšnjim trenerjem in so, kot se temu reče, celo igrali proti njemu - stvari tudi dolgoročno uredijo in se sezona v skladu s postavljenimi cilji da rešiti. Največkrat pa res pride do določene reakcije po šok terapiji samega potresa v ekipi, s časom pa že znane globlje težave ponovno privrejo na površje in se bistvo v resnici ne spremeni. Le vprašajte vročega predsednika Palerma Zampa-rinija, ki je zamenjal že preko trideset trenerjev, kako je s tem. HC HOKEJ IN LINE Al liga: Polet Kwins - Civitavecchia 4:4 NAMIZNI TENIS Ženska A2 liga: Kras - Eppan 3:3 Molka B2 liga: Settimo - Kras 5:2 NOGOMET Elitna liga: Fontanafredda - Kras 1:2 Promocijska liga: Sovodnje - Juventina 1:3 1. amaterska liga: Primorec - Turriaco 3:1 2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Breg 1:0, Esperia - Primorje 3:1 3. amaterska liga: Mladost - Aurisina 0:2 KOŠARKA C1 liga: Jadran - San Daniele 60:71 C2 liga: Cervignano - Breg 80:88, Bor - UBC 49:63 D liga: Basket Time - Kontovel 67:57 ODBOJKA Moška C liga: Soča - 0lympia 3:0, Basiliano -Val 1:3, Buia - Sloga 3:0 Ženska C liga: Sloga - Volleybas 3:2, - Millenium 1:3 Moška D liga: Naš Prapor - San Sergio 3:0 Ženska D liga: Gemona - Kontovel 2:3, Govolley - Carnia 0:3 BALINANJE C liga: Gaja - Triestina 8:12 Goriški lok Goriški župan Ettore Romoli je bil minuli teden prvi gost klepe-talnice Goriškega loka. Z njim se je pogovarjal LivioSemolič, kije poudaril, daje namen srečanj v konstruktivnem pristopu do odprtih vprašanj. Govor je bil o Gorici in Goriški, o njeni sedanjosti, predvsem pa prihodnosti, o načrtih občinske uprave, ki bo decembra na polovici mandata. Veliko smo dali na ureditev zgodovinskega mestnega jedra, je povedal župan. V mestu je veliko število odprtih gradbišč, ko bodo dela zaključena, bo mesto imelo nov videz. Nadalje je tu prisotnost univerze, ki je za posoško mesto temeljnega pomena in pri tem gre podčrtati pomemben dosežek, in sicer sedež fakultete za arhitekturo, pa tudi uspeh, ki ga beleži fakulteta DAMS. Veliko je načrtov, da bi mesto tako preuredili, da bi bilo zanimivo tudi za turizem. Kot šibkost pa vidi župan predvsem padec industrijske proizvodnje in zaprtje številnih obratov, pa tudi posledice, ki smo jih utrpeli ob vstopu Slovenije v EU, ker ni bilo od centralnih oblasti primerne pozornosti. Kaj pa glede odnosov med desno sredino in manjšino? Odnosi so precej pozitivni, v zad-njih letih, predvsem zaradi pomembnih zgodovinskih premikov, so se precej normalizira- li, v prihodnje pa se mora pot normalizacije še okrepiti, je zaključil župan. Dne 26. t. m. bo gost Goriškega loka župan Mirko Brulc. P. Adolfo Nicolas in ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran (foto rkc) Od sv. Ignarija do p. Nicoldsa Družbo Jezusovo je v 16. stoletju ustanovil sv. Ignacij Lojolski. Njeno poslanstvo, kot ga je lani potrdila 35. generalna kongregacija reda, je služba veri, ki je neločljivo povezana s prizadevanjem za pravičnost Božjega kraljestva, ki ga je oznanjal Jezus Kristus. Pri tem sta inkulturacija evangelija in dialog z drugimi verskimi izročili bistveni prvini v jezuitskem načinu ravnanja. Poslanstvo določa različne vrste apostolata, od intelektualnega do socialnega. Na začetku letošnjega leta je bilo v red vključenih 18.516 jezuitov. V samostojni slovenski provinci DJ je 58 članov, med katerimi jih 37 živi in deluje v Sloveniji, 21 pa po svetu. Vrhovni predstojniki so jezuite v Sloveniji doslej obiskali šestkrat: dvakrat p. Pedro Arrupe (1907-1991) in štirikrat p. Peter Hans Kolvenbach (1928). P. Nicolas, po rodu Španec, je bil za "jezuitskega generala” izvoljen 19. januarja 2008. Nasledil je Nizozemca p. Kolvenbacha in je 29. naslednik sv. Ignacija. Rodil seje leta 1936 v Palencii v Španiji, kjer je septembra 1953 vstopil v noviciat. Od 1958 do 1960 je v Alcali in Madridu pripravljal magisterij iz filozofije. Od 1964 do 1968je študiral teologijo v Tokiu na Japonskem. Marca 1967 je bil tam posvečen v duhovnika. Od 1968 do 1971 je na papeški univerzi Gregoriana v Rimu pripravljal magisterij iz teologije. Od leta 1971 je bil profesor sistematične teologije na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu. Od 1978 do 1984 je bil direktor pastoralnega inštituta v Manili na Filipinih, od 1991 do 1993 rektor jezuitskega sholastikata (vzgojne ustanove za jezuitske bogoslovce) v Tokiu. Od 1993 do 1999 je bil provincial japonske province DJ. Od 2004 do 2007 je bil predsednik Konference višjih predstojnikov Vzhodne Azije in Oceanije. Razume in govori pet jezikov: špansko, japonsko, angleško, francosko in italijansko. Nedeljska gledališka srečanja Nušičeva komedija in slastni štandreški "vržoti" Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Adolfo Nicolas ob 40-letnici slovenske province Jezuitski "general" pozval slovenske sobrate v Ljubljani k srčnosti in sočutju dušenostjo in s smehom na ustih spremljali komedijo Branislava Nušiča Kaj bodo rekli ljudje...?, v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež. Štandreški igralci so jo postavili na oder v lanski sezoni v režiji Jožeta Hrovata in jo ponovili že na marsikaterem odru. Z njo so popolnoma osvojili tudi novogoriške gledalce, ki so se o njih izrazili izredno pohvalno. Štandreški komedijanti so že čisto domači na velikem odru SNG Nova zarčku in lepo dišečih jedeh, ki jih je pripravil Jordan Mučič, pred leti še sam igralec dramskega odseka, sedaj pa zelo spreten kuhar. Člani dramskega odseka PD Štandrež so tako prišteli k dolgemu seznamu uspešnih gostovanj še eno. Naj povemo, da so v drugem tednu meseca novembra zabeležili trideseto ponovitev Goldonijeve komedije Primorske zdrahe. Imenitno, le tako naprej! ne Ob 40-letnici samostojne slovenske province Družbe Jezusove je od petka, 6., do nedelje, 8. novembra, bil na obisku v Sloveniji vrhovni predstojnik jezuitov p. Adolfo Nicolas. Po pristanku na ronškem letališču je prišel v Dravlje v petek zvečer; dan kasneje si je ogledal župnijsko cerkev sv. Jakoba, kjer so jezuiti po svojem prihodu po letu 1597 ob cerkvi zgradili kolegij, in so s tem tudi začetniki visokošolskega študija v Ljubljani. Kot poroča spletna stran slovenske Cerkve (rkc. si), se je p. Nicolas nato srečal z ljubljanskim nadškofom msgr. Alojzom Uranom ter apostolskim nuncijem msgr. Santosom Abrilom y Castellom. Pri Sv. Jožefu na Poljanah se je nato srečal še z jezuiti, ki delujejo v Sloveniji; nekaj jih je na srečanje prišlo tudi iz tujine. Zraven je prišla tudi delegacija jezuitov iz Hrvaške. P. Nicolas je slovenskemu novinarju povedal, da je "vesel srečanja s skupino jezuitov, ki šele 40 let samostojno delajo in zrejo v prihodnost z velikimi načrti". Praznovanje se je popoldne nadaljevalo v cerkvi Kristusovega učlovečenja v Dravljah s slovesno mašo, med njo pa so trije patri (p. Ivan Herceg, p. Miodrag Kekič in p. Jože Poljanšek) izrekli svoje zadnje zaobljube. Vrhovni predstojnik je slovenske jezuite, "može srca", pozval k sočutju: "Jezuitsko poslanstvo je delo sočutja. Dober duhovnik je tisti, ki čuti z ljudmi. Sv. Ignacij nas v duhovnih vajah vabi, da gledamo na svet, kot gleda Bog". Maši je sledil program, pri katerem je p. Franc Cerar v verzih podal 40-letni pogled na provinco, nato pa so si prisotni lahko ogledali videofilm o poslanstvu slovenskih jezuitov z naslovom Ogenj, ki prižiga druge ognje, ki so ga predstavili skupaj z zbornikom z naslovom Luč se od luči prižiga ob obletnici slovenske province DJ. V nedeljo zjutraj se je p. Nicolas na poti proti letališču v Ronkah ustavil na mejnem prehodu Štandrež-Vrtojba, kjer ga je pričakal predstojnik go-riške jezuitske skupnosti p. Ci- no Dalla Vecchia. Predstojnik Gorici, mu je orisal zgodovino draveljske skupnosti p. Robin naše zemlje in pastoralno Schweiger, ki ga je spremljal in izkušnjo, ki jo je DJ tedaj vodi- je pred 20 leti služboval tudi v la na Goriškem. Andrea Mura bolj neučakane nogometaše, pri katerih so zlasti v Italiji odstreli trenerjev (ki ne jedo pregovornega panettona) zelo pogosti, če ne celo prava moda. Zamenjava trenerja je sicer skrajno neprijeten sklep, ki pa ima v vsakem primeru za sabo in v sebi določeno logično razlago, da ne rečemo filozofijo. V sezoni, ko se začetni načrti ne uresničujejo, pač ni mogoče korenito poseči v sestavo ekipe (kvečjemu lahko koga odpošljejo oziroma registrirajo enega ali dva nova posameznika), saj deset, enajst ali dvanajst članov postave ni moč kar tako zamenjati. Zato praviloma v obdobjih hude krize - včasih tudi že celo ob prvih znakih razkrajanja sistema - plača za vse ubogi trener, sprememba katerega je sicer boleča (najpogosteje pomeni poraz za vse, od uprave Tudi letos se je po turobnem času okoli dneva mrtvih po približno mesecu dni ligaških tekmovanj vrnil tudi v naš šport zloglasen pojav zamenjav trenerjev. Od dneva, ko je bil ta prispevek napisan, se je ska in odbojkarjev novega društva Trieste Volley 2010 Televita. Vodstvo svetoivanskega kluba je sporazumno s trenerjem Andreo Mura sklenilo le-tega nadomestiti (9.11.), v taboru novonastale tržaške odbojkarske enote pa so mogoče dodal še kak primer (dežurnim krmarjem, pa tudi klubom, iskreno voščimo, da ne!), v naši javnosti pa sta doslej najbolj odmevali spremembi na klopeh košarkarjev Bora Raden- morali sprejeti nepreklicen odstop stratega Edija Bosicha (10.11.). Ukrepa sta nekoliko nenavadna zlasti zaradi tega, ker so v dvoranskih športih v letošnji sezoni pri nas prehiteli navadno Za Nedeljska gledališka srečanja, abonmajski program ljubiteljskih gledališč, ki ga prirejata Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Zveza kulturnih društev oz. Gledališče na vrvici (duša vsega je režiser Emil Aberšek), je v letošnji jubilejni, deseti sezoni, ki poteka pod geslom Ne ostanite zunaj!, vpisalo abonma več kot tristo gledalcev, ki imajo radi predstave ljubiteljskih skupin, saj iz njih vselej vejeta velika predanost gledališču in iskrena želja podariti publiki urico ali več pristnega odrskega užitka. Drugo letošnje srečanje z ljubiteljsko gledališko umetnostjo, v nedeljo, 15. novembra, je naštelo okrog štiristo gledalcev, ki so z nav- Gorica, saj so na njem nastopili že nekajkrat. Ob koncu komedije, v kateri Nušič v humornem ključu pokaže, kam lahko pripelje vsiljivo vmešavanje ljudi v mirno življenje srečne družine, je občinstvo s toplim, skandiranim ploskanjem izkazalo naklonjenost in hvaležnost igralcem, ki so kar v kostumih pospremili gledalce iz dvorane in jim v preddverju prijazno postregli s štandreškimi kulinaričnimi dobrotami, z okusnim praženim krompirjem, slastnimi "vržoti", klobasami, pečenim kostanjem ter sladkim moštom. Udeleženci predstave so čestitali nastopajočim, z njimi sproščeno pokramljali in se seveda rade volje zaustavili ob ko- Božidar Tabaj in Nikol Kerpan v predstavi Kaj bodo rekli ljudje...? (foto DP) P. Adolfo Nicolas (na sredi) na goriškem mejnem prehodu