LETO (ANO) XLIV (38) Štev. (No.) 34 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 29. avgusta 1985 Piknile na grobovih Objavljamo pismo OTMARJA MAUSERJA uredništvu lista „Neighbors“, v Torontu, Kanada, ki je tudi za nas zanimivo. Ko sem pred kratkim obiskal za hodni del našega mesta, sem našel v listu „Neighbors“ (Sosedje) z dne 25. junija letos zelo prepričljivo pismo uredništvu, ki sta ga podpisala mr. L. Stegu in mr. T. Sie kot predstavnika Zveze slovenskih klubov in organizacij. Govori o obisku župa nje mesta Missisuaga, gospe Hazel McCallion, v Sloveniji in bolj' natančno, na „slovenskem izseljeniškem pikniku“ v Škofji Loki. Trditve teh dveh piscev so odgovor na pismo dr., Petra Urbanca, dobro znanega in upoštevanega čla na slovenske skupnosti v zadnjih 30 letih, ki je 26. marca v pismu v istem listu navedel svoje pridržke o imenovanem obisku. Ker poznam idr. Urbanca 'že dalj časa, vem, da so njegove trditve utemeljene. Tudi jaz imam podobne dvome o pravi naravi tega „izseljenskega festivala“ v Škofji Loki, saj ga je organiziral posebni oddelek diktatorskega ko- munističnega režima v Sloveniji, ki ima za nalogo utišati ideološko in politično opozicijo v svobodnem svetu, tako da igra „prijaznega gostitelja“ doforomislečim in patriotičnim Slovencem, ki prihajajo obiskovat svoj rojstni kraj. Kar sta ta dva pisca pozabila o-meniti v obrambi tega piknika (gotovo 'zaradi močnih in umevnih razlogov) je dejstvo, da na tistem kraju, kjer se ta vsakoletni piknik vrši, ležijo stotine žrtev komunističnih zločinov, izvršenih v maju in juniju leta 1945, ko so jim britanske okupacijske sile brez sramu predale zahrbtno 12.000 slovenskih beguncev v Avstriji, da so bili poklani kot živina. Večina je bila pobita v Kočevskem Rogu, a na stotine jih je našlo svoj skupni grob v Škofji Loki, ravno tam, kjer je isedaj oblast izbrala svoj prostor za vsakoletni „izseljenski piknik“. S taktiko in sredstvi, ki jih uporablja sedanja oblast, si prizadevajo, da zabrišejo svoje 'zločine in krivdo 'in da utišajo in zlomijo opozicijo, ki je še vedno prisotna in (dejansko raste ne samo v svobodnem svetu, ampak tudi v sredini njih lažne „svobode“, s ka- tunr h H«* UK a a k »»»«*«* a n « m «io» ««nalivna* tero so podjarmili slovensko ljudstvo svoji volji in ambiciji, da ohranijo oblast nad brezbrambnim slovenskim narodom. A ta dva gospoda sta v zelo veliki zmoti, ko govorita o „patriotič-nem čutenju Slovencev“, ki pa dejansko ni izražen v ljubezni do sedanjega režima, amipak raje v ljubezni do svoje stare domovine, ki jo sedanji oblastniki skušajo izžemati do najveeje mere. Da tako širita in podpirata napačne pojme, je samo po sebi zgražajoče in ni vredno pravega slovenskega domoljuba. Nikoli nisem imel sreče, da bi se srečal z gospo Hazei McCallion. Vendar sem prepričan, da je dobrosrčna ženska in ima razumevanje za vse svoje župljane, posebno še za novonaseijene. V tem primeru pa mislim, da je padla, v mrežo manipulatorjev z njeno dobrosrčno naravo, ki je velika vrednota za Kanadčane. Kot slovenski vseijenec in Kanadčan že 30 let, bi želel izreči svoje iskreno obžalovanje', da je županja mesta Mississauga, v svoji pripravljenosti, da nam nudi prijetno domovanje v Kanadi, postala nehote orodje v drugih rokah, in se tako znašla sredi nasprotujočih si mnenj v slovenski skupnosti. Klopčičev greh Predstavitev filma „Dediščina“ slovenskega režiserja Matjaža Klop-' čiča v Cannesu je dvignila prah v jugoslovanskem tisku. Kot pravi Klopčič, je film „družinska zgodba malega slovenskega naroda, ki se je rešil izpod tujčeve pete z lastnimi močmi, zaradi nekoliko nerodne ali naivne politike pa prisostvuje lastnemu propadanju.“ Katalogu, programskemu prospektu, ki je spremil „Dediščino“ v Cannes pa so, poleg informacij o režiserju in o so-delavcih, dodali še podatke o deželi, v kateri je film nastal. Pobrani so bili iz enciklopedije Larousse in iz zbirke Petite Planete: „SLOVENIJA: to je sicer res majhna republika... toda bogastvo njenih kmetijskih površin in oprema v industriji sta na solidni ravni in izdelki ‘Made in Slovenia’ prekašajo ostale na jugoslovanskem trgu. Pravoslavje se je ni dotaknilo, tudi islam ne.. . če izvzamemo majhno protestantsko manjšino, je v celoti katoliška. Tudi njen jezik je zelo drugačen od srbskega ali hrvaškega.“ Nekaj odmevov na način predstavitve slovenskega filma v PreMMtev «tela v #rg. združenega «tela mednarodnih krogih: Pod naslovom „Made in Slovenia“ pišejo v Književni reči, (O. junija takole: „Klopčič m pripravil le posebnega prospekta o svojem filmu, temveč tudi o svoji republiki. Nič slabega — sa mo v šo 1 smo se pri pouku zgodovine učili drugače. Citira izvlečke iz zbirke Petite Planete, ki je pri nas ni dovoTjeno prevajati.“ Ostro je pisala Borba 19. junija. Sporočila je, da je slovenski režiser svetovni javnosti povedal, da se slo. venščjna razlikuje od hrvaščine in srbščine in, da svoje industrijske proizvode Slovenc? rek amirajo kot „Made in Slovenia“. Klopčičev nastop v Cannesu ocenjuje Borba kot dejanje političnega mračnjaštva, zaradi katerega lahko sleherni, ne le slovenski narod, postane priča svojemu razpadanju. 21. junija je pod naslovom „Slovenija beži od jugoslovanske usode“ Intervju priobčil izvlečke iz carinskega kataloga. Vjesnik pa ugotavlja 23. junija v komentarju „Umetnikov salito mortale“, da je osnovna zavzetost filma opozorilna ogroženost Slovencev pod srbsko nadvlado v Kraljevini SHS in pozneje v Kraljevini Jugoslaviji. Različni odmevi, a s skupnim imenovalcem: Klopčič je grešil, ker je pokazal, da se Slovenci razlikujejo od svojih sosedov. M©gože m® veste, «la » ». — da je ljubljanski tednik MLADINA, ki izhaja v 20.000 izvo-dih, izzivalno objavil himna Stalinu, ki jo je med vojno napisal iMatej Bor, in slavilni članek o Stalinu, ki ga je po vojni objavi! Edvard Kardelj. .. — da zgodovinar Stane Kos, avtor skoraj že razprodane STALINISTIČNE REVOLUCIJE NA SLOVENSKEM, piše drugi del t-e knjige (čas po italijanski kapitulaciji) ... — da so 1945 v bivši tiskarni Slovenca, preimenovani v tiskarno Ljudske pravice, ki je bila tisti čas najbolje opremljena tiskarna v Jugoslaviji, odmontirali e-nega od desetih linotajpov in ga kot bratsko pomoč pos-ali Albaniji Enverja Hodže.. . — da je pred Veliko nočjo neznanec da! na belo zastavo na ljubljanskem gradu napis Nič NAS NE SME PRESENETITI in potem porezal dvigalno vrv, tako da so mogli zastavo le s težavo sneti.. . — da se je koroški kulturnik Janko Messner s svojo mlado ženo mudil en ,mesec v Nlkaragui, prevzet nad njenim revolucionarnim razcvetom... „Mladika“, št. 4 O prekinitvah dela pri nas še vedno neradi govorimo, četudi je znano, da število prekinitev narašča. Tako sploh ni presenetljivo, da je raziskava Lidije Mohar Prekinitve dela v ozdih zbudila izredno zanimanje. Temeljna teza v raziskavi je bila, da so tudi v socialistični samoupravni družbi kršene nekatere pravice delavcev in omejevani njihovi interesi. Protestna ustavitev dela je praviloma rezultat dolgotrajnega nezadovoljstva delavcev z njihovim lastnim položajem in z odnosi v organizaciji, kjer delajo. Nekatere značilnosti protestnih u-stavitev dela v Sloveniji so: letno jih je približno 60 do 70, v njih sodeluje različno število ljudi (od 10 do 300 in več), delo prekinjajo predvsem delavci v enem delu te-melj'ne organizacije, medtem ko le malokdaj sodelujejo vsi delavci, naj. več prekinitev je v industriji in rudarstvu in več j'ih je v mestnih okoljih; povod za prekinitev so najpo-\)! gosteje osebni dohodki. ''//Delo, Ljubljana, 4. apr. 85/2) n rj S\ Med nas je usekalo... ©Ib 4®»letraiel našega begunstva FORLI, EBOLI Večina primorskih domobrancev je priplula na ladjah k ustju Taljamenta, kjer jih Angleži niso sprejeli, Po nel-caj dneh so jih poslali v Ceseno, kjer so od njih ločili večino civilistov, katere so bili vzeli s seboj. Nekaj gospa in gospodičen pa se je posrečilo obdržali kot bolničarke in te so pozneje kulturno delo zelo poživile. Naslednja daljša postaja je bil Forlì; tu so jih enkrat selili v za 20 minut oddaljenejše taborišče. V Forlì so prišli IS. maja 1915. Na praznik Presv. R, Telesa, ki je to leto padel no, zadnji maj, je prvič nastopil pri sv. maši pevski zbor, pod vodstvom g. Omahne, ki je potem o-shrboval petje pri službi božji in pri raznih priložnostnih akademijah. Prva takšna prireditev je bila posebna slo-venslca vidovdanska, kateri je sledila proslava sv. Cirila in Metoda. Prav kmalu je začel izhajati humoristični list „Logorski bodlikovec“, katerega vrednost je bila medvsem v številnih dobrih ilustracijah. Slovenci so gojili največ lahko atletiko in proste vaje, bolničarke ženske ritmične vaje, ter priredili 5. avgusta svoj telovadni nastop. Dijaki so se po večini združili v Marijino kongregacijo; akademiki so priredili sredi julija kulturni teden: od predavanj, ki so se vršila, so ostale v spominu teme o filmu, iz medicine in o ‘raznih tehničnih problemih. Že tu v Forliju so pričeli delovati prvi tečaji: stenografski, nemški in telegrafski, pozneje še matematični. Najbrž prva izrazito dramska predstava med begunci, a uprizorjena z izrednim uspehom, je bil Strindbergov „Mrtvaški ples“ 8. avgusta, 23. septembra se je z ostalimi preselila tudi slovenska skupina v Eboli. (Koledm• Zb. Sv. Sl. 1953, str. 132-133) Stanje na Poljskem Poljske obliasti so prejšnji mesec nekaterim članom Poljske akademije znanosti do nadaljnjega prepovedale potovanja v inozemstvo. Ta prepoved naj bi bila nekakšna kazen, ker so nekateri znanstveniki konec aprila javno protestirali proti odpustitvi člana akademije prof. Germe-ka. Polna dovoljenja bodo vladni krogi izdajali šele po predhodni natančni ocenitvi vsakega posameznika, pa tudi le proti obljubi, da bo potovalec ostal v inozemstvu zvest zakonom sedanje poljiske vlade. Sicer pa je odnos meid oblastm; in poljskim ljudstvom slej ko prej napet, -zlasti še, ker so ponovno pričeli s procesi proti duhovščini. Ker je delavska organizacija „Solidarnost“ še vedno prepovedana, je ljudstvo izrablo vriebohodne procesije, da je javno protestiralo proti najnovejšUlm vladnim ukrepom. V Gdansku se je pri maši zbralo okrog petdeset tisoč vernikov, ki so glasno povedali svoje simpatije za tiste'pripornike, ki so zato zaprti, ker so se upali kritizirati vlaido. Gdanski nadškof Govlowski je v pridigi med službo božjo obsodil procese proti duhovnikom in poudaril, da se „Cerkev noče vmešavati v politiko, da pa ne more ostati brezbrižna z ozirom na socialni položaj ljudstva, pa tudi ne ob zatiranju in obsojanju duhovnikov, še manj pa ob ponarejanju resnice.“ Verniki so nosili bele zastave z raznimi napisi, med katerimi je bil viden znak V —, ki naj ponazori zmago prepovedane delavske organizacije. Ustanovitelj le-te, Walensa, pa se teh demonstracij letos ni udeleži. V Varšavi je na praznik Vnebohoda skoro dvajset tisoč vernikov prisostvovalo tradicionalni sllužfoi božji. Primas poljiske Cerkve, kardinal Giemp, je med pridigo dejal, da so „na Poljskem ogrožene pravice človeka, a ljudstvo naj bo mirno, ker Cerkev budno sledi vsem dogcldkom“. Procesov proti duhovnikom pa ni omenil. Poljaki so z zanimanjem sledili besedam svojega duhovnega vodje in do izgredov k sreči ni prišlo niti v Gdansku niti v Varšavi. FAZ, prir. Pavlina Dobovškova Oblika in vsebina Samo majhen primer iz Nedeljskega dnevnika, kjer bralka kritizira moderni „slovenski“ jezik: Smernice za pripravo dolgoročnega plana občine Maribor Pobrežje za obdobje 1985—2000: „Zatečeno stanje demografske depresije tako v občini kot v mestu Mariboru zahteva specifično populacijsko politiko, saj ni več zagotovljena enostavna reprodukcija prebivalstva. Populacijska politika mora slediti ekspanzivnim meram stimuliranja...“ Njej odgovarja Janko Moder, zna- ni slovenski prevajalec in član Jezikovnega razsodišča, in ji da popolnoma prav. Sam je gornje prevedel takole : „Sedanje povprečje rojstev tako v občini kot v mestu Mariboru je nevarno majhno, zato se bo treba odločiti za politiko, ki bo spodbujala večje število rojstev.“ Tudi mi se jezimo nad mrcvarjenjem slovenščine, a ne ostanemo same pr; formalni slovnici ! Kaj pa je vsebina tega stavka??? Ni v nevarnosti le slovenščina, v nevarnosti smo tudi Slovenci! izjava za lisk Poslanica katoliških časnikarjev s srečanja v Ljubljani: Ko se zavedamo pomena svetih bratov Cirila in Metoda za miroljubno evangelizacijo slovanskih narodov in njunega prispevka z govorjeno in pisano besedo, smo hoteli s tem srečanjem na kraju, kjer se srečujejo različne svetovne kulture, napredovati na poti iskanja svoje lastne istovetnosti. Ko se soočamo z Evropo, ki preprosto razglaša propad krščanskih vrednot in resnic, z mladino, ki kot svoje obzorje pozna le brezposelnost in uniformirano kulturo, smo kot katoliški časnikarji odgovorni, da izpolnimo pričakovanja te mladine. Tega ne bi smeli storiti narodnostno omejeno, temveč ne glede na kakršnekoli meje in ovire. Tako prispevamo h graditvi evropske misli (ideje), ki ne potiska več v pozabo številnih narodov in kultur nase celine. Ob krizi vere sprejemamo katoliški časnikarji izziv, ki pomeni pospeševanje krščanskih vrednot na naši celini. Menimo, da se to dogaja, kadar smo orodje aktivnega dialoga v naši Cerkvi in želimo, da bi vprašanja, ki se postavljajo v Cerkvi, našla rešitev v trajnem dialogu. Ker je po našem mišljenju izgradnja Evrope bistveno verska in dphovna naloga, zadeve ne bomo preprosto prepustili vladajočim politikom. Svoboda mišljenja igra odločilno vlogo pri pospeševanju javnega mnenja. Brez svobode mišljenja ni resnične izgradnje Evrope. Zato je za nas izmenjava informacij o delovnih razmerah in o življenju v različnih evropskih deželah zelo bogat učbenik. To še posebej drži za prispevke iz Vzhodne Evrope. Želimo, da bi te dežele na evropskem kontinentu vedno bolj zavzemale mesto, ki jim pripada. Tako in s tem, da se odpovedujemo skušnjavi resignacije in pasivnosti, prispevamo k Evropi različnih kultu^ in ljudi. COMflMII« mor« «M4M «nfj V, A li'.P K3MÜ JE BEL BARAGA? Pred kratkim smo imeti v Buenos Airesu filatelistično razstavo; udeležilo se je je veliko razstavljal-cev 'z vsega sveta. Imeli smo priTi-ko videti zanimive znamke vseh vrst in oblik. Istočasno so bili na razpolago še najrazličnejše brošure, knj'ige in katalogi. Ko smo listali po seznamu znamk ZDA, smo naleteli na stran, ki je bila posvečena izdaji Baragove znamke 'leta 1984 v ZDA. O tej smo že poročali in zbirko tudi objavili. Sicer ni prava znamka, je le znamka, natisnjena na dopisnici. Omenjen je risar, David Blossom, in datum 'izdanja, 29. junija v Marquette, Michiganu. Ko pa sledi razlaga, kdo je bil Baraga, da je zaslužil spomin v filateliji, obstanemo brez sape že pri prvem stavku: „Friderik Baraga je bil rojen v habsburški rodovini — cesarski družini v Avstroogrski — y Hanovru leta 1797.“ (Kar sledi, je v redu.) Ne vemo, ali bi se smejali ali jokali: Da je Baraga član habsburške dinastije? Da je rojen v Nemčiji? Upamo, 'da so Slovenci v ZDA že protestirali pri tamkajšnji poštni u-pravi proti takemu maličenju Barage in tudi zgodovinski netočnosti. Stran 2 SVOBODNA SLOVENIJA Dr. Tine Debeljak (229) NED KNJIGAMI IN REVIJAMI Tane Mizerit MjZ ZIVL1EN3A V MHNIN IVO ROJNICA: SUSRETI I DOŽIVLJAJI Za leto 1985 je Hrvatska revija najavila tri knjige, ki bi jih rada izdala v temle letu spomina ina tragično katastrofo hrvatske vojske pri Pliberku na Koroškem. Do zdaj je izdala dve knjigi, vsaka okoli 600 strani. Kot prva letošnja knjiga Knjižnice Hrvatske revije je izšla 586 strani obsegajoča opisovanja Srečanj in doživi j' a j e v , ki jih je že pred leti začel, pisati znani hrvatski industri jalec iz Dubrovnika, politik in mecen. I v o R o j n i e a Kot prvi del teh. spominov je že pred leti pri isti založbi izdal prav tako obširno knjigo, v kateri je zajel svoje srečanje z ljudmi in svoje osebne doživljaje od svoje mladosti do prvih uspehov v ekonomiji, industriji in delovanju v hrvatskem javnem življenju do druge svetovne vojne leta 1938. Prvi zvezek njegovih spominov mi ni prišel v roke, ' ob izidu drugega zvezka pa pravi urednik prof. V. Nikolič, da predstavlja enoto zase. Vem pa, da je prvi del obsegal njegovo mladost, prav po Goethejevem Lehr und Jugendjahre, ko ga niso izoblikovale šole, temveč življenje samo. Izhajal je iz številne hercegovsko dalmatinske družine in mu ni bilo dano študirati ter je moral že mlad fant v borbo za vsakdanji kruh. Vstopil je za vajenca v manufakturno trgovino in se po svoji inteligenci in pridnosti povzpel do industrijalca in uglednega javnega delavca. Z nastopom Neodvisne države Hrvatske je svoje delo posvetil narodu kot organizator v svojem domačem dubrovniškem o-kolju in kot častnik v vojski. Prva knjiga obsega razdobje leta 1938 do 1945, sedanja druga knjiga pa od zloma NDH maja 1945 do leta 1975. Deli ge v štiri dele: Prvi del opisuje zapustitev Hrvatske z mlado družino, ženo in dvema otrokoma ter injegov umik preko Sfovenije na Koroško. Tu nas motijo imena krajev na slovenskem Koroškem, ko jih pisec označuje izključno ži nemškimi imeni, kot na pr. Klagenf-urt, Krumpendorf, Völkemarkt in danes svetovno znani Bleiburg, naš Pliberk, itd. S Koroške se je podal v Trst, kjer so ga Italijani zaprli. Da se reši iz zapora, je začel simulirat-i versko blaznost, kar opisuje ■— po sodbi večine kritikov. — s pravo pisateljsko silo, ko se pretvarja v sv. Ivana v blaznici San Giovanni. Zdi se mi, da je prav, da opozorim naše zamejske revije na Tržaškem na ta njegov močni živijo niški, in zgodovinski prikaz hrvat-skega begunca, da ga prevedejo in natisnejo (str. 85 itd.). Pot iz Trsta do Tržiča (Monfalcopa) preko Soče j:: tako nazorno naslikana, da jo doživljaš v vseh podrobnostih. Ta beg se je nadaljeval do Padove, kjer je naletel na hrvatske begunske študente 'iz taborišča Fermi, ki so mu preskrbeli tam zatočišče. Iz, prvega seznama hrvaških beguncev po taboriščih, ki ga je zbral tudi Slovencem znani dobrotnik teol. prof. Dragano-vič, je šele zvedel, kje se nahaja njegova družina. Da pomaga družini .k lajšanju begunskega pomanjkanja, se je lotil prekupčevanja z malenkostmi in tako' zopet uveljavil svojo trgovsko nadarjenost in spretnost. Preselil se je v Rim, kjer mu je po zvezah prof. Dragano,vieti uspelo dobiti pre-roz čez ocean in naselitev v Argentino. Drugi del je. naslovljen Novo življenje v novem svetu, kjer opisuje svoje vživijanje v argentinske gospodarske razmere. Pri svojih starona-išeljenih hrvaških rojakih si' je izpor sodil prve pese in si začel ustvarjati svojo gospodarsko eksistenco. Naučil se je tekstilne obrti in na tej osnovi zgradil svoj gospodarski obstoj, v katerem je dosegel velike uspehe. 'Svojega gospodraskega uspeha pa ni porabil le zase, temveč se je posvetil tudi organiziranju Hrvatov v novih razmerah. Ko je z drugimi hrvatski-mi politik: uvidel, da je nekdanji za, gon Hrvatske Seljačke Stranke začel upadati in da je tudi Pavelićeva u~ s-taška politika doživela zlom, je .sklenil s svojimi prijatelji ustanoviti novo politično stranko, ki naj bi prevzela njiju nekdanji vlogi, pod imenom Hrvatska republikanska stranka. Nekaj let je delal pri stranki z veliko vnemo in žrtvijo, toda je zaradi predsednika Organica razočaran izstopil iz te stranke ter se ves posvetil kulturnemu . delu. za hrvaško državo. Tako je on postal glavni pobudnik in mecen nove Studia Groatiea, pisane v španščini, ki pred mednarodnim forumom zagovarja im gradi zopet-. no državno samostojnost Hrvatske. Z njegovo mecensko podporo je mogla ta mednarodno priznana revija-izdati v kratkem času dve monumentalni in reprezentativni, knjigi, to je La Tragedia de Bleiburg (v španščini) z objavljanjem tedaj dostopnega . gradiva. (leta 1963 na 391 straneh) in Mandičeva zgodovinska monografija Bosna-Hercegovina. Poleg teh. dveh velikih del pa še manjši pregled hrvatske zgodovine v španščini pod naslovom Croacia y su destino. Tako je Rojnica dokazal, da je njegov gospodarski uspeh tudi uspeh celotnega hrvatskega naroda v •■migraciji. Tudi njegova potovanja v Evrope, Avstralijo in druge celine služijo v prvi vrsti mobilizaciji hrvatskih kulturnih delavcev v istem .smislu, kakor obiski prof. Nikoliča in drugih. Zadnja leta Ivo Rojnica posveča vse svoje sile «Stvaritvi Narodnega Veča, to je: enotnega predstavništva vseh političnih hrvaških strank in struj. Temu političnemu in kulturnemu delu sta posvečena zadnja dva dela. V Epilogu, ki nosi naslov Pouk in naročilo, poudarja Rojnica, da uvršča svoj trgovski posel (trgovino z Kot se1 -snežni plaz po-zim: utrga vrh pečin, in podira ter pokriva vse, kar se mu zoparstav; na strmini, in se ustavi šele na dnu, tako se razvija kriza v peronizmu,. in ogroža sedaj že ne samo buenosaireško provinco, temveč tudi okrožje 'prestolnice in nekatere -druge provincijske širom države. Delno je v tem res ideološko ozadje, v katerem bi lahko postavili staro strujo na desnico, novo pa na levico, a nič manj ■res ni, -da je sporna točka osredotočena v osebnih pohlepih oblasti in vodenja. Ne prv- ne drugi- razlog pa ne kažeta kake možne rešitve, in čeprav vsi trdijo, da „v po-liti-ki ni ničesar, kar bi bilo -dokončno“, vendar je tud; re.s, da razpoko, ki jo je naredil potres, ni lahko premostiti. In pero.oizem je za-dnje' te-dne doživel pravi potre®. OD KONGRESA DO KONGRESA Zanimivo je bilo gledati napor raznih peronistični-h vodstev, ko so pretekli teden skušala utrjevati strukturo stran-ke, v hrupnem razpadu. Zavedati se moramo namreč, da je poleg uradnega vodstva v peronizmu še več „odločujočih skupin“, ki imajo običajno več moči kot pa uradni poveljniki. A to pot je bilo vse brezmočno. Zadnja, k; je skušala urediti nered, je bila sindikalna skupina, ki je -doslej predstavljala „varovalko“ pravovernega peron izma. Vodja 62 simdikatov, k; so uradni izraz peronizma na delavskem področju, Lorenzo Miguel, je končno nasvetoval, naj bi sklicali nov kongres, na katerem naj bi se znova pogovorili in odločili novo vodstvo. Prebrisani mož je spoznal, da je volk več pogoltnil, kot pa more prebaviti. Stara struja je v manjšini, in 'le 'izkušenost v političnem boju in obvladanje st-rankine strukture je pripomogla, da so pogazili obnovitelje na kongresu v Santa Rosa. A spoštovanja do tega manjšinskega moškimi oblekami) v politične vrste hrvaške nacionalistične državotvorne mladine. Predvsem pa poudarja, da more hrvatski gospodarstvenik tudi s .svojim delom služiti interesu hrvatskega naroda. Ivo Rojnica je dokaza', da visokošolske diplome še niso dokaz izobrazbe, ampak osebna inteligenca in pridnost. Ti dve knjigi „Susretov“ potrjujeta dovolj jasno, da Ivo Rojiaica ni sam-o.: pisateljski' talent, kot ga izpričuje poglavje v tržaški blaznici, temveč tudi pravi strokovni zgodovinar, saj je delo- resnična zgodovina zadnjih ' 40 let hrvatskega,, življenja v emigraciji. V tem pogledu bi njegovo delo lahko postavili ob knjige Bogdana Radice ail Vinka Nikoliča. Delo pa naj1 bi bilo tu-di v zgled slovenskim gospodarstvenikom in izdajateljem. vodstva ni, kar se je izkazalo v razkolu v provinci Buenos Aires, v razkolu skupine peroni,stičnih senatorjev, in v svojevoljnem nastopanju zmagovite obnoviteljske skupine v prestolnici. A za nov kongres ni ne časa, ne volje. Do volitev manjkata komaj dobra dva meseca, predstaviti je treba volilne listine, pa ni soglasja. Te dini je državno vodstvo peronizma sklenilo povezavo v Justicialistični Osvobodilni fronti (FREJULI), z desa-rrolli.sti, konservativci in nekaterimi manjšimi skupinami. Upajo, da bodo pod to oznako, tako svetlega spomina iz leta 197:3, imeli več volilne sreče. A v provi c: Buenos Aires je peronizem deljen, in ni preveč izgleda na uspeh, vodstvo peronizma v prestolnici, v rokah nove struje, pa je uradno sklenilo, da se ne bo podalo v nobeno fronto. Skupina, ki jo vodi Cariote Grosso, je šla dalj. Ukinila je mandat Lorenzu Miguelu kot delegatu v državno konvencijo. Prav tako je zavrgla večino kandidatov, ki bo jih predstavili sindikati „62 organizacij“, in na volilna mesta postavila sindikaliste iz skupine „25“, ki podpirajo obnoviteljni sektor. Po eni -strani zaradi zavračanja fronte, po drugi- pa zaradi svojevrstnega postavljanja kandidatov, sedaj stara struja grozi z intervencijo narodnega vodstva. Ako bi do tega res prišlo, potem bi doživeli pravi požar. Verjetno še hujši kot pa če stara struja obratno sledi Cafierove-mu zgledu, in v prestolnici predloži svojo Voliln-o7 listo, o čemer se tudi že govori. SREČA V NESREČI Radikalna vlada si je ob vsem tem oddäianila,. Pri vsej smoli, ki jo ima , z gospodarsko in. socialno situacijo, se radikalom zdi, da s-e jim sreča političnega položaja le nasmiha. Ear se tiče levice, ■ ni uspelo-mnogim zainteresiranim formacijam spraviti skupaj močne fronte, ki bi metala senco .na vladne položaje. Intransigenti z Alendejem na čelu so sklenili samostojen nastop, vendar jim resni opazovalci ne pripisujejo izrednih uspehov. Komunisti še vedno samotar i-jo, medtem ko skrajna levica tudi ne more, priti do. „fronte“. Na desni so sile znova nekoliko zredčene. Alsogaray je v lastnih-vrstah zgubil nekoliko prestiža, potem ko je zastavil vse svoje sile v- to, da je bila za poslansko- kandidatinjo i-m-enovana njegova hči. Nekaterim ni bila,všeč ta „monarhija“ in so se oddaljili/ Poleg tega pa sta nastopila dva - tekmeca na desnici: Manrique, ki prav tako upa na ; eno poslansko mesto,, in pa demoprogresist Martinez. Raymonds,, ki organizira svoje .vrste' pray tako ina desnem krilu. Tolikšno razpršenje. -glasov, pa še dejstvo maloštevilnih volilnih mest (volilo se bo namreč le polovico po- slanske zbornice), predstavlja hudo nevarnost za te manjše stranke. Vlada pa trenutno jaha na prisiljeni zamrzitvi in navidezni stabilnosti, kar ji daje videz resnosti in uspešnosti. V precejšnjem miru je uredila tudi svoje notranje' volitve, in tudi že ponekod pripravila volilne listine. Najbolj so se radikali bali peroni -stičnih „luksuznih“ kandidatov, ker pa so ti pogoreli vsled krize, si je vlada oddahnila. Vendar poudarimo znova, da so mnogi opazovalci mnenja, da bodo ločene peronistične listine pobrale več glasov vladi, kakor pa če bi nastopili prisiljeni z eno samo listo. Izkušnja iz leta 1983 daje podiago resnosti tem domnevam. UBALDINI JE HRABRO ČETO ZBRA V . . .in odšel v boj na divje radikale. Tako ,vsaj mnogi prikazujejo stavko, ki jo je CGT sklicala za ta četrtek 29. Z vladne strani sindikalistom očitajo, da je stavka politične narave. Iz CGT pa odgovarjajo, da vlada v tem obdoibj'u ni ugodila niti eni delavski zahtevi. Celo paritetne komisije, katerih sklic potom posebnega zakona preudarjajo v kongresu, se ne bodo dotaknile problema plač, temveč izklj-učno pogoja na delovnih mestih. Sindikalisti so se tudi umaknili iz Gospodarsko-socialne konference, to je pogajanj, ki jih organizira vlada, in katerih se udeležujejo tudi podjetniki (prej so temu rekli koncertaci-ja). Priznati j-e treba, da ima CGT s svoje strani tudi prav. Najbolj žalostno je, da so radikali na vladi postali gluhi, in nočejo slišati nikakršnega nasprotnega mnenja. Če ga pa slučajno, pod trdo roko okoliščin, morajo slišati, se zanj ne zmenijo. Res pa j-e tudi, da splošna stavka, dva meseca pred volitvami, in v težkem položaju, v katerem se država nahaja, nima smisla. Zlasti še ne, ker tako eni kot drugi vedo, da se z njo ne bo ničesar doseglo. Naslednji dan bo vse tako, kot je bilo. Le vsi bomo zamudili novo priliko dokazati, da mirno sožitje in delo več pripomoreta k blaginji naroda, kot pa prepir in stavke. Tega, kot vse kaže, .se ne zavedajo ne ma vladi, ne v opoziciji. Slovenski na Koroškem „Fiesta Sandmista‘% solidarnostna prireditev za Nikaragvo v Celovcu, je služila za okvir pogovoru predstavnikov slovenskih osrednjih organizacij s tajnikom nikaragovske ambasade -na Dunaju. Slovenski zastopniki so poročali o aktualnih vprašanjih slovenske narodne skupnosti na Koroškem, pogovor pa je tekel tudi o 'problemih Nikaragve. (Kdo bo komu bolj pomagal?) Podelitev Linhartove značke za naj. boljše igralce je bila tudi letos za koroške Slovence velike pomembnosti. Nagrado, ki jo podeli Zveza kulturnih organizacij Slovenije, je prejel igralec gledališke skupine dunajskih študentov Rihard -Grilc, za vlogo Branjevke v Puntàrjevi „Hruške gor, hruške dol“. TINE DUH: Iz prispevka za Visokošolski tečaj (3) tfekšne bodočnost hočemo? Slovenci imam® visok kulturni in civilizatorni potencijal, saj že. vsaj dvesto let in več korakamo vštric z najbolj kulturnimi evropskimi narodi. Morali bi torej biti sposobni ta svoj potencial orientirati v svojo korist. Kulturno na nižji stopnji stoječi narodi polagoma, morda v stoletjih sosedstva ali skupnega življenja navadno brez nasilja sprejmejo kulturo bolj kulturnih in civilizator-no višjih gospodarjev ali sosedov. Priseljenci z jugoslovanskega juga so v Sloveniji gostje, gospodarji so Slovenci in je neverjetno pa, žal, resnično, da manj kulturni gost narodnostno, ali točneje, jezikovno ogroža gospodarja. Z nekoliko Več slovenske samozavesti in s previdno in pametno politiko nasproti tem priselj.eneem, bi jih Slovenci v nekaj generacijah brez, kakršnihkoli težav i-n brez vsiljivosti asimilirali. Z biološkega vidika , gledano, smo Slovenci že nekoliko star narod in bi nam priliv določene mere nove, drugačne krvi bil bolj v pomladitev kot pa v nevarnost za biološko smrt. S tega stališča gledano bi torej morali tudi priseljevanje z juga izrabiti v naša korist, ne pa se vdajati malodušje 'in hlapčevsko dopuščati, da nam manj razviti in manj kulturni sodržavljani iste skupne države s svojo oholostjo in prepotentnostjo izrivajo naš: jèzik iz naših lastnih vasi in mest. Tako zadržanje do priseljencev z juga pravzaprav že dokazuje pomanjkanje slovenske samozavesti. Mnogi Slovenci, tako doma, v zamejstvu in zdomstvu, zlasti taki, ki nikdar niso imeli pomislekov priznavati se za jugoslovane, bi verjetno tak preobrat v odnosu do južnih priseljencev v Slovenijo imeli za nekak slovenski imperializem, torej greh, ki smo ga vedno očitali Srbom. V takem stališču Slovencev do priseljencev pa ni niti sledi za kakim imperializmom, kj vedno pomeni silo močnejšega nad slabotnejšim. Nasilno- asimilacijo smo trpeli. Slovenci n. pr. v Avstriji (še danes jo trpimo), v Italiji, na Madžarskem, pa tudi v obeh Jugosla- vijah. Načelo v svobodni slovenski državi, pa tudi že danes, bo naravna asimilacija, kar pomeni : če na slovenski zemlji bivajoč Neslovenec sam od sebe spozna, da s sprejemom, kulturnih, moralnih, civilizatornih in drugih vrednot slovenstva pridobi več kot č-e bi ohranil svojo dosedanjo narodnost, je to le dokaz, da je vrednote slovenstva spoznal za višje in vredne, -da 'je svoje dosedanje, ne slovenske, zapustil. Vprašanje je torej, ali ima ideja samostojne slovenske države po tolikih katastrofalnih skušnjah življenja v skupni državi z narodi, ki jih imenujemo „brats-ke“, pa nam strežejo po življenju, še toliko življenjske 'sile 'in moralne moči, da bi se .končno le opogumil in odločil za samostojno državnopravno politično življenje? Narod, ki po iskoraj ti.soe-petsto letih zgodovine še nima stremljenja po svobodi, pač ni več resnično živ narodni organizem! Po Kardeljevi komunistični frazeologiji smo Slovenci v rdeči Jugoslaviji bili povzdignjeni v kategorijo „suverene nacije“, toda ta naša .^suverenost“ je vsebinsko tako revna in prazna, da se npr. avstrijski zunanji minister o pravicah oz. o 'položaju slovenske manjšine na južnem Koroškem razgovarja z jugoslovanskim zunanjim ministrom v srbskem Belgradu, ne pa s „-suvereno“ slovensko vlado v Ljubljani. Iz tega bi logično sklepali, da je Slovenija v Jugoslaviji komaj toliko ali še manj samostojna kot otrok za materinem krilom. V mednarodnih forumih Slovenija še nikdar ni imela -pravice govorit; v lastnem imenu, ker je že' v prvo jugoslovansko državo 'SHS stopila kot -de] „jugoslovanskega naroda habsburške monarhije“, ki s-e je hotel združiti s kraljevino -Srbijo v novo državo. Srbi pa so ustvarjali Veliko Srbijo, ne Jugoslavije. K tem članku je že bilo omenjeno, da -bi -prva in za sedaj poglavitna dolžnost in naloga našega skupnega vsenarodnega predstavništva — SNO — bila, da foi zahteve slovenskega naroda za bodočnost na 'primeren način predstavil mednarodni javnosti. Ni podatkov, da bi sé to do sedaj' v kakršnikoli obliki že zgodilo. Slovensko zdomsko politično vodstvo je nam-reč v svojih političnih odločitvah ali tako zelò previdno, da s-e v tem tako važnem vprašanju ne upa prenagliti, česar mu nihče ne more šteti v zlo, lahko pa se tudi še ni povzpelo do spozna- nja in prepričanja, da smo Slovenci že davno zreli in sposobni za samostojno državno življenje, čeprav naši sosedje in naši južni gospodarji. to dosledno zanikajo in odrekajo, ker imajo od naše odvisnosti korist. /SNO bo moral zahtevo -po samostojni slovenski državi (pred pristojnimi mednarodnimi forumi u-radno formulirati ter jo 'zgodovinsko, geopolitično, mednarodnopravno, skratka vsestransko z vsemi dosegljivimi 'in logičnimi argumenti podpreti in utemeljiti. Z narodi sedanje jugoisiovanske državne zveze, ki prav tako kot Slovenci, stremijo in delajo za svojo samostojnost, pa bi moral vzdrževati le toliko in takih -zvez, kot je to za dosego našega cilja potrebno. Organizacijo bodoče slovenske države bi morali že zdaj pripravljati izvedenci in .strokovnjaki iz 'različnih področij javnega življenja, npr. -pravniki, gospodarstveniki, •znanstveniki, vzgojitelji, profesorji itd. Izdelati bi morali osnutek bodoče slovenske ustave in tudi drugih temeljnih za-konov, kar b« ves narod moral: s tajnim glasovanjem odobriti, odkloniti oz. predlagati spremembe, preidnb bi ustava in zakoni dobili -dokončno formulacijo. NOVICE IZ SLOVENIJE LJUBLJANA — Novi stroji za bankovce bodo razbremenili denarnice. Zdajšnji stroji za izdelavo denarja so iz leta 1929. Potrebe po gotovini v obtoku so se zadnja štiri leta, ko je pospešena inflacija, precej povečale, ker se je kupna moč največjih bankovcev (petsto tako v in tisočakov) zmanjšala. Namestitev novih strojev in tiskanje novega bankovca za 5000 dinarjev pa bosta pripomogli, da bodo še letos denarnice mogle biti razbremenjene odvečnega papirja. RADENCI — Ameriška tvrdka RYIC iz New Torka se je zavezala, da Ibo v prihodnjih desetih letih od Radenske kupila najmanj trideset jaht na leto. Že od srede julija prihodnjega leta naj bi Radenska poslala v Ameriko 30 jaht iz ladijske pločevine. Za vsako jahto bo dobila 46 tisoč dolarjev. LJUBLJANA — Oddelek za kongresno dejavnost Cankarjevega doma bo pripravil letos mednarodno konferenco in razstavo fibrooptike za dežele v razvoju in mednarodno konferenco Znanost in tehnologija v proizvodnji prihodnosti. Prihodnje leto bodo pripravili mednarodni simpozij o mikrobni ekologiji in svetovni gozdarski kongres, medtem ko bo leta 1987 v Ljubljani svetovni kongres o papirništvu. KOČEVJE —- Koordinacijski odbor za vprašanja Romov se je letos sestal .v Kočevju. Predstavniki občin Grosuplje, Trebnje, Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Krško, Lendava, Murska Sobota in Kočevje so ugotovili, da je v Sloveniji 4535 Romov (to je Ciganov). Večina živi zdaj v barakah, prikolicah, avtobusih in vagonih, le desetina pa v družbenih stanovanjih. Socialne družbe Jim skušajo rešiti problem šolanja, služb, stanovanja in higiene. ORMOŽ — Tovarna v tovarni je nastala v Ormožu. Ormoška tovarna sladkorja je namreč odstopila tovarni čevljev ,,Peko“ 1200 kvadratnih metrov veliko halo za šivanje zgornjih delov obutve. V Pekovem obratu je dobilo delo 95 ljudi; do konca prihodnjega leta pa ho v njem 310 delavcev. LJUBLJANA — Laser YAG so prvič v Jugoslaviji začeli uporabljati na Univerzitetni očesni kliniki v Ljubljani. Z njim brez dosedanjega kirurškega odpiranja očesa ambulantno operirajo nekatere vrste sive in zelene mrene. PORTOROŽ — 16. mednarodna fi. zikalna olimpiada je svečano končala s podelitvijo nagrad najboljšim. Piri reševanju dveh teoretičnih in treh prak- tičnih nalog se je najbolje odrezal Pa-trik španel iz Češkoslovaške. Da bi spodbudilo zanimanje za fiziko, ' je Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije razpisalo natečaja za izvirni fizikalni eksperiment, za predlog tekmovalne naloge, za esej o fiziki, za računalniški program pri pouku fizike, za fiziko v fotografiji, za humor v fiziki in za popevko o fiziki. Na natečaju je sodelovalo več kot 200 avtorjev. Najboljiši udeleženci so se pomerili na eksperimentih, postavljenih za olimpijske tekmovalce. CERKNICA — Cerkniško jezero in njegova okolica ne bosta spremenjena. Tako je zaenkrat sklenilo predsedstvo SIRS in zavrnilo možnost zajetja vode v energetske namene. KOPER — Luka se je predstavila na Ogrskem, ki polovico blaga vozi v nemška in poljska pristanišča, koper-skemu pa predstavlja madžarsko blago kar četrtino celotnega prometa. Za povečanje pretovorjenega blaga bi pa potrebovali še izboljšati in urediti progo med Ormožem in Mursko Soboto ter zgraditi železniški odsek Murska Sobota z madžarskim Monoštrom. Za to železniško povezavo se zanimata še češkoslovaško in poljsko gospodarstvo. LJUBLJANA — Dan cestarja so počastili predstavniki Združenih cestnih podjetij Slovenije. Cestno gospodarstvo težko pokriva stroške za vzdrževanje cest. V Sloveniji je 14.033 km cest, od tega je 1232 km magistralnih. TOLMIN — Poletje še vedno podaja roko zimi na visokogorskih smučiščih v Kaninu. Zato je tudi letos za turiste najbolj zanimivo vzdušje na bovškem. * UMRLI SO OD 1. do 8. julija 1985: LJUBLJANA — Helena Lapajne roj. Marchiotti; Adalbert Šuštaršič; Avgust Tome; Velimir Kern; Jože Knez; Mirko’Bivio; Marija Podrekar roj. Vidmar, 88; Olga Werriig roj. Kovačič, 78; Ivanka Ciuha roj. Snoj; Božena Kafol roj. Lipovec; E.vstahija Golja; Marica Kralj roj. Hvalič; Jože Remic; Ludvik Kikelj, 76; Vojin Kovač; Cita Prezelj loj. Podrebehsèk; Albin Tavčar, 76; Frančiška Galien roj. Bertoncelj; Janez Doberlet; Milka Binder roj. Fajfar, 85; Štefi Romlbo roj. Pahor; Maruša Pengal loj. Pušnik; Marta Lunder; Frančiška Martulašj' Jože Sedlar; Alojz Pirc, 94; Pavla Kavčič, 87; Justina Lampič roj. Presterei; Fani Božič roj. Ličen, 82 RAZNI KRAJI — Mara Paganelli roj. Vanelli, Trbovlje; Marija Gosar (Gabrova Micka), Podsmreka; Milan Kranjc, Vrhnika; Elizabeta Veber roj. Košir, 90, Celje; Jože Vadnjal, 88, O-patija; Hilarij Carli, Zatolmin; Cecilija Šipitaler, Hrastnik; Ljubo Žerjal; Marija Gramc, Brežice; Anton Zapu- Ä SLOVENCI V ARGENTINI Osebne novice- Smrt: V domovini je umrla v staro-sti 97 let ga. Ivanka Erman, mati na-i® šega dolgoletnega naročnika iz Sever- y ne Amerike dr. Marjana Ermana. Naše sožalje. JOŽE ALBREHT —umrl Zopet je smrt posegla v našo slovensko izseljensko skupnost. 15. avgusta je na svojem dcmu po daljšem bolehanju na srcu umrl Jqže Albreht. Pokojni se je rodil 2. marca 1913 v Hotedršici v premožni in globoko verni družini. Očeta je zgubil že v zgodnji mladosti, nekaj let pozneje še brata. Radi tega je moral že zgodaj prevzeti vodstvo kmetije. Kakor je zastavil vse svoje moči za dom, ni bil nič manj delaven na javnem področju, v društvih in organizacijah. Ko so se ustanovile vaške straže, je med prvimi prijel za orožje in aktivno deloval do razpusta. V septembru 1. 1943 se je moral pred komunisti umakniti v Rovte, kjer je vaška straža že obstajala. Tukaj je pripravljal in organiziral vse potrebno za ustanovitev domobranske postojanke v Hotedršici. Ob ustanovitvi domobranstva v Hotedršici je Jože Albreht prevzel županske posle in občino vodil do 5. maja 1. 1945, ko je nastopil pot begunstva. Po težavni poti se je prebil na Koroško, od tam pa v Italijo. V italijanskih taboriščih je preživel begunska leta, odkoder je konec 1. 1947 emigriral v Argentino. Svojo predvojno, medvojno in begunsko delavnost je prenesel tudi v Argentino, kjer se je takoj ob prihodu v novo deželo priključil sodelavcem pok. Miloša Stareta, prvega predsednika Društva Slovencev. S svojo sposobnostjo, vnemo in požrtvovalnostjo je pomagr.l izvesti slovensko emigracijo in njeno organizacijo. V Društvu Slovencev je deloval kot podpredsednik, tajniik in odbornik. Vsa leta je tudi bil stalni član Zbora zaupnikov SLS. Ljubil je slovensko knjigo in časopis, bil med prvimi, ki so cd, svojega skromnega zaslužka prispevali z večjim zneskom k izidu Svobodne Slovenije, katere je bil zvest naročnik do smrti. Zaposlil se je najprej pri državnih delih, kasneje pa v privatni industriji. S pridnostjo in trudom si je postavil lep dom v Ramos Meji ji, za katerega je bil Bogu hvaležen. Ženi Francki je bil skrlben, dober, nad vse ljubeči moiž. In njegovo plemenito srce ni ljubilo samo tiste, ki so prihajali v njegov dom, imel je za vsakega dobro in prijazno besedo. Pred leti pa so se začele pojavljati težkoče srca, katere je vdano in potrpežljivo prenašal. Večkrat je dejal: „Kakor je Bog Oče določil“. A kljub skrbni zdravniški negi se je bolezen stopnje- šek, Trbovlje; Marija Weit, Kamnica pri Mariboru; Frančiška Prelog roj. Poznič, Gorišnica pri Ptuju; Janez Erjavec, župnik v Ma,rtjancih; Fanika Mutec, Mozirje; Franc Kariž, Lavrica; Jože Niederwönger, 82, Mengeš j Marija Simšič roj. Čelan, 87, Postojna; Rozika Gračner roj. Brešar, Polzela; Jakob Tavčar, 92, Loka pri Zidanem mostu; Blaž Pehare, Tržič; Oliviero Cantarutti, 68, Pwka; Marija Rebolj, 93, Metlika; Ivan Testen, Mengeš. vala, rešitev nii bila več mogoča. Mirno in vdano je Jože na Marijin praznik ugasnil kot svetilka, ki ji poide olje. Dosti znancev in prijateljev ga je pokropilo in spremilo na zadnji poti. Končana je Tvoja zemska pot. Bog Ti bodli bogat plačnik za vse dobro. Počivaj v miru, dragi prijatelj, v tuji svobodni zemlji! Žalujoči ženi Francki in ostalemu sorodstvu izreka tudi Svobodna Slovenija iskreno sožalje. iPEi©§ (flllMES ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA Na sestanku Zveze slov. mater in žena je v mesecu avgustu predavala gospa Lojzka Dimnik o družini in domu. Ta, vsekakor vedno zanimiva, pa tudi zelo obsežna snov, je pritegnila naše žene, ki . so živahno posegale v razgovor. Preteklo soboto smo se zbrale na „Srečanju v kuhinji“. Gospe Marta in Anica sta pripravili tipične dolenjske jedi. Popoldne je poteklo ob prijetnem kramljanju. Zveza ima v načrtu pripraviti letos še dvoje takšnih srečanj, na kältere že danes lepo vabimo, posebno dekleta in mlajše žene. 18. obletnico svojega obstoja bo Zveza praznovala letos samo s sv. mašo za naše matere in žene in sicer 7. septembra t. 1. ob 19. uri v Slovenski hiši. Rojake lepo vabimo, da se udeležijo te službe božje. Darovali so V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali Ludvik Pikee, Ramos Mejia, A 3,- v spomin raj. Jožetu Požarju in druižina Gorenšek, Adrogué, A 3.-V spomin pok. Jožetu Albrehtu. Darovalcem iskrena hvala. Uprava Svobodne Slovenije 999 ®9»99®m®e®®®9®9®9Q®9®9® SDO-SFZ TURNIR ODBOJKE Šport je med nami ena glavnih in najbolj priljubljenih sredstev združevanja mladine posameznih Domov. Zato sta tudi letos osrednja odbora SDO in SPZ organizirala športne turnirje. — Med njimi seveda tudi odbojko. To pot pa je bila pri tem neka sprememba. Zaradi časa in prostora se je turnir izvedel samo v dveh dneh, in sicer za državna praznika 1. maj in 20. junij. Igrali so v Slomškovem domu, kjer so dvoje igrišč in lepo okolje bili zelo primerni za to izvedbo. Igrali so vsi domovi med seboj. — Fantje so tekmovali na tri dobljene igre. Res je, da so bile moči med njimi precej izenačene in so zaradi tega igre bile veliko bolj napete in zanimive. Letos smo videli, da so v nekatere ekipe vstopili mlajši športniki. To smo opazili še posebno pri sanhuških fantih, ki so se do sedaj res dobro izkazali. Tudi fantje iz Carapachaya, ki le redko predstavijo ekipo v odbojki so se letos prikazali in tekmovali, čeprav jim nj šlo Bog ve kaj dobro, je bil že velik in pozitiven korak ta, da so bili navzoči, da so sodelovali in tekmovali z drugimi domovi. Počasi se moramo zavedati, da so tudi tisti, ki niso najboljši, potrebni prav kot pravi olimpijsko geslo: „važno je tekmovati“. Dekleta pa so igrale samo na dve dobljeni igri. Pozna se, da so nekatere ekipe bolj uigrane kot druge. To in pa ker so njih igralke različnih starosti in kakovosti, vpliva na igro. Med potekom turnirja je mladina Slomškovega doma lepo poskrbela za postrežbo in prijetno vzdušje. Poleg športnikov so tekme in lepi sončni dnevi privabili tudi veliko gledalcev. Tako to niso bili samo športni dnevi ampak so služili tudi družabnim stikom. Res, namen je bil tudi ta, da ustvarijo s športom prijateljske vezi. Za konec pa še lestvica razporeditev, kakor s-o jo pokazali rezultati: SDO 1. Lands 2. Ramos Mejia 3. Carapachay 4. Moron 5. -San Justo 6. San Martin S. T. §F2£ 1. Ramos Mejia 2. San Martin 3. San Justo 4. Morón 5. Lands 6. Carapachay dRBRKBBRaiaaNMRar ««■«■■■iMi»«»k«ai>Maaauaa»aan»aaaeaawa»ai:9"aBaaawHBni*aaK:««iaBaeoi9