648 Listek. slovanske in šele na tretjem mestu tuje proizvode. A med tujimi nam obeta dela tako slavnih pisateljev, kakor so Ibsen, Hauptmann, Langmann in izmed starejših Grillparzer — sama imena, ki jih dozdaj nismo čitali na naših gledaliških listih. Slovenskega občinstva čaka torej letos izreden užitek, in vsakdo, kdor je količkaj navdušen za zavod tako eminentnega pomena, bode z veseljem zahajal v naše gledališče. Naposled le še par besed glede naših kritik. Mnogim so naše kritike premalo rezke, premalo odločne, premalo krepke. Le-ti naj blagohotno pomislijo, daje dramatika najnežnejša cvetka na vrtu našega slovstva, in zato je po našem mnenju treba z njo ravnati jako previdno. Dalje naj pomislijo, da kritika ne sme nikdar voditi strast ali pristranost. Prvi pogoj vsake kritike je, da nima svojega vira niti v prijateljstvu niti sovraštvu, ne v simpatiji ne v mržnji. Mi ne pišemo niti na priporočilo niti ne vsled kake prošnje, in zato ni v naših kritikah tistega brezpogojnega in pretiravanega hvalisanja, ki smo ga že nekaj časa navajeni, pa tudi ne tistega oblastnega in prepotentnega zadiranja in pobijanja s kolom, s katerim izkušajo nekateri spraviti sebe na površje. »Vsakemu svoje!« je naše gaslo. Kar se nam zdi hvale vredno, hvalimo, kar se nam zdi graje vredno, grajamo. Pri tem se pa nikakor ne smatramo za nezmotljive. Za to, kaj je lepo, ni absolutnega merila; to se da samo čutiti, slutiti. V toliko so torej tudi naše kritike subjektivne, a v vsakem drugem oziru so objektivne, nepristranske, kolikor je to sploh mogoče. Take bodo tudi poslej. Emil Korytko — kdaj je prišel v Ljubljano? To vprašanje se je preteh-tovalo v osmi številki »Ljubljanskega Zvona« v tem zmislu, da je pritegniti Kolbergovi letnici 1834 ali 1835, a ne Vrazovi 1837. — V prilog Vrazovi trditvi bi se vendar morda dala tolmačiti sledeča okolnost. Svojo poljsko pesem »Na lepe Ljubljančanke« ') je zložil Korvtko »dnia 4§^ kwietnia 1837 u Lub-lanie« in ji prideial opombo: »Estne earum autem magna quantitas ? — Nescio!« Iz te opombe bi se morda smelo sklepati, da pesnik tedaj ni še dolgo bival v Lubljani, ker se je v opombi tako dvomno izrazil o kolikosti (množini) ljubljanskih lepot, ki jih je v pesmi sami s tako domišljivim navdušenjem slavil in opeval. — Ali si ni najlažje to tolmačiti tako, da je prišel v Ljubljano šele prve mesece leta 1837., da torej 4. aprila Ljubljane v celoti ni še dosti poznal —? V nagrobnem napisu, ki ga je za Korvtka zložil Prešeren, je treba v drugem granesu ločilo postaviti pred ne za besedo »fortan«, tedaj se glasi: Der Mensch muss untergehen, Die Menschheit bleibt; fortan Wird mit ihr das bestehen, Was er fur sie gethan. — L. P. Popravek. V »Mojo sonato« se je vrinil disakord. V 2. pesmi se mora glasiti drugi verz: »v najlepšem cvetu sredi plodnih lek«, a ne: »v najlepšem cvetu sredi plodnih let«. J) Prešeren je to Korytkovo navdušenko iz poljščine preložil na slovenščino. — 650 Listek. Kranjčeva slavnost. V Skalah pri Velenju se je vršila dne 2. septembra lepa narodna slavnost v spomin rajnemu narodnjaku drju. Jožefu Kranjcu, ki se je sredi tekočega stoletja mnogo trudil za pravice svojega naroda in za veljavo slovenskega jezika. Dr. J. Kranjec se je bil porodil 17. februarja 1. 1821. v skalski fari v preprosti, a precej premožni kmečki hiši. L. 1845. je dovršil svoje juridične študije na graškem vseučilišču. Potem je prepotoval Nemčijo in Švico ter se ukvarjal tudi s privatnim poučevanjem, dokler ni prihrumelo viharno 1. 1848. Tega leta ga je izvolil domači slovenjegraški okraj za državnega poslanca. Kranjec, ki je že poprej v »Slovanskem klubu« pokazal, da se popolnoma zaveda svoje slovenske narodnosti, je šel poln idealov na Dunaj in v Kromeriž, kjer je zboroval takozvani državni zbor. Videl je tudi obleganje dunajskega mesta in silovitosti tistih dni, ko so Slovani reševali Avstrijo. Razočaran se je povrnil v Gradec, kjer je naredil doktorat. Omeniti moramo tudi, da se je veliko potegoval za odpravo tlake in za osvobojenje kmetov izpod grajščinske odvisnosti — kar se mu je pozneje hudo zamerilo (!). L. 1849. je bil imenovan za profesorja avstrijskega državljanskega in kazenskega prava na graškem vseučilišču. To stroko je učil počenši z zimskim tečajem 1849/50 pa do poletnega tečaja 1853/54 v slovenskem j eziku (deloma, za Slovence.) Kranjec nam sam pripoveduje v svojem dnevniku, kako težko mu je šlo predavanje, ker takratna slovenščina ni imela še nobene znanstvene literature, najmanj pa juridično terminologijo. L. 1850. je sam dovršil prevod obč. civilnega zakonika. Dasi njegov prevod ni bil vzoren in popoln, vendar je bil znamenit poskus v tej stroki. Njegovo delo so potem drugi slovenski juristi popravljali in nadaljevali. Po mnogih borbah in doživljajih — med tem je služil nekaj časa tudi v Ljubljani pri finančni prokuraturi — je prišel 1. 1855. za profesorja na juridično akademijo v Sibinj, kjer je ostal do 1. 1871., ko je prišel na vseučilišče v Inomost. Pozneje je bil profesor na praškem vseučilišču. Umrl je dne 25. februarja 1. 1875. Eden njegovih sinov je odvetnik v Celovcu, po mišljenju Nemec. Da je naš Kranjec kot vseučiliški profesor v svoji stroki tudi literarno deloval, priča njegova književna zapuščina, ki jo je leta 1885. izdal prof. Pffaf pod naslovom: »Svstem des osterr. allgem. Privatrechtes«. (Wien. Manzsche Hofbuchhandlung. X — 482 strani.) Po sodbi strokovnjakov je to jako temeljito delo in se mnogo študira na nemških avstr. univerzah. Mramornata plošča, ki so jo vzidali v zvonik skalske cerkve rajnemu Kranjcu v spomin, priča, da je bil tudi Kranjec eden tistih gorečih rodoljubov iz srede tega stoletja, in da je tudi Slovenec pripomogel k razbistrenju juridične znanosti v naši državi. Slavo, ki se mu je pela in napivala v Skalah, je dr. Jožef Kranjec zaslužil s polno mero. Saj je on bil prvi slovenski vseučiliški profesor! Še lepše bi bilo seveda, ko bi bil svoja sinova vzgojil v slovanskem duhu . . . Emil Korvtko je prišel v Ljubljano okoli novega leta 1837. To mnenje sem skušal podpreti z domnevalnim dokazilom v lanskem »Zvonu« na strani 648. Točneje se da to dokazati iz časopisa »Ost und West« z dne 21. julija 1838. 1., štev. 58., kjer je objavil E. Korvtko svoj poziv za nabiranje narodnega blaga pod naslovom »Den Freunden des Slavventhums in Krain ein Slawe aus Norden«. Ta Korvtkov poziv je opremilo uredništvo imenovanega časopisa z nastopnimi uvodnimi besedami: Herr Emil Korvtko, ein Pole von Geburt, welcher seit Listek. 651 achtzehn Monaten in Krain verweilt, sich daselbst mit der illirischen Literatur beschaftigt, und nachstens eine Sammlung krainerischer Volkslieder her-ausgeben wird, hat vor Kurzem nachfolgenden Aufruf erlassen, welchen er uns mit dem Ersuchen, ihn in unser Blatt einzuriicken, iibersandte i. t. d. Poziv je datiran z dne 10. junija 1838. 1. — Ako je bival Korvtko tedaj 18 mesece v na Kranjskem, in če torej štejemo tiste mesece nazaj, pridemo približno na novo leto 1837. — To bodi tudi en dokaz, da je glede Korytkovega prihoda v Ljubljano Vrazova letnica verjetnejša od Kolbergove. Na 472. strani lanskega »Zvona« stoji pri opombi, da ima Prešeren Ko-rytka prvič v mislih v pismu z dne 4. marca 1837. 1., kjer poroča Vrazu o dveh prognanih Poljakih, — v oklepaju vprašanje: kateri je drugi? Pri tem vprašanju je opozoriti na »Dunajski Zvon« V. str. 39. — Drugi je torej grof Horodinski. — Končno mi je še popraviti opombo na 648. strani lanskega »Zvona«. — Korvtkove pesmi »na lepe Ljubljančanke« naš Prešeren ni preložil iz poljščine na slovenščino, ampak na nemščino. L. Pintar. Naši pisatelji v prevodih. Rad. Murnika humoreska »Iz dnevnika nadobudnega Dvojkogoja«, kije izšla v januarski št. letošnjega »Zvona«, je prinesla »Politik« v nemškem prevodu. — Jožefa Kostanj evca povest »Brez službe«, ki je bila natisnjena pred par leti v »Ljublj. Zvonu«, pa je izšla v praškem dnevniku »Narodni Politika« (št. 256.) v češkem prevodu. Lepo povest je prevedel Jan Novak. — f Dr. Frančišek Lampe. Ko smo že končavali zadnje strani oktobrske št., došla nam je vest, da je po kratki bolezni umrl kanonik dr. Lampe, urednik »Doma in Sveta«, predsednik »Slov. Matice«, neutrudljivi slovenski pisatelj. Rojen je bil 1. 1859. v Zadlogu pri Črnem vrhu nad Idrijo. Dr. Lampe je bil markantna osebnost med našimi konservativnimi ali katoliškimi pisatelji. Njegovi spisi in tisti možje, ki so ga poznali osebno, pričajo, da si je bil pridobil s, svojo nadarjenostjo, s svojo brezprimerno marljivostjo in jekleno vztrajnostjo bogatih zakladov vednosti v r_aznih strokah. Študijam je žrtvoval ves prosti cas in, kakor se nam pripoveduje, skoparil je čelo s ponočnim počitkom. Brez vsakega dvoma je bilo njegovo naporno in prenapeto delo vzrok njegove rane smrti. — Dr. Lampe je zastopal v vseh svojih spisih strogo konservativne ideje in tudi filozofijo in umetnost in poezijo je vklepal v dogmatiški jarem. Drugo vprašanje je seveda, v koliko je mogel on s svojimi enostranskimi nazori koristiti slovenski književnosti? Sholastična doba je že davno za nami, in seveda ni misliti, da bi g*. ,-,. fp ^ se mogla kdaj povrniti, ker se po strogih zakonih evolucije absolutno ne more več povrniti. Zato seveda tudi mi Slovenci ne moremo, če bi tudi hoteli, nazaj v srednji vek, ampak moramo naprej z drugimi najnaprednejšimi narodi evropskimi. Čeprav je bil v svojih nazorih konservativen, vendar je bil med vsemi pristaši Mahničeve struje najsvpbodomiselnejši. In čeprav je svoje nazore branil z veliko gorečnostjo, vendar je bil še najtolerantnejši. Čeprav je dela svobodomiselnih slovenskih pisateljev in pesnikov ocenjal sila enostransko, vendar se ni nikdar ponižaval do tiste meje, kjer se nehava stvarna kritika in se začenja — plamflet. Dr. Lampe v svojih kritikah ni ravnal kakon svetopisemski farizej, ki je samega sebe povzdigaval s tem, da je ubogega mitničarja smatral za največjega grešnika. Dr. Lampe je bil v svojih polemikah vsekdar dostojen in zmeren.