46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Lucijan Adam Prispevek za geanalogijo starejših koroških Ortenburžanov v okviru radovljiških jubilejev v tem desetletju, predvsem 700 - letnice prve omembe kraja in žup- nije, je prav, da se spomnimo glavnih protago- nistov, med katere nedvomno spadajo tudi koroški Ortenburžani. Grofje Ortenburški, kakor jih sicer imenujemo, so grofovski naslov dobili nekje v prvi polovici 12. stoletja. Le nekaj kasneje se pojavijo na Kranjskem, v 14. stoletju prodrejo tudi v Fur- lanijo. Državno neposredništvo in krvno sodstvo Ortenburžanov je razvidno iz virov šele ob koncu 14. stoletja, tik pred izumrtjem rodu v moški črti. Za Radovljico so Ortenburžani pomembni iz več razlogov. Prav njim gre zasluga, da je, na račun Begunj zrasla Radovljica kot novo središče pokra- jine, oziroma razmeroma prostranega ortenbur- škega gospostva na Zgornjem oziroma Visokem Gorenjskem. Ortenburžanom gre zasluga za na- stanek trga v Radovljici, velika verjetnost pa je, da so Ortenburžani tudi izvedli iz sočasnih in kas- nejših dogodkov razvidno zadnjo večjo koloni- zacijo tega dela pokrajine. Ko sem pred časom v Kroniki, posvečeni Kočevju in Kočevskem, pisal o koroških Ortenbur- žanih v 14. stoletju, so se mi obenem odpirala raz- lična vprašanja, predvsem o neki zgodnejši, pred- ortenburški naselitvi ne le Kočevske, temveč tudi ostale posesti, ki so jo imeli starejši Turjačani in pred njimi verjetno tkim. Hemin rod. Neko zgod- nejšo koroško (do)kolonizacijo se vidi tudi npr. v cerkvah in župnijah, ki se podobno imenujejo kot na Koroškem, vzhodno od Drave med Beljakom in Spittalom na Dravi. Zadeve in dogodki tega časa kažejo na prvo polovico 12. stoletja. Enaki indici se pojavljajo v okolici Radovljice, predvsem v zvezi z nastankom tkim. Mošenjske župnije, (do)koloni- zacija zgornjegorenjskega prostora naj bi potekala iz doline Zgornje Zilje. A vedno za temi dogodki, tako na Dolenjskem, kakor na Kranjskem, pridejo - Ortenburžani. Slovensko zgodovinopisje posveča Ortenburža- nom manj pozornosti kot drugim dinastičnim rodbinam, ki so ob svojem času tako ali drugače gospodarile po slovenskem ozemlju, a bistveno manj časa. Mogoče je prav zato manj znana nji- hova starejša zgodovina. Avstrijsko zgodovinopisje posveča Ortenburžanom bistveno več pozornosti, a je glede njihovega izvora v dvomih, saj vsaj v tem času ni na razpolago dovolj virov, da bi lahko utemeljeno sklepali o njihovih zgodnjih sorodstvih oziroma o izvoru nasploh. Iluzionizem in fanta- stične genealoške kombinacije, ki so bile značilne za mnoge zgodovinarje - rodoslovce še v 18. in 19. stoletju, so se vsilile tudi v z logičnimi kombi- nacijami podprte raziskave tkim. kritične zgodo- vinske misli 20. stoletja. Tako nam razmeroma kritični in glede uporabe virov solidni J. P. Gewin Ortenburžane predstavlja kot naslednike Aribon- cev (kot npr. K. Tangi sredi prejšnjega stoletja) in celo daljne sorodnike Karolingov, danes najbolj upoštevani F. TyroUer pa izvaja Ortenburžane iz vrst tkim. Lurnskih grofov. Pri Gewinu je iz ge- nealoških tabel jasno videti naslonitev na imensko kontinuiteto, dočim je bolj pragmatični TyroUer za sicer dosti kasnejše obdobje izhajal iz zemljiško- lastninske kontinuitete, pri čemer mu je npr. imenska kontinuiteta v drugem planu. Vendar je sosledje imen v srednjeveških rodbinah igralo važno vlogo. Iz rodovnikov je mogoče dobro vi- deti, da so si imena sledila iz roda v rod, iz ge- neracije v generacijo, dobro so vidne tudi premene ženskih v moška imena in obratno. Seveda so bile ob tem tudi izjeme. Naslednja razprava ni poskus uveljavitve kate- re od navedenih ali drugih metod, ki bi ob po- manjkanju pisanih virov zagotovo in nepreklicno zagotavljale točnost rodovnikov srednjeveških rod- bin. Podatki in primerjave, ki so del neke druge razprave, prikazujejo genealoške probleme orten- burške rodbine v 12. stoletju in nakazujejo zvezo z nekaterimi teoretičnimi rešitvami, ki s(m)o jih zgo- dovinarji - genealogi smatrali za že presežene. Naj bo pričujoča kratka genealoška razprava prispevek k zgodovini rodu koroških Ortenburžanov v 12. stoletju, v času, ko se na območju med Jelovico in Savo, med briksenško in freisinško posest vrine tudi verjetno na račun obeh, gospostvo grofov Ortenburških. Z grofi iz Ortenburga so se v preteklosti ukvar- jali mnogi zgodovinarji. V razpravi bom predstavil le nekatere, tiste, za katere sodim, da so pomemb- 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino -5 1998 no prispevali h genealogiji zgodnjih Ortenbur- žanov. Kot prvega naj omenim J. Huschberga,^ ki je deloval na začetku 19. stoletja. Ta je sicer hudo nezanesljiv, a prinaša vrsto virov. Za najstarejšo dobo je pomanjkljiv, saj navaja prve zanesljive predstavnike rodu šele v 12. stoletju. Naslednji je razmeroma kritični Karlmann Tangi, ki je v letih 1864^ in 1866^ v dveh zvezkih izdal zgodovino Ortenburžanov. Tangi je napačno ocenil izvor ko- roških Ortenburžanov in je zato od konca 12. stoletja sicer dokaj zanesljiva genealogija rodbine za starejšo dobo tudi pri njem napačna. Šele, ko je leta 18864 q Redlich objavil zbirko tirolskih listin, je pravzaprav postavil temelje novim raziskavam o zgodovini Ortenburžanov. Camillo Trotter^ je na- kazal pravo pot, vendar se je preveč zapletal v dokazovanje Tanglovih nerodnosti, predvsem teze o skupnem izvoru Ortenburžanov in Spanheimov. Pravilno pa je pokazal na Adalberta, freisinškega vicedoma na Lurnskem polju, kot verjetnega za- četnika rodu, ki se od tedaj imenuje po gradu Ortenburg pri Spittalu na Dravi na Koroškem. Trotter navaja že prej pri K. Meichelbecku^ in e. Oefeleju'' objavljeno poročno pogodbo, datirano okoli leta 1070, med Adalbertom , ki se v listini navaja kot "Frisingensis vicedominus" ter Berto iz Peterswahla, omenjeno kot "Perhta de Walda". Slednja se v listini, datirani okrog leta 1098^ ome- nja brez moža, vendar s sinovoma Adalbertom in Otonom. Za prvega trdi J. P. Gevvin^, da je za- četnik grofov Tirolskih, kar mu oporeka v svojem delu F. Tyroller,^" ki je tako bližji starejšim ugo- tovitvam našega Ljudmila Hauptmanna.Gewin in Tyroller navajata različna izhodišča, ki jih glede J. F. Huschberg: Geschichle des herzoglichen und gräf- lichen Gesammlhauses Orlenburg, Sulzbach 1828, (Huschberg 1). ^ K. Tangl: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten I., AÖG 30, Wien 1864, (Tangl 1). ^ K. Tangl: Die Grafen von Orlenburg in Kärnten IL, AÖG 36, Wien 1866, (Tangl 2). O. Redlich: Acta Tirolensia, Urkundliche Quellen zur Geschichle Tirols I., Innsbruck 1886, (Redlich 1). ^ C. Trotter: Zur Abstammung Friedrichs, des angeblichen Stammvaters der Kärntnerischen Grafen von Orten- burg, MIÖG 31, 611 - 616, (Trotter 1). Isti: Zur Frage der Herkunft der Kärntischen Grafen von Ortenburg, MIÖG 30, 501 - 502, (Trotter 2). K. Meichelbeck: Historia Frisingensis, Tom. I., 513, (Meichelbeck 1). E. öefele: Geschichte der Grafen von Andechs, Inns- bruck 1877, 233 - 234, (Oefele 1). J. Gewin: Blüte und Niedergang Hochadeliger Ge- schlechter im Mittelalter, Gravenhage 1955, 128., (Gewin y Gewin 1, 131. F. Tyroller: Genealogie des allbayerischen Adels im Hochmittelälter, Göttingen 1962, Taf. 16, 222 - 228, (Tyroller 1). L. Hauptmann: Erläuterungen des historischen Atlas der österreichschen Alpenländer, abth. 1. IV/2, 1929, Kra- in, 402, (Hauptmann 1). na stanje raziskav današnjega zgodovinopisja ne moremo niti ovreči niti povsem dokazati. Gevvin^^ v svojem sintetičnem delu sega celo v čas Karla Velikega, kjer pa je njegova genealogija že na prvi pogled preveč vprašljiva in mu jo s svojimi argumenti oporeka M. Mitterauer.^•^ Po Gewinn se je Adalbert iz 10. stoletja poročil z bogato aribon- sko dedinjo Drusundo.^"* Temu Adalbertu sledijo v ravni črti Adalberti vse do konca 11. stoletja, od koder se ime nadaljuje pri Tirolskih.Za Orten- buržane značilno in največkrat uporabljeno ime je v rodbino očitno prišlo preko Berte, žene Adal- berta IV., ki naj bila andeškega rodu. Začetnik koroških Ortenburžanov je bil Adalbert IV.}^ frei- sinški vicedom na Lurnskem polju.Kaj je po- dedoval od svojih prednikov, je težko reči. Bil je prvi iz rodu, ki se je imenoval po Ortenburgu.^^ Glede grofovskega naslova pa se Gewin^^ in Ty- roller^*^ zelo razhajata. Po Gewinu naj bi že ta Adalbert imel grofovski naslov po od okoli leta 1075 od briksenškega škofa Altwina podeljeni gro- fiji v Noriški dolini. Ta je nekaj kasneje postala jedro tirolske grofije, ki jo je utemeljil Adalbert, enakoimenovani sin freisinškega vicedoma. Grofijo in naslov je tako podedovala tirolska veja.^^ Odtod naj bi tudi izvirale težave Ortenburžanov, veje, ki jo je nadaljeval Adalbertov mlajši brat Oton. Or- tenburški grofovski naslov je bil namreč neza- nesljiv skoraj celo 12. stoletje. Po Tyrollerju je stvar drugačna. Predniki koroških Ortenburžanov so prišli na Zgornjo Koroško kot odvetniki iz Eich- stätta. Adalbertov brat naj bi bil lurnski grof Udalschalk, katerega rod pa je že v naslednji generaciji izumrl. Večino posesti je skupaj z grofovskim naslovom okoli leta 1140 dobil Oton Ortenburški. Njegov brat Adalbert je po Tyrollerju že prej umrl brez potomcev, Hauptmann^^ tu misli na Črnograjske, ki pa tudi niso bili dolgega daha. K navedenim nejasnostim, ki jih danes ne moremo zadovoljivo pojasniti, naj priložim še svoje videnje problema prvih Ortenburžanov. Dvanajsto stoletje je glede samega statusa gro- fov iz koroškega Ortenburga kaj negotovo. Nego- tova je tudi genealogija prvih Ortenburžanov. Iz listine, ki je datirana okrog leta 1098^'^ lahko skle- pamo, da je bil vicedom Adalbert že pokojnik, saj Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. M. Mitterauer: Karolingische Markgrafen im Südosten, AÖG 123, 1963, 218, (Mitterauer 1). 14 Gewin 1, 103. 1^ Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. 1^ Gewin 1, 126 - 128. l'' Trotter 2, 501 - 502. 18 Tangll, 237 - 238. 19 Gewin 1, 83. 20 Tyroller 1, 225 - 228. 21 Gewin 1, 131. 22 Hauptmann 1, 402. 23 Meichelbeck 1, 528 - 529; Trotter 2, 501, Gewin 1, 128. 46 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino se v razmeroma pomembni listini omenja le nje- gova vdova s sinovoma Adalbertom in Otonom ("Adalprecht et frater ejus Otto predicte Perthe filii"). Glede starosti obeh bratov lahko zanesljivo rečemo le, da sta se oba rodila po poročni po- godbi, ki je datirana okrog 1070^'^ ("... Adalpertvs Frisingensis vicedominus ... Berthe dilecte coniugi sue ... Perhta mariti sui Adalberti ..."). Nadaljevanje rodovnika je videl vsak rodoslovec različno. Že Tangl^^ je npr. izpustil celo generacijo, kar so za njim nekritično povzeli tudi jaksch,^^ Pirchegger^'' idr.. Šele Gewin^ je zaslutil, da nekaj ni v redu. Leta 1192^^ se je ortenburški grof Oton odpravljal s križarsko vojsko v Palestino. Če bi bil ta Oton drugi svojega imena, torej vnuk Adalberta rn Berte Andeške iz druge polovice 11. stoletja, bi bil za udeležbo v križarski vojni odločno prestar. Če šte- jemo le generacije, je Gewinov rodovnik znosen. Zdi pa se, da je v zmoti pri nadaljevalcih rodu. Namesto Otona 11. bi nadaljevalec rodu utegnil biti njegov brat Henrik l.,^^ na kar je, verjetno nehote, pokazal že Pirchegger,'^! ki pa v nadaljnih naved- bah sledi Tanglu in Jakschu. Pirchegger se tu dotika problema sorodstva Ortenburžanov in Eu- rasberških, ki so večinoma živeli in delovali na severnem Bavarskem. Tyroller'^^ kot možnega na- daljevalca rodu eliminira Ortenburžana Otona 11. in za njegovo sestro neznanega imena trdi, da se je poročila s tirolskim grofom Bertoldom L. S tem je tudi TyroUer sprožil zanimivo vprašanje, kako so si Tirolski, Eurasberški in Ortenburški med se- boj v sorodu. Pri vsem tem je TyroUer prepričan, da so si sprva v sorodu Tirolski in Eurasburški. Podobnost med rodovnikoma lurnskih Ortenbur- žanov in Eurasburških - Tirolskih pri Tyrollerju^^ je velika. Ustanovitelja linije naj bi bila pri obeh Adalberta, katerih ženi sta (pri obeh!) Berti. Oba Adalberta sta umrla v (približno!) istem času. Oba Adalberta imata za sinova Adalberta in Otona. Slednja se oba v virih ne omenjata več po letu 1147.2^ Oba Otona imata za enega od sinov spet ^ T. Billerauf; Die Tradilionen des Hochslifls Freising, II. Bd. (926 - 1283), München 1909, 319 - 320, (Billerauf 1); Meichelbeck 1, 513; Oefele 1, 233 - 234. Tangi 1, rodovnik na koncu prve knjige. A. Jaksch: Monumenla hislorica ducalus Carinlhiae IV. Bd., Klagenfurl 1906, priloga VI. a, rodovnik - Orlen- burg, Grafen, (Jaksch 1). H. Pirchegger, O. Düngern: Urkundenbuch des Herzog- lumes Sleicrmark, Erganzungshefl zu den Bänden I. bis III., Graz 1949, 113, (Pirchegger 1). ^ Gewin 1, rodovnik na koncu knjige. II Tangi 1,271. TyroUer 1, Taf. 16. II Pirchegger 1, 113. TyroUer 1, Taf. 16. TyroUer 1, 22.5 - 229 (za Orlenburžane), 304 - 308 (za Eurasburške oziroma Tirolske). ■^"^ Zadnja omemba Olona I. Orlenburškega v lisi. 1147 (A. Jaksch: Monumenla hislorica ducalus Carinlhiae III. Bd., Otona, le da je Oton 11. Eurasburški okr. leta 1135^^ omenjen kot menih v Admontu. V slednji listini ima Oton 1. Eurasburški naslov liber hommo de Iringespurch.^^ Oton I. Eurasberški je kasneje, leta 1147'^'' odšel na križarsko vojno v Jeruzalem in se v virih ne omenja več. Le pol ducata omemb Otona Eurasburškega ne daje dovolj opore za ka- kršnakoli dodatna sklepanja. Se več neznank je z Otonom 1. Ortenburškim, ki se prvič omenja sku- paj z bratom in materjo v listini, datirani okr. 1098^8 (Adalprecht et frater ejus Otto predicte Perthe filii). Nadaljne omembe (grofa) Otona I. Orlenburškega so dokaj pičle. Šele v list. datirani 1136/7 se omenja kot Otto de Ortenpurc,^^ leta 1141^" je (po TyroUerju lurnski) grof (comes Otto de Ortenburc), leta 1143^^ se navaja kot Otto co- mes oz. Ottone comite^^ in 1145^'^ spet le kot Otto de Ortenburch. Zagotovo sta njegova sinova Oton in Henrik. V listini iz leta 1145 piše dobesedno co- mes Otto de Ortenburch, filius suus Heinricus, v listini datirani med leti 1142/1147'^'* pa se omenja spet brez naslova - Otto filius Ottonis de Orten- burg. Henrik je izgleda starejši, saj se omenja že leta 1140*^ kot Heinricus de Ortenburch, brez gro- fovskega naslova, ki so ga morda Ortenburžani ravno takrat dobili, če sledimo Tyrollerju, ki pravi, da so dobili grofovski naslov pač po izumrlih bliž- njih sorodnikih, grofih Lurnskih. Pri ortenburških bratih Otonu in Henriku je opazen podatek, da se Oton silno redko omenja v virih. Našel sem le tri oziroma štiri listine, kjer nastopa samostojno (listi- ne se vse tičejo cerkvenih zadev), sicer pa je ved- no ob njem brat Henrik, ki se praviloma navaja v vseh primerih kot prvi.''^ V listini datirani med leti 1182 in 1187-*7 oton navaja celo kot Otto liber de Ortinberch, ob njem se omenja tudi njegov brat, koroški arhidiakon Herman. Ali je comes Otto de Ortenburch v tirolski listini iz leta 118748 Klagenfurl 1904, No. 844 Qaksch 2), med pričami Olivne comile de Orlenpurc, Heinrico filio eius. Zadnja omem- ba Olona Eurasburškega v lisi. 1147 (TyroUer 1, 306) - Otto de J. proficiscens lerosolimas. ■'^ J. Zahn: Urkundenbuch des Herzoglums Sleiermark, Bd. L, Graz 1875, No. 167, (Zahn 1), c. 1135. Sicer se Olon I. Eurasburški omenja lela 1112 kot Otto de Iringcsburch, lela 1121 kol nobilis et illuslris, c. 1135 kol že rečeno liber hommo de Iringespurch, sicer pa lela 1140, 1142/3 in 1147 brez naslova, gl. Tyroller 1, 306. 37 Tyroller 1, 306. 38 Gewin 1, 128. 39 Tyroller 1, 228. 40 Jaksch 2, No. 736. 41 Jaksch 2, No. 754. 42 Tangi 1, 252. 43 Jaksch 2, No. 796. 44 Jaksch 2, No. 741. 45 Tangi 1, 254. Gl. lisline, ki jih za Olona II. in Henrika I. obj. Tangi (Tangi 1, 253 - 277). 47 Tangi 1,265. ^ Jaksch 2, No. 1337. 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 preje omenjani Oton, ni popolnoma jasno, a je tudi ta listina cerkvena. Imenovanje Otona Orten- burškega v admontski listini iz leta 118Z/1187 kot liber samo potrjuje sum o težavah Ortenburžanov z uveljavljanjem grofovskega naslova vse do konca 12. stoletja, obenem pa namiguje na listino iz okr. leta 1135,49 ko se ravno tako v admontski listini omenja Otto liber hommo de Iringespurch. Ali sta Oton II. Ortenburški in admontski menih Oton II. Eurasburški ena in ista oseba? V že omenjeni listini iz leta 1140, ki se sicer nanaša na samostan v Innichenu, se med pričami po vrsti omenjajo Co- mes Adalbertus et frater ejus Perchtoldus, Otto de Iringisburch, Heinricus de Ortenburch ... Vsekakor zanimiva družba. Prva dva sta grofa Tirolska (III. in 1. svojega imena), potem Oton 1. Eurasburški (ki v istem času izgine iz virov, enako kot ortenburški grof Oton I.) in Henrik (I.) sin grofa Otona Ortenburškega. Pri vsem tem je bil po Tyrollerju grof Bertold I. Tirolski poročen z neko neznano hčerjo grofa Otona I. Ortenburškega. Obenem s problemom podobnosti med Ortenburžani in Eurasburškimi nastopa tudi problem Tirolskih, ki so po Tyrollerju sorodniki Eurasburških in z Or- tenburžani šele kasneje v svaštvu. Obenem z zad- njim problemom se ponavlja tudi problem gro- fovskega naslova. Adalbert iz druge polovice 11. stoletja, ki ga ima TyroUer^'^ za ustanovitelja linije Tirolskih in Eurasburških, naj bi imel naslov grofa po od briksenškega škofa Altwina podeljeni grofiji na Tirolskem. Pri tem je treba povedati, da pri grofu Adalbertu, ki se v virih omenja v zgornjem smislu, nikjer ne zasledimo kakršnegakoli vzdevka, ki bi zagotovo potrjeval njegovo eurasburško po- reklo.^1 Nobenega trdnega dokaza ni, da sta Adalbert 1. Eurasburški in Adalbert, za katerega se kasneje izkaže, da je začetnik grofov Tirolskih, ena in ista oseba. Njegove omembe so cesto v zvezi z briksenškimi škofi, ki so bili neposredni sosedje Ortenburžanov. Tudi nekatere tesnejše vezi z An- dechsi bi bolj govorile za Ortenburžane kot za Eurasberške, saj je bila Berta, žena Adalberta I. Ortenburškega iz njihovega rodu. Pri vsem tem je bilo ženi eurasburškega Adalberta (I.) tudi ime Berta. Prvorojeni (!) sin grofa Adalberta L, Adalbert II. se omenja v listini iz leta»1106 kot Adelbertus adolescens, kar pomeni mlajši in nima z ev. opra- vilno sposobnostjo verjetno nobene zveze. Kasneje se omenja vseskozi največkrat kot grof, njegov brat (po Tyrollerju) Oton 1. Eurasberški pa gro- fovskega naslova ni imel. Iz leta 1112 je ohranjen podatek ... Otto defensor von Beuerberg pater eins Adalbertus in leta 1121 ... nobilis et illustris vir Otto de Castro Iring. V listini iz okr. leta 1135 se f Zahn 1, No. 167. 50 Tyroller 1, 304 - 305. 51 Gl. navedbe pri Tyrollerju (Tyroller 1, 304 - 305). omenja kot liber hommo in ima sina Otona (IL), ki je menih v Admontu. Iz listine, ki je datirana 1142/1143 spoznamo še drugega sina Adalberta, tretji sin Konrad pa se omenja prvič leta 1149.^2 Eurasberški so bili brez grofovskega naslova tudi v nadaljevanju in so izumrli s koncem 12. stoletja.^^ Ev. prednikov Adalberta I. Eurasberškega pa Tyroller ni našel. Pri Ortenburžanih, ki po Tyrol- lerju izhajajo iz Lurnskih, sem že povedal, da je začetnik Adalbert, ki je bil freisinški vicedom na lurnskem polju. Njegov starejši sin Adalbert (II.) se leta 1105^4 navaja kot dominus Adalbertus de Ca- rinthia, filius Adalberti vicedomini Frisingensis.^^ Verjetno gre za isti dve osebi, kot v listini iz leta - 1102,56 j,jg]. gg omenja še tretji, Meginhard (... Meginhardo dedimus Adalberto dedimus Adalberto minori dedimus ...). Grof Udalschalk Lurnski, brat vicedoma Adalberta, je bil poročen s hčerjo kranjskega mejnega grofa Ulrika,^^ prav tistega, ki je v preje omenjeni listini iz leta 1102 podaril Meginhardu ter Adalbertu starejšemu in Adalbertu mlajšemu verjetno večino svojih po- sestev v istrski grofiji. Kdo so ti ljudje? Ali lahko za dejanja v listini iz leta 1102 rečemo, da so se zgodila že nekaj prej, vsekakor pred letom 1098, ko naj bi bil Adalbert 1. Ortenburški tudi po Ty- rollerju že mrtev? Ali gre za Ortenburžane, Ti- rolske? Ali omemba matere Berte in obeh otrok v listini, datirani okrog leta 1098^^ le ne pomeni, da očeta Adalberta Ortenburškega ni več? Na ta vprašanja zaenkrat nimamo zadovoljivih odgovo- rov, razen če omenjena listina iz leta 1102 ne navaja nekih že pred leti izvršenih dogodkov. Zveza med lurnskim grofom Udalschalkom in ti- rolskimi je utegnila biti tesnejša, kot navaja Ty- roller, saj je bil po smrti Adalberta, katerega sam navaja kot očeta kasnejših tirolskih grofov in Eurasburških, leta 1102 namestnik v njegovi grofiji lurnski grof Udalschalk l.p^ sicer oče Adalberta Ortenburškega. Bolj smiselno bi bilo, če bi oče nadomestil pokojnega sina. Ali sta Adalbert IL, katerega potomci so bili tirolski grofje in Adalbert 11. Ortenburški ena in ista oseba? Slednji se nam- reč po letu 1102 po Tyrollerju ne omenja več in tudi nima nobenih potomcev^" Hauptmann ima 52 Tyroller 1, 304 - 308. 53 Tyroller 1, Taf. 24. E. Orlenburg - Tambach: Geschichle des reichständi- schen, herzoglichen und gräflichen Gesamthauses Or- tenburg, I., Das herzogliche Haus in Kärnten, Anhang: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten, Vilshofen 1931, (Ortenburg 1), 166. 55 V islem času (1106) se omenja Adalbert Eurasburški (Pirchegger 1, 113). Tangl 1, 240 - 241. 5" Tyroller 1, 225. 58 Gewin 1, 128. 59 Tyroller 1, 224. ^ Tyroller 1, 227 - 228. 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 46 3 KRONIKA 3 KRONIKA 6 3 KRONIKA 3 KRONIKA 46 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 tega Adalberta, kot že rečeno, za začetnika Črno- grajskih,^^ ki terjajo podrobnejšo analizo, saj je verjetno prav tu rešitev problema Ortenburžani - Tirolski, njihovega ev. skupnega izvora. Iz Tyrol- lerjevega rodovnika tudi vidimo, da je bil tirolski grof Adalbert III., sin Adalberta 11. - brez potom- cev.^2 ZUSAMMENFASSUNG Ein Beitrag zur Genealogie der älteren Ortenburger Wer sind die Ortenburger und woher stammt dieses dynastische Geschlecht, das mehr als drei Jahrhunderte lang einen beträchtlichen Teil Kärn- tens und Krains beherrschte? Auch die vertieften Studien der letzten Jahre förderten keine zu- friedenstellenden Ergebnisse zutage. Von den Genealogen, die sich mit den Ortenburgern aus- einandersetzten, wird man vor manches Dilemma gestellt. Durch verblüffende Namensähnlichkeit, Verwandtschaftsbeziehungen, durch unklaren Status usw. werden die ohnehin ver- schwommenen Theorien über die Herkunft dieses Adelsgeschlechts noch zusätzlich verdunkelt, des- sen Name auf dem Lurnfeld in der zweiten Hälfte des 11. Jahrhunderts auftaucht - nach einer Theorie mit einem fraglichen Grafentitel. Vielleicht eröffnet die Verwandtschaft mit den Tirolern, Spanheimern und anderen damaligen dyna- stischen Familien jener Zeit viele, noch heute ungelöste Fragen. Auf jeden Fall brachte das 12. Jahrhundert den Ortenburgern neben dem Grafentitel (?) auch Macht und einen ansehnlichen Besitz. Handelt es sich bei den Schwarzenburgern überhaupt um eine Linie der Ortenburger? Kann man auf der Grundlage des erhaltenen QueUen- materials überhaupt einen sicheren Schluß hin- sichtlich der Herkunft dieses Geschlechts ziehen, das der zu Ansehen gelangte Tyroller mit einem Namen beginnt, den seine Vorfahren nicht ge- kannt hatten. Kann man die Ortenburger nach Gewin in eine Verwandtschaftsbeziehung mit den Herren von Rodeneck bringen, wo die Kontinuität der Namen ebenso problematisch ist? Von Besitz und Besitzkontinuität kann man aufgrund abso- luten Quellenmangels keinen Schluß ziehen, zu- mal die Mehrzahl der Geschlechter bald aus- gestorben ist. Es muß festgehalten werden, daß aus dem erhaltenen Quellenmaterial nicht her- vorgeht, ob die Ortenburger als Erben der Be- sitzungen dieser Geschlechter auftraten. Auch die Besitzungen der Schwarzenburger wurden größ- tenteils von den Görzern ererbt. Für eine zu- sätzliche Schlußfolgerung fehlt es wieder an Quellenmaterial. Interessant ist das Auftauchen der Ortenburger im Zusammenhang mit dem entfernten Kloster Admont, wo eine Verbindung mit den Eurasburgern und dadurch auch mit den Tirolern möglich wäre. Die letzte und eine Reihe anderer Fragen ist der rote Faden der Abhandlung, die zur Klärung dieses Problems beitragen möchte. Hauptmann 1, 402. 62 TyroUer 1, 305. 10