NAŠA LUČ Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja Jaz sem vesel, bodite tudi vi 2 40 let mesečnika Ognjišče 3 Stiski rokopis 6 Pesem tisočerih zvonov v Berlinu 8 Kačiče - podružnična cerkev Marijinega rojstva 9 Bog ’ma vas rad 10 Dr. Branko Rozman osemdestletnik 11 Prisluhnimo domovini 12 Slovenija moja dežela 14 Iz življenja naših župnij 16 Leto brez sonca 38 Lučkin kotiček 41 Malo za šalo 42 Oglasi 43 Prva str. ovitka: Arhiv Družine: Papež Janez Pavel II. Druga str. ovitka: Arhiv Družine: Sveti o(e v Mariboru Tretja str. ovitka: Arhiv NL: Blagoslov jedil Četrta str. ovitka: Tamino Petelinšek: Marijina procesija na Rakovniku Papeževo duhovna oporoko r** e- Dragi bralci in bralke Naše luči, te besede vam pišem pod močnim vtisom veličastnega pogreba, na katerem se je ves svet poslovil od pokojnega papeža Janeza Pavla II. Milijonske množice romarjev, kardinalski zbor, več tisoč škofov in duhovnikov, predstavniki drugih krščanskih Cerkva in nekrščanskih religij, 200 visokih državnih delegacij... Pogreb, kakršnega svet še ni videl! Kako je mogoče, so se spraševali mnogi. Odgovor je zelo preprost. Pokojni papež Janez Pavel II. je poltretje desetletje ljudem prinašal vero, upanje in ljubezen, zlasti trpečim, osamljenim, žalostnim, bolnim. Še posebej tistim, ki niso imeli nobenega upanja in nobene prihodnosti. Kam vse je šel, da bi jih našel: v ječe, barakarska naselja okoli velemest, med bolnike z aidsom, med umirajoče. Ljudem je bil blizu v njihovih najhujših stiskah in z njimi delil njihovo gorje, jim stal ob strani, jih tolažil, a hkrati ves svet opozarjal na krivice, ki se jim dogajajo. Ljudje papeževe požrtvovalne ljubezni niso pozabili. Ko se je zaradi starosti in bolezni tudi sam znašel v trpljenju in preizkušnjah in ko se mu je približala zadnja ura, so hoteli biti ob njem, da bi mu s svojo molitvijo in bližino lajšali bolečine. Zato množice mladih in starih, ki so na trgu sv. Petra v Rimu vse zadnje dni dolgo v noč vztrajali v molitvi in zbranosti. Iz podobnih razlogov bi se vsi radi poslovili od papeža tudi po njegovi smrti. Več kot milijon ljudi se je vsak dan zvrstilo mimo njegove krste v baziliki sv. Petra. Tudi več kot 20 ur čakanja v vrsti za minuto slovesa! Pogreba se je udeležilo kar štiri milijone ljudi. Še veliko več pa nas je bilo takih, ki bi se tudi radi poslovili od njega, pa nam je pamet narekovala, naj ostanemo doma, ker za vse res ne bi bilo prostora. Duhovna oporoka, ki jo je zapustil pokojni Janez Pavel II., je eno samo povabilo živim, naj ga posnemamo v njegovi veri do Boga in njegovi ljubezni do ljudi. To dvoje je njegova največja odlika in značilnost, po tem je bil velik in izreden. Zgodovina mu bo podelila naziv Veliki - Janez Pavel II. Veliki - Cerkev pa ga bo kmalu razglasila, o tem sem trdno prepričan, za svetnika. Mnogi med nami hranimo v svojih srcih kakšen oseben in drag spomin na pokojnega sv. očeta, zaradi česar nam je pri srcu lepo, čeprav smo žalostni ob njegovi smrti. Čeprav živimo raztreseni po vsem svetu, lahko po njegovem zgledu z vero in ljubeznijo zgradimo most do vsakega človeka, čeprav je še tako daleč od nas. Dragi rojaki, ko boste prebirali te vrstice, bo ime novega papeža že znano. Kdorkoli že bo nasledil Janeza Pavla II., bo imel enake naloge kot pokojni. Kristus ga je izbral, da bi brate in sestre potrjeval v veri in jih po poti vere pripeljal v nebeško domovino. Zato tudi novi papež potrebuje našo pomoč in molitev. Podprimo ga in z zaupanjem glejmo v prihodnost. Kristus vodi našo človeško zgodovino in z ljubeznijo bedi nad nami! Janez Gril Joz sem vesel, bodite tudi vi Papež Janez Pavel II. (*1920, papež 1978-2005) Šestnajstega oktobra 1978 je kardinal Pericle Felici z osrednjega balkona bazilike sv. Petra sporočil težko pričakovano novico: Imamo papeža, krakovskega nadškofa, kardinala Karla Wojtyla. S svojo jasno in preprosto besedo je novi papež na mah osvojil srca vernikov po vsem svetu. Na program njegovega pontifikata ni bilo potrebno dolgo čakati. Razodel ga je v nagovoru ob grobu sv. Frančiška v Assisiju 5. novembra 1978, v katerem seje s prošnjo obrnil na tega simpatičnega pričevalca božje ljubezni: »Pomagaj nam, da bomo znali Kristusa približati naši dobi, našim težkim in kritičnim časom ... pomagaj nam, da bomo sprejeli življenje ljudi našega časa ... socialna, gospodarska, politična vprašanja, vprašanja kulture in sodobne civilizacije, vse trpljenje današnjega človeka, njegove dvome, njegova zanikanja, njegove polomije, napetosti, komplekse, njegov nemir... Pomagaj nam, da bomo vse to znali prevesti v preprost in rodoviten jezik evangelija. Pomagaj nam, da bomo znali vse rešiti z evangeljskim ključem, da bi Kristus lahko bil pot, resnica in življenje človeku našega časa.« Prinašati Kristusa človeku in v človeku odpirati vrata Kristusu, v tem je zajet ves program papeške službe Janeza Pavla II. Popolnoma se je postavil v službo celemu človeku, za njegov tuzemski blagor (socialna pravičnost), njegovo narodno in kulturno identiteto (nastopil je proti slehernemu totalitarizmu) in za mir v svetu (bil je do zadnjega odločen nasprotnik sleherne vojne). Njegov vzklik ob slovesu na srečanju mladih v Postojni 18. maja 1996: »Papež ‘ma vas rad« ni bila zgolj vljudnostna fraza gostiteljem. Te besede so bile izraz njegovega odnosa do slehernega človeka. Zavedal se je, da se mora Cerkev prilagoditi spremenjenim svetovnim političnim in kulturnim razmeram. Odtod njegov poziv k novi evangelizaciji sodobne človeške družbe. Odtod njegova potreba iti med ljudi, ne glede na njihovo barvo kože, politično ali versko prepričanje. Vsem je bil prinašalec veselega sporočila o njihovi izvoljenosti za božje kraljestvo. »Bog naj blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost, solidarnost in mir!« je vzkliknil, ko je 19. maja 1996 zapuščal mariborsko letališče. Na več kot sto potovanjih po vsem svetuje na podoben način neutrudno prinašal božji blagoslov in pozival ljudi k pravičnosti, solidarnosti in miru. Janez Pavel II. je vodil Cerkev v občutljivem času pokoncilske prenove. Razdajal se je do zadnjega diha svojega življenja. V zgodovino bo šel kot Janez Pavel II. - Veliki. Poslovil se je velikan duha 20. stoletja, upamo si reči eden največjih papežev v dvatisočletni zgodovini Cerkve, človek, ki je z enako pristno pozornostjo znal prisluhniti svetovljanskemu politiku in preprostemu delavcu, vrhunskemu znanstveniku in neukemu kmetu iz afriške savane. Zadnji stavek, ki ga je zapisal na smrtni postelji, je bil: Jaz sem vesel, bodite tudi vi. Beseda je zgovorna tako kot vse njegovo življenje. France M. Dolinar 40 let mesečnika Ognjišče Msgr. Franc Bole, urednik Ognjišča, revije, ki je po vseh raziskavah najbolj brani mesečnik v Sloveniji in doseže preko 268 tisoč bralcev. Je tudi ustanovitelj Radia Ognjišče, ki ga danes lahko poslušate po vsem svetu. Kdaj in kje seje zanetila iskrica vašega Ognjišča? Revija Ognjišče je nastala kot sad dela z mladimi. Najprej v Postojni, kjer sem bil sam takrat župnik, ter v Kopru, kjer je pred 40 leti kot kaplan deloval Bojan Ravbar, Z menoj je bil takrat v Postojni še kaplan Silvester Čuk, ki ima v sebi poseben literarni čut, ki nam je prišel še kako prav pri naši reviji. Skupaj smo se spraševali, kaj bi lahko ponudili mladim, ki iščejo odgovore na različna verska in življenjska vprašanja. To je bil čas, ko je bilo v javni šoli veliko gonje proti Cerkvi in mladi dostikrat niso znali odgovoriti na preproste provokacije in laži. Z mladimi smo bili aktivno povezani. Prav zato smo iskali „nekaj več“, kar bi jim lahko še ponudili. Vedeli smo, da samo s taborjenjem in veroukom dosežemo premalo mladih, zato smo se odločili, da jim ponudimo nekaj tiskanega, nekaj, kar bo lahko doseglo večji krog bralcev. In tako je nastalo farno glasilo Ognjišče? Da. To je bil zelo skromen „časopis“, razmnožen na ciklostil, toda bilje velik korak naprej. Verniki župnij Postojna in Koper so 18. aprila, za veliko noč, leta 1965 prejeli prvi izvod farnega Ognjišča. Naklada je bila majhna za današnje razmere, a za nas velika -1.300 izvodov. Vse to smo delali sami, na ciklostil, ker nam nobena tiskarna ni hotela tiskati verskega časopisa. To so bili “težki časi”. Vas ni bilo strah, da stvar ne bo uspela oziroma da ne bo pravega odziva med bralci? Tega nas nikoli ni bilo strah, ker smo prej veliko delali z mladimi, poznali smo njihove želje, probleme. Lahko rečem, da smo vedeli, kaj mladi iščejo, kaj hočejo. Sam sem kot bogoslovec veliko časa med počitnicami preživel v Franciji in Italiji in sem dokaj dobro spoznal njihov mladinski verski tisk, kaj in kako je treba narediti, da mladinska revija lahko uspe, se prime med bralci. Nas ni bilo strah, mislim pa, daje bilo bolj strah kakšnega drugega. Slišalo se je na primer „Kaj se gredo spet ti Primorci, ki še slovenskega jezika dobro ne poznajo?“ ali pa so govorili, da zgolj prepisujemo iz italijanskih časopisov, kar pa seveda sploh ni bilo res. Vedno smo se držali tega, da smo pisali o problematiki, ki je bila prisotna med našimi mladimi, o vprašanjih, s katerimi so se srečevali naši ljudje. Če pa smo kaj prenesli iz tujine, smo točno navedli vir. Kakšna je bila prva vsebinska zasnova Ognjišča? Pisati tako, da bodo mladi radi brali, da bodo našli odgovore na tisto, kar jih dejansko zanima. Vemo, da mladi ne berejo radi kakšnih dolgih razprav ali pa filozofij. So bolj konkretni, bolj življenjski. Tedanja zasnova se je v glavnem ohranila do danes: pismo meseca, pričevanja konkretnih ljudi, tujih ali domačih. Predstavljeni so bili posamezniki, ki so imeli veliko moralno moč, bili so cenjeni doma ali na tujem. Torej nekaj konkretnega iz življenja, vsakodnevno krščansko doživljanje sveta okoli sebe. Mladim je bila stvar očitno zelo všeč, saj so stalno spraševali, kdaj bo izšla naslednja številka Ognjišča. Objavljali smo zanimive zgodbe, povesti, molitve, rezervirali smo stran za sodobno glasbo, pa nekaj za smeh in razvedrilo. Kakšni so bili prvi odzivi bralcev oziroma kdaj so sami začeli pisati v Ognjišče? Zelo dobri, saj so vedno z nestrpnostjo čakali nove številke, odzivali pa so se s tem, da so sami pošiljali kakšne prispevke, pričevanja, zapisali so svoja osebna izkustva doživljanja krščanstva. In to smo tudi objav- Ijali. Seveda je pri tem veliko vlogo odigral naš Silvester Čuk, ki ima to umetniško in literarno sposobnost, da zapis oblikuje v neko celoto. Nikoli ne bom pozabil, kako smo mu, ko je imel težko nesrečo in je eno leto preživel v bolnišnici, vsa besedila nosili kar tja, da jih je pregledal in popravil. Tako se je del uredništva v tistem času nahajal in odvijal tudi v bolnici. To so zanimivi spomini. Kje je bil sedež vašega uredništva in kako je bilo s tiskom? Najprej je bilo to v Postojni, tehniko razmnoževanja pa so imeli v Kopru. Kasneje se je vse preselilo v Koper, kjer smo tudi še danes. Tiskali smo najprej sami na ciklostil, ker nobena tiskarna ni hotela prevzeti tega dela, kasneje, ko so začutili, da bo to lahko dober zaslužek, pa je tisk prevzela tiskarna Jadran v Kopru. Res pa je, da smo vse prej pripravili sami in v tiskarno nesli samo tisto najbolj nujno. Tako smo s svojim delom zmanjšali stroške na minimum. Ko je naklada še narasla, pa smo tisk prenesli na tiskarno Delo. Pri taki visoki nakladi so nas bili zelo veseli. Navkljub težavam s tiskarno, državo ... je naklada stalno rastla. Do kje so bile postavljene vaše meje, cilji? Začeli smo s 1.300 izvodi na ciklostil. Leta 1966 je številka že presegla 18.000, leta 1971 smo že imeli 85.000 izvodov, leta 1984 pa smo presegli 100.000 izvodov. Potem smo nekaj let uspešno držali številko 104.000, v zadnjem času pa smo zdrsnili pod to magično stotico, a navkljub padcu bralne kulture uspešno držimo mesto najbolj razširjenega mesečnika v domovini. Ste imeli tudi kakšne neprijetne izkušnje pri snovanju vaše revije? Bilo jih je kar nekaj in nekatere so zelo zanimive. Že na samem začetku so nas šikanirali, da s tem ne bo nič. Potem ko smo v okviru Ognjišča začeli organizirati romanje bolnikov na Brezje, smo prav tako naleteh na velike ovire. Najprej smo imeli veliko prijavljenih bolnikov, pa premalo šoferjev, ki bi jih lahko prepeljali. Policije ni bilo od nikoder, da bi usmerjala promet, ker bi s svojo navzočnostjo lahko dala potrditev, da se dogaja nekaj zares velikega. Stalne težave smo imeli s poštnim predalom dobrote (zametki prve Karitas), pa s Klubom Ognjišče, v katerem so bili včlanjeni vsi naši podporniki in smo ga morali kasneje razpustiti. Redno so brali naše članke in mene celo obsodili na zaporno kazen zaradi verbalnega delikta, ker naj bi pisal, zakaj Tito ni dobil Nobelove nagrade za mir - v članku sem zapisal, da naši škofje pri tem nimajo nobenega vpliva, ker o nagradi odločajo druge institucije. Odgovoril sem tudi na trditev, da naši duhovniki dobivajo plačo iz Amerike. Vprašal sem jih, naj mi povedo, od kje se to dobiva, da bi se lahko še mi prijavili... Velikokrat so nas obiskali razni inšpektorji. Pregledovali so naše devizne račune, preštevali so zvezdice pri poštnem predalu dobrote, hoteli so nam pobrati ves denar, ki smo ga zbirali za revne, ker je bilo to po takratni zakonodaji prepovedano. Seveda denarja niso dobili, ker ga ni bilo pri nas, ampak smo ga redno pošiljali vsem, ki jim je bila ta akcija namenjena. Takrat so nam naložili kar visoko denarno kazen, na katero smo se mi pritožili. Stvar je mirovala tri leta in kasneje tudi zastarala. Doživeli smo tudi to, da cel dan vsi skupaj s sodelavkami nismo smeli zapustiti pisarne, ker so iz- vajali razne preiskave. In nenazadnje so za nekaj let vsem uslužbencem Ognjišča odvzeli potne liste. Sam sem bil tri leta brez potnega lista. Kako ste uspeli slediti zahtevam bralcev? Vsa skrivnost je v tem, da smo preko pisem, ki so nam jih pošiljali naši bralci, začutili utrip in merili pričakovanja naših naročnikov. To je bila na nek način tista življenjska povezanost z bralci, čeprav so mi nekateri duhovniki včasih hudomušno očitali, da si sam zmišljujem razna pisma, potem pa na njih odgovarjam. Vendar ni bilo tako. Bil bi prevelik genij, če bi zares vedel, kaj vse si ljudje želijo od nas ali kakšne so dejansko njihove osebne izkušnje. Prav preko njih smo „merili temperaturo“ in vlekli poteze, ki so Ognjišče še bolj približali bralstvu. Veliko pa mi je pomagala „univerza“, ki sem jo uspešno opravil med sedemletnim pastoralnim delom med mladimi v Postojni. To je bila življenjska univerza, ki ti je ne more dati nihče drug kot osebna povezava z mladimi, ki iščejo. Imeli smo različne rubrike, ki so se bolj prijele. Na primer Kako sva se spoznala. Ta je polna osebnih doživetij, čustev in življenjskih resnic. Neki župnik mi je rekel, da njegova kuharica vedno najprej pregleda to rubriko. Zanimivo. Prav zaradi vsega tega imamo danes med bralci tako mlade kot starejše. Slednji v njej vidijo in podoživljajo svojo mladost, svoje izkušnje primerjajo z današnjim časom. Velik odmev je imela tudi rubrika, v kateri smo že pred toliko leti začeli predstavljati popularno glasbo. Vse, kar je bilo takrat hit v zahodni Evropi, je čez nekaj časa prišlo tudi v naše kraje. Zato smo hodili v Trst po note in pred drugimi doma predstavljali pevce ter bralcem ponudili tudi note, kar je bilo nekaj novega. Takrat je celo neki škof rekel, zakaj ne bi raje objavljali kaj globokega namesto te glasbe. Jaz sem odvrnil, da ne pišemo za škofe, ampak za mladino. Znani ste tudi po založniški dejavnosti. V tistem času je bilo pri nas zelo malo knjig, ki bi govorile o verski problematiki. Vsi smo čutili to pomanjkanje, zato smo se odločili, da bomo izdajali tudi knjige. Najprej smo izdali dve zbirki Mala knjižnica in Žepna knjižnica. Tako smo knjižico Papež Janez Dobri izdali v nakladi 40.000 izvodov. Sledilo je še več izdaj Svetega pisma v slikah (preko 100.000), pa Dnevnik Anamarije (preko 30.000) ... Do sedaj smo izdali že preko 220 knjižnih izdaj. V glavnem so danes vsi vaši projekti (revija Ognjišče, založniška dejavnost, romanje bolnikov na Brezje, Radio Ognjišče) postali vseslovenski. So mladi tudi še danes vaša prva misel, ko iščete nove poti oznanjevanja? Vsekakor. Čeprav smo sedaj vse še bolj razširili. Morate vedeti, da revije Ognjišče danes ne berejo samo mladi. Pri tolikih naročnikih je to nemogoče. Berejo ga tako mladi kot starejši. Slednji predvsem zato, ker želijo kot starši izvedeti predvsem to, kaj danes zanima mlade, kako jim svetovati, obenem pa preko Ognjišča podoživljajo svojo mladost. Ostajamo odprti za vse generacije, ki iščejo odgovore na življenjska vprašanja. In dokler nam bo to uspevalo, nas bodo tudi radi brali. Pogovarjal se je Ljubo Bekš gjpIVUENJA CERKVE Sfiški rokopis Stiski rokopis, ki je nastal okoli leta 1430 v cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem, je tretji pomembni pisni spomenik slovenstva. Za Brižinskimi spomeniki in Celovškim ali Rateškim rokopisom velja za temeljni tekst srednjeveškega slovenskega slovstva. V zavest slovenske literarne zgodovine je prišel šele leta 1858. Poimenovali so ga Ljubljanski rokopis, ker ga je hranila ljubljanska študijska knjižnica. Od leta 1916 so ga po pravici začeli imenovati Stiški rokopis, po kraju njegovega nastanka. Jezikovno je utemeljen v dolenjskem narečju, zapisan po pravilih nemškega pravopisa, s sledovi češkega jezika. Slovenska besedila so vpisana na zadnjih petih straneh rokopisne knjige z latinskimi besedili. Nekaj slovenskih stavkov je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih v knjigi. Vsebina in novost Stiškega rokopisa V rokopisu so po kronološkem redu naslednja besedila: molitev pred pridigo (Milost ino gnada), Salve Regina (Češčena si ... v današnji obliki molitev Pozdravljena kraljica), velikonočna pesem (Naš gospud), obrazec splošne spovedi (najprej napačno in nato pravilno zapisan, Jas se odpovem) in latinsko-slovenski izrazi. Najdaljša sta teksta splošne spovedi, ki sta nastala okrog leta 1440. Pred njima, okoli leta 1428, pa je nastala molitev pred pridigo in Pozdravljena kraljica (Salve regina). Novost Stiškega rokopisa je predvsem tematska. V primerjavi z Brižinskimi spomeniki (okoli leta 1000) in Rateškim ali Celovškim rokopisom (okoli leta 1370) prinaša Stiški rokopis tudi velikonočno pesem in molitev k Mariji, kar pomeni začetek marijanske pobožnosti med Slovence. Oba teksta sta sicer prevoda, velikonočna pesem iz nemščine, Pozdravljena kraljica pa iz latinščine. Vendar je v prevodu že moč zaslutiti slovensko ljudsko dušo, o čemer govorijo besedna izbira, ritem in stil obeh pesmi. Prvič se torej pojavlja tipično ljudski element pisane besede v slovenščini, kar daje Stiškemu rokopisu značaj širšega obsega, da so torej te molitve že postale last slovenskega ljudstva. Pomisliti moramo, da smo 120 let pred prvo slovensko tiskano knjigo. Prva zapisana velikonočna misel med Slovenci Ali smo Slovenci narod velikega petka ali pa tudi velike noči? Tega vprašanja si ni zastavljal samo Ivan Cankar. Vsak, kdor zavestno razmišlja o težki zgodovinski poti slovenskega naroda, je slejkoprej soočen s to dilemo. Tudi sam sem dolgo, pod vplivom Cankarjeveh intuicij, optiral bolj za veliki petek, za pot trpljenja, razočaranj in udarcev pod bičem zgodovine. Vse bolj pa se nagibam k temu, da je v Slovencu in v slovenskem narodu vendarle posrečeno ravnotežje med velikim petkom in veliko nočjo. Stiški rokopis potrjuje to mojo domnevo, saj je na častnem mestu tega rokopisa prav pesem o vstajenju. Gre za začetek nemške pesmi »Christ ist erstanden« (Kristus je vstal). Prevod je slovensko poduhovljen in globok, kar pomeni, da je praznik Jezusovega vstajenja že imel svoj dom in svojo domovinsko pravico v duši Slovenca in v duhu slovenskega naroda. Poglejmo si tekst. Tuje prva izrazito zapisana slovenska rima, veseliti in biti, kot tudi dve smiselno in ritimično poudarjeni besedi v prvem in četrtem stihu (od smrti vstal/k trošti biti). Obe značilnosti spominjata že na slovenske ljudske pesmi. Slovensko dušo pa začutimo, če tekst primerjamo z nemškim originalom. Namesto »Christ ist erstanden« (dobesedno bi se prevod glasil: Kristus je vstal) je zapisano: »Naš gospud je od smrti vstal.« Naš gospud je že čustveno obarvan izraz za Kristusa, b-*vyr$e m a trn' »VAi* fkvcrwkdM JcyrVC r^sfCtXCpX ftvnf«swa i»v«»n -c aMCI'l Te tiru n*?-* * *-f er x-t ^.<1/ t pill.Ur* H*. -•'