Izvestja
Žeželj
Dr. Martin Malnerič
žeželj je ime dveh hribov v Beli Krajiai. Na žežlju pri Vinici ob Kolpi
se dviga proti neibu lepa cerkvica Marije Device, kamor potujejo k svetemu
mestu mnogi romarji iz Bele Krajine in iz Hrvaške. Drugi žeželj, ki ga pa
narod naziva, ako se prav spominjam, žeželjc, je gora jugotzahodno od
Črnomlja, brez cerkve. Ravno v zvezi s kipom Matere Božje, sedeče na »se-
dežu«, so razlagali nekateri ime žeželj iz nemške besede »Sessel« (sedež).
— V Dalmaciji je poznan tudi priimek žezel.
No, »žeželj« je domača narodna, morda bolj hrvaško-srbska kot pa
slovenska beseda in pomeni palico, s katero privežejo ovčarske pse: »An-
bindstock für die Schafhunde, baculus alligando molosso.« žeželj je ne-
kakši^a daljša, debdojša palica, katere cii kra,j se priveze psu za ovraltoik,
a drugi na kolec, da pes ne pregrize vrvice, kadar ni na verigi«, žeželj je
torej beseda, vzeta iz preprositega pastirskega življenja, ki si zna pomagati
tudi brez železnih predmetov. Daničić izvaja to besedo iz glagola žmem,
žeti (stiskati, pritisniti). Da psa ulovimo in na žeželj prvežemo, mu vrže-
mo kakšno vabo blizu žežlja. Tudi govore na jugu: Ljut, kot žeželj (V.
Iveković-Broz, Rječnik hrvatskoga jezika. Zagreb, 1901, 2. zv.).
Morda pa je žeželj nekoiliko podoben — žezlu? Da na žeželj privežemo
psa, a žeželj h kolcu, ga je treba primerno obrezati, tako da ima debelejša
kraja. Staroslovenski se žezlo imenuje žezl-b. *