MORJE Jevgenij   Jevtušenko
»Moskva—Batum«
drvel je čez pogoTJe. Ze se v pogovor
je prikradlo morje. Ze praktikanti mladi
so pustili šahovnice
in karte
odložili. Turisti,
nagneteni sred hodnika, so čakali:
»Zdaj zdaj se zasvetlika!« S tovariši,
da jih nestrpnost mine, so prejšnjih let
obujali spomine. A zame
je bilo le domišljija, videl sem ga
samo v okvirih slik, viselo je
po sobah, galerijah in komaj da sem ga poznal
iz knjig. In spet sosede mučil sem z vprašanji in z roko segal k njihovim rokam:
719
>Povejte —
kakšno je?
Kdaj se prikaže?« »Počakaj —
saj boš skoraj videl sam!« Ovinek — glej,
in vlak drvi v ravnino in v hipu —
vse na svetu je prešlo ... Ne vidiš več ničesar —
le gladino, ne čuješ drugega —
kot šum valov. In spomnim se — tako bilo je z mano ... Da,
to je tisto čustvo
kot takrat, ko hodil sem ljubezen, še neznano, med liste starih knjig pričakovat. Očital sem ji,
da se mi
izmika, v prijatelje sem drezal dan na dan: »Povejte —
kakšna je?
Kdaj se prikaže?« »Počakaj malo —
boš že zvedel sam ...« In kakor zdaj,
tako
se je zgodilo, ko slednjič prestopila je moj svet, vse razen nje —
se v nič je razgubilo, vse —
razen njenih radostnih besed .. .
720