;u i o koto mioioi^moioictoflin A "o M b\ o i'<VT o < o t o'i"c j & V
jubljaT^sKij
>   »   » j-
-*«««'
^Leposloveii in znanstver\ lisL
Štev.   io.
V Ljubljani, dne  i. vinotoka  1894.
Leto XIV.
Fata Morgana.
6
b  skalnati steni slonim; Nad mano  v razpaljenem zraki Veslajo lahkotni oblaki; Sanjavo oziram se k njim.
Neploden in  pust je ta svet, Kjer potnik samoten počivam, In  vender, lepo je,  kar snivam, Iz davnih,  iz blaženih let! . . .
Kjer zemlji se bliža nebo, Tam čuda kažo se neznana . . . Pozdravljena,  Fata Morgana — Res, tebe mi gleda oko !
Kakove lepote povsod: Karkoli sem gledal  kdaj  v mislih, Karkoli  mi bilo kdaj  v  čislih, Vse zopet razgrinja se tod.
Visoko postavljen je hram  — Kdo ne bi lastniku zavidal ! Jaz sam sem ga  ondu sezidal, Okrasil z bogastvom ga sam !
Tam žijem,  in rddost samo Odmeva po jasnih prostorih, Po sobah, vrtovih,  po dvorih  — Lepd je življenje, lep6 !
Prostoren grad zlati je moj  — Vi znanci,  prijatelji  zvesti, Zdravstvujte na moji posesti, Zdravstvujte,  živite z menoj!
Kar  vzorov gojili  smo  kdaj Vse kaže se  tukaj  v resnici . . . Kaj  vaši mi pričajo klici ? »Oh,  to je naš zemeljski  raj !«
In  glejte še dalje ondot: Krasna se  prostira  dežela, Bogata so mesta in sela  — »Presrečen tu biva naš rod'«
Vse naša brezmejna posest . . . Kako bi srce" ne  vzkipelo : »Bog živi  prosvete nam delo V prid naših pokrajin in mest!«
A zdajci . . .  izginila spet Prikazen nebeška je  v zraki, Zakrili so solnce oblaki . . . Bil sen le  iz davnih je let!   ¦
A. Funtek.
37