YUGOSLAVICA
YUGOSLAVICA
Slobodan Blagojevič PESMI
Sen
sanjal sem nekoč
pri enajstih
da sem ostal sam
eden in edini jaz
pločevina oken
brez golobov
nadrobljenega kruha
in nikogar da bi se nagnil
da bi se premaknila vsaj zavesa
rumena poletna ulica zeleni park
vse je opustelo
pa ne kot da nikogar
nikoli ni bilo
ampak kot da so vsi
naenkrat
odšli ali izginili
za vselej
niti najmanj se nisem prestrašil
Pojav
Na slušni površini dneva
sem poln
otroških glasov
ličec kot venčnih lističev
ki srebrnkasto
trepetajo
v vedrih popoldnevih.
Sonce sije in jaz sem jaz.
Hodim s črtami šestil in ravnil z mrežami polnimi pisanih metuljev z domačimi mucami in kužki na vrvicah s ciklopsmi na verigah in z dežjem v skodeli.
Sonce pa sije v predzgodovinski sijaj mojega jaza.
In potikam se v množici
pred krakovsko
cerkvijo Svetega Odrešenika
prerivam se na protestnem mitingu
Združenih sindikatov
na Rdečem trgu pa
me ujame
parada.
Blazni suhec sije v mojih mišicah.
Na potezi od Urugvaja do La Paza
se blešči rdeča bandana konjenikov jutranjih oblik.
Povorka na tirih črnih lokomotiv in črnih brkov seva
pod razmršenimi obrvmi polnih municije vojnega arzenala.
Sonce progasto sije po zidovih
latinskoameriških zgradb. To se ve.
Smejem se s smehom vse zakonodaje
sred Sofoklovih in Whitmanovih dram in pesmi.
Angel smrti čepi
sedemletnik
v poplavnih porečjih Hindustana z monsunsko roko narisan po poljih-papirusih. Po gorah Afganistana pa se vijejo
vojske Sonca in Meseca.
Poletim ko navigacijskih val ko zeleni enakokrak z radarskih naprav belih marmornih zgradb v tropskih džunglah. Neskončen kot fantazma švigam nad modrim dnevom nad glavo
Saharova in Garyja Sniderja.
Spuščenih žaluzij mislim o mislih plovnih
ko o modrih oblakih prek balustrad in o modrih grozdih ki se nagibajo nad mizo prepolno razpetega sijaja.
In sanjam o mislih pod sončniki kdaj se bodo v Johanesburgu črnke sončile na kolonialni plaži in se bodo črni otroci svetili
med oleandrovimi lehami in sanjam kdaj bodo osvobodili verze vseh ruskih pesnikov.
Vseeno ne predvidevam ves sem tukaj.
sonce sije
in jaz sem še vedno jaz in veja srebrnkasto trepeta v modri vedri dan.
Prevod Konfucija
če so besede netočne
govor ne sledi iz svoje narave
če pa ta sled
ne obstaja ker je netočna beseda
ni osnove jeziku
niti osnove čemerkoli drugemu.
Metafizični šepeti
v zaporu čemi zaprtost
tu ni ničesar razen tuintam ko se zazdi da obličje diha v temi
dal bi mu podobo osamljene duše na obrobku dveh draži
toda geometrijsko računano ni tukaj
ničesar razen same zaprtosti.
Stanje
med angelom in barbarom teče reka
ne krika ne šepeta spoprijemata se na streljaj
pa včasih po zraku zaprhuta ali zažvižga perje včasih padajo kosmati šrapneli
umazanemu stvoru je prepovedano skruniti reko izstopati in se kazati — meščanski je zakon angelstva
ničesar razen nas nedolžnih ni
ustreliti vsako svetlikanje — kličejo iz barbarstva
reka med krikom in šepetom teče ni ušes ki bi to slišala ni abstrakcije ki bi to razumela.
Skica iz anarhista
Sen anarhista ni zrušiti svet
anarhisti so graditelji s prirojeno očesno napako kot Escher ali Bosch zato napačne vizije stolpov ki visijo v zračnem prostoru katedral ki stojijo na konicah glave rek ki nadlivajo mostove in Palače Pravice sredi vakuuma Misli.
Angelstvo
brezdlaka duša angela umirjena kot nirvana se drži svetlih in velikih avenij
z marmorjem vzgojenimi drevesi in veliko izložbami
ne hodi po sumljivih uličicah
vsakdanjega preživetja
v mukah in milostih
z nedolžnimi očmi
opazuje svet
s čisto idejo
lastne pnevme namesto srca uči ga popolnosti angelske države.
Sprehod Rcneja Descartesa
Descartes se kopa v jezeru
brez gubanja
hodi po pašnikih razuma
z nekaj gospodičnami Idejami
v pisanih poletnih oblekah
skoz lahki in prozorni zrak
veselo obritega obraza
brez gub in mrščenja
hodi skozi Republiko Uma
pozdravlja mladeniče v svežih telesih
pripravnike Pravosodja
ljubimce razsvetljene Knjige
maha pobeglim
zavedajoč se pomanjkanja
jč hamburgerje
liže sladoled
sočustvujoč s tukajšnjimi značaji gre skoz bistra ogledala kartezijancev nabrušen z vedrino poverjenik Zaupanja.
Konec dobe in začetek vodnarja
Fotografij sem poln. Kopit sijajnih svetlečega se hrbta hitim nad strelami malimi pod gumami limuzin žrebec iz pločevine črnobelega svetlikanja kot pri Griffithu ali Eisensteinu.
Sred predalov vodovodnega katastra sred marmorja vodnogospodarskih zgradb veni j o cone sevanja.
Prikazujem sonce na metalni ročki predala-hidrostana. A skoz objektive se ližejo zenice
predmeščanske dobe
Kennetha Galbraitha in črnih panterjev
Popolnoma zastarel
ko Hollywood iz dvajsetih in nekaj vpisujoč se med opazovalce zaljubljen v močne mišice abstraktne progresije in nitrate ki me bodo oluščili do gole kože
do prve Vivekanandove beline. Končno
se bom osvobodil diktature
forme in vsebine.
Slobodan Blagojcvič (rojen 1951. v Sarajevu, živi v Beogradu, kjer je Slavni urednik mesečnika za književnost, Delo) je objavil knjige pesmi " senci s vitezom na mesečini (1974), Mene (1976), Slike bojnog saveznika <1985), Iz umjetnosti pjesništva (1983), Proza, tlapnjc, stance (1980) in knjigo esejev Poezija, mistika, povjest (1986) ter prevedel izbor pesmi grškega pes-
nika Konstantina Kavafisa Grad 1980, leta 1988 pa tudi njegove Sabrane pjesme. Pod psevdonimom Anhel Antonič je izdal še knjigo pesmi Džavolja obrtnica (1981). Kot Fulbrightov štipendist je dalj časa bival v ZDA.
Blagojevič velja v sodobni bosensko-hercegovski poeziji za najbolj samosvojo osebnost, saj ga manj zanima navezava na ljudsko izročilo, ampak se odpira v filozofski in mistični prostor Evrope, še zlasti pa Azije. Od tod tudi stil njegovih pesmi, ki skuša kombinirati plastično ponazoritev eksistencialnih stanj z gnomičnimi ugotovitvami in koanskimi poudarki.
V zadnji knjigi pesmi, od koder so večinoma tukaj predstavljene pesmi, pa uporablja postopke ironizacije in parodizacije, ki so mu prinesle tudi Nolitovo nagrado za književnost.
Izbral in spremno opombo napisal Aleš Debeljak, prevedel Jure Potokar