CELJSKI TEDNIK
Celje, 25. novembra 1961
Leto XI. štev. 45
CENA IZVODU 20 DIN
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE
DEI.OVNEGA LJUDSTVA
OK.RAJA CELJE
UST IZDAJA IN TISKA
ČASOPISNO PODJETJE
>CELJSKI TISK«
ODGOVORNI UREDNIK
TONE MASLO
SVETLA PRIDOBITEV REVOLUCIJE
29. november je in bo ostal največji praznik narodov Jugosla-
vije. Toliko bolj svečano, vsebinsko globlje in pomembnejše pa je
praznovanje Dneva republike letos, ko praznujemo 20. obletnico
ljudske vstaje, katere cilj in najsvetlejša pridobitev je bila rojstvo
nove Jugoslavije, socialistične države enakopravnih jugoslovanskih
narodov.
Kot z izrednim ponosom in vznesenostjo praznujemo letos dvaj-
seto obletnico začetka ljudske revolucije, tako z istimi notranjimi
občutki in zavestjo slavimo jubilejni praznik, ki je posvečen dnevu,
ko je bila socialistična revolucija kronana z izpolnitvijo teženj de-
lovnih množic naše domovine.
Pred dvema letoma smo praznovali 40-letnico dela in zmag
Jugoslovanske Zveze komunistov, katere revolucionarna doslednost
In globoka povezanost z življenjem ter težnjami jugoslovanskih
narodov ne najde primere v svetu, zato tudi ne tolikšne vsote
velikih zmag. Boj jugoslovanskih delovnih množic s Zvezo komu-
nistov na čelu je pred dvajsetimi leti z oboroženo vstajo proti
fašizmu in z začetkom socialistične revolucije dal proletarskemu
Internacionalizmu nov vzorec bitke za osvoboditev delavskega raz-
reda. Ne moremo mimo dejstva, da je ravno samoniklosti in do-
slednosti jugoslovanske Partije treba pripisati levji delež pri za-
slugi, da je v mejah življenjskega prostora jugoslovanskih ljudstev
zrasla socialistična država. Pred približno petindvajsetimi leti je
samozvani voditelj svetovnega proletariata hotel s papirnatim od-
lokom zbrisati Komunistično partijo Jugoslavije in to v dneh, ko
je po težkih preizkušnjah postajala takšna, kakršna je bila nekaj
let pozneje v najbolj usodnih dneh za jugoslovanske narode — ko
je postala resnična voditeljica delovnih množic in vseh rodoljubnih
sil.
Marsikateremu narodu v svetu so danes izkušnje jugoslovanskih
narodov predragocene. Tankočuten posluh jugoslovanske Partije
in njena neomajna vera v narodne sile je bila močnejša od na-
svetov in direktiv ob katerih bi Jugoslavija nikoli ne postala tir.to
kar je. Bilo ji je očitano, zaka.i osvobodilni boj povezuje s cilji
revolucije. Toda skoraj dva milijona žrtev bi bila prevelika cena
zgolj za nacionalno osvoboditev sedemnajstmilijonskega naroda. V
takem boju, v katerem so narodi tvegali vse, so bili upravičeni tudi
pričakovati In terjati vse.
Dvajseto obletnico revolucije in osemnajsto obletnico Republike
praznujemo tudi v obdobju velikih notranjih družbenih in ekonom-
skih premikov. Vedno bliže smo dnevu, ko bomo tudi na ekonom-
skem področju odstranili zadnje sledove nacionalne neenakosti..
S procesom razvoja neposredne demokracije, z našim poglobljenim
komunalnim sistemom vse bolj izpolnjujemo glavno geslo revolu-
cije — oblast delovnemu ljudstvu.
Dan republike praznujemo nadalje v letu velike afirmacije Ju-
goslavije v mednarodnem političnem življenju. Z jugoslovanskih
tal se je v svet širil in se še vedno bolj širi glas miroljubnega in
svobodoljubnega človeštva. Jugoslavija je dežela, iz katere člo-
veštvu v teh težkih dneh izžarevajo ideje miru, sodelovanja in na-
predka.
Z ramo ob rami stojita v tem svečanem trenutku ponosno vzrav-
nani dve generaciji. Tista, ki je b;'T r^odobnik skromnih začetkov
boja maloštevilnega delavskega razreda na jugoslovanskih tleh, in
tista, ki je dorastla in dorašča v novih pogojih, katere pogled v
bodočnost je jasen, poln življenjske vedrine in moči.
J. Krašovec
Proslava 29. novembra
Osrednja proslava dneva re-
republike v Celju, bo na pred-
večer praznika, v torek, 28. no-
vembra ob 20. liri, v veliki dvo-
rani Narodnega doma. Kakor vse
podobne, tako bo tudi proslava
29. novembra posvečena obletnici
ljudske revolucije.
Skrb nad letošnjo osrednjo
proslavo v Celju sta prevzela
Občinski odbor za proslavo 20-
letnice revolucije ter zlasti še
odbor Zveze vojaških
vojnih invalidov.
Na proslavi bodo razen govor-
nika sodelovale skoraj vse sek-
cije železnlčarskega prosvetnega
društva France Prešeren, kot
godba na pihala, tamburaški or-
kester, mešani pevski zbor, so-
listka Marija Taborjeva in
končno recitatorji, dijaki celj-
skega učiteljišča.
Japonski socialisli
v CELJU
Ob koncu preteklega tedna je
imelo Celje v gosteh člane japon-
ske socialistične delegacije, ki se
že nekaj časa mudi na obisku v
Jugoslaviji. Japonska delegacija
kaže veliko zanimanje za naš ko-
munalni sistem in za vlogo Socia-
listične zveze v našem sistemu
neposredne demokracije. Takemu
zanimanju je treba brez dvoma
pripisati tudi njihov obisk celjske-
mu okraju.
Japonske socialiste je v imenu
OO SZDL sprejel in spremljal se-
kretar tov. Stane SOTLAR. V Ce-
lju so se gostje iz daljnje azijske
dežele zadržali sicer samo en dan,
toda ta dan je bil zelo intenzivno
izkoriščen. Ogledali so si delo sta-
novanjske skupnosti »»Otok« in se
zadržali v razgovoru s funkcio-
narji občinskega odbora SZDL. Po
kosilu v zdravilišču Dobrna pa so
odšli v Velenje, kjer so si ogle-
dali mesto in njegov sodoben
družbeni utrip, končno pa so se
ustavli še v Žalcu, kjer so imeli
še krajši razgovor s predstavniki
Socialistične zveze.
Delo družbenih služb-
V
ospredju
v torek popoldne je bila skupna seja obeh zborov Okrajnega
ljudskega odbora v Celju, na kateri so odborniki najprej na pred-
log mandatne imunitetne komisije zbora proizvajalcev potrdili
verifikacijo mandata novoizvoljenega odbornika zbora proizvajal-
cev MARTINA GORSKA iz Megojnic.
V nadaljevanju in osrednji toč-
ki dnevnega reda pa je podpred-
sednik Cveto Pelko poročal o de-
lu družbenih služb na območju
celjskega okraja. Tako je v svo-
jem poročilu ne samo opozoril na
naloge zdravstva, šolstva, social-
nega skrbstva, kulture in telesne
vzgoje, temveč (tudi na delo, ki so
ga te službe opravile in na neka-
tere pomanjkljivosti in proble-
me. Skrb za človeka, za njegovo
zdravo fizično in duševno rast je
temeljna naloga naše družbe, ki
stopa v ospredje tudi v delu ljud-
skih odborov. Z razvojem delav-
skega in družbenega samouprav-
ljanja, z razvojem stanovanjskih
skupnosti in krajevnih odborov
ter z uveljavljanjem komunalne-
ga sistema in krepitvijo družbeno
materialne podlage, so bili u-
stvarjeni ugodni pogoji za še u-
spešnejše izvrševanje vseh nalog,
ki jih zajemajo družbene službe.
Gotovo je, da je komuna prva
poklicana za reševanje vseh na-
log, ki zadevajo tako šoMvo, kot
zdravstvo, socialno skrbstvo, kul-
turo in telesno vzgojo. Vsi ti pro-
blemi sestavljajo tudi težišče nje-
nega dela, zraven tega pa komu-
na usmerja in usposablja za izvr-
ševanje širokih nalog družbenih
služb organe družbenega uprav-
ljanja v šolstvu, zdravstvu in so-
cialnem varstvu. Tu pa so še sta-
novanjske skupnosti in krajevni
odbori, preko katerih se ob sode-
lovanju državljanov rešujejo za-
pletena vprašanja socialnega var-
stva, varstva otrok in podobno.
Kljub velikemu napredku in
prav lepim uspehom pa je dose-
danje delo na področju družbenih
služb kazalo še nekatere slabosti.
Nekatere naloge so reševali bolj
kot upravne naloge in ne kot po-
membna družbena vprašanja. Na-
loge in problemi, katere je v svo-
jem referatu nanizal tov. Pelko,
so našli velik odmev tudi v plod-
ni razpravi.
V	drugem delu zasedanja je
tov. Stane Selih obširno poročal
o delu uprave. V svojem poroči-
lu se ni omejil samo na delo
upravnih organov skupnosti ko-
mun, ampak je prav tako oik>zo-
ril na probleme občinske uprave,
ki zahtevajo nujne rešitve.
V	zaključnem delu zasedanja so
odborniki sklepali še o poročilu
in predlogih sveta za družbeni
plan in finance, sveta za notranjo
politiko, nadalje okrajnega disci-
plinskega sodišča ter komisije za
volitve in imenovanja. Na pred-
log te komisije je bil zaradi od-
hoda na drugo delovno mesto raz-
rešen dolžnosti tajnika Okrajnega
ljudskega odbora tov. Stane Že-
lih, na njegovo mesto pa imeno-
van tov. Franc Svetina. Razen te-
ga so odborniki potrdili imeno-
vanje tov. Franca Pirša za direk-
torja skupne okrajne zavaroval-
nice v Celju. Za okrajnega urba-
nističnega inšnektor.ia r»T, so ime-
novali tov. Ivana Jakoba.
OBISK IZ SRBIJE
ZAČETEK SODEI/DVANJA CELJE — CUPRIJA
Pretekli ,teden je bila v Celju
krajši čas na obisku delegacija
iz Cuprije, ki jo je vodil sekretar
Občinskega komiteja ZK tovariš
Boško Antič.
Celje Ln Cuprijo združujejo ze-
lo tesne vezi, ki so bile skovane
v letih ljudske revolucije, ko je
prebivalstvo Cuprije nudilo go-
stoljubje in nesebično bratsko po-
moč mnogim celjskim izseljen-
cem. Te nekoliko zbledele, nika-
kor pa pretrgane vezi, je letos
močno okrepil obisk slovenskih
političnih izseljencev v Srbiji z
vlakom -Brats.tva in enotnosti-«.
Ob tej priložnosti so nastali tes-
nejši stiki tudi s tamošnjimi po-
litičnimi organizacijami Ln ljud-
skim odborom. Pred dobrim me-
secem je Cuprijo obiskala celjska
delegacija, ki jo je vodil sekretar
občinskega komiteja tov. Tone
Skok.
Oba obiska sta imela predvsem
delovni značaj. S tem, da so bili
v obeh delegacijah odgovorni
funkcionarji političnih organiza-
cij iin ljudskih odborov, je bila
dana možnost in izražena oboje-
stranska želja po čim tesnejšem
sodelovanju in izmenjavi izkušenj
med obemi mesti.
Gostje iz Srbije so si v Celju
ogledali najvažnejše znamenito-
sti, seznanili so se s celjskim go-
»p^arstvom in turističnimi ob-
jektu Ogledali so si tovarno Emaj-
lirane posode in se razgovarjali s
predstavniki kolektiva. Nadalje so
se seznanili z delom občinskih
političnih forumov in organizacij,
ob obisku na sedežu občine pa z
delom občinskega ljudskega odbo-
ra. Ena izmed važnih točk tega
srečanja pa je hil razgovor o po-
vračilnem obisku vlaka »-Bratstva
in enotnosti-« iz Srbije v sredini
maja prihodnjega leta.
Vsem našim naročnikom, bralcem, sodelavcem
in poslovnim prijateljem
TOPLE ČESTITKE
ZA DAN REPUBLIKE
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
CELJSKEGA TEDNIKA
DELOVNI KOLEKTIV
CELJSKI TISK
Kmetijsko p^^ehranbeni kcmbinst
Te dni so v žalski in celjski ob-
čini zaključili razprave o kmetij-
sko prehranbenem kombinatu, ki
naj bi združeval zemljo sociali-
stičnega sektorja spodnje Savinj-
ske doline. Prišli so do zaključka,
da je prav, da obravnavamo ta
del Savinjske doline kot enotno
območje in da tej ugotovitvi pri-
lagodimo tudi kmetijstvo. Zavoljo
tega bi ne bilo praiv, če bi to raz-
vojno pot ovirale meje posamez-
nih občin. Na podlagi te ugoto-
vitve so v obeh občinah mnenja,
naj bi se v kmetijsko prehranbe-
ni kombinat združili: Kmetijska
gospodarstva Latkova vas, Zovnek
Vrbje, Šempeter, Arja vas, nada-
lje Mirozan, Kmetijska strojna
postaja, ter mešalnica močnih kr-
mil iz Žalca, iz Celja pa Kmetij-
sko gospodarstvo Lava, ter pod-
jetja Mesnine, Seme in Mleko. V
agrokombinat bi vključili tudi
laško pivovarno.
Do konca 1965. leta naj bi po-
večali zemljišča od sedanjih 2000
na 5500 hektarov, hmeljske povr-
šine od sedanjih 250 na 850 hek-
tarov, vrtnarstvo pa od 30 na 70
hektarov. Število krav bi povečali
na 2400, pitano govedo na 5000
glav, pitališče bekohov pa naj bi
pitalo 10.000 prašičev.
Tako bi mlekarne skoraj v celo-
ti oskrbovali z mlekom iz agrO-
kombinata, pa tudi bodoča klav-
nica bi od tod krila več kot
polovico svojih surovinskih po-
treb.
Agrokombinat naj bi zaživel e
novim letom. Priprave so več ali
manj pri kraju, zdaj je odločitev
le še na organih upravljanja o-
menjenih gospodarskih organiza-
cij.
za čas od 25. novembra
do 3. decembra
Med 24. in 30. novembrom moč-
ne padavine z ohladitvijo in sne-
gom do višin. Pozneje hladno in
suho vreme.
OBVESTILO
Zaradi praznovanja Dneva re-
publike naš list prihodnji te-
den ne bo izšel. Naslbdnja šte-
vilka lista bo Izšla v petek,
8. decembra 1961. 1.
Uredništvo in nprava
Celjskega tednika
CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961
V	ospredju zanimanja stoji oh
koncu tedna sestanek voditeljev
treh najvidnejših izvenblokovskih
držav, predsednika Tita, Nehruja
in Naserja. Naser je po odcepitvi
Sirije ponovno razglasil svoje ci-
lje, to je ustvarjanje arabskega so-
calizma, in to tako, da bo privla-
čen za sosednje arabske države.
Nehru se je pravkar vrnil iz ZDA,
kjer mu je svetovni tisk sledil z
največjo pozornostjo predvsem z
namenom, da bi iz njegovih izjav
ugotovil, na katero stran se na-
giblje indijski socializem. Govor
predsedniki Tita v Skopju pa je
odmeval po vsem svetu zaradi od-
ločnega stališča, ki ga je ponovno
poudaril glede odnosov z ZDA in
do nemškega vprašanja v duhu
beograjske konference. V svojem
govoru je Tito razjalil gospodar-
ski pritisk Zahoda na neblokov-
ske države z namenom, da bi jih
z gospodarskimi težavami uklonil
z njihovih načelnih stališč.
H gospodarskemu pritisku je
takoj po beograjski konferenci
ščuvala predvsem Zahodna Nem-
čija, ki si je v preteklem tednu
privoščila grobo divlomatsko de-
monstracijo s Krollom, nemškim
ambasadorjem v Moskvi. Nemški
časopisi so označili Krollove raz-
govore s Hruščevim privatno, ki
nimajo nič skupnega z znanim
nemškim staVšč^m: Z Moskvo se
ne bomo pogajali! Pri Krollovem
primeru pa so zatrobili v svet
nemško sentimentalno pesem o
zvestem kameradu: Es gibt kei-
nen Alleingang Bonns in Moskau!
Nič ne bomo storili brez in mimo
svojih zahodnih zaveznikov, torej
tudi zahodni zavezniki ne smejo
ničesar ukrepati brez nas! Nem-
ška diplomacija se mora nezau-
panja pri prijateljih bolj bati kot
ognja (ali mislijo na artilerijski
ogenj ali na požar?). Manever s
Krollom se jim je posrečil, Krolla
so poklicali v Bonn, a samo na
posvetovanje. Pravijo, da spada
med najbolj trmaste nemške po-
litike.
V	OZN sta bili pred očmi tega
vojnega zbora sprejeti dve reso-
luciji, ki imata obe protiatlantski
značaj. Prva proglaša uporabo je-
drskega orožja za zločin proti
človeštvu in svetovni civilizaciji,
druga pa Afriko za brezatomsko
cono. Prvo je predlagalo 12 azij-
skih držav, proti njej so glasovale
vse zahodne države, kar 25 pa se
jih je vzdržalo. Slika glasovanja
ni samo zanimiva, tudi pretreslji-
va. Zahodne države so bile tudi
zoper drugo resolucijo, češ da je
nepopolna. Vzdržalo se je 42 dr-
žav. OZN se je razširila. Nevar-
nost je, da postane debatni klub,
kar bi utegnilo prav tako znižati
njeno vrednost kakor znameniti
glasovalni stroj v prvih letih po
vojni.
V	zvezi z nemško revanšistično
politiko in njeno vlogo v NATO
paktu, ki je na pariškem zboru
spet bila m^čno poudarjena tudi
v Kennedyjevi posebni poslanici,
ki govori samo o enotnosti atlant-
skega tabora, je sovjetska nota
Finski, ki se sklicuje na pogodbo
iz 1. 1948, po kateri Finska ne bo
prepustila nobeni sili svojega o-
zemlja za operacije proti SZ in
bo s' SZ v stalni zvezi zaradi ob-
rambe: Ta mili pritisk SZ na Fin-
sko ni brez pomena za notranje
razmere v atlantskem taboru, saj
na Danskem in Norveškem nem-
ška okupacija še ni pozabljena,
po drugi strani pa je tu Švedska,
katere nevtralnost je le formalne-
ga značaja. Sovjetska nota Fin-
ski v tem trenu, ko so stvari ta-
ko zapletene, gotovo ni pomirju-
joča. Daleč na drugem koncu sve-
ta v Južnem Vietnamu se prav
tako dotikata oba tabora s koni-
cami bajonetov. Taylorjeva in-
špekcija, inšpekcija znamenitega
generala v drugi svetovni vojni,
je imela za mir slabše posledice.
General se je odločil, da pošlje
desperatnemu režimu Ngo Din Di-
ema še več letal. To pomeni, da se
skrajni desničarski elementi v
Južnem Vietnamu, na katere so
se ZDA v svoji daljnovzhodni po-
litiki naslonile na vseh kočljivih
ozemljih, ne morejo držati proti
pritisku levičarskega gibanja Vi-
etkonga. Sveta aliansa iz pretek-
lega stoletja se je mutatis mutan-
dis preselila v 20. stoletju na bre-
gove Mississipija. Vloga žandar-
]ev pri obrambi takih režimov,
kot je Ngo Din Diemov, gotovo ni
častna, pa tudi perspektivna ne.
Je pa razumljiva, če presodimo,
kaj hi rade ZDA s tako politiko
ohranile in ubranile. T. O.
Povest o Štorah
(Odlomki)
Povest o železarskih Štorah je
stara natanko sto deset let. Njeni
začetki so povezani z vso grobo-
stjo izkoriščanja delovnega člo-
veka, z največjo bedo in trplje-
njem, toda s trdno in odločno vo-
ljo proletarca, da stre okovje, ki
ga je tlačilo in poniževalo.
Spomini na predvojno Store se
prepletajo z nič kaj .prijaznim na-
seljem, stisnjenim v ozko sotesko
med hriboma, pa tudi železniško
progo in iimazano Vogla j no. Nje-
govi ostanki so še danes živa po-
doba takratnih razmer. In če bi
danes vprašali domačina, ki je v
tovarni preživel mladost, kako je
bilo takrat, bd zmajal z glavo in
dejal:
— Pustite te reči in ne dovolite,
da znova zaživim v spominih ki
so temni in mračni. Govorimo
rajši o sedanjosti in prihodnosti.
To, kar je za Velenje rudnik, je
za Store železarna. Spremenjeni
notranji odnosi, rekonstrukcija
podjetja, gradnja novih obratov
in zlasti še rast proizvajalca v
upravljalca ... vse to je dajalo
utrip in vsebino ne samo kolek-
tivu železarjev, ki ga je prevzela
žel i a po stalnem napredku, am-
pak tudi tovarniškemu okolju, Že-
lezarna in Store sta postala eno
telo z istim srcem in enako krvjo.
Zdaj ni šlo samo za elektro-
plavž, ne samo za livarno in lep-
še ter svetlejše delavnice, zdaj je
šlo tudi za človeka, za njegove
delovne in življenjske pogoje.
Minilo je komaj dobrih deset
let, ko so v Storah položili teme-
lje novemu kulturnemu domu.
Pobuda za njegovo gradnjo je
prišla iz kolektiva: ne samo prid-
nega delavca, imeti moramo tudi
kulturnega in politično razgleda-
nega upravljalca.
Tako se je začelo.
Danes je na Lipi, na hribčku
nad železarno, že izoblikovano
novo stanovanjsko naselje. Lahko
bi rekli novo Store. Tu ni več
temačnih prostorov, mrtvih barv,
da bi laže prenesle in skrile prah
ter dim. Tu je sonca in zraka do-
volj za vse. Okna so svetla, bal-
koni skoraj zasajeni s cvetjem.
Tu je v zadnjdh desetih letih
zraslo okoli sto petdeset novih
stanovanj. Pota so asfaltirana,
okoli hiš pa se širijo vabljive ze-
lenice.
Na Lipi je zrasel nov športni
stadion. Tudi zanj, kakor za vrsto
drugih objektov je dal pobudo
tovarniški komite Zveze komuni-
stov.	s
Zdaj se je v Storah oglasila pe-
sem prostovoljcev, udarnikov. '
Na robu naselja stoji mladin-
ski dom. Za popolno ureditev te-
lovadnice potrebujejo še nekaj
denarja. Te dnd bodo izjročili na-
menu novo kegljišče. Ni dolgo od
tega, ko so se razveselili tudi
otroci, saj so dobili novo in zelo
lepo igrišče.
To pa še ni vse.
Tu je še cesta na Svetino, gozd-
na cesta v Podzid, vodovod v
Kompolah, zajetje vode za nov
vodovod na Teharjih, pa elektri-
fikacija Pečovja, cesta prav tja in
v Laško vas ... Novo strelišče,
metalurška šola, pa dom Ljudske
tehnike, gasilski dom, avtobusna
postaja itd.
Zdaj stoji Lipa kot spomenik
novega časa, živo nasprotje stare-
ga naselja, nekdanjih razmer ...
V	zapisniku o ustanovitvi sta-
novanjske skupnosti Store je med
drugim zapisano: »...da rešuje
komunalne, socialne in druge pro-
bleme na terenu, da organizira
servisno službo, da pomaga dr-
žavljanom ter hišnim svetom pri
reševanju tekočih zadev. Za ures-
ničitev vseh teh nalog pa je po-
trebno tesno sodelovanje vseh dr-
žavljanov in organizacij na ob-
močju stanovanjske skupnosti
Store.«
V	praksi so ta načela povsem
uveljavili. To je potrdil obisk v
pisarni stanovanjske skupnosti,
kjer so si ljudje kljuko kar po-
dajali. Eni so prihajali zaradi na-
jemnin, drugi zaradi dodelitve
stanovanj, pa spet zaradi popra-
vil. Tisti dan je bila na vrsti tudi
prcej zamotana družinska zadeva.
Slo je za sedemnajstletno dekle,
ki je zbežala od matere in mla-
dega očima. Treba ji je bilo po-
iskati novo okolje, pa tudi pri-
merno delo. In kdo naj to reši, če
ne stanovanjska skupnost.
I — Poglejte, je dejala tajnica
stanovanjske skupnosti tov. Fani
-Pešakova takrat, ko je pisarna
ostala prazna. Tako je pri nas
vsak dan. Dela je čez glavo, hva-
ležnega in nehvaležnega. Toda,
kadar uspešno rešimo nek pro-
blem, se veselimo vsi skupaj.
] Tudi srečanje s predsednikom
stanovanjske skupnosti Ivanom
Ternovškom ni ostalo brez glob-
ljih vtisov.
-i — V zadnjih štirih letih, odkar
imamo stanovanjsko skioipnost, je
povedal, smo dosegli nekaj prav
lepih uspehov. Vzporedno z reše-
vanjem komunalnih vprašanj,
smo se lotili tudi ustanavljanja
servisov. Zdaj delajo pralnica, li-
kalnica in šivalnica. Z veliko od-
govornostjo rešujemo tudi vpra-
šanja otroškega varstva. Imamo
vrtec, ki je po iKrtrebi odprt ves
dan.
Veliko bi lahko govoril o delih,
ki smo jih opravili, hvaležni pa
so tudi načrti. Vendar bi vsega
tega ne zmogli, če bi ne imeli va
seboj ljudi, če bi ne imeli opore
v političnih organizacijah in v ko-
lektivu železarjev.
Povest o Storah je še dolga.
Ima še veliko odlomkov. To je
povest o delovnih ljudeh, povest
o ljudeh, ki vedo, kaj hočejo in
zmorejo.
M. Božič
Predsednik stanovanjske skupnosti Store Ivan Ternovšek ter ta j- \[
niča Fani Pešakova	^
CELJSKA GABRSKA VOJAŠNICA BO DOBILA IME
po narodnem heroju
JOŽETU MENIHU-Rajku
Proslavam in prireditvam na
čast dvajsete obletnice ljudske
revolucije in dneva republike se
bo v sredo, dne 29. t. m. pridru-
žila še celjska garnizija JLA. Ta
dan ob pol desetih dopoldne bodo
na slavnostni način imenovali
gabrsko vojašnico v vojašnico Jo-
žeta Meniha-Rajka. Tako bo do-
bila ime po padlem komisarju in
narodnem heroju legendarnega
Pohorskega bataljona.
I Jože Menih-Rajko se je rodil
23. aprila 1922. leta v Hrastniku.
[Bil je član rudarske družine. 2e
Iv mladih letih je postal član
jSKOJ, sicer pa je še kot dijak
^pomagal pri kulturno političnem
delu med delavci in pri organizi-
ranju stavk.
Takoj po okupaciji se je pri-
družil organizatorjem oborože-
nega upora. V poletnih mesecih
1941. leta je odšel v Revirsko če-
to. Ko je nekoč reševal dva ra-
njena partizana, so ga Nemci uje-
li, pa je pobegnil iz drvečega vla-
ka. 2al pa ga je že naslednji dan
spoznal v Celju nek nemški žan-
dar in ga odpeljal v Stari pisker.
Po zasliševanju in čakanju, da bo
prišel na vrsto kot talec, je prišlo
do zamenjave in namesto na mo-
rišče so ga odpeljali z drugimi iz-
seljenci v Srbijo. Živel je v Ve-
liki Požegi. Toda že decembra
1941. leta mu je uspelo s pona-
rejenimi dokumenti priti v Ljub-
ljano. Odtod je znova krenil med
partizane, tokrat na Podlipoglav.
Bil je komisar čete in od junija
1942. leta komisar Jankovega ba-
taljona Druge grupe odredov. Po-
zneje je odšel na Pohorje, kjer
so se borci pod njegovim vod-
stvom razvili v junake legendar-
nega Pohorskega bataljona. Po-
stal je komisar tega bataljona. Ke
pa so Nemci 8. januarja 1943. leta
napadli taborišče Pohorskega ba-
taljona, je Menih padel herojske
smrti z vsemi ostalimi tovariši.
Viktor Dobrišek
PRIDNO SO DELALI ...
Te dni je krajevna organi-
zacija SZDL, Center v Celju za-
ključila tekmovanje med svojimi
osmimi podružnicami. O tem,
uspehih in težavah organizacije
SZDL Center v Celju govori tu-
di naš intervju s tajnikom tov.
Viktorjem Dobriškom:
— Te dni smo zaključili tek-
movanje med osmimi podružni-
cami, kolikor jih je na območju
naše krajevne organizacije SZDL,
ki je trajalo vse od februarja,
je povedal tov. Dobrišek. Z re-
zultati tekmovanja smo nadvse
zadovoljni, saj smo ravno na ta
način dosegli povečano aktivnost
podružnic, pa tudi komisij in
sekcij v okviru krajevne orga-
nizacije, razen tega pa rešili še
vrsto organizacijskih in drugih
vprašanj. Tako smo povsem ure-
dili seznam članov, pobrali čla-
narino skoraj v celoti ter na no-
vo vključili v organizacijo
SZDL 490 prebivalcev območja
naše stanovanjske skupnosti.
Zelo močna je bila politična
a!rtlvnost. Le-ta se je pri kra-
jevni organizaciji razvijala s po-
močjo štirih sekcij: za Ideološko
delo, za družbeno upravljanje,
za družbeno upravljanje žena
ter za mladinska vprašanja. Mi-
mo tega pa delajo še tri komi-
sije, in sicer za kadrovska vpra-
šanja, za družbene organizacije
ter tekmovalna komisija.
Lepe uspehe je dosegla sekcija
za ideološko politično delo, ki
je pripravila v okviru krajevne
organizacije kar sedem politič-
nih predavanj ter tri z zdrav-
stveno vsebino. Obisk na teh
predavanjih je bil zadovoljiv,
saj je v povprečju na eno prišlo
okoli tri sto ljudi.
Razen tega pa so tudi podruž-
nice pripravile svoja predavanja.
Hvaležno je bilo njihovo sodelo-
vanje s hišn^ni sveti. Tako so
podružnice med drugim pripra-
vile celo seminar za blagajnike
hišnih svetov.
—	In problemi, s katerimi se
srečujete pri delu?
—	Teh je več. Najbolj boleče
za nas je vsekakor pomanjkanje
prostorov. Krajevna organizaci-
ja ima prostor, ki pa ne ustreza
namenu. Zaradi tega se nekateri
že posmehujejo in vprašujejp,
kako je mogoče, da se obnav-
ljajo nekateri drugi prostori, za
ureditev prostorov za politično
organizacijo pa ni denarja. V
zadnjem času pa smo naleteli še
na en problem, namreč, na pre-
majhno aktivnost članov Zveze
komunstov pri delu krajevne
organizacije Socialistične zveze.
—	Kakšni pa so bili rezultati
tekmovanja?
—	Prvo mesto je osvojila dru-
ga podružnica, ki zajema Ulico
XIV. divizije, levi del Prešerno-
ve ulice In Tomšičevega trga ter
Razlagovo in Savinjsko ulico.
Na drugo mesto se je uveljavila
prva podružnica, ki obsega Ti-
tov trg, Stanetovo in Cankar-
jevo ulico. Tretja je bila peta
podružnica, ki obsega Ljubljan-
sko cesto. Slandrov trg in Gle-
dališko ulico. Tak je vrstni red
najboljših.
-mb
Petek, 17. novembra
NA LJUBLJANSKEM pokopališču
so položili k zadnjemu počitku dr. Bo-
židarja LaTričJ^ velikega slovenskega
kirurga.
Sobota, is. novembra
V	LJUBLJANI SO se sestali člani iz-
vršilnih odborov ZB NOV, Združenja
rezervnih oficirjev in podoficirjev ter
Zveze vojaških vojnih invalidov Slo-
venije in se pogovorili o pripravah
na združitev vseh treh organizacij v
Zvezo združenj borcev NOV Slove-
nije
Nedelja, 19. navembra
V	PRIŠTINI se je na velikem zbo-
rovanju v počastitev 2*-letnlce vstaje
zbralo okoli 7I.0O« ljudi. Počastili so
tudi obletnico osvoboditve glavnega
mesta Kosmeta.
Ponedeljek, 20 novembra
NA DONAVI pri Beogradu so pri-
kazali uporabo prvega univerzalnega
hidrcaviona v gospodarstvu. Dolg je
8.20. Cez krila pa meri 11 metrov, je
izdelek tovarne Utva iz Pančeva.
Torek, 21. novembra
MUHASTEMU vremenu se je v Bos-
ni in Hercegovini pridružil nagel pa-
dec temperature. Tako so na Igmanu
zabeležili temperaturo 21 stopinj pod
ničlo.
Sreda, 22. novembra
ZAVOD za statistiko FLRJ je za-
ključil obdelavo podatkov o letošnjem
popisu prebivalstva. To delo, za ka-
terega so prej potrebovali več let, so
zdaj končali v sedmih mesecih in to
po zaslugi elektronskega sistema.
Mraz in slana
v začetku tedna je vso Slove-
nijo pa tudi nekatere druge pre-
dele naše države, zlasti Bosno in
Hercegovino ter Črno goro, zajela
močna ohladitev. V noči od torka
na sredo je temperatura padla
globoko pod ničlo. Najnižjo tem-
peraturo v Sloveniji so zabeležili
v Celju in sicer 10 stopinj Celzija
pod ničlo. Enako so izmerili še v
Postojni. Z mrazom pa je prišla
tudi slana.
KOMUNA -
temeljna celica družbenega
življenja
(MISLI IZ POROČILA OKRAJNEGA ODBORA SZDL ZA KONFERENCO)
Za preteklo obdobje je značil-
no dejstvo, da je vsakdanja pra-
ksa v okviru komune začela
vsklajevati koristi posameznika s
koristmi skupnosti. Komuna, na-
slonjena na najširšo iniciativo so-
cialističnih gospodarskih organi-
zacij, je postala temeljni činitelj
in pobudnik za povečevanje pro-
izvajalnih Bil, osnovni organiza-
tor javnih služb in tvorec druž-
benega standarda. V tem obdobju
se je pomembno okrepila in jas-
neje izoblikovala komuna kot te-
meljna celica našega družbenega
življenja. Zaradi tega je obdobje
materialne in splošne krepitve ko-
mun karakteristično še z dej-
stvom, da je bilo treba dati pravo
mesto in fiziognomijo tudi okra-
ju. Zadnji čas pa čedalje bolj jas-
no kaže, da se okraj spreminja v
organ skupnosti komun na ob-
močju celjskega okraja. Ta proces
je nov gospodarski sistem še po-
spešil.
Komuna mora postati skupnost
neposrednih proizvajalcev, oziro-
ma mesto, kjer bo mogoče z vse-
mi posledicami reševati proble-
me, ki zadevajo delo ia življenje
proizvajalcev in posredno življe-
nje vseh članov komune. V ko-
muni se bodo ustvarjali novi od-
nosi in materialna osnova za vse-
splošen razvoj.
Organizacije SZDL so v pre-
teklem obdobju aktivno delale v
tem smislu in f>ojasnjevale novo
vlogo komune in skupnosti ko-
mun. Rezultati kažejo, da uspehi
niso izostali. Zlasti veliko so or-
ganizacije Socialistične zveze raz-
pravljale na svojih občinskih kon-
ferencah o vlogi komune v novih
pogojih.
Zadnji čas so se proračunski
dohodki občin močno povečali S
spremenjenim načinom finansi-
ranja občin in okrajev pa so bili
postavljeni na nove temelje, to je
v odvisnost od osebnih dohodkov
prebivalcev. To se pravi, v odvis-
nost od proizvodnosti dela vsega
prebivalstva. To pa je seve vpli-
valo na tesnejše medsebojno po-
vezovanje gospodarskih organi-
zacij in komun.
Skupni interesi komun in go-
spodarskih organizacij za ureje-
vanje problemov družbenega
standarda so se kazali v instru-
mentih delitve dohodka, pa tudi
v tesnejši povezanosti proizvajal-
cev z občino. Gotovo je, da se ]e
vloga proizvajalcev na življenje v
komuni močno povečala ravno po
zaslugi zborov proizvajalcev. Ker
pa so vzporedno z njimi rasli tudi
drugi organi, kot sveti, krajevni
odbori, stanovanjske skupnosti
itd., se je povečala vloga občin-
skih ljudskih odborov kot pred-
stavniških teles in kot organov
družbenega upravljanja na vseh
področjih dejavnosti.
Zbori proizvajalcev so odigrali
pomembno vlogo. Ne glede na to,
pa so njihovo delo spremljale tu-
di nekatere slabosti. 2e ugotovi-
tev, da v večini občinskih zborov
proizvajalcev po številu prevla-
dujejo nameščenci, direktorji, ni
zadovoljiva. Udeležbe na sejah so
slabe. Bili so tudi primeri, da sej
ni bilo, ker je nanje priilo prema-
lo članov. Se bolj pereče pa je
vprašanje vsebine njihovega dela.
Večidel se zadovoljujejo z infor-
macijami o delu ljudskega odbo-
ra pa tudi o stanju gospodar-
stva in podobno. Zbori proizva-
jalcev nezadostno reagirajo na po-
samezne negativne pojave v go-
spodarskem življenju na sploh, še
manj pa na posamezne napake v
posameznih gospodarskih dejav-
nostih.
Res je, da je njihovo delo zelo
obsežno, dnevni redi sej navadno
prenatrpani, zaradi česar tudi ne
pride do konkretnejših obravnav
in zaključkov.
Nekatere analize organizacij S®-
cialistične zveze dajejo slutiti, da
se zbori proizvajalcev velikokrat
sestajajo le formalno, da nimajo
za obravnavanje dovolj konkret-
nih materialov in analiz in da s«
prav zavoljo tega tudi premalo
kritični pri obravnavanju po-
membnih družbenih vprašanj.
To so samo nekatere napake t
sistemu in metodah dela občin-
skih zborov proizvajalcev, ki jih
bo treba odpraviti
CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961
3
NAS MALI RAZGOVOR	
Naš delavec ODLOGA
Pred kratkim shk) sodelovali na razgovoru o razvoju in tež-
njah kolektiva »Emajlirke«. Ta kolektiv je vsekakor največji in
gospodarsko najmočnejši v celjskem okraju poleg velenjskega rud-
nika. Zaradi tega je tudi razumljivo, da so najnaprednejši notra-
nji odnosi in razvoj gospodarstva v novih pogojih dobili prav pri
njih najbolj pozitivne oblike.
Razogvora so se udejležili predsednik sindikalne podružnice
Franc Belak, sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov Ste-
vo Pratnikar, predsednik delavskega sveta Stane Dvoršak in di-
rektor podjetja Vlado Veber.
Vprašanje: Vaše podjetje se na-
haja v obdobju obnavljanja to-
varniških strojev in objektov. Kaj
je osnovni smoter te velike akci-
je, ki jo je začel vaš kolektiv?
Odgovor: Naš kolektiv je do-
slej, kar zadeva proizvodnjo in
proizvodnost, dosegel lepe uspe-
he. Vendar nas to ni smelo za-
slepiti. Najprej ne po količini —
okoli 15 ton izdelkov — nato pa
tudi ne po kvaliteti, čeravno tudi
za to ves čas skrbimo. Kvaliteta
je namreč prvi pogoj za uspeh na
trgu — morda bolj zunaj, v zad-
njem času pa to velja enako tudi
za domači trg. Tako nam obnav-
ljanje obratov rešuje do določene
mere oba problema — povečala
se bo proizvodnja, s sodobnimi
proizvodnimi sredstvi pa bo vse-
kakor možno izdelovati tudi še
boljše izdelke. Nikdar pa ne sme-
mo pozabiti, da so člani našega
kolektiva ob obnavljanju prosto-
rov tovarne, ki morajo omogočiti
varnost pri delu in udobno po-
čutje, zastavljali za uresničitev
tega smotra tudi velike napore,
Tako so mnogi v zimskih mesecih,
ko se je gradilo ogrodje za nove
halo, delali dejansko na prostenn
in ob temperaturi, ki velja v
gradbeništvu za neprimeren pogoj
za delo. Člani našega kolektiva
so to prestali, zavedajo pa se tudi,
da so sedanja obnovitvena del g
le prva etapa široko zasnovanega
načrta.
Samoupravljonje
pomeni samo
napredek
Vprašanje: Vaš kolektiv je spre-
jel zamisel o obnovi tovarne. Te
se je tudi z veliko vnemo lotil.
Vendar so bile v tem obdobju
pred kolektivi še velike in po-
membne politične naloge v zvezi
s poglabljanjem samoupravljanja.
Kako ste pri vas to zajeli in sku-
šali rešiti?
Odgovor: Brez dvoma je, da so
v prvem obdobju vsi pogledi bili
usmerjeni na velike tovarne. Ven-
dar se pri nas te politične naloge,
ki pa dejansko slonijo na pojmu
dobrega gospodarjenja, nismo lo-
tili zaradi teh ali onih pogledov
na večja industrijska podjetja.
Skratka, poskušali smo poiskati
obliko samoupravnih organov v
nižjih gospodarskih enotah — v
obratih in podobno. Sami smo z
našimi oblikami trenutno zado-
voljni. Razumljivo pa je, da mo-
ramo iti dalje in še naprej razvi-
jati samoupravne pravice posa-
meznega proizvajalca.
Tako smo doslej na zahtevo
proizvajalcev prenesli odločanje
o zaposlovanju novih delavcev v
obrate, kar je dejanska naloga in
pristojnost samoupravnih orga-
nov v obratih. Porasla je tudi
skrb za povečanje proizvodnje ob
istih pogojih, zraven pa še skrb
za zmanjšanje slabo izdelanih
proizvodov.
Predsednik delavskega sveta
Stane Dvoršak
Sekretar tovarniškega komiteja
ZK Stevo Pratnikar
Predsednik sindikalne podružnice
Franc Belak
Iz razgovora, ki smo ga imeli v »Emajlirki« smo lahko povzeli,
da je ta kolektiv ubral pravo pot, da je res postavil v ospredje
probleme proizvodnje in se hkrati odločno zavzel za uresničitev
poglabljanja samoupravljanja. Vzporedno s tem pa je rasla tudi
skrb za delovnega človeka.
O tem nam zgovorno pričajo nova stanovanja, ki jih je zgra-
dila za svoje delavce »Emajlirka«, o tem nam priča velik elan pri
urejanju Mariborske ceste, o tem nam priča dobro urejena kadrov-
ska služba, ki skuša zajeti mnoge tndi drobne probleme zaposle-
nih.
VARNOST
je največja
dobrina
Ni slučaj, da prav v tem ob-
dobju imamo mesec varnosti.
Vendar tokrat ne gre za to, da
bi z neko mesečno kampanjo sku-
šali zmanjšati nekatere naše sla-
bosti, temveč da bi varnost pri
delu bila vsakodnevna skrb vsa-
kega našega državljana.
V tem času so v Celju in v dru-
gih središčih celjskega okraja go-
spodarske organizacije priredile
lastne razstave zaščitnega mate-
riala, na koncu pa so domala v
vseh občinah celjskega okraja pri-
redili tudi osrednje proslave, ki
zajemajo osnovno zaščito in var-
nostno dejavnost na vseh pod-
ročjih. V Celju je to razstavo pri-
redil v okviru sklopa razstav in
prireditev v počastitev 29. no-
vembra Občinski sindikalni svet.
Na tej razstavi so prireditelji na-
zorno pokazali v stolpnicah in
stanovanjih, kaj pomeni izguba
2 milijard dinarjev, ki je nastala
zaradi raznih poškodb. Razen te-
ga je zanimiva tudi ugotovitev,
da so v tem času občutno padle
nesreče pri delu in tudi nesreče
na cesti so se močno zmanjšale.
PRAZNIČNA MISEL
KATERO MOZIRJE GREMO
POGLEDAT? TISTO S KUŽNIM
ZNAMENJEM, ŽAGAMI IN
TKALNIM STROJEM? MOZIR-
JE NAŠIH PREDNIKOV S SPLA-
VI OZIROMA S SPOMINOM
NANJE? ALI PA GREMO NA-
RAVNOST PROTI NOVEMU DE-
LU Z BELINO BLOKOV, PROTI
KMETIJSKI ZADRUGI IN
DRUŽBENEMU POSESTVU, OD
KODER SLIŠIMO GLASBO NA-
SIH DNI, RITEM SPROŠČENIH
SIL, MODERNI NAPEV?
Pet pozno popoldanskih ur je
premalo za Mozirje z vsemi obra-
zi. Za kraj, kakršen se kaže, če
pogledamo proti mostu, pod ka-
terim šumi mrzla Savinja, in mi-
mo njega naprej proti kopališču
z iveekend hišicami.
Pet pozno popoldanskih ur je
premalo, da bi človek lahko zbral
in uredil vtise, a eno je gotovo:
tukaj je zares prijetno.
Kar na cesti sem ustavila pred-
sednika Delavske univerze tovari-
ša Senico.
—	Kako je pri vas? sem ga po-
barala. Bolj ko se razvijajo indu-
strija, kmetijstvo in druge veje
gospodarstva, tem jasnejša je res-
nica, da brez sposobnih kadrov ne
pomenijo dosti ne zidovi ne naj-
sodobnejši stroji.
—	Priti mora čas, ko nikjer ne
bodo položili betonskega temelja
za tovarno, ne da bi hkrati misli-
li tudi na druge vrste temelj —
človeka, je rekel tovariš Senica.
Iz takih nagibov je pri nas zrasla
mreža izobraževalnih ustanov za
odrasle: od ljudskih univerz pa
vse tja do izobraževalnih središč
v podjetjih, ki so šele v snovanju.
—	Občinska politična šola v Na
zarjih bo te dni sprejela, 25 slu-
šateljev in bo trajala do sredine
februarja. Tej bodo sledili najraz-
ličnejši seminarji in kvalitetna
predavanja. Tudi na šolo za star-
še nismo pozabili, mladina pa bo
gotovo z veseljem obiskovala te-
čaj tujega jezika oziroma knjigo-
vodski tečaj. Decembrski večeri
bodo namenjeni vsem, ki bi radi
dokončali popolno osemletno šo-
lo.
—	In Vaše želje?
—	Zdaj težimo za tem, da vsa
ta razgibana izobraževalna dejav-
nost, usmerjena vedno na uspo-
sabljanje ljudi za delovna mesta,
ujame korak z razvojem podjet-
ja, občine ali okraja v prihodnosti
— je rekel tovariš Senica.
Ozka stezica me je pripeljala k
spomeniku.
—	Tu se je smrt utrudila do
smrti in uresničil biblijski pekel.
Sama ne vem, kako in zakaj so
se v meni živo oglasil prav ti
malodane pozabljeni verzi. Takole
pred spomeniki se je v meni vse-
lej oglašalo dvoje: spomin na pre-
teklo in pričakovanje novega. A
tokrat se ni oglasilo oboje. Meje
so se zabrisale. Vse je le pretek-
lost, a ta je naša, naša za vselej,
naša v opomin in naša v spodbu-
do.
Ne, ne, ne več vojne! je zakri-
čalo v meni. Celo topoli v ozadju
so se oglasili v jesenski pozdrav
miru.
Bila sem bogatejša za novo spo-
znanje.
Dom "-Slavka Slandra-x je stav-
ba, ki učinkuje svetlo in mogoč-
no. Spoštljivo sem si ogledovala
vhodna vrata, ki vodijo v prosto-
re TVD Partizana. Iz telovadnice
se je oglašal živžav.
Da, živahna in razgibana je
športna dejavnost v Mozirju. Mo-
derna, sodobna telovadnica spre-
jema vse, ki jim je skrb za te-
lesni razvoj nujnost. Redno va-
dijo z oddelki. Orodna telovadba
je na prvem mestu. Tudi namizni
tenis ne zaostaja. Delo zavira le
pomanjkanje prostorov. Razmah
bo očiten spomladi, ko bosta ure-
jeni rokometno in košarkaško ig-
rišče, medtem ko odbojka že pri-
vablja številne ljubitelje.
Navdušenje in popolna priza-
detost mladih sta najboljši porok
za uspeh, pri tem pa so vodniki
mentorji vsega. Zanje lahko tr-
dim, da so s požrtvovalnostjo, ki
je dana našemu človeku, iz leto v
leto skrbeli za razmah športne
dejavnosti.
Razsvetljena okna v domu
>'^Slavka Slandra*> vsak večer pri-
vabljajo nove in nove člane v te-
lovadne prostore.
Kako velik napredek, mar ne?
Stopila sem v prostore mozirske
knjižnice.
Med bogato knjižno zalogo sem
zasledila tudi najnovejše izdaje
najrazličnejših založb. Knjižničar-
ka ima polne roke dela.
Da bi se kar najhitreje odvija-
lo osveščanje ljudi s kulturnimi
dosežki, redno gostuje v Mozirju
tudi celjsko gledališče. Polna dvo-
rana obiskovalcev z viharnim a-
plavzom spremlja dogajanje na
odru. Tudi široko platno privablja
k filmskim predstavam lepo šte-
vilo ljudi iz bližnje in daljne oko-
lice. K temu je pripomogla tudi
asfaltirana cesta. Vse to je samo
ena izmed poti in metod kulturne
vzgoje. Druga pot, ki ni nič manj
pomembna, je obsežena v vsako-
dnevnem življenju in boju, ko
mora človek urejati konkretne
odnose s svojci v družini, s sode-
lavci na delovnem mestu, s sta-
novalci v stanovanjski skupnosti
in z državljani v komuni.
V Šaleškrdolini
JE RES LEPO
Šaleška dolina je bila pred
leti, zlasti pa pred vojno do-
linica ki so jo le redki obi-
skali. Po uveljavljanju de-
lavskega samoupravljanja in
po temeljitih gospodarskih
spremembah je ta lepi del
naše domovine naglo zaživel.
Uspehi tega so ogromni in
zaradi tega se tudi ne sme-
mo čuditi, da bi videli nekaj
novega, temveč preprosto za-
to da bi videli, kaj lahko na-
ši ljudje ob enotni volji in
prizadevnosti vsakega posa-
meznika narede.
Naše Novo Velenje, na ka-
terega smo vsi prebivalci ce-
ljskega okraja ponosni, se je
razvijalo vzporedno z rastjo
gospodarske moči rudnika.
Zgodovina velenjskega rud-
niika je res dolga. Toda vsa
zgodovina velenjskega rud-
niika in rudarjev, ki so v ja-
mah rudnika delali je do osv-
boditve temačna, polna gro-
ze in nečloveških napoirov,
katerih sadovi so se zlivali
v žepe bivših lastnikov rud-
nika.
Sele po osvoboditvi so ve-
lenjski rudarji delali zase. Pr-
vi so tudi ustanovili v celj-
skem okraju delavsiki svet.
Vendar ne smemo misliti, da
je bila ta pot lahka. V začet-
ku in najprej je bilo z de-
janji potrebno dokazati, da
finančni usi)ehi črnega zlata
in delavcev, ki ga kopljejo,
koristijo predvsem njim in
domovini. Tedaj je bilo res
težko. Ljudje so v desetletjih
postali nezaupljivi. In nema-
lokrat se je pripetilo, da je
direktor šel z delavci v ja-
mo, da je z njimi delal (tako
so ravnali tudi ostali usluž-
benci) in tudi z njimi prena-
šal ti^ljenje. Tedaj jim je
hotel dokazati, da ne delajo
zanj niiti za koga drugega.
Temveč da delajo zase.
Leta so šla mimo. Velenjski
rudarji so dDbili zaupanje
vase in v svoj delavski svet.
Tedaj pa se je začel strm
vzpon. Strm zato, ker je od-
slej za vsakim siklepom de-
lavsikega sveta, za vsakim
hotenjem stalo dva tisoč ru-
darjev, ki so bili pripravljeni
po svoji moči pomagati.
No in na koncu lahko re-
čemo samo to, da so Velenj-
čani uspeli. Novo naselje, no-
ve trgovine, regulacija Pake.
lahko bi še mnogo naštevali.
Bistvo pa bo vselej ostalo
isto. Velnjčand dobro vedo
zakaj delajo.
M. Iršič
Denar skozi tisočlejta
D NAR NA DINAR
ne samo pri nas — povsod po svetu!
V sredini tisočak s podobo Jurija,pod njim deset dinarski banko-
vec s podobo kovača in v desnem kotu kliše, ki so ga parti-
zani rabili za tiskanje »partizanskega denarja*.
Pred dnevi je bila v Celju zelo
zanimiva razstava denarja, ki je
stoletja in stoletja prevladoval
pri nas in ki si je z mnogimi spre-
membami zaslužil že muzejsko
vrednost. Razstava je bila v pro-
storih celjske Komunalne banke,
pripravila pa sta jo skupno pri-
pravljalni odbor za ustanovitev
Muzeja denarnih zavodov Slove-
nije in kolektiv celjske Komunal-
ne banke.
Prireditelji so hoteli s to zani-
mivo razstavo tudi Celjanom po-
kazati razvoj kupnih sredstev od
starih časov do danes. Res mora-
mo priznati, da p>odobne razstave
v Celju doslej nismo videli in da
je do kraja uresničila smoter, ki
so ga prireditelji zasledovali.
Prireditelji so prostor zelo u-
kusno uredili in tudi vabljvo za
oko. To je bilo tudi potrebno,
saj je bilo gotovo, da si bo raz-
stavo ogledalo veliko število šo-
larjev, katerim je posrečen im
nazoren prikaz precej več vreden
od številk.
Razstava je začela s rimskimi
primerki denarja iz rimske dobe
in sploh starega veka. Tu so bili
zastopani predvsem kovanci iz
žlahtnih kovin — srebro, zlato.
Kovanci so kot menjalna vrednost
ostali pri nas v veljavi tudi v
srednjem veku. Tako lahko celo
zasled.mo, da so posamezni grofje
in vodiitelji pokrajin v srednjem
veku tudi izdajali denar. Med
njimi je bil pokazan tudi kova-
nec Ulrika II. Celjskega, na ka-
terem je jasno viden celjsk grb,
ki je z majhnimi spremembami
še danes v veljavi.
Obdobje kovancev na našem o-
zemlju se je začelo s posebnim de-
kretom cesarice Marije Terezije,
ki so ga tudi razstavili. V dekre-
tu posebej navaja, da ne sme biti
razlike med kovanim in tiskanim
denarjem, če oba predstavljata
isto menjalno vrednost. Njen prvi
denar so tiskali na Dunaju. Ti
primerki so bili tudi razstavljeni.
Razumljivo je, da je tedaj ob pri-
mitivni tehniki tiskanja tudi bilo
zelo lahko ponarediti posamezne
vrste bankovcev. Zaradi tega že
v določilu Marije Terezije zasledi-
mo posebno poglavje, ki prepo-
veduje iponatiskanje banJcovcev
in hkrati opozarja vse one, ki bi
se tako hoteli okoristiti, da mora-
jo računati na smrtno kazen. De-
kret še posebej poudarja, da po-
narejevalci papirnateea denarja
ne morejo računati pomilostitve
smrtne kazni.
Zanimivo je tudi, kako se je
oblika in tisk z iznajdbami več-
barvnega tiska denarja menjala.
Ta črta se vleče vse do 1919. leta,
ko se je pojavil jugoslovanski de-
nar. Takoj po prvi svetovni vojni
je vsaj nekoliko časa ostal v ve-
ljavi star denar, vendar so tudi
tega pretiskali s črkami SHS
(Srbija, Hrvatska in Slovenija). Is-
to leto pa se pojavijo tudi doma-
či bankovci in kovanci. Za osno-
vo so tedaj vzeli »rbski dinar,
ki še danes pomeni osnovni ix>-
jem denarne menjalne vrednosti.
Tedaj srn tiidi natisnili ustrezne
bankovce — med njimi tudi tiso-
čaka in bankovec za deset dinar-
jev. Na prvem jugoslovanskem
tisočaku je bil upodobljen sv. Ju-
rij. Ime svetnika se je v narodni
govorici obdržalo tud za ime ti-
sočaka. Tako mnogi še danes re-
čejo namesto tisočak — preprosto:
jurij. Podobno je tudi z našim
kovačem. Na prvem jugoslovan-
skem bankovcu za 10 dinarjev je
bil natisnjen kot likovni okrasek
pod5ba kovača — odtlej naprej
— vsaj v Sloveniji — govorimo
o kovaču, kadar mislimo 10 di-
narjev.
Razstava pa je prikazala tudi
tiskanje denarja na našem ob-
močju za časa okupacije. Zelo
zanimivi so bankovci, ki so jih
izdajali v Vrhovnem štabu parti-
zanskih enot in ki so veljali za
osvobojeno ozemlje.
Razumljivo je, da je po osvo-
boditvi nova Federativna Ljud-
ska republika Jugoslavija začela
izdajati svoj lasten denar, ki ga
ni povezovala niti z zgodovino de-
narja, niti z denarjem, ki so ga
izdajali okupatorji na zasede-
nem ozemlju.
Prireditelji pa so hkrati prika-
zali tudi različne načine, ki se
jih v raznih državah poslužujejo,
da bi pritegnili ljudi k varče-
vanju.
IZ NAŠIH KOMUN
KJE JE ODGOVORNOST?
Čeprav govorimo o novem gospodarskem sistemu
ZE dolge mesece in čeprav je termin, v katerem
naj bi posamezna podjetja izoblikovala svojo no-
tranjo strukturo v pogledu delitve dohodka, ta-
ko rekoc ze pri kraju, jih v žalski obcini od 65 go-
spodarskih organizacij se 60 ni predložilo ustrez-
nih pravilnikov. podjetja čakajo, toda vprašanje
je, na kaj!
O tem je nedavno tega raz-
pravljal tudi občinski odbor
SZDL, nato pa še občinski ljud-
ski odbor. V obeh primerih je šlo
za prizadevanje, da bi pospešili
proces izdelave pravilnikov in i-
stočasno opozorili na zelo neod-
govoren odnos kolektivov do ure-
janja njihovih življenjskih ter
družbeno ekonomskih in hkrati
tudi političnih vprašanj.
Analize razmer na tem pod-
ročju so sicer pokazale, da »so
stvari v teku«, toda pokazale so
tudi, da se z njimi povečini u-
kvarjajo zpolj komisije /a izde-
lavo pravilnikov, in kar je prav
tako problematično, da ostajajo
(te stvari) tudi izven širokih raz-
prav vseh članov kolektiva. Ugo-
tovitve govorijo naposled tudi o
tem, da nekatera podjetja vse
preveč »tehtajo« razpone med
najvišjimi in na.inižjimi prejem-
ki; da precenjujejo in podcenju-
jejo določena delovna mesta; da
se ubadajo s problemi, kako po-
večati osnovne mesečne plače in
tako dalje. To so samo nekatere
bistvene slabosti, porojene iz raz-
ličnih vzrokov, objektivnih in
subjektivnih, med katerimi pa je
po vsej priliki tudi ta, da pri-
manjkuj3 širše odgovornosti in
jasnih konceptov. Ce namreč ve-
mo, da je preteklo že precej časa
od tedaj, ko naj bi posamezna
podjetja pričela proučevati svojo
notranjo ekonomiko in jo prila-
gajati novemu gospodarskemu si-
stemu. je seveda toliko bolj ne-
razumljivo, če vse doslej prav-
zaprav ne moremo govoriti o
kakšnih vzpodbudnih rezultatih.
Vsiljuje se vprašanje, ali bodo
podjetja lahko v enem samem
mesecu nadoknadila to, česar po-
prej niso zmogla nekaj mesecev!
Kakšno bo opravljeno delo in
kakšen bo plod takega dela?
Nobenega dvoma ni, da je de-
litev dohodka eden izmed osnov-
nih problemov, ki bd nujno mo-
ral zanimati ne le ozek krog lju-
di, marveč slehernega proizvajal-
ca, zato ni verjetno, da ta, ki de-
jansko proizvaja, ne bi bil za-
interesiran, kolikšno plačilo bo
dobil za svoje delo, in bi zato
prepuščal, da mu to ukrojijo dru-
gi. Čeprav takšen položaj prav
gotovo ne velja za vse gospodar-
ske organizacije (morda celo sa-
mo za malo število), je v tem
vendarle edina okoliščina, ki nam
pomaga razumeti tako obsurdne
in nevzdržne razpone, ki se kaže-
jo ponekod med najvišjo in naj-
nižjo mesečno plačo. Ne gre za
to, da ljudje, ki se ukvarjajo z
izdelavo pravilnikov, morda ne bi
bili kos tej »nalogi«, gre kratko-
malo za to, da je takšno izdelo-
vanje pravilnikov v nasprotju z
vsemi demokratičnimi principi!
Potemtakem tudi pomanjkanja
odgovornosti niti najmanj ne mo-
remo iskati v njihovih prizadeva-
njih, ki so lahko celo negativna,
iskati jih moremo predvsem v ti-
stih činiteljih, ki teh prizadevanj
ne podpro, da bi bila pozitivna!
Ti činitelji pa so kolektivi sami,
S čim lahko tedaj sploh opra-
vičimo tak položaj in kje je —
odgovornost?
D, Hribar
NAJ NE BO BORCA BREZ KVALIFIKACIJE
2e lani so občinski odbori in
okrajni odbor Zveze borcev izde-
lali temeljito analizo, kje in v
kakih pogojih delajo člani Zveze
borcev. Ugotovili so, da na ne-
kvalificiranih delovnih mestih
dela še vedno preko tisoč pet sto
članov Zveze borcev.
Ker so podobno stanje ugoto-
vili tudi v drugih okrajih, je Re-
publiški odbor Zveze borcev za-
čel pozitivno in edino pravilno
akcijo za prirejanje raznih semi-
narjev in tečajev, kjer bi bivši
borci lahko dobili potrebno zna-
nje in sposobnost za višjo kvalifi-
kacijo za opravljanje kvalificira-
nejšega dela. Tečaje in seminarje
prirejajo v vseh občinah.
Posebno skrb so temu vpraša-
nju posvetili zlasti v mozirski ob-
čini, kjer so dosegli tudi največji
uspeh. Pri praktičnem delu pa je
posebno pomagal Okrajni ljudski
odbor, ki je založil precej sil in
truda, da bi zamisel Republiške-
ga odbora Zveze borcev uresni-
čili.
Zanimivo je tudi dejstvo, da so
najbolje poskrbeli za uresničitev
te zamisli v dobro organiziranih
kolektivih, to pomeni v večjih in
tam kjer se vodilni ljudje zave-
dajo naloge, ki je postavljena
vzporedno s tem problemom. Pr-
ve izpite v celjskem okraju so o-
pravili v velenjskem rudniku.
Razveseljiva je tudi ugotovitev,
da je prirejanje potrebnih izpitov
pri tem delu bila najlažja stvar.
Važnejša od tega je bila propa-
ganda dejavnosti in prepričeva-
nje ter nato organizacija tečajev,
ki naj bivšim borcem posreduje-
jo dejansko čim več znanja iz
splošnih predmetov.
Hvalevreden je tudi primer O-
krajne trgovinske zbornice, ki je
priredila posebne tečaje za višjo
izobrazbo članov Zveze borcev, ki
imajo nagnjenje do poklica, ki
zahteva precej več znanja.
Sodijo, da bo v tem obdobju
dobilo ustrezno kvalifikacijo oko-
li tisoč članov Zveze borcev r
okraju in da bodo tudi druge go-
spodarske organizacije storile vse,
da bivši borci pridejo do potreb-
neca znanja.
-m-
Iz Mestnega muzeja so nam sporočili, da bo rimska nekropcla v
Šempetru zaradi zaščite spomenikov zaenkrat za obiskovalce ne-
dostopna, obiski bodo ponovno možni s 1. aprilom 1962.
PROČ S STARIMI DELAVNICAMI
Te dni bo podjetje »Klima« o-
tvorilo nove obratne prostore, ki
jih gradijo v Gaberjih. Sodijo, da
bodo v novih prostorih lahko bi-
stveno povečali proizvodnjo, hkra-
ti pa bodo tudi ob tej priložno-
sti počastili vse delavce, ki so
dalj kot deset let v podjetju.
Laščani so se
pogovorili
Člani Socialistične zveze v La-
škem so nedavno organizirali se-
stanek in preko »javne tribune«
obravnavali vprašanja, ki so za
Laško najaktualnejša. Med te
spadajo nedvomno ureditev me-
sta, ulic, parkov in kanalizacija.
Kot zelo pereče vprašanje, ki
se je na »javni tribuni« pojavilo,
je regulacija Savinje. Mnogi sma-
trajo namreč, da so z regulacijo
začeli na nepravem mestu, ker je
glavni zastoj Savinje na ovinku
pri Marija gradcu. Zato bodo re-
gulacijska dela, ki so se pravkar
začela, služila predvsem za iz-
gradnjo nasipa, ki bo preprečil
vdor vode v park zdravilišča in
na novo zgrajeni del ceste.
Zelo pereč problem, ki se je na
»javni tribuni« čestokrat ponav-
ljal, je pristop h gradnji nove,
sodobno urejene pekarne. Navzo-
či so zelo grajali zavlačevanje
gradnje pekarne, ker tečejo pri-
pravljalna dela že preko 6 let.
Laščani zaskrbljujoče menijo, da
bo sedanja pekarna, ki je že do-
služila svojemu namenu, nekega
dne vsled dotrajan j a prenehala z
obratovanjem. Seveda se pri tem
postavlja vprašanje denarja za
gradnjo, saj bo po predračunu
veljala pekarna okoli 53 milijo-
nov dinarjev.
Člani socialistične zveze so ostro
grajali tudi investitorje stano-
vanjskih blokov, ker niso z no-
vogradnjami zagotovili potrebnih
prostorov za varstvo predšolskih
otrok, niti niso pokazali posluha
za ureditev otroških igrišč. Zato
ni slučaj, da je ravno pri stano-
vanjskih blokih največji problem
glede varstva otrok.
Se in še so se vrstili problemi,
med njimi tudi taki, ki bi se la-
hko rešili z dobro voljo vseh in
s prostovoljnim delom, le žal, da
Laščani do take oblike sodelova-
nja ne čutijo potrebe. Zato rajši
prepuščajo vrsto takih drobnih
problemov v rešitev občini, ki pa
tudi vsega ne zmore,
CE VOZIS-
NE PIJ
Teden varnosti pri delu, ki smo
ga zaključili prejšnje dni, je do-
bil ustrezno akcijo v — tednu
varnosti prometa na naših ce-
stah.
Ugotovitve organov prometne
Ljudske milice v Celju so bile
porazne. Ko so kontrolirali, ali
sedijo za krmili motornih vozil
trezni ali vinjeni vozniki, so sa-
mo v enem dnevu našli osem
močno vinjenih voznikov,
Ze samo ta podatek kaže, da se
prenekateri vozniki motornih vo-
zil še ne zavedajo, v kakšno ne-
varnost spravljajo sebe in vozila,
ki jih upravljajo in kako zaradi
uživanja alkohola ogrožajo var-
nost prometa in življenje drugih
ljudi na cestah. Ali jih odvzemi
vozniških dovoljenj ter kazni še
niso spametovale? Ali je res tako
težko ugoditi načelu — če voziš,
ne pij; če si pijan, ne vozi?
Krvodjjalstvo
ima vedno več
pristašev
Komisija za krvodajalstvo pri
občinskem odboru Rdečega križa
v Žalcu je svoje delo uspešno za-
stavila. Letos ji je do novembra
uspelo zbrati 796 prijavljencev, od
katerih je 712 oddalo 215 litrov
krvi. Računajo pa, da bo v letu
1961 še vsaj 500 odvzemov krvi.
Letos je občinski odbor RK v
Žalcu priredil zelo uspel dan kr-
vodajalcev. Počastili so spomin
padlih žrtev NOB ter priredili i>o-
vorko in lep kulturni program. Na
prireditvi so razdelili krvodajal-
cem in organizatorajem značke in
diplome. Ob tej priliki so razvili
tudi prapor. 
Sedaj poteka krvodajalska ak-
cija v Žalcu, Preboldu, Braslov-
čah in na Vranskem. V Žalcu je
bilo že pred tednam dni nad 100
prijav. Zelo dobro se je izkazal
kolektiv občinskega ljudskega od-
bora in okrajnega sodišča. Ta sin-
dikalna podružnica je zbrala 48
prijavljencev, kar pomeni, da je
skoraj vsak drugi član krvodaja-
lec. Močan odziv ima krvodajal-
ska akcija vselej med kolektivom
Juteksa in Hmezada v Žalcu, ki
imata že več nosilcev spominskih
značk
NOVI LIKOVNI
VETER
Mnogoštevilne razprave o vpra-
šanjih celjskega likovnega življe-
nja in s tem v zvezi o vprašanju
stalnega razstavnega prostora so
naposled premaknile to panogo
naše kulture z mrtve točke in ji
ustvarile neko ugodno perspekti-
vo. Gre namreč za to, da bomo v
Celju v doglednem času dobili
stalni razstavni prostor — gale-
rija je predvidena v sedanjih pro-
storih invensticijske banke na vo-
galu Narodnega doma.
Tako se nam že na pomlad pri-
hodnjega leta obetajo tudi prve
stalne likovne razstave. Med dru-
gim bodo nekateri celjski likov-
niki priredili tako imenovano pri-
merjalno razstavo, s katero bodo
skušali prikazati estetsko vred-
nost posameznih industrijskih in
drugih artiklov ter istočasno nič-
vrednost kiča. Toda pri tem ne
gre zgolj za prikaz prvega in dru-
gega, marveč še bolj za to, da bi
tako prebivalcem kakor industriji
tudi dokazali njuno medsebojno
veljavo. Razstava ne bo zajela le
dekorativne uimetnosti, papč pa
toliko tudi likovno, saj je znano,
da je bilo v Celju že precej sum-
ljivih razstav, ki so spričo slabe
likovne vzgoje občinstva doživele
izredne denarne uspehe. Odkup-
ljenih je bilo namreč zelo veliko
slikarskih zmazkov.
Ker se naposled slab estetski
okus vse bolj uveljavlja tudi na
področju dekorativne umetnosti,
tako v emajlu kakor keramiki,
steklu in zlatu in ker tvorijo ti
štirje elementi pravzaprav zelo
pomembne industrjske panoge v
okraju, bo takšna demonstrativna
razstava vsekakor prispevala k
razčiščevanju pojmov o tem, kaj
ima kakšno vrednost in kaj vred-
nosti nima. In ne samo to — brez
dvoma bodo dosegle tudi svoj
vpliv na okusnejše oblikovanje
določenih proizvodov, v kolikor
bodo seveda potrošnika prepriča-
le oziroma v kolikor bo potrošnik
začutil in uvidel razloček med pr-
vim in drugim.
Kar zadeva dosedanje »dosež-
ke« na tem področju, je sicer res,
da posameznim predmetom funk-
cionalnosti ne gre odrekati, če-
prav ta funkcionalnost tudi ni
vedno popolna, toda funkcional-
nost sama po sebi še ne zadostu-
je in tudi ne zadovoljuje potreb
sodobnega človeka, če ni njen vi-
dez vsaj dozdevno lep. Dozdev-
nost pa je lahko seveda zelo da-
leč od dejanske lepote. Prvo e>o-
membno pobudo nam v tej sme-
ri daje na področju keramike tr-
govina Borec v Celju, kjer so se
v celoti uveljavili estetski prin-
cipi umetne obrti in kjer potem-
tsikem zaman iščemo kič. Ne bi
kazalo morda uveljaviti takšnih
pobud tudi na drugih področjih?
dhr
LIBOISKA
MLADINA SE JE
ZDRUŽILA
Ze nekaj let si je prizadevala
libojska mladina, da bi zaživela,
vendar ji do nedavnega ni uspe-
lo. Mladina rudnika je životarila
v svojem aktivu, mladina kera-
mične tovarne je poskušala delo-
vati v svojem podjetju, terenska
mladina pa ni bila nikjer vklju-
čena. Sicer precej mladine delu-
je v sekcijah DPD Svoboda, v
svojih aktivih pa ni znala najti
pravega dela.
Na pobudo nekaterih agilnih
mladincev pa se je vsa mladina
združila v en aktiv. Prišli snio do
s,poznanja, da v razdrobljenosti
nismo imeli nobenih uspehov in
da bomo le združeni lahko uspeš-
no delovali.
Tako smo se prejšnji teden zbra-
li ter sprejeli nekatere naloge.
Vsi mladinci se b<^)do vključili v
razne sakcije Svobode, kot glas-
beno, p>evsko in dramsko. Tri mla-
dince bomo poslali v politično šo-
lo. V zimskih mesecih bomo orga-
nizirali plesno šolo ter sodelovali
pri proslavah dneva republike in
dneva armade,
S tem si je libojski mladinski
aktiv postavil temelj 2 in upamo,
da bo uspešno delal.
Žalska kultura na rešetu
Včeraj dopoldne je h'I v ?oru
plenum občinskega odbora SZDL,
ki je obravnaval kulturno pro-
svetno dejavnost v občini. Povze-
mamo nekaj misli.
KULTURA JE SESTAVNI DEL
DRUŽBENEGA STA.NDARDA
Za uspešno delo v proizv(xinji
je potrebno, da imajo državljani
tudi možnost kulturnega izživlja-
nja. Kakšne so v tem p igk-du raz
mere v občini in v čem se kaže
ta dejavnost?
Občinski svet Svobod in pro-
svetnih društev v Žalcu združuje
7 Svobod in 13 društev, ki šteje-
jo skupaj 2500 članov. Diu<;iva
gojijo dramsko in glasbeno dejav-
nost, njihovo delo pa se odraža
tudi v knjižnicah in kinematogra-
fih ter drugih sekcijah. Ker ima-
jo zelo razl.čne pogoje za ^vnje
delo, seveda niso vedno uspešna.
Največji problem pa je še vedno
MATERIALNA OSNOVA
saj je občutno pomanjakanje
prostorov za kulturno prosvetno
dslo, posebno vprašanje pa je se-
veda denar. Perspektive za zago-
tovitev rednih sredstev so pred-
vsem v kolektivih, kmetijskih za-
drugah, v dohodkih od prireditev
in dotacijah.
Posebno vprašanje pa so
KADROVSKI PROBLEMI
ker gre namreč za splošno po-
manjkanje strokovnih kadrov. De-
lo opravlja običajno nekaj posa-
meznikov, na katerih sloni tudi
vsa programska obremenitev. Da
bi pridobili nove moči, bi kazalo
pristopiti k ustrezni stimulaciji.
IZOBRAŽEVALNA DEJAVNOST
Kar je bila ustanovljena Delav-
ska univerza, so društva povsem
opustila to dejavnost, kar ni pov-
sem pravilno. Klubske oblike še
vedno nudijo možnost debatnih
večerov, poljudnih predavanj,
marksističnih krožkov in tako
dalje.
LJUDSKE KNJIŽNICE
Knjižni sklad v občini se v zad-
njih letih ni bvtveno povečal in
je tudi dokaj razdrobljen. Zato bi
b'lo potrebno krepiti predvsem
večje knjižnice, ki bodo morale
razpolagati tudi z več strokovne
in politične literature. Od leta
1958 je padlo število bralcev, za
kar je vzrok v premajhni izbiri
knjig in neurejenosti knj.žnic.
Mnoge knjižnice nimajo najnuj-
nejšega inventarja. Ob tem je ve-
Lka naloga občinske knj.žnice, ki
bo morala poskrbeti za razvoj
vseh ostalih knjižnic v občini.
DRAMSKE SEKCIJE
Dramsko d3javnost goji malone
sleherno društvo, čeprav je ta naj
večkrat povezana z mater^ainiim
pogoji, s kadri in prostori, kakor
tudi z dramsko literaturo. Zelo
pomanjkljiva je oprema odrov,
zlasti v Žalcu, kjer vse predolgo
odlašajo z obnovo odra. Polovica
dramskih sekcij v minuli sezoni
ni naštudirala niti ene dramske
prireditve, pri čemer tudi na ok-
rajnem dramskem festivalu v
Grižah ni nastopila nobena sek-
cija iz žalske občine, V tem po-
gledu bo treba zagotoviti več go-
stovanj od drugod,
GLASBENA DEJAVNOST
V	občini delujejo stalno pionir-
ski pevski zbori, medtem ko so
odrasli zbori v upadu. Tako jih
je pred leti nastopilo na občinski
reviji 15, lani pa komaj 6.
V	težavah je tudi godba na pi-
hala v Zabukovci, predvsem, kar
zadeva finančno plat njenih na-
stopov izven kraja. Poleg nje so
še mladinska godba na pihala v
Libojah, Preboldu, Vranskem in
Polzeli ter ansambel glasbene šole
v Žalcu. Ker ima glasbena šola za
dvig glasbene dejavnosti velik
pomen, ji bo treba posvetiti vso
pozornost.
KLUBSKO ŽIVLJENJE
V občini ima 16 krajev materi-
alne pogoje za delo klubov. Veči-
na klubov je opremljena s televi-
zorji, nekaj od teh so jih kupile
pred leti občina, nekaj pa prebi-
valci sami. Toda klubi še vedno
niso zaživeli. Vzrok za to je v po-
manjkanju sposobnih ljudi, ki bi
ob sodelovanju z vsemi krajevni-
mi činitelji skrbeli za kvaliteten
program,
KINEMATOGRAFI
IN FILMSKA VZGOJA
Na področju občine je 9 kine-
matografov, od katerih jih je ve-
čina v sestavu prosvetnih društev.
Imajo tudi svoje programske sve-
te. Toda repertoarna politika še
vedno ne ustreza in vse premalo
je bilo še storjenega na podr )čju
filmske vzgoje. Za mladino bi ka-
zalo ob nedeljah prirejati matine-
je s kvaltetnimi filmi, čeprav bi
krili le stroške predvajanja.
ZABAVNO ŽIVLJENJE
je vsekakor najbolj problema-
tično, saj kvalitetnih zabavnih
prireditev praktično ni ali pa so
dokaj stereotipne in se često spre-
vržejo v pijančevanje. Razmisliti
bi bilo treba o novih oblikah,
zlasti pa se čuti potreba po orga-
nizaciji mladinskega plesa.
VLOGA SZDL
V KULTURNO PROSVETNI
DEJAVNOSTI
Kulturno prosvetno izživljanje
in udejstvovanje je nujna dobrina
in potreba vsakega državljana.
Socialistična zveza kot politična
organizacja ima zato tu določene
naloge in dolžnosti. Gre predvsem
za pomoč društvom pri premago-
vanju težav, za koordinacijo de-
javnosti med prosvetnimi društ-
vi in ostalimi organizacijami, za
vsklajevanje njihpvih programov.
Nadalje pa morajo tako občinski
odbor kakor krajevni odbori SZDL
nenehno spremljati delo Svobod
in prosvetnih društev ter jim po-
svečati vso pozornost
IZ ŽIVLJENJA NA VASI
s SEMINARJA O DELU LJUDSKE MLADINE NA OSEMLETKAH
Programe dela prilagoditi mladosti
v soboto in nedeljo je bil na okrajnem komiteju Ljudske
mladine seminar za učitelje, ki odgovarjajo za delo aktivov
Ljudske mladine na osemletkah. Okrajni komite je na seminar
vabil 47 predstavnikov osemletnih šol, pa se ga je udeležilo le
25 prosvetnih delavcev. Razgovori pa so kljub temu zelo uspe-
li in mladina ter pedagogi so izmenjali marsikatero dragoceno
izkušnjo.
Na seminarju so zelo obširno
razpravljali o idejno vzgojnem
delu na osemletjkah, o sprejemu v
Ljudsko mladino, o kulturno za-
bavnem življenju in telesni vzgoji
na šoli, o mladinski samoupravi,
tehnični vzgoji, organizaoijsikem
delu, o aktualnih nalogah Ljudske
mladine v zadnjem razdobju itd.
Kljub temu pa, da so o tej proble-
matiki govorili p>olna dva dni, so
usF>eli nekatera vprašanja le na-
kazati. Ob zaključku seminarja so
zato sklenili, da naj to ne bo zad-
nji posvet temveč le eden izmed
številnih, ki jih bodo še pripravili.
Tako se bodo že v decembru zno-
va sestali in govorili predvsem o
mladinski samoupravi v osemlet-
nih šolah. Takrat bodo obiskali
tudi osnovno šolo v Podčetrtku,
kjer so to plat dejavnosti uspeli
najbolje razviti.
Zadnja leta opažamo, da se de-
lo aktivov Ljudske mladine na
osemletkah nikakor ne moire utr-
diti. Nekaj slabosti je biJo prav
gotovo v tem, da je bilo med
mladimi ljudmi in prosvetni-ni de
lavci premalo sodelovanja. Se več-
ja pomanjkljivost pa je v tem, da
Ljudska mladina na osemletkah
ni uspela razviti takih oblik dela,
ki bi bile primerne štirinajst ozi-
roma petnajstletnim učencem. Ta-
ko so si v nekaterih celjskih šo-
lah zastavili tak program idejno
vzgojnega dela, ki bi ga morali
obravnavati šele v zadnjih letni-
kih srednjih šol. Mladi ljudje, ki
so se pravkar poslovili od pionir-
ske organizacije, prav gotovo ne
bodo z zanimanjem poslušali raz-
prav o dialektičnem materializ-
mu in podobnem. Kljub temu pa
je prav, da mladina že v osem-
letkah dobi osnovno politično ori-
entacijo, kajti šele na tej podla-
gi bodo lahko kasneje načenjali
težje razprave. Osnovna naloga
Ljudsike mladine na osemletkah
naj bo torej v tem, da razvija ta-
ke dejavnosti, ki bodo družbeno
koristne, hkrati pa za pubertet-
nika tako zanimive, da se bo u-
dejstvoval v njih, ne pa izživ-
ljal tako, da lahko kaj kmalu za-
vije na stranpota.
Po končani osemletki naleti
mlad človek na prvo pomembnej-
še vprašanje v svojem življenju
— na izbiro poklica. Tudi pri re-
ševanju tega prvega, toda življe-
njsJco važnega problema mladih
ljudi, je šola premalo pomagala.
Kako lahko bi bilo na razgovor
z mladino povabiti tega ali onega
strokovnjaka iz prakse, ki bi
mladim ljudem znal točno pove-
dati, kakšno je delo njegove stro-
ke! Takih pomenkov pa na šolah
skorajda ni.
Na seminarju so nato vneto raz-
pravljali še o skrbi šolskih odbo-
rov za vzgojo mladih ljudi, o mla-
dinski samoupravi, o povezavi šo-
le z okoljem in o številnih drugih
vprašanjih. Vse to pa je povezo-
vala ugotovitev, da je treba gle-
dati na sedanje učence v osem-
letkah drugače kot na tisto mla-
dino, ki je šolanje že končala. Se-
danji šoloobvezniki so prav za-
res »-nova generacija«, zaikaj zras-
li v drugačnih pogojih kot veči-
na nas. Da pa bi to pridobitev
čimbolje uporabili, bo pjihovim
interesom in zadovoljevanju le-
teh treba posvetiti še več pozor-
nosti. Prav bi bilo zato, da bi se
prosvetni delavci in vodstvo Ljud
ske mladine tudi v občinah pogo-
vorili o skupnem delu.
-ica
Lepo sodelujejo
Pred dnevi je štirinajst usluž-
bencev Gozdnega obrata v Ro-
gaški Slatini s prostovoljnim de-
lom pogozdilo hektar zapuščenega
zasebnega gozdnega zemljišča v
Dreveniku na Boču. Posadili so
štiri tisoč macesnovih sadik in to
v treh dneh. Ta delovna manife-
stacija je zaradi skrbnih priprav
in izredne delavnosti prostovolj-
cev povsem uspela, prijazno bu-
kovje pa je dobilo nekaj maces-
noavja, s katerim se bo povečala
gospodarska dejavnost tamošnjih
gozdov.
Z reorganizacijo gozdarske služ-
be je bilo v celjskem okraju usta-
novljenih več novih obratov kot
poslovnih in ekonomskih enot.
Prevzeli so gozdarske gradnje in
gozdne drevesnice, gozdno gospo-
darstvo Celje pa bo izvedlo tudi
popolno krčitev družbenih gozdov
na relativnih gozdnih tleh, to se
pravi spremembo gozdov v polje-
delska zemljišča na površini ti-
soč šest sto hektarov. Ta dela
zdaj lepo napredujejo.
Novost pomeni tudi prevzem
gozdarskih dejavnosti v zasebnih
gozdovih na območju šmarske ko-
mune. Rezultat te pridobitve je
tesno sodelovanje družbenega in
zasebnega sektorja in opisana ak-
cija je že ena izmed dokazov za
to.
Z OBISKA PRI KMETIJSKEM GOSPODARSTVU V VRBJU PRI
ŽALCU
pot k napredku
Pred dnevi nas je pot zanesla v Kmetijsko gospodarstvo
Vrbje pri Žalcu. Tam smo poiskali ing. Milana Dolinarja,
tehničnega vodjo pri gospodarstvu, ki nam je o delu in go-
spodarjenju na posestvu marsikaj povedal:
»Naše kmetijsko gospodarstvo«,
je dejal, »ni tako mlado kot bi
si kdo mislil. Že pred vojno je
obsegalo 35 hektarov površin. Po
osvoboditvi je zemlja prišla v se-
stav kmetijske obdelovalne za-
druge, 1952. leta pa je na teh po-
vršinah nastalo posestvo hmeljar-
skega inštituta. Dve leti kasneje
so ga preimenovali v posestvo
hmeljarske šole v Vrbju, 1958. le-
ta pa je postalo samostojno kme-
tijsko gospodarstvo. Kar obširna
zgodovina, kajne? No, tudi s po-
vršinami je tako.
Medtem ko je pred vojno po-
sestvo obsegalo 35 hektarov po-
vršin in leta 1957. 120 hektarov,
pa zajema danes 263 hektarov ob-
delovalnih površin. Gozda je 64
hektarov, nerodovitne zemlje —
ki pa obsega predvsem dvorišča,
ceste, gramoznice itd. — 33 hek-
tarov, razlika med to vsoto in pa
398 hektari, kolikor imamo vse
zemlje, pa odpade na pašnike.
Naj povem še to, da imamo 90
hektarov zemlje v zakupu. To
dejstvo nam pomeni eno glavnih
ovir pri arondaciji. Le-ta pa je
zavoljo razdrobljenosti naših po-
vršin nujna. Naj navedem v ilu-
stracijo ta-le primer: najoddalje-
'nejše zemljišče našega posestva
proti severu je šest kilometrov
daleč, proti jugu pa pet. Lahko pa
trdimo, da smo kljub nekaterim
oviram zdaj k arondaciji odloč-
neje pristopili.«
»Kaj pa glavna smer proizvod-
nje pri vas?«
»Največ se ukvarjamo s hme-
ljarstvom in živinorejo. Tako i-
mamo 53 hektarov hmeljskih na-
sadov, na katerih smo letos na-
brali 125 tisoč škafov hmelja.
Res, da je bil pridelek letos ne-
koliko manjši kot lani, zato pa
ni bila kvaliteta skoraj nič slab-
ša. Štiriindevetdeset odstotkov
vsega pridelka je bilo prve in
druge vrste. K tolikšnemu uspe-
hu je prav gotovo pripomogla
pravilna obdelava in dobra za-
ščita. Nekoliko težav smo imeli
letos le z obiralci. Nekatere so
savinjski kmetje namreč prepri-
čali, da bo pridelek hmelja pri
nas slab, da ga je potolkla toča
in obiralci so se napotili obirat
drugam. No, pa smo hmelj ven-
darle spravili pravočasno pod
streho, celo tri dni prej kot po
navadi. Nekaj smo ga posušili na
lastnih, ostanek pa na sušilnicah,
ki smo jih vzeli v najem.«
»Kaj pa živinoreja?«
»Imamo 145 krav in 90 glav
mlade živine. Letos smo se odlo-
čili tudi za nakup sto bikcev ozi-
roma telet. Naša živina namreč
vse krme ne bi porabila, v južnih
predelih domovine pa je živino-
rejo suša tako prizadela, da smo
se raje odločili za nakup živine
pri njih, kot pa da bi navijalia
ceno krmi. Nekaj bomo s tem ne-
dvomno pridobili, prizadetim pre-
delom pa pomagali.«
»Kako pa drugače? Sistem na-
grajevanja, ekonomske enote?«
»Nagrajevanje imamo urejeno
po točkovnem sistemu. Seveda pa
ga bomo s formiranjem ekonom-
skih enot morali spremeniti ali
vsaj nekoliko prilagoditi novim
pogojem. O ekonomskih enotah
še razpravljamo. Medtem ko smo
si edini v tem, da bi morali ži-
vinoreja in rastlinska proizvod-
nja postati samostojni ekonomski
enoti, pa se zaenkrat še ne mo-
remo odločiti za to, ali naj bo sa-
mostojna ekonomska enota tudi
strojni park ali ne.«
Na posestvu so še pred kratkim
čutili pomanjkanje strokovnega
kadra. Danes tega ni več, sosed-
nja šola jim je dala take ljudi,
ki jih potrebujejo. Nekoliko po-
tožijo le še zaradi stanovanj, ki
jih ni in ni, drugače pa gre na
posestvu vse po poti k napredku.
Želimo, da bi bila le-ta čim manj
težavna.
-ij.
INVESTICIEJ
SKUPNEGA
FINAASIKANIA
Na zadnji seji Okrajnega komi-
teja Zveze komunistov v Celju so
razpravljali tudi o načrtu za
skupno finansiranje nekaterih in-
vesticij v skupnosti komun. O tem
je člane komiteja informiral pred-
sednik okrajnega ljudskega od-
bora Miran Cvenk. Med drugim
je ponovil že znana tri načela
skupnega finansiranja v skupno-
sti komun. Pri tem gre za skup-
no finansiranje zavodov in služb,
ki jih uporablja več komun, za
skupno finansiranje izgradnje ti-
stih objektov, ki služijo potrebam
vseh občin — ali pa da jih je
treba zaradi pomembnosti reše-
vati širše — in za skupno finan-
siranje gospodarsko zaostalih ne-
razvitih območij okraja, kar naj
bi zmanjšalo razliko med razvi-
timi in nerazvitimi področji.
Ker pa je takih potreb zelo ve-
liko in bi jih bilo s sredstvi, ki
so na razpolago, nemogoče rešiti,
so se najprej odločili za tiste in-
vesticije, ki so nujno potrebne.
Mednje sodi nadaljevanje grad-
nje ceste od Celja do Rogaške
Slatine, gradnja srednje tehniške
šole, pedagoške akademije in raz-
širitev ekonomske šole v Celju,
sodišča v Mozirju, Žalcu in Ve-
lenju, ureditev zdravstva v Šo-
štanju, in sicer ureditev rekrea-
cijskega centra in pa bolnišnice
v Topolšici, dokončna určd.tev za-
voda za rehabilitacijo invalidov
v Celju ter gradnja mostu v Gri-
žah.
Poleg tega pa bo treba vlagati
še v kmetijstvo v Šmarju pri Jel-
šah in Šentjurju. Za vse to in za
rezervo skupnosti komun je po-
trebno 950 milijonov dinarjev. Ob
upoštevanju gospodarske moči
posameznih komun, so sklenili,
naj bi občine prispevale tako-le:
Celje 548 milijonov. Laško 12, Slo-
venske Konjice 20, Šoštanj 88, Ža-
lec 120 in okraj 150 milijonov,
medtem ko sta bili občini Šmarje
in Šentjur teh obveznosti oproš-
čeni.
ZATROBIL
JE ROG
Lovna sezona je te dni na vi-
šku. Po orumenelih gozdovih zdaj
odmeva rog in marsikateri lovec
preživi nekaj ur v naravi. Gonja
lovskih psov je zanj najlepša pe-
sem. Ko se približajo njegovemu
stojišču, se lovec spremeni v oči
in ušesa. Vsak šum ga vznemirja,
ves je nestrpen in napet, dokler
ne priskaklja mimo dolgouhec
ali celo zvitorepka.
Vso ulovljeno divjad lovske
družine prodajo, izkupiček pa
vlagajo nazaj v lovišča.
Letos niso redki primeri, da lovec
upleni kar tri ali celo več zajcev
vSir G roj C r
Ta sir ima obliko nizkega hle-
ba z malce vdrtimi stranicami.
Njegova teža je 30 kg. Skorja je
nekoliko rjavkasta in je vedno
malce vlažna. Testo je sklo-
pi j eno, prožno, v njem pa so red-
ko posejane, motne, kot grah ve-
like luknje.
Ta sir ima izrazit sirast vonj in
pikanten, slasten in na orehova
jederca spominjajoč okus.
Kot vsi gorenjski siri je tudi ta
masten, vendar pa izdelujejo tu-
di manj mastne (pod 45 odstotkov
v sušini) posebno če izdelke na-
menijo za struganje.
Domovina tega sira je Franco-
ska Švica in Francija, pri nas pa
ga proizvajajo v Kmetijski zadrugi
Srednja vas pri Bohorju,v Ljuto-
meru, Tolminu, Mariboru, Lju-
bljani (Nova vas), Radečah, Ko-
per-Dekani, Šmarju pri Jelšah,
Cerknem, Planini (KZ Šentjur),
Novem mestu in Semiču.
PRI ZEMLJEPISNI URI
Učitelj vpraša Tončka: »Torej,
polušaj! Ce imaš pred seboj
vzhod, na levici sever in na desni
strani jug,-" tu je malo počakal,
»kaj imaš zadaj?«
Tonček sramežljivo: »Strgane
hlače, tovariš učitelj.«
Štefka Tofant
Vrhe 48.
Teharje.
Ob obsotelskih praznikih
v teh dneh so praznovali v Polju ob Sotli in v Bistrici ob Sotli.
Proslavljali so krajevna praznika prisrčno in ponosno, ker se je
od tistih tesnobnih dni pred dvajsetimi leti, ko so morali nasilno
zapuščati svoje domove in se umikati pred nemško »čisto arijsko
raso«, dosti spremenilo. Obsotelje je danes prerojeno, storilo je v
dveh desetletjih korak, ki ga nekoč ne bi zmoglo v stoletjih.
Bilo je v mračnem novembr- mobili so rjoveli po vijugasti če-
škem jutru. Temni, pokriti avto- sti skozi Obsotelje. Pravili so jim
»marice«. Vojaki v zelenem, z ble-
ščečimi škomji, nekateri z vol-
čjaki, ki so renčali in grozeče ka-
zali zobe, so se bližali hišicam,
ki so dremale v megli med drev-
jem. K vsakim vratom so se na-
potili: eden, dva. Puškina kopita
so zaropotala. Ljudje niso spali,
ker so že slišali, kaj jih čaka.
Prevejani Nemci so jim obljub-
ljali, da jih peljejo na nove do-
move nekje v Nemčiji, kjer bo-
do dobili vse tako, kakor bodo
tu zapustili. Nekateri, ki jim je
bila nekoč pri srcu stara Avstri-
ja, so nasedali, toda teh ni bilo
veliko.
»Packen sie, loss!« so vpili.
Družine so se zbirale pred hi-
šami. Oblekli so vse, kolikor so
mogli. Nekateri so preko ramen
imeli še zvite odeje, vendar so
drgetali, kakor bi jih stresal oster
mraz. To je bilo slovo. Spomini so
se zvrstili v hipu: kravica, jabla-
ne, ki so še lani tako lepo rodi-
le... »Sam sem jih zasajal! Ko-
likokrat sem te prekapal, vino-
grad! Lani v teh dneh smo pili
in peli v zidanici. Ko sem te pri-
peljal k hiši, ti nisem obljubljal
tega!« Trpeče sta se spogledala
samo za hip in kot bi ga hotela
opogumiti, ga je toplo objela s
pogledom. Potem je naenkrat
vzdrgetala in po brazdi ob nosu
so ji zdrsele solze, ki jih ni mo-
gla več zadržati. »Gehma, loss!« je
rezko ukazal vojak v zelenem.
Tedaj je gospodar Jože po-
kleknil pred hišo. Rahlo sivo gla-
vo je sklonil globoko, prav do
zemlje in jo poljubil, kakor ta-
krat pred leti ljubljeno ženo, ki
jo je prvič pripeljal na ta dom.
Poljubil je zemljo, da mu je sivi
prah zatemnil tenko, bledo ust-
nico, ki jo je stiskal tesnobno.
S trepetajočimi prsti je pobral
grudico, jo skrbno zavil v snažni
robec in jo potisnil pod srajco tja,
kjer je v bolečini trepetalo srce.
Otroka sta onemela, toda naen-
krat sta zastokala v krču, ki ju
je nenadoma stisnil v prsih, kot
bi ju hotel zadušiti.
»Auf! Marsch! Los!« in mala
procesija je zavila po poti med
jablanami, na katerih je le tu in
tam trepetal odmirajoči list. Po-
dobne procesije so se molče vile
skoraj od vsakih vrat. Volčjaki
so renčali in bevskali. Stric Jože
je dvignil glavo in hodil čvrsto
ter na svojih prsih čutil domačo
grudo...
*
To je bilo pred dvajsetimi leti.
Zdaj so bolečine pozabljene. Živ-
ljenje je boljše, lepše. Ljudje ob
Sotli so spet doma, toda to ni več
staro, odmaknjeno, sanjavo Ob-
sotelje, to je novo Obsotelje s
traktorji, vlakom, z zadružnimi
domovi in ljudmi, ki dobro vedo,
kaj pomeni delati v svobodni do-
movini.
Bolečine so pozabljene, toda
krivica ne. Stric Jože se je vrnil,
star je že, toda žive oči bistro
opazujejo. »Prinesel sem tisto
grudico zemlje, ki me je sprem-
ljala na tujem, dajala mi je po-
guma. Ne, nikoli ne pozabim, kar
so storili z nami, jaz ne. Povem
vam pa, da se včasih bojim, da
bodo mladi, ki danes že tako lepo
živijo, to pozabili, da sploh ne
bodo vedeli, kako prekleto je bi-
lo! Mi stari ne bomo! Poglejte,
koliko se nas je danes zbralo. Ta-
ki so prišli, ki že dolgo niso bili
v vasi«.
In praznovali so zares lepo!
Spomini iz pregnanstva, spomini
iz borb: otroci poslušajo z odpr-
timi usti. Bilo je nekoč. Zveni
kot neka pravljica, toda to je bila
resnica o junaštvu, o pogumu, o
trpljenju, o smrti, o peklu, o son-
cu, o svobodi. Resnica, kjer so
tudi otroci bili junaki, kjer so se
žene upirale zmaju, kjer so...
Ob veselem praznovanju, sredi
gorečih bakel in svetlih lampion-
čkov, ki so jih prižgali tokrat, je
to bilo resnično slišati kot prav-
ljica. Toda kar smo slišali, je bila
nedavno resnica. In tisti zmaj še
ni čisto izdihnil, še skuša pomi-
gati z repom, tam nekje v svo-
jem brlogu...
Sotelski
Obsotelje je danes prerojeno. V dveh desetletjih je storilo korak,
ki ga nekoč v stoletjih ne bi zmoglo.
KULTURA IN PROSVETA
(SRBIJA 1941)
Upor
Zavija pes nekje z golotnih brd,
zavija tožno v mesec nad planino,
ko da izjokal rad bi bolečino,
v temo iztulil onemogli srd.
Vsa vrata so zapahnjena to noč,
okoli hiš na straži so plotovi,
nobena ne utripa luč pod krovi.
Potrkala je smrt na okna koč.
Ob cesti v hrdstovju tam za vasjo
seljaki mladi, z glavami vsi v zankah,
vsi v raševini, šubarah, opankah
pod vejami se zibljejo rahlo.
Upornikov uisi tam tiho pet,
ki tudi mrtvi niso se ločili.
Na zemljo to ne bodo več stopili.
Neutrudno pes zavija v gluhi svet.
O, čuj! Že v hipu tem, že tam in tod
se v brdih zgane pasji gnev turobni
in se ječe zajeda v čas tesnobni,
v sveta strahoto vpije od povsod...
Ohej! Zalajajmo, ljudje, še mi,
ki živi smo v grobove poteptani!
In ti, gnev veliki, iz src nam plani,
razlij se, lajaj, bori se in bij!
Pod vejami se pet je mrtvih glav
zganilo kakor v radostnem drgetu.
Bude se sela v puntarskem šepetu.
Žari izza oblakov sij krvav ...
Fran Roš
Večer
borbene
besede
z literarnimi večeri je v Celju
približno tako kakor z jesenskim
soncem — pride, kadar pač pride.
In kadar pride in ožari nebo, mu
seveda radi izpostavimo svoje
ude, da jih pregreje; podobno ka-
kor smo voljni okopati svojega
duha v blišču lepe besede.
Tako je bil večer borbene be-
sede, ki ga je pretekli teden pri-
pravil v veliki dvorani Narodne-
ga doma Okrajni svet Svobod in
prosvetnih društev ob sodelova-
nju celjskega učiteljišča in glas-
bene šole, vendarle intimno do-
živetje. Pred poslušalci, povečini
dijaki učiteljišča in celjskih sred-
njih šol, je ob tej priložnosti na-
stopil Matej Bor, Tone Seliškar
in Katja Špur. Medtem ko sta oba
pesnika prebrala nekatere svoje
najlepše pesmi, nastale v času
vojne oziroma na pohodih XVIII.
divizije in Cankarjeve brigade, se
je Katja Špur predstavila z od-
lomkom, ki popisuje vzdušje v
taborišču Slovencev v Slavonski
Požegi. Večer so izpolnile recita-
cije učiteljiščnikov, ki so poslu-
šalcem posredovali pesmi parti-
zanskih pesnikov Kajuha, Levca,
Krakarja, Minattija in drugih,
razen tega pa še odlomke iz Can-
karjevih stvaritev, posvečene do-
movini. Literarnemu delu večera
so se naposled pridružili še glas-
beni vložki, s katerimi je nasto-
pila Zlata Žoharjeva ob sprem-
ljavi Marženke Sancinove.
Drnga premiera na Maiem odru
Milan Dokovič: »Ljubezen«
v zelo kratkem času, v pičlem pol-
drugem mesecu nove sezone je pri-
pravilo celjsko gledališče že peto
premiero. (In še drug obroben poda-
tek, ki ilustrira dejavnost te usta-
nove: doslej 60 predstav!) Taka obi-
lica premier je mogoča samo zaradi
vzporednega študija v okviru Malega
odra in zavoljo manjših zasedb, ki jih
narekujejo izbrana dela. In seveda
pripravljenost ansambla, da ponese
odrsko govorico tudi v »provinco«,
kamor ni vedno lahko priti, za kar
so potrebne določene žrtve ansambla
zlasti v zimskem času, ki pa so vse-
lej bogato poplačane s hvaležnim ob-
činstvom, in ki spremenijo tako ime-
novano provinco v enak kulturni te-
ritorij. kot ga ima mesto.
Zgodba naše drame sega v čas ob-
nove in začetne izgradnje v Srbiji.
Torej nekako v leta 1948-50. Preprosta
je ta zgodba, kot je preprosta ljube-
zen Danice, junaške partizanke, do
inženirja 2arka, ki je ne ljubi več.
Za njim je čas ljubezni in smrti, za-
menjal je puško in gozd s projekti in
tovarno. Njegova je bodočnost, njej
je ostala le preteklost. Ne najde več
vpč poti za niim, ne znaide se v no-
vih okoliščinah, verjela je, da je do-
volj, če ostane ljubeča, poslušna že-
na ...
V temnu novega sveta se sreča Žar-
ko t Mii«»no. intelektualko. Docela
ustreza idealom in potrebam njego-
vega intelekfa. Bila hi mu enakovred-
na partnerica. Tragična zmot^; za-
vrsei je dragoceno, iskreno ljubeče
bitje — samo za novo ljubezen. Sno-
znanje pride prekasno. — Posredno
zvemo za to zgodbo po pričevanju
Pede, dobrega prijatelja razočarane
in skesane Milene. Obudi jo nam in
Mileni, ki je navsezadnje brez krivde
kriva. Žarko je sprostil vso njeno
ženskost, rešil jo je občutkov manj-
vrednosti, in zdaj ga kljub tragični
zgodbi ne more pozabiti.
Bila bi to običajna igra o zakon-
skem trikotu, če bi ne bila pogojena
s kontrastnim srbskim miljejem v po-
sebnih družbeno političnih situacijah.
To daje delu še danes aktualno vse-
bino. Dvodejanko je naštudiral JURO
KISLINGER, ki se je ponovno vrnil
v celjsko gledališče iz mariborske
Drame. V vlogi učiteljice Danice bo
nastopila Marjanca Krošlova, v vlogi
Milene Vera Perova. Inženir bo Jože
Pnstov, Peda Stanko Potisk, (ki bo
to"~njegov celjski debut, prišel je prav
tako iz mariborske Drame), v epizod-
ni vlogi še Tone Šolar. Sceno je pri-
speval Sveta Jovanovič, kostume A-
lenka Bartlova. Uprizoritev Malega
odra bo tokrat ponovno v foyerju
gledališča, vse predstave izven abon-
maja, Permiera bo v soboto, 25. no-
vembra.	-ž
Jelica 2uža: Košarica sadja s ptico (olje)
05 RAZSTAVI V CELJSKEM GLEDALIŠČU
Šopek suhih rož
Podatki:
Jelica Zuža. Razstava nekaterih
njenih slik v celjskem gledališču.
Slikarka Jelica žuža, doma iz
Žalca, je končala zagrebško aka-
demijo. Razstavljala je že v ne-
štetih galerijah, v Celju pa se
samostojno predstavlja prvič. Nje-
na dela so v Beogradu, Zagrebu,
na Reki, v Mariboru in Londonu.
Živi v Žalcu.
NEKAJ SPLOSNEGA
V moderni umetnosti skuša bar-
va neposredno in odkrito izražati
ideje in razpoloženja, zato je tu-
di v teoriji enakovredna nekda-
njemu spoznavanju perspektive,
anatomije in svetlobe ... Barva
je sama na sebi materija, a ma-
terija tudi kot barva teži za ne-
odvisnostjo od predmeta ... Bar-
ve se v medsebojnih odnosih me-
njavajo in se spreminjajo — ni
njihove absolutne vrednosti, am-
pak le relativna ... Samo zaradi
medsebojnih odnosov so barve
lahko čiste ali umazane, goste ali
lazurne...
RAZSTAVLJENE UMETNINE
Nenavadne so: Rajska ptica.
Šopek suhih rož. Sadje s ptico,
Limonce, Tihožitje, Deklica s pun-
čko itd. Večkrat so isti motivi kot
predmet barvnih »-psihoanaliz« na
več delih. Že v svojem komaj za-
znavnem začetku so brez odmer-
jenega prostora na slepem okvi-
ru. Sele končano delo dobi svoj
format in to, kot ga zahtevata pre-
tehtanost in skladnost za vsak de-
tajl barvne površine posebej in za
končno celoto tudi. Zato je ta li-
kovni svet svojstven in je svoj-
stveno žužino slikarsko obeležje
sploh. Vsa dela so naštudirana s
pomočjo lirične in brezmejno lepe
barvne konstrukcije. Nekatera
lahko dihajo in živijo le pod
steklom — vse drugo bi bilo njim
kot umetninam nasprotno in tuje.
Pri portretih ne gre za vredno-
tenje običajnih zakonov realistič-
nih podajanj, ampak za tonsko
odmerjeno in po valeurjih bogato,
formalno in vsebinsko umirjeno
(tudi v povezavi z drobnimi, dru-
gače neznatnimi predmeti), prika-
zano figuro. Tak portret prinaša
trajno vrednost, tako v času kot
prostoru. In to, ne oziraje se ali
gre za naročen portret ali ne. Pred
nami je namreč individualna u-
metnina individualnega človeka-
individualne slikarke!
Razstavljena dela so plod dol-
gotrajnega slikarskega procesa in
niso le naslikan zapis na platno
v trenutku časa, kot nekak bežen,
hiter vtis. Zahtevno in težko umet-
niško delo spremlja našo slikar-
ko ob vseh njenih, celo najmanj-
ših umetninah od začetka, ki je
namenjen le ustvarjalki in umet-
nini sami, tja do konca kreacije,
ko se delo pojavi pred nami.
Vprašanje je, kako v Celju ta
dela sprejemamo mi! Ali občuti-
mo v njih slikarsko kulturo tako,
da nas pritegne z vso lepoto, li-
ričnim akcentom in umetniško
prepričevalnostjo? ... Mislim, da
lahko, če se le bežno zadržimo, od-
ložimo običajno vehemenco in
vso grobo silo, pozabimo na mno-
ge »-znance-^ iz znanih razstavnih
prireditev in se v miru približa-
mo tem nevsiljivim umetninam.
Spoznanje prostora Jelice Zuža,
njenega slikarskega jaza nas pri-
vede do najlepših barvnih pesni-
tev o tihožitjih, cvetju in ljudeh.
Z rahlim posluhom za vse to bo-
mo blizu vsem težnjam naše kul-.
tivirane koloristike, ki ustvarja in
dela iz slikarskih potreb z željo,
da bi rešila čim več barvnih prob-
lemov.
Uspeh je tu, razstavljena dela
ga najbolje tolmačijo. Treba je le
naprej z nekaj poguma, za novimi
dosežki, po poti dosedanje lastne
umetniške rasti!
Čeprav je obseg celjske razsta-
ve Jelice Zuža po številu del maj-
hen, je po kvaliteti velik. In v tem
je bistvo! Gre namreč za Šopek
svežih rož in tega prinaša Jelica
žuža.
Milena Moškon
„Nabokodonozor''
ALI PRISPEVEK K
PROBLEMATIKI
FILMSKEGA
PODNASLAVLJANJA
Gre namreč za zgodovinsko
osebnost, ki je »nastopila-« v
filmu Ljubezen pod nadzor-
stvom v filmskem podnaslo-
vu, in ki jo doslej poznamo
pod imenom Nabokodonozoi*.
Pravzaprav neznatna epizo-
da, ki bi jo lahko človek tudi
spregledal, ne da bi se seve-
da s tem pregrešil zoper kak-
šno pomembno dejanje.
Pa vendar. Filmsko podna-
slavljanje je v zadnjem času
predmet vse pogostnejših
javnih razprav, ker je nam-
reč vse bolj problematično.
Prevodi so največkrat škan-
dalozni in ne delajo časti ne
prevajalcem ne jeziku, ki nam
jih posreduje, pa tudi ne di-
stributerjem, ki jih oskrbu-
jejo in pošiljajo v svet. Tako
smo imeli v Celju priložnost
doživeti najhujšo diskrimina-
cijo, ki jo je lahko deležen
kak jezik, na primer ob fil-
mu Danes se ženi moj mož,
kjer je popolno šarlatanstvo
v poznavanju našega jezika
rodilo nekaj tako »duhovitih-^^
in »bistroumnih« kombinacij,
da bi se jih po vsej priliki
sramoval sam Pohlin!
Toda ne samo ta primer, še
cela vrsta drugih primerov
govori o tem, da je ob sko-
mercializirani distribucijski
politiki pač popolnoma po-
stranskega pomena, kakšen
prevod spremlja ta ali oni
film, to ali ono filmsko skr-
pucalo, Ce ne bi bilo tako, je
komaj verjetno, da bi nam
lahko delil prevajalsko -»-mo-
drost« kdorsibodi in bi torej
lahko prišlo tudi do tako v
bistvu pravzaprav brezpo-
membnih spodrsljajev, kakr-
šni so navsezadnje zapopa-
deni v potvorbi nekega ime-
na — saj od prevajalca pač
očitno ni mogoče pričakovati
poleg obvladanja jezika še
p>ozinavanje zgodovine!
Kdo bi na primer v »Nabo-
kodonozorju« prepoznal Ne-
bukadnezarja? Ali pa se
morda ne motimo? Ne pozna
morebiti prevajalec še kak-
šno drugo zgodovinsko oseb-
nost, ki je nam neznana?
Bodi tako ali drugače, tu
dejansko sploh ni bistvena
identifikacija (morebitne) fo-
netične transkripcije imena
z njegovo (nedvomno) etimo-
loško eksistenco, bistveno je
namreč povsem nekaj druge-
ga.
Kolikor je znano, velja
namreč v odnosih med di-
stribucijami in kinopodjetji
dogovor, po katerem so di-
stribucije dolžne opremiti vse
filme, odkupljene s strani
slovenskih kinopodjetij, z
ustreznimi slovenskimi pod-
naslovi, Vsekakor zelo demo-
kratičen dogovor! Tako rekoč
klavzula, ki postavlja naš
materin jezik v enakopraven
položaj z vsemi drugimi je-
ziki, ki so sicer tudi naši, to-
da ne materini, in ki potem-
takem tudi zagotavlja naše-
mu filmskemu občinstvu
spremljanje filmov v domači
govorici. Toda kaj imamo na-
vsezadnje od take klavzule?
Niso to -besede, le besede,
prazen dim?' Dogovor je lah-
ko še tako lep, če ga ne iz-
polnjujemo, je kvečjemu sme
šen in bedast! Kar zadeva
celjsko filmsko potrošnjo, je
ta vsekakor zelo daleč od ta-
kih dogovorov, saj pomeni
slovensko podnaslovljen film
zgolj naključje in še to obi-
čajno naključje, ki vzbuja
upravičeno ogorčenje. Kajti
opraviti imamo naposled z
jezikom, ki je last naše narod-
ne kulture!
D, Hribar
ProbleiDi kulture ? komool
Ker smo prepričani, da bodo ta vprašanja zanimala naše
bralce, kakor tudi, da bodo v času, ko si po dvajsetih letih
rojstva naše domovine vedno bolj prizadevamo utrditi tudi du-
hovne temelje naše družbe, prispevala k oblikovanju jasnejših
gledišč, objavljamo nekaj misli iz referata predsednika Občin-
skega odbora SZDL v Celju Draga Špendla, ki ga je imel na
nedavnem seminarju za predsednike občinskih odborov SZDL
v Ljubljani.
VEDETI MORAMO
KAJ HOČEMO
O kulturi, o kulturnih proble-
mih, o kulturnem življc-nju ljudi
lahko govorimo posplošeno, lahko
pa obravnavamo tudi p »samezne-
ga čLoveka in ugolavljanio, kaj
je v njegovem življenju, v njego-
vih dejanjih, navadah in njego-
vih odnosih do sočloveka in do
družbe kulturnega in kaj ne. Vse
to pa je seveda potrebno meriti
z današnjimi merili. Moč subjek-
tivnih sil se kaže v tem, kako
lahko na osnovi znanstvenih ugo-
tovitev v sklopu celottne družbene
perspektive jasno naka/uiejo tudi
smer, v katero se bo nadalje raz-
vijal proces tudi na področju li-
terature. Skratka, vedeti moramo,
kaj hočemo, kaj si želimo, ugo-
tavljati moramo, kje smo v dani
situaciji in najti moramo seveda
pot, po kateri bo najhitreje in naj
laže priti do določenega cilja. Ko
že govorimo o kulturi v komuni,
lahko izhajamo s stališča, da nis-
mo na tekočem. Tako se srečuje-
mo s problemi, ki so odraz ne-
skladnega razvoja, notranjih na-
sprotij. Predvsem gre za zelo važ-
no vprašanje, kako vskladiti tež-
nje ljudi za kulturno vzgojo, ki
bi morala približati ljudem hu-
manistični vpliv kulturnih doseo-
kov, da bi jih ti umeli pravilno
vrednotiti.
FILM IN FILMSKA VZGOJA
Naš smoter ni, da bi dosegli sa-
mo materialno bogastvo. Proizva-
jalec ima vso pravico, in tudi dol-
žnost, da sodeluje pri urejanju in
ustvarjanju pogojev za svoje živ-
ljenje tudi izven delovnega časa.
Ta svoj prosti čas pa posveča naj-
različnejšim namenom. Med dru-
gim hodi na primer v kino. Sem
prihajajo tudi najrazličnejši ljud-
je, kajti film je še vedno nekaj,
kar pritegne največ ljudi. Nihče
ne more trditi, da lahko že po
številu obiskovalcev presojamo, je
b:l ta ali oni film dober ali slab.
Včasih smo kar pesimistično raz-
položeni, ko ugotavljamo, da
mnogi nekvalitetni filmi priteg-
nejo največ ljudi, da pa si redke,
resnične umetnine ogleda le manj
ši krog obiskovalcev. Ni potrebno
razlagati, kako nam lahko film
približa kulturo drugih narodov
in kako nam lahko posreduje tu-
di najrazličnejše škodljive ele-
mente. Zato bi morali doseči, da
bi naši ljudje znali ločiti zrno od
plevela, pri čemer bi morali po-
sebno pozornost pDsvetiti mladini,
z uvedbo filmskih klubov in film-
skih gledališč, kjer bi lahko lju-
bitelji filma tako ob dobrih kakor
ob slabih filmih pod strokovnim
vodstvom pravilno ocenili vred-
nost filma,
RADIO IN TELEVIZIJA
Tudi radio in televizija lahko
vplivata na rast kulturnega živ-
ljenja. Že zato, ker sta oba tudi
sredstvo za informacije z vseh
področij družbene dejavnosti, je
upravičena kritika, da relejne po-
staje, ki jih je še vedno premalo,
nimajo dovolj časa za lokalni
program. Razen tega je tak prog-
ram odvisen pogosto od sredstev.
Podobno je tudi s televizijo; tu-
di tu bi bilo treba še marsikaj
vskladiti — oddaje, naročniki,
omrežje — vse to bi moralo hodi-
ti vzporedno,
KULTURNO PROSVETNA
DRUŠTVA
Kulturno prosvetna društva to-
žijo, da nimajo sredstev za svojo
dejavnost. Sicer utemeljeno, ven-
dar ljudje ne razumejo, da so tu-
di družbena sredstva omejena. Za-
radi nerazumevanja skupnih prob-
lemov se dogaja, da sredstva ne
vlagamo vedno tja, kjer bi bila
najbolj potrebna in kjer bi se naj-
bolj racionalno trosila. Naša jav-
je porajal zlasti velik problem pri
združevanju sredstev za razvoj
srednjega strokovnega šolstva; po-
rajale so se težave v kulturnih
ustanovah, ker ni bilo sredstev za
ureditev klubov, igrišč, zavetišč
itd. Vsekakor moramo zagovar-
jati skladen razvoj vseh panog
družbene dejavnosti, sporazume-
ti pa se moramo tudi, čemu se še
lahko odrečemo na račun druge-
ga. Problemi kulture v komuni
pa kažejo, da kulturni razvoj ni
v skladu z razvojem ostalih ppod-
ročij, da je celo v zaostanku. Med
tem ko lahko krije komuna le
stroške za določeno število kul-
turnih ustanov, bo treba še mar-
sikaj urediti v samih stanovanj-
skih skupnostih.
Naša želja je, da bi čim več
ljudi pritegnili k aktivnemu so-
delovanju in ustvarjanju tudi v
kulturno prosvetnih društvih, K
temu moramo pripomniti, da se
ta društvena dejavnost še ni ot-
resla čitalniške okorelosti. Prob-
lem je tudi, kako graditi enotno
nost se že zanima za kulturno
problematiko, vsi ljudje pa še
vedno niso pripravljeni za kultu-
ro tudi kaj žrtvovati. V Celju se
kulturo, kajti ljudska prosveta ne
more biti neka posebna zvrst
kulture. Tu še ni potrebnega so-
delovanja s poklicnimi kulturni-
mi ustanovami,
KULTURNO ZABAVNO
ŽIVLJENJE
V sklop kulturno zabavnega živ
Ijenja spada cela vrsta oblik od
izletov, letovanj in plesnih prire-
ditev do klubov. Gre kratkomalo
za vprašanja, kako izkoristiti pro-
sti čas, kako vnašati vanj tako
vsebino, ki bo zadovoljevala na-
še potrebe. Kako poteka življenje
v prostem času, pa ni odvisno od
posameznika, temveč od vseh lju-
di v komuni. Tudi to področje
družbene dejavnosti smo zaradi
mnogih drugih problemov zapo-
stavljali in ga prepuščali bolj ali
manj samemu sebi. Zdi se, da se
z njim ukvarja le ozek krog lju-
di, Tu bi morala priti bolj do
izraza skrb celotne komune, sta-
novanjskih skupnosti kakor pod-
jetij. Pri tem bi bilo treba upo-
števati želje državljanov ter raz-
vijati kulturno zabavno življenje
v nekem višjem smislu in ne zgolj
zaradi zabave,
D, S.
CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961
7
Franc Kač
Delavci v boju za kruh
PRED 25 LETI V CELJU
stara Jugoslavija ni imela srca
za delavce, bila je pač kapitali-
stična država. Njena oblast je
podpirala tovarnarje, domače m
tuje, ki so grdo izkoriščali naše
ljudi. Kadar je takšno krivično
stanje prikipelo do vrhunca, se je
delavstvo poslužilo svojega naj-
močnejšega orožja — stavke. Da
pa je ta uspela, je morala biti
dobro organizirana in za seboj je
morala imeti svojo strokovno or-
ganizacijo.
ka Ogrizek, Mirni Kolar, Velen-
škova i. dr. Gnale so ga do vra-
tarnice in vrgle na cesto. Vsega
raztrganega je Westen odpeljal
domov.
Nad tem upravičenim dejanjem
se je lastnik podjetja razburil in
na njegov ukaz je neki mojster
ustavil tovarniško obratovanje.
Vendar je delavstvo vztrajalo na
svojih mestih in razen kakih 30
ni hotelo zapustiti strojev, ki so
počivali. Tudi tokrat sem kot
glavni delavski zaupnik takoj f>o-
slal poziv tovarišu Francu Lesko-
šku v Ljubljano. Prihitel je in
nam pomagal organizirati stav-
ko. Pri tem je ravnal po nalogu
Partije. Po njegovih navodilih je
bil na sestanku v gostilni »Ame-
rika« postavljen poseben odbor,
ki je vzdrževal red in disciplino
med stavkajočimi ter skrbel za
njihovo prehrano.
Seveda je Westen takoj alarmi-
ral policijo, ki se je nastanila kar
v tovarni in naganjala ljudi na
delo. Pridružilo se ji je še orož-
ništvo. Zene delavke (Ivana Kač,
Cilka Hriberšek, Angela Lam-
pret i. dr.) so nam kuhale v pri-
tličnem prostoru Samskega doma
poleg tovarne. Domala vse celjske
trgovine in gostilne so nas zala-
gale z živili, največ pa z mesom
Turk in Rebevšek, s kruhom pa
Mlakar.
Tako se je pričela najostrejša
in najdramatičnejša celjska de-
lavska stavka, ki je trajala od
27. avgusta do 6. septembra 1936.
Delavci smo zasedli tovarno in
zastražili vse dohode vanjo. Tudi
spali smo v njej.
Kmalu pa je oblast vsem tr-
govcem in obrtnikom prepoveda-
la, da bi nam pomagali. Po me-
stu so jim plakati grozili, da jim
bodo sicer vzeli obrtne koncesije.
Policisti in orožniki so surovo
preprečili, da bi žene prinašale
hrano stavkajočim v tovarno.
Tovariš Leskošek in jaz sva se
medtem pogajala z Westnom. Tu-
di na občini smo se delavski za-
upniki in Leskošek dogovarjali s
podjetnikom, ki pa je bil za vse
naše zahteve nedostopen. Prekli-
njal je »komuniste« in se povsem
zanašal na oblast, ki mu je pod-
jetje varovalo z nad 100 policisti,
žandarji in detektivi. Da bi de-
lavstvo ločila od glavnega vodi-
telja, je policija aretirala Lesko-
ška in ga izgnala iz Celja.
Nazadnje smo se pošteno skre-
gali in Westen se je trkal na prsi:
^Jaz imam vsega dosti, vi pa de-
lajte, kar hočete. Lahko tudi pre-
mestim tovarno v Srbijo, tam pa
bodo ljudje radi delali še za nižjo
mezdo!«
Ostali smo še nadalje v tovarni.
Ko nam podjetnik že ni mogel
drugače do živega, nam je poga-
sil vse luči in dal sneti okna in
vrata z obratnih prostorov.
Nekako v sredini stavke je ne-
kega dne stražar javil, da je do-
spel material za tovanro s kolo-
dvora, zato naj bodo premikači
nared. Naš sklep pa je bil, da ne
sme noben tovor v tovarno in no-
ben iz nje. Tedaj so se ženske
vlegle na tračnice. Orožniki z ba-
joneti so priganjali strojevodjo,
naj zapelje vagone kar čez ljudi,
ta pa je odvrnil, da po ljudeh že
ne bo vozil, in je tovor odpeljal
nazaj na postajo, Sele zdaj so
ženske vstale s tračnic.
Še vedno so orožniki z nasaje-
nimi bajoneti držali špalir pred
tovarno. Potem so pričeli hoditi po
ljudi na domove, po stavkokaze,
da bi prišli na delo. Vendar se
ti niso upali prikazati,
Westen in orožniki so vedeli, da
smo delavci že močno sestradani,
ker nam ljudje niso smeli in mo-
gli več pomagati. Zato so ubrali
druge strune. Orožniki so pokli-
cali kakega delavca ali delavko
iz obratnega poslopja, češ da so
ji domači prinesli hrano. Skoraj
so nekateri nasedli tej prevari in
ko so veseli prihiteli do vhoda, so
jih orožniki zgrabili in vrgli ven.
Mnoge so pa naložili na kamion
in jih odpeljali v zapor, kjer so
jih pretepli. Med temi ženami je
bila tudi Ivanka Lipovšek-Rojnik,
predsednica Društva delavskih
žen in deklet v Celju, Njo so žan-
darji teptali in jo za lase vso
krvavo vlekli iz tovarne na cesto.
Se proti koncu stavke je Le-
skošek poskušal večkrat priti do
nas, toda navadno so ga prijeli
že na kolodvoru ali pa v Gaber-
ju. Tako smo nazadnje ostali či-
sto sami.
Mislim, da je skoraj vse Celje
in vsa okolica bila na strani nas
stavkajočih. Tako se je na Mari-
borski cesti pred Lebičem, kjer so
orožniki napravin zapornico, zbi-
rala v tistih dneh množica ljud-
stva. Orožniki so ljudi legitimira-
li in jih razganjali. Ti pa so po-
gosto vsklikali: »Dol z oblastjo,
ki ščiti kapitaliste!«
POSLEDICE — -
380 ODPUŠČENIH
Končno je Westen poslal celo gasil-
ce, da bi v tovarniške objekte bri-
zgali vodo, pomešano z drobnim pe-
skom, v vedno večji stiski je sestra-
dano in neoboroženo delavstvo konč-
no prekinilo stavko in odšlo domov.
Samo pomoč kapitalistične države
in njene oborožene sile je pomagala
zmagati nacističnemu tovarnarju nad
poštenimi slovenskimi delavci in se
nad njimi celo maščevati. Izmed 2000
stavkajočih je odpustil z dela 380 de-
lavcev in delavk, predvsem delavske
zaupnike in funkcionarje kovinarske
strokovne organizacije. Nekateri iz-
med teh so bili obsojeni celo pred
sodiščem. Vsem odpuščenim je tovar-
na delavske knjižice zaznamovala z
rdečim pečatom, kar je bil drugim
podjetjem znak za delavca, »okuže-
nega s komunizmom«. Takšen zlepa
ni mogel dobiti zaposlitve drugje.
Podjetnik jih je dal deložirati iz sta-
novanj v tovarniških hišah in so se
nekateri morali preseliti na prosto, v
tako imenovane »gaje«.
Na izpraznjena mestna v tovarni je
Westen sprejel zdaj nove delavce, ve-
činoma nezavedne ljudi s podeželja.
Nekateri od teh so dobili to službo
na priporočilo vladajoče stranke.
Mnogi razredno zavedni delavci so
se dolgo trudili za novo službo kjer-
koli, da bi z najskromnejšim kruhom
mogli preživljati sebe in družine. Me-
ni je uspelo šele poldrugo leto po-
zneje dobiti zaposlitev v Zagrebu.
Vendar tudi opisana velika
stavka ni bila zaman. V njej se
je kovala enotnost delavskega
razreda, krepila se je proletarska
zavest našega človeka in poka-
zala se je vsa notranja gniloba
stare protiljudske oblasti. Ni bil
več daleč čas, ko se je na klic
Partije dvignil delavski razred, da
si z žrtvami v zmagoviti ljudski
revoluciji pribori oblast in z njo
boljše življenje.
Bilo je septembrskega jutra leta
1944. V vasi Zavrhu pri Galiciji
širjeno, da je že sleherni vaščan
širjeno,, da je že sleherni vaščan
sodeloval v NOB. Partizan so se
tod počutili varni, kajti na vseh
straneh je bila postavljena obve-
ščevalna služba. V začetku sep-
tembra pa je vaščane okoli pete
ure zjutraj iz spanja zbudilo ro-
potanje strojnic in pušk. Vsa vas
je bila takoj na nogah, vendar so
vsi ostali v hišah.
Tudi pri Dolarjevih so vso noč
spali, toda ne vsi. Okrog druge
ure ponoči je na okno rahlo po-
trkalo.
»Micil Jaz sem, Zlatko in moja
tovariša Fedor in Miško. Utrujeni
smo in bomo spodaj v vašo delav-
nico malo legli in si odpočili.-^
»Dobro, dobro*-, je odgovorila
Mici, k je bila takih budnic na-
vajena. Malo je pomislila na Sva-
be, kot vedno. Zbudila se je tudi
takrat, ko so Nemci, ki so se ne-
nadoma pojavili v vasi streljali po
nekem partizanu, ki pa jo je sre-
čno popihal. Najprej je mislila, da
streljajo na trojico v delavnici.
begniti. Vsi trije so imeli priprav-
ljene ročne bombe — italijanke,
za primer, če bi jih hoteli Nemci
žive dobiti.
V tem času, ko je šla Micka
iskati ključ, ki ga v resnici ni
bilo, saj so se vrata odpirala le
z malim zapahom, so Nemci, ki
so preiskovali ostalo poslopje, na-
šli na kozolcu 10 metrov od delav-
nice spečega domačega sina Miha.
Z najboljšo vero, da imajo pra-
vega »-bandita«, so ga izpraševali
in suvali sem in tja.
Partizani so izrabili edino pri-
ložnost za pobeg. Prvi je skočil
Zlatko, nato pa ostala dva. Sva-
bi so bili tako iznenadeni, da tisti,
ko so bili pri kozolcu, niti strelja-
li niso. Preko Dolarjevega hriba
so srečno pretekli, toda — v Po-
ličevem grabnu je usodna krogla
strojnice zadela Miška. Letel je
še naprej po Verdelovem lapru,
ko je uvidel, da dalje ne more,
ker so ga zaradi izgube krvi za-
popustile moči. Kegljanje strojnic,
brzostrelk in pušk je pretrgal še
zadnji sunkoviti glas ročne bom-
be. Izgubil je mlado življenje
hrabri borec, doma iz Zabukovce
Padel je partizan
Ob 20-letnici ljudske revolucije
ko pa je pogledala skozi okno pod
hišo, ni videla nobenega Nemca
ter se je nekako pomirila. V dob-
ri veri, da jih takoj obvesti, če še
morda spijo, je narahlo odprla
vhodna vrata, toda »halt«, ji je
rezko udaril na ušesa. Obstala je
mirna in preudarna. Prešinila jo
je misel ali so jo odkurili ali pa
jim preti smrt, kajti okrog hiše
je naenkrat mrgolelo zelencev.
V	gospodarjevi delavnici je bi-
la tudi postelja, namenjena za
krajši počitek domačih ali pa par-
tizanov, kateri so se večkrat u-
trujeni vračali s pohodov. Vrata
so bila narejena, da so se skozi
malo stekleno okence odpirala in
zapirala od znotraj. Micka je mo-
rala odpirati Nemcem vsa vrata,
toda ko so prišli do delavnice je z
grozo ugotovila, da so partzani
še notri. Vrata so bila zaprta.
>*Oh od teh vrat pa nimam klju-
ča tukaj, moram v kuhinjo ponj.**
V	delavnici pa so ta čas stali
na pol oblečeni Miško, Fedor in
Zlatko s pištolami in pripravljeni-
mi ročnimi bombami ter čakali
usode. Miško je bil pripravljen,
da vrže ročno granato med troji-
co in tako ne bodo prišV. živi
Nemcem v roke, vendar je bil
Zlatko mnenja, da poskusijo po-
V Savinjski dolini, Ernest Kadil-
nik — Miško.
Sedaj je bilo v nevarnosti živ-
ljenje Dolarjevih, toda tudi to
pot se je Micka izvrstno znašla.
Vsi Nemci so jo ucvrli za parti-
zanom ter si v dolini ogle^vali
žrtev. Ta čas je Micka iz delavni-
ce znosila vso obleko, čevlje in
municijo, katero so partizani pu-
stili ter spretno zakopala v gnoj.
Ko so se Nemci čez 10 minut vr-
nili, je bila postelji postlana iri
za partizani ni bilo niti sledu.
Vrata so bila seveda še »-vedno«
zaklenjena.
»Kje je ključ!« so najprej vpra-
šali, ko so se vrnili. Kot vse ostale
prostore je bilo treba pregledati
tudi delavnico.
»Ne morem in ne morem ga
najti,« je mirno odgovorila Micka.
»A tako, tu notri bomo vseeno
prišli!« Eden je udaril z vso silo
v vrata, ostali pa so držali naper-
jene puške. Ko so se šiloma odpr-
la vrata, je bilo v sobi vse v naj-
lepšem redu. Nemci kljub vsem
zasliševanju niso nič izvedeli,
vendar pa so ta dan odpeljali v
celjske zapore gospodarja in mno-
ge druge zavedne sovaščane.
M. K.
PRVE STAVKE
Prvo delavsko stavko je Celje
doživelo že v avstrijski dobi —
februarja 1896, ko je delavstvo
Westnove tovarne prenehalo z
delom. Po zlomu te kratkotrajne
stavke je bilo 27 izmed 47 tedaj
v podjetju zaposlenih delavcev
odpuščeno iz službe.
Po prvi svetovni vojni je Celje
doživelo vrsto stavk, med temi je
najdaljša ona v Westnovi tovar-
ni Spomladi 1922, najostrejša pa
v isti tovarni leta 1936 — torej
pred 25 leti. Pred to je 9 dni v
septembru 1935. Franc Leskošek
kot vodilni funkcionar Strokovne
zveze kovinarjev v Ljubljani v
imenu Partije vodil stavko v celj-
ski Cinkarni, ki je uspela. V njej
je bila izredno aktivna Zveza de-
lavskih žena in deklet. V istem
letu so bile v celjskem okraju še
stavke: februarja stavka gradbe-
nih delavcev, aprila stavka v Li-
bojah, junija stavka v opekami
Sodin na Ljubečni in v opekarni
Unger v Celju. V letu 1936 pa so
sledile: poleti dve stavki gradbin-
cev in stavka v tekstilni tovarni
Elka Celju, 1. septembra pa se
je pričela velika stavka tekstilcev
v Preboldu.
STAVKA V TOVARNI EMAJLI-
RANE POSODE
Tovarna emajlirane posode v Celju
je leta 1936 doživela kar dve stavki.
Do njih je prišlo zaradi nezadovolj-
stva delavstva s skrajno nizkimi me-
zdami in zaradi nečloveškega obna-
šanja nekaterih tovarniških mojstrov.
Prvo tridnevno stavko v maju je iz-
zval mojster Kresnik, ki je povzročil
krivičen odpust dveh delavk iz služ-
be. Enotnost tovarniških ljudi je bila
že tako močna, da se je proti temu
dvignil ves delavski kolektiv in ljud-
je so s prekrižanimi rokami obstali
pri strojih. VVesten je Kresnika po-
stal na dopust, ko pa se je vrnil, so
ga delavci vrgU pred vrata in začeli
stavkati, nakar ga je podjetnik od-
pustil.
Se huje kakor Kresnik pa je
tovarniške žene gnjavil mojster
lakirnice Fleck, sudetski Nemeo.
Ko se mu je odločno uprla de-
lavka Marija Ogrizek, jo je oklo-
futal in obrcal. Na sestanku so
ženske postavile zahtevo: — Fleck
mora proč! Prihodnji večer so ga
res pograbile Pepca Fijavž, Tilč-
PO NOVELI
JACKA
LONDONA
PIšEf
STANE POTOČNIK
RIŠE:
JANEZ MLAKAR
1.
Čeprav je bila »Aorai« okornih oblik, je v lahnem vetrcu dobro
rezala valove. Kapitan je ukazal vreči sidro, kjer valovi niso plju-
skali ob obalo. Hikueru je bil nizek atol, ki ga je tvoril obroč
koralnega peska; ob visoki vodi je molel komaj pet čevljev iznad
gladine. Na dnu lagune je bilo mnogo bisernic in z velike jadrnice
bi lahko videl onstran koralnega obroča potapljače pri delu. Skozi
lavitvi plitvi kanal, ki je vodil v laguno, so mogle smukniti ob
ugodnem vetru le majhne enojambornice, velike jadrnice pa so se
usidrale zunaj in si pomagale s čolni
2.
»Aorai« je spustila v morje čoln vanj se je vkrcalo nekaj
rjavopoltih mornarjev, odetih okoli ledij z rdečimi krpami. Prijeli
so za vesla. Ob krmilu je stal ml^^di mož, oblečen v belo obleko,
kakršno nosijo Evropejci v tropskih deželah, vendar ni bil čisto-
krven Evropejec. Mladi mož je bil Aleksander Raoul, najmlajši
sin premožne mešanke Marije Raoul, lastnice pol tucata jadrnic,
podobnih »Aorai«.
Coln se je trudil preko vrtincev ob ustju kanala in preko raz-
penjenih valov v kanalu, da bi dosegel mirno gladino lagrune.
Mornarji so spretno obračali vesla in čez pol ure je čoln zaoral
v sipino.
3.
Mladi mož je skočil na beli pesek in podal roko velikemu
domačinu; bil j. lepo raščen in širokih ramen, na mesto desne
roke je imel štrcelj, ki je iz njega molela kost: spomin na srečanje
z morskim psom in na konec potapljaških prigod; od tedaj se je
namreč moral prilizovati ljudem in prosjačiti za miloščino.
»AH že veš?« je takoj pričel. »Mapuh je našel biser... čudovit
biser, kakršnega ni našel še nihče na vsem svetu ne. Njerov je. Ce
hočeš, ga lahko kupiš. Pa ne pozabi, da sem bil jaz prvi, ki ti je
to povedal. Dobil ga boš poceni, ker je Mapuh neumen. Imaš kaj
tobaka?«
8
CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961
ŽENA DOM DRŽINA
DECEMBRA BO KONFERENCA
O varstvu otrok zaposlenih staršev
Te dni smo na okrožnem sodi-
šču v Celju poiskali tovarišico
Križnikovo, predsednico komisije
za družbeno aktivnost žena pri
celjskem občinskem odboru soci-
alistične zveze. Naprosili smo jo,
da nam je povdala nekaj besed
o bližnji konferenci, o problemih
varstva otrok, ki jo komisija te
dni pripravlja. Tako-le je dejala:
»V nekaterih občinah so konfe-
rence, ki obravnavajo probleme
družbenega delovanja žena, že iz-
vedli, pri nas pa so se priprave
nekoliko zavlekle. Odločili smo se
namreč, da bomo na konferenci
obravnavali samo enega izmed
številnih problemov, ki ženam
onemogočajo kvalitetno sodelo-
vanje v družbenih organizacijah,
društvih in organih upravljnja.
To je vprašanje varstva otrok za-
poslenih staršev. Varstvo otrok
pa je problem, ki zahteva široko
družbeno obdelavo in prav za-
voljo analiz in razgovorov, na
podlagi katerih bomo konferenco
pripravili, smo jo morali neko-
liko odložiti. Pri analiziranju sta-
nja o varstvu otrok zaposlenih
staršev pa smo zbrali marsikatere
zanimive podatke. Sem sodi še
vedno prešibka vloga stanovanj-
ske skupnosti, nezainteresiranost
delovnih kolektivov in podcenje-
vanje varstva otrok na sploh.«
»Zakaj pa ste za konferenco iz-
brali ravno problem varstva
otrok?«
»Menimo, da je vprašanje druž-
bene aktivnosti žene povezano s
tolikimi problemi, da o vseh
prav gotovo naenkrat ne bi mogli
govoriti. Izbrali smo zatorej tiste-
ga, ki zanj menimo, da ima lahko
največ škodljivih posledic za
družbo. Tako bomo na vprašanje
varstva otrok zaposlenih staršev
nedvomno morali navezati pro-
blem delikventnosti, slabih učnih
uspehov v šolah, nepravilno pre-
hrano, obolenja itd. V zvezi s tem
pa bomo opozarjali na možnosti,
ki jih imaj opri reševanju teh
družbeno škodljivih pojavov sta-
novanjske skupnosti, delovni ko-
lektivi, sindikalne organizacije.
Ljudska mladina itd. Zakaj var-
stvo otrok prav gotov ni zanimi-
vo samo za žene in matere, tem-
več ga je zavoljo tega, ker gre
pri tem za vzgojo mlade genera-
cije, treba širše družbeno obrav-
navati. Prav tako pa je seveda
tudi z ostalimi problemi, ki jih
srečujemo pri obravnavanju
družbene aktivnosti žena (pomoč
v gospodinjstvu, prehrana itd.).«
»Problem varstva otrok bo to-
rej na dnevnem redu konference
v decembru. Kakšni pa so načrti
za naslednje razdobje?«
»Komisija za družbeno aktiv-
nost žena pri občinskem odboru
Socialistične zveze o tem še ni
mnogo razpravljala. Konkretiza-
cijo okvirnega programa, ki smo
ga sprejeli že ob ustanovitvi ko-
misije, bo prevzel konferenčni or-
gan. Mislimo pa, da bo ena naj-
važnejših nalog — reševanje pro-
blematike kvalifikacij žena. Iz
podatkov zavoda za zaposlovanje
delavcev lahko razberemo, da je
največ brezposelnih žena nekvali-
ficiranih. To pa je pojav, zavoljo
katerega prihaja do prostitucije,
kriminala itd. In spet zadenemo
tudi tu na ugotovitev, da je druž-
bena aktivnost žena povezana s
tolikimi pojavi, da bi bilo nesmi-
selno in nemogoče, da bi jih re-
ševale žene same. Prav gotovo so
bili vzroki začetnih neuspehov
teh razprav v tem, ker so se jih
lotevale samo žene. Zdaj smo ugo-
tovili, da taka pot nikamor ne pe-
lje — in to je prav gotovo že kar
lep uspeh.«
Na konferenci v decembru bo-
do torej odločneje načeli problem
družbenega uveljavljanja žena.
Dejstvo, da se za reševanje tega
vprašanja zavzema poleg Socia-
listične zveze še vrsta organiza-
cij in organov pa dovoljuje upa-
nje, da se razprave ne bodo u-
stavile že ob prvih zaprekah. Za-
to naj še enkrat omenimo besede
tovarišice Križnikove — »da bodo
razprave o družbeni aktivnosti
žena imele svoj smisel le tedaj,
če bomo v njih sodelovali vsi.«
-ij-
FIŽOLOVA JUHA
Potrebujemo: 1 1 fižola, lovo-
rov listič, limonino lupinico, mo-
ko in zakuho.
Fižol operemo in ga že prejšnji
večer namočimo. Naslednji dan
ga kuhamo v isti vodi. Pridenemo
lovorov listič in limonino lupini-
co. Proti koncu kuhanja fižol pri-
memo osolimo. Fižolove vode ne
odlivamo, ker iz nje lahko pri-
pravimo okusno juho.
V kožico damo žlico masti ter
v vroči zarumenimo pol žlice dro-
bno zrezane čebule, nato pa v
tem prepražimo še dve žlici moke.
Ko moka dobro zarumeni, pre-
žgan je razredčimo s hladno vodo.
Četrtino kuhanega fižola s tolka-
čem zmečkamo, razredčimo s fi-
žolovo vodo, razmešamo in prece-
dimo v prežganje. Ko juha zavre,
zakuhamo vanjo pest drobnih re-
zancev, ali pa naredimo omletne
lezance. Ost^i fižol pa porabimo
za solato.
PRIKUPEN KOSTIM
Prikupen kostum za vsako pri-
ložnost. Sešit je iz svetlordečega
mehkega volnenega blaga, mane-
kenka pa ga nosi okrašenega z
veliko brošo. Kostum bo lepo pri-
stojal velikim in vitkim ženam
in zaradi enostavne linije bi se
v njem prav gotovo dobro poču-
tili.
Dedek Mraz se t^tifitaviia
Se nekaj dni — in december
bo tu; z njim goste jutranje me-
gle, slaboten žar sonca, pa seve-
da veliko veselja in tudi skrbi.
Prišel bo čas, ko vsako leto še po-
sebej močno začutimo, da smo za
dvanajst mesecev starejši, pa
vendar to žalostno ugotovitev po-
zabimo že ob novoletnem prazno-
vanju. Takrat se vsi pootročimo
in pričakujemo dedka Mraza z
enakim veseljem kot tisti, ki svo-
je starosti še ne štejejo v deset-
letjih.
Letos je v Celju skrb za novo-
letno praznovanje prevzel pose-
ben odbor pri Občinsikem odboru
Socialistične zveze. Medtem ko bo
skrb za siilvestrovanje starejših
— kot po navadi tudi letos — v
rokah Olepjševalnega in turisti-
čnega društva, pa se bo za pra-
znovanje najmlajših zavzel širši
krog družbenih delavcev, staršev
in organizacij. Pri pripravah na
to pa je že nekaj težav in naspro-
tujočih si mnenj
nekaj let v nekaterih gospo-
darskih organizacijah ob novem
letu obdarijo otroke svojih delav-
cev. Ker pa se tega domislijo sa-
mo v nekaterih podjetjih, je mno-
go otrok prikrajšanih. Tako se je
že primerilo, da so se maički prav
z zavistjo opazovali in da je vred-
nost novoletnih daril zasejala
mednje bahavost na enii, pa ne-
voščljiivost na drug strani. Bolj
prav bi bilo za to, če bi delovni
kolektivi tista sredstva, ki so jih
namenili za individualno obdari-
tev otrok, zbrali in nabavili ko-
lektivna darila. S temi bi lahko
obdarili pionirske odrede, šole itd.
Predšolske otroke naj bi dedek
Mraz obiskal v stanovanjskih
skupnostih in tudi tu izbral dari-
la, ki jih otroci najbolj potrebu-
jejo. Tam pa, kjer bi se odločili
7.a posamično obdaritev otrok, naj
bi del sredstev prispevali tudi
starši.
Kaj pa novoletni sprevod? To
je prav gotovo vprašanje, ki si ga
naši mali zastavljajo vedno, ka-
dar pomislijo na dedka Mraza.
Sprevod je povezan s tolikšno pa-
šo za oči, da jim nedvomno po-
meni največje doživetje leta. To-
liko zajčkov, medvedov, Snegulj-
čic in palčkov pa ni poceni zade-
va. Zato so se tudi letos ustavili
pri tem problemu. Končno pa so
se domenili, da bi bilo prav, če
bi sprevod vendarle pripravili. V
njem pa naj bi sodelovala tudi ne-
katera celjska podjetja in s tem
hkrati na nevsiljiv način poskr-
bela za reklamo svojih izdelkov.
Tako bi se skupnimi močmi ma-
lim vendarle pripravili vesel spre-
jem dedka Mraza.
In še to — naše mesto naj bi
se tudi letos od starega leta po-
slovilo v slavnostni obleki. Da pa
bo razpoloženje še prijetneše, naj
bi izložbena okna in središče me-
sta okrasili že v začetku meseca
decembra.	-'ij
Prva
slaščica
Prva kremovka
Ej, je to čudno
Je že šlo
Menda bo šlo
Kremovka je odlična
ZA MALE BRALCE
PIONIRSKE IGRE
Te dni se v celjski občini bli-
žajo koncu jugoslovanske pionir-
ske igre. Medtem ko na šolah pre-
gledujejo uspehe in bogatijo zna-
nje učencev s še in še novimi
podatki, pa komisija za jugoslo-
vanske pionirske igre pri občin-
skem odboru Socialistične zveze
že pripravlja slovesen zaključek.
Ta naj bi bil devetnajstega de-
cembra. Na prireditvi bodo pri-
kazali uspehe pionirskih iger ter
razdelili nagrade najboljšim
pionirskim odredom.
V celjski občini se je v jugo-
slovanske pionirske igre, ki so z
naslovom »Moj kraj včeraj, da-
nes in jutri« vzbudile zanimanje
marsikaterega radovedneža, vklju-
čilo osemnajst osemletnih šol. Ce
upoštevamo težke pogoje, v kate-
rih delajo nekatere in to, da je
čas počitnic na sploh zavrl vse de-
javnosti, lahko trdimo, da so pi-
onirji dostojno počastili dvajseto
obletnico ljudske revolucije. Pio-
nirske igre so bile namreč njihov
prispevek k vsesplošnemu pra-
znovanju. Prav pa bi bilo, da se
spoznavanje domačega kraja ne
bi končalo že ob zaključku pio-
nirskeh iger. Vse zbrano gradivo
bo prav gotovo solidna podlaga
za še pospešeno delo v nasled-
njem razdobju, pomenila pa bo
dragocen material tudi tistim, ki
v šole šele prihajajo. To omenja-
mo zavoljo tega, ker je lanskolet-
no delo šolskih zadrug po zaključ-
ku iger in razdelitvi nagrad mar-
sikje zamrlo. Vrtovi so ostali ne-
obdelani, želje neuresničene in
škoda prav gotovo velika. Tekmo-
vanje šolskih zadrug je imelo
namen, da to vrsto pionirskega
dela okrepi in izboljša, ne pa, da
se omeji zgolj na določeno časov-
no razdobje. Prav gotovo tako je
SE BLIŽAJO
KONCU
tudi z gradivom o spoznavanju
domačega kraja.
Pred zaključkom pionirskih i-
ger bodo v občinskem merilu iz-
vedli še revijo lutkarstva in pa
oddajo »Povej, zapoj, zaigraj«, ki
bo izbirno tekmovanje za okraj-
no revijo z enakim naslovom. Več,
o uspehih pionirskih iger pa bomo
lahko povedali šele ob njihovem
zaključku.	-ca
SOSEDOV BARI
in ftdsa PJka
Pri sosedu imajo majhnega
psička. Ime mu je Bari. Naša Pi-
ka pa je njegova hčerkica. Je
čisto majhna in črna, le na kon-
cu repa ima belo piko.
Veste, ampak Bari ni navaden
psiček. V veseloigri »-Peg, srček
moj« je nastopil kot spemljevalec
ml^e dame z imenom Mihec. Z
mojim očkom sta hodila na vaje.
Seveda pa je moral z njlma'vved-
no tudi zavitek piškotov. Po od-
igrani vlogi je dobil piškot. Naj-
večkrat pa je kar sam izvlekel za-
vitek in si postregel s slaščicami.
Hodili so tudi gostovat. V avtobu-
su ali vlaku Bari ni hotel sedeti
na podu, temveč na sedežu poleg
očka in to celo pri oknu. Dobro
je vedel, da tudi on sodi med
člane igralske skupine. Svojo vlo-
go je zelo dobro odigral.
Naša Pika je Bariju zelo podob-
na, ne samo po barvi, temveč tu-
di po tem, ker prav rada je piško-
te in slaščice. Ce nimam nič slad-
kega, je dobra tudi jagoda groz-
dja. Tudi sama jo zna odtrgati.
Sedaj pa na Teharju nič več ne
igrajo. Spijo kot kralj Matjaž in
nič ne vem, kdaj se bodo zbu-
dili. Tako čaka Bari na novo vlo-
go, jaz pa nove dogodivščine za-
enkrat zaman.
Brigita Volmut,
Bukovžlak 42,
Teharje.
Moj domači
kraj
Doma sem na Vinskem vrhu,
ki je od Celja oddaljen štirin-
dvajset kilometrov. Med vojno so
partizani požgali šolo, da je ne bi
Nemci zasedli. Zdaj imamo novo
šolo, ki je okras vsej vasi. Začeli
so jo graditi že leta 1946.
Pred vojno pri nas ni bilo e-
lektrike. Zdaj pa igra skoraj pri
vsaki hiši radio in življenje je ve-
liko lepše. Tudi pri nas imamo
radijski sprejemnik. Na Vinskem
vrhu je lepo in moti se tisti, ki
pravi, da je življenje lepo le v
mestu.
Slavček Fidler,
3. razred,
Vinski vrh pri
Slivnici 11.
Mamina prevara
star sem bil leto in pol. Očka
je bil pri vojakih in tako sva bila
z mamo sama doma. Bilo je po-
zimi in v eni sobi je bilo mrzlo.
Zato sem zapustil otroško poste-
ljo in spal pri mami. Kadar sem
se zbudil, sem tiho čakal, kdaj
se zbudi tudi ona. Ce pa mame
ni bilo poleg mene, sem jokal in
klical, dokler se ni prikazala. To
pa ji seveda ni bilo po volji.
Zgodilo se je, da je imela va-
žen opravek in me je morala pu-
stiti samega doma. Ker pa je ve-
dela, da bi s vpitjem, ko se bom
zbudil, spravil pokonci vso bliž-
njo okolico, se je znašla. Debelo
volneno odejo je zvila ni ji na
vrhu zavezala rdečo naglavno ru-
to — to naj bi bila mamina glava.
Kot po navadi, sem se tudi tisti-
krat zgodaj zbudil. Ves zaspan
sem pogledal, če je mama poleg
mene in zdelo se mi je, da je ta-
ko. Ostal sem miren in priden.
Nemalo pa sem se začudil, ko se
je čez nekaj časa mama prikazala
pri vratih. Naenkrat sem imel
dve mami: eno pravo in eno »po-
narejeno«. To me je izučilo, da
sem se pozneje vedno prepričal,
če je poleg mene res prava mama.
To sem storil tako, da sem jo
pošteno pocukal za nos. Seveda
se je pri tem zbudila, ni pa bila
jezna, ker je vedela, da sem se
želel samo prepričati, če je res
prava mama.
Dogodek sem zapisal po mami-
nem pripovedovanju.
Milan Jeršič,
Teharje 25.
Razlika
Mihec: Metka, ali veš, kakšna
je razlika med klepetuljo in klo-
potcem?
Metka: Ne vem!
Mihec: Klepetulje klepečejo
brez pogonskih sil, klopotec pa le
takrat, kadar piha veter!
Dragica Motoh,
Arclin 39,
Skofja vas
Ob prazniku
Se nekaj dni — in največji
praznik naše domovine bo tu.
Zbrali se bomo v šolah, v
vrtcih, v stanovanjskih skup-
nostih in drugod, da ga čim
bolj svečano proslavimo. Pri-
povedovali bomo o slavnih
dogodkih iz narodno osvobo-
dilne borbe, se spominjali ti-
stih, ki so padli za svobodo,
peli in deklamirali o povoj-
nih uspehih in toplo nam bo
pri srcu. Zakaj, rojstni dan
domovine praznujemo le en-
krat v letu!
Vsem dragim mladim bral-
cem, pa vsem šolarjem in
predšolskim otrokom, želimo
prijetno praznovanje in mno-
go veselega razpoloženja!
Uredništvo
Na partizanskih grobovih
Na dan mrtvih se spominjamo
tudi žrtev za svobodo. Obiskuje-
mo njihove grobove in jim podar-
jamo skromno cvetje, da bi jim
dokazali, da nismo pozabili nan-
je in da njihove žrtve niso bile
zaman.
Tudi mi smo se domenili, da o-
biščemo partizanske grobove. Ob
cesti, ki vodi proti Rastkam, stoji
grob osmih partizanov, za katere-
ga smo se odločili, da ga okrasi-
mo. Krenili smo po cesti. Sonce
je sijalo, kakor spomladi. V na-
ših srcih pa so se prebujali spo-
mini na svojce in na vse tiste, ki
so padli za svobodo.
Grob padlih partizanov smo o-
krasili. nato pa prižgali svečke.
Misli so nam splavale v Stari pi-
sker, na Frankolovo in številna
taborišča, kjer so zavedni Sloven-
ci umirali od gladu in nasilja.
Kako naj bi se hrabrim bor-
cem zahvalili za zlato svobodo, ki
so nam jo priborili?! Za to so be-
sede mnogo, mnogo premalo.
Ida Coklin,
6. a. r. os. šole
Ljubno -ob Savinji

IZ NAŠIH KOMUN
v Slivnici
ne drže
križem rok
v Slivnici pri Celju se letos
:živahno pripravljajo na proslavo
29. novembra. Domenili so se, da
letošnja proslava dneva republi-
ke mora biti povezana s prosla-
vami ob dvejseti obletnici revolu-
cije in da dejansko ne gre za pro-
slavo, temveč dejavnost vseh or-
ganizacij v tem času v kraju.
Pobudo za to široko dejavnost
je dala krajevna organizacija So-
cialistične zveze. Ta je že v po-
letnih mesecih živahno delala.
Zlasti uspešno pa je bilo delo sek-
cije za komunalo, ki je zajela ze-
lo širok krog prebivalcev. Tako
trenutno končujejo urejevanje
vaških cest v Bukovju, Voducah,
Jelcah in v Peridolu. Večino ze-
meljskih del pa so opravili tudi
pri gradnji ceste na Vogla j ni.
Zlasti ta cesta bo imela širši po-
men in bo zelo koristila tudi
kmetijskemu razvoju v tem pre-
delu občine.
Do dneva republike namerava-
jo v vasi Gorica pri Slivnici ure-
diti tudi cestno razsvetljavo. Do
tega časa bodo dokončali tudi de-
la na električnem omrežju v Go-
rici in Vogla j ni.
Na Gorici so še posebno letos
čutili pomanjkanje pitne vode.
Zaradi tega se je krajevna orga-
nizacija Socialistične zveze s so-
delovanjem krajevne skupnosti
lotila tudi tega problema. Nad
vasjo so zgradili nov zbiralnik za
vodo, naslednje leto pa bodo
zgradili še rezervni zbiralnik za
vodo. Obnovljen vodovod bo za-
dostoval za krajevne potrebe in
za potrebe šole, ki jo bodo v tej
vasi gradili.
Tudi sekcija za izobraževalno
in prosvetno dejavnost je v tem
predelu živahno delala. Svojo
pravo vrednost pa bo iz načrtov
dejansko lahko dokazala šele v
zimskih mesecih. Domača prosla-
va dneva republike je njena prva
večja naloga. Hkrati s tem bodo
začeli s šolo za starše in šolo za
življenje. Sekcija ima v začetku
razumljivo težave, kajti primitiv-
ni prostori ji onemogočajo marsi-
katero dejavnost, ki bi jo sicer
gojili.
Tudi pionirska organizacija na
osnovni šoli v Slivnici je v letu
pionirskih iger poživela svoje de-
lo. Ob koncu šolskega leta so pri-
redili prisrčen telovadni nastop,
razen tega pa še razstavo, ki je
prikazala njihov kraj »Včeraj,
danes in jutri«. Šolarji so v tem
obdobju tudi temeljito proučeva-
li svoj kraj, saj bi drugače tega
gotovo ne mogli narediti. Otroci
so v tem času tudi napravili ma-
keto nove predvidene šole, ki si
jo vsi Slivničani vroče želijo in
nanjo že dolgo čakajo. Mnogi po
tolikih letih že dvomijo, da bodo
kdaj imeli novo šolo, otroci pa v
obljubo starejših trdno verjame-
jo. Računajo tudi, da bodo na-
slednje leto že začeli z gradnjo.
Vrnila sb je brigada
Borisa Vinterja
Pred dnevi se je v Celje vrnila
četrta celjska mladinska delovna
brigada »Borisa Vinterja«, ki je
dva meseca in pol delala na av-
tocesti Bratstva in enotnosti na
odseku pri Lepenici. Brigado la-
hko upravičeno štejemo za naj-
boljšo v letošnjem letu, saj se je
vrnila domov z dvojnim udarni-
štvom, dvema posebnima pohva-
lama in z najvišjim priznanjem
— Trakom revolucije. Brigadi je
izredno lepo uspelo razviti samo-
upravo, brigadirji pa so bili tako
tesno povezani v kolektiv, da se
je ob slovesu v očeh marsikate-
rega zaiskrila solza. Vsem briga-
dirjem k lepim uspehom toplo
čestitamo!
Žena naj ne zaostaja
Pri šmarskem občinskem odbo-
ru SZDL se pravkar temeljito
pripravljajo na občinsko konfe-
renco žena, kjer bodo obravna-
vali to, kako se žene na Šmar-
skem uveljavljajo v organih druž-
benega upravljanja. Res je to, da
je mnogo žena že vključenih v or-
ganizaciji SZDL in sicer 41%
med članstvom v občini, toda to
še ni dovolj. Vprašati se moramo,
kako te žene aktivno sodelujejo
v družbenem življenju, koliko se
uveljavljajo kot enakopravne
družbene delavke ob svojih mo-
ških tovariših. Prav v tem je več-
krat jedro vprašanja.
Na Smarskem prevladujejo
kmečke žene, ki so predvsem
preveč zaposlene, saj morajo na
kmetijah opravljati kopico del, v
kuhinji in v hlevu, na vrtu in na
polju, toda le redko jih lahko vsaj
malo razbremenimo. V celotni
šmarski občinia deluje sam9 ena
stanovanjska skupnost, ki ima do-
ločene servise, toda ta je v in-
dustrijski Rogaški Slatini, kjer je
najbolj potrebna in so tudi pogo-
ji zanjo dozoreli najprej. Druga-
če pa je v Obsotelju, na Kozjan-
skem? V Polju ob Sotli so že raz-
mišljali, kako bi si uredili vaško
pralnico, toda to ni lahko storiti,
kjer so manjša naselja. Preobre-
menjenost je največkrat vzrok, da
žena ostaja doma in tako zaosta-
ja za družbenim dogajanjem. Že-
leli bi pa to, da žena ne bi za-
ostajala. Zena se naj uveljavi po-
vsod, v šolskih odborih, v svetih
potrošnikov, v odborih družbene-
ga upravljanja, skratka povsod v
enaki meri kakor moški. V odbo-
rih krajevnih organizacij SZDL,
ki jih je na Smarskem 27, je tre-
nutno 65 žena; lahko bi jih bilo
še več: posebno še kmečkih žena.
Razpravo o teh vprašanjih bo
imela tovarišica Dragica Majhno-
va, ki že vrsto let skrbi za to, da
bi žene tudi na podeželju v druž-
benem udejstvovanju zavzele ti-
sto mesto, ki gre materi, vzgoji-
teljici, gospodinji, ženi — delav-
ki.
s.
Kesanje
Pred sodniki je stal bledi-
kast človek v skromni obleki.
Nič trdega, surovega ni bilo
na njem, prav mehak je bil
ves. Vljudno je odgovarjal
na vpprašanja in že v začet-
ku razprave je dejal: »Moč-
no obžalujem dejanje, škodo
bom povrnil v celoti, ko bom
to zmogel!« To pravijo sko-
raj vsi in morda je mislil ta
zares iskreno. To je bil Hor-
vat Ignac poslovodja v trgov-
skem podjetju, »•DOM«, v
poslovalnici Liboje. Doslej
ni zakrivil ničesar, v triin-
tridesetem letu pa ga je zme-
dlo in oškodoval je podjetje
za 533.000 din. To kaznivo
dejanje je izvršil v šestih
mesecih. Zlorabljal je zau-
panje inventurnih komisij,
ki so tako spregledale resni-
čno blagovno zalogo. Ne ve-
mo točno, čemu je lepega
dne samovoljno zapustil slu-
žbo: ga je peklo storjeno de-
janje ali je imel kakšne dru-
ge načrte. Tu je družba oško-
dovana za pol milijona, de-
narja ni in obtoženec niti ne
zna pojasniti, kam je denar
potrošil. Obsojen je bil na
4 leta strogega zapora pred
Okrožnim sodiščem v Celju.
Kesanje je bilo prepozno.
Pretekli teden smo Celjani spet doživeli nekaj novega. Dva dni
zapored smo v izložbah Ljudskega magazina gledali moderno re-
vijo. Bilo je prijetno doživetje in prav n''č nas niso motile pripom-
be nekaterih — češ, d« rr»in«^keni ne sodijo v izložbo. Nasprotno,
podobnih revij si že želimo.
VAŠE VRSTICE
Besedica o našem časopisu
Od našega brMca M. J. iz Ma-
ribora smo dobili zanimivo vpra-
šanje:
Najprej nas sprašujejo, in sicer
ne kot giavno vprašanle, zatcai
je tudi Celjski tednik podražil,
nato pa se pritožujejo, aa je v
časopisu dostikrat izpadejo novi-
ce s trga, gibanje cen, razne ne-
sreče in gibanje prebivalstva —
se pravi rojstva, poroke in smrti
v preteklem tednu.
—o—
Tokrat gre res za dve vprašanji.
Na vsako od obeh je potrebno
drugače odgovoriti.
Tovarišu M. J. lahko zagotovi-
nio, da se uredništvo trudi, da
bi vse tiste drobne vesti, ki zani-
majo mnoge naše bralce (nesreče,
cene na trgu, gibanje prebival-
stva), bile objavljene. Uredništvo
si tudi prizadeva, da bi vpeljalo
in oživelo še nekatere druge za-
nimive informativne rubrike.
Vendar je razumljivo, da od časa
do časa ta ali ona rubrika zaradi
objektivnih pogojev izpade. Teh
vzrokov pa je lahko veliko. Ven-
dar menimo, da nam je naša an-
keta, ki smo jo pred kratkim iz-
vedli, mnogo koristila. Pokazala
nam je, kaj ljudje še želijo najti
v časopisu. Hkrati pa tudi zelo
radi sprejmemo tudi najbolj kri-
tično pismo kateregakoli našega
Tokrat res zaman
Tov. urednik!
Pred kratkim sem bil v Šmar-
ju. Po kakih opravkih sem bil
tam, res ni tako pomembno. No,
saj veste našo navado s kmetov.
Navadno pridemo na postajo vsaj
pol ure pred odhodom vlaka. In
sicer preprosto, da ga zaradi ka-
kih koli predpisov, ki jih kmečki
človek ne pozna, ne bi zamudili.
No, čakali smo. Dolgo. Dolgo
tudi niso začeli prodajati vozov-
nice. Te je začel prodajati usluž-
benec tik pred predpisano uro
za odhod vlaka, čeravno se mi je
zdelo, da bi prej imel veliko več
časa. Tako pa se mu je zelo mu«
dilo in na koncu niti ni mogel
vsem podati ustreznih kart. Tudi
sam sem ostal brez vozovnice.
Razumljivo je, da smo se jezili
— vendar menim, da smo se je-
zili po nepotrebnem. To bi pač v
Šmarju na železniški postaji la-
hko uredili.
L. J.
Smarska :^Rudnicac
v Šmarju je občina. Mnogo lju-
di tako prihaja iz okoliških vasi
v središče komune. Nekateri ima-
jo precej opravka, drugi manj.
Slednji se zglasijo tudi v gosti-
šču »Rudnica«.
Toda tu lahko doživijo nena-
vadno izkušnjo, ki sem jo doži-
vel tudi jaz.
Najprej sem moral pol ure ča-
kati, da je natakarica sploh pri-
šla k meni. Naročil sem, kar sem
želel. Ona pa je nato odšla.
In glej ga, šmenta, znova sem
moral pol ure čakati, da sem do-
bil čisto preprosto stvar, ki jo res
ni potrebno kuhati pol ure.
Od tedaj se več ne oglasim v
»Rudnici«. Zvedel pa sem, da mo-
ja izkušnja ni edina in da se je
mnogim podobno zgodilo.
Dejansko pa še vedno ne vem,
ali tako ravnanje prinaša gostišču
gospodarsko korist ali škodo?
J. 1.,
bralca, saj nam vsaka zamisel
lahko pomaga. Držimo se namreč
pravila, da časopis ne sme biti
naš, temveč last vseh bralcev, iz-
ražati mora dejansko hotenje
vseh bralcev. Res je tudi, tega
nihče ne more zanikati, da tisoč
ljudi neprimerno več ve, kot en
sam človek ali njih nekaj.
Vprašanje o ceni lista je neko-
liko drugačno. List se je dejansko
nekoliko podražil, hkrati pa lah-
ko tudi trdimo, da se ni podražil.
Nikakor pa ne smemo spravljati
višjo ceno za en izvod časopisa v
zvezo z nekaterimi neupravičeni-
mi skoki cen na tržišču. Do po-
dražitve lista je Celjski tednik iz-
hajal na osmih straneh. Po po-
dražitvi izhaja na dvanajstih stra-
neh, Podražitev lista pa ni niti
tolika, kolika je razlika med to
količinsko spremembo. Vendar
kljub temu, to velja za vse naše
liste, prejemki časopisa niso to-
liki kot izdatki za izhajanje časo-
pisa, Razliko med dohodki in iz-
datki poravnava družba v obliki
dotacije. Tako torej v tem pri-
meru nikakor ne moremo govori-
ti o zvišanju cene, ker je ni, saj
je za izdajanje časopisa še vedno
potrebna dotacija.
Uredništvo
Še vedno o smradu
v Zagradu
Tov. urednik!
Dopisnik M, K, iz Zagrada nam
piše, da doslej ni zaleglo niti pi-
sanje v časopisju niti osebne za-
hteve in pritožbe, zalegli niso ni-
ti zahtevki na sestankih politič-
nih organizacij, neuspešna pa je
bila tudi zahteva delegacije, ki je
pri občinskem ljudskem odboru
povedala svoje mnnje in prosila,
da se zadeva uredi. Toda povsod
so dosegli najmileje rečeno: »bo-
re malo«.
Vsekakor pa je gotovo, da bo
potrebno izbrati eno izmed reši-
tev. Ne gre za dilemo in izbira-
nje, temveč za najustreznejšo re-
šitev, Ce je proizvodnja katrana
v Zagradu dejansko primerna v
naseljenem kraju, potem ne kaže
drugega, kod da prenehajo s pro-
izvodnjo katrana v tem delu celj-
ske občine, Ce dejansko gre za
neko posebno »okuževanja zra-
ka«, je dokaj razumljiva dolžnost
kolektiva in vodstva podjetja
»Plinarne«, da to prepreči. Ce pa
tega ni, potem pa bodo morali
nekateri člani kolektiva razložiti
prebivalcem, zakaj dejansko gre.
Nesmiselno je namreč, da še kar
naprej trdi vsak svoje in da ni-
kakor ne najdejo osnove, ki bi
bila podlaga za realno rešitev
problema.
m. k.
Nesrečni avtobus
TOVARIŠ UREDNIK
Doma sem na Frankolovem.
Doslej sem se vozila na delovno
mesto s kolesom. Do Celja — 13
kilometrov. Ko so podjetja —
vsaj za naše to velja — napove-
dala, da bodo povrnila del pre-
voznih stroškov, sem se z vese-
ljem odločila za prevoz na delov-
no mesto z avtobusom. Nič več
mi ni bilo treba tlačiti »pedal«,
odpadel je strah pred vročino in
dežjem. Skratka velika ugodnost
za zaposlenega človeka.
Toda glej ga šmenta! Kar na-
enkrat so avtobus, ki pelje ob pe-
tih iz Stranic in ki najbolj ustre-
za delavcem, ki se vozijo na de-
lovna mesta, ukinili — tako da so
se morali »preorientirati« na Ko-
nj ičana, ki pelje pozneje.
Zaradi tega izgubim okoli tri-
četrt ure delovnega časa, Ce že
lahko vprašam, potem me zanima
samo to, kako je možno, da je ta
avtobus vozil v poletnih mesecih,
sedaj v jesenskih in pozimi pa ne
več, ko je vendar jasno, da je se-
daj več potreb in da bi bil bolj
zaseden.
Upam, da se bo zadeva uredila.
Kajti dejstvo, da v 15 minutah
pripeljejo mimo kar trije avtobu-
si (Konjičan, Mariborčan in Zre-
čan), nam ne koristi mnogo. Pre-
cej več bi nam koristil avtobus,
ki bi peljal ob stari uri, ki je še
najbolj primerna za delavce,
ki morajo biti ob šestih na delov-
nih mestih.	Z. L.
Kdo ima priv?
Tov, urednik!
Ko sem letos poleti govorila a
znanim izseljencem, je med dru-
gimi pozitivnimi spremembami v
naši domovini povedal tudi tale
negativni primer.
Govorili smo o gradbenih delav-
cih pri nas. O onih, ki urejajo na
novih stavbah notranja obrtniš-
ka dela. Naš rojak je namreč tf-
dil, da so nedisciplinirani pri svo-
jem delu. Ne vem, če se je izra-
zil pravilno. Trdil je namreč, da
bi ob tako počasnem delu pri njih
zaslužili le »slano vodo«.
Nisem strokovnjak, zanima pa
me, kakšna je organizacija pri
tem delu. Ko delavci-zidarji de-
lajo temelj in zunanje zidove, jih
imamo pred očmi, vidni pa so
tudi rezultati njihovega dela —
postavljena stavba. Vse drugače
pa je, ko se prično notranja dela.
Razumljivo je, da se delavci-obrt-
niki skrijejo pri tem delu za zi-
dove — nerazumljivo pa je, da se
iz teh stavb razlegajo glasovi, ki
prav gotovo niso »normirani« za
to delo, vsekakor pa so »vraču-
nani« v plačo. Menim vsaj, da
delavci, ki se pode za delavkami
po stavbišču, ali kličejo skozi ok-
na ženske, ki prihajajo mimo ali
oni, ki si na balkonu nove stavba
pregrevajo hrbet in mirno kadi-
jo cigareet, ne povedo svojemu
delodajalcu, da so del delovnega
časa porabili zase, ne pa za delo
— za urejevanje stanovanja člo-
veku, ki s svojo družino verjetno
nestrpno in z muko čaka na vse-
litev in si še v tem času ne more
nabaviti potrebnega kuriva za zi-
mo.
S POLIC ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE
Bornecque J. H. & P. Cogny: Rcalis-
me et naturalisme. Pariš 1958. 21469.
Franič I.: Vade-mecum za praktičare-
veterinare. Sarajevo 1960. S. 21457.
Heiler F.: Die Religionen der Mensch-
heit in Vergangenheit und Gegen-
wart. Stuttgart 1959. S. 21449.
Jungk: R,: Svetleje od tisoč sonc.
Ljubljana 1961. S. 21392.
Kronja T.: Problemi psihopati je. Beo-
grad-Zagreb 1961. S. 15130/39.
Longo L.: Die internationalen Briga-
den in Spanien. Berlin 1958. S. 21325.
Milanovič N.: Vojni puC I 27 mart
1941. Beograd 1960 S. 21463.
Petrovič K,: Društveno upravljanje u
Jugoslaviji. Zagreb 1960. S. 21405.
Pomniki naše revolucije. Ljubljana
1961. S. 21352.
Prijatelj I.: Slovenska kulturnopoli-
tična in slovstvenaa zgodovina. 1841
do 1895. 1-IV. Ljubljana 1955—1961. 8.
14^40.
Stapf H.: Grundlagenchemie fur tech-
nische Berufe. 13. Aufl. Leipzig 1959.
S, 21355.
Uhlig A.: Komponenten der Unter-
richtsgestaltung. Berlin 1960.
S. 20387/22.
Vernadskij V. J.: Biosfera. Beograd
1960. S. 21431.
Vodnik skozi čas in družbo. Ljublja-
na 1960, S, 21473,
Voltaire: Ulme savjesti i razuma. Sara
LJUDSKI MAGAZIN ni edini
v zadnji številki našega
lista smo poročali o nepravil-
nostih v trgovini, ki so pov-
zročile kazniva dejanja. Ome-
nili smo in podrobno pokazali
nepošteno in kaznivo deja-
nje nekaterih uslužbencev v
Ljudskem magazinu.
Vendar ne smemo misliti,
da je samo v Ljudskem ma-
gazinu tako. Kazniva dejanja
se dogajajo tudi v nekaterih
drugih trgovskih podjetjih.
To so dejstva. Zaključek pa
je le eden — potrebno bo po-
iskati in uveljaviti metode
dela, ki bodo porok, da bodo
pošteni uslužbenci v trgovini
kazniva dejanja — tatvine,
goljufije in podobno — lah-
ko preprečili. Analiza poslo-
vanja v tem in v nekaterih
drugih podjetjih je namreč
pokazala, da je organizacija
dela silno pomanjkljiva, si-
stem dela pa tak kot je bil
pred tridesetimi leti.
Poseben problem v trgovi-
ni so sorodstvena razmerja.
Tako so ugotovili, da je od
100 analiziranih podjetij kar
v 74 primerih pojav sorod-
stvenega razmerja. Ti prime-
ri so najbolj pogosti na pod-
ročju podeželja. Ko pa ugo-
tovimo, da je mož poslovoi-
ja, žena pa blagajnik lahko
tudi sklepamo od kod mož-
nosti za razne mahinacije, ki
vse streme za osebnim oko-
riščanjem. Razumljivo je tu-
di, da ni moč v vseh podob-
nih primerih sklepati ali re-
či, da gre za nepoštene dr-
žavljane. Kjer pa je tako. se
trgovanje spremeni v trgovi-
no za zasebne kor sti. žal teh
primerov ne manjka. Celo o-
pozarjajo nas, da je kontrol-
na dejavnost zelo šibka in v
mnogih primerih tudi zaradi
obilce dela nezmožna, da bi
zatrla že poizkuse nepoštene-
ga ravnanja v trgovini. Po-
tem je tudi razumljivo, da so
nekateri tako stanje izkori-
stili.
Tako je Franc Segula v
Slov. Konjicah, ki je bil že
dvakrat predkaznovan, pov-
zročil za več kot milijon di-
narjev primanjkljaja. B^ago
si je kratkomalo prisvajal —
ali pa ga je potrošnikom
prodajal za svoj račun. Lo-
gično odvisno od te~a kaj je
rabil — blago ali denar. Isto-
časno se je okoriščal tudi ta-
ko, da je nekaterim predme-
tom zviševal cene — to so po
trošniki dejansko občutili na
svoji koži — in ker je bil sa-
mo finančno zadolžen, si je
lahko višek prisvojd.
V Žalcu je Jože Pogelšek
bil zanimiv kanal za plasi-
ranje ukradenega blaga. Ta-
ko je spravil v promet mno-
go ukradenih stvari, in s'cer
uradno! Raz^n tega pa je u-
metno ustvaril pri svojem de-
lu presežek in ga spravil za-
se. Obem dajanjem pravimo
po domače kazniva dejanja in
si jih pošten delavec ne pri-
vošči.
Tudi Fanika Turnšek iz
Žalca je »zajadrala« na kaz-
niva pn^a. Imela je možno<it,
kontrolirali pa so jo pomanj-
kljivo. Poneverila je okoli
četrt milijona dinarjev v go-
tovini.
Hlačarjeva iz Celja, ki je
vodila prodajalno čevljev, je
povzroč la za okoli 400 tisoč
dinarjev primanjkljaja. Pri-
manjkljaj je prikrivala do
srede tega leta. In sicer tako,
da je ponarejala tromesečne
inventure, ter skušala prika-
zati, da je blago v zalogah.
Tega b'a a (za ustrezno vso-
to) pa dejansko ni bilo, am-
pak je po policah razmestila
prazne škatle. Tako je na zu-
naj kazalo, da je v posloval-
nici vse v redu. Okoriščala
se je preprosto — denar je
jemala iz dnevnega izkupič-
ka. Zanimiva je tudi ugoto-
vitev, da sta z možem imela
skupaj zelo visoke prejemke.
V zadnjem času sta si celo
zgradila hišo.
Ignac Horvat, zavoslen v
Trgovskemu podjetju »Dom*
Žalcu, in sicer v poslovalnici
v Libojah, je povzročil, za o-
koli 500 tisoč dinarjev pri-
manjkljaja. Tudi on je pri-
manjkljaj prikrival z lažni-
mi inventurami. Denar si je
postopoma prisvajal.
Podobnih primerov je še
več. Lahko bi jih našteli.
Vendar to ni naš namen. Bolj
učinkovito bo, če bodo ustrez-
ni organi posameznih komun
in okrajne trgovinske zborni-
ce te pojave temeljito anali-
zirali in če bodo v korist po-
trošnikov z ustreznim siste-
mom dela in kontrole onemo-
gočili podobne pojave v tr-
govini, ki dejansko blatijo
vso našo trgovsko mrežo in
škodujejo potrošniku.
14
CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961
ŠPORT
Pokal za judoiste Zagreba
NEPOTREBEN MADEŽ
v spomin na pokojnega nosilca
mojstrskega pasa Juda, inž. Iva Reya,
Je Judo sekcija celjskega Olimpa pri-
pravila v nedeljo dopoldne, v veliki
dvorani Narodnega doma, prvo tek-
movanje mestnih reprezentanc. Odziv
Je bil več kot zadovoljiv, saj so se
vodstvu tekmovanja Javile ekipe Beo-
grada, Zagreba, Ljubljane Kranja,
Maribora in Celja.
Navzlic pomanjkljivi propagandi,
kar je prava škoda, si je prireditev
ogledalo precejšnje število ljudi. Go-
tovo pa Je, da bi jih bilo še več, če
ne bi priprave za to revijo najboljših
judoistov Jugoslavije, potekale več
ali manj konspirativno.
Prireditev se je vse do zaključka
lepo razvijala. Zlasti v finalu smo vi-
deli nekaj lepih borb. Nazadnje pa
se je zataknilo. Ko so sodniki v odlo-
čilni borbi med ekipami Beograda in
Maribora prisodili nezasluženo zmago
Mariborčanu Bizjaku, so se Beograj-
čani umaknili in niso hoteli nastopiti
v zadnjem dvoboju proti Zagrebu. Če-
tudi so sodniki napravili hudo napa-
ko, bi navzlic temu Beograjčani ne
smeli reagirati na tak način, saj je
tako dobilo spominsko tekmovanje
madež, ki ga je težko razumeti.
Mlada celjska ekipa, ki so Jo zasto-
pali člani Olimpa, se v hudi konku-
renci ni mogla uveljaviti. Navkljub
temu pa si Je pridobila nekaj dra-
eocenih izkušenj.
Medtem, ko na prvenstvenih na-
stopih ločijo tekmovalce po sku-
pinah (glede na telesno težo), pa so
se tokrat srečali med seboj udele-
ženci memoriala ne glede na težo in
pas.
Prireditev Je imela dva dela: pred-
tekmovanje in finale. V predtekmo-
vanju so bili doseženi naslednji re-
zultati: Beograd—Ljubljana 6:0, Kranj
Zagreb 4:3, Maribor—Celje 12:2 (edini
točki je dobil Henrik Seles), Beograd
—Kranj 6:3, Ljubljana—Zagreb 5:0,
Kranj—Maribor 5:2 in Zagreb—Celje
10:0. Po vsem tem so se v finale uvr-
stile reprezentance Zagreba, Beogra-
da in Kranja.
Rezultati finalnih srečanj pa so bili:
Beograd—Krahj 6:3, Zagreb—Maribor
6:5, Kranj—Zagreb 4:3, Kranj-Mari-
bor 5:2, Maribor—Beograd 4:3 in Za-
greb—Beograd 15:0 brez borbe.
Kodnčni vrstni red: 1. Zagreb 4 toč-
ke, 2. Kranj 3, 3. Maribor in 4, Beo-
grad. Z osvojitvijo prvega mesta so
Judoisti Zagreba prejeli tudi prehodni
pokal, darilo Občinske zveze za te-
lesno kulturo v Celju.
REVIJA
nojboljših
kegljačev
Kakor vsako leto v tem času,
tako je bila tudi letos izvedena
revija najboljših kegljačev Slove-
nije, ki so v nedeljo nastopili kar
na štirih kegljiščih. Medtem, ko
so moške okrajne vrste tekmova-
le v Celju, so starejši člani in
mladinci nastopili v Ljubljani,
ženske pa v Kranju.
V konkurenci starejših članov
so nastopila tri moštva: Ljubljana,
Kranj in Celje. Prvo mesto in
prehodni pokal v trajno last so si
priborili Ljubljančani, ki so po-
drli 2271 kegljev, drugi so bili
Kranjčani 2227, tretji pa Celjani
2125 lesov. Kot posamezniki so se
zastopniki celjske vrste izkazali
takale: Vodinar 361, Koklič 331,
Mejak 357, Vukič 329, Vrtovec 346
in /iman 401.
Zelo zanimivo je bilo tekmova-
nje mladincev, saj je zlasti zače-
tek tekmovanja obetal, da bodo
Celjani odločno posegli v borbo
za najboljše mesto. Končno je
zmaga vendarle pripadla Kranj-
čanom, ki so si to lovoriko pribo-
rili že tretjič zapored in s tem
tudi prehodni pokal v trajno po-
sest. Vrstni red ekip je bil: 1.
Kranj 4702, 2. Celje 4614, 3. Ljub-
ljana 4476. Mladi člani okrajne
vrste iz Celja so kegljali takole.
Dragar 766, Dobovičnik 809, Me-
telko 735, Dolenc 733, Plenko 805,
Rantar 766.
Ženske so tekmovale v Kranju.
Zmagale so domačinke, ki so po-
drle 2298 kegljev, 2. Ljubljana
2250, 3. Ravne 2195, 4. Celje 2019.
Celjanke so dosegle naslednje u-
spehe: Benedičič 340, Bezlaj 313,
Turnšek 330, Jeras 357, Kranj c
352, Gošnjak 327.
Tekmovanje moških okrajnih
vrst pa je bilo na kegljišču celj-
skega Ingrada.. Po tekmovanju,
ki se je končalo v poznih večer-
nih urah, so se moštva zvrstila
takole: 1. Gorenjska 5151, 2. Ma-
ribor 5138, 3. Ljubljana 5133, 4.
Celje 5023, 5. Primorska 4809, 6.
Dolenjska 4666. Med posamezniki
sta le dva tekmovalca prekoračila
mejo 900 podrtih kegljev in to
Slibar 912 ter Steržaj 909. Na
tretje mesto po tem vidiku bi se
uveljavil Celjan Lubej z 896 po-
drtimi lesi. Sicer pa so se člani
celjske vrste držali takole: Koh-
ne 809, Truglas 824, Lubej 896,
Smon 817, Vanovšek 848 in Ivo
Krajnc 829.	-mb
Reprezentanca Celja (beri Olimpa) v judu
4f
BOKS
Olimp-Rudar
Te dni so bili končani razgovori
o prijateljskem srečanju boksar-
jev celjskega Olimpa ter trbo-
veljskega Rudarja. Dvoboj bo v
nedeljo, 3, decembra ob desetih
dopoldne v mali unionski dvo-
rani.
ROKOMET
Četrto mesto -
LEP USPEH
Celjski rokometaši so v pone-
deljek ponovno dosegli velik u-
speh. Na turnirju v Ljubljani, ki
ga je pripravila Rokometna zveza
Slovenije, so v konkurenci osmih
kvalitetnih moštev zasedli častno
četrto mesto.
V svoji skupini so najprej pre-
magali Krško 8:7, zatem pa še je-
senskega prvaka slovenske lige,
Krima 18:8, nato pa izgubili s po-
znejšim prvakom turnirja. Odre-
dom 19:10. Tako so se v svoji sku-
pini uveljavili na drugo mesto.
V borbi za tretje oziroma četrto
mesto v skupnem plasmanu pa so
izgubili s članom druge zvezne
lige, Slovanom 15:12.
Za pokal CELJA
Kakor vsako leto, tako prireja ko-
misija za rokomet pri Okrajni zvezi
za telesno kulturo tudi letos tradi-
cionalni turnir za pokal Celja. Letoš-
nje tekmovanje bo v nedeljo, 26, t.
m. z začetkom ob 9. uri na igrišču ob
Kersnikovi ulici.
V moški konkurenci bodo sodelova-
la moštva: ljubljanskega Slovana ter
Rudarja iz Trbovelj, ki sta člana dru-
ge zvezne lige, nadalje mariborski
Branik in Celje. Pri mladincih pa bo-
do igrali: Partizan Celje, Branik in
Rudar ix Trbovelj.
Dva posnetka s kulinarične razstave: zgoraj učenci Gostinske šole
pri svojih »rendez-vous kruhkih«, spodaj — piknik
Pretekli četrtek in ijetek je
bila v mali unionski dvorani zelo
zanimiva kulinarična razstava, na
kateri so sodelovala skoraj vsa
celjska gostinska in slaščičarska
podjetja, razen tega pa tudi u-
čenci Gostinske šole. Lepo ureje-
no razstavo so s svojimi izdelki,
oziroma blagom, ki ga posreduje-
jo gostinskim podjetjem, izpopol-
nili še kolektivi laške pivo/ame,
trgovsko podjetje Merx, Mesnine,
Veležitar, Slovenija vino in Kri-
stali j a.
Komisija strokovnjakov je oce-
nila razstavljene predmete. Tako
je pri pripravi plošče prvo na-
grado podelila Gostinski šoli za
>»Tendez-vous' kruhke. Drugo me-
sto je dobila Zvezda za »čokolad-
no torto za obletnico«, tretjo pa
spet Gostinska šola za > slovenske
zvitke«.
V pripravljanju, pogrinjkov sttt
si prvo mesto razdelila Koper za
»piknik« ter Na-na za »Prodano
nevesto«. Drugo mesto so dodelili
Evropi za »svečano kosilp«, tretje
pa Gostinski šoli za »coctail par-
tijo« ter Kolodvorski restavraciji
za »sprejem ob prazniku«.
-mi>
Željeva in Hočevar
PRI POSAMEZNIKIH
V	počastitev dneva repub-
like, 29. novembra, je okraj-
ni strelski odbor izvedel v
nedeljo veliko tekmovanje v
streljanju z zračno puško, ki
se ga je udeležilo pet žen-
skih in dvajset moških ekip.
Pokroviteljstvo nad uspelo
prirediitivijo je imel Okrajni
odbor SZDL.
V	ocenjevanju ženskih e-
kip so premočno zmagale
članice strelske družine
Branko Ivanuša ki so dose-
gle 626 krogjiV. Ostaia mas ta
pa so zasedle: 2. SD Spitaldč
588, 3. SD Cinkarna 560, 4.
SD Sedraž nad Laškim 467
in 5. SD Partizana iz Roga-
ške Slatine 426 krogov.
POSAMEZNO: 1. Zelj 176,
2.	Hlastan (obe SD Br. Iva-
puša) 168, 3. Persolja (Cin-
karna) 165, 4. Višnar 163, 5.
Gobec (obe Spitalič) 152 itd.
V	tekmovanju moških mo-
štev »so zmagali strelci dru-
žine Ive Lole Ribarja s 721
krogi, 2. SD Branko Ivanuša
711, 3. SD Kovinar, Store 706,
4. SD Tempo 703. 5. SD
Branka Ivanuša II. 699 kro-
gov itd.
POSAMEZNO: 1. Hočevar
(SD Ivo Lola Ribar) 187, 2.
Strajhar (Avtoobnova)) 187,
3.	Mlakar 184, 4. Pertinač
(oba Tempo) 183, 5. Seme (SD
Kovinar, Store) 181 itd.
Uspešnost te prireditve pa
lahko ocenjujemo še z enega
vidika. Okrajni strelski od-
bor je namreč zaupal tehni-
čno stran izvedbe članom
strelskih družin iz Žalca, o-
ziroma Konjic. Tako so Zal-
čani izpeljali tekmovanje
moških, Konj:čani pa nasitop
žensk. Obe ekipi sta nalogi
odlično opravili. Čestitamo.
SAH — SAH — SAH — SAH —SAH — SAH — SAH — SAH —
Cinkarna in železarna
v drugem kolu občinskega pr-
venstva sindikalnih podružnic v
šahu so bili v A skupini doseženi
nasldnji rezultati: Emajlirka—
Savinja 5:1, PTT—Cinkarna 1:5,
Aero—Tapetništvo 3:3, Klima je
bila prosta. Vodi Cinkarna pred
Emajlirko.
B skupina: Gradiš—Kristali.ia
0:6, Banka—Ingrad 4:2, Tehtnice
—Železarna Store pol: 5 in pol
točke. Na čelu tabele je ekipa
štorskih železarjev, sledi Banka,
Kristali j a itd.
HDK CELJE : MLADOST 9:0
V zaostali prvenstveni tekmi
zasavsko-celjske lige v hokeju na
travi, so igralci Hokejsko drsal-
nega kluba iz Celja v nedeljo do-
poldne premagali ekipo Mladosti
iz Trbovelj z visokim rezultatom
9:0. (6:0).
Pri streljanju na gol je bil naj-
bolj uspešen Krajnc, ki je kar
štirikrat premagal nasprotniko-
vega vratarja. Medtem, ko sta bi-
la po dvakrat uspešna P. Kolenc
in Dojer, je en gol zabil Zupane.
V nedeljo
ZADNJE KOLO
V nedeljo, 26. t m. bodo
zavrteli zadnje kolo v jesen-
skem delu tekmovanja slo-
venske conske nogometne li-
ge.
Nogometaši železničarske-
ga kluba Celje, ki zavzemajo
trenutno šesto mesto z enj-
stimi točkami, bodo nastopi-
li v Ljubljani proti tamo-
šnjemu Odredu-Krimu. To
ljubljansko moštvo je zdaj
na osmem me>tu s sedmimi
točkami. Kladivar pa bo do-
ma sprejel vodeč o eajstorico
ljubljanskega Triglava, ki
doslej še ni utrpelo nobenega
poraza, a zabeležilo en sam
neodločen rezultat. Medtem,
ko ima Triglav 19 točk, tiiči
Kladivar na sedmem mestu
z devetimi pikami.
OLIMP - ŽALEC 12:0
v nadaljevanju okrajnega prven-
stva v nogometu so bili noseženi na-
slednji rezultati: Šoštanj : Steklar
0:1, Olimp : Žalec 12:0, Konjice : Ko-
vinar, Store 2a, Velenje : Zreče 3:0,
brez igre in Nazarje : Kladivar B 3:0
brez igre.
ZA SRAJCO ALI PA NlC
Sindikalna podružnica ne-
kega podjetja ob Ipavčevi u-
lici je prlipravila namiznote-
niški turnir in nanj povabi-
la samo moštva sosednih ko-
lektivov. Športna srečanja
članov kolektivov ob Ipavče-
vi ulici so postala že tradi-
cionalna in jih ponavljajo ne
samo v namiznem tenisu,
temveč tudi v drugih pano-
gah. Menjujejo se tudi v or-
ganizaciji. Tako pripravi zdaj
neko tekmovanje en kolek-
tiv, potem drugo prireditev
naslednji itd. Tako se v or-
ganizaciji zvrstijo vsi.
Ko so se pred kratkim pri-
pravljali, da začnejo s te-
kmovanjem v namiznem te-
nisu, sta tjakaj prišla tudi
dva nepovabljena igralca.
Hotela sta igrati. Vendar ju
prireditelji niso sprejeli, ker
je pač šlo za turnir članov
doiločenih kolektivov. Torej,
več ali m^nj turnir zaprtega
tipa, kakršnih je v današnji
praksi veiko, Č3 se zanj spo-
razumejo določeni partnerji.
Prišlo je do prerekanja. Na-
posled so organizatorji le
privolili v njuno sodelova-
nje, vendar kot pravimo v
športnem jeziku — izven
konkurence. Tako bi nepo-
vabljena gosta sicer lahko
igrala, ne bila bi pa delež-
na daril, ki so bila priprav-
ljena za najboljše (menda ne-
kaj metrov blaga za srajce).
Ce.je pa tako, sta se odre-
zala močno užaijeno, ne bova
sodelovala. Zastonj že ne bo-
va igrala!
In res nista igrala. Toda,
to ni važno. Značilnejše je
pač to, da sta šele potem,
ko sta se morala že v naprej
odreči nagradi pokazala pra-
vo barvo in »-zanimanje-« za
ta turnir. Potrdila sta mne-
nje nekaterih, da na turnir,
na katerega nista bila po-
vabljena, nista prišla zaradi
ljubezni do te igre temveč,
samo zato, da bi si v konku-
renci slabših ekip »zasluži-
la'« blago za srajco. Žalostno.
-an
Kako bodo cdprte prodajolne živil
Oddelek za gospodarstvo Ob-
činskega ljudskega odbora v Ce-
lju nas je obvestil, da bodo pro-
dajalne živil ob letošnjem praz-
niku 29. novembra odprte takole:
—	V torek, 28. t. m. bodo po-
slovale vse prodajalne živil in o-
stale trgovine neprekinjeno ves
dan;
—	v sredo, 29. t. m. bodo vse
prodajalne zaprte;
—	v četrtek, 30. t. m. bodo po-
slovale naslednje prodajalne:
MLEKO — vse prodajalne od 7.
do 11. ure dopoldne; KRUH —
RTOdajalne: Na tržnici, v Stane-
tovi ulici in Dolgo polje od 6. do
11. ure dopoldne; MESO — pro-
dajalne Na tržnici. Rog, in Ma-
tica od 6. do 11. ure dopoldne,
SADJE-ZELENJAVA vse proda-
jalne od 6. do 11. ure; SAMO-
POSTREŽNA TRGOVINA Center
od 7. do 11. ure dopoldne in TR-
GOVINA Rio od 7. do 11. ure do-
poldne.
Krompir 30—40 (30), belo glavnato
zelje 25—35 (22—30), rdeče glavnato ze-
lje 30—40 (30), kislo zelje 60—70 (60—70),
kisla repa 50, ohrovt 40—60 (40), rdeča
pesa 40—60 (40), korenjček 40—80 (40—
60), peteršilj 100—150 (100—150) rpinača
200—350, motovileč 250—400, radič 150—
250, solata 60—100 (60—100 cvetača 10»
—140 (100), paprika 80—100 (80), čebula
150 (50—100), grozdje 60—120 (180), Ja-
bolka 30—35 (40—60), hruške 50—100 (70
banane (280), pomaranče (380), Jajca
32—35 (29), smetana 320, domače maslo
500—700.
Od 13. do 18. novembra 1%1 je bilo
rojenih 41 deklic in 39 dečkov.
Poročili so se:
Hm Anton-Zvonimir, knjigovez iz
Ljubljane — StuklPk Tere7ija-Marija,
frizerka iz Domžal; Brežan Jožef,
ključavničar iz Celja — Kladnik Ne-
ža. usiiižbenka iz Grobelnega; Brejc
Domln'k. delavec iz Malih	—
Kresnik Erika, delavka iz Šentjanža
na«1 Storamf: Zunanc Fr.^.nc, unoko-
jenec iz Laške vasi — vdova Z^vSek
rol, Kra^^ovec Amaliia, un^k^J-^nUa
Slane: Dobnik Anton, pieska^sH no-
moč"»V iz Maribo^-i —	Mi-l-
Ja. d<»TnvVf, iz Celja: KMnar Franči-
šek. poljedelec iz Svetine — Zohar
Stanislava, poljedelka iz Sentlanža
nad Storami; Ravnjak S+pf?vn, rt"''\vec
I7 Ivn" — Japer nir>'i''i'\. deitivUa
i J Dobrove; Pečovn«k Roman, rudar
Iz Velenja — Draksler E^-na, gosno-
dinjs''^a pomočnica iz CeVla: Kugier
Martin, trakto^-ist iz Smartnega v R.
d. — StrPTičan Pavlina, poljska delav-
ka iz Jezerc pri Smartnem.
Umrli so:
Kvas Maksimiljan, šofer iz Celja,
star 36 let; Cernič Ivan. unokojenec
iz Bezine, star 79; Zekar Mihael, o-
sebni upokojenec iz Celja, star 80 letj
Močnik Angela, roj. Haložan, gospo-
dinja iz Brezna Gornje, stara 36 let;
Kuček Edvard, oskrbovanec doma o-
nemoglih iz Loke pri Zid. mostu, star
91 let; Ferdič Ignac, žel. upokojenec
iz Celja, star 76 let; Zupane Jožef»
delav«c iz Celja, star 33 let; Smagur
Leopold, upokojeni rudar iz Zagorja
ob Savi, star 55 let; Skoberne Neža,
delavka iz Šentvida pri Grobelnem,
stara 11 let.
En slap manj
Po dolgem času so na pročelju
bivšega magistrata v Celju ven-
darle odstranili dotrajan otočni
žleb, zaradi katerega je prišlo v
deževnih dnevih do prav zanimi-
vega »slapa« in ga zamenjali z
novim.
Da bomo odslej imeli v Celju en
»slap« manj, smo bržkone pripo-
mogli tudi s pisanjem v našem
listu, saj smo nekajkrat opozorili
ne samo na te »turistične atrak-
cije«, ampak tudi na škodo, ki jo
je povzročil »slap« prav na pro-
čelju bivšega magistrata. Tako
nam bo v naprej ostal le še eden
—in sicer nad prehodom za peš-
ce v Prešernovi ulici, ki se prav
tako kot njegov »pokojni« brat
pojavlja samo v deževnih dnevih.
-an
Marta Breznik z Lopate je padla in
si poškodovala nogo. — Nek kolesar
je v Dramljah povozil sedemletnega
Gradišnika in mu zlomil nogo. — Tu-
di petletnega Stanislava Tevža s Ke-
vinske ulice Je povozil kolesar. Fan-
tek Je dobil pretres možganov ter še
druge poškodbe na telesu. — Franc
Rastočnik iz Šentjurja Je padel s ko-
lesom in si poškodoval glavo. — An-
ton Selčan iz Verpet pri Frankolo-
vem Je padel z motorjem in si poško-
odval levo nogo. — Milan Ograjenšek
z ipavčeve ulice je padel z gugalnice
in si pretresel možgane. — Mariji Ko-
žuh iz Trnovelj Je krava poškodovala
glavo.
©	CELJSKI TEDNIK, STEV, 45. — 25. novembra 1961

Opustite vsako upanje,
vi, ki bežite
v zadnjem času Je postaja Ljudske milice za cestni
promet v Celju zabeležila nekaj izredno žalostnih prime-
rov ko so povzročitelji p'-ometnih nesreč po dejani" r"^-
begnili z namenom, da prekrijejo lastno odgovornost do
dejanja. O tem govori tudi naslednji Intervju s
dirjem prometne Ljudske milice tov. Francem Salobirjem:
_ Letošnja kronika prometnih
nesreč na območju celjskega ok-
raja Je zabeležila nekaj drznih
»dirkačev«, to je voznikov mo-
tornih vozil, ki so povzročili pro-
metno nesrečo zaradi neupošte-
vanja prometnih predpisov in so
potem »pogumno« zbežali, da bi
izbrisali za seboj sled, je pove-
dal tov. Salobir. Vsi ti vozniki
so pozabili na svoje osnovne člo-
veške dolžnosti do tistih ljudi,
ki so zaradi njihove neodgovor-
nosti obležali na cesti in nujno
potrebovali pomoč. Vendar so se
ti brezvestni vozniki kmalu sre-
čali z našimi budnimi in izkuše-
nimi čuvarji reda na cestah —
z uslužbenci motorizirane Ljud-
ske milice. Pozneje so obžalo-
vali svoja nepremišljena deja-
nja, zlasti še, ko so se seznanili
s 145. členom Kazenskega zako-
nika, ki govori o odgovornosti
osebe ... »kdor pusti koga brez
pumoci v iievamusti, ki jo je
sam povzročil...« Nihče od teh
»dirkačev« nI mogel za zmeraj
uteči roki pravice. Zato priporo-
čamo vsem voznikom motornih
vozil ne samo to, da nudijo žrt-
vam prometnih nesreč potrebno
pomoč, temveč zlasti onim, ki so
nesrečo povzročili in kanijo be-
žati, naj rajši tega ne storijo,
kajti s tem si bodo naložili še
večjo odgovornost.
—	Katere pobege voznikov mo-
tornih vozil ste obravnavali le-
tos?
—	Prvi se je pripetil že maja,
ko Je Jože 2nidar, voznik tovor-
nega avtomobila zabukovškega
rudnika, zaradi nepravilno nalo-
ženega tovora podrl v Drešinji
vasi peSca Rudolfa Straška iz
Petrovč ln ga tako hudo telesno
poškodoval, da Je Slrašek pozne-
je umrl. Voznik po nesreči ni
ustavil. Vendar rnu tudi gosta
kolona motornih vozil pri pobe-
gu ni koristila. Kaj hitro se Je
srečal z uslužbenci prometne
Ljudske milice, kjer Je novo
kaznivo dejanje, ki ga Je storil
s pobegom obžaloval.
Devetega oktobra ponoči Je
voznik osebnega avtomobila Ja-
nez Presekar Iz Celja povozil t
Arjl vasi Vincenca Slrša. Voznik
je videl, da bo prišlo do nesreče,
zato Je močno zaviral. Ko pa Je
opazil, da Je povozil pešca, je
pritisnil na plin in pobegnil t
temno noč. Vendar, tudi ta po-
beg našim uslužbencem ni delal
preglavic. Hitro so bili za petami
nevestnemu vozniku. Ko je uvi-
del, da smo ga zasledili, je kar
sam priSel in se opravicevaL
Vendar bi bila njegova odgovor-
nost dosti manjša, če bi ustavil
vozilo takoj in nudil ponesrečen-
cu pomoč, zlasti še, ker je nesre-
čo deloma zakrivil tudi Širša, saj
se Je vinjen vlegel na cesto.
Zanimiv je tretji primer, je
nadaljeval tov. Salobir. Bilo je
11. novembra. Voznik osebnega
avtomobila pri trgovskem pod-
jetju Zelezninar v Celju Ivan
Sklepič je v Vojniku zavozil pre-
ko sredine ceste in tako zadel
v osebni avto, ki mu Je privozil
nasproti. Noč je bila temna in
zapeljiva. Odločil se je za beg.
Toda, možakar Je bil hudo pre-
senečen, ko so mu uslužbenci
prometne Ljudske milice kmalu
po nesreči povedali, da je s po-
begom storil novo in dosti težje
kaznivo dejanje, kot pa ga je
povzročil s samo nesrečo. Njega
so našli tako hitro, da tudi uži-
vanja alkohola med vožnjo ni
mogel skriti.
Dan zatem je voznik osebnega
avtomobila Franc Pajman iz Tr-
novelj povzročil na Ljubljanski
cesti prometno nesrečo, po njej
pa s hitrostjo 100 km na uro po-
begnil. Te brzine ni zmanjšal ni-
ti nf^ "Hjskih ulicah, pa tudi
Gledališka, ki je sicer zaprta za
tak promet, mu je prišla pi-av.
Razumljivo je, da bo moral po-
ravnati škodo, pa tudi zagovar-
jati se bo moral pri sodniku za
prekrške.
Dne 14. novembra je motorist
Alojz Rajh iz Stor povozil v
Šentjurju kolesarja Petra Grajž-
la ln ga težje poškodoval. Po
nesreči Je pobegnil, vendar se je
kmalu zavedal, da ni storil prav,
ker Je pustil na cesti ponesre-
čenca.
V soboto, 18. tega meseca pa
se je motorist Alojz Volčič iz
Celja zaletel v Latkovl vasi v
vprežni voz, ki ga je upravljal
Anton Hribar. Nesreča Je nastala
zaradi tega. ker voz ni Imel za-
daj luči niti odsevnega stekla.
Pri nesreči si je motorist zlomil
nogo, voznik vprežnega voza
pa pobegnil.
Torej, to so primeri. Je končal
tov. Salobir, ki smo jih obrav-
navali v letošnjem letu. Povedal
sem jih kot resno opozorilo vsem
Tomikom motornih vozil, da so
dolžni po nesreči takoj ustaviti
vozilo, nuditi pomoč tistim, ki
Jo potrebujejo, nesrečo pa prija-
viti najbližnji postaji Ljudske
milice. To so dolžni storiti ne
samo zavoljo tega, da zmanjšajo
kazensko odgovornost, oziroma
zaradi predpisov, temveč pred-
Tsem zaradi — človeka.
Komandir prometne Ljudske milice, Franc Salobir
Pripadniki celjske garnizije
v delovnih kolektivih
V počastitev 29. novembra in
dneva JLA so na pobudo Občin-
skega sindikalnega sveta pretekli
teden nekateri celjski delovni ko-
lektivi povabili v goste pripadnike
garnizije JLA, Tako so ta sreča-
nja pripravili v Metki, Emajlirki,
Žični in Topru,
Kakor sT>rejemi, tako so tudi
srečanja potekala v prijetnem
vzdušju. Predstavniki kolektivov
so navezali z vojaki, podoficirji in
oficirji celjske garnizije zelo pri-
srčne razgovore o delu in živ-
ljenju v tovarni. Vodili so jih od
obrata do obrata, jim poj asnevali
proizvodni proces, jih seznanjali
s proizvodi in podobno. Potem so
jih povabili na seje delavskih sve-
tov, kjer so pripadniki JLA po-
zorno sledili razpravi o problemih
delovnih kolektivov. Tako so se
seznanili z delom organov delav-
skega samoupravljanja, kar bodo
s pridom izkoristili takrat, ko bo-
do slekli vojaško suknjo in znova
ali pa prvič postali člani delovnih
kolektivov v domačih krajih. Za-
to so obljubili, da bodo o vtisih,
ki so jih dobili na obiskih in se-
jah delavskih svetov govorili tu-
di v svojih kolektivih.
Obiski pripadnikov celjske gar-
nizije JLA v delovnih kolektivih
pa so bili pomembni tudi zavoljo
proslavljanja dvajsete obletnice
vstaje ter enake obletnice usta-
novitve Jugoslovanske ljudske
armade. Bili so pomembni, ker so
z njimi ponovno dokazali naveza-
nost ljudstva s svojo armado,
F, F.
Na Konjskem vrhu pri Lučah
nova šola
v Konjskem vrhu pri Lučah so
lani začeli graditi novo šolo. No-
va šola, ki jo gradi mozirska ob-
čina, bo veljala blizu 24 milijo-
nov dinarjev. Računajo, da bodo
šolo izročili svojemu namenu že
letos, najpozneje pa spomladi pri-
hodnjega leta. Z dograditvijo no-
ve šole bo dobilo 74 otrok nove
moderne šolske prostore. To bo
veliko veselje za otroke in star-
še, saj so se morali dolgo leto
skiskati v enem prostoru. Sola v
Kozjem vrhu bo že druga nova
šola v občini Mozirje, ki je bila
zgrajena v zadnjih treh letih.
-e
enajst novih rokometnih
sodnikov
v začetku tedna je enajst dijakov
celjskega učiteljišča uspešno opravilo
izpit za rokometne sodnike. Tako Je
tudi ta šola postala žarišče vzgoje
športnih strokovnih kadrov, kar je
pomembno zlasti zaradi bodočega
športnega udejstvovanja mladih uči-
teljev na prvih delovnih mestih.
SPLOSNO GRADBENO PODJETJE
ROGAŠKA SLATINA
Izvršujemo visoke in nizke gradnje z lastnim projek-
tivnim birojem in centralnimi obrati
KVALITETNO IN PO KONKURENČNIH CENAH
K DNEVU REPUBLIKE ČESTITA
KOLEKTIV
SPOSTOVANI BRALCU
Sporočajte spremembe Vnših naslovov
naši upravi, ker s tem:
olajšate delo poUarjem
prihranite na času in na jezi
omogočite točno odpremo našega
časopisa
Uprava
Kmetijsko gospodarstvo »PLANINA« Šentjur pri Celju
rai^pisuje ddoivna mesta:
1.	FINANČNEGA KNJIGOVODJE (O)
2.	PISARNIŠKEGA USLUŽBENCA
Pogoj: Pod 1. Srednješolska izobrazba, zaželjena večletna
praksa v vodenju finančnega knjigovodstva, stanova-
nje takoj vseljivo.
Pod 2, Nižja šolska izobrazba z znanjem strojepisja.
Interesentai naj pošljejo pismene prijave z navedbo doseda-
nje zaposlitve najka^eje do I. 12. t L na upravo posestva.
SLOVENSKO LJUDSKO
GLEDALIŠČE CELJE
Petek, 24. novembra 1961 ob 20. url:
Vinko Strgar: HEROICA — Gosto-
vanje v Šentjurju pri Celju.
Sobota, 25. novembra 1961 ob 20. ari:
Vinko Strgar: HEROICA — Gosto-
vanje v Vojniku.
Nedelja, 26. novembra 1961 ob 15. uri:
Vinko Strgar: HEROICA — Gosto-
vanje v Zrečah. .
ob 20. url:
Vinko Strgar: HEROICA — Gosto-
vanje v Storah.
Ponedeljek, 27. nov. 1961 ob 16. uri:
Vinko Strgar: HEROICA —
ob 20. uri:
Vinko Strgar: HEROICA —
Gostovanje v Velenju.
Torek, 28. novembra 1961 ob 15. uri:
Vandot - Stante: KEKEC IN MOJCA
ob 20. uri:
Fadil Hadžič: HOTEL ZA NORCE
Gostovanje v Mozirju.
Sobota, 2. decembra 1961 ob 19.30 uri:
Vinko Strgar: HEROICA —
Gostovanje v Šempetru.
Nedelja, 3. decembra 1961 ob 15. uri:
Fadil Hadžič: HOTEL ZA NORCE
Gostovanje v Taboru.
ob 20. uri:
Fadil Hadžič: HOTEL ZA NORCE
Gostovanje na Vranskem.
MALI ODER
SLOVENSKEGA LJUDSKEGA
GLEDALIŠČA CELJE
Sobota, 25. novembra 1961 ob 19.30. uri:
Milan Dokovič: LJUBEZEN —
Premiera — Izven.
Nedelja, 26. novembra 1961 ob 10. url:
MIlan Dokovič: LJUBEZEN —
Izven.
ob 15.30 uri:
Milan Dokovič: LJUBEZEN —
Izven.
Ponedeljek, 27. novembra 1961 ob
19.30 uri:
Milan Dokovič: LJUBEZEN —
Izven.
Sobota, 2. decembra 1961 ob 19.30 uri:
Milan Dokovič: LJUBEZEN —
Izven.
KINO UNION
26.	do 28. 11. 1961 »TOBY TEVLLER«,
ameriški barvni film.
29. 11. do 2. 12. 1961 »ESKADRILA
NORMANDIE-NJEMEN«, francosko-
ruskl film.
3.	do 7. 12. 1961 »KROSNJARJI«, ita-
lijanski film.
KINO METROPOL
22. do 26. 11, 1961 »KONJENIKI«, ame-
riški barvni VV film.
27.	do 30. 11. 1961 »SOLUNSKI ATEN-
TATORJI«, jugoslovanski film.
1. do 3. 12. 1961 »ZIMSKA FANTAZI-
JA«, ruski barvni Gos film,
4.	do 7. 12. 1961 »PREISKOVALNI
SODNIK«, iUlijansko španski film.
MATINEJE
26. 11. 1961 »SIGNALI NAD MESTOM«,
jugoslovanski VV film.
3. 12. 1961 »RACMAN PAJA«, ameri-
ški barvni film.
KINO DPD »SVOBODA« — ŠEMPE-
TER V SAVINJSKI DOLINI
25. in 26. 1961 »ZADNJI VAGON«, ame-
riški barvni Ces film.
29. 11. 1961 »TONKA«, ameriiki barvni
film.
50. 11 1961 »NEDOKONČANA ZGOD-
BA«, zahodnonemški failm
J. do 3. 12. 1961 »TRČENJE NA VZPO-
REDNICAH«, jugoslovanski film.
e. do 7. 12. 1961 »STAREC IN MORJE«,
ameriški barvni W film.
ZAHVALA
Vsem darovalcem vencev in vsem
onim, ki ste spremili mojega moža,
LESKOVSEK FRANCA
upokojenca iz Cinkarne na njegovi
zadnji poti, se najlepše zahvaljujemo.
Predvsem celotnemu kolektivu Cin-
karne Celje za pomoč in tov. Pajku
za tople poslovilne besede ob grobu.
Globoko ožaloščena žena, Julij ana,
hčerki Dragica in Tončka.
Celje, 22. 11. 1961,
SMUČARJI UDELEŽITE SE potovanja
na svetovno smučarsko prvenstvo v
CHAMONIX v mesecu februarju
1962 —
smučarskega silvestrovanja v Dolo-
mitih na NEVEGAL-u (1600 m). Pri-
jave v poslovalnici.
DELOVNI KOLEKTIVI!
IZLETNIK turistična agencija poslo-
valnica Celje organizira za delovne
kolektive izlete, ekskurzije z mo-
dernimi turističnimi avtobusi po do-
movini in v inozemstvo. Za več-
dnevne izlete nudimo izredne po-
puste.
NUDIMO SE NASLEDNJE
TURISTIČNE USLUGE:
Nabava potnih listov in tujih vizu-
mov
prodaja AVIONSKIH vozovnic,
spalne karte za vlak doma in v ino-
zemstvo,
REZERVACIJE itd.
Cenjene stranke obveščamo, da ima-
mo na zalogi avtokarte SLOVENIJE
in JUGOSLAVIJE ter avtobusne in
železniške vozne rede.
Poslovalnica je odprta vsak dan od
8. do 13. ure in od 16. do 18. ure, ob
sobotah pa od 8. do 13. ure.
Za cenjena naročila se priporoča
IZLETNIK turistična agencija po-
slovalnica Celje, Titov trg 3, tele-
fon 28-41.
COLIBRI s pleksi steklom prodam.
470 km. Laznik Jrauti, Zabukovca.
OREHOVO spalnico, kavč, mizo in
dva fotelja prodam. Naslov v upra-
vi lista.
ENODRUŽINSKO hišo, vseljivo, v Ce-
lju, prodam. Naslov v upravi lista.
NOV usnjen plašč za večjo postavo,
prodam. Mraz A. Celje, Ipavčeva 16.
KLAVIR v odličnem stanju prodam.
Naslov v upravi lista.
HRASTOVA miza s štirimi stoli na-
prodaj. Naslov v upravi lista.
ZARADI bolezni prodamo na lepem
kraju okolice Celja spomladi vse-
ljivo komfortno urejeno kmečko hi-
5o, gospodarsko poslopje, garažo ter
70 arov ohišja. Zelo primerno tudi
za obrtnika. Naslov v upravi lista,
TRICETRTINSKI svetel kožušček ter
moški črn plašč s kožuhovinastim
ovratnikom, prodam. Zwltter, Gre-
gorčičeva 4-1,
PULTE, deske ter razni drugi les na-
prodaj, Vprašati trgovina NAPRI-
JED, Tomšičev trg.
KOMBINIRANA omara, fotelji, miza
ln kuhinjsko pohištvo naprodaj.
Presinger, Trg V. kongresa 5-n.
OSEBNI avto Wanderer, rabljen, Iz-
redno poceni prodam. Informacije
in ogled pri Artiček Daniel, Emajl
Celje.
ZAZIDALNO parcelo, lepo ln sončno
v Selcah, poleg Marovška prodam.
Naslov v upravi lista.
KLAVIR črn, dunajske znamke, do-
bro ohranjen in veliko umetniško
sliko, pokrajinsko, francoskega sli-
karja (romanitka) Doreja, prodam.
Ogled možen vsak delavnik od 16.
ure naprej. Naslov v upravi lista.
MOPED na zaganjač, skoraj nov ter
motorno kolo NSU 98 ccm štiritakt-
ni, prodam. V račun vzamem tudi
ček na pohiStvo. Naslov v upravi
lista.
Avtobusni promet Celje sporoča:
Dne 29. in 30. 11. 1961 vozijo
avtobusi kot ob nedeljah.
Dne 30. U. bodo vozili avto-
busi proti Celju iz naslednjih
končnih postaj:
Iz Loke pri Zusmu	ob 12.45
Iz Planine	ob 13.25
Iz Podsrede	ob 12.25
SOBO za en mesec nujno iščem. Pla-
čam dobio. Naslov v upravi lista.
NEOPRE..ILJENO večjo sobo V Celju
iščem, lahko tudi v okolici. Nagra-
da. Naslov v upravi lista.
MLAD INŽENIR išče sobo za krajši
čas. Naslov v upravi lista.
OPREMLJENO SOBO oddam takoj
dijakoma. Naslov v upravi lista,
DVE DIJAKINJI sprejmem na sta-
novanje. Naslov u pravi lista.
DELAVSKA UNIVERZA CELJE
razpisuje za dneve od 2.—3, dec,
in od 6.—7, januarja
SEMINARJE
ZA PREDAVATELJE
z naslednjim programom:
1.	Ponazoritveni pripomočki
(AV sredstva)
2.	Tehnika predavanja
3,	Tehnika vodenja sestankov in
diskusije
4,	Osnove andragogike (delo z
odraslimi)
Delavske univerze, podjetja, pa
tudi posamezniki, ki bi radi izpo-
polnili svojo tehniko izobraževa-
nja odraslih, naj pošljejo prija-
ve na Delavsko univerzo Celje,
Malgajeva 4, tel, 30-24. Tu do-
bite tudi vse informacije.
PODJETJE JAVNE NAPRAVE CELJE
sprejme v službo
2 delavca, in sicer:
1 DELAVEC ZA DELO PRI ODVOZU
SMETI
1 DELAVEC ZA DELO PRI ODVOZU
FEKALIJ
Plača po učinku.
VKD — poslovodja s triletno p^-akso
želi nastopiti primerno službo s
skraišanim delovnim časom zaradi
študija na Višji komercialni šoli.
Nastop službe možen po 1. 1.
ali po dogovoru. Naslov v upravi
list«.
VAJENCA za vrtnarsko ln cvetličar-
sko stroko sproimprn. Hrana in sta-
novanje preskrbljena. Vrtnarstvo
Berllč Andrej, Zapuška c. 6, Ljub-
ISCE I	za angleščino. Na-
slov v upravi lista.
STROKOVNO ČISTIM SADNO
DREVJE!
Dopise: Vrusnik, Teharska 38.
VRTNICE, sadike, najnovejših sort
nudi in se priporoča VRTNARSTVO
Zapuška c. 6, Ljubljana.
INŠTRUKTORJA za nižjo matemati-
ko iščem. Ponudbe pod »Matema-
tika« na upravo lista.
DRUŽABNIKA za gradnjo dvojčka
iščem. Prodam hišico. Naslov v u-
pravl lista.
POSEBNO OBVESTILO!
KOMPAS*CELJE obvešča in opozar-
jamo vse udeležence, ki so proso-
stvovali odkritju spomenika v Gra-
zu, da morajo vse neizkoriščene ši-
linge vrniti proti odkupu v naši po-
slovalnici v roku 8 dni.
Z LETALOM v MOSKVO. Sedem-
dnevni izlet z letalom v MOSKVO.
Istočasno ogled KIJEVA IN LENIN-
GRADA. Odhod 11. decembra. Pri-
jave sprejemajo vse naše posloval-
nice, kjer zahtevajte programe iz-
leta.
SMUČARJI!
6 dni v CHAMONIX-u FRANCIJA.
Organiziramo 6-dnevno potovanje na
svetovno smučarsko prvenstvo. Po-
seben aranžman za ljubitelje zim-
skih športov! Prijave in informacije
v poslovalnici KOMPAS CELJE.
Cena 32.000 din.
PROSVETNI DELAVCI! Presenečenje
za Vaše semestralne počitnice! 6-
dnevno potovanje s KOMPAS-oviml
avtobusi: Bologna—Firence—Plsa—
Rlmlni—San Marino—Ravenna. Cena
potovanja vključno jugoslovanski
potni list in italijanska viza din
21.500. Prijave v poslovalnici KOM-
PAS CELJE.
6-DNEVNO POTOVANJE V KOLN (od
1. do 12. januarja 1962) na medna-
rodno razstavo pohištva. Cena po-
tovanja din. 26.800. Prijave v poslo-
valnici KOMPAS-CELJE.
6-DNEVNO POTOVANJE NA MED-
NARODNI SEJEM V FRANKFURTU
(Od 18. dO 22, februarja 1962), cena
din 26,000.
6-DNEVNO POTOVANJE NA MED-
NARODNI SEJEM TEKSTILA IN
KONFEKCIJE V FRANKFURTU (od
9. do 12, januarja 1962) Cena din
26.000.
PRED VSAKIM POTOVANJEM OBIŠ-
ČITE POSLOVALNICO KOMPAS
CELJE, TOMŠIČEV TRG 1 — Tele-
fon 23-50.
Informacij« o »frUinli, razpisih hi
objavali dnhfiip I«> ▼ iioraTi CetJ-
ske«« t«cbnk«I
KOMPASA
Uredii**tT<o Celje, TiWT trg 5 —
poitm predal 16 — telefo« 29.23 im
24-21 upra-va C^elj«. Trg V, hem.
cresa ^ — poStni predal 152 — t«.
Ipfon 2V 75 in 20.99 — Tekoči raičua
pri Narodni bainki Celje: 603.11-1
6?fi — izhaja ob petkih — l«tBa
aaročnina 800, polletna 400, četrt-
letna 200 dia — lDozem«tyo 240f
posamezna številka 20 dinarip-r
Rokopi^OT ne Tračaa« — ipi*-
(em usiafiOT. razpisov 0 obJaT tm-
ko sr«do do 12. ar« v ogla»Q«m od,
deHcu, Trg V konrreaa 5
iELETkVm
v Foči so zapisali ljudsko
voljo j
Revolucionarni 23načaj narodno osvobodilnega boja jugoslovan-
skih narodov je ravno v tem, da se gibanje ni omejilo zgolj na
borbo proti okupatorju. Od samega začetka je imela osvobodilna
vojna tudi svoj politični, razredni značaj. Hkrati z razvojem parti-
zanskih enot v vedno močnejše vojaške skupine, se je na vsem
področju okupirane domovine razvijala tudi ljudska oblast. To so
bili narodno osvobodilni odbori, ki so pod najtežjimi pogoji oprav-
ljali izredno važne naloge od pomoči osvobodilni vojski do gospo-
darsko-političnih ukrepov na osvobojenih ozemljih in v pokraji-
nah, ki so bile še pod nadzorstvom okupatorja.
Ti začetki ljudske oblasti niso bili dirigirani od zgoraj. Na-
sprotno, nastajali so na terenu in bili odraz življenjskih razmer.
Demokratično izvoljeni predstavniki oblasti, ki so jih volili pre-
bivalci in partizansk borci, so v tistih razmerah bili kos velikan-
skim nalogam in skoraj neverjetnim akcijam. Ti organi ljudske ob-
lasti so preskrbovali vojaške enote, skrbeli za bolnišnice, za pre-
nos ranjencev, za skromno, pa vendar pomembne industrijske
dejavnost. Občasno so cele pokrajine bile priče oskrbovalnih kara-
van, ko s oljudje, predvsem žene in mladina na plečih prenašale
hrano, sanitarni material itd. Ti zametki ljudske oblasti so vodili
politiko finančnega značaja, organizirali so šolstvo, prosvetne ak-
cije. Pogosto so se lotevali zdravstvenih akcij, organizirali pro-
met, sodstvo, da celo agrarno reformo so izvajali, in to že zelo
Egodaj — leto in več pred zgodovinskim H. zasedanjem AVNOJ.
Zgodovinsko mesto
Kot danes, tako je tudi nekoč
bila Foča malo mestece ob Ceho-
tini v Zgornjem Podrinju. Od
nekdaj je bila središče tega pod-
ročja, bolj trgovsko in politično
kot pa industrijsko mesto. Foča
je bila že iz starih časov zelo važ-
na postojanka na »karavanski po-
ti« od Dubrovnika v šumadijsko
Srbijo, vse tja do Niša. V zgodo-
vinskih zapiskih je bila Foča pr-
vikrat zabeležena v letu 1450, ne-
kako takrat, ko je Celje dobilo
mestne pravice. Turška oblast je
Foči dodelila pomembno politič-
no vlogo, saj je bila sedež tur-
Skega vojvode že v letu 1466, po-
eneje pa sedež hercegovinskega
sandžak — bega.
Toda pustimo starodavno zgo-
dovino vnemar. Fočo so pričako-
vali za zgodovino jugoslovanskih
narodov, zlasti pa za zgodovino
ljudske oblasti, vse drugačni do-
godki.
Foča je bila v času oborožene
vstaje in osvobodilnega boja pri-
zorišče številnih krvavih bojev.
Med vojno je bila docela poruše-
na in požgana. Kot važno promet-
no vozlišče je prehajalo mesto
iz rok v roke, dokler ni od njega
ostalo le pogorišče. Po vojni je
tu zrasla skoraj popolnoma nova
Foča, ki šteje danes okoli 4.000
prebivalcev.
Leta 1942, so 20. januarja borci
Durmitorskega odreda prvikrat
osvobodili Fočo in pregnali čet-
nike, ki so se šopirili v mestu. V
drugi sovražni ofenzivi je bila
Foča ponovno v rokah sovražni-
Vihar druge ofenzive je zajel
območje zgornjega toka Drine in
dolino Pive z vso močjo. Ko so
partizanski odredi ter enote NOV
razbijale zadnje oddelke napada-
jočega sovražnika, so se na po-
bočjih okoli Foče pojavili preka-
ljeni borci Prve pfoletarske bri-
gade.
Naenkrat pa se je po mestu
razvedelo, da je s proletarskimi
borci v mesto prišel Vrhovni štab
NOV in POJ. Foščanski meščani
so se zgrnili okoli vrhovnega ko-
mandanta Tita in njegovih sode-
lavcev. S podvojeno močjo so se
ljudje lotili nalog. Foča je postala
v tem trenutku središče uporne
Jugoslavije. Treba je bilo vzpo-
staviti red, organizacijo, ki bo
vsaj za silo odgovarjala nepriča-
kovani časti. Toda kako in kaj? ..
Zbrali so se zastopniki ljudstva
in prosili za pomoč Vrhovni štab.
Prišel je droben, prileten in br-
kat partizan z iskrečimi očmi in
poln blagohotne hudomušnosti.
Sedli so za mizo in začeli. Nasta-
jale so prve besede, prvi stavki
in odstavki... Zapisana je bila
volja ljudstva, ki je pozneje kot
Napotek za delo in organizacijo
narodno osvobodilnih odborov po-
stala vzorec za vso borbeno Jugo-
slavijo .., No, Fočanci so si po-
zneje neštetokrat šteli v izreden
ponos, da so takrat kovali ljud-
ski zakon pod vodstvom Moša
Pijade...
V FOCANSKIH PREDPISIH
JE ZAPISANO...
—	da Narodno osvobodilni od-
bori služijo osvobodilni borbi;
—	da ne smejo biti organi po-
sameznih političnih strank;
—	da morajo biti izvoljeni po
demokratski poti;
—	da naj bodo v njih zastopani
vsi sloji ne glede na vero, narod-
nost in politično prepričanje;
—	da morajo biti predstavniki
ljudstva rodoljubi, ki s primerom
in delom pokažejo, da so pravi
sinovi ljudstva;
—	da so nepopustljivi v boju
zoi>er okupatorja in domače izda-
jalce;
—	da razen žandarjev in biv-
ših ix>licajev lahko tudi pošteni
uslužbenci bivših občinskih uprav
sodelujejo v odborih, itd.
Naloge, ki jih fočanski predpisi
predvidevajo so:
—	Da opravljajo prav vse nalo-
ge, ki niso izrecno v pristojnosti
vojaških oblasti itd.
Nadalje je v predpisih mimo
mnogih drugih določb rečeno, da
so Narodno osvobodilni odbori le
začasni organi, ker so ukinjeni tu-
di vsi sodni, finančni, oblastni in
drugi organi starega tipa ter da
bodo trajne oblike oblasti izbrane
šele po dokončnem izgonu okupa-
torja, ko bodo narodi mogli svo-
lx)dno in neovirano izbrat- in od-
ločiti.	Kr.
Maršal Tito v družbi z Mošo Pijaie, avtorjem znamenitih »Fočan-
skih predpisov«
Ce bi mogli krajem in mestom pripisovati ljudski značaj,
potem bi morali mestecu Jajcu reči: da skriva srce velikana
v skromnih prsih navidezne preprostosti...
V tem kraju, tako dokazujejo arheologi, se je naselil že
predzgodovinski človek. Izbirčni Rimljani, ki niso kjerkoli
zastavili temeljnega kamna za naselbino, so se udomačili ob
izlivu Plive v Vrbas. V petnajstem stoletju je bilo Jajce pre-
stolnica bosenskih kraljev. Ogrski kralj Matija je tam usta-
novil banovino, pod Turki pa je mestece delilo trpko usodo
Bosne. Kot da je začarano, je mestece ostalo skrito, skromno.
Leta 1943 je zablestelo kot komet. Po vsem svetu se je
razvedelo, čeprav ga na zemljevidih niso mogli najti. Jajce je
postalo rojstna zibelka nove Jugoslavije.
Resnica je bila močnejša
Jugoslovanski narodi so bili v
začetku svoje junaške osvobodil-
ne borbe sami, prepuščeni svoji
usodi tako neusmiljeno in brez-
pogojno, kot le malokatero ljud-
stvo na svetu. Toda resnica in
slava jugoslovanskega osvobodil-
nega boja naposled le prišla v
svet. Zvedelo se je o ljudstvu, ki
je sprejelo najbolj nečloveške po-
goje boja za svoj obstanek, o ljud-
stvu, ki je bilo boj kar na kraju
samem, katerega taktika in stra-
tegija niso bili dolgi generalštab-
ni posveti, temveč živ, neposre-
den boj na življenje in smrt.
Tako se je nekega dne v Kairu,
obsijanem od sonca in polnem vr-
veža do zob in s tehniko vojsko-
vanja odlično opremljenih armad,
pojavil visokorasli partizanski ko-
mandant. Bil je to osebni odpo-
slanec maršala Tita -- Vladimir
Velebit. V štabu zavezniškega po-
veljstva je sedel za mizo skupaj
z generaliteto, z močmi zvenečih
naslovov, z diplomami najpo-
membnejših vojaških akademij.
Toda takrat so pritrjevali »samo-
rastniku«, katerega diplome so
bile prva, druga, tretja, četrta in
peta sovražna ofenziva ...
Daleč onkraj velike luže so bili
izseljenci edini Jugoslovani, kijih
fašizem ni neposredno prizadel. V
očeh so jim sijale iskre ponosa
ob vesteh o uporni stari domovi-
ni. Pisatelj Luis Adamič je zasta-
vil pero in z učinkovitimi salva-
mi širil resnico. Izpod njegovega
peresa je svet dobil lepo zvočno,
plemenito in navduševalno zgo-
dbo o epopeji ljudstva, o delav-
cih — generalih, o Maršalu, ki je
bil nekoč le kovinarski delavec ...
Resnica je bila tako močna, da
je bila kos najbolj trdovratnim
politikom. Takratni britanski pre-
mier Winston Churchill je pri-
znal, da imajo jugoslovanski par-
tizani v šahu več nemških divi-
zij in bolj elitnih, kot so jih v ti-
stem času imele na frontni liniji
anglo-amerikanske čete v Itali-
ji... Ta resnica je bila tako moč-
na, da je Churchill spletkarjem
londonske kraljevske vlade odkri-
to in odločno povedal, da bo mi-
mo njih sklenil vse sporazume s
Titovim gibanjem, če oni niso
pripravljeni priznati dejanskega
stanja v domovini.
Vladimir Velebit z angleškim ofi-
cirjem pred odhodom v Kairo
Luis Adamič
Veliki trije: 50-.50
Spomini na srečanja z novo oblastjo
Teh nekaj spominov na prvo sreCanje z ljudsko oblastjo, ki so mor-
da res drobni utrinki, zato pa nič manj pomembni kot ilustracije iz
tistih dni, ko je vse prekipevalo novega duha ob bobnenju eksplozij
fn zloveščem žvižganju krogel... pa tudi kasneje.
Vsi so in niso vedeli
Partizanska bolnišnica »Fran j a« v
skalni grapi nedaleč od Cerknega je
skoraj slednji dan obiskana. Turisti
iz vseh krajev prihajajo tja, da bi
videli dokaz partizanske iznajdljivo-
sti, drznosti in sposobnosti. Ob taki
priliki sem se nedavno pogovarjal z
domačini, kako je bila bolnišnica
zgrajena in še o marsičem.
Odgovor Je bil preprost:
— Večji del smo vsi v dolini vedeli,
da je blizu bolnica. Zbrali smo hra-
no, prenašali ranjence, v začetku pa
pomagali graditi. Zdravnici Fran ji ki
je bolnico organizirala, je potniitiHl
Narodno osvobodilni odbor. iTosto-
voljno smo se podredili konspii aciji.
Le posamezniki so poznali pot do
kraja, drugi pa smo hodili tja le z
zavezanimi očmi. Tudi če bi koga
sovražnik vzel v precep, bi točno res
nihče ne vedel povedati kje je »Fra-
nja«.
Zato Je bila bolnišnica »Franja« ob-
varovana tudi v najbolj kritičnih tre-
ntitvih, ko je bila sovražna vojska
komaj streljaj proč ...	C. K.
„Ježeli" v službi
Ijudslva
Ob neki priliki so vprašali popular-
nega humorista in dediča še bolj
slavnega literata — Frana Milčinske-
ga-Ježka, kako bi zapisal v svoj služ-
beni list pod rubriko poklic:
— Dvorni norec njegovega veli-
čanstva delovnega ljudstva, — Je bil
Ježkov hiter in jedrnat odgovor.
Rekvirirai sem vola •..
Bil sem takrat novopečeni kurir ko-
mandanta Sercerjeve brigade, ki se
Je v septembrskih dneh lota 1M4,
zadrževala na Pohorju. Po akcf.H na
Ribnico smo se umaknili k Črnemu
jezeru pod Veliko Kopo, kjer so bile
le borne pastirske kolibe in v njih
nobene žive diiše. Bataljoni so se
razporedili tako, da bi prestregli vsa-
ko presenečenje. Taka razporeditev
pa Je za kurirja pogosto pomenila
»pot pod noge«. Tam zgoraj smo imeli
sicer mir, toda ničesar za pod zob ...
Ko sem neko popoldne ubiral svojo
kurirsko stezo, sem nenadoma obstal.
Po grapi navzgor se Je pehal kmet.
ki Je na povodcu peljal vola ...
v hipu sem se odločil za intendant-
sko akcijo. Zapodil sem se po bregu
in ves zasopel obstal pred kmetom:
—	Stoj! Oče, kam greste? —
—Hm! Kam? v planino, poba! —
—	Nak, sem rekel in hitro pristavil:
— Pravzaprav Je tako prav, oče. Nam
ga boste dali... Tega vola ste nam
pripeljali v mlin. Brigadni intendant
vara bo dal potrdilo ... —
—	2e prav, fant. Je hudomušno pre-
trgal mojo ihto očanec. Ce tako pra-
viš, potem bo vol vaš. Kar pokaži
pot... —
Do štaba ni bilo ravno daleč, toda
očak z volom se mi je zdel sumljiv.
Prehitro se je sprijaznil. Brzostrelka
mi je bolj narahlo visela na rami...
No, čez kakšne pol ure sem dobil
svojo porcijo. Komisar me Je oštel,
da sera navaden zaletel... Cela bri-
gada se mi Je smejala, da sem »re-
kvirirai« vola, ki ga Je pripeljal sam
predsednik gospodarske komisije iz
bližnje vasi. Tako sera prvič zvedel
za oblast in sem bil poslej bolj pre-
viden pri občevanju s civiii.. .C. K.
Dvesto vpreg in vozov...
zima je pritiskala, da Je bilo kaj.
Neznansko sem se razveselil, ko smo
pod mrak zagledali pod seboj zasne-
ženo žumberačko vas. Toda gosto-
ljubna vasica ni imela niti pedi pro-
stora v zakurjenih izbah. Povsod so
na posteljah, klopeh in po tleh ležali
ranjenci na slamnatih ležiščih — Po-
iskali smo si zavetje v hlevih in se-
nikih, še prej pa so nam povedali,
da bomo spotoma pospremili ranjence
čez Kolpo proti Korduna. Kako? To
mi ni bilo Jasno___
. . . Sredi noči smo vsi vstali. Bilo
Je kaj virt-iti v svitu mesečne noči.
Vas jo li'?:i polna kmečkih voz, pri
vpregah pa so stali starci, žene, mla-
dina, da celo otroci.
Znosili smo ranjence na vozove In
jim na njih postlali s slamo. Potem
smo krenili na pot...
Zarana zjutraj, ob prvem svitu sem
ležal na nasipu železniške proge Za-
greb—Karlovac v zasedi. Stel sem
kmečke vozove, ki so poplesavali po
zalodeneli poti čez tire. Bilo Jih Je
več kot dvesto... Dvesto voz, dvesto
parov konj ... Pozneje sem zvedel,
da Je karavano za prevoz ranjencev
organiziral krajevni narodni osvobo-
dilni odbor.
Oblast Je močnejša
v tistih dneh, ko Je bil Črnomelj
Se »glavno mesto Slovenije«, sem sre-
čal v mestu rojaka:
—	Kako gre? Od kdaj si tu? Se ti
že toži po Stajerslfi? —
Tako sera ga zasul z vprašanji.
On pa:
—	Dobro mi Je, le soli ni. Tu sem
v šoli, postal Bom oficir ... —
In sva šla narazen ...
Nekaj dni za tera sem ga spet sre-
čal. Bil Je umazan od preraogoveg«
prahu.
—	Kaj Je s teboj? — sem ga poba-
ral.
—	Ah, pusti me. Spet sem ru-
dar ... —
—	Kako to? So te nagnali?
—	Kaj še. Električna centrala rabi
premog, pa me poiskali. Saj v šoli
m«> niso radi pustili, toda oblast ie
oblast... —	K,
Za vsak slučaj oboje
Prileten možak menca pred vrati
Krajevnega ljudskega odbora in vrU
klobuk v rokah od zadrege.
Ko pride prvi ven, ga ponižno vpra-
Sa:
—	So gospodje od oblasti notri? —
—	Da, oča. Notri so tovariši od ob-
lasti. —
—	A, potem le ni glavnih, bi pa raje
dnigič prišel... —
—	Ne, oča. Sam tovariš predsednik
je notri. —
Oča potrka, spoštljivo odpre vrata
in ker le ni bil čisto prepričan, da je
ljudsko oblast treba le spoštovati, ne
pa se je tudi bati, kot je to narobe
bilo njega dni, je pozdravil:
—	Zdravo in dober dan, gospodje
tovariši... —