na tem elju m aterialne proizvodnje narave (kulturna tla, nove sorte kulturnih rastlin, nove živalske pasme, umetne vodne akumulacije itd.), medtem ko naj bi bilo »fizl- čno-geografsko okolje« celota različnih komponent »geografske oboločke«, ki na določeni razvojni stopnji družbe nastopajo kot materialni pogoji za njen obstoj. Prvo okolje naj bi se razvijalo po družbenih in drugo po naravnih zakonitostih. Kaže, da gre pri tem za določeno koncesijo, ko so v geografsko okolje v njegovem fizičnogeo- grafskem pom enu vključeni nekateri, recimo napol naravni pojavi. Odtod očitno iz­ vira dvojna uporaba istih terminov. Tak pojmovni razvoj utegne biti zelo daljno­ sežen. Knjiga skuša prikazati, kako je za sodobno geografijo pomembno proučevanje vzročnih zvez. Od pravilnega pojmovanja in razlaganja vzročnosti naj bi bila odvis­ na ne le metodologija, temveč tudi vsebina geografije. Po avtorjevem mnenju je od pravilnega pojmovanja vzročnosti odvisno naziranje, ali naj bo geografija enotna veda ali pa naj predstavlja mehanični sklop geografskih disciplin. S tega vidika so torej posredno načeta osnovna teoretska vprašanja geografije. Po mnenju Grigorova prav pojmovna kategorija vzročnosti povezuje vse dele geografije v enoten spoz­ navni proces. Nasploh pa seveda velja, da knjiga raziskuje proces preraščanja deskriptivne geografije v geografijo vzročnosti in v konstruktivno geografijo. Osvetljene so po­ sebne oblike vzročnosti in zvez v fizični geografiji ter »landšaftovedenju«. S tem v zvezi je prikazana evolucija geografske misli in podana je kritika subjektivističnih predstav vzročnosti, časa in prostora. Z načelnega oziroma teoretskega vidika je knjiga vsekakor vredna pozornosti. Darko Radinja Milan Georgiev, Landšaftoznanie. Izdala Zemizdat, Sofija 1982, 211 strani. V povojnem razvoju bolgarske geografije, ki se še vedno oklepa dualističnega vrednotenja občih zakonitosti v razvoju geografskega okolja, je dobila vidno vlogo kom pleksna fizična geografija — »landšaftoznanie« (pokrajinoslovje). Primerjati jo m orem o z našo pokrajinsko ekologijo (geoekologija), ki je šele v zadnjem desetletju dobila ustrezno m esto v študijskem programu geografije na ljubljanski filozofski fa­ kulteti. Konipleksna oziroma sintetična fizična geografija ima tudi v številnih drugih socialističnih pa v nekaterih gospodarsko razvitih državah vidno mesto pri študiju geografije in sorodnih ved. Podoba je, da »landšaftoznanie« zelo nazorno prikazuje m esto in vlogo posameznih sestavin okolja in pokrajinotvornih činiteljev kakor tudi dinam iko njinovega celostnega razvoja. V Bolgariji pa preučevanje naravnogeograf- skega okvira dobiva v dobi naglega znanstveno-tehničnega razvoja čedalje vidnejše mesto, zlasti z vidika racionalne izrabe razpoložljivega naravnega potenciala za po­ trebe najrazličnejših gospodarskih panog. O bravnavana knjiga je učbenik, ki ga je za študente gozdarstva napisal profesor in predstojnik katedre za pokrajinoznanstvo geološko-geografske fakultete sofijske univerze »Klimenta Ohridskega«. Učbenik je pravzaprav odsev usmerjenosti in raz­ vitosti današnje bolgarske fizične geografije, katere izsledki so koristno vgrajeni v številna druga področja, ki v svojih preučitvah upoštevajo posamezne pokrajino- tvom e sestavine. Knjiga je sestavljena iz treh delov. V prvem so pregledno podane najpomemb­ nejše naravnogeografske sestavine bolgarskega ozemlja. Orisane so njegove geolo- ško-geom orfološke, podnebne, hidrološke, pedološke, fitološke in favnistične pote­ ze. Podrobneje so predstavljeni posamezni pojavi, njihova geneza, nekdanje in da­ našnje preoblikovanje ter njihovi vzroki. Naznačena je funkcija posameznih pokra­ jinotvornih kompleksov, zlasti glede njegove gospodarske izrabe. V celoti prikazano je »landšaftoznanie«, usmerjeno v aplikacijo temeljnih naravno-geografskih značil­ nosti za potrebe najrazličnejših gospodarskih vej. V drugem delu knjige (str. 92— 113) so predstavljene načelne in teoretične osnove pokrajinoslovja (»landšaftoznanija«). Podani in pojasnjeni so temeljni pojmi (fizično geografsko in pokrajinsko okolje, geosfera. biosfera, geografsko, naravno in ekološko okolje, struktura in sestavine geografskega okolja idr.). Sledi pregled po­ sameznih razvojnih stopenj obravnavane geografske veje (konec 19. in začetek 20. stol.), ki dobiva veljavo zaradi praktične uporabnosti. V sklepnem delu drugega po­ glavja so nakazani nekateri globalni problemi fizičnogeografske in pokrajinske rajo- nizacije, ki pom enita vrh kompleksnih naravnogeografskih in pokrajinskih raziskav; ob tem je prikazan tudi praktični pomen kompleksne pokrajinske rajonizacije, ki se je v gospodarstvu in drugod že uveljavila. T retji del knjige (str. 114 do 204) je posvečen fizičnogeografski oziroma pokra­ jinski rajonizaciji LR Bolgarije. Po različnih naravnogeografskih dejavnikih je bol­ garsko ozemlje razdeljeno na 5 predelov in 17 območij. Osnovne pokrajinske enote si sledijo od severa proti jugu: Donavska ravnina, prehodni Krajštensko-Tundžanski predel m ed mlado nagubanim Balkanom in staro nagubanim Osogovsko-Rodop- skim predelom , na vzhodu pa Črnomorski obrežni (primorski) predel. Pregledno je prikazana njihova geološka zgradba, osvetljen je geomorfološki razvoj, orisane so osnovne podnebne, vodne, pedološke in biogeografske značilnosti. U čbenik »Landšaftoznanie« daje kompleksno prirodno-geografsko podobo Bolgarije in njenih pokrajin. Seznanja nas z značilnostmi in dinamiko njihovega raz­ voja. O b tem pa ne m orem o prezreti vloge in pomena kompleksne fizične geogra­ fije, ki se je v Bolgariji s sintetičnimi raziskavami močno uveljavila in utrdila v vsak­ danjem življenju. N jeni izsledki so postali sestavina številnih gospodarskih načrtov, upoštevajo pa jih tudi pri najrazličnejših drugih posegih v pokrajino. Milan Natek