------    367    ------
Ozir v pretekle čase.
Kranjci pod Francozom.
Dobro je,  ako se včasih spominjamo, kar je bilo.
Unidan „Novice" od 1848. L prebiraj e zadeli smo na sledeči članek Višnjagorskega. Lepo prosim si. vred-ništvo, naj ga sedanjim našim bralcem pod prislovico „et meminisse juvat" v spomin da, ker to, kar je pod Francozom bilo, pa je s Francozom spet prešlo, se je nekako povrnilo dandanes. Članek Višnjagorskega se glasi takole:
„Znano je, da je bila kranjska dežela pod fran-cozko oblastjo od leta 1809. do 1813. leta. Hude in dolge vojske so bile s Francozi, kteri niso pokoja dali, da so več dežel avstrijskemu cesarju pobrali. Ko je bil 1809. leta za nekaj časa mir storjen, so morali Av-strijanci prepustiti Francozom kranjsko deželo vso, nekoliko hrvaške in nekoliko koroške dežele. Ž njim je bila zedinjena tržaška okolica, Istrija in Dalmacija, in vsem tem deželam vkup so rekli „Ilirija." Ilirske dežele niso bile prištete sosednemu laškemu kraljestvu, ampak združene so bile naravnost s francoskim cesarstvom; zato so bile vse naprave enake navadam na Francozkem vtrjenim.
Namesti kantonskih gosposk so bile me rije, in vsak mer je imel obilo oblasti. To se Kranjcem ni nič čudno zdelo, ampak še le takrat so jeli plašno gledati, ko je prišlo povelje, da bodo meri ženine in neveste o k lica v al i in jih tudi poročevali. Vsak ženin in vsaka nevesta sta mogla najprvo oglasiti se meru, da je naredil ženitno pismo in zapisal tudi oklice. Tri nedelje zaporedoma so bili potem oklicani pri meriji. Ob napovedani uri je bilo ljudem s trobentnim glasom oznanjeno, da bo mer oklicaval. Ko se je ljudi našlo pred merijo (radovednežev se nikoli ni manjkalo), je mer srednje okno svojega stanovanja odprl in glasno oklice bral. Po končanih oklicih sta morala ženin in nevesta s pričami vred h poroki priti. Mer ju je po francoskih postavah poročal; bila sta potem mož in žena. Ce sta hotela v cerkvi se dati poročiti po zapovedi katoliške cerkve, je bilo prav; če pa ne, vendar sta bila po francoski šegi zakonska. Vsak je storil prostovoljno kakor se mu je zdelo. Kranjcem na čast vendar moramo reči, da ga skoraj ni bilo na Kranjskem nobenega ženina in nobene neveste, ki bi bil samo z me-rovo poroko zadovoljen, ampak vsi z ako no želj ni so se dali tudi v cerkvi oklicati in poročiti.
Zoperno je bilo Kranjcem tudi to, kar je francosko vladarstvo ostro zapovedovalo, da so morali vsako novorojeno dete najprvo nesti k meru, ki je otroka ogledal in ga v rodne bukve zapisal. Po tem še le so smeli otroka v cerkev h krsti nesti! — Se hujše je žalilo Kranjce, ker so bili od nekdaj radi bogoslužni,   da so
Francozje skoraj vse zapovedane praznike ovrgli in jih v delavnike spremenili. Sami Sveti dan, vnebovhod J. K. in Veliki Šmaren so ostali. Praznik sv. Rešnjega telesa so Kranjci posebno pogrešali, ker so bili vajeni tisti praznik vsako leto s častitljivimi procesijami obhajati, — bil je pa pod Francozom takrat delaven dan. Delati vendar tisti dan se nobeden ni predrznil na Kranjskem. — Posebno čudno je bilo, kadar je bila kakošna očitna božja služba od deželskih gosposk zapovedana. Prišli so k maši vsi oblastniki s poglavarjem vred, kteri so zraven sebe veliko vojakov v cerkev pripeljali, da so jim z orožjem v rokah straža bili. Zraven je bilo vselej več bobnarjev, ki so pri povzdigovanji na vso moč bobnali v cerkvi, da se je vse treslo, kar je posebno prvikrat vse ljudi splašilo. Hvala Bogu, da ne slišimo več tacega ropotanja po naših cerkvah."