Tomo Korošec
IZ RIBIŠKE TERMINOLOGIJE
Kot. vse druge, zavzema tudi ribiška^ terminologija v jeziku svoje posebno in določeno mesto. V primerjavi s tehniško, pravno, medicinsko itd. je ribiška terminologija šibkejša, ker je ožje tudi področje, ki ga označuje, manj pomembna pa je v primerjavi z drugimi tudi njena dejavnost. Toda za kulturo jezika, za dovršenost, natančnost in uspešnost jezikovnega izražanja ni ribiško izrazoslovje nič manj pomembno od npr. tehniškega ali pravnega. Osnovne zahteve vsake
- terminologije, ustaljenost in natančnost, so tu prav tako neizogibne kot pri drugih terminologijah.
Seveda pa ima ribiška terminologija tudi svoje značilnosti. Zaradi že ome-
. njene odmaknjenosti od močnejših, širših, pomembnejših področij človekove dejavnosti se ribiška terminologija tvori, oblikuje in ustaljuje počasneje in manj množično. Ta odmaknjenost, manj morda zavestno prizadevanje po tvorjenju izključno slovenskih terminov v ribištvu, pa je tudi vzrok, da črpa ribiška terminologija v pretežni meri iz slovenskega jezika, za razliko od nekaterih znanstvenih terminologij, ki se v veliki meri naslanjajo in dopolnjujejo z mednarodnimi termini. Tu mislimo na direktno prevzemanje mednarodnih terminov ali pa na paralelno tvorjenje domačih, s čimer se ohrani pomenska koordinacija med mednarodnimi in domačimi termini, kar je za natančnost izražanja v znanstvenih strokah izredno velikega pomena. O tem bo govora še pozneje.
Če pravimo, da črpa ribiška terminologija besede za tvorbo terminov in terminoloških zvez iz slovenskega jezika, mislimo s tem seveda na besede, ki so tvorjene iz slovenskih osnov in so izključno ribiški termini (npr. beličarjenje, muharjenje, muharski, podmetalka, predvrvica, zateg idr.), ali pa na besede in besedne zveze, ki so lahko termini tudi v drugih strokah in tam označujejo podobne ali drugačne pojme, v vsakdanjem jeziku pa sonevtralne besede, ki imajo same ali v zvezah lahko več pomenov, npr. met, mladica, obtežilnik, odpirač (gobca), plovec, (škržni) poklopec, prijem, trojček idr.-
^ Tu mislim predvsem na sladkovodno športno ribištvo.
- B. Hdvranek. Studie o spisovnem jaxyce, Praha, 1963, 81, šteje k strokovnemu izrazoslovju letmine v ožii-m pomenu besede, tj. enopomenske besede, ki se rabijo samo v eni stroki, ki pa v bistvu obdržijo svoj slrokovnv pomen tudi tedaj, če gre ZQ drugo strokovno ali vsakdanjo govorico, in avtomatizirane besede in besedne zveze, tj. besede, ki imajo določen ustaljen pomen v eni stroki, toda drugačen pomen v dri,gi ali pa v "vsukdanji govorici. K terminom v ožjem pomenu besede šteje npr. v tehniškem jeziku besede motor, turbina, v jezikgslovju prilastek, prislov, v botaniki pestič itd., avtomatizirane besede pa so npr. v tehniškem jeziku zob, tok, v jezikoslovju koren itd.
202
Tuje besede (npr. gafl, mepps, stacioniran, vobler idr.) nastopajo v slovenski ribiški terminologiji poredkoma in v novejšem času, pa še te imajo povečini ob sebi močnejše slovenske sinonime, npr. gaff = kavelj.
Za tvorbo in ustaljevanje slovenske ribiške terminologije je pomembna slovenska ribiška literatura, predvsem revija Ribič. Zal so obsežnejša dela s tega področja v slovenščini redka.
Kakor npr. ne gre odrekati pozitivne vloge pri tvorjenju slovenske ribiške terminologije Lokarjevemu Lovsko-ribišiiemu slovarju iz leta 1937, pa je vendarle treba ugotoviti, da se je od njega obdržalo sorazmerno malo uporabnega. Nekateri termini, ki jih je Lokar precej nekritično sprejel v slovar od vsepovsod, so se v ribiški literaturi obdržali malo časa, danes pa je mnogo mrtvih (npr. metača, plulnik, poteglfaj, prestrega, ribnica, vada,^ zagrabek idr.).
Priročnik Ribe in ribolov v slovenskiii vodah Mirana Svetine in Franca Verceta, ki je izšel leta 1960, je imel v tem pogledu mnogo bolj srečno roko. To je potrebna in dobra knjižica, ki ji je mogoče le malo očitati, saj premišljeno kodificira in rabi slovenske ribiške termine. Mnogi od terminov v tej knjigi živijo že dalj časa v različni ribiški literaturi, predvsem v Ribiču.
Žal delo ob izidu ni doživelo kritične j še ocene terminov, vendar je obdobje od izida do danes razmeroma kratko in je presoja še vedno mogoča, za mnoge novejše, dobre termine pa se kljub kratki dobi da reči, da so se kot ribiški termini uveljavili.
Oglejmo si na kratko nekaj terminov iz te knjige:
1. Termini v ožjem pomenu besede*
Termini beličarjenje (str. 13), beličarka^ (str. 13), beličarski (str. 14), spadajo v samostojno skupino besed, izpeljanih iz imena belica: beličar (Lokar, Lov.-iib. i,lov., str. 107, >ykdor lovi bele ribe«), beličarka (palica za lov belic), beličar iti (loviti bele ribe), beličarjenje (lov belic), beličarski (beličarsko kolesce, kolesce na palici za lov belic).
Ce to skupino terminov primerjamo s skupino terminov, izpeljanih na isti način iz besed muha, muhar (Svetina-Verce ima muharica, str. 13, muharjenje, str. 13, muiiarski, str. 14), dobimo sledeče razmerje:
(belica) :   (muha)
beličar : muhar (ribič)
beličarka : muharica (palica)"
beličariti : muhariti (loviti)
beličarjenje : muharjenje (lov)
beličarski : muharski (kolesce)
Vidimo, da je sistem izpeljevanja porušen le pri palici (beličarka : muharica). Obe obrazili (-ka in -ica) sta v rabi za tvorbo imen delujočih oseb, nosilcev glagolskega dejanja. Ce pa bo nekoč poleg ribiča (beličar : muhar) potreben tudi termin za žensko, ki lovi bele ribe, ali žensko, ki lovi z umetno muho, bo ano-
- Profesor Bezlaj je mnenja, da je vada, ki jo je zapisal Rogerij v prevodu Komenskega Orbis pictus üiorda grafična napaka za vabo (ustna informacija). Zanimivo bi bilo vedeti, od kod jo je vzel Lokar in če je bila ali je še v kakšnem slovenskem narečju.
Ker bom v pričujočem članku razvrščal nekaj slovenskih ribiških terminov po Havrankovem kri-leriju, bom rabil tudi obe njegovi oznaki.
^ Za behčarko pravi M. Svetina, da je vzeta iz ribiškega žargona (ustno).
« Kmetovalec, 1906, 36, ima muharica v pomenu »kobila, ki ima neko kožno bolezen«, A. Brehni-A. Heyne, Življenje živali, 1938, IV, 199, pa muharica poleg zelenilia. belka, Sevnica (alburnus lucidus}.
203
malija razmerja beličarka : muharica (palica) potegnila za seboj" ev. razmerje ¦ heličaiica : muharka.
Idealno razrnerje (s stališča sufiksalnih paralel) bi bilo torej takšno; j
1
beličar :   muhar (ribič) ;
beličarica :   muharica (palica) i
beličarka :   muharka (ženska) ;
itd. '
i
j
Seveda lahko to idealno razmerje ostane le kot predlog,' kajti omenjena ano \ malija (beličarka : muharica) je že močno ustaljena (Lokar, muharica = prožna : palica za lov z muhami). i
Če pojmujemo razmerje med nomenklaturo in terminologijo tako, da je i nomenklatura temelj za tvorbo terminologije (npr. kemijska nomenklatura), po- ; tem bi bila nekakšna nomenklatura pri ribištvu le imena rib. i
Tako imamo iz imena lipan tvorjeno terminološko zvezo lipanske mutie \ (umetne muhe za lov lipanov, Svetina-Verce, str. 28). Beseda iipanski kot pridev- ; nik od Jipan pa lahko dobi v terminoloških zvezah pomen vsega, kar se nanaša j na lipane, npr. lipanske vode (vode, v katerih živijo lipani, Ribiško-Iovski vest- i nik, 1936, 75: A. Brehm-A. Heyne, Življenje živali, 1938, II, 211), lipanska zapora \ (pregrada na vodi. Ribič, 1965, 1. str. 6), Iipanski pas (»vodno porečje reke, kjer \ živijo lipani«, A. Munda, Ribe v slovenski ti vodah, 1926, str. 5), Iipanski stalež, naraščaj, lipanska vaba itd.
Knjiga se tudi pravilno odloča za rabo terminološke zveze skrini poklopec, \ pri čemer je neenotnost v rabi menda že od Cigaletovega slovarja dalje, čigale , ima v Deuisch-slovenisches Wörterbuch 1860 za der Kiemendekel »pokrovec, po- : klopec (ušesa ribjega)«. Škržni pokrovec rabijo starejši in novejši učbeniki,^ iz šolskih knjig pa je ta zveza prešla tudi v poljudnoznanstveno in strokovno literaturo in prevode." Terminološko zvezo škržni poklopec pa imajo starejši in novejši slovarji,'" v ribiški literaturi pa A. Munda, Ribe v slovenskih vodah, 1926,.; 34, 36 itd., in naš priročnik. '
Na osnovi pregleda obeh rab te terminološke zveze je pač mogoče pritrditi' rabi škržni poklopec. Proti tej odločitvi sicer govori dejstvo, da je raba škržni \ pokrovec vseskozi v šolskih knjigah in je od tod prešla tudi drugam, toda razen 1 Zeia, Gradišnika in Zoologije Hadži-Bernot-Vodnik so to viri starejšega datuma,; medtem ko novejša dela in slovarji rabijo v glavnem škržni poklopec. Poleg i tega pa si pod samo besedo poklopec predstavljamo na eni strani pritrjen po-^ krov,'' ki se odpira in zapira (pokriva in odkriva) kot loputa, kar je izrazito prav i za koščeno ploščico, ki pokriva ribje škrge.
Tu gre v bistvu le za dosego enotnosti in ustaljenosti, ki sta v strokovni i terminologiji tako potrebni. Raba ene ali druge terminološke zveze v tem pri-; meru sicer najbrž ne bi povzročala nesporazumov, ker zveza pridevnika škržen'^
i
^ Tako razmerje je predlagal tudi M. Svetina kot terminolog za ribiško terminologijo Inštituta za^ slovenski jezik SAZU za slovar slovenskega knjižnega jezika (iz materiala Inštituta). ,
^ L. Poijanec, Živalstvo za višje razrede srednjih šol, 1910, 1, 126; F. Verbič — A. Vales, Živalstvo ; za nižje razrede srednjih šol, 1927, i, 128, slikai I. Maher, Živalstvo za nižje razrede srednjih šol, 1922, l,i 125, in Hadži-Bernot-Vodnik, Zoologija, 1948, 250, slika; '
' M. Zei, Človek in ocean, 1950, 170, 179 itd.; V. Evald — P. Holeček, Tiho jezero in druge povesti, . 1923, 40; škržni pokrovec pa labi tudi Slikovni besednjak, srbohrvaški in slovenski, B. Grujič in J. Gra-« dišnik, str. 48, za srbohrvaško zvezo škržni poklopac. ,
"I Pleteršnik (z oznako Cig. = Cigale); SP 1962; F. Tomaič, Nemško-slovenski slovar, 1959; ;
" Žepni poklopci, Maneker\, 1962, 5t. 1, str. 23; očesni poklopci, A. Munda, LVod v kriminallstiko,] 1951, str. 33; '
204 i
s samosiairiikom pokiovec ali poklopec že kar jasno označuje mišljeni pojem, seveda pa je en termin odveč.
Že omenjenim skupinam izpeljank beličariti, muhariti lahko dodamo tudi termin vijačiti (Lokar, vijačili »spinnen«), glagohiik vijačenje (Svetina-Verce, str. 13) in vijačnica (»palica za vijačenje«, ibid., str. 13). Termin vijačnica (sicer močnejši v pomenu »spirala, vijugasta črta«) omenjeno anomalijo beličarka : muhanca (palica) še poveča, toda imeti ga moramo za dovolj ustaljenega (npr. Ribič, 1950, str. 47), pušča pa tudi odprto možnost za event, odnos vijačar (ribič) : vijačarka (žena, ki lovi ribe z vijačenjem).
Dobro je rabljen tudi termin zateg (»trenutek, ko riba prime vabo in jo zapnemo«, str, 32). Ribič, 1961, str. 153, rabi za zateg tudi udar (tako tudi Lokar, udar »Anhieb«, str. 122), toda beseda je za termin v tem pomenu neprimerna, ker je že močno zasedena drugje, pa tudi s svojo vsebino nam ne daje ustrezne predstave. Tako dobimo odnos zateg : zapeti, ki pa je delno neroden, ker je to odnos termina v ožjem pomenu besede (samo v ribiški terminologiji!) proti avtomatizirani besedi zapeti, zapnem. Boljši bi bil odnos zateg : zategniti (kot npr. v češki ribiški terminologiji zasek, zaseknout, zaseknuti itd. v istem pomenu), ker je glagol zategniti v takem primeru rabljen neprehodno in kot termin naenkrat ni več avtomatizirana beseda.
Razmerje zateg : zapeti je pomanjkljivo tudi v tem, ker izpušča eno možnost: zateg kaže na dejanje, ko naglo potegnemo vrvico s trnkom v smeri proti sebi (npr. pravočasen, prepozen, hiter zateg). Smo torej zategnili, iz tega pa ne sledi, da smo ribo tudi zapeli. Zategniti torej označuje dejanje, gib, ko sunkovito potegnemo vrvico s trnkom k sebi, ne pa tudi rezultata, učinka tega giba. Od spretnosti in sreče je šele odvisno, ali bomo ribo tudi zapeli. Tu je glagol zategniti rabljen neprehodno za razliko od prehodne rabe zategniti zanko, pas, vozel, itn. Zategniti je torej vmesni člen v razmerju zateg : zapeti in nam odpira možnost takšne rabe: ko je riba prijela, še hip počakam, nato zategnem in ribo zapnem.
Izmed dobrih in povečini že ustaljenih ribiških terminov v ožjem pomenu besede naj omenimo še termin podmetalka (mreža za zajemanje zapetih rib, str. 13, 23; Ribič, 1949, 17; Lokar, str. 123, ima zanjo zajemača ali zajemalka, »mreža, katero podstavimo ribam ali rakom, da nam ne uidejo, ko jih dvignemo iz vode«). Svetina-Verce prinaša za dve različni m.reži tudi dva termina: podmetalka in zajemača (»Ribičeva naloga je, da z mrežo zajemačo vzame ribo iz vode, dokler traja t. im. stanje elektrotaksisa . . .«, str. 50).
Ustaljen in boljši je tudi termin potopka*'- (Svetina-Verce, str. 29; Lokar, str. 110; Ribi.^ko-lovski vestnik, 1934, str. 84, 1937, str. 179) za sestavljeni termin mokra muha.
Tako je tudi dovolj ustaljen ozko ribiški termin predvrvica (str. 13), ki ga ima tudi Lokar, v Lovcu, 1910, str. 51, pa zapisan še kot predvrvnica, ki jo piše tudi še Munda v svoji knjigi.
2. Avtomatizirane besede in besedne zveze.
Avtomatizirane besede, tj. besede, ki so termini s samostojnim pomenom v ribiški terminologi]!, v drugi stroki pa imajo lahko drugačen pomen, so v priročniku Svetine in Verceta številne. Te vrste termini sicer niso nič manj ustrezni od terminov v ožjem pomenu besede; toda prav zato, ker imajo avtomatizirane
Pieteršnik ima za potoplio sinonim »pondirek«, kar pa imamo lahko za zastarela.
205
besede lahko zelo široko področje rabe, jih je kot termine treba rabiti previdno, predvsem pa je pri tem potrebna popolna enotnost in ustaljenost.
Besede ašesce, hrbtišče, zavoj, ost (str. 20) navaja priročnik kot termine, ki označujejo posamezne dele trnka. Te besede kot termini še niso ustaljene in razen termina ost malodane ne nastopajo v ribiški literaturi. Priročnik jih torej šele uvaja. Če postavimo nasproti tem terminom ustrezne sinonime iz Lokarje-vega slovarja (očka, krak, brada, zalust, ostrica, str. 112), ki pa so že vsaj delno zastareli, v ribiški literaturi pa se niso mnogo rabili niti v času okoli izida slovarja, dobimo sledeče razmerje:
Svelma-Verce Lokar
ušesce :   očka
hrbtišče :   krak
zavoj •.   brada
zalust '    ostrica
Če dodamo temu še podrobnejšo razčlembo termina ušesce oz. očka, tj. zgornji del trnka, kjer nanj privežemo vrvico, pri Svetina-Verce : »enojček ima ušesce lahko ploščato ali v obliki obročka« (str. 20), in pri Lokarju: »namesto očke imajo trnki lopatico^; (str. 112), dobimo kar precejšno zmedo terminov-sinonimov. Kol rečeno, imamo lahko ene za neustaljene, za predlog, drugp pa za povečini zastarele, vsak izmed teh posameznih terminov pa je že zaseden in se rabi tudi na drugih področjih.
Četudi se ne bi ozirali na navedena dejstva, bi težko rekli, kateri od terminov (razen morda ušesca Svetine-Verceta) bolj ustreza predstavi, ki jo imamo ob pogledu na posamezne dele trnka. Ponovna raba Lokarjevih terminov bi s tega stališča pač ne bila napačna, vendar novi termini iz našega priročnika že vsaj nekaj časa vršijo v ribiškem jeziku svojo funkcijo in jih ne kaže nadomeščati. Zaradi svoje specialnosti pa se bodo tudi ti bolj redko pojavljali v ribiški literaturi.
Za dve različni obliki zgornjega konca trnka ne daje natančnih terminov niti Lokarjev slovar niti naš priročnik. Če za ta del trnka vzamemo novejši termin ušesce, bomo obe njegovi obliki precizirali z že obstoječima terminoma obroček in lopatica. Naš priročnik bi pri osti trnka moral natančneje ločevati še zalust, ki jo ima tudi Lokar in je v tem pomenu tudi v literaturi (J. Lokar, Naš lov, 1951, 1, 18, prir. M. Šušteršič; Mladika, 1929, V, 350; SP 1962: »kavelj na trnku ali sidru«; Pleteršnik, zalust »der Widerhaken an der Angel«;). Termini, ki označujejo dele trnka, bi torej bili: ušesce v obliki obročka^'^ ali lopatice, hrbtišče, zavoj, konica, ki ima osi in zalust.
Termini za oblike trnkov, enojček, dvojček, trojček (Svetina-Verce, str. 20) so danes najbolj rabljeni in jih naš priročnik le še utrjuje. Termini iz Lokarje-vega slovarja samec, eno-, dvo- troosten ali -zoben; dvozob, trozob; dvojci, trojci; dvoostnik, troostnik; goltni dvozob (str. 112) so večinoma pozabljeni in v literaturi novejšega časa skoraj ne nastopajo več (Ribič, 1961, str. 13: enojec).
Občutna neenotnost pa je ne samo v našem priročniku, ampak v ribiški in zoološki literaturi sploh, v rabi terminoloških zvez podrepna in predrepna plavut pri ribi. Neenotnost je nastala verjetno zato, ker je ta plavut pri ribi na tistem
" Predlog M. Svetine.
206'
delu telesa, ki ga je mogoče označiti na več načinov; na spodnji, zadnji strani trupa pred repom. Kakor nam sicer oba termina večinoma zadovoljivo oziiaču-jeta to plavut,*'' pa na tem primeru lahko dobro vidimo rabo termina, ki ne ustreza teoretičnim načelom terminološkega tvorjenja besed.
V literaturi se pojavlja miočneje zdaj ta, zdaj oni, toda z nekoliko natančnejšim pretresom lahko ugotovimo prednost terminološke zveze predrepna plaval.
1. Terminološko zvezo pridevnika podrepen s samostalnikom plavut imamo v ribiški in zoološki literaturi,'^ nastopa pa še v dveh drugačnih zvezah: v ekspresivni zvezi podrepna muha in terminološki zvezi podrepni jermen (pri konju). Najštevilnejša je ekspresivna, pejorativna zveza podrepna muha, in odtod se je ekspresivnost prenesla tudi na sam pridevnik podrepen, tako da tvori tudi samo-stalniške pejorativne izpeljanke podrepnik,*'^ podrepnica, podrepnež.
Pridevnik predrepen je rabljen samo v terminološki zvezi predrepna plavut in nastopa v učbenikih, slovarjih, ribiški in zoološki literaturi ter v leposlovju.''
Raba je torej precej neenotna, celo pri istem avtorju v istem viru (Zei, Munda, Svetina-Verce).
Ce tehtamo termina podrepna in predrepna plavut, bomo na osnovi teore-ličnih načel za rabo in tvorjenje terminologije dali prednost rabi terminološke zveze predrepna plavut, in sicer iz naslednjih razlogov:
1. Termin predrepna plavut nastopa večkrat, v številnejših in novejših virih (ribiški, zoološki, poljudnoznanstveni literaturi, učbenikih in leposlovju).
2. Prvi del zveze, pridevnik podrepen, nastopa v ekspresivni zvezi podrepna muha (siten kot podrepna muha). Zaradi ekspresivnosti zveze je ekspresivnost in pogovorni prizvok dobil tudi sam pridevnik podrepen ; podrepen človek, pod-repnik, podrepnež. Ta ekspresivnost se utegne prenašati tudi v terminološko zvezo podrepna plavut, čemur se je treba brezpogojno izogniti.'^
3. Predlog pred kot predpona pridevnika predrepen je v odnosu do predlogov pod, nad nevtralen, enako tudi sam pridevnik predrepen v odnosu do zgor-nji, spodnji. Prednost tega dejstva se lepo vidi iz primera v našem priročniku pri opisu jegulje (si. 36) in somiča (si. 41). Zaradi nenavadne rasti plavuti pri teh ribah rabi priročnik tročlensko terminološko zvezo spodnja predrepna plavut:
" Oba se ludi prav vključujeta v sistem predložnih zvez v slovenščini, npr. predložna zveza, ki označuje lego: podbraden (prtič), podpazdušen (tur), podlahteh (kost); podcesten, podkapen, podpečen, podleden idr.; predduren, predmesten, predposteljen, predpražen, predstrešen idr.
M. Svetina-F. Verce, Ribe in ribolov v slovenskih vodah: »podrepna plavut< (slika, str. 9); M. Zei, Clo\ek in ocean, 1951: »Sprva enotna plavut se je sčasoma tu in tam razcepila v nekoliko hrbtnih in podrepnih plavuti«, str. 25; A. Munda, Ribe v slovenskih vodah, 1926: »repna in podrepna plavut sta posejani ;/ majhnimi črnimi pegami«, str. 17, in » . . . život je nekoliko višji, podrepna plavut nekoliko daljša«, str. 41 {podrepno plavut je. zapisal samo dvakrat, sicer rabi vedno termin predrepna plavut)f Ribiško-lovski vestnik, 1935: »podrepna (analna) plavut«, str. 40
" J. Jurančič, SrbofirvalsJto-slovenski slovar, 1955, tudi v pomenu kuskun »jermen pod konjskim repom«; S. Skerlj, Stovenačko-srpskohrvatski rečnik, 1964, podrepnik: »1. podrepnica, podrepak, kuskun, 2. ulizica, podrepaš«; SP 1962, podrepnica: »1. oseba, 2. muha«;
L. Poljariec, Živalstvo za nižje razrede srednjih šol, 1920: »plavut predrepna (Afterflosse), str. 126; Hadži-Bernot-Vodnik, Zoologija, 1948: »predrepna plavut«, str. 250 (slika); B. Grujič-J. Gradišnik, Slikovni besednjak, srbohrvaški in slovenski: »predrepna plavut«, tab. 23; J. Lokar, Lovsko-ribiški slovar, 1937: :predrepna plavut«, str. 115 (slika); M. Zei: »predrepna in trebušna plavut«, Profeus, VII, str. 91, 94; A. Brehm-A. Heyne, Življenje živali, 1938: »predrepna in repna plavut«, str. 169; A. Munda, Ribe v slovenskih vodah, 1926, je nedosledna in ima poleg »podrepna plavut« (dvakrat) predrepna plavut (dvajsetkrat); M. Svetina-F.-Verce, fiibe in ribolov v slovenskih vodah, 1960, razen na sliki, str. 9, kjer ima »podrepna plavut«, v tekstu pri opisu rib vedno »predrepna plavut«; J. Dular, Krita umira, 1943: » . . . iz široko od-lirtega gobca pa ji je molel cel rep in še kos bledorumene predrepne plavuti«, str. 288.
Ekspresivnost pridevnika podrepen, ki jo ta prinese iz zveze podrepna niuha, je tolikšna, da ji podleže šibka akcentska opozicija podripna muha: podrepna plavut. Začne se torej naglaševati podrepna plavut, kar je v govoru tudi slišati. V terminološki zvezi podrepni jermen to ekspresivnost nekako ublaži morda maskulinska oblika sama, in če je pridevnik podrepen v zvezi podrepni jermen pač že ustaljen in nas nekako ne .moti, potem .'^c mu vsaj v zvezi podrepna plavut lahko izognemo.
2071
»hrbtna, repna in spodnja predrepna plavut so zraščene v eno, na koncu zašiljeno plavut«, si. 36, in zgornja predrepna plavut: »na hrbtni plavuti (ima somič, op. T. K.) močno bodico, ločeno zgornjo predrepno plavut, spodnjo pa krajšo«, si. 41. Popolnoma jasno je, da bi termin podrepna plavut v teh primerih izključeval logično rabo omenjenih terminoloških zvez.
Tu je bilo navedenih le nekaj problemov. Nenehno pa nastajajo novi in reševati jih je treba sproti, ker le tako se bo dalo v ribištvu izražati natančno in v duha našega jezika.