Rezka Osredkar

DRUŽBENO KRIŽIŠČE

	Elektronska izdaja:

Izdelano v Sloveniji



Izdelano v društvu Mnema

Ljubljana 2022



	CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



	COBISS.SI-ID 118503427

ISBN 978-961-95660-1-5 (ePUB)



	https://www.biblos.si

	Cena: 13,99 EUR





	Zahvaljujem se Matjažu Hočevarju za prvo branje.





Uvod


	Koronavirus je informacija, ki je prišla v okolje, do ljudi in vanje. Prinaša sporočila in izzive. Razmišljanja, odzivi, refleksije in kritični pogledi na dogodke ter spremembe v družbeno-kulturnem okolju, pri posameznikih, v medosebnih odnosih in okoliščinah, ki so povezane s koronavirusno boleznijo covid-19, so teme zapisov v tej knjigi.

	Posamezni zapisi so kronološko razvrščeni. Nastajali so kot dnevniški oziroma mesečni zapisi. Od začetka pandemije marca 2020, ko je v Slovenijo prišel prvi človek, okužen s koronavirusom, pa do decembra 2021, ko poteka tako imenovani četrti val v vseh razsežnostih. Močno je izražena kriza v zdravstvu, saj pomagajo pri oskrbi bolnikov na intenzivnih oddelkih tudi dijaki in študentje s področja zdravstva, pa vojska, pričakuje se tudi pomoč iz tujine. Vzporedno s to krizo poteka tudi kriza v šolstvu, socialnih ustanovah in med ljudmi, kjer postaja človek človeku vrag.

	Odločevalci, strokovna javnost, mediji in javnost uporabljajo za poimenovanje dinamičnih procesov okužb zaradi koronavirusa besedo valovanje. Marca 2020 so poimenovali dogajanje prvi val, kasneje drugi, tretji, v oktobru 2021 pa četrti. Valovanje.

	Valovanje lahko razumemo in opisujemo z več vidikov. S fizikalnega, vsakdanje pogovornega ali pa po novem s covidnega. Ko val doseže vrh, se spusti. Približno tako so ponazorili gibanje števila okuženih ljudi. Valovanje si lahko razlagamo kot ponazoritev gibanja pandemije – dinamike procesa transformacije družbe in posameznikov.

	Zakaj družbeno križišče? Pojav covida-19 ni vzrok za vidne probleme in anomalije v družbi, ampak je posledica. Ob njegovem pojavu in prvih okužbah ljudi je sočasno pokazal tudi na družbenopolitične težave in probleme podsistemov, ki so že obstajali, vendar bodisi niso bili očitni ali pa se jih je pometalo pod preprogo. Gre za probleme v zdravstvu, na področju sociale, šolstva in na medosebni ravni. Pokazale so se krize, ki pomenijo izziv ter kažejo, da je čas za spremembe obstoječega.

	Vsebina zapisov po časovnem zaporedju dogajanja v pandemiji prikazuje okoliščine in dogodke na podlagi dnevnih opažanj in doživetij. Dogajanja prikazujem skozi kritično oko, ob branju o vsakodnevnih dogodkih, ki sodijo v proces pandemičnega kaosa na eni strani, na drugi pa so sočasno povezani z delovanjem odločevalcev. Pri zapisovanju gre predvsem za slovenske razmere.

	Čas, ki ga živimo, je prelomen in križišče je prostor vseh nas. Družbeno križišče pomeni, da smo na razpotju. Na točki, kjer se odločamo, kam in kako naprej. Vzporedno s pandemijo smo v retrogradnosti pravic, svoboščin in odločanj o svojem telesu. Odločamo se, ali bomo nadgradili že nekoč pridobljeno, spremenili odnos do okolja, do sočloveka, do sebe, do denarja ali pa bomo s svojim delovanjem uničili planet do konca in se pobili med seboj.

	V knjigi z naslovom Družbeno križišče prispevki pričajo o dogajanju v času nenavadnih družbenih razmer. Tovrstnega časa in izkušenj družbenega življenja se ne spominjajo niti naši najstarejši prebivalci. Mnogokrat smo slišali iz ust odločevalcev v javnih medijih, da smo izgubili vero v znanost. To, kar se dogaja sedaj, je družbenopolitično medicinski eksperiment in ne znanost. Nismo izgubili zaupanja v znanost, marveč v strokovnjake in odločevalce z neetično držo. Prioritetno ne gre za znanost in javno zdravje, ampak za kopičenje bogastva in poglabljanje revščine.

	Ko nastopi kriza, je čas za spremembe, ker tako ne gre več naprej. Na križišču je možnih več poti. Izbira je naša, vaša in njihova. Ko se bo zdanilo in zjasnilo, lahko vstanemo v lepši jutri.





2020





7. april 2020





Kaj prinaša in kaj odnaša koronavirus?


	Kuga je imela od 14. do 17. stoletja različne oblike. Ena izmed njih je najbolj prizadela človekova pljuča. Tako kot koronavirus, imela je tudi podobne znake. Smrtnost v srednjem veku je bila v nekaterih italijanskih mestih tudi do 75-odstotna. V Slovenijo je koronavirus prišel iz Italije. »Od zgoraj navzdol.« Od avtoritet – zdravnikov in učiteljev – navzdol, posledično predvsem na nemočne, bolne, ostarele.

	Primeri velikih epidemij v zgodovini so: črna smrt, epidemija kuge, ki se je pričela v 14. stoletju, španska gripa, huda oblika aviarne influence med letoma 1918 in 1919 in HIV/aids, virusna okužba imunskega sistema, odkrita leta 1981. Zanimiv podatek v primeru črne smrti –epidemije kuge – je, da viri navajajo več različnih oblik kuge: septično kugo, kožno kugo, žlezno ali bubonsko kugo. Vse to so oblike kuge, ki je bila huda nalezljiva bolezen. Zanimiv podatek je, da so nekateri znaki obolelega za kugo podobni današnjim znakom koronavirusnega obolenja. Vročina, glavobol, kašelj, bruhanje. Kuga je imela različne oblike, koronavirus pa prizadene pljuča. V osnovi je bila kuga bolezen glodavcev. Ker pa podgane živijo v bližini človeka, so bile zanj najpogostejši vir okužbe. Ta se nanj prenese ob piku bolhe. Črna smrt še vedno ni potrjena kot sev kuge. Zelo različne stopnje smrtnosti – najvišjo smrtnost v modernem času je bubonska kuga povzročila leta 1903 v Mumbaju, v srednjem veku pa so imela nekatera italijanska mesta tudi 75-odstotno smrtnost. V srednjem veku so bili nekateri ljudje odporni na okužbo s kugo. Sčasoma se je imunost prenesla na večino prebivalstva, tako da je kuga postala samo še bolezen otrok. Na moderno kugo človeški organizem ne razvije imunosti. Dele Evrope je kuga napadala še v 15., 16. in 17. stoletju. Ni dokončno znano, zakaj se epidemije v Evropi odtlej niso več pojavljale. Tretja pandemija se je pojavila na Kitajskem leta 1855 in se razširila na vse naseljene kontinente, kot navaja spletni vir.

	Razvoj na področju naravoslovja in tehnologije (od izuma elektrike v pičlih sto letih do robotizacije in svetovnega spleta) je bliskovit. Zdi se, kot da se uporaba svetovnega spleta postavlja na pravo mesto, da smo ga sedaj začeli uporabljati in ne le zlorabljati. Tehnologija nam prinaša mnogo več možnosti, kot smo jih bili deležni pred izumom svetovnega spleta. Pogosto ne dohajamo vseh novosti in možnosti uporabe vseh zmogljivosti, ki nam jih ponuja. Giganti pa splet zlorabljajo za nadzor nad posameznikom. Nadzorujejo nas na podlagi osebnih informacij in zlorabljajo podatke za namene kapitala. S prihodom koronavirusa pa uporaba spleta dobiva mesto, v katerem nam tehnologija služi, nam je v pomoč in ne vodi le v nadzorovanje in zasvojenost s platformami. Obrat je zelo pomemben doprinos pri pojavu virusa. Ohranja delovna mesta, ljudje so povezani preko spletne mreže in tako dalje. Manj vožnje, manj izpuhov, čistejše okolje. Otroci si želijo v šolo, želijo imeti stik z ljudmi. Virus sporoča, da so medosebni odnosi vendarle pomembni. Če je bilo v tehnologijo vloženega ogromno časa, sredstev, energije in pozornosti, pa se na družbeno področje in v področje medosebnih odnosov ni veliko vlagalo. Ni se zdelo vredno in smiselno. Pa vendar se je izkazalo, da so potrebni medosebni odnosi, ki za svoj obstoj in izboljšanje zahtevajo svoj čas, voljo in energijo. V 14. stoletju so ljudi s kugo in gobavce obravnavali po navodilu iz Svetega pisma: gobavce so osamili, bolnike s kapavico (gonorejo) pa obvezno kopali in med ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni v obdobju epidemije uvedli prepoved druženja, zapiranje mestnih vrat, poostreno higieno, pokopavanje trupel zunaj naselij in sežiganje kužnih predmetov. Danes se ukrepi ne razlikujejo od takratnih. Tudi odnos do soljudi ostaja podoben. Stigmatizacija posameznikov, ki so oboleli, in diskriminacija posameznih skupin sta še vedno vsakdanja pojava. Koronavirus, ki povzroča bolezen, ni le zdravstveni problem, ampak tudi družbeni in politični. Je bolezen medosebnih odnosov: kapitalističnih, egoističnih, egocentričnih, sebičnih, toksičnih, nasilnih. Neuravnotežena razmerja moči v medosebnih odnosih. Družbena bolezen časa, ki se skozi zgodovino ponavlja. Problem se v družbi rešuje na načine, kot so samoizolacija, poostrena higiena rok in podobno. Navedeno ni dosti drugače kot v 14. stoletju. Poleg higiene rok, ki je seveda bistvenega pomena, ne bi smeli pozabiti na mentalno higieno, na srčno higieno. To so kategorije, ki sodijo k reševanju problema v skupnosti in zdravljenju družbene bolezni, ki jo sestavljajo parametri političnih in vladajočih polj. Toda ali res rešujemo ali se le zdi, da družbeno bolezen zdravimo v skupnosti? Nevladne organizacije organizirajo pomoč starejšim, bolnim, drugačnim, pomagajo prostovoljci. Sočasno pa se pogosteje od vprašanj, ali bomo imeli hrano za preživetje, kot je bilo v srednjem veku, pojavljajo misli in vprašanja, ki se nanašajo na medosebne odnose, na družino, partnerstvo, sosede. Kako preživeti v tej stvarnosti znotraj zidov stanovanj? Če je uporaba svetovnega spleta prišla do veljave v polnem smislu in so se nekateri oddaljili od šefov in si oddahnili od svojih sodelavcev, pa na drugi strani prihaja v družinah do povečanega nasilja, do problemov, ki so bili pometeni pod preprogo. V ospredje prihajajo medčloveški odnosi, ki so v domačem okolju obdani z globljimi čustvenimi povezavami, kot so na primer odnosi med sodelavci ali odnos delavec – šef. Kamorkoli se torej obrnemo, naletimo na odnose. Pa ne le ekonomske in gospodarske, ampak na medosebne, medčloveške. Ali nam prinaša bolezen covid-19 nove vrednote? Ali koronavirus odnaša vedenjske vzorce, načine razmišljanja in prinaša nastavke za izgradnjo novih? Pa ne samo fizično in snovno higienske, tudi tiste, ki se nanašajo na vrednote, kot so solidarnost, sočutje, skrb, medosebno potrpljenje, strpnost, spoštovanje do tistih, ki nam niso všečni, obzir do sočloveka; ne le zase, ampak za vse. Skrb za čisto vodo, dostopno za vse, ki naj ostaja v javni lasti, za čisto ozračje, ki je 'last' vseh Zemljanov. Kaj bi za človeštvo pomenilo uničenje amazonskega gozda? Amazonski gozd, ki predstavlja pljuča sveta, gori in izgineva. V imenu kapitala. Koronavirus prizadene človeška pljuča, dihanje obolelega postane oteženo. Ali koronavirus prinaša spremembe tudi za ohranitev gozdov, čistejšega ozračja in okolja? Da bi preživeli, potrebujemo gozdove in pragozdove, ki predstavljajo pljuča sveta.

	Koronavirus ne vpraša, ali ga sprejmemo ali ne. Pride in se usede – kot nepovabljen gost. Če ga gostimo, ga je treba predihati v bolnišnici, v (samo)izolaciji ali/in v samoti – sam s seboj. Samota posamezniku prinaša bonitete v obliki spoznanj, le če jih hočemo videti in doživeti; zanje je potreben čas. Ukrep samoizolacije in distanciranja med ljudmi, ki prihaja iz kaosa nenadnih sprememb v okolju in nagle spremembe vsakdana, ki je uveden z namenom zajezitve koronavirusa, prinaša tudi pozitivne učinke. Soočenje s samim seboj. Prinaša mirne, tihe ulice in trge, mirna mesta, sliši se žvrgolenje ptic pevk. Prinaša samoto in/ali osamljenost. Učenje preživetja in življenja drug z drugim in ne drug mimo drugega, ampak drug za drugega. Prinaša strah pred novimi začetki? Začetki, da smo individualni, sami s seboj in v odnosu z drugimi, s skupnostjo, s svetom, z okoljem? Prinaša proces kolektivnega in individualnega očiščenja. Od čistih rok do samoočiščenja.





17. april 2020





Zakaj tako s starejšimi?


	Samostan je bil v zgodnjem srednjem veku znanilec institucionalnega prostora; imel je značilnosti, kot so discipliniranje, hierarhija, nadzor, kazen, predvsem pa pravila. Za njim so se pojavili dvori, katerih značilnost so bile predvsem ceremonije, pa tudi nekatere značilnosti institucij, ki jih poznamo še danes. Kasneje so uvedli špital, in sicer do prelomnega dogodka velikega zapiranja v 17. stoletju, ko so zapirali prebivalce v splošne bolnišnice (hôpitaux généraux), pa do rojstva totalne institucije. V špitalu so se znašli tisti, ki niso nikomur pripadali, splošna ustanova pa je imela značilnosti azila za tiste, ki so postopali po mestu. Nastanitev ljudi v ustanovo je pomenila, da oblasti pospravijo mestne trge in ulice z namenom, da se v mestu vzpostavita red in mir. Gobavišča pa so predstavljala izobčenje, kar je bilo značilno tudi za nekatere ustanove v zgodnjem srednjem veku. Totalna institucija odpravi izobčenje; gre bolj za izključitev posameznikov iz skupnosti. Gre za postavljanje meja. Ljudje so lahko ostali v mestu, ampak so bili izključeni iz skupnosti. Oblike discipliniranja so omogočale ohranjanje reda od zgodnjega srednjega veka pa do današnjih totalnih institucij, kot so psihiatrični azili, bolnišnice, zapori. Ljudje v teh institucijah so bili povezani z zunanjim svetom, medtem ko so bili v srednjem veku zaprti za grajskimi zidovi. Povsod sta obstajala nadzorovanje in kaznovanje. V sodobni totalni ustanovi so kazni in privilegiji povezani z zunanjim svetom, v srednjem veku pa so bili povezani z notranjim, kot opisujejo Foucault, Goffman in drugi.

	V 21. stoletju, v času informacijske dobe, natančneje v času koronavirusne krize, se s strani oblasti in stroke kažejo nekateri premiki glede obvladovanja posameznikov, ki so okuženi s koronavirusom. V srednjem veku je biti doma pomenilo biti tudi v družbi. Danes postaja dom kot prostor zasebnosti oblika institucije. Ljudi, ki so okuženi ali pa čakajo na odgovor testnih preiskav zaradi okužbe, zdravstveno osebje napoti domov, v domačo karanteno. Iz socialnovarstvenih zavodov svojcem napotujejo svoje varovance ali pa odhod domov ponujajo kot možnost, rešitev. Ko ustanove, ki so veljale za socialnoskrbstvene, ne zmorejo več, predlagajo oziroma priporočajo, naj svojci svoje sorodnike, ki so jih zaupali v institucije, vzamejo domov. V primerjavi s srednjim vekom oz. 17. stoletjem, ko so bili ustanovljeni špitali in gobavišča, so danes vidni zametki premikov. Dasiravno so bili ukrepi v zgodovini bolj ali manj trajne narave, se trenutno zdi, da so ukrepi, priporočila ali prošnje začasne narave, le za čas okužbe. Pa bo res tako in kaj se bo spremenilo?

	Priča smo dogodkom, ki jih niso nikoli doživeli tudi tisti, ki so najstarejši med nami. Kaže, da je čas bolezni covid-19 čas, ki že zaznamuje spremembe ter kaže na premike in transformacije, kot se nakazuje tudi pri institucionalnih oblikah bivanja. Zanimivo je, da so na primer v Wuhanu na Kitajskem ljudem trkali na vrata, da bi jih testirali in jih spravili ven iz stanovanj, kjer so se skrivali, pri nas pa je ravno obratno. Dom je postal prostor za karanteno. Danes tehnologija omogoča nadzor brez fizične prisotnosti nadzornika. S strani oblasti se že nakazuje nadzor nad posameznikom preko zasebnega telefona. Oblast v ukrep prisili posameznika ali pa ga postavi pred kvaziizbiro za prostovoljno privolitev v nadzor zasebnosti. Dom torej postaja institucija, kar pomeni, da ostaja posameznik brez intime, podvržen nadzorovanju in kaznovanju. Hendikepirani in ostareli, ki so nastanjeni v socialnovarstvenih ustanovah, oziroma njihovi svojci so marsikje v Sloveniji postavljeni pred kvaziizbiro, ali bodo vzeli svojega sorodnika domov in ga negovali 24 ur dnevno. Iz potrebe po pomoči institucionalnega varstva so ljudje svojce nastanili v ustanove, sedaj pa ostajajo sami s seboj s pomoči potrebnimi svojci. Doma! Dom postaja ustanova za izvajanje storitev, ki naj bi jih omogočala javna sociala in zdravstvo; zagotavljala naj bi skrb in nego. Zdi se, kot da prihaja do nekakšne spontane deinstitucionalizacije v povečanem obsegu, in to zaradi nevzdržnosti sistema, premalo zdravstvenega in negovalnega osebja, nemoči ustanov. Po eni strani to pomeni priložnost za razvoj novih oblik bivanja, kajti iz prepoznanih potreb se rodijo novi izzivi. Po drugi strani pa je katastrofalno, da smo vse pogosteje priča situacijam na področju skrbi za nemočne, ko država dobesedno odvrže skrb za nemočne na sorodnice in sorodnike, v domače okolje – domov! Tako se država osvobodi bremena, ki ga prenese na svojce. Oblast se reši stroškov, problemov in ljudi. Problem je za državo rešen, na pleča posameznikov pa se zvali gmota, ki je ne morejo nositi. Ženske se zopet potiska v vlogo skrbnic in pomočnic na domu. Delo od doma, ki ni vrednoteno, je neplačano ali pa je zelo slabo plačano. In ne nazadnje premiki, ki se dogajajo znotraj socialnovarstvenih panog, pomenijo nadzor nad delom in poseg v intimo. Dom postaja na nek način 'odpadni' prostor za vse tisto, česar sistem ne zmore in kar naj bi obvladoval v socialni državi. Ob izbruhu koronavirusne krize se problemi, ki so že obstajali, le potencirajo, privreli so na dan. Od srednjega veka pa do danes so marginalne posameznike zapirali v ustanove – uvedli so sistem nadzorovanja in kaznovanja. Danes pa postaja dom vse bolj zanimiv kot prostor, kamor poseže oblast z nadzorovanjem in kaznovanjem. Je to namig, smernica za prihodnost ali le izziv za transformacijo?





21. april 2020





Izziv za spremembe


	Ko se rodimo, nam dih predstavlja začetek življenja. Sledi prehranjevanje. Ob izbruhu koronavirusa, ki povzroča pljučno bolezen, so nekateri, ki so preboleli – prekužili v sebi virus in preboleli bolezen – povedali, da so izgubili kar nekaj kilogramov v času zdravljenja. Slovenski imunolog je posnel kratko predavanje; videoposnetek že nekaj časa kroži po družabnih omrežjih. Njegov namen je dati ljudem strokovno medicinsko znanje o tem, kaj pravzaprav virus predstavlja, predvsem pa, kako se lahko pred njim zaščitimo z imunološke perspektive. Med petimi nasveti, ki jih navede in so pomembni za obrambo oziroma zaščito pred okužbo s koronavirusom, se eden nanaša na prehranjevanje. Takole se glasi: »Trpimo lakoto!« Avtor razloži, da v teh časih, ko smo večinoma doma, ni treba takoj jesti, ko začutimo lakoto. Nasvet odpira in razširja pogled na pojmovanje hrane. Prinaša misli, ki se nanašajo na odnos ljudi do hrane v razvitem svetu, na število lačnih ljudi na svetu, pa na količino ton zavržene hrane in ne nazadnje na zdravstvene težave, ki jih prinaša čezmerna teža ljudi. V razvitem svetu je vse več predebelih ljudi. Debelost, ki nastane zaradi preobilja ali hitrega prehranjevanja, postaja velik problem današnjega časa. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila debelost na seznam bolezni. V tem kontekstu ne gre torej za estetske aspekte in vsiljevanje družbenih norm lepih in oblikovanih teles; gre bolj za tveganje za zdravje in hkrati posledično večjo dovzetnost za sekundarne bolezni. Naslednji vidik je družbeni in govori o preobilici hrane ter odnosu do nje. Zaradi preobilja je ogromno ljudi 'nadrejenih'. Na drugi strani pa podatek izpred dveh let kaže na to, da je v svetu več kot 800 milijonov ljudi lačnih. Koliko hrane se zavrže? Nekateri podatki kažejo, da gre kar tretjina pridelane hrane v odmet. Nemalokrat po praznikih, ki na podlagi verskih, kulturnih ali drugih prepričanj zapovedujejo tradicionalne ceremonije, ki so povezane z njo. Znotraj teh kontekstov hrana postaja orodje za dosego ciljev, ki služijo potrjevanju obstoječih tradicionalnih norm, vrednot in obredov v določenem kulturnem okolju in času. Ob polnih smetnjakih hrane se prehranjujejo nekatere ptice in posledično preveč razmnožujejo, druge pa izumirajo. Tako človek posega tudi v naravo in povzroča neuravnoteženost v živalskih habitatih. Posledično pa imamo opravka z neuravnoteženostjo in razdelitvijo dobrin ter revščino, ki je prisotna tudi v Sloveniji. Revščina kot družbeni pojav je po nekaterih ugotovitvah pojav, ki ga kapitalizem potrebuje za svoj obstoj. V času koronavirusa večkrat v medijih slišimo, da je sedaj čas za solidarnost, da je sedaj čas za pomoč drug drugemu. Reklamni spot za enega izmed trgovskih centrov se glasi nekako takole: Skrb za skupnost – na prvem mestu. Mnogi poudarjajo, da je sedaj na prvem mestu zdravje ljudi, na drugem mestu je gospodarstvo in tako dalje. Ali ni prav ta čas pravi izziv in priložnost za spremembe? Iz utečene prakse, ki iz družbenopolitične ureditve narekuje skrb zase, opazimo premik v skrb za skupnost ali vsaj apel k temu. Izkustva, ki jih dobivamo danes, so pomembna za jutri in pripomorejo k spoznanju, da resnično potrebujemo spremembe zase in za svet okoli nas. Ne le v času krize, ampak naj to postane praksa, ki bo temeljila na višjem humanem zavedanju. Spremenimo odnose in ravnanje za delovanje. Ali ne bi bilo treba ravno to, kar obstaja, izkoreniniti, da bi preživeli? Želje in celo nekakšni daljni načrti, ki jih imajo že nekaj časa nekatere organizacije, da bi izkoreninile revščino do leta 2030, so le v oblaku upanja. Združeni narodi poudarjajo, da je izkoreninjenje revščine pot do mirnih družb. Pojav revščine pa je zelo povezan z duševnim zdravjem posameznikov v skupnosti in tudi s skupnostjo. S tega vidika lahko razumemo pojav koronavirusa ter krizo, ki nastaja v družbi, kot izziv in priložnost za spremembo ravnanja, odnosa do dobrin ter njihove pravičnejše razporeditve in čistejše okolje. Pred časom je bila predmet pogostih pogovorov in priporočil samooskrba s hrano in prioritetno poudarjanje domače hrane pred uvoženo. Danes to, kar je bilo še pred kratkim vidik in želja, dobiva svoj pomen in mesto, smisel, za marsikoga pa je to potreba. Zdi se, kot da se stvari postavljajo na pravo mesto.

	Pojav virusa lahko razumemo kot odgovor na vse nehumane misli, dejanja in interakcije, ki vladajo v svetu. Sočasno pa je izziv za pot pravičnejše prihodnosti, ki bo temeljila na popravkih človeških napak v odnosu do narave, ljudi, dobrin in okolja.





25. april 2020





Maske in zdravstvene zavarovalnice


	Medtem ko si nekateri bogati Slovenci preko svojih zasebno-osebnih socialnih mrež v tujini, z ozadjem, z že izdelano računico ali brez nje, prizadevajo pomagati Sloveniji z zaščitno opremo za zdravstvo kot tudi za dobrobit prebivalstva Slovenije, si zdravstvene zavarovalnice v času covida-19 v miru kopičijo presežke. Ko je oblast sprejela ukrep obvezne zaščitne opreme za širše prebivalstvo, naj bi zdravstvene zavarovalnice iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja financirale zaščitne maske za zavarovance. Že osnovno zdravstveno zavarovanje naj bi krilo stroške za zaščitne maske, kaj šele profitne zavarovalnice, ki redno pobirajo mesečne obroke za plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja v zneskih od 35 pa tja do 43 evrov 'kazenskega' mesečnega zneska – brez odgovornosti in obveznosti do zavarovancev, da ne omenjamo etične drže v času covida-19. V mesecu, ko se je zdravstvo posvečalo delu z bolniki, okuženimi s koronavirusom, nismo imeli niti možnosti, da bi uporabili zdravstvene storitve – z izjemo urgentnih.

	Oblast je sprejela ukrep, ki ni bil izvedljiv. Mask na tržišču ni bilo. V dnevnem časopisju smo prebirali navodila o pravilni uporabi in nameščanju mask, s pripombo, da šal ali ruta nista primerna za zaščito. Človek v stiski pokliče v nekaj lekarn, javnih in zasebnih, vpraša za masko in farmacevtka mirno svetuje, naj vzame kar ruto ali šal. In to en dan po objavi v mediju, ko smo brali, da šal in ruta nista primerna pripomočka za zaščito pred koronavirusno okužbo. Zdi se, da gre predvsem za zadovoljitev nadzornikov pred trgovino, ki delujejo po navodilih direktiv oblasti. Za zaščito oblasti, pravzaprav. V sosednji Avstriji so ob ukrepu nošenja mask te delili pred vhodom v trgovine. Pri nas: ukrep v iluzorni podobi, verjetno z namenom, samo, da je. No, z drugimi besedami, samo, da smo … Z nasmeškom na obrazu vladnega govorca češ da je treba zahtevati uporabo zaščitne opreme z namenom, kot je bilo slišati, dviganja zavesti ljudi. Torej pomembno je, da se dvigne zavest pri ljudeh, pa če imamo maske ali ne. Sliši se kot nekoliko neprizemljena želja. Narodna in posameznikova zavest se ne dviguje čez noč, kar tako, ad hoc. Čez noč, na hitro, se širijo le panika, strah in nemir, ki slabijo zdravje in ne zvišujejo zavesti. Ničkolikokrat preplačati dejansko vrednost mask, ki so nujnost v vsakdanjem življenju za ohranjanje zdravja in dobrobit vseh ter so zapovedane s strani oblasti, ko na drugi strani Svetovna zdravstvena organizacija pove, da maske sploh niso smiselne, ker jih večina prebivalstva tako ali tako ne zna uporabljati – takšno ravnanje je v času, ki smo mu priča, ko je stiska ljudi velika, milo rečeno nespodobno. Je zloraba državljanov in državljank. Je to ukrep za vse ali samo za pomoč tistim, ki kopičijo denarne presežke? In kje … že lahko dvignemo obrazec zahtevka za povračilo za nakup zaščitne opreme, pri zdravstvenih zavarovalnicah ali na vladnem oddelku? In kdaj je rok za oddajo obrazca? Za povračilo vsem. Za vidne in prezrte. Od brezdomnih, Romov, brezposelnih, nezaposlenih in samozaposlenih. Od prvega do zadnjega. No, pa saj smo videli v bližini slovenske južne meje, 'ta prvi' mask in zaščitne opreme niti ne potrebujejo zares, razen za kakšen nastop v maskah v parlamentu. Gleda in bere se, nehote, kot tragikomedija.





28. april 2020





Ženske in moški


	Tuji mediji, med njimi Global Health, pa tudi nekateri spletni mediji z dnevno ažuriranimi podatki (kjer znanstveniki spremljajo in analizirajo potek covida-19) prikazujejo, da zaradi covida-19 umre več moških. Vzrokov ne poznajo. Domneva se, da moški jemljejo pandemijo manj resno kot ženske. Slovenski zasebni raziskovalec Aljoša Rojac je objavil predavanje, v katerem razloži, da ženske lažje prebolijo koronavirus zaradi dveh kromosomov xx, ki imata po njegovem zelo pomembno vlogo pri prebolevanju bolezni covid-19. Moški imajo kromosoma yx, torej en x manj, kar zelo zmanjša možnost preživetja. Svetovna statistika kaže, da je odstotek moških, ki umrejo, kar za polovico večji. Domnev in stereotipnih mnenj je veliko, med drugim, da moški težje preživljajo čas doma, da so moški manj čisti, da je več kadilcev kot kadilk itd., kar ne prepriča povsem.

	 Če sprejmemo trditev, da je pojav covida-19 odgovor na naša ravnanja, odnos do sveta, okolja, vode, zemlje, (so)zemljanov, neenakost, neharmonična razmerja moči med spoloma, revščino in pohlep, se nehote vprašamo, kdo pravzaprav vodi ta svet. Kdo odloča o pomembnih smernicah na tem planetu? V svetu so bili večinoma vplivni, predsedniki držav, ljudje, ki zasedajo pomembne funkcije na področju prava, ekonomije, vladanja, predvsem in od nekdaj moški. Spomnimo se mlade švedske aktivistke Grete Thunberg, ki je nedavno poudarjala pomen odnosa in skrbi za okolje, za prihodnost življenja na Zemlji, in odziva brazilskega predsednika na to dogajanje, ko je javno nastopil in vprašal pred množico: »Pa kdo je dal mesto v mediju tej smrklji?« Amazonski gozd požigajo, sekajo, domorodce nasilno preganjajo in jih ubijajo v prid kapitala. V Aziji protizakonito trgujejo z divjimi živalmi. Vlada organiziran kriminal, ki ne pozna pravne države. Poslovneži v prestižnih restavracijah z naročilom divjih živali kažejo svoje bogate denarne presežke ter dejstvo, da si z razsipavanjem to lahko privoščijo. Divje živali iztrebljajo in zelo drago prodajajo. V italijanskih restavracijah so ponujali in se širokoustili z ustreljenimi pticami, ki so jim jih med drugim preko Slovenije vozili tudi Romuni. In to zelo drago. Tako se različne vrste živali, ki so zelo pomembne za ohranjanja ravnovesja v okolju, za Zemljo in sočasno za ljudi, iztreblja v imenu prestiža, pohlepa, šopirjenja in podobno. Kakšno vlogo ter mesto ima v 21. stoletju znotraj tega konteksta ženska?

	Greta Thunberg se je zagotovo vpisala med ženske ikone 21. stoletja. Rosno mlada ženska, komajda polnoletna, uporniškega duha in zavezana poslanstvu skrbi za okolje. Je lik ženske, ki skrbi oz. jo skrbi za preživetje na planetu Zemlja. Povedala je, da ne namerava imeti otrok, ker smo pred ekološko katastrofo. V začetku 21. stoletja se nakazuje, da se ženska skrb iz družine prenaša na skrb za okolje. S svojim vzorom vpliva na tisoče mladih širom po svetu, ki ji sledijo. Na nek način predstavlja grožnjo obstoječemu. Je več kot primer ženske emancipacije, je vodilna, vplivna aktivistka. Njena dejanja pomenijo refleksijo starih upravljanj. Vloge, ki so razvidne v delovanju Grete Thunberg, predstavljajo premik ženske vključitve v kolektivnost, kar ima neposredni politični pomen.

	Podobno vlogo ima najmlajša Nobelova nagrajenka vseh časov Malala Jusafzaj. Leta 2014 je, stara 17 let, prejela Nobelovo nagrado za mir. Je pakistanska aktivistka, ki se bori za pravice žensk do izobraževanja. Obe sta deležni družbenega patriarhalnega nasilja.

	Kljub temu Svetlana Slapšak pravi, da je treba žensko identiteto in moč pokazati ter jo odkrito zahtevati, kar dokazuje življenje Marie Curie. Svetlana Slapšak, avtorica dela Ženske ikone 20. stoletja, to znanstvenico uvršča mednje.

	Ženska 21. stoletja naj bo sinonim za pogum pri preskakovanju znanega ter osvobajanju od starega. Imejmo svoje cilje in svoje programe, kot pravi Svetlana Slapšak, svoj ideološki in hkrati protiideološki ščit. Ukradeno telo glasno in neposredno zahtevajmo nazaj od 'gospoda', ki omejuje ženske pravice in svoboščine, intelektualni razvoj ter gmotni napredek. 'Zunanjost' naj bo vidna v odsevu notranje moči, simbolne in stvarne neuničljive kreacije.





26. maj 2020





Duševno zdravje včeraj, danes, jutri


	Težko je opredeliti z besedami, kaj je duševno zdravje in kaj ni. Definicije so pogosto netočne. Tisto, kar občuti posameznik, bolj zgovorno priča, kaj se mu dogaja v notranjosti, v odnosu do bližnjih, sveta in obratno. Opredelitev je torej zelo kompleksna, po drugi strani pa zelo enostavna. V relacijah omenjenega trikotnika so predstave o sebi, naših bližnjih in o svetu okoli nas. Ustvarja se dinamika, ki zaznamuje počutje posameznika. Občutki, ki jih spremljajo stanje in situacija v okolju, so zelo individualni. Pa vendar so v nekaterih točkah združljivi s kolektivnim; kjer se srečajo, tam najdemo skupni imenovalec. Eden izmed teh je pomembno sporočilo, da se ga zavemo. V težavah nisi sam/-a.

	Čas, v katerem smo, kaže na zametke sprememb, ki bodo nastajale tako v družbi kot na individualni ravni. Ko staro umira, novega pa še ni, niti ne vemo, kaj in kako bo, je čas stiske in negotovosti vse večji. Individualno doživljanje tega časa je močno povezano z individualnimi tegobami, ki so sicer obstajale že v preteklosti, pa jih nismo hoteli videti ali pa jih nismo prepoznali kot težavne. Čas čistih rok (v prenesenem pomenu) paralelno prinaša tudi očiščenje prahu in smeti pod preprogo ter navlake v kleti in na podstrešju. Kar je bilo do sedaj 'normalno', danes ni več. In kar je danes 'normalno', bi bilo po nekaterih družbenih normativih in standardih včeraj bolno in 'noro'. Razorožitev individualne obrambe postaja imperativ današnjega časa. Prestavi se v raziskovanje za spoznanja notranjega individualnega imperativa.

	Dasiravno gledamo na sintagmo duševno zdravje pogosto enodimenzionalno, nam dejstva kažejo, da je treba gledati duševno zdravje tako v skupnosti kot na individualni ravni posameznika kontekstualno, znotraj časa in prostora, da bi lahko sploh vedeli, o čem govorimo. To pa je v znatnem nasprotju z definiranjem zdravega in bolnega ter posledično določanja in opredeljevanja, kdo je duševno zdrav in kdo ni. Iz slednjega se poraja stigmatizacija. Obstoječi čas mineva in sledeči bo minil. Tudi to sporočilo je pomembno za subjekt v stiski. Kar je danes 'normalno', bo jutri noro ali nesprejemljivo. Izkustva so dragocena in prinašajo novosti, o katerih morda sploh nismo upali ali smeli razmišljati v preteklosti. Ekonomski kazalci v kontekstu medosebnih odnosov, spoznanj pa bodo pokazali, kaj in koliko nam je učna ura prinesla, koliko smo pridobili in iztržili, (spremenili) zase, za svoje bližnje in za svet.





19. september 2020





Dom kot institucionalni prostor


	Dom kot prostor zasebnosti, v katerem posameznica ali posameznik lahko zadovoljuje svoje potrebe (fiziološke, psihološke, fizične in mnoge druge, ki jih Maslow, psiholog 20. stoletja, navaja v svoji hierarhični postavitvi človekovih potreb), izgublja svoj tovrstni pomen. Dom postaja prostor, za katerega si oblast jemlje pravico, da poseže vanj zaradi tistega, kar je umanjkalo v javni sferi, in prostor, v katerem so posamezniki nadzorovani ter kaznovani. V zgodovini je bil znanilec institucionalnega prostora samostan, v zgodnjem srednjem veku pa discipliniranje, hierarhija, nadzor, kazen in predvsem pravila. Kasneje so se pojavili dvori, katerih značilnost so bile predvsem ceremonije, pa tudi nekatere značilnosti institucij, ki jih poznamo še danes. Razvoj se je nadaljeval z uvedbo špitala in prelomnim dogodkom velikega zapiranja v 17. stoletju, ko so prebivalce strpali v splošne bolnišnice (hôpitaux généraux), ter vse do rojstva totalne institucije. V špitalu so se znašli tisti, ki niso nikomur pripadali, splošna ustanova pa je imela značilnost azila za tiste, ki so postopali po mestu. Nastanitev ljudi v ustanovo je pomenila, da oblasti pospravijo mestne trge in ulice z namenom, da se v mestu vzpostavita red in mir. Gobavišča pa so predstavljala izobčenje, kar je bilo značilno tudi za nekatere ustanove v zgodnjem srednjem veku. Totalna institucija odpravi izobčenje; gre bolj za izključitev posameznikov iz skupnosti. Šlo je za postavljanje meja. Ljudje so lahko ostali v mestu, ampak so bili izključeni iz skupnosti.



	Oblasti pospravljajo ljudi v njihove domove

	Oblike discipliniranja so omogočale ohranjanje reda od zgodnjega srednjega veka do današnjih totalnih institucij, kot so psihiatrični azili, bolnišnice, zapori. Ljudje v teh institucijah so bili povezani z zunanjim svetom, medtem ko so bili v srednjem veku zaprti za grajskimi zidovi. Povsod sta obstajala nadzorovanje in kaznovanje. V sodobni totalni ustanovi so kazni in privilegiji povezani z zunanjim svetom, v srednjem veku pa so bili povezani z notranjim, kot opisujejo filozof Michel Foucault, sociolog Goffman in drugi. Danes oblasti ljudi 'pospravljajo' v njihove lastne domove in z njimi upravljajo ter posegajo v svoboščine državljanov, ki so bile pridobljene pred stoletjem.

	V današnji informacijski dobi, predvsem v letu 2020, lahko vidimo, kako naši domovi postajajo delovne pisarne, šole, zdravniške ordinacije, telovadnice, zapori, domovi za nego starejših, za varovanje otrok in tako dalje. Funkcija osebnega prostora, kot prostora intime in varnosti, izgublja svojo vrednost in pomen. Z vse večjim nadzorom, tako tehnološkim kot fizičnim, domovi postajajo prostori, ki se jih polastijo oblast in odločevalci. Ti si v času pandemije jemljejo pravico posegati v temeljne svoboščine posameznih državljank in državljanov, še posebej ljudi na margini.

	Dom ni več prostor počitka, zabave in druženja, kot je za marsikoga bil do zdaj, ampak v zadnjem času za tisoče ljudi v Sloveniji postaja prostor za prestajanje kazni, v katerem se nad posamezniki in posameznicami izvajata nadzorovanje ter kaznovanje s strani oblasti in odločevalcev.



	Čemu karantena v nizki sezoni?

	Če so podatki o okužbi s koronavirusom, ki nam jih posredujejo institucije in mediji, v zadnjih dneh relevantni in vsaj približno točni, če drži, da traja inkubacijska doba za razvoj simptomov bolezni covid-19, od 7 do 14 dni, potem to pomeni, da so virus pravzaprav prinesli ljudje iz tujine, tisti, ki so bili na dopustu v času vrhunca poletne sezone. Konec julija ni nihče pomislil na to, da bi zaostrili ukrepe, ki bi pripomogli k zdravju vseh.

	Ne gre obsojati mladih, ki so se na počitnicah zabavali. Oni imajo dovolj težke nahrbtnike, polne ostankov prejšnjih generacij, ki jim zapuščajo onesnaženo okolje, zastrupljeno vodo, negotovo in nič kaj varno prihodnost. Ostaja jim zabava, ki je prav tako nevarna. Toda v času po poletni sezoni, ko se narava nagiba v jesensko in mirnejše obdobje, odhajajo na dopust tiste posameznice, posamezniki in skupine, ki niso željni zabave, druženja in podobno. Običajno odhajajo v tem času revnejši, ranljivejši, starejši, bolni, ljudje z margine, hendikepirani, brezposelni, pa tudi tisti, ki zavestno krepijo svojo psihofizično odpornost, da pomagajo sebi in drugim.

	Slednji so letos kaznovani z odločbo o karanteni ali pa popolnoma prikrajšani za absorbiranje morske klime, za oddih. Zaprti so v lastnem domu, ustrahovani, nadzorovani in tudi kaznovani. Dom ni več zaseben, temveč postane del lastnine oblasti – odločevalcev, državnih organov, postane prostor, v katerega lahko vstopajo, preverjajo in za katerega so postavili navodila o tem, kako se mora posameznik obnašati. Napisana so pravila vedenja, kaj je dovoljeno in kaj ne.

	Na individualni ravni to pomeni, da je posameznik, ki je kaznovan, podvržen vsiljevanju vedenjskih vzorcev. Eden od teh vzorcev, najbolj značilen za to pandemijo, je na primer pogosto umivanje rok, ki je predpisano v navodilih za življenje v času pandemije na straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in je še do nedavnega pomenilo nekakšno obliko duševne motnje, ki jo je bilo mogoče diagnosticirati in 'zdraviti'. Da bi se izognili pravnim sporom in dilemam, so navodila večkrat formulirana kot priporočila. Tako pravzaprav oblasti v 21. stoletju upravljajo s posamezniki in posameznicami, z njihovo zasebno lastnino.



	Pomagaj mi, da te bom lažje kaznoval

	Tehnologije bodo v prihodnosti omogočale še več nadzorovanja in kaznovanja. Kjer danes državnim organom oziroma institucijam posameznika ne uspe prisiliti v nadzor s pomočjo tehnologije, se na spletnih mestih pogosto pojavlja beseda pomoč. Na primer: »Pomagajte zajeziti širjenje novega koronavirusa in si še danes naložite aplikacijo #Ostani Zdrav, ki je za uporabnike mobilnih telefonov z operacijskim sistemom Android na voljo na […]«

	Takšnih in podobnih pozivov k 'pomoči' je na spletu vse več in so vse pogostejši. Prejemamo jih na Facebooku, preko kratkih telefonskih sporočil itd. Besedna manipulacija od neuspešne prisile v neko dejanje do apela za pomoč je zastrašujoča. Je zloraba pomoči, ki v osnovi in svojem bistvu narekuje plemenita dejanja, ne pa zvijačo. Kot bi rekli: »Prosim, pomagaj mi, da te bom lažje kaznoval.« Zveni paradoksalno.

	Pred desetletji, ko so se ob porastu kapitalistične mentalitete začele pojavljati vrste za vstop v domove za starejše občane in tudi prostorske težave v socialnoskrbstvenih ustanovah, so oblast in državni organi poskušali vso skrb in odgovornost prenesti na zasebno raven. Na svojce in na domače. Pozivali so, naj skrb za nemočne, starejše in bolne prevzamejo sorodniki, družinski člani, predvsem ženske. Podobno je bilo z zdravljenji. Bolnik v bolnišnici je dobil odpustnico bistveno hitreje, kot pa na primer pred 40 leti.

	Trend javnega in državnega se tako zelo stopnjuje, da je do danes pripeljal že do tega, da si oblast drzne postavljati pravila v zasebnosti, intimnosti. Problemi, ki so dolga leta nastajali v javnem prostoru, s sistemsko korupcijo, političnim kadrovanjem, lobiranjem, se danes vse bolj prenašajo v zasebni – intimni prostor, kjer naj posamezniki za nastale probleme odgovarjajo sami, pa naj bo razlog koronavirus ali ne. Koronavirus je le posledica dogajanj v trenutni družbenopolitični realnosti in ne vzrok, kot bi to marsikdo rad prikazal.



	Ljudje ne hodijo na zabave, temveč v naravo

	Ukrep, kot je karantena oziroma hišni pripor za tiste, ki prihajajo s Hrvaške, ki je bil uveden ob povečanju števila obolelih s koronavirusom, je milo rečeno enoznačen in neučinkovit, tako časovno kot vsebinsko. Ko država doseže neko število okuženih posameznikov na določeno število prebivalcev, pristane na rdečem seznamu in s tem aktivira ukrep. Tega števila se odločevalci oklepajo kot normativa, ta pa je določen na podlagi statističnega podatka in je, kot vidimo te dni, precej neučinkovit ter preozko gledan – in še ožje razumljen – normativ, da bi učinkoval. Je pomanjkljiv in selektiven.

	Če bi bil ukrep, ki so ga uvedli z vzpostavitvijo karantene za posameznike ob prihodu s Hrvaške v drugi polovici avgusta, torej po vrhuncu turistične sezone, učinkovit, ne bi bilo zdaj tolikšnega števila okuženih. Kajti ti, ki zbolevajo zdaj in raznašajo virus po šolah in delovnih mestih, so bili na dopustu na vrhuncu sezone, ko se je mirno prehajalo s Hrvaške in na Hrvaško. Ljudje, ki so odšli na Hrvaško po valu okuženih, pa prejemajo odločbe za karanteno, v katerih je med drugim navedeno: »Vse stroške karantene nosi posameznik sam.«

	Besedilo odločbe je zapisano z neobičajno majhnimi črkami, tako da ga lahko brez očal prebere bolj malo ljudi, sploh pa ne na prehodu meje, stoje. Kot da gre v celoti za droben tisk. Odločna ni podpisana in ne žigosana, torej je neveljavna. Naj ljudje z nižjimi dohodki, s pokojninami, vse stroške karantene nosijo sami, čeprav prihajajo iz okolij, ki nikoli niso bila žarišča za prenos koronavirusa, iz okolij, kjer ni bilo in ni gneče ljudi in kjer ni zabav? V posezonskem času vlada na dopustu mir, ljudje ne hodijo na zabave, temveč v naravo, a so vseeno kaznovani s karanteno. To slabo vpliva na posameznikovo duševno zdravje in z njo so mu kršene osebne svoboščine, ki so zapisane v ustavi.

	In če se spet ustavimo pri statistiki in normi, h katerima se odločevalci tako radi zatekajo in se ju oprijemajo, vidimo, da sta v teh dneh le dva okužena prišla s Hrvaške in da je to pri številki 79 okuženih zanemarljiv podatek. Kaj pa vsi spremljajoči dejavniki, ki škodijo ljudem v karanteni (hišnem priporu), in njene ekonomske, duševne, socialne posledice? Koliko škode je povzročene in koliko koristi pridobljene z vzpostavitvijo karantene, ki je odrejena na podlagi le enega podatka, ne ozirajoč se na druge multiple dejavnike?

	Imuniteta lastnikov plovil in nepremičnin na Hrvaškem prevladuje že nekaj časa in sproža diskriminacijo ter odpor do sodelovanja z oblastmi in odločevalci pri ukrepih, s katerimi oblasti prosijo, naj prebivalstvo pomaga, da bomo prebrodili pandemijo.



	Kot večja gasilska akcija

	Pandemija sproža dvig podtalnice z vso umazanijo, ki se je nabirala v njej, in to z namenom pokazati, da to, kar obstaja, ne more več obstajati. Z namenom pokazati, da socialnovarstveni, zdravstveni, šolski sistemi komajda še delujejo. Da zdravnik predpiše antibiotik kar po telefonu, ne da bi videl bolnika, kaj šele da bi opravil krvno preiskavo. Antibiotik, ki sesuje črevesno floro in zaradi katerega je potrebnega kar nekaj časa, da se v črevesju spet vzpostavi ravnovesje. Kasneje pa se izkaže, da sploh ni bil potreben, ampak je težava povsem drugje.

	Na družbeni ravni se dogajanja, ukrepi in akcije oblasti, odločevalnih državnih organov in institucij zdijo kot nekoliko večja gasilska akcija. Zapovedujejo se zaščitne maske, dezinfekcija rok, fizična razdalja med osebami, na pomoč se kliče prebivalstvo, vse z namenom, da bi se sistem ohranjal pod krinko gesla »Ostanimo zdravi«. Kot da ne bi vedeli, da je sistemsko nekaj zelo narobe. Kot da si ne bi hoteli priznati, da je treba začeti spreminjati zadeve pri temeljih in ne na strehi, kjer gori. Pravzaprav gre bolj za to, da današnje rešitve za nastale probleme postajajo problemi in ne obratno.





2021





22. januar 2021





Zakaj nas je obiskal nevidni koronavirus SARS-CoV-2?


	Več kot leto dni je od tega, odkar se je med ljudmi pojavil koronavirus. V Slovenijo so ga uradno prinesli v mesecu marcu leta 2020. Mnogo je interpretacij, čemu virus in spremljajoče kaotično stanje, ki se je ustvarilo paralelno v okolju in med ljudmi, kot posledica pandemije.

	Šamanska interpretacija prihoda koronavirusa, o kateri govori tudi Silva – Srebrna Puščica, zelo jasno ponazori in pove, kje tičijo vzroki za nastalo pandemijo. Sporoča nam, da mislimo in delamo nekaj, kar je neustrezno za tvorbo in ohranjanje naravne harmonije. Kaj delamo neustrezno, je kolektivna in individualna težava. Iskanje vzroka ne pomeni nujno tudi iskanje krivca. Pomembnejše od iskanja krivde in krivca je sporočilo, da nas je koronavirusna informacija pripeljala in nas še vodi k soočenju. K soočenju s samim seboj, z bližnjimi in z naravnim okoljem.

	Silva – Srebrna Puščica pripoveduje o luskavcu, s katerega bi se virus na človeka lahko prenesel med klanjem ali kapljično. Kapljičnost je luskavčev kemični signal za sporazumevanje. Lahko bi si razlagali, da je virus prešel na človeka prav tedaj, ko je luskavec obupano prosil človeka za pomoč, in da je bil luskavec, ki ga je človek skoraj že iztrebil, zasnovan za čiščenje zemlje, zato mora sedaj človek prevzeti njegovo vlogo čiščenja, še pove Silva – Srebrna Puščica.

	Gre pravzaprav za zlorabo močnejšega nad šibkejšim, kar se zelo pogosto dogaja v vsakdanjem življenju, za neuravnotežena razmerja moči med ljudmi. Doma, na delovnih mestih, v medosebnih odnosih. Gre tudi za zlorabo zaupanja ter za prepogoste kršitve v vedenju in odnosih ljudi do naravnega okolja, živali, narave. Prezir, pomanjkanje občutka za sočloveka, manjkajoča taktnost do sočloveka, do sobivanja, do skupnosti, okolja, narave so preprosto in na kratko povedani vzroki, ki privedejo do uničujočih, nasilnih dejanj, povzročenih s strani ljudi, do sociopatizma, psihopatizma in egoizma.

	Zanimivo je dejstvo, da je za luskavca značilno, da ni družabno bitje. Če bomo ljudje prevzeli njegovo vlogo čiščenja zemlje in s tem tudi njegove lastnosti (kar živimo in v kar nas silijo okoliščine prav sedaj med pandemijo), bomo s samim seboj ostali še nekaj časa, da bi lahko plačali izstavljene račune v odnosu do matere Zemlje, narave, okolja in soljudi. Praksa družabnosti in druženja z ljudmi se lahko ohranja preko ekrana, s pomočjo tehnologije, osebni, fizični stiki in dotiki med ljudmi pa so privilegij.





24. januar 2021





Oblast: od selektivnosti do selekcije


	Kadar obeležujemo obletnice zgodovinskih dogodkov, grozo in srh vzbujajočih dejanj, ki so jih izvajale oblasti in voditelji v preteklosti, nemalokrat slišimo: »Naj bo to v spomin in opomin, da se ne bi nikoli več zgodilo,« kar se je dogajalo v časih množičnega ubijanja ljudi, pokolov, pobojev, smrtnih kazni in zažiganja žensk – 'čarovnic' na grmadah. Toda prav to ves čas živimo, s tem so nas soočile koronavirusne okoliščine.

	Revnih ljudi oblast in odločevalci ne potrebujejo. Bolnih ne potrebujejo. Odvisnih od legalnih in nelegalnih substanc ne potrebujejo. Otrok s posebnimi potrebami, s katerimi so se starši prisiljeni ukvarjati 24 ur na dan, kar jih popolnoma izčrpava, otroci pa drastično zaostajajo zaradi neprimernih obravnav – teh oblast, voditelji in odločevalci ne potrebujejo. Brezposelnih, iskalcev zaposlitve, ki so že v nekriznih okoliščinah po tako imenovanem državnem programu aktivne politike zaposlovanja iskali zaposlitev, trenutne razmere pa jim onemogočajo le-to, oblast ne potrebuje. Dolgotrajno brezposelni, nezaposljivi, prekarni delavci, pogodbeni delavci, ki jim občasno okoliščine omogočajo delo, za oblast ne obstajajo, jih ne potrebuje. Ljudi s težavami v duševnem zdravju, za katere obsežno delo opravljajo številne nevladne organizacije, ki jim je država že v treh poskusih poskušala ukiniti financiranje – takšnih oblast ne potrebuje. Hendikepiranih z različnimi ovirami, ki delujejo zase in za njih v okviru nevladnih organizacij, oblast ne potrebuje. Begunce (muslimane) oblast preganja kar z orožjem na državnih mejah, ker jih ne potrebuje. Marsikatero romsko naselje v Sloveniji je brez pitne vode. Kako naj si umivajo roke v času covida-19, da ne bi prenašali okužb? To oblasti ne zanima. Brezdomci, katerih edini dom je cesta in jim je onemogočena ulična prodaja časopisa – oblasti to ne zanima. Njih oblast ne potrebuje.

	Takšna je današnja stvarnost, v kateri je za marginalne skupine in posameznike preživetje vprašljivo, z okužbo s koronavirusom ali brez nje. Družbena selekcija, ki je zelo podobna živalski in živalskemu svetu; v tej družbi ni prostora za človeka.

	Vladajo selektivna pomoč, selektivna solidarnost, selektivno zaposlovanje, družbena selekcija, selekcija preživetja pod taktirko primerkov oblastnikov, odločevalcev, ki vodijo državo v današnjem času, njih pa vodi skrajno egoistična mentalna naravnanost. Pravzaprav delovanje spominja na voditelje iz časa pred niti ne sto leti, na nemški primerek, ki je 'počistil' tiste, ki niso bili sposobni doprinašati v nacionalni dohodek ali pa bodisi niso bili v skladu z mentaliteto oblastnika. Poboj Judov, pohabljenih, starih in tako dalje. In na kaj opozarjajo avtoritete in pomembni govorniki na obeležjih? Na zgodovinske dogodke?



	Mentalna naravnanost oblastnikov ni zgodovina, je sedanjost danes in je bila sedanjost včeraj, prisotna je ves čas, tukaj in zdaj. Nahaja se med nami. Covid-19 je situacija, ki je razkrila tisto, kar je bilo pod preprogo, pravzaprav se je dvignila podtalnica in nas soočila z naplavinami, z dejanskimi obstoječimi esencami. Danes je delovanje in odnos odločevalcev do marginalnih skupin le modificirano sofisticirana oblika eliminacije tistih, ki niso mentalno kompatibilni z vladajočimi. Je to načrtno uničevanje določenih skupin znotraj naroda ali se to dogaja le pomotoma ali zaradi krize, povezane s covidom-19? Vzrok se pogosto podtika koronavirusni krizi, čeprav selektivna 'pomoč' pogosto nima kaj dosti skupnega z virusno krizo. Težko bi jim verjeli in oprostili, če bi odgovorili, da so se zmotili. Na seznam pozabljenih bi zagotovo sodil še kdo, na seznam tistih, ki v očeh oblastnikov pomenijo nič več kot le družbene odpadke, ki lahko zmrznejo, stradajo in preminejo, ne da bi bili opaženi, kaj šele slišani. Z vsakodnevnim poročanjem, kako oblasti skrbijo in pomagajo najranljivejšim v družbi, se izkazuje omejenost, nepoznavanje in neznanje definiranja ranljivih in ranljivosti, kot jo določajo odločevalci, predvsem pa se kaže zloraba ranljivih in najbolj ranljivih. Ciljno usmerjena pomoč gre seveda tistim, ki so potrebni za utrditev vladajočih struktur. Med njimi so zanjo potrebni debeli pastirji, ki bodo svojo čredo brezglavih ovac prignali pred obličje v objem in naročje oblastnikov, brezumni kimavci, ki bodo služili služabnikom v bazenu volivcev.



	Za številne primerke v kontekstu omenjene vladajoče mentalitete, za katero je značilen samoprid, je eden izmed pričakovanih odzivov tudi ta, da so posamezniki, ki so del marginalnih skupin, sami krivi, da so tam, kjer so, ter da imajo takšen status, kakršnega imajo. Hitri, površni, enostavni sklepi in nepremišljena dejanja vodijo do težnje, da pri sodbah in ocenjevanju vedenja posameznikov raje pripišemo vzroke za njihovo stanje ali vedenje njihovim osebnostnim značilnostim kot pa okoliščinam. S tem naredimo napako in posameznikom povzročimo veliko krivic. Slovenska znanstvenica, socialna psihologinja Mirjana Ule pravi, da »ta napaka postane nevarna tedaj, ko s pripisovanjem odgovornosti zunanji ocenjevalec oškoduje žrtev travmatskih dogodkov«. Brezdomec, brezposelni ali mati samohranilka, ki se jim odgovornost za stanje naloži njim samim, ne da bi upoštevali številne dejavnike, okoliščine, ozadja itd. Ljudje pogosto pomešamo ali pa izenačimo vzroke in posledice za nastalo situacijo, ki je pri vsakem posamezniku drugačna. A ko pomembni odločevalci in oblastniki odločajo o preživetju in dostojanstvu ljudi, ima to bistveno večjo težo in odgovornost kot pa pri kratkih pogovorih med ljudmi na cesti. Oblast kot nosilka vse večje moči vedno bolj zožuje vidno polje, v katerem se že zdavnaj ne vidi vseh, še posebej ne najranljivejših – marginalnih skupin in posameznikov. To vodi v slepoto ter prezrtost vsakogar, ki ni jaz in moj ego znotraj mojega egocentrizma.

	Vladavina sociopatizma nas pelje vzvratno, zato da bi spoznali, kako naprej. Mnogi vidimo prihodnost v vsakdanjem življenju posameznika v odnosu do družbene stvarnosti, kjer namesto tekme, kot poudari Mirjana Ule, živi posameznikov altruizem, ki si ga razlagamo kot proces, skozi katerega pridemo do sebe, da lahko sodelujemo z drugimi.





1. februar 2021





Ukrep(i) vlade in mentaliteta odločevalcev


	Jesen 2020 je zaznamovala kopica ukrepov odločevalcev za zajezitev širitve koronavirusa. Začel se je drugi val pandemije. Zaprtje šol, gostinskih in trgovskih objektov. Policijska ura od 21. do 6. ure. Omejitev gibanja. Gibanje je dovoljeno le v občini prebivališča. Še danes je tako. Čeprav nekateri ukrepi niso učinkoviti, odločevalci vztrajajo pri njih že več kot tri mesece. Kljub temu, da smo po statistiki ena izmed prvih držav na svetu po številu smrti zaradi koronavirusne bolezni.

	Odgovorni ne analizirajo učinkovitosti ukrepov, ki so jih sprejeli. Zdi se, kot da bi se izživljali nad prebivalstvom. Ukrepi se sprejemajo po domače, brez pravnih podlag. Pravna država je na robu propada. Človekove pravice in svoboščine postajajo privilegij. Vsak ukrep ima množico izjem in vsak odlok številne razlage. Ne ve se, kdo pije in kdo plača, bi se reklo po gostilniško.



	Sprostitev ukrepa po več kot treh mesecih

	Po nekajmesečnem zaprtju šol so 26. 1. 2021 odločevalci sprostili ukrep za zajezitev širjenja koronavirusa in odprli izobraževalne ustanove za učence, a le za prvo triado osnovnih šol in vrtce.

	Odločitve so, tako kot ves čas, politične in ne prihajajo s strani epidemiologov. Korošci so razočarani, ker bi se morali po vseh kazalnikih premakniti v oranžno cono, pa se niso. Razočarani so tudi ljudje v obalni in zasavski regiji, saj gredo štiri dni po odprtju šol učenci spet nazaj domov. Spet se bodo šolali na daljavo. Spet se zapirajo tudi trgovine z nenujnim blagom. Razlog: povečano število okužb in zdrs v črno cono. Premik v črno cono je takoj sprejemljiv, v oranžno (v sproščanje) pa ne. Zdi se, kot da bi bilo pojmovanje stanja prevara oziroma igra moči v političnih krogih in interesnih skupinah. S strani zdravstva pa je pred dnevi prišel odgovor, da je število okuženih le igra številk.



	Dnevne novice kot tragikomična predstava

	Novice se včasih zdijo kot že napisana komedija. Za popestritev so pred nekaj dnevi dovolili prodajo nogavic in spodnjega perila. V primerjavi z odpiranjem države in sproščanjem ukrepov v času prvega vala pandemije so knjižnice za izposojo knjig s predhodnim naročilom ostale odprte.

	Vzporedno s sedanjimi dogodki se spominjamo pomladnega časa leta 2020, ko je mineval prvi val pandemije v Sloveniji.



	Zapis 25. aprila 2020

	Zanimivo je opazovati, katere prioritete prevladujejo ob prebujanju države, zagonu določenih panog in storitvenih dejavnosti po nekajtedenskem zaprtju zaradi covida-19. Prioritete kažejo na to, kakšna je naravnanost tistih, ki odločajo, in kam so pravzaprav usmerjeni cilji. Zavedno ali pa nezavedno.

	V ponedeljek, 20. aprila 2020, so se po nekaj tednih odprle trgovine s tehničnim blagom in prvi servisi na področju storitev. To je bil prvi ukrep, ki je prenehal delovati. Ti servisi so obsegali avtomobilistične storitve, lahko bi se reklo – vse za avto.



	Dan Zemlje

	Dva dni kasneje, 22. aprila, vsako leto obeležujemo dan Zemlje, ki je bil razglašen že daljnega leta 1970. Danes toliko bolj pridobiva na smiselnosti in pomenu, ko nam koronavirus dobesedno narekuje spremembe. Letos je bil dan Zemlje še posebej posvečen podnebnim spremembam in usmerjen v reševanje podnebne krize ter spodbujanje zaščite okolja. Dasiravno s praznovanjem dneva Zemlje, 22. aprilom, želijo posamezniki in okoljske organizacije opozoriti na edinstvenost planeta in pomembnost ohranjanja le-tega, se v naši državi najprej, po daljši prekinitvi, odprejo ravno vrata tistih storitev, ki ustvarjajo okoljski strup in smrad; to so storitve na področju avtomobilizma.



Ukrep: absurd

	Omenjena prioriteta (ukrep odpiranja avtoservisov in storitev) je še malo bolj absurdna in paradoksalna ob dejstvu, da se človek nima niti kam peljati. Oblast sprosti ukrep za menjavo pnevmatik, servis, kleparska dela, tehnični pregled, avtokozmetiko ... Državne meje so zaprte, prav tako ostajajo zaprte tudi občinske meje. Zdi se, kot da vladajoči ne vidijo državljanov in državljank, ki pravzaprav ne potrebujejo prvenstveno teh uslug, ampak gre bolj za vladajoče interese in prioritete, zelo ozke, malodane egoistično in egocentrično naravnane interese tistih, ki o tem odločajo, pa morda še interese njihovih družin.

	Ne preseneča, da je marsikateri vulkanizer sameval. Ni bilo telefonskih naročil niti ne čakajočih v vrsti, in to kar cel teden. Ni bilo interesa. Kam se bomo pa peljali? Vprašamo se: čemu zdaj menjava pnevmatik?



	Svetovni dan knjige

	Dan zatem, 23.aprila, obeležujemo svetovni dan knjige, ki ga je razglasil Unesco leta 1996. Je prišlo komu na misel, da bi bilo v današnji stvarnosti uporabno in smiselno najprej odpreti knjigarne in knjižnice?

	Po eni strani v skladu z obeleževanjem dneva knjige, po drugi še toliko bolj zaradi potreb posameznikov in naroda. Otroci in mladi potrebujejo literaturo za izobraževanje, starejši v tej sedanjosti, doma, nekoliko več berejo ali pa bi brali, če bi bila gradiva bolj dostopna. Vsa gradiva (še) niso digitalizirana. Vsi nimajo možnosti branja z bralnikom. Še več. Kultura in identiteta naroda sta odvisni od dejanj vladajočih struktur, pa ne le na deklarativni ravni, ampak na konkretni in še posebej v sedanji stvarnosti, ko nam koronavirus omogoča spremembe. Javna televizijska hiša je namreč uvrstila v svoj program del tega, kar je pomembno za maturitetno znanje.



	Strah pred muslimanizacijo naj bi nadomestila odgovornost do kulture naroda

	S konkretnimi dejanji. Manifestacija prioritet odpiranja posameznih panog in storitvenih dejavnosti v teh dneh jasno kaže na to, kako je oblast naravnana. Dejanja so konkretni odgovori v skladu s trenutnimi vrednotami, ki vladajo v mentaliteti tistih, ki odločajo o usodi naroda.

	Koronavirus kot prinašalec in oznanjevalec enkratnih priložnosti za spremembe omogoča premike, ki so odvisni od mentalitete tistih, ki sprejemajo pomembne odločitve in določajo, v katero smer naj gremo. Kako naj se kultura nacije obdrži brez pozornosti in odziva tistih, ki odločajo v imenu naroda?

	Koronavirus je entiteta, je del nas, je med nami in je družbenopolitična stvarnost. Prišel je naredit obrat! Obrat, ki prinaša prostor za namestitev novih mentalnih 'aplikacij' v vsakdan.

	Kaj nam pričujoča dejanja v teh okoliščinah govorijo o vladajoči mentaliteti? Dasiravno z obeleževanjem svetovnega dneva Zemlje 22. aprila želijo posamezniki in okoljske organizacije opozarjati na edinstvenost planeta, dušebrižniki pa v okviru dneva knjige na lepši jutri, je pri nas, ne oziraje se na potrebe nemočnih, bolj pomembno, da se še naprej onesnažuje okolje, da nas ne briga za kulturo.

	 Pomembnejše je, da se nič ne spremeni, da hitimo, da bi ujeli birokratske roke, da ne zamudimo z opravljanjem tehničnega pregleda za avto, da ne govorimo o menjavi avtomobilskih pnevmatik, za kar je rok že davno potekel! Za vsako ceno loviti utečeno.

	Ne oziraje se na to, da to prinaša podvojene probleme, ki jih puščajo za seboj ravno tisti, ki odločajo. Nezmožnost uvida vladajočih ustvarja nove, podvojene probleme. Nove mutacije koronavirusa sporočajo, da se še nismo nič kaj dosti naučili, pa tudi ne izkusili dovolj tedanje situacije, da bi začeli spreminjati ravnanje za delovanje. Morda bi pri tistih, ki odločajo in določajo poti za naprej, koristil kakšen razmislek o vrednotah in prednostih, da bi kakšen ukrep nadomestil drugega, bolj smiselnega.



	Gre za oblast in denar, ne za dobrobit splošnega prebivalstva

	Odločevalci ne glede na okoliščine, ne oziraje se na dogajanja, obeležja, potrebe širšega prebivalstva in Zemljanov odločajo mimo vseh, le po svojih merilih. Za svoje potrebe in potrebe bližnjih. Pogosto se izkaže, da ukrepi nimajo neposredne povezave z zajezitvijo širjenja bolezni covid-19, ampak le prikazujejo igro med politiko, stroko in interesnimi skupinami. Tako v prvem in v drugem valu pandemije. Gre bolj za priložnost za zaslužek in pozicioniranje pod krinko pandemije.





5. februar 2021





Osamljenost in samota v času covida-19


	V času pandemije covida-19 se je v zavetiščih za živali povečalo povpraševanje po domačih živalih. V pomladnem valu pandemije bistveno bolj kot v drugem, jesensko-zimskem valu pandemije. Hipotetično to lahko pripišemo večji osamljenosti, ki so jo trpeli ljudje v prvem valu, saj je v takratnem času delalo od doma 70 % ljudi, le 30 % jih je hodilo na delo v organizacijo. V drugem valu pa je podatek, kot so poročali mediji, ravno obraten. Manjši del ljudi dela od doma in več ljudi (70 %) dnevno obiskuje svojo delovno organizacijo, kjer imajo socialne stike s sodelavci. Kljub temu se je povpraševanje po domačih ljubljenčkih povečalo.



	Vpliv živali na človeka

	Živali imajo močan vpliv na človeka. Igrajo in prevzamejo različne vloge v odnosu do lastnika. Ni naključje, da pregovorno slišimo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Živali delujejo na človeka terapevtsko, sočustvujejo z gospodarji. Človek išče tolažbo, nadomestilo za sočloveka in sočustvovanje 'od zunaj'. Najde ga v sobivanju z živaljo. Žival zapolni praznino, vzpostavi interakcijo, dinamiko in prinaša veselje. Človek išče zunanje vire in motive, da bi zapolnil nastalo praznino, ki se ji reče osamljenost. Pes pogosto igra tudi vlogo povezovalca med pasjimi lastniki in spodbudi pogovor med ljudmi na ulici le in zaradi svoje prisotnosti.



	Osamljenost

	Številni posamezniki med pandemijo občutijo osamljenost in zaradi nje zelo trpijo. Osamljenost ne pomeni nujno, da je nekdo sam. Osamljenost ima več obrazov. Lahko je fizična, emocionalna, duhovna ali duševna. Človek je lahko v družbi ljudi ali v družini zelo osamljen. V času pandemije se manifestira fizična osamljenost, ki jo spremljajo tudi drugi obrazi osamljenosti, ki jih v nepandemičnem času nismo hoteli videti. V ta paket sodi osamljenost zaradi osamljenosti, kar pomeni, da prihaja izpod preproge na površje problem, ki se skriva pod pojavom osamljenosti. Treba je razjasniti, kje smo, kam gremo in kam želimo priti. V tem kontekstu se podajmo na pot samote.

	Osamljenost ni samota in samota ni osamljenost. Mir ni tišina in tišina ni mir. Če si sam/-a, ni nujno, da si osamljen/-a, in če si osamljen/-a, ni nujno, da si sam/-a. Živimo v času, ko nam okoliščine, ki so posledica covida-19, narekujejo upoštevanje ukrepov, med katerimi je tudi fizična medosebna razdalja. V tem pogledu je odmik le fizičen, ne pa tudi socialen. Druženje med ljudmi ni več samoumevno. Fizično nadomešča virtualno, a socialno, emocionalno in mentalno ostaja.



	Samota

	Samota je stanje, v katerem se odvijajo notranji procesi potovanj. Lahko nas pripeljejo do mavrice spoznanj. Vsebuje tudi proces potovanja do sebe. In tako je človek sam s seboj. Smo tisto, kar smo, z vsemi pomanjkljivostmi in presežki. Samota pomeni odmik, pomeni imeti čas zase. Pomeni aktivacijo notranjih resursov, soočenje s seboj. Pomeni refleksijo. Pomeni opazovanje, pomeni živeti trenutke, ko smo glavni igralci, in trenutke, ko smo statisti ali pa nas sploh ni. Vendar ostajamo prisotni. Samota lahko pomeni srečanje s trpkimi in radostnimi esencami. Nismo sami. Smo del celote, v kateri smo prisotni. Na križišču se srečamo s posamezniki, ki nam narekujejo skupnost, ki temelji na skupnem imenovalcu. Vendar križišče pelje v različne smeri. Spoštujemo razlike in raznolikost, ki nam ustvarjajo barvit svet.

	Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Človek mora biti sam, da bi spoznal druge.« Čas pandemije je odlična priložnost za notranja potovanja in spoznanja. Čas covida-19 je izziv. Je pogled nazaj, da bi vedeli, kako naprej. Je čas čiščenja in osebne inventure. Morda nas koronavirus bolj kot v trpljenje ali v osamljenost nagovarja k samoti. Samoto potrebujemo, pomembna je za preživetje nas samih in drugih. Globalno rešuje živo in neživo naravo zaradi lastne refleksije, ki nastopi v času samote.

	Še več lahko iztržimo iz okoliščin v času gostovanja koronavirusa, ki nam narekujejo fizično ločenost in razdaljo.



	Vrednotenje posameznika

	Serge Moscovici, romunsko-francoski socialni psiholog, skozi imperativ množice in posameznika polemizira, kako sugestija množice vpliva na posameznikovo zavest. Posameznika popolnoma podredi, povleče v skupino – v kvantiteto, kjer se preoblikuje v brezoblično maso. Med posameznikom in skupino, med dvema antagonističnima težnjama, pa obstajajo napetosti.

	Sporočilo je kot nalašč za čas pandemije, ko nam je druženje prepovedano. Morda zveni kot tolažba ali pa kot iztočnica za razmislek v smislu, kaj pozitivnega nam posredno sporoča in prinaša koronavirus. V množici je posameznik zgolj številka. V samoti je kvaliteta, izrazita se človekova edinstvenost in pomembnost. Morda nas čas, ki ga trenutno živimo, nagovarja h kvaliteti. H kvaliteti odnosov in vrednotenju medosebnih odnosov, ki niso nič več samoumevni.



	Zgodovinski izjavi dveh učenih mož

	Friedrich Schiller je bil nemški pesnik, zgodovinar in filozof. Trdil je, da je vsak inteligenten in razumljiv, dokler ga razumevamo posamično. Kot del neke skupine pa ljudje postanejo neracionalni.

	Gre za razpetost posameznika med zunanjim in notranjim, med racionalnim in iracionalnim delom. Oba sta del nas.

	Henri René Albert Guy de Maupassant je bil pisatelj. Precizno je opisal situacijo, v kateri občuti grozo v množici: »Nisem sposoben, da grem v neko gledališče ali da sem navzoč na javni svečanosti. Tu vedno občutim neko čudno neznosno slabost, strašno razdraženost, kakor da se s svojo močjo bojujem proti nekim nepremagljivim in skrivnostnim vplivom. Kolikokrat sem rekel, da naš razum raste in se krepi, če živimo sami, in da se zožuje in upada, ko se ponovno vmešamo med druge ljudi. Stiki, vse, kar se govori in kar smo prisiljeni poslušati, da slišimo in da na to odgovorimo, vse deluje na misel.«

	Tako o tem pravita pisatelja. Kaj pa mi, vi, oni?



	Samota kot dar

	Kaj bi se zgodilo v glavah in v srcih ljudi, če bi poiskali v neznosnem času znosne in pozitivne plati dogajanj in dogodkov ter sprejeli posredne informacije, ki jih prinaša koronavirus? Da koronavirus ni le 'terorizator' in ubijalec, ampak da je tudi znanilec pomladi. Da je dar, ki prinaša, ne samo bolezen in smrt, ampak tudi rojstvo in veselje. Da je večdimenzionalna informacija, ki omogoča samoto in znotraj nje ustvarja možnosti za preoblikovanje na osebni in družbeni ravni. Da so pomembne besede in dejanja posameznika. Pesnice in pesniki so v stvaritvah opisovali razumevanje osamljenosti in samote. Poglejmo razumevanje osamljenosti Ahmatove in Vodnikov pogled na samoto.



	Osamljenost v poeziji

	Anna Ahmatova je živela v 19. in 20. stoletju. Bila je priznana ruska modernistična pesnica. Osamljenost si je razlagala v poeziji takole:



	Osamljenost

	Zmetali vame kamnov so preveč,

	da ni več strašen niti eden novi

	in past je že postala stolp, blesteč

	visoko se nad drugimi stolpovi.

	Graditeljem zahvalim iz srca,

	naj skrb in žalost njihova jenjuje.

	Od tu poprej zagledam svit neba,

	tu zadnji sončni žarek se raduje.

	Pogosto v moja okna privrše

	vetrovi z morij severnih in jé

	golob prijazni z mojih rok pšenico …

	A tam, kjer jaz napišem le vrstico,

	božansko mirna, lahna – tisto stran –

	dopiše Muze zagorela dlan.



	Anton Vodnik je živel v 20. stoletju. Umrl je leto prej kot Ahmatova. Samoto je opeval v poeziji.



	Samota blestenje je …



	Samota blestenje je

	angelov sklonjenih,

	ki v rokah gorijo jim rože

	videnj izpolnjenih –

	brez žalostne sence dehtenja …



	Senca bridkost je

	in trudnost ugašanja,

	tesnoba rádosti

	in strah tujine,

	veneča roža jutra

	in zarja večerna,

	smehljanje žalostnih …



	Trepetanje tvoje duše luč je

	in jaz sem njena senca žalostna …





8. februar 2021, Prešernov dan





Poročila, satira in koronavirusni čas


	Živimo v izredno zanimivem času. Poročila in poročanja v času informacijske dobe in družbe so zelo raznolika in pestra. Poročila, poročila, poročila. Resnice, laži in polresnice, v dnevnoinformativnem poročanju preko video, avdio, spletnih in tiskanih medijev preplavljajo posameznika, da se komaj znajde. Vsebujejo dejstva, prevare, imaginacijo in racionalne izjave. V množici informacij obstajajo tako politični, kulturni in družbeni konstrukti kot informacije, ki so utemeljene na podlagi dejstev. Včasih so obilno založene mize z gradivom o dogodkih in komunikaciji med ljudmi, ki odločajo o pomembnih zadevah za ljudstvo, tako avtentične, da že skoraj podajo izdelane vsebine za končne predstave in satirične predstavitve.



	Satira

	Prav te informacije so osnova za poročila, ki puščajo pečat in sledi dogajanj. So odraz časa, dejanj in dogodkov. So refleksija dogodkov. So ogledalo v kontekstu etične podstave. Poročila so podobna politični satiri ali pa so politična satira. To so poročila z rednimi obiski gostov v studiu, obogatena z glasbenim vložkom ter rednimi javljanji dopisnikov s terena. To so poročila, ki sporočajo javnosti, da se je vredno še malo nasmejati. Govorimo o tistih poročilih, ki imajo pred začetkom oddaje opozorilo, da jih otroci ne smejo gledati brez spremstva skrbnikov. Poročila, ki so na sporedu v rednem terminu, vsako soboto zvečer, na nacionalni televiziji. To so najmanj toksična poročila med vsemi obstoječimi poročili na omenjeni televiziji.



	Ogledalo za vsakdanje novice

	To so vsebine, v katerih slišimo resnico. Kjer vidimo dogodke v ogledalu in v njih odseve igralčevih iger in igric. Pogosto političnih iger in merjenja moči med politiki in pomembnimi odločevalci v času koronavirusa. To so tista poročila, ki jih morajo skrbniki podnasloviti, potvoriti za otroška ušesa in oči. To so tista poročila, ki ne poročajo o nasilju in niso nasilna. Poročila, ki umeščajo v svet sugestij tudi možno interpretacijo dogajanj, ki je smešna, a še vedno stvarna. So etično neoporečna. Organizirana so na komičen način. Vpeljujejo elemente preživetja v danih okoliščinah. Sproščajo duha in pokažejo drugo možno stran za razlago novic in informacij, ki so sicer v informativnih oddajah velikokrat nepojmljive. Mestoma nerazumljive zaradi kontradiktornosti ali paradoksalnosti.



	Sobotna poročila

	Sobotne večerne novice dajejo komičen okvir osnovnim informacijam, ki temeljijo na žalosti, ki so srh, strah in skrb vzbujajoče. Sobotne novice so preokvirjene in preoblikovane v smeh, v zabavo. So terapevtske. A komajda dopustne s strani oblasti. Vsebine so večkrat zatirane in otrokom skorajda prepovedane za ogled. Morda bi morali dopisati v opozorilo še, naj se nosečnice in kronični bolniki pred ogledom oddaje o tem posvetujejo z zdravnikom ali s farmacevtom. Zanimivo bi bilo, če bi pred osrednjimi dnevnoinformativnimi programi posredovali opozorilo, da morajo otroci, če že spremljajo poročila, le-te poslušati in gledati v spremstvu skrbnikov.



	Satira v marginalni poziciji

	Prešernov dan se preveša v noč. Za nekatere prešeren in kulturen, za druge bolesten. Morda bi se morali prav za slovenski kulturni praznik spomniti na pomanjkanje prisotnosti satire in satirikov v slovenskem prostoru in na ekranih. Tistih, ki s kritiko družbenopolitičnega dogajanja ustvarijo zabavo in sprožijo v posamezniku mehanizme, ki povzročijo terapevtske učinke. Satira in politična satira sta pravzaprav pozabljeni, sta na margini, kljub temu da sta zelo pomembni za javno zdravje širšega pomena, ker posameznikom in družbi omogočata katarzo. Dobro bi ju bilo umestiti v nacionalni program Republike Slovenije. Dobrodošli bi bili tako na preventivni kot na kurativni ravni. Trenutno za poklic satirika v Sloveniji ni zanimanja, ker se jim sicer ponuja mesto marginalca, in to kljub temu, da se deficit na tem področju iz leta v leto bolj poglablja.



	Satirik postavi ogledalo dogajanju in pomembnim posameznikom v družbi

	S svojo pojavnostjo in značilnostmi naj bi satira sodila v sam vrh stvaritev. Ima več vlog in nalog. Pokaže na probleme, na krivce, a ne obsoja. To, da ne obsoja, je zelo pomemben element, ki dela satiro edinstveno in terapevtsko, kajti obsojati pomeni generirati probleme sebi in drugim. Navedimo primer: satirik pokaže na krivca, in če bi ga obsojal, bi rešitev postala v hipu nov problem. Satirik opozori na problem, reflektira dogodke in vedenje pomembnih ljudi v družbi. Ne sodi in ne zaključuje. Pušča odprto in ne ponuja rešitev. Natančneje, smeji se. V telesu in umu posameznika ter v skupinskem duhu se sprostijo napetosti in hormoni sreče. Satirik s svojo jasnostjo in nedvoumnostjo nadomesti marsikaterega svetovalca, ki 'rešuje' osebne težave ljudi. Tudi to je eden izmed razlogov, da ima satira zdravilne vplive in učinke na ljudi. Prizanaša marginalcem v družbi in nastavi ogledalo javnim in slavnim osebnostim.



	Učinki satire lahko povzročijo tudi tragedijo

	Posamezniki imajo v resnobno majhnem, slovenskem tradicionalnem in rimskokatoliškem cerkvenem okolju svoje specifičnosti tudi v dojemanju in razumevanju satire. Prav tako nekateri politiki, ki ne morejo doumeti in razumeti pomena satire. Resnobnost in zadržanost, (po domače – zategnjenost) ne dovolita sprostitve in smeha, kot smo lahko opazili nekoč na množičnih predstavitvah stand-up komedij. Užaljenost naj bi zamenjala osebno refleksijo ali pa vsaj dovolila in pustila živeti sebi in drugim. Francoski primer »Je suis Charlie« je pokazal, kako močan vpliv ima satira na določene posameznike, ki postanejo tako užaljeni, da so zaradi satire pripravljeni v znak maščevanja ubijati. To je druga skrajnost vplivanja satire na posameznike, ki ima destruktivne učinke. Vsekakor to dokazuje, kako močni so vplivi satire na ljudi. Lahko so konstruktivni in harmonični. Lahko pa pri ljudeh dosežejo obratni učinek. Slednjim visoka stopnja ega narekuje percepcijo, interpretacijo ter organizacijo satirične izkušnje, tako da njene učinke jemljejo na zelo oseben način, so prizadeti, ranjeni in zaradi tega postanejo maščevalni.



	Končno poročilo: V dolini šentflorjanski …

	V času covida-19 zatorej na Slovenskem beležimo komično-politično-satirični deficit. Razlogov za to stanje je več. Prednjači slabši način gospodarjenja na področju komedije, predvsem v sferi javnega predvajanja satire in politične satire. Nadvse nam primanjkuje komikov in komedijantov s statusom in sloganom Za javno dobro gre. Na področju tragedije še nekako gre, saj odločevalci poskrbijo, da se redno polnijo mrtvašnice in mrliške vežice. Kriminalk imamo kar nekaj na zalogi in zanimanje zanje je veliko. Od sistemske korupcije do smrtnih primerov in uničenja ljudi, skupin in projektov brez strelnega orožja, nerazložljivo in brez primere. Brez primerjalne prakse. Gradivo še čaka za obdelavo. Tudi grozljivke so dnevno predvajane. Od dogajanj v šolstvu, sociali in zdravstvu do zastraševanja ljudi ter strah vzbujajoče komunikacije v medosebnih temačnih igrah med odločevalci, ki odločajo o življenju in delu ljudi. Elementi srha so spremljajoči dodatki in dodana vrednost vsakega od naštetih žanrov. No, nekaj je tudi samostojnih – celodnevnih. Vsakdanje izpovedi odločevalcev in javnih govornikov na govorniških odrih izražajo veliko stopnjo osebnih fantazij. Fantazije, izražene v hrepenenjih, vsakodnevno ničkolikokrat izrečenih željah in upanjih, predstavljajo svojevrstne odlomke, tako da grozljivke, kriminalke in podobni žanri dobivajo dodatno vrednost na polju retorike. Akcija se začne vsakič, ko je treba zares ukrepati. Taka je na primer akcija, namenjena ukinitvi financiranja nevladnih organizacij, pa ukinjanje fakultetnih družboslovno-humanističnih programov. V to malho sodijo projekti, ki se podpišejo pod akcijski žanr. In tovrstnega gradiva ni malo.



	Zaključno poročilo

	Tako. Stanje statičnosti žanrov je v vsej svoji temačnosti nekako relativno dobro razporejeno. Le, kot že rečeno, deficit na področju javno predvajane satire ostaja. Ne samo da ostaja, še narašča. Povpraševanje se povečuje, ponudba pada. Takšni so trenutni ekonomski kazalci na področju javnega dobrega. Narod bo preživel, posameznik ne.



	Vsak se znajde po svoje

	Nekateri posamezniki v koronačasu poskrbijo za sprostitev duha preko družbenih omrežij. Zasebno in virtualno – javno. Že v prvem valu pandemije je krožilo kar nekaj zapisov 'za nasmejat'. Nekateri sporočajo, da na svoje poštne nabiralnike, kamor poštar vloži položnice, napišejo poštarju obvestilo 'Ostani doma'. Nekateri se radi pohvalijo, da so prihranili denar, ker so gostilne zaprte. Namesto drobiža natakarju v gostilni za plačilo pijače ta drobiž shranijo. Vsak dan malo. Ampak vsak peti dan pa prihranijo več, ker plačajo 'rundo'. Spet tretji razložijo, da so kupili preko spleta sobno kolo. Potrebujejo ga za v službo, za delo od doma. Vsak na svoj način …



	Čestitka za praznik

	Prešeren temni del dneva, 8. 2. 2021 ob 17:00: in

	»Da koder sonce hodi…« (France Prešeren)





11. februar 2021





Pust in dvojna pomlad v letu 2021


	Namesto PKP-ja smo tik pred tem, da nastopi PDP. PKP, kot ga imenuje oblast, je protikoronski paket, ki ga sprejme vlada; gre za ukrepe in pomoč za prebivalstvo Slovenije. Sprejela jih je že sedem. V teh paketih so zapakirane novosti in zakoni za preprečevanje finančne in družbene koronske krize. A dostikrat ti PKP-ji nimajo veliko zveze s pomočjo in osebnimi stiskami ljudi v koronavirusnem času. V njih se praviloma nahajajo podtaknjenci ali pa je kar celoten paket podtaknjen. Naravnani so vladajočim in njihovim bližnjim v prid. Gre za korist izbranih, a pod krinko 'pomoči' za vse ljudi v času krize covida-19. Sredstva so običajno namenjena potencialnim volivcem obstoječe vladne elite. Drobtinice, ki padejo z mize, morda dosežejo še kakšnega, ki bo sčasoma sposoben ta sredstva tudi vračati državi.



	Potencirano pričakovana pomlad

	PDP, kot že naslov pove, pa govori o skorajšnjem prihodu pusta hrusta in o letošnji dvojni pomladi na Slovenskem. Prihaja pust, z njim pa vragolije in norčije. Nekatere se bodo odvijale virtualno, nekatere pa fizično, v živo, v hramu demokracije, kot ga nekateri radi poimenujejo. V parlamentu in v državnem zboru. Da bomo počasi začeli opuščati zaščitne maske, je še prezgodaj govoriti. A zagotovo bodo imele šeme veliko povedati. Ob poplesavanju političnih besed in besedičenju politikov se konstituira burka. Burka, ki bo prezentirala sedanji čas, obstoječo koalicijo in opozicijo.



	Starodavno izročilo

	Starodavnost izročila sporoča, da sta pust in pustni čas vedno napovedovala skorajšnjo pomlad. In če je v pustnem času dovoljena menjava oblasti, bodo to Butalci letos opravili s polno paro. Pomlad 2021 bo dvojna. Prebudila se ne bo le narava s prebujanjem korenin, o čemer govori ustno izročilo, ki trdi, da ima Valentin, ki goduje 14. februarja, ključ od korenin, ampak tudi opozicija v državnem zboru. Vložila je namreč tri interpelacije zoper dva ministra in eno ministrico: zoper ministra za kulturo, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrico za šolstvo, znanost in šport. Vložena je tudi konstruktivna nezaupnica vladi.



	Vrtnarji

	Seme je posejano, v pustnem času in tik pred začetkom prebujanja korenin v naravi. Le kaj se bo prebudilo in kaj bo vzklilo na družbenopolitičnem področju? Ali bo seme vloženih interpelacij obrodilo sadove? Bosta dobila pust in pustni čas širše razsežnosti? V zadnjih desetletjih se je pust poudarjal tudi v komercialni sferi. Ali se bo tokrat pokazala večdimenzionalnost pustnih sporočil v Sloveniji v povezavi z norčavim časom in politično sceno? Kaj prinaša novega na političnem parketu?

	Pomlad je torej letos potencirano pričakovana. Čas, ko bi dal vse, le da zima mine. Ne samo zaradi zmanjševanja koronavirusnih okužb, zaradi prezračevanja stanovanj, razgretih glav, prenapetih teles, depresivnih duš in slabega duševnega zdravja v skupnosti, marveč tudi zaradi političnih razmer in premikov. Kot opazovalci bomo spremljali ta ples, burke in opozicijske premike.



	Čakamo na 'narobe svet', da se obrne spet

	Ples besed politikov v zaščitnih maskah v hramu demokracije naj se zamenja s plesom besed z obrednimi maskami. Pustno poplesavanje od poslanskih klopi do govorniškega odra in nazaj. Maratonske razprave, govori, soočenja, obtožbe, očitki, laži, resnice, polresnice. Ples besed politikov in politične besede. Potem se lahko začne nov čas. Nov čas, ki naj zamenja maske. Zamenja zaščitne maske z obrednimi maskami, ki jih etnolog Ovsec opredeli kot tiste maske, ki nikogar ne posnemajo, se pred ničimer in nikomer ne skrivajo. Prevzamejo novo osebnost, z vso svojo odgovornostjo in bistvom.



	Nalezljive 'bolezni', a ne covid-19

	V tem kontekstu bi bilo pomembno, da tisti, ki so odgovorni za življenje in delo prebivalstva, zamenjajo maske, da ni posnemanja na polju pohlepa, kriminala, korupcije, avtokracije ter podobnih nalezljivih 'bolezni' in družbenopolitičnih pojavov. Krščanstvo se je trudilo zatreti željo po maskiranju, a jim ni uspelo. V 14. stoletju so pust umestili v koledar in sami praznovali praznik bedakov. Naj živi norčavi pustni čas! Čas, za katerega so značilni burka, rajanje in satira, ki zelo pripomore k javnemu dobremu. K boljšemu duševnemu zdravju posameznikov in skupnosti. Pust v letošnjem letu prinaša dvojno pomlad! Prebudili se bosta narava in opozicija!





14. februar 2021





Ženske in njihov družbenopolitični položaj v času covida-19


	Ne samo da so ženske pogosto manj plačane v primerjavi z moškimi na enakih delovnih mestih in za enako delo, v času covida-19 tudi največ delajo za bolne. Mednarodne organizacije, ki raziskujejo delovanje med spoloma na področju zaposlenosti v različnih panogah, kažejo na to, da v socialnovarstvenih in zdravstvenih sektorjih močno prednjačijo ženske. Kar do 80 % zaposlenih, ki skrbijo za socialno in zdravstveno varstvo ljudi, je žensk – od medicinskih sester do peric in kuharic.



	Peš na delo v bolnišnico

	V času prvega, pomladnega vala pandemije koronavirusa v Ljubljani, leta 2020, ko je bil ustavljen javni promet v celoti, so se morali ljudje, ki so hodili na delo, znajti sami. Spominjam se dnevnega poročanja medijev o tem, da se je neka medicinska sestra odpravila na delo v bolnišnico peš, in to kar nekaj kilometrov. Kasneje ji je nek taksist ponudil dobrodelni prevoz. Podobnih primerov je zagotovo še več. Takšnih, ki se poleg tega, da predano, za malo denarja opravljajo skrbstveni poklic, ne vozijo niti z lastnim prevozom, tako da popolnoma nič ne onesnažujejo okolja. Njihova dejanja kažejo še na dodatni prispevek k dobrobiti človeštvu.



	Ženske prevzamejo doma različne vloge in naloge

	V drugem valu pandemije se je v Sloveniji delež tistih, ki so hodili na delo v delovno organizacijo, povečal. Več kot polovica aktivnih ni delala od doma, ampak je odhajala v delovno organizacijo. A ker so bili šole in vrtci v celoti zaprti več kot tri mesece in delno to še traja, so ženske ostajale doma. Doma so opravljale vrsto vlog in nalog. Bile so učiteljice otrokom, v pomoč pri šolanju na daljavo. Opravljale so svoje delovne obveznosti od doma. Bile so tudi kuharice namesto tistih, ki so sicer v šolah plačane za to delo. Bile so varuške, terapevtke za otroke, ki potrebujejo več nege, skrbi in terapij. Nekateri tudi 24-urno oskrbo.



	Prvič v zgodovini je podpredsednica ZDA ženska

	V mesecu januarju 2021 je prisegel novoizvoljeni predsednik ZDA Joe Biden. Za svojo podpredsednico je izbral žensko Kamalo Harris. Biden pravi, da gre za vključevanje žensk na pomembne položaje. Gre res samo za to, da se ženske vključi v politiko, na pomemben družbenopolitični položaj? Je bil to res njegov prvenstveni razlog za imenovanje ženske na mesto podpredsednice? Ne. Ozadje je drugačno. Ospredje je lepo aranžirano in izgleda prepričljivo, a v ozadju gre za druge razloge. Žensko je imenoval zaradi pranja lastne krivde in očitkov, ki jih je bil deležen. Zaradi domnevnih nadlegovanj žensk v preteklosti, kot je poročal tudi osrednji slovenski medij, je v opravičilo imenoval za podpredsednico žensko. V svojih govorih je nekoč izjavil, da če ga bodo pustili pri miru, bo imenoval žensko za podpredsednico.



	Ženske v ozadju moške odločitve

	Prvenstveno je Bidnova odločitev nastala iz njegovih lastnih potreb. Ne gre za perspektivo delitve moči, ki bi ženskam omogočala zasedbo vplivnih mest na družbenih in političnih položajih. Morda posledično, ne pa vzročno. Moška miselna naravnanost ostaja enaka ter nič bolj sočutno in 'pravično' usmerjena. Okoliščine so tiste, ki so pripeljale do tovrstne odločitve glede ženske zasedbe. Tiste okoliščine, ki omogočajo glavnemu akterju lastno 'preživetje', zato v znak 'dobre volje' in oprane krivde nagrajuje ženski svet in 'ženske v njem'. V ospredju takšnih dejanj, ki nastanejo na podlagi odločitev najbolj vplivnih mož na svetu, je predstavitev dogodka aranžirana in prikazana kot velik napredek v zgodovini človeštva. Kot dejanje in kot gesta, ki vodi v pravičnejši svet. V bistvu gre za opravičilo ženskam. Morda lahko to označimo in zaznamujemo kot napredek, vendar je le-ta le navidezen. V glavah mož ostaja enako prepričanje, kot je vladalo pred tem dejanjem. Vzroki za takšna in podobna dejanja so še vedno sebične, egoistične narave in izhajajo iz vladavine patriarhata.



	Prvič v zgodovini je podtajnica škofovske sinode ženska

	Februarja 2021 je papež Frančišek imenoval za podtajnico škofovske sinode žensko. Kot lahko razberemo iz tiskanih medijev, ostaja mesto še vedno naslovljeno in rezervirano za moške. Slovnično položaj ne nagovarja ženske, temveč ostaja v moškem spolu in domeni. Ne govori se o podtajnici, temveč o podtajniku. Cerkveni mediji poročajo, da jo je papež imenoval zaradi krepitve žensk v cerkvi.



	Ženske kot rešiteljice

	Gre res za to? Morda posledično, v ospredju, ne pa vzročno. V cerkvenih krogih že kar nekaj časa beležijo upad kadra. Tudi raznovrstni mediji poročajo o tem. Vsak s svojega vidika. Razlogov za to je zagotovo več. Od razkritja spolnih in finančnih škandalov v RKC do vsesplošnega nezanimanja za cerkev in vero, ki vlada med mladimi itd. V obstoječih rigidnih, institucionalnih postulatih zanimanje za tovrstno ideologijo upada, tako na strani kadra – ponudbe kot povpraševanja za storitve, ki jih izvajajo v okviru institucije. Manj pastirjev, manj ovac. Ekonomski kazalci torej namigujejo vodstvu RKC-ja o morebitnem 'stečaju' institucije. Eden izmed razlogov je zagotovo tudi področje zaposlovanja, ki vztraja pri strogih konservativnih predstavah. V tem kontekstu ženske na visokih položajih predstavljajo novost, ki marsikoga, predvsem mlajše, navdihuje. Ženske torej nastopijo kot rešiteljice institucionalnega obstoja. Lahko bi rekli, da pomagajo tako kot vedno, nastopajo v skrbstveni vlogi.

	Bolj kot za krepitev žensk v cerkvi gre za 'alternativno' reševanje problemov (firme) oziroma obstoja institucije. Prezentacija in interpretacija papeške odločitve je po eni strani všečna in daje občutek optimizma. Vendar le občutek, ki je lahko varljiv. Še zlasti, če vse to pogledamo z ženske perspektive. Emancipacija žensk, kot jo vidimo in beremo, ni videti trdna niti ne daje zagotovila za bodočnost. Papeški ukrep ne pomeni sprememb ne na mentalni, ne na duhovni in ne na emocionalni ravni. Zgodila se je fizična – stvarna sprememba, ki je v ozadju navidezna, začasna. Nastala je po sili razmer. Prehodni 'nered' jamči stalni red v cerkvi. Ženska nastopa spet in še vedno v skrbstveni vlogi. Da pomaga, da se predsedniku ne zgodi kakšna obtožba ali prijava, ki bi ga pripeljala v kazenske postopke. Ženska, ki pomaga papežu, da ohranja svojo administracijo in institucijo v delovanju.



	Ozadja

	Ozadja so torej pisana. Pričajo o tem, da ima to, kar se vidi in kar je predstavljeno, zelo krhke temelje in ni v prid ženskam. Morda so le kratke epizode, izleti, na katere so ženske povabljene. Vzroki so drugod. Ne gre za enakopravnejše in spoštljivejše ravnanje z ženskami, ampak za reševanje moške domene. Ne gre za delitev moči, ampak za pomoč pri ohranjanju rigidnih institucij in vzorcev stereotipno-patriarhalne ureditve. Papeževa želja po večji krepitvi žensk v cerkvi ima najmanj dve ozadji: cerkev kot rigidna, obstoječa institucija počasi izgublja pomen in smisel, predvsem med mladimi, zaradi tega kliče ženske na pomoč. V drugem ozadju se skriva manipulacija, češ da bo sprememba pomenila ohranitev obstoječe institucije in s tem črede.

	Ženska torej predstavlja novost in hkrati ohranjanje starega. Gre le za navidezno emancipacijo žensk. Ne gre za emancipacijo žensk pri pomembnih odločitvah. S privolitvijo bodo morale slediti vrhovnemu moškemu redu – diktatu. Je to delitev moči? Ne. Tovrstne odločitve še vedno prihajajo iz moškega ega in ostajajo moška domena, ki ima za ozadje svoje interese in potrebe. Nikakor pa to sprejemanje in vključevanje žensk medse ne pomeni enakega vrednotenja, enakopravnosti in pravične delitve moči med spoloma.

	Gre za manipulacijo. Za preračunljiva ravnanja. Ženska participacija je izmuzljiva, kot vidimo v času pandemije. Ko bo moški svet presodil, da ne potrebuje več 'rešiteljic', jih bo odvrgel. Participacija, emancipacija, enakovrednost, enakopravnost, enako vrednotenje žensk so na majavih nogah. Pridobljene pravice žensk se v kriznih razmerah zamajejo in postanejo nestabilne. Spolzijo v patriarhalne okvire, vzorce ravnanj, vedenj in prepričanj ter stopijo v stereotipne vloge. V času covida-19 se po eni strani kaže, kako so lahko ženske zelo hitro potisnjene nazaj domov k otrokom, za štedilnik. Po drugi strani pa prvi ženski zasedbi na visokih političnih položajih kažeta prav na reševanje obstoječega in/ali moškega sveta.

	Svetlana Slapšak, doktorica humanističnih znanosti, zapiše, da so ženske v 20. stoletju privolile v najbolj nenavadne vloge, samo da bi – v glavnem za kratek čas – doživele razcvet ženske kolektivne identitete. Ženska v vlogi gverilke, partizanke, matere in hčerke revolucije, stroj za rojevanje vojakov, nosilka luči arijske rase, telo kulturne revolucije …

	V začetku 21. stoletju je vloga žensk dvotirna. To se je pokazalo v času pandemije. Pritiski k izločanju iz emancipacije, domov, v vlogo učiteljice, varuške, kuharice in delavke 'od doma', sočasno pa v vlogi pomembnih družbenih funkcij, pod krinko rešiteljice ideologij in obstoječih subsistemov.





27. februar 2021





Kolektivno duševno zdravje v času covida-19 v Sloveniji


	Erich Fromm je bil nemški socialni psiholog 20. stoletja. Ni se ukvarjal s posameznikom in družbo le s psihološkega zornega kota, ampak je preučeval in opazoval posameznika tudi širše, vpetega v družbeno okolje in kontekst. Znaten vpliv nanj je imela marksistična teorija. Srž Frommove teorije je celovitost posameznikove obravnave. V teorijo je vključeval tudi razloge za nastanek psihičnih težav, ki tičijo v družbenih kontekstih ter v medosebnih odnosih. Ko je pisal o zdravi družbi, ni imel v mislih precepljenosti in prekuženosti prebivalstva, pač pa stanje duha v družbenem kontekstu.

	Tudi v pričujočem prispevku gre bolj za interakcijo zdravja med posameznikom in družbenopolitičnim dogajanjem ter njunim vplivom na splošno družbeno klimo. V času pandemije, ki vlada v sedanjosti, bi v slovenskem prostoru na podlagi doživljanja, sprejemanja ukrepov in zapovedi za zmanjševanje koronavirusnih okužb ter posledično položaja posameznika v slovenski družbi z medicinsko terminologijo lahko označili družbeno stanje. Posledice delovanja oblasti se odražajo na kolektivni ravni doživljanja v skupnosti in pri posamezniku. Delovanje odločevalcev in oblasti pomembno vpliva na kolektivno duševno zdravje in stanje duha v Sloveniji. Posledice delovanja in ravnanja odločevalcev peljejo v stanje kolektivnosti, ki bi ga lahko označili za bipolarno motnjo, paranojo, shizofrenijo, depresijo ali/in anksioznost.



	Kolektivno in posamezno

	Če bi posameznik kot enota v mikrookolju (denimo v družini) doživljal zapovedi, delovanja, ravnanja, ki izhajajo iz patriarhalnega poglavarskega vodenja, ki smo mu priča in ga doživljamo med pandemijo s strani oblasti in odločevalcev v Sloveniji, bi bil kaj hitro označen s temi diagnozami. Predstavljamo si lahko posameznika, ki je povsem odvisen od nadrejenih stališč, prepričanj avtokrata, brez kritičnega mišljenja, finančno odvisen, ki mu avtokrat nalaga in zapoveduje ravnanje preko ukrepov in ukazov, ki nimajo nikakršne pravne osnove, pa tudi ne izvršujejo prvenstvenega pomena. Ukrepi, odloki, predvsem pa načini posredovanja in izvajanja, ki se zapovedujejo pod krinko zajezitve širjenja virusa v času pandemije, ter kvazipomoč so tisti dejavniki, ki krojijo stanje in kolektivno duševno zdravje v družbi.



	Način

	Avtoritarni način v družbo in med prebivalce umetno seje: negotovost, strah, zmedo, razdvojenost, posledično jezo, nasilje, agresivnost in žalost, ki se pogosto izrazijo kot 'nasilna' umirjenost. Pri slednji gre za otopelost v subjektu, ki ne ve, kako naprej. Čemu tako? In nasploh, zakaj bi sploh deloval v takšnem okolju?

	To se dogaja v sedanjem času v slovenskem prostoru. Tu so posledice ravnanj (ne)odgovornih, ki vplivajo na kolektivno duševno zdravje. Izražanje ljudi, ki nas vodijo, in doživljanje njihovih ukrepov, ravnanj, (ne)znanja, umetno ustvarjanje stresa ter stisk kolektivno začutimo kot odraz nesposobnosti vživljanja v sočloveka – v posameznika. Voditelji so nesposobni, da bi se pogledali v ogledalo in si priznali lastno nevednost. Nesposobni so se povezati z ljudmi, ki so kompetentni za reševanje problemov v družbi oz. v nastali situaciji. Nesposobni so izstopiti iz svojega egocentrizma. Ravnanje oblasti in (ne)odgovornih odločevalcev ter njihov vpliv sta vidna v posledicah, ki se kažejo v kolektivnem stanju, razpoloženju in duševnem zdravju v družbi. Opazimo lahko kar nekaj razlogov za to. Med drugim so razlogi za to dvojna merila, ki so prisotna v državi Sloveniji.



	Dvojna merila

	Navedimo primer: 7. 9. 2020, ko so s strani oblasti že bili izrečeni ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa, so se najvišji predstavniki države obnašali, kot da se njih ukrepi ne tičejo, kot da so imuni, kot da do njihove visokosti virus ne seže. Predsednik države in vladni predstavniki so se v skupini, eden poleg drugega, sprehajali ob reki Kolpi, brez zaščitnih mask in brez medosebne fizične razdalje. To je le eden od mnogih primerov, ki kažejo na dvojna merila v državi. Odloki, ukrepi in zapovedi, ki so bili razglašeni, veljajo le za drugorazredne državljane.



	Večna opravičila

	Ko pomembne kršitelje ukrepov novinarji ali pa laična javnost posname, sooči pred kamero, se opravičijo, prebivalci Slovenije pa morajo ob vsaki najmanjši kršitvi ali napaki plačati kazen. Kazen za nespoštovanje ukrepa. Za splošno prebivalstvo ne velja le opravičilo. Dostavljalec hrane, ki si je vzel pet minut odmora v bližini Prešernovega spomenika v Ljubljani, da bi pojedel burek, je bil denarno kaznovan, ker ni imel nameščene zaščitne maske na obrazu. Za oblastnike veljajo le opravičila. Šolska ministrica Kustec se je opravičila, ko se je 22. septembra 2020 udeležila prireditve z vrhunskimi športniki. Bili so v zaprtem prostoru, vsi brez mask, brez medosebne fizične razdalje. Pili in jedli so. Ministrica se je potem opravičila, kar je zadostovalo. V opravičilo javnosti se je šla testirat za koronavirusno okužbo. Kakršnikoli nameni že so, dobri ali slabi, zgled govori o nečem, kar ni v skladu z enotnostjo, po kateri oblastniki tako zelo hrepenijo. Nezaupanje s strani prebivalstva se še poglobi.



	Nejasna sporočila in navodila za javnost

	Na novinarski konferenci je 4. 6. 2020 direktor NIJZ-ja pojasnjeval navodila glede nošenja mask, ki jih niti sam ni poznal. Novinarjem je poročal zmedeno in dvoumno, o čemer je pisal tudi osrednji slovenski časnik Dnevnik: »Milan Krek ni znal odgovarjati jasno na konkretna vprašanja. Ljudi je pozval, naj sledijo objavljenim priporočilom na spletni strani NIJZ-ja.«



	Primeri iz prakse in delovanja odločevalcev

	Navajam nekaj citatov z novinarske konference v začetku junija 2020. Na vprašanje novinarke o ukrepih je sledil odgovor Milana Kreka:

	»Če tako piše v priporočilu. Morate prebrati prej v priporočilu, preden boste to ljudem rekli. Vsi ukrepi, ki niso bili preklicani, še veljajo naprej. Jaz vam težko rečem, ker ne vem, kaj velja za trgovine, frizerke in tako naprej. Naj ljudje preberejo navodila, ukrepe … Nič se ni spremenilo, kar je v priporočilih. Dajmo upoštevat, kar je bilo sprejeto in kar ni bilo preklicano.«

	Na novinarsko vprašanje » Ali je nošenje mask še obvezno?« je sledil direktorjev odgovor: »Tako kot je napisano v naših priporočilih, kajti naša priporočila, ki jih je vlada in minister za zdravje dal kot pravilo, imajo sedaj tudi drugo vlogo, niso samo priporočila, ampak so obveznost.«

	Vladni govorec Jelko Kacin pa je dejal: »Ker je prišlo do zmede pri navodilih, ali so maske še obvezne ali ne … Zaenkrat velja, da bomo v ponedeljek ponovno pojasnili, v katerih primerih je nujno nositi maske, če ni mogoče zadostiti minimalne distance.«



	Kako to razume prebivalstvo

	Navedena sta samo dva primera nejasne komunikacije. Pravzaprav se podobne nejasnosti dogajajo v Sloveniji ves čas pandemije. Direktor NIJZ-ja se glede na kritike in očitke o njegovem poročanju v javnosti sklicuje na to, »da se vrši političen boj na plečih NIJZ-ja«. To kaže na precejšnje pomanjkanje samokritike. Zdi se, da gre za igro moči med vladnimi in oblastnimi predstavniki, ki se odraža v zelo kaotičnem prikazu stvarnosti in v odnosu do prebivalstva. Posledice nosi prebivalstvo, ki postaja zmedeno, ki ne verjame več, ki odločevalcev ne jemlje več resno. Slednjim prebivalstvo ne zaupa več, ne ve več, čemu in komu naj verjame in koga naj upošteva. Vsak posameznik začne ravnati, razumeti ukrepe in odloke po svoje. Prihaja do splošne zmedenosti, neenotnosti, negotovosti.



	Dvojna sporočila in dvojnost sporočil

	Ravnanja in načini delovanja (ne)odgovornih odločevalcev imajo močan vpliv in puščajo negativne posledice pri prebivalstvu Slovenije. Posledice se kažejo v kolektivnem razpoloženju. Duševno stanje v kolektivu je odvisno tudi od dvojnih sporočil oziroma sporočil, ki razdvajajo posameznike in družbo. Prav ta dvojnost sporočil prihaja od oblasti, odločevalcev in (ne)odgovornih.

	Vlada je na primer 12. 12. 2020 najprej sprejela zaostritev ukrepov. Šali in rute za zakrivanje obraza niso bili več dovolj. Morali smo nositi maske, povsod. Zaradi aerosolov v zraku. Dva dni kasneje pa je vlada ukrep že preklicala in se odpovedala nošenju mask na prostem, razen tedaj, ko ljudje ne morejo zagotoviti razdalje dveh metrov. Tovrstnih sporočil z govorniškega odra je bilo na desetine. Pravzaprav je bilo takšno sporočanje redna praksa. Nek ukrep se je v dveh dneh popolnoma spremenil; celo v enem dnevu sta bila dana dva ali več novih odlokov, ki so izpodbijali prvotnega, sprejetega na primer dopoldne. Govorec ni bil le eden, ampak je prišel, kdor je imel na ministrstvu čas. Tako je vsak povedal svojo različico. Kot da bi šlo za igro (ne)moči med odločevalci, za argumente moči in ne moč argumentov med stroko, politiko, nekaterimi posamezniki ter interesnimi skupinami. Za prevlado in vlado ega posameznikov. Vendar posledice teh iger moči nosi prebivalstvo in načini delovanja vplivajo na kolektivno duševno zdravje.

	Dvojnost sporočanja in nejasnost sporočenega na primer pri otrocih zbudi veliko notranjo zmedo, negotovost, kar vodi v duševno stisko. Duševne stiske v času pandemije ne nastajajo zaradi koronavirusa, ampak zaradi (ne)delovanja, neznanja in načina, kako ravnajo (ne)odgovorni s prebivalstvom.



	Dve epidemiji

	V času prvega vala svetovne pandemije je bila Slovenija prva v Evropi, ki je razglasila konec pandemije. Oblast je z razglasom pravzaprav preklicala stanje politične epidemije. To je storila iz pravno-formalnih razlogov, ki med drugim določajo, kdaj in v kakšnih okoliščinah je država dolžna financirati subjekte in pomagati ljudem v stiski oz. med pandemijo. Tako je lahko oblast prenehala s financiranjem in izplačevanjem pomoči določenim pravnim subjektom. Zdravstvena epidemija pa je ostala razglašena še dolgo zatem.



	Igre

	Eric Berne je ameriški psihiater 20. stoletja, utemeljitelj transakcijske analize. Ugotavlja, da osebnost ni nujno celostna in integrirana. Sestavljena je iz delov, ki jih je poimenoval ego stanja. Posameznikovo osebnost je opredelil s tremi ego stanji: odrasel, otrok in roditelj. Pogled na komunikacijo pripelje do kompleksnosti, saj obstaja veliko število možnih kombinacij. Imamo na primer dve osebi, ki imata po tri osnovna ego stanja. Berne je preučeval transakcije, posebej tiste, ki se ponavljajo, in tako prišel do koncepta igre.

	Politična ravnanja, ki krojijo stanje kolektivnega duševnega zdravja, so zavedna. So namerna in nastajajo iz moči in hkrati nemoči. Iz strahu in hkrati iz poguma. So dvojnost v enem. Nastajajo kot lastna projekcija oblasti in odločevalcev. Nastajajo iz konservativnih stališč in prepričanj (ne)odgovornih. Nastajajo iz pohlepa. In ta ravnanja vplivajo na kolektivno zavedno in nezavedno.



	Vodilni se igrajo

	Berne igro postavi v kontekst vsakdanjega življenja in govora. Ugotavlja različne pomene igre. In prav ta ego stanja, te transakcije, ki jih omenja Berne, ter različne pomene igre lahko razberemo v delovanju in ravnanju odločevalcev v Sloveniji v času covida-19. Igre, ki razkrivajo in skrivajo različne pomene, kot so tekmovanje, pretvarjanje, spletkarjenje, sprenevedanje, podtikanje, varanje. Politične igre imajo negativen pomen. Nanašajo se na nekaj, kar ni zabavno, ampak je destruktivno in/ali smrtonosno. To vpliva na kolektivno duševno zdravje, ki se postopoma krha. Indikator tega je primer poslanke v državnem zboru, ki je operirala z dvojnim računom Twitter. Z enim – anonimnim – v infantilni vlogi in z drugim v vlogi odrasle poslanke.



	Kaj se skriva za političnimi igrami

	Priča smo političnim igram, ki v času pandemije prihajajo do polnega izraza. Te igre so zavedne. So igre prevare. Namera političnih iger je, da imajo igralci korist in poslušalci, gledalci, prebivalci škodo. Kdo igra s kom? Druga oseba smo v tem primeru prebivalstvo, ki utrpi škodo zaradi prve osebe. Duševno zdravje prebivalstva je tisto, ki nosi posledice igranja, dejanj, ravnanj prvih oseb – odločevalcev. Kolektivno duševno zdravje se slabša. Prihaja do razdvojenosti, razcepljenosti.

	Z medicinsko terminologijo bi morda lahko stanje v družbi poimenovali 'bipolarno'. Bipolarno v prvem valu pandemije in shizofreno v drugem. Ne gre za polarnost med levimi in desnimi. Gre za družbeno bipolarnost med revnimi in bogatimi. Med politiki ne gre prvenstveno za oblast. Za denar gre! V posamezniku to vzbuja gnus, nelagodje, negotovost in nezaupanje vodilnim. Bolečina najeda kolektivno duševno zdravje. Dobivati začenja širše razsežnosti lezij, ki so posledica negativnih oblastnih vplivov ter političnih iger. Kolektivno duševno zdravje postaja ogroženo.



	Pandemija kot priložnost za igralce in poraz za gledalce – prebivalce

	Politična ravnanja s strani odločevalcev niso ne razlog niti ne posledica pandemije. Je pa pandemija priložnost in izziv za dobičkonosnost, za igralce, a ne za gledalce, za kolektivno dobrobit, ki bi prinesla bolj optimistične kazalce za kolektivno stanje dobrega duševnega zdravja. In koronavirus ni krivec! Pogojno je virus posledica, ni pa vzrok za nastalo situacijo. Prav tako pri sledenju motenj v kolektivnem duševnem zdravju depresija pri posamezniku in v družbeni klimi ni posledica pandemije, gospodarske krize ali/in brezposelnosti, ki obstaja in še večja prihaja, ampak je njen vzrok. Zaradi pandemije se je svet ustavil in resetiral. Ampak depresija ni posledica tega, je vzrok.

	Svetovno znani teoretik Franco Berardi pravi: »Depresija izhaja iz dejstva, da čustveni, fizični in intelektualni sistemi ne morejo v nedogled zdržati kompetitivnega ritma in kemično-ideoloških sredstev, ki proizvajajo evforijo.«



	Vzrok za kolektivno depresijo

	Vzrok za depresijo je izkoriščanje delovne sile, kolektivno prisilno delo, mučenje otrok, potiskanje otrok v prostitucijo in v prisilno delo. Depresija ni posledica pandemije, ampak je posledica sistemske ureditve in izkoriščanja ter zlorab. Vzrok za depresijo v Sloveniji ni covid-19; tudi ne posledica. Je pa dejstvo, da povzročitelji – oblastniki vse slabšega kolektivnega duševnega zdravja (ne) delujejo v času pandemije. Njihovi načini delovanja skozi igro besed, infantilnosti, ega in pohlepa potiskajo prebivalstvo na temno stran lune, kjer oni vidijo luč na koncu tunela. A ta luč na koncu tunela je luč vlaka, ki drvi proti prebivalstvu, ne pa osvobajajoča svetloba.



	Posameznik – stigma in družbeno stanje

	V socialnem kontekstu gre za družbena stanja z negativnimi konotacijami, ki so 'nalezljiva' – se prenašajo. Absorbirajo jih posamezniki, ki so posledično stigmatizirani. Posameznik je v medosebnem smislu, v času covida-19, posamezniku virus. Posameznik, ki stigmatizira in je stigmatiziran, bodisi zaradi okužbe, revščine ali brezposelnosti. Posameznik, ki sprejema dvojna sporočila, doživlja dvojna merila, sunkovito spreminjanje ukrepov s strani odločevalcev, ki predstavljajo zapovedi in prepovedi v vsakdanjem življenju, ki ponotranji dvojnost, postane razdvojen. To so ključni dejavniki, ki vplivajo na stanje kolektivnega duševnega zdravja ter na družbeno stanje duha. To se dogaja v stanju, ki ni formirano kot izredno stanje, ki ni vojno stanje, ampak pandemično. Predstavlja stvarnost v 21. stoletju in v slovenskem prostoru.



	Kolektivno analogno individualnemu

	Ronald David Laing je bil škotski psihiater, ki je živel v 20. stoletju. Veliko je pisal o psihozah in shizofreniji. On pravi, da nabor spremenljivk v okolju pogojuje nastanek psihičnih težav. Da se shizoidnost nanaša na osebo, v kateri je doživljanje razcepljeno na dve pomembni vsebini. Prva je razcep v njenem odnosu do sveta, druga pa, da takšna oseba ni sposobna izkustveno doživeti sebe skupaj z drugimi.

	Projekcija, kot jo opredeljuje psihološka veda in ki se kot takšna razumeva v kontekstih socialnih fenomenov, je eden izmed vzrokov za posameznikovo in kolektivno stanje duševnega (ne)zdravja. Projekcije, ki nemalokrat prihajajo s strani (ne)odgovornih oblastnikov do posameznikov in skupnosti. Kolektivno absorbiranje in ponotranjenje tistih lastnosti, ki so značilne za posameznike iz vrst oblasti in odločevalcev, vodi v kolektivno nezdravje, ker prihaja iz nezdravega okolja in nezdravih posameznikov, s strani oblasti ter se projicira na družbo in posameznike v njej. Posledice vodijo v dvojnost. Prinašajo družbeno razdvojenost, ki kaže na kolektivno duševno nezdravje. V posamezniku vzbuja nelagodje, negotovost in nezaupanje v državne odloke, aparate in organe.



	Odnos avtokrata do naroda

	Oblastni egoizem, skrb samo zase, za svoje bližnje ter enako misleče v času pandemije v Sloveniji spominja na (ne)zdrave smernice, ki prihajajo z vrha oblastnikov. Kot da gre za prenos bolezni, pa ne koronavirusne okužbe, ampak globlje, tiste, ki najeda družbeno-kulturno dušo. In to v času, ko je pomembno skrbeti za vse ljudi, za družbeno margino, za javno zdravje, skrbeti za skupnost, predvsem pa za drugače misleče od tistih, ki so na oblasti. Mentalna naravnanost, ki tvori oblastna razmerja moči v družbi ter vrednostne in vrednotne sisteme, je nezdrava za kolektivno duševno zdravje. Dejstvo je, da je ta oblastna mentaliteta škodljiva za kolektivno duševno zdravje. Navedimo primer: po večmesečnem zaprtju izobraževalnih ustanov najprej odprejo trgovine, medtem ko izobraževalne ustanove ostajajo zaprte pod krinko pandemije in 'zaščite prebivalstva' pred okužbami s koronavirusom. Družboslovnim in humanističnim fakultetam omejujejo vpis, da bi zmanjšali kritični um in pogled na sociokulturna in politična dogajanja v državi. Pod krinko pandemije. Ne samo da je oblastna mentaliteta škodljiva za duševno zdravje naroda, tudi uničujoča je.

	Serge Moscovici, romunsko-francoski socialni psiholog 20. stoletja, pravi, da posameznika sicer lahko označimo kot bazično anksiozno bitje, toda to je posledica značilnega strukturnega modela okolja.

	Z drugimi besedami bi lahko povedali, da je posameznik lahko nagnjen k anksioznosti, vendar tak postane šele v okolju, ki ga potisne v anksiozno stanje. Poleg razdvojene družbe, ki je posledica delovanja in ravnanj (ne)odgovorne oblasti v državi, vlada tudi zmeda. Zmeda, ki gre v prid oblasti in v škodo tistim, ki ne mislijo enako. Dober pokazatelj tega pojava so hitri testi za ugotavljanje okužb (lažni testi), hitro spreminjajoči se odloki s strani odločevalcev ipd.



	Zmeda je na strani oblasti

	Generalna zmeda, ki je posledica vsesplošnih dogodkov, gre v dobro oblasti. To je učinkovit mehanizem za to, da se prebivalstvo naredi nemočno in nevedno. Namerno in umetno ustvarjen kaos, ki je sopotnik naravne zmede, je ustvarjen z namenom, da bi onesposobili narod, ga naredili še bolj ponižnega in pokornega. Z namenom, da prebivalstvo izgubi moč, vednost in soodločanje. S tega vidika zmeda deluje v prid oblasti, ne pa družbi. Ima škodljive učinke na kolektivno duševno zdravje. Zmeda ustvarja v družbi in pri posameznikih nemoč in izgubo nadzora nad dogajanjem na političnem polju, v odnosu do ljudi. Ko je prebivalstvo dovolj zmedeno zaradi dvojnih sporočil, nejasne komunikacije, nejasnega sporočanja, dvojnih meril, neučinkovitosti ukrepov, ne zmore več slediti vsakdanjim silnim akcijam in spremembam. Takrat postane prebivalstvo ohromljeno, na eni strani apatično, na drugi strani pa lahko vidimo porast nasilja in agresije, predvsem v domovih, za štirimi stenami.



	Zaupanje in nadzor nad prebivalstvom

	Ko oblast dobi še večjo moč nad prebivalstvom, družba in posamezniki v njej postanejo lutke, s katerimi lahko oblast neskončno manipulira, jih zavaja, jim laže, skriva dejstva, prikimava zlorabam. Ko korupcija postane legalna praksa, s strani prebivalstva zaradi nemoči ni več upora. In potem ni več želje po zaupanju prebivalstva – nacije v oblast. Potem oblast izvaja popoln nadzor nad prebivalstvom in zaupanje, h kateremu tako rad poziva predsednik države, ni več pomembno. Vendar le poziv k zaupanju prebivalstva v oblast ni dovolj; to tudi ni prava pot. Od pozivanja do zgledov je velik razpon. Kolektivno duševno zdravje postaja tedaj že bolestno, ne da bi za to sploh vedeli. Bolestno stanje postane norma! Izginjajo še ostanki pravne in socialne države. Za kolektivni upor ni več moči.



	Osvobajanje duha

	Moscovici trdi, da je psihologija množice skupaj s politično ekonomijo ena od dveh znanosti o človeku, katerih ideje so ustvarile zgodovino in konkretno zaznamovale dogajanje naše dobe.

	Obdobje koronavirusne pandemije bo zagotovo pustilo velik pečat. Ne le pečat, tudi prelomnico v času. Mejnik, ki ga prinaša pandemično obdobje, bo povzročil spremembe v posameznikih in v družbi kot celoti, a s specifičnimi razlikami med kontinenti in državami.

	V Sloveniji beležimo mnogo specifičnosti že pred koncem pandemije. Vendar so pokazatelji tako močni, da so že zarisali obdobje pandemije. Avtokratsko vladanje, ustvarjanje umetnega stresa, stisk, nemira in zmede med prebivalstvom – to je le nekaj značilnosti, ki zaznamujejo čas v prostoru, ki smo mu priča. Družbenopolitični odnosi, medosebni odnosi in kolektivno razpoloženje so dejavniki, ki pričajo o kolektivnem duševnem zdravju in stanju duhu, ki v državi Sloveniji postaja bolehno.

	Če se želimo osvoboditi lastnih in kolektivnih spon, si moramo zastaviti vprašanje. Kaj je osvoboditev? Kaj je svoboda? Šele potem se vprašajmo, kako jo doseči. In če verjamemo, da je osvoboditev duha dosegljiv cilj, jo bomo dosegli. Ne cilj, osvoboditev, ki pomeni proces. Proces, v katerem se osredotočimo na tisto, kar je mogoče, in ne na tisto, kar ni mogoče ali kar je verjetno.





7. marec 2021





Odlok in izjeme v odnosu do prebivalstva in do virusa


	Zanimivo je preučevati razlago besede izjema. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga izjemo takole: »Kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim. Če je izjema, je drugačen od večine.«

	V Sloveniji smo bili od oktobra 2020 do marca 2021 deležni veliko odlokov in ukrepov s strani vlade z namenom zajezitve širjenja bolezni covid-19. V začetku marca 2021 so preklicali odlok o omejitvi gibanja med regijami. Vendar so odločevalci po enem tednu zopet izdali odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi v obalno-kraški regiji. Ta odlok vsebuje 12 izjem.

	V odloku je navedeno takole:

	»V obalno-kraški statistični regiji se gibanje omeji na to regijo, razen za izjeme, dovoljeno pa je prehajanje med občinami znotraj te regije.

	Odlok začne veljati 27. februarja in velja do 5. marca 2021.

	Izjeme za prehajanje med obalno-kraško regijo in drugimi regijami

	Določenih je 12 izjem. Prehajanje med obalno-kraško statistično regijo in drugimi statističnimi regijami je ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) za posameznike dovoljeno za:

	1. prihod na delo, odhod z dela in izvajanje delovnih nalog,

	2. opravljanje gospodarskih, kmetijskih in gozdarskih dejavnosti,

	3. odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje,

	4. varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov ali če gre za izvajanje starševske skrbi in stikov z otrokom,

	5. dostop do lekarn, zdravstvenih in sanitarnih storitev ter zdraviliškega zdravljenja,

	6. dostop do tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev,

	7. dostop do storitev za nujne primere,

	8. dostop do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona,

	9. dostop do storitev za osebe s posebnimi potrebami,

	10. izvajanje vzdrževalnih del ali sezonskih opravil na zasebnem objektu ali zemljišču za člane istega gospodinjstva,

	11. potovanja oseb z namenom tranzita čez obalno-kraško statistično regijo, v sosednjo državo ali do svojega prebivališča v Republiki Sloveniji,

	12. nujno vzdrževanje groba, pri čemer mora posameznik izkazati upravičenost z dokazilom o najemu groba ali drugim ustreznim dokazilom.

	Uveljavljanje teh 12 izjem velja tudi za ožje družinske člane posameznika in člane skupnega gospodinjstva, kadar potujejo skupaj.«



	Za koga velja odlok?

	Če podrobno preberemo navedene izjeme v omenjenem odloku, bi se lahko vprašali, kdo ni izjema. Za koga odlok sploh velja? Če pravilo praviloma velja za večino in izjema za manjšino, v tem primeru ni tako. V danem primeru manjšina nastopa kot pravilo in pravilo kot izjema. V navedenem odloku so izjeme v večini in pravilo – vladni odlok – velja za manjšino. Število tistih, za katere velja pravilo/odlok, ni večina posameznikov. Število tistih posameznikov in skupin, ki veljajo za izjeme v odloku, presega tiste, za katere velja odlok.



	Razlaga izjeme

	Da izjema potrjuje pravilo, lahko razumemo, da nekaj »ni prepovedano, torej je dovoljeno«. Če sintagma pomeni, da izjema potrjuje pravilo, potem v našem primeru velja, da pravilo potrjuje izjeme. Če nam izjeme omogočajo, da vidimo, kako je neko pravilo potrebno tam, kjer se uporablja, potem je v primeru tega odloka razvidno, da le-ta ni potreben. Natančneje, če je odlok potreben, se vprašamo: Ali je glede na vse navedeno, na izjeme ter glede na prakso in izkušnje preteklega leta učinkovit? Trenutne razmere kažejo, da se je v obalno-kraški regiji od začetka veljavnosti ukrepa v osmih dneh stanje poslabšalo, ne pa izboljšalo. Glede na ukrep bi se moralo stanje izboljšati, a se ni. Kakšne učinke imajo ukrepi za posameznike in družbo, še zlasti in predvsem tisti ukrepi in odloki, ki ne učinkujejo v korist prebivalstva, ampak le v njegovo škodo?

	V navedenem primeru izjeme ne morejo potrditi pravila, ker za pravilo ni bilo dokazano, da učinkuje, niti sociološko raziskano z ustreznimi metodološkimi prijemi in orodji.

	V računalniškem jeziku se izjema razume kot dogodek, do katerega pride med izvajanjem programa. Izjema je tista, ki pokvari običajno programiran potek programskih ukazov. Če program naleti na takšno okoliščino, sproži izjemo. Izjema predstavlja napako ali pa se program zaključi.

	Če beremo to razlago v kontekstu navedenih dvanajstih izjem v odloku, je dvanajst relativno veliko število izjem. S stališča računalniške razlage izjem in pogleda na odlok bi dvanajst napak predstavljalo program, ki bi se kar nekajkrat ustavil. To pomeni, da je s tega gledišča odlok neuporaben, prav tako ukrepi, ki sledijo iz njega.



	Odnos do prebivalstva

	Na mestu je vprašanje, ali virus teh posameznikov, ki so navedeni kot izjeme, ne doseže. Ne gre za to, kdo lahko potuje preko regije, ampak za koga velja odlok? Koga virus ne doseže? Postavke so namreč zapisane ohlapno, nedorečeno in nekonkretno opredeljene. Zanimiva je na primer izjema v sedmi točki: »dostop do storitev za nujne primere«. Lahko se vprašamo, kateri so nujni primeri in na kaj se nanašajo. Kako si nekdo razlaga nujnost primera? Kdo vse sodi v to točko opredelitve, kdo ne in zakaj ne? Naslednji primer je točka štiri. V njej se navaja: »varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore«. Kdo je oseba, ki je potrebna podpore? Tisti, ki prestopi regijo, ali tisti, h kateremu je slednji namenjen? V kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji?

	Odlok omogoča številne razlage in 'svoboščine', a samo za nekatere, in to zaradi nenatančnosti, neopredeljenosti, nejasnosti oziroma ohlapnosti zapisanega odloka. Odlok, ki si ga razlaga vsak po svoje, pravzaprav na nek način vzgaja in disciplinira prebivalstvo po meri oblasti. Odnos represivnih organov do prebivalstva je odvisen od dobre volje predstavnika represivnega organa, ki izvaja ukrep na terenu. Natančneje, gre za odvisnost posameznika ne le od dobre volje predstavnika represivnega organa, ampak tudi od pripadnosti represivnega organa določeni politični opciji.

	Pri odloku gre za to, kako se vedemo, ko se soočimo s predstavniki represivnih organov na terenu. Gre bolj za to, da moramo biti ponižni in ubogljivi, kajti ob takšnem vedenju pri soočenju z represivnimi organi ne bo težav. Če pa bomo skušali pogledati na odlok in okoliščine s kritičnim očesom, pravno korektno in dosledno ali se postaviti zase, pa naletimo na drugačno izkušnjo. Zaradi številnih možnih razlag v ohlapno zastavljenem odloku, njegovih izjem ter različnih pogledov lahko naletimo na interakcijski spor med posameznikom in predstavnikom državnega organa. Tu nastopi argument moči, ki ga poseduje državni organ, in ne moč argumenta, ki zadeva znanje in pravico vsakogar. Odlok omogoča 'svoboščine', ki veljajo le za nekatere ubogljive in za tiste, ki pripadajo določeni politični opciji. Pri ostalih gre za način discipliniranja ter vzgajanja z mehanizmi, ki prebivalstvu postavljajo pogoje. Ob 'ustreznem' vedenju pa predstavniki represivnega organa pokažejo moč, 'usmiljenje', 'dobroto' in 'razumevanje' v smislu: »Če se boš 'lepo' obnašal, te spustim preko meje.«

	Ne gre torej za zajezitev bolezni covid-19. Če je vedenje posameznika ob soočenju s predstavniki represivnih organov ustrezno (glede na presojo uradne osebe), lahko 'kršiš' odlok in ta kršitev ne bo kaznovana. V nasprotnem primeru, če vedenje posameznika po presoji uradnih oseb ni ustrezno, dobiš položnico. Položnico za kazen zaradi 'kršitve odloka'. Pravzaprav gre za kazen za 'neustrezno' vedenje posameznika do predstavnika represivnega organa. Gre za discipliniranje in nekakšno 'vzgajanje' prebivalstva s strani mačističnega diktata oblasti. In zakaj ukrepi ne delujejo oz. učinkujejo? Zakaj se je število okuženih ljudi povečalo po osmih dneh od veljavnosti odloka?



	Odnos do virusa

	Kaj sporoča virus? Virusu je vseeno, ali gredo ljudje na delo in se tam družijo ali pa se družijo na obali, kjer so na svežem zraku. Ali se peljejo skupaj v enem vozilu na delo ali pa so na odprtem. Na zraku, na obali, na soncu, na sprehodu. Vseeno mu je, ali se naseli v notranjih ali zunanjih prostorih. On opravlja svoje delo in se ohranja pri življenju. Ali so bili v preteklosti merjeni učinki posameznega ukrepa, odloka? Ali je bilo represivno podajanje ukrepov le samo sebi namen, da oblastniki preko ukrepov in odlokov pokažejo svoje mišice? Kako je človek majhen v svoji nevednosti.





15. marec 2021





Farmakracija in odpornost človekovega organizma


	Thomas Szasz je bil madžarsko-ameriški psihiater, ki se je ukvarjal ne samo z medicinskim pogledom na človeka, ampak tudi z vplivom medicine na družbo in političnim vplivom na medicino v povezavi z znanostjo in vero. Zapisal je: »Če je teokracija vladavina boga ali duhovnikov, demokracija vladavina ljudstva ali večine, je farmakracija vladavina medicine ali zdravnikov.«

	V času, ki ga živimo (čas covida-19), je torej še kako pomembno 'brati' in razumeti povezanost in sovplivanje družbenih, humanističnih, medicinskih znanosti ter političnih vplivov. Farmakracija pa je tista, ki je pravzaprav na področju zdravja na oblasti.



	Cepiva proti covidu-19

	Medijska pozornost je usmerjena predvsem v proizvodnjo, razdeljevanje, kupovanje in dobavo cepiv, da bi zaščitili prebivalstvo pred koronavirusno boleznijo covid-19. Cepivo je predstavljeno kot rešitelj in odrešitelj za ljudi v pandemiji covida-19.

	Medtem ko posamezne države članice Evropske unije čakajo na cepivo od številnih proizvajalcev cepiva ter si evropska politika prizadeva za pravično delitev cepiva med države Unije, se vprašajmo, s čim in na kakšen način si lahko pomagamo sami. Ne samo v primeru kurative in covida-19, ampak tudi splošno, predvsem v smislu preventive. Zdravstveni sistemi (ne samo v Sloveniji, tudi drugje po svetu) pokajo po šivih, zdravnikov primanjkuje, zaupanje prebivalstva vanje je vse manjše.





	Samopomoč za zdravje

	Priča smo gonji za cepivom, ki naj bi delovalo kot zaščita za človeško telo pred vdorom virusa. Zaščita telesa pred različnimi vdori bolezni (gre za bolezni, ki niso povezane s covidom-19) pa ni odvisna le od zunanjih 'sredstev', ampak pomeni tudi to, kaj sami lahko postorimo zase in za svoje zdravje. V kontekstu samopomoči oziroma skrbi zase to ne pomeni ignorance in izločanja tistega, kar ponuja farmakracija, ampak prej individualizacijo potreb.



	Etika

	Michel Foucault je bil francoski filozof. Živel je v 20. stoletju. V enem izmed svojih del je preučeval skrb zase. Ni imel v mislih egoizma, ampak prej skrb zase v kontekstu lastnega zdravja. Čeprav je pisal o skrbi zase v kontekstu Zgodovine seksualnosti, gre za etiko, kar je bistvo njegovih del. Vprašamo se lahko: Ali farmakracija ravna etično v odnosu do ljudstva, če so cepiva še v fazi raziskovanja in se iz dneva v dan učijo, kakšne posledice imajo ljudje zaradi uporabe cepiva? Je to etično, ker se ga preizkuša na ljudeh?

	Individualizacija potreb posameznika bi v antropologiji vsakdanjega življenja pomenila ugotavljanje in samoraziskovanje v smislu, kaj lahko naredim zase in za svoje zdravje oz. kaj mi na drugi strani ponuja farmakracija.

	Covid-19 je čas sprememb in izzivov. Je čas, ki je podarjen za ustvarjanje boljšega in pravičnejšega jutri. Je križišče, ki daje možnosti. Toda kdo so ljudje, ki nas vodijo, in v katero smer gremo? In kaj pomeni skrbeti zase?



	Umetnost krepitve odpornosti

	Je kdo pomislil, da bi reševali določen problem v času covida-19 na način, ki je še neznan in ki do sedaj ni bil uporabljen v praksi? Ali pa, da bi naredili nekaj za krepitev odpornosti človekovega organizma? Nekaj, kar se nahaja v medosebnih odnosih. Nekaj, kar bi v okviru socialne fenomenologije lahko poimenovali dogajanje med Menoj in Teboj. Z drugimi besedami, delo za boljše razumevanje v medosebnih odnosih z namenom okrepitve telesa in duha. V segment celostnega zdravja gotovo sodijo tudi medosebni odnosi, saj močno vplivajo na počutje in ne nazadnje na zdravje posameznikov in na skupnost.

	Če so se ljudje med seboj pred pandemijo covida-19 spraševali, katero politično opcijo volijo ali ji pripadajo, in so se na začetku pandemije (spomladi leta 2020) spraševali in se delili na tiste, ki pristajajo na nošenje zaščitne obrazne maske, in tiste, ki ne, se danes ljudje ločujejo in iščejo somišljenike po kriteriju: »Se boš cepil ali ne?« Biti cepljen ali necepljen je te dni pomemben podatek. Ustvarja prepire, nasilje, pa tudi spravo.

	Na nek način gre za nove oblike vrednot, medosebne družbene normative, na osnovi katerih posamezniki izbirajo somišljenike ter na osnovi katerih prihaja do sporov, nasilja in razhajanj ter previdnosti v medosebni komunikaciji. Na drugi strani pa gre tudi za neko obliko samocenzure med ljudmi ali obhoda pereče teme.

	Tekma za cepiva odriva individualne razmisleke o krepitvi imunosti telesa in duha. Nič kaj pogosto se ne govori, piše, bere in posluša o tem, kako doseči večjo odpornost telesa in duha. Izjema so seveda oglaševalske agencije, ki predstavljajo in prodajajo svoje izdelke in pri katerih gre le in zgolj samo za denar. Kjer je vzrok posledica in bistvo le to, kako prodati izdelek.



	Farmakracija v službi ekonomije

	Že od prvega vala pandemije dalje smo priča oglaševanju zdravil farmacevtskih podjetij. Na televizijskih ekranih lahko redno opazimo oglase za zdravila proti bolečinam in tegobam, ki spremljajo respiratorne bolezni. V prvem valu pandemije je direktor NIJZ-ja naprošal ljudi, naj ne jemljejo zdravil za zniževanje telesne temperature in podobnih zdravil ravno zaradi tega, da se koronavirus ne bi širil. A oglasi so se še naprej predvajali celo zimo, kot da se farmacije in farmakracije covid-19 ne tiče.

	Farmakracija torej deluje, ne v imenu javnega zdravja, ampak v imenu lastnega dobička. Še več. Farmakracija deluje v škodo javnemu zdravju, kar naj bi bilo kaznivo. Pa ni. Oglaševanje je seveda učinkovito, če sugerira ponavljajoče se oglase, ki jih lahko spremljamo vsak dan. Čeprav gre za neresnice. Če bi šlo za javno zdravje in za zdravje posameznikov, tega ne bi počeli. Dejanja zgovorno kažejo na prioritete. Ne gre za znanost in tudi ne za človeka, prvenstveno gre za ekonomijo. Dasiravno je farmakracija ali pa vsaj del nje zavezana Hipokratovi prisegi, ki med drugim pravi: »Primum non nocere!« (Prvenstveno ne škoduj!)

	Sredi decembra 2020, v zimskem času, smo na primer gledali in poslušali na televizijskem ekranu oglas, ki pravi takole: »Boleče grlo? Vzemite Angal! Se slabo počutite? Ko se vas nekaj loteva in imate vročino, vzemite Daleron C.«

	Še zlasti slednji kaže na to, da je oglaševalska sugestija povsem v nasprotju s tistim, kar se dogaja v dobi pandemije. Oglaševalec priporoča, naj vzamemo zdravilo, medtem ko je prav to v nasprotju z navodili odločevalcev v času pandemije, saj vemo, da prikrivanje simptomov okužbe omogoča, da se lahko virus prosto širi, kljub asimptomatskim posameznikom. Oglaševanje je torej omogočalo pospeševanje širjenja virusa. Poleg tega se vsi zdravstveni oglasi končajo z opozorilom, ki se glasi: »Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.« V času pandemije, ko so zdravniki skorajda nedosegljivi, ko jih moramo klicati po telefonu več kot pol ure za nujne zadeve in stiske, nas farmacevtska industrija opozarja in nam narekuje, kaj naj storimo v zvezi z njihovimi izdelki, ki jih ponujajo za lasten dobiček. In to ne glede na to, da je bila Slovenija v vrhuncu drugega vala pandemije covida-19 z največ mrtvimi dnevno glede na število prebivalcev.



	Odpornost telesa

	Nič pa nismo slišali iz ust strokovnjakov, kako krepiti imunski sistem oziroma telesno odpornost, da bi čim manj ljudi zbolelo. Javno zdravje in zdravje posameznikov se krepi lahko na mnogotere načine, ki so bili v preteklosti dokazano in preverjeno učinkoviti, vendar jih je izpodrinil virus, ki ga imenujemo pohlep ter dobičkonosni posli in ne znanstveni dosežki. Sklicevanje na znanstveno preverjenost, dokazanost, varnost zdravil in cepiv temelji na majavih nogah resnice. Znanost je oddelek, direktor je denar. Denar je na prvem mestu. Starodavna znanja, vede, modrosti in vednost sta nadomestila ekonomija in pohlep. Za farmakracijo in slo po oblasti lahko rečemo, da predstavljata izvirni greh za našo sedanjo stvarnost. Neenakost med dobrinami in posledično revščina.



	Starodavna vednost in novi časi

	Starodavna znanja in učinkovite metode, ki so v preteklosti obstajale ter se uspešno prakticirale, so zaradi pohlepa in boja za dobiček navidezno izginile. Odlično učinkovitost izkazuje na primer ajurvedska praksa, ki je stara približno 5000 let in temelji predvsem na preventivi. Čiščenje in razstrupljanje telesa brez farmakologije in stranskih učinkov. Spodbuja k spoznavanju sebe in daje velik pomen načinu prehranjevanja s perspektive posameznika. Metode tradicionalne kitajske medicine po naravnih zakonitostih, v harmoniji z naravo učijo, kako, kdaj in na kakšen način okrepiti telo, da se izognemo nevšečnostim, na primer zimskim respiratornim boleznim. Še bi lahko naštevali. Starodavna znanja poudarjajo sintezo, celovitost in celostno obravnavo posameznika. Skrb za zdravje na vseh ravneh. Mentalno, emocionalno, duhovno in fizično. Farmakracija v zahodnem delu sveta pozna zdravljenje posameznega organa in simptoma. Človek kot celota ne obstaja. Nič se ne govori in piše o zdravi imunosti, ki obsega celostno bitje.



	Ne za dobrobit, za dobiček gre!

	Na televizijskih ekranih gledamo v času pandemije oglas, ki pravi: »Ko vam kašelj ruši načrte, imejte rešitev vedno pri roki. Tablete Fluimukan.« In to v času pandemije, ko vemo, da prikrivanje simptomov škoduje vsem in omogoča širitev koronavirusa. Ampak farmacevtske industrije to ne zanima. Za denar gre! Ne za javno zdravje ali zdravje posameznika. Za dobiček gre!

	Ne samo pri oglasih, ki so neposredno (milo rečeno) ogabna dejanja v odnosu do pandemije in do prebivalstva, tudi pri zdravilih in cepivih gre za dobiček. In če gre za denar, potem dobičkonosna 'znanost' rešitev problema zastavi tako, da rešitev v naslednjem koraku povzroči nov problem, ki ga zopet 'lahko reši' le farmakracija. Gre za to, kako narediti ljudi še bolj bolne, da bo lahko farmacevtska industrija ustvarjala dobiček.

	Ivan Ilich je bil avstrijsko-ameriški filozof, pedagog, antropolog, kritik, pisatelj in duhovnik. Živel je v drugi polovici 20. stoletja. V svojih delih je zavzemal kritično stališče do družbenih fenomenov. Z ostrim kritičnim očesom je gledal na sodobnega človeka, ki nima izbire in je odvisen od izobraževalnih, medicinskih in drugih institucij, ki imajo družbene monopole nad posameznikom. Mora se podrediti institucionalnim ravnanjem in odnosom. V delu Medical Nemesis je zapisal: »Tako kot šolsko izobraževanje in motorni transport je klinična skrb za bolnika rezultat kapitalistične intenzivne proizvodnje udobja, v kateri je bolnik kot posameznik postal tehnološki produkt.«



	Konvivialnost

	Ilich trdi, da medicino vzpostavlja bujen birokratski program, ki temelji na zanikanju posameznikovih potreb, da bi se spopadel z bolečino, boleznijo in smrtjo. Ilich verjame, da bo boljša zdravstvena oskrba odvisna ne samo od novega terapevtskega standarda, ampak od angažiranosti, stopnje pripravljenosti in kompetenc, kako skrbeti zase. Skrb zase je definiral zelo široko. Vsebuje osebne dejavnosti, ki so oblikovane in pogojevane s kulturo, v kateri posameznik odrašča. To so vzorci dela, prostega časa, slavljenja, spanja, proizvodnje, hrane, pijače, družinskih odnosov in politike. V orodjih za družabnost je Ilich kot idealno stanje opisal avtonomen in kreativen vzajemni odnos med osebami in njihovim okoljem; da se osebna svoboda uresniči v medosebni soodvisnosti in je kot taka ponotranjen etični ideal. To stanje je poimenoval stanje konvivialnosti. Po njegovem mnenju to krepi zdravje in izjemno soglaša s sodobnimi pogledi na vpliv socialnega okolja in na zdravje.



	Iatrogena pandemija

	Ilich pravi, da premišljena javna razprava o iatrogeni pandemiji ne bi bila nevarna za dobrobit oziroma skupno dobro. Biti mora takšna, ki bi se začela s poudarkom na demistifikaciji vseh medicinskih zadev. V resnici je za dobrobit bolj nevarna pasivna javnost, ki se zanaša na medicinsko 'čistost'. Kriza v medicini bi dovolila laiku učinkovito zahtevati lastno kontrolo nad medicinskim zaznavanjem, klasificiranjem in sprejemanjem odločitev. Laicizacija eskulapovega templja bi pripeljala do deligitimizacije temeljnih religijskih načel moderne medicine, ki so jim industrijske družbe, tako leve kot desne, sedaj podrejene.

	Iatrogeneze ne moremo razumeti, dokler je ne vidimo kot posebno medicinsko manifestacijo specifičnega nasprotnega učinkovanja. Specifično ali paradoksalno delovanje z nasprotnim učinkom je negativni družbeni pokazatelj disekonomije, ki ostaja vključena v sistem, ki jo proizvaja. Je tudi merilo zmede, ki prihaja iz vrst poročevalskih medijev. Je tudi mera nekompetentnosti, ki jo gojijo vzgojitelji in tisti, ki izobražujejo ljudi, piše Ilich v delu Medical Nemesis.



	Psihofarmaki in iatrogenost

	Na področju medicine, natančneje psihiatrije, sta farmakracija in iatrogenost (pojmovanje po Ilichu) zelo prisotni.

	Tanja Lamovec, znanstvenica, doktorica psihologije in dolgoletna predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti, v svojem delu govori o tem, kdaj in zakaj postane duševno zdravje za posameznika problematično in kako ga lahko pomoč, ki mu jo farmakracija in družba nudita, dokončno zlomi. V delu Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup piše o različnih oblikah pomoči. Med njimi je tudi pomoč duševnemu bolniku v psihiatrični bolnišnici. Psihiatrijo opredeli kot socialni nadzor, bivanje v bolnišnici pa kot prisilo. Ali je potem to znanost, pomoč posamezniku?

	Doktorica Lamovec pravi: »Resnična pomoč je lahko le tista, ki jo posameznik poišče po svoji svobodni volji, pod pogoji, na katere pristane. Vse ostalo je nasilje in ga moramo kot takega tudi pojmovati. Psihiatrija, kakršno poznamo danes, ne služi koristim uporabnikov, temveč potrebam družbe.« Izkušnjo iz psihiatrične bolnišnice pa Lamovec opiše: »Potem sem podpisala, da sem prišla prostovoljno. Gnusila sem se sama sebi, a preveč sem se jih bala. Bala sem se njihovega mučenja s prevelikimi dozami zdravil, ki jih včasih uporabljajo kot kazen.«

	Doktorica Lamovec želi v svojem delu pokazati, kako zelo velike rane pušča politika pomoči, ki jo vodi farmakracija skozi družbenoekonomsko perspektivo, in da posameznika kot človeka v tem kontekstu pravzaprav ni. Je le, kot pravi Ilich, tehnološki produkt.

	Ilich govori o iatrogenih pojavih in zapletih v kontekstu medicinskega diskurza, kar je eksplicitno izraženo v navedenem primeru. V primeru psihiatrije je vidno še mnogo več. Ne samo stranski učinki zdravil, ki so prisotni, ampak so psihofarmaki uporabljeni kot sredstvo, kot orodje za kaznovanje posameznika, kateremu 'pomagajo' priti iz duševne stiske. Ekonomski vidik je zelo prisoten in viden tudi v ceni oskrbnega dne. In še bi lahko naštevali.



	Iatrogenost

	Ilich je iatrogenost interpretiral širše. Zdravljenje povzroči bolezen, okvare, okužbe. Ne glede na čas. Ne glede na covid-19. V času covida-19 se v povezavi s cepivom kaže delovanje farmakracije, ki je v službi farmacevtske industrije in ekonomije. Danes se ne ve, kakšne iatrogene zaplete bo povzročilo novo producirano cepivo, ki naj bi pomenilo odrešitev za človeštvo. Pa ga bo res? Ali bi se morali lotiti problema, ki je kompleksen, bolj celostno in multidisciplinarno? Pandemija iatrogenosti je namreč vseobsegajoča, prav tako kot je iatrogenost pandemije razširjena. S te perspektive naj bi na problem covida-19 pogledali širše in ga v skladu s tem tudi reševali.



	Izhod iz nevednosti

	Karakteristika, ki jo lahko pripišemo farmakraciji (hote ali nehote), je kovanje dobička. Potrebe institucij in družbe so postavljene na prvo mesto, medtem ko bolnik kot človek ne obstaja, predstavlja le tehnološki produkt, na katerem se kujeta kapital in dobiček. Delovanje za javno zdravje in dobro vseh je iluzija. Prioriteta je ekonomski vidik in bogatenje posameznikov. Struktura farmakov je podvržena repeticiji rešitve problema, ki nastopi vedno znova kot preoblikovan problem. Ali to pomeni znanost, pomoč človeku ali/in ohranjanje kreposti telesa in duha?

	Eden izmed odgovorov, ki predstavlja možen izhod iz kroga odvisnosti, iz institucionalne zasvojenosti, je viden v dosegljivosti informacijske raznorodnosti, vključujoč individualne potrebe posameznikov. Mentalna naravnanost, ki je sposobna zaznavati prioriteto posameznikovih potreb in šele sekundarno nizati institucionalno ponudbo, je na dobri poti spoznanja, da gre za človeka. To bi pomenilo možnost, ki kaže v smer in vodi na pot iz kroga navzven. Gre za informiranost, prerazporejanje prioritet in perspektivo (bolnega) posameznika.





28. marec 2021





Pandemija ni vojna


	Po poročanju medicinske stroke smo te dni v Sloveniji zaplavali v tretji val pandemije. Številne mutacije koronavirusa so pripeljale do povečanega števila okuženih ljudi in s tem napovedale tretji val pandemije. Včeraj je ena izmed opozicijskih političnih strank ponovno, že drugič, sprožila akcijo za zbiranje podpisov državljank in državljanov za referendum proti nabavi orožja za 780 milijonov evrov, ki je posel oblasti. In to v času pandemije covida-19, ko potrebujemo vse drugo prej kot orožje. Vendar oblast že drugič, tokrat bolj podlo, poskuša uveljaviti svoje orožarske posle.



	Pandemija in prvi odziv ljudi

	Marca 2020, ko se je v Sloveniji pojavila prva okužba in ko se je v Sloveniji ustavil običajen vsakodnevni življenjski ritem, so mnogi ljudje pomislili, da gre za 3. svetovno vojno. Police v trgovinah so bile izpraznjene. Primanjkovalo je kvasa in živil z daljšim rokom uporabnosti. Ljudje so si panično delali zaloge hrane in toaletnega papirja. Na nek način je spominjalo na to, kot da bi se zbali za preživetje, kot da bi se ustrašili lakote. Med ljudmi je bilo slišati, da gre morda res za začetek vojne in za pomanjkanje dobrin.



	Problemi v sobivanju

	A ni bilo tako. Kmalu se je izkazalo, da je hrane več kot dovolj, preveč. Ogromne količine hrane se je zavrglo, saj kmetje niso imeli odkupa pridelkov, ker so bile zaprte vse turistične nastanitve, šole in zavodi. Velike količine hrane so zaradi zaprtih institucij ostajale in končale v smeteh. Izkazalo se je, da ne gre za pomanjkanje hrane. Vidne so bile bolj težave zaradi pomanjkanja razumevanja med ljudmi, pomanjkanja občutka za človeka in sočloveka. Večji problem je bil, kako delati od doma, kako cel dan preživeti z družino, sosedi itd. Problem je postal 'medčloveški'. Manifestacija vsakdanjika je pokazala, da je težava v sobivanju. Pojavljati se je začelo več nasilja za štirimi stenami. Sprva so statistike sicer kazale drugače, vendar se je izkazalo, da zaradi tega, ker žrtve niso prijavile nasilnih dejanj. Vse je obstalo in marsikomu se je zdelo, da je ujetnik. Da je ujet v času in prostoru, ki je negotov. Predvsem ženska populacija je utrpela povečano stopnjo nasilja.



	Drugi val

	Prvi val se je v primerjavi z drugim hitro končal. V drugem valu (od oktobra 2020 do konca marca 2021) se je izkazalo, da se je nasilje v družinah povečalo za polovico.



	Medosebni odnosi v vojni

	Po eni strani bi glede na povečano število nasilnih dejanj za štirimi zidovi (tudi umorov in posilstev), predvsem nasilja nad šibkejšimi, lahko rekli, da se je na mikronivoju pokazala vojna, ki se lahko nadaljuje na makronivoju. A virus in pandemija nista vzrok za ta dejanja, marveč sta pokazatelja vsega neustreznega v družbi. Sta le manifestacija že davno obstoječega, a v preteklosti prikritega. Pa ne le v družinah in medosebnih odnosih, ampak tudi v družbi, sociali, zdravstvu in šolstvu.

	Zaradi trenutnega poglabljanja neenakosti, neenakega razmerja moči in vse večjega nasilja nad šibkejšimi se poglablja in širi revščina, ki je razlog in posledica nasilja, konfliktnih situacij med ljudmi in morda tudi vzrok za vojno. Ampak virus ni povzročitelj in pandemija ni vojna.



	Pandemija in vojna v očeh oblastnika

	Predsednik slovenske vlade pandemijo primerja z vojno. Proti volji številnih državljanov in državljank želi kupiti orožje in se vede, kot da je čas vojne. Kljub prebivalstvu, ki je že enkrat izrazilo voljo in se podpisalo v množičnem številu (28.000 podpisov) proti nabavi orožja, vlada znova poskuša, vzporedno s tretjim valom pandemije, kupiti orožje. Kljub temu da pandemija ni vojna, omenjena dejanja oblasti ne pomenijo reševanja problemov pandemije. V prvem valu pandemije, v letu 2020, so se ukrepi s strani oblasti sprejemali po vzorcu sunkovitosti in nepripravljenosti. Zelo hitro. Zvečer ob 22.00 so na primer veljali eni ukrepi, naslednje jutro ob 7.00 pa so bili ukrepi omejevanja že popolnoma novi. Po istem vzorcu je potekalo rahljanje in sproščanje restriktivnih ukrepov. Hitri in impulzivni premiki so ustvarjali nepotreben strah, paniko in negotovost. V času prvega vala so bili ukazi sunkoviti in bliskoviti, kot bi se bližal bombni napad. Ravnanja odločevalcev je bilo razumeti, 'češ, se bodo že znašli'. Hitra ravnanja je bilo občutiti kot umetno ustvarjanje krize in negotovosti pri posameznikih, in sicer z namenom, da bi odločevalci izšli kot zmagovalci. Vendar v procesu pandemije ne potrebujemo tekme, ne poražencev, ne zmagovalcev. Vse to je bilo dobro izhodišče za oblast, da prebivalstvo čim bolj zmede in prestraši, saj si takšne lažje podjarmi.



	Virus, pandemija in strelno orožje

	Virus je neviden in premajhen, da bi ga lahko ubili s strelnim orožjem. Uničimo ga lahko z modrostjo. Orožje je v modrosti, ne v tanku in puški. Virus lahko izgine na osnovi čistega uma, čistih misli in čistih rok. Virus ni sovražnik, ni geografsko umeščen, ne pozna meja, da bi ga bilo treba premagovati, ter ne išče sovražnika zunaj sebe. Soočenje z virusom ne pomeni boja z njim. To ni borba. Ni tekma; ni zmage in poraza. Koronavirus je informacija, ki sproža proces učenja. Čeprav nasilje iz družin lahko dobi večje razsežnosti in se prelevi v družbeno nasilje, ki ustreza definiciji vojne, pandemija ni vojna. Čeprav predsednik vlade simpatizira s stanjem, kot da je vojno, pandemija ni vojna. Virus ni geografsko omejen in ni sovražnik, ki bi se boril za ozemlje.

	Slovenski predsednik vlade je na začetku pandemije poudaril, da je nevarnost v pandemiji hujša od vojne. Kaj je več in kaj manj, ni pomembno. Pomemben je način reševanja problemov, ki naj bi jih reševali modri ljudje.

	Mnogi ljudje primerjajo vojno s pandemijo, saj jim je vojna bliže kot pandemija. Ne nazadnje so nekateri starejši med nami grozote vojne doživeli in preživeli. Pandemija ima širše razsežnosti, kjer ni prostora za strelno, bojno in vojno orožje.



	Gre za spoznanja

	V pandemiji gre za zavedanje in za ozaveščanje anomalij, ki temeljijo na preteklih (ne)dejanjih, na vseh področjih in ravneh vsakdanjega življenja. Gre za človeško (ne)umnost ter napake v dejanjih in besedah. Ne gre za boj, za zavedanje gre. Ne iščimo krivca, zaradi katerega naj bi prišla pandemija, tudi maščevanja ne moremo nasloviti na zločinca. Žival, iz katere je domnevno prišel virus, kot opisuje Silva – Srebrna Puščica v svojem članku o vzrokih za nastanek pandemije, se maščuje človeštvu. Virus ni omejen in ne izbira človeštva glede na vero, raso in spol. Kar se zgodi posledično, je plod človeške sebičnosti. S svojim gostovanjem pa sporoča, kje in kaj naj bi se preoblikovalo.



	Zgledna vodja

	Redki so tisti, ki ravnajo modro in odgovorno in so na vplivnih položajih v času pandemije. Predsednica Nove Zelandije Jacinda Ardern, laburistka, je vzoren primer reševanja problemov in ukrepanja v času pandemije. Za razliko od Slovenije, ki je bila po statističnih podatkih o smrtnosti zaradi covida-19 v vrhu najslabše vodenih držav, je bila Nova Zelandija z vladajočo Jacindo Ardern tako uspešna, da do drugega vala okužb sploh ni prišlo. Omejila je tudi dostop do strelnega orožja. Zaznamujejo jo lastnosti, kot so previdnost, sočustvovanje in empatija, ki so jo pripeljale do modrih dejanj in ravnanj, ki so rezultirala v visoki ravni uspešnosti. V Sloveniji pa prednjačimo po številu smrti zaradi covida-19, vlada kupuje orožje in najcenejša cepiva proti covidu-19 z največ stranskimi učinki.



	Francoska pandemija, ki ni vojna

	Francoski filozof Jérôme Lèbre je aprila 2020 povedal za agencijo Reuters (objavljeno v časniku Delo), da je pandemija postala del vseh, da smo vsi talci negibnosti, in temu napisal neke vrste hvalnico. Lèbre pravi, da so obrambni odzivi francoske politike na pandemijo surovi. Da se pandemijo označuje z metaforiko, ki se širi prav tako kot virus. Da je omenjena retorika netočna in neumestna, saj sovražnik ni razglašen niti ni viden, poleg tega nima človeške podobe. Vojna je pravni koncept, v katerem virus ne more biti sovražnik. Pove še, da je v Franciji covid-19 združeval prebivalstvo.



	Slovenska pandemija, ki ni vojna

	V Sloveniji se je zgodilo, da je prebivalstvo postajalo vse bolj in bolj razcepljeno. Razlog za to ni virus niti ne pandemija, ampak ljudje na odgovornih položajih, in to zaradi svojega načina ravnanja in delovanja. Torej ni problem v virusu in pandemiji, ampak v ljudeh, ki vodijo državo in upravljajo z resursi. Ne gre za vojno, ampak za problem, ki je v ljudeh, ki so na vplivnih mestih, in za situacije, ki nastajajo okoli njih. Virus je le informacija, pandemija pa zdravstveni in družbenoekonomski fenomen, ki predstavlja izziv.

	Vojna je zadeva pravno-zgodovinskega diskurza, v katerega zagotovo ne sodi virusna pandemija covida-19. Besede boj, borba in bitka, ki nakazujejo tekmovanje proti virusu, so odveč. V času pandemije so se razkrili problemi, ki so že obstajali, a so se prikrivali. Sedaj to ni več možno. Pandemija je pokazala stvarni obraz stanja v družbi: korupcijo, probleme socialne države, zdravstvenega in šolskega sistema. Nič novega, le vidi se. Pandemija covida-19 postavlja človeštvo v refleksijo preteklosti in sedanjosti.

	Od tega, kakšni ljudje vodijo posamezne države, je odvisno, kako se problemi rešujejo. Ne pandemični, ampak družbeni, medosebni, socialni, zdravstveni in izobraževalni. Iz ust strokovnjakov in političnih krogov, med ljudmi ter iz medijev pogosto slišimo, da se borimo z virusom in pandemijo; da smo v Sloveniji v prvem valu dobili bitko in tako dalje. Vendar se s pandemijo ni treba boriti niti ne zmagovati in ne izgubljati. Pandemija covida-19 je fenomen, ki skozi proces sporoča, da so potrebne transformacije na vseh ravneh in področjih.



	Ponekod združevanje, drugje razdruževanje

	Če je v Franciji, kot pravi Jérôme Lébre, koronavirus Francoze združeval, je Slovence razdvajal. Ampak virus je eden; čeprav je mutiran, je še vedno eden. Eden in edini s temeljno identiteto in kot takšen enak za vse. Državni voditelji, odločevalci in upravljavci pa se bistveno razlikujejo med seboj, tako kot so tudi njihova ravnanja in delovanja, ki so usmerjena v reševanje problemov v družbi, zelo različna. Potemtakem je evidentno, da virus ni krivec ter da je reševanje problemov, ki so že obstajali, odvisno od voditeljev posameznih držav in odločevalcev v njih. Proti pandemiji in virusu se ne bori, ne tekmuje, ne zmaguje in ne izgublja. Bolje je razmišljati o procesu, znotraj katerega se rešuje dolgotrajne probleme ter osvobaja ustaljeno stanje. Politiki se ne znajo in ne zmorejo soočiti in spoznati, da smo v okoljski krizi že vrsto let in da je virus prišel oznanjat spremembe, ki naj se zgodijo s strani vladajočih.

	Francoski filozof in pisatelj Albert Camus je v delu Kuga zapisal, da je treba ljudem poslati kugo, da bi jih združili. V času pandemije gre v Sloveniji za dve zadevi. Prvič, kot prebivalstvo smo razklani, kar je posledica vodenja države, dejanj in ravnanj vodilnih in odločevalcev, ne glede na pandemijo in virus kot takšen. In drugič, v pandemiji covida-19 gre za osredotočanje na samoto, soočanje s samim seboj in meditacijo ter posledično za dvig zavesti skozi procese samospoznavanja. Ne gre za vsesplošno lakoto in pomanjkanje dobrin (vsaj v Sloveniji ne), težava je v medosebnih odnosih in sobivanju. Za polovico povečano število nasilnih dejanj v času pandemije je podatek, ki potrjuje dejstvo, da so problemi med ljudmi in v razmerju moči. Dom postaja v času pandemije institucionalni prostor za različne dejavnosti in tudi največ nasilja se dogaja za štirimi stenami. Po drugi strani dom ni samoumevna dobrina. V vojni dom lahko kaj hitro izgine. V pandemiji, v informacijski dobi, v 21. stoletju si ga država s svojimi mehanizmi nadzora skorajda lasti.



	Pandemija ni kazen

	V času pandemije nas čaka drugačna lekcija. Če so v vojni pomembni atributi, kot so pogum, borbenost, glasnost, so v pandemiji pomembni predvsem potrpljenje, sočustvovanje, empatija in altruizem. Pandemija ni kazen, ampak začetek osvoboditve. Je pot k samemu sebi. Je čiščenje in razčiščevanje, ki je posledica soočanja z družbenimi okoliščinami, ki nastajajo na podlagi virusa kot informacijskega poročevalca in refleksivnosti družbenih sistemov.

	Biti pri miru in v miru je dar. Je dar, ki ga pandemija v procesu prinaša vsakomur. In ravno samota, intima, ki naj bi posamezniku prinašala mir, nekaterim prinaša še večji nemir in povzroča trpljenje. Počitek, spokojnost, mir, upočasnitev in bolečina niso kazni. Darovi so, ki oznanjajo začetek osvobajanja od spon, ki rušijo naš notranji mir. Vojna ruši zgradbe, prinaša lakoto in je sama po sebi nasilna. Tudi pandemija posledično prinaša povečano nasilje med ljudmi in revščino, vendar nam po drugi strani omogoča intimno, mirnejše zaznavanje časa in individualna izkustva.

	Pandemija (ne)stika z ljudmi ni ozaveščanje, kako pomemben je človek, ampak opomin, da smo izgubili človečnost. Vendar – ali je sploh kdaj obstajala? In če je, v kakšnih razmerah in okoliščinah je obstajala? Mar ne vzbuja to po eni strani optimizma, da prihaja na vrsto človek, ki kot takšen še ni obstajal? Človeški in medosebni odnosi, ki so bili stoletja zanemarjeni, pozabljeni, prihajajo v ospredje. Zanemarljivi in sočasno samoumevni so bili. Zdeli so se nepomembni, da bi vlagali energijo vanje, še zlasti v konfliktnih situacijah. Občasno preveč umetno prirejeni, lažni, da bi bili vzdržni. Zakaj v pandemiji prihajajo v ospredje? Ker jih ni. Ker so le virtualni in ker je ovirana pot do fizičnih stikov, toplih dlani in človeške bližine. Sedaj sede drvimo. Na križišču možnosti, ena od teh je proti človeku.



	Čista misel, čist um, čiste roke in čisto nebo

	Spomladi, marca 2020, je bilo nebo nad Ljubljano popolnoma jasno in čisto, brez oblačka. Kot bi bilo oprano. Drevesa so oznanjala konec zime. Tudi v Sloveniji se je začela pandemija. Na ulicah kolesarji s kockastimi nahrbtniki, v katerih je bila hrana. Hiteli so do naslovnikov s tako imenovano e-hrano. Mir in spokoj je vladal. Na ulicah nobenega avtomobila in ne hitenja posameznikov. Marsikdo si tega ni želel, a je sočasno blagodejno vplivalo na dušo. Popolno zaprtje javnega življenja. Prelomni čas.





10. april 2021





Črna pedagogika – odnos oblasti do prebivalstva v Sloveniji


	Od začetka pandemije do danes, ko že občutimo valovanje tretjega vala zaradi številnih sevov koronavirusa, predvsem angleške različice, ki se zelo hitro širi, smo priča značilnemu komunikacijsko-vedenjskemu vzorcu oblasti do prebivalstva. Ob koncu prvega vala so prebivalstvo sicer pohvalili, v celotnem obdobju pandemije pa prebivalstvo grajajo, nadzorujejo in kaznujejo. Odločevalci tretirajo prebivalstvo Slovenije kot otroke, še več, kot čredo ovac.



	Vzporedno z avtokratskim poteka avtoritarni način vodenja prebivalstva

	Nemški filozof in psiholog Stephan Stepski Doliwa je preučeval vzgojo in pedagogiko. V enem izmed del je pisal o (ne)učinkovitosti avtoritarne vzgoje. Odnos oblasti do prebivalstva, ki ga občutimo v Sloveniji med pandemijo, bi v skladu s pogledom Doliwe lahko imenovali črna pedagogika. Pri ukrepih, ki so jih zapovedali odločevalci, dostikrat opazimo, da ne gre za dosledno izvajanje le-teh v praksi, ampak bolj za 'urjenje' prebivalstva. Policist posameznika na primer ne bo kaznoval ob kršitvi ukrepa, če bo njegovo vedenje ponižno ter ne bo ugovarjal in se bo ustrežljivo vedel. Če pa se bo posameznik skliceval na pravni red ali na (ne)korektnost ukrepov in postopanj, ker ne temeljijo na pravnih aktih, ampak so plod prepotence in egocentrizma odločevalcev, bo moral plačati kazen.



	Stvaren in prikrit cilj izvajanja ukrepov

	Cilj ukrepov je disciplinirati ljudi, jih narediti pohlevne in ponižne, ker se bo le tako z njimi lahko upravljalo kot z lutkami. Na nek način gre za poneumljanje ljudi z namenom podrediti si jih, narediti jih čim bolj prestrašene in nemočne. Človek dobi občutek, da gre pri odločevalcih za osebno zdravljenje lastnih frustracij, ki izhajajo iz konservativnih, patriarhalnih vzorcev in vzgojnih prijemov, ki so jih bili deležni v otroštvu in jih sedaj prenašajo na prebivalstvo, nesposobni jih predelati v sebi. Na koncu koncev ukrepi za zajezitev širjenja covida-19 niso učinkoviti, ker se ne izvajajo zaradi zajezitve širjenja virusa, zaradi česar naj bi bili sproženi, ampak so namenjeni dresiranju in vzgajanju prebivalstva po meri avtokracije, z avtoritarno metodo. Po drugi strani gre za zdravljenje frustracij posameznih deležnikov, ki imajo moč odločanja. Od redarjev, varnostnikov do direktorjev zavodov, ki imajo vlogo nadrejenih.



	Marginalno in revno prebivalstvo

	Še posebej radi kaznujejo nemočne. Brezdomce so novembra 2020 kaznovali zaradi 'zbiranja' na cesti. Otroke, ki so se igrali na igrišču v Kranju. Vse kaže na to, da si oseba, ki je nadrejena ali ima nekaj pooblastil, pa ni nujno, da za pandemično ukrepanje, dovoli, da odloča, nadzoruje in kaznuje. S sprejemanjem zakonov, ki naj bi bili v pomoč prebivalstvu, se je na primer v PKP6 v mesecu novembru 2020 za kršitve ukrepov določilo tudi do 25-kratno povišanje glob. Različni organi z ustrahovanjem v svojih medijskih opozorilih kar seštevajo globe in nam pripovedujejo o okvirnih zneskih za plačilo v primerih kršitev. Zdravstvena inšpekcija na primer konec oktobra 2020 pove na nacionalni televiziji, da lahko kazen znaša 1600 evrov, če nas zalotijo na ulici brez maske, po 21. uri zvečer, v skupini več kot šestih ljudi in še izven svoje regije. Ob poslušanju navedenega se zdi, kot da imajo veselje do kaznovanja.

	V delovnih organizacijah kaznujejo tiste, ki se javno uprejo, ne pa tistih, ki ne spoštujejo ukrepov. Direktor smučišča Krvavec se je javno uprl, torej se ni vedel pohlevno, zato je bil tudi kaznovan. Večkrat, ne le enkrat. Vlada tolerira, da večja podjetja kršijo ukrepe. Večje organizacije in podjetja prejemajo finančno pomoč za delavce, ki jih potem odpustijo in jih ne plačajo. Vlada skrivoma prikimava takšnim dejanjem v podjetjih in jih ne kaznuje. Še več, tolerira, da velika farmacevtska in industrijska podjetja delajo nemoteno tudi v času tretjega vala, čeprav poudarjajo, da je razglašeno 'popolno zaprtje države', kar pa je minister Počivalšek na novinarski konferenci 28. 3. 2021 zamolčal. Naslednji dan je minister Hojs na nacionalni televiziji v Odmevih povedal, da če na državni meji plačamo kazen, lahko to mejo prečkamo. To je policist na prehodu državne meje odločno zanikal v izjavi za nacionalno televizijo v Dnevniku 2. 4. 2021. Zgovoren primer, ki kaže po eni strani na lažnivost ministrovih izjav, sočasno pa izkazuje neznanje vodenja resorja. Tovrsten zgled kaže na delovanje črne pedagogike.



	Pritožbe na ustavno sodišče

	Če posameznik na sodišču sproži pritožbo na odlok vlade, se je v večini primerov izkazalo, da je bilo posamezniku s strani ustavnega sodišča ugodeno. V tretjem valu je bilo od 1. do 11. 4. 2021 sproženo zaprtje države in prepovedan prehod državnih meja. Kot poroča časnik Večer, je 2. 4. 2021 ustavno sodišče odobrilo družini odhod iz Slovenije, ki je dala v presojo sporen odlok glede prehajanja državnih meja. Sodišče in pravna mreža za varstvo demokracije pozivata vlado, naj v najkrajšem možnem času odlok ustrezno spremeni in s tem prepreči množično vlaganje tožb, zaradi česar si lahko razlagamo, da je bil odlok sprejet brezpravno.



	Nepravnost in nepravičnost do prebivalstva

	Iz tovrstnega delovanja vladajočih in odločevalcev je evidentno, da je pot prosta za bogate in za tiste, ki so pravno toliko pismeni, da si lahko pomagajo s pravnimi sredstvi. Za vse ostale pa je pot zaprta; njihove svoboščine in pravice se lahko kršijo. Po drugi strani smo takšen vzorec delovanja zaznali že večkrat. Navedimo primer: 4. 1. 2021 je med drugimi tudi spletni portal 24ur.com poročal, da so se učenci s posebnimi potrebami po nekaj mesecih vrnili v šole, ker je tako odločilo ustavno sodišče na pobudo enega izmed staršev otrok s posebnimi potrebami. Staršem je ustavno sodišče ugodilo. Takšni načini delovanja odločevalcev in vladajočih očitno po eni strani pričajo o brezpravju s strani vladajočih, po drugi strani pa o zlorabi moči. In ne nazadnje odločevalci moledujejo za zaupanje in pričakujejo sodelovanje prebivalstva, češ, naj upošteva ukrepe, ker je le 'od vseh nas odvisno', kako bomo izšli iz pandemije. Upajo, pozivajo in želijo si, da bi prebivalstvo zaupalo v ravnanja in ukrepanja oblasti, ki so vse prej kot pravična in enaka za vse. Filozof in psiholog Stepski pravi, da takšne načine 'vzgoje' lahko primerjamo s trditvijo, da bi bil tekač hitrejši, če bi mu polomili noge.



	(Ne)zaupanje

	Za prebivalstvo so vsa ta sporočila zelo pomembna. Pomembna so zaradi tega, ker dejanja, dogajanja, zgledi, načini in ravnanja ter izkušnje, ki jih prebivalstvo dobi preko 'vladnih akcij', vplivajo na nadaljnje upoštevanje odlokov in ukrepov, ki naj bi bili sproženi zaradi zajezitve širjenja bolezni covid-19. Zaradi načina vladnega ravnanja se izgublja zaupanje in z vsakim dejanjem še poglobi nezaupanje prebivalstva do odločevalcev. Elisabeth Plattner, nemška pedagoginja, v svojem delu Die ersten Lebensjahre natančno razmeji navidezno in nezdravo poslušnost od zdrave, učinkovite poslušnosti. Navidezna poslušnost se kaže tako, da otroci na videz ravnajo v skladu z željami staršev, ker se bojijo kazni. Nesmiselnost avtoritarne vzgoje se izraža v odnosu, ker na ta način otroci starše doživljajo kot nevarne ali celo kot sovražnike. Namesto da bi doživljali zaupanje, se v odnosu med otroki in starši poglablja propad. Temu botruje črna pedagogika.

	Če naredimo prerez dogodkov in odmevov, ki so potekali od začetka pandemije v marcu 2020 pa do danes, aprila leta 2021, lahko razumemo oziroma vzporejamo besede, dejanja, delovanja in zglede s strani odločevalcev, ki so podobni tistim, ki jih opisujeta Stepski in Plattner, ko preučujeta vzgojo, pedagogiko ter odnos med otroki, ki so šibkejši člani, in odraslimi, ki imajo nad njimi moč in oblast.

	Ne samo da so v odnosu starš – otrok zelo pomembne izkušnje, ki jih pridobi otrok, ki je šibkejši, tudi v času sprememb, ki jih doživljamo med pandemijo, je zelo pomemben odnos vodilnih do prebivalstva. Izhodišče se nahaja v odnosu, zgledu in delovanju vodilnih ter odločevalcev. Znotraj tega nastane ali pa ne nastane zaupanje, se izoblikuje varnost ali pa se poglobijo nevarnost, zatiranje, sovraštvo. In če vlada črna pedagogika, potem so pričakovane črne posledice, ki vodijo v povečanje konfliktnih okoliščin, nasilja in kriminala med prebivalstvom. Našteto dosežemo z avtokracijo, avtoritarnimi metodami vodenja države ter s tradicionalnimi, konservativnimi prijemi dela oblasti. In kaj s tem dosežejo? Navidezno ubogljivost prebivalstva, podobno kot trdi pedagoginja Plattner. Navidezno ubogljivost, pri čemer gre le za ubogljivost prebivalstva z namenom, da ne bi plačali kazni, in ne zaradi skrbi in truda za zajezitev širjenja covida-19. Na ta način se nikoli ne pridobi zaupanja. Na drugi strani predsednik države poziva k sodelovanju in zaupanju v državne institucije, organe, ukrepe in vladajoče.



	Nova Zelandija brez glob

	Osrednji slovenski časnik Delo je 6. 3. 2021 poročal, da v Novi Zelandiji do 6. 3. 2021 niso izdali niti ene globe zaradi morebitnih kršitev ukrepov za zajezitev širjenja covida-19. Predsednica Jacinda Ardern pravi, da imajo oblasti pravico, da ukrepajo tudi proti kršiteljem, vendar je to v rokah policije; politiki ne določajo izvrševanja. Pri njih do drugega vala sploh ni prišlo. Jacinda Ardern je razkrila svoj slog ravnanja in delovanja: odločen, strog, dosleden, a hkrati spoštljiv do prebivalstva, nikakor pa ne avtoritaren. Izkazal se je za zelo učinkovitega. Kot poroča slovenski časnik, so do 6. 3. 2021 v petmilijonski državi potrdili 2389 primerov okužbe in 26 smrti.



	Slovenija decembra 2020

	Sredi drugega vala odločevalci delujejo mimo zakonov. V državi vlada brezpravnost. Namesto stroke o pandemičnih dejstvih odloča vlada. Restrikcijski ukrepi so veljali že šesti teden, rezultat pa je bil, da je bilo epidemiološko stanje boljše za 1,9 % glede na stanje pred ukrepi. V šestih tednih se je izboljšalo za 1,9 %, in to ob tem, da so bili sprejeti ukrepi, da so bile šole prazne, da je bila razglašena policijska ura, omejitve gibanja na regije in podobno. Vprašajmo se, zakaj ukrepi in odloki niso in ne delujejo. Odgovor je jasen. Prebivalstvo v odločevalcih vidi zlaganost, hipokrizijo, nedoslednost, nesposobnost, neenotnost in odločevalci si kot takšni z vsemi navedenimi atributi ne zaslužijo zaupanja in truda s strani prebivalstva.



	Barvne cone

	Vlada obravnava prebivalstvo kot nepismene malčke, ki potrebujejo nekakšne barvne cone, da bi razumeli načrt poteka pandemije, s čimer se ustvarjajo lažna pričakovanja. V decembru 2020 so nam pokazali, da smo v črni coni. Povedali so, da ko bomo imeli pod 2000 okuženih dnevno, bomo prešli v rdečo cono in tako dalje, so nam razlagali. S tem so pokazali, kaj sodi v katero barvo in kateri ukrep se bo sprostil glede na to. Vendar to še zdaleč ni držalo in ne drži, kot so obljubljali. Primer: 24. 12. 2020 so brez razloga zaprli trafike in kioske. To se je zgodilo zelo hitro, praktično čez noč. Ne glede na barvno cono. Po nekaj dneh so jih ponovno odprli. Odprli so tudi žičnice in frizerske salone. Brez sprememb in razlogov v tako imenovanih barvnih conah. Kot da gre za norčevanje iz prebivalstva. Hkrati pa se policija brezpravno izživlja nad ljudmi na ulici. Neka medicinska sestra se je sredi Ljubljane 3. 12. 2020, potem ko je srečala na cesti prijateljico, z njo pogovarjala. Prišel je policaj in iz avta zakričal skozi okno: »Dokumente, prosim.« Odšla je k avtu, predložila dokument in prejela kazen za 400 evrov, ker da, če še ne ve, je druženje prepovedano.



	Vladni semafor občasno 'v okvari'

	Vladni semafor je orodje, s katerim poskuša oblast prebivalstvu predstaviti oziroma prikazati orientacijo, ki je lažna. Vlada ne upošteva barv na semaforju in z njega ni razvidna dosledna skladnost z dejanji, ravnanji, ukrepi in sproščanjem le-teh. Vzbuja prikaz 'pravičnega' ukrepanja glede na vladni semafor, vendar gre za zlaganost ukrepov. Evidentno je, da semafor deluje kot neka otroška igrača, ki daje prebivalstvu občutek 'kvazivarnosti' ter občutek za pravičnost in stabilnost. Našteto je le navidezno in ni dosledno upoštevano. V mesecu decembru 2020 so se ukrepi glede obraznih mask in glede odpiranja objektov dnevno spreminjali. Ta dinamika je bila še posebej opazna pred novoletnimi prazniki, razgibana in pestra, ne glede na barvni vladni semafor, ki je ves čas svetil črno. V resnici gre za orodje za dosego prevare. Semafor sveti, kot pač sveti, črno ali rdeče, oblast dela po svoje, ne glede na svoj semafor. Decembrsko dogajanje 2020 to jasno prikazuje. Kot da takrat semafor ne bi deloval. Morda je bil v okvari?



	Črna pedagogika

	Paralelni pogled skozi oko 'vzgoje', ki smo je deležni kot prebivalstvo, nam pravi, da imamo konservativno, patriarhalno, avtoritarno obravnavo z dvojnimi merili, dvojnimi sporočili, nasprotujočimi si mnenji, ki je za nameček vse prej kot zgledna. Črna pedagogika prikazuje in daje odgovor na vprašanje, zakaj ukrepi ne delujejo in zakaj prebivalstvo ne upošteva ukrepov. Vso krivdo, odgovornost in skrb za epidemiološko stanje odločevalci spretno nalagajo na prebivalstvo, saj razlagajo, da je od prebivalstva odvisno, kakšni bodo učinki in rezultati ukrepov za zajezitev bolezni covid-19. NIJZ je 1. 4. 2021 objavil kratke izsledke raziskave, ki pravi, da upoštevanje protikoronskih ukrepov zelo upada. Vzrokov ne pojasnjuje, o njih za nastalo situacijo ne zvemo veliko.



	Vzroki za (ne)upoštevanje ukrepov

	Ravnanje, delovanje in ukrepanje v Novi Zelandiji, ki blesti pri zajezitvi širjenja bolezni covid-19, bi lahko primerjali s slovenskim primerom in ugotovili razlike v načinih delovanja. Kjer gre za sistem nadzorovanja ter kaznovanja (in slovenska oblast nedvomno vodi to igro delovanja), ne moremo pričakovati bleščečih rezultatov in učinkovitosti. Nikakor ne zaupanja, ki je ključno v (ne)varnih in ogrožajočih okoliščinah. Zmerjanje zaradi neupoštevanja ukrepov in prelaganje krivde na prebivalstvo za nastalo situacijo in za bodočnost je, milo rečeno, nespodobno. Stepski bi označil dejanja za nevarna, ker dajejo iluzijo, da si boljši, ker si žrtev. Manipulacija odločevalcev, da so boljši pri tem, sočasno pa zgledi kažejo ravno nasprotno, kaže na še en dodaten moment: na paradoksalnost situacij, ki vodijo v revolucijo.



	Pravilna poslušnost

	Pedagoginja Plattner govori o pravilni poslušnosti. Analogno lahko razumemo upoštevanje ukrepov v pandemični situaciji. Odločnost in sočutje rodita pravilno poslušnost. Odločevalci bi se tedaj vedli tako, da bi prebivalstvo doživljalo in čutilo, da vse, kar počnejo, počnejo v dobro ljudi, dobro prebivalstva. Prepovedi naj se izrekajo zaradi skrbi, ne pa zaradi slabega razpoloženja in svojih lastnih anomalij ali zaradi individualnih egoističnih, vampirskih vzgibov. V slovenskem primeru se bolj kot prava poslušnost in upoštevanje ukrepov kaže tista druga navidezna ubogljivost; upoštevanje ukrepov iz strahu. Iz strahu pred kaznijo. Na ta način se ne ustvari zaupanje, stopnja zavedanja se ne zviša.



	Panopticon

	Francoski filozof Michel Foucault v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje govori o panopticonu kot o 'stroju' za nadzorovanje. Gre za institucionalno stavbo, kjer arhitektura omogoča eni osebi nadzor nad vsemi ljudmi v stavbi, ne da bi ljudje vedeli za to. S posegi oblasti v zasebnost v današnjem času in prostoru ter z informacijsko tehnologijo nemara lahko zaznamo smer potovanja, v katero gremo. Nadzor je definitivno kontradiktoren zaupanju. Gre pravzaprav za konflikt med medicinsko stroko in politiko v smislu, katera bo vzpostavila boljši sistem nadzorovanja civilne družbe. Ampak oblast si želi od prebivalstva zaupanje …



	Načini delovanja izpred nekaj stoletij

	Načini in slogi sporazumevanja, predvsem pa zgled, ki ga oblast in odločevalci predstavljajo s svojimi dejanji in ravnanji, ne vodijo do uspeha. Ne vodijo k zaupanju prebivalstva v oblast in tudi ne vodijo v boljši jutri. Tradicionalni, konservativni pristopi, prijemi in metode, ki se jih poslužujejo, so znani iz preteklih stoletij in so se že davno izkazali ne le za neučinkovite, ampak imajo škodljive posledice. Zavedno ali nezavedno jih odločevalci z oblastnimi ravnanji uporabljajo s kar 'najboljšimi nameni'. A le za koga? Za širno prebivalstvo ne. Dejstvo, da smo deležni črne pedagogike, načinov, metod in prijemov, ki prihajajo s strani odločevalcev do prebivalstva, kreira in zaznamuje odzive ter tvori rezultate (ne)učinkovitosti ukrepov, ki jih je deležno prebivalstvo Slovenije. Nezaupanje se poglablja, spoštovanje ukrepov se zmanjšuje. Ukrepi se spoštujejo, kolikor se spoštujejo, a bolj zaradi strahu pred kaznijo in ne zaradi vsesplošne zavzetosti s ciljem za zajezitev širjenja covida-19.





18. april 2021





Individualnost k(o)ronavirusa


	Individualnost je mišljena kot lastnost individualnega in ne kot sebičnost ali egoizem posameznika. Individualist v tem kontekstu ni mišljen kot nekdo, ki je izvzet iz skupnosti, marveč tisti, ki je obravnavan v vsej svoji specifičnosti.

	Izredno zanimivo je dejstvo, da koronavirus deluje na mnogotere načine. Težko bi enoznačno posplošili delovanje okužbe s covidom-19. Koronavirus daje možnost preživetja. Poznamo primere, ko je devetdesetletnica prebolela in preživela covid-19. Na drugi strani pa so bili žrtve okužbe s koronavirusom tudi dojenčki. Kljub temu da gre za en virus in eno bolezen, je prizadetost glede na posameznike različna. Za vse nas je ta virus eden, neviden, ima pa nepreštete implikacije.



	Selektivnost ni individualnost

	Selektivna pomoč prebivalstvu, ki smo je deležni s strani oblasti in odločevalcev v Sloveniji (enim da, drugim ne), ni obravnavanje posameznika kot individuuma, izhajajoč iz individualnih potreb, težav in videnj posameznika. Selekcija pomeni izločanje, ne upoštevanje in obravnavanje individualnosti individuuma. Nas zanima individualnost razumevanja sprememb.



	Fizična raven različnosti

	Na fizični ravni nekatere bolj prizadenejo okužba in bolečine v glavi, druge v grlu, tretje v pljučih. Nekateri sploh ne vedo, da so okuženi. Zdravstvo te poimenuje asimptomatski prenašalci okužbe. Tudi glede na stopnjo vplivanja virusa in prizadetost posameznika se opazi specifičnost. Gre za različnost in raznovrstnost vplivanja virusa na posameznikovo prizadetost. Pravzaprav se kaže individualnost virusa, ki ima na posameznika individualni vpliv in učinek. Gre za širok razpon raznolikosti vplivanja s skupnim imenovalcem, ki pomeni spremembo v delovanju posameznika.



	Mentalna raven

	Sprememba v delovanju je razvidna tudi pri posameznikih, ki niso okuženi, a vsak je del pandemije. Spremembe v delovanju posameznika se kažejo na več ravneh: fizični, mentalni, emocionalni. Te pa izražajo individualnost. Na mentalni ravni gre za individualna sporočila, ki naj bi jih prepoznal posameznik.

	V kontekstu vzhodnomedicinskih in zdravilskih znanj, vedenj ter praks gre za posamezne energetske centre pri posamezniku, ki so prizadeti ali ogroženi. Vsak energetski center v posameznikovem telesu pozna individualnost določenega področja in nosi odgovornost za (ne)zdravo področje v duši in telesu. S pomočjo teh centrov poskušamo razmisliti in najti sporočilo ter osmisliti posameznikovo individualnost okužbe. Ne gre le za okužene posameznike. Gre za vsakogar, ki je del pandemije. In to smo vsi, kajti sprememba je naš skupni imenovalec.



	Emocionalna raven

	Vsak posameznik zelo intimno doživlja spremembe. Da bi zaobšli tegobe praznine in nesmisla dogajanj, ki jih prinaša pandemija, lahko pogledamo v vzročnost dogajanj, ki so osebna in individualna. Čustvena stanja, ki nas spremljajo v času sprememb, so vse prej kot spodbudna. Vsak posameznik nosi v sebi osebne zgodbe, travme, izkušnje in doživljanje v medosebnih odnosih. Sprememba okoliščin v pandemiji posameznika spodbudi v spremenjeno čustveno stanje, katerega vzroki so obstajali že dolgo časa. S pandemijo so prišli na površje. Emocionalna raven kaže na čustva, ki se porajajo v tem procesu. Običajno ta čustva pripisujemo stanju pandemije.

	Tu pa nastopi individualnost. Pandemija je vsem skupna, a koronavirus deluje individualno. Vzroki za določena čustvena stanja so torej individualni. Znotraj tega okvira poskušamo prepoznati sporočilo in smisel osebne ustavitve.

	Na ravni prebolevanja in okrevanja naj bi bila posledično prisotna izkušnja osebne osvoboditve. Osebno očiščenje, ki ga doživi posameznik kot individuum v procesu, in to na fizični, mentalni in emocionalni ravni.



	Institucionalni odnos do individuuma

	Tudi odnos medicine do posameznika naj bi bil individualen. Glede na posameznikove kronične bolezni oziroma tveganja naj bi določili cepivo, ki bi bilo najbolj primerno zanj. Tudi pravne odločbe v času pandemije niso pisane za posameznika, temveč kar na splošno, čeprav naj bi bile pisane individualno.



	Individualnost pri ljudeh

	Covid-19 je prizadel vse ljudi na zemlji. Vsakogar na svojstven način. Gre za okužbo, revščino, osamljenost, stiske. Za spremembo gre. Individualnost doživljanja in prebolevanja – ne le okužbe, ampak pandemije – se odraža tudi v različnosti posameznikov. Nekateri prebolijo okužbo kot prehlad, drugi umrejo. Nekateri postanejo še bolj revni, drugi še bolj osamljeni. Dojenček umre in stoletnik preživi. Res je, da so ti primeri bolj izjema kot pravilo. Vendar takšni primeri za nameček še izpodrinejo vsakršno definiranje ali posploševanje. Vsak ima na osnovi covida-19 svojo izkušnjo. Pandemijo preživlja na svojstven način.



	Svetle izkušnje

	Koronavirus se kot informacija vede različno. Posameznik individualnost virusa dojema preko osebnih dogodkov in sprememb, ki nastajajo. Interpretira in (pre)ventilira jih subjektivno. Nekateri imajo zelo svetle izkušnje iz časa pandemije. Pojejo hvalnico upočasnitvi življenja. Verjamejo v spremembe na bolje in se jih veselijo. Slovenska igralka Nina Ivanič je v intervjuju za revijalno prilogo Dela Ona plus aprila 2020 povedala, da ju je, kot vse druge krize, tudi pandemija covida-19 še bolj zbližala z možem. »Vsako leto višja gospodarska rast je nesmiselna ravno tako, kot je nesmiselno misliti, da bi moral človek vsako leto več pojesti. To ne gre.« Interpretacija pandemične krize na ta način naredi čas in prostor, v katerem živimo, optimističen.



	Različnost v državah

	V različnih državah, kulturah in okoljih je covid-19 razumljen različno. Ima različne učinke. V prvem valu, aprila 2020, je na primer Savdska Arabija v Jemnu, ki je že več let v vojni, za dva tedna razglasila premirje. Po nekaterih poročanjih naj bi se to zgodilo zaradi vdora covida-19. Zaradi krajšega miru in upočasnitve nasilja so si vsi oddahnili. Oni so razumeli sporočilo koronavirusa na ta način, da so za dva tedna ustavili vojno.

	V Sloveniji je oblast razglašala pandemijo in jo primerjala z vojnim stanjem. Gre za različen učinek na ljudi, države, kulture in okoliščine ter različno interpretacijo sporočilnosti pandemije covida-19. V nekaterih favelah v Braziliji so bili tokrat najrevnejši v boljšem položaju od bogatih. Oni živijo v odprtih prostorih, kjer je nevarnost za okužbo zaradi aerosolov v zraku zelo majhna. Nedavno so objavili izsledke nemške raziskave, ki govori o (ne)varnosti okužbe na prostem. Izsledki kažejo, da je le 0,1 % možnosti, da bi se okužili na prostem.



	Skupni imenovalec – sprememba

	Na kolektivni ravni nam je vsem skupna sprememba obstoječega. Na individualni ravni pa obstajajo povsem subjektivne spremembe, ki so specifične. Vsaka posamezna je takšna, kot je, in je kot taka korektna ter ustreza individuumu.



	Kaj je individualnost?

	Individualnost si lahko razlagamo na različne načine. Nekateri posamezniki so se ob soočenju s težavami v času pandemije znašli na križišču, kjer nadaljevanje poti ni lahko. Kjer ne gre nazaj, pa tudi ne naprej, saj (še) ni jasno, kam. Z drugimi besedami, znašli so se pred življenjskimi odločitvami. V kontekstu pomoči posameznikom v stiski je Jelka Škerjanc, doktorica znanosti, razvila metodo individualnega načrtovanja z udejanjanjem ciljev. Znotraj tega je bistven pomen uporabniškega vpliva pri zagotavljanju socialnovarstvene storitve. Jelka Škerjanc opredeli individualizacijo takole:

	»Pojem individualizacija pomeni usmeritev, zbir načel, metod in postopkov za ohranitev ali večanje obsega vpliva uporabnika za načrtovanje, izvedbo, plačilo in ocenitev prejete storitve. Predpostavlja izhajanje iz uporabnika in krepitev njegovega vpliva nad tem procesom. Ob tem sta ključnega pomena možnost izbire in ohranitev vpliva nad pomembnimi življenjskimi odločitvami. Storitve postanejo sredstvo, s katerim posameznik uresničuje državljanske pravice in si organizira kakovostno življenje v skupnosti.«

	Temeljne značilnosti individualizacije, kot jih opredeli Jelka Škerjanc, so sledeče. Načrtovanje poteka na uporabnikovo željo. Uporabnik ohranja vpliv nad procesom zagotavljanja storitve. Z aktivnim sodelovanjem izboljšuje kakovost svojega življenja. Poteka spiralni proces udejanjanja in novega načrtovanja (akcijsko raziskovanje). Uporabnik je lastnik načrta in ga lahko kadarkoli spremeni.



	Kaj početi s težavami, ki so uzrte?

	Korektna uporaba metode individualnega načrtovanja z udejanjanjem ciljev omogoča individuumu participacijo pri načrtovanju. Pojem participacija pa razumemo kot odnos med vplivom in sodelovanjem. Uporabnost individualnega načrtovanja z udejanjanjem ciljev je na mestu, ko gre za uvajanje sprememb v življenjskih situacijah in na različnih življenjskih področjih, še zapiše Škerjanc.

	Tudi v času covida-19 se mnogi posamezniki srečujejo z življenjskimi situacijami, ki zahtevajo spremembe. Pri omenjeni metodi gre za premik od problema, ki ga določa medicinski model, k socialnemu modelu. Od skrbi k pravicam posameznika.



	Zloraba metode

	Delavci v institucijah, še zlasti v tistih, ki naj bi ljudem pomagale v kriznih okoliščinah, omenjeno metodo zlorabljajo. Terminološko so jo dobro posneli v svoje procese dela z ljudmi, vendar ne vsebinsko in esencialno. Zavod za zaposlovanje na primer uporablja nekakšen zaposlitveni načrt za uporabnike, pri čemer krši vse zgoraj omenjene temeljne značilnosti individualizacije. Pri njih pomeni zaposlitveni načrt izpolnitev potrebe zavoda in ne pomoč uporabniku.



	Zakaj k(o)rona?

	Gre za edinstveno obdobje, ki ga živimo. Zadeve, ki so v preteklosti že eksistirale, se v današnjem času potencirajo. Ni jih več mogoče pomesti pod preprogo. Soočenja so za marsikoga boleča, lahko pa prinašajo olajšanje. Pandemija covida-19 prinaša tudi možnosti in izzive za globlje spremembe na planetu, v okolju in med ljudmi.





9. maj 2021





Prostovoljno ali neplačano delo


	Kaj pomeni sintagma prostovoljno delo?

	Opredelitev prostovoljnega dela je v literaturi različno definirana. Termin 'prostovoljno', ki ga razlaga Slovar slovenskega knjižnega jezika, pravi, da prostovoljno delo temelji na svobodni volji, ne pa na prisili in obveznosti.

	Zakon o prostovoljstvu, ki je bil sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije leta 2011, definira prostovoljstvo kot »družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe. Poleg tega pa krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških zmožnosti in vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju problemov posameznikov in družbe.«

	V petem členu tega zakona piše takole: »Prostovoljno delo je delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist.«

	Nadalje zakon opredeljuje, kaj je brezplačno opravljanje dela in kaj ni prostovoljno delo. Vendar v delovnih organizacijah in v medijih slišimo in beremo bolj malo o brezplačnem delu ali neplačanem delu. Običajna praksa je, da se piše in govori o 'prostovoljnem delu', ki pa to ni.

	Morda bi lahko še dodali, da naj bi prostovoljno delo izhajalo iz notranjih vzgibov posameznika. Posameznika, ki ne potrebuje denarja in ki nič ne pričakuje od organizacije, v kateri dela. Prostovoljno delo naj bi bilo častno, pri njem ni recipročnosti, gre za popolnoma altruistično početje.



	Pred pandemijo covida-19

	V času pred pojavom covida-19 se je v mnogih delovnih organizacijah izvajala praksa 'prostovoljnega dela', ki je nosilo predznak nuje. Na področju socialnega varstva so mnoge nevladne, pa tudi vladne organizacije in zavodi pogojevali zaposlitev posameznika s 'prostovoljnim delom' v njihovi organizaciji. To je v praksi pomenilo, da če je posameznik delal v organizaciji 'prostovoljno', je kasneje izpolnjeval pogoje za zaposlitev, torej plačano delo. Pogosto je bilo tako, da so nadrejeni določali, koliko ur naj bi posameznik oddelal s 'prostovoljnim' delom, da bi sploh lahko kandidiral za določeno delovno mesto. Nekateri delodajalci so na razgovorih za zaposlitev jasno povedali kandidatu, da imajo njihovi prostovoljci prednost pri zaposlitvi. Čeprav se je prostovoljstvo razglašalo za delo, pri katerem se pridobivajo izkušnje na področju, je to delovanje pomenilo stati v vrsti in čakati na potencialne razpise za delovna mesta, ne glede na ustreznost posameznika za določeno delovno mesto. Zahtevano opravljanje 'prostovoljnega dela' pred zaposlitvijo pa je našlo gnezdo tudi na drugih področjih. Razširilo se je tudi na področje zdravstva, šolstva, celo prava. Nekateri so 'prostovoljno' delali že na delovnih mestih, ki še niso bila sistemizirana. Z neplačanim delom so pridobili delovno mesto, ki ga ni bilo. Potem so ga zasedli ne glede na ustreznost.



	Ukazano 'prostovoljstvo'

	Dejstvo je, da je državni organ še v letu 2013 zahteval, naj se pripravništva opravljajo prostovoljno. Država je torej zahtevala opravljeno pripravniško dobo in strokovni izpit za določene poklice. Ni pa plačevala pripravnika, ki je delal v delovni organizaciji. Ukazala je, naj se pripravništvo opravi prostovoljno. V študijskih programih smo nemalokrat naleteli na 'prostovoljno delo', ki je imelo funkcijo študijske obveznosti.

	Ali omenjena praksa dela res pomeni prostovoljno delo in je skladna z zakonom, načeli in definicijami? Ne. To bi prej lahko poimenovali neplačano delo ali pa izkoriščanje mlade, cenene delovne sile na 'plemenit' način. Prakse 'prostovoljstva', ki so se izvajale v različnih delovnih okoljih in organizacijah, so vse prej kot prostovoljne. So pogojne in izkoriščevalske s strani delodajalcev.

	Če si prostovoljno delo razlagamo kot delo, ki je častno, za katerega ni pričakovanj in nagrad, ne denarja, ne malice in ki ni pogoj za dosežek nekega cilja, še posebej ne materialnega izvora, bi lahko rekli, da je prostovoljnega dela znatno manj, kot se ga prikazuje v medijih.



	Razumevanje prostovoljnega dela

	Nekateri posamezniki delajo na ministrstvih 'prostovoljno'. Motivi so zagotovo drugačni kot pa 'pomagajoči'. V nekaterih institucijah se pojavijo posamezniki v vlogi prostovoljca z namenom, da sočasno izvajajo vlogo nadzornika nad delom osebja.

	V vlogo prostovoljca z veseljem stopijo osebe, ki bi se rade na nek način oddolžile posameznikom ali instituciji. Sosed sosedu na primer pomaga, ker pričakuje v zameno pomoč, kadar jo bo potreboval on sam. V večini primerov gre za recipročnost, pričakovanja in nenapisano pogojevanje. Za doseganje drugotnega cilja, kot so usluge, zaposlitve in podobno. Takšno delo se ne more opredeliti kot prostovoljno, še manj altruistično. Mnogi posamezniki postanejo 'prostovoljci', ker se želijo zahvaliti instituciji oziroma posameznemu strokovnjaku, katerega opravljeno delo je bilo tako ali tako njegova dolžnost.



	Takšen primer je občan, ki je v času covida-19 pomagal pri pranju reševalnih vozil. Delo je opravljal v zahvalo za dobro opravljeno delo strokovnjakov v bolnišnici, ko je šlo zanj ali njegove bližnje. Posameznik, ki se je znašel v osebni stiski, se je na nek način želel oddolžiti s 'prostovoljnim delom' za delo, ki je bilo sicer opravljeno regularno v dani situaciji. Zdi se, kot da je vzgib prostovoljca temeljil na prepričanju, da se mora oddolžiti za storitev, ki mu pripada.

	V prvem delu pandemije so prostovoljci Rdečega križa pomagali na državnih mejnih prehodih. Ljudem so merili telesno temperaturo, dokler niso zboleli zaradi okužbe. Kmalu je tudi prostovoljcev zmanjkalo. Država bi morala zapolniti primanjkljaje in ljudi zaposliti, zavarovati in ustrezno plačati.



	V Ljubljani

	Univerzitetni klinični center v Ljubljani je v novembru 2020 povabil voznike mestnih avtobusov na delo za solidarnostno pomoč. Vozniki LPP-ja so bili na čakanju, ko se je javni promet ustavil, in so se odzvali na povabilo UKC-ja. Prostovoljno. Temu manevru bi se reklo nespodobno povabilo, bolje rečeno – ogabno. Pomagali naj bi pri logistiki, čiščenju in dezinfekciji reševalnih vozil. Medtem ko je župan Ljubljane razglašal, kako ponosni smo na voznike prostovoljce, so v mesecu decembru 2020 zdravniki prejeli med 10.000 in 30.000 evrov dohodka mesečno. Takšne dodatke so prejeli zdravniki za delo v času pandemije, med njimi tudi nekateri, ki sploh niso ordinirali, kot je poročala nacionalna televizija. Že regularno izkoriščane voznike LPP-ja pa so povabili na pomoč za čiščenje, za kar bi morala poskrbeti država in ljudi tudi ustrezno plačati. Težko bi okarakterizirali omenjeno 'prostovoljno delo' kot častno. Bolj ponižujoče kot pa karkoli drugega.



	Organizacije – delodajalci izkoristijo posameznikovo stisko

	Na tisoče ur, ki jih opravijo posamezniki s prostovoljnim delom, se nanaša na zapolnitev praznine v sistemu. Za pomanjkanje kadrov bi morala poskrbeti država. Zaposliti bi morala ljudi in jih pošteno plačati za opravljeno delo. Mnogo ljudi dela v vlogi prostovoljca, ker vidijo v ozadju dela zaposlitev, bonitete ali pa iz osebne stiske in primanjkljajev. Motiv mnogih prostovoljcev je potreba po vključenosti v družbo, stik z ljudmi. To je pogost odgovor starejših, ki z veseljem pomagajo. Vendar ali mora posameznik res delati, da bo sprejet, da bi bil vključen v družbo? Lahko bi se družil in delal v neki organizaciji, ki bi prirejala na primer zabave. Pri mlajših prostovoljcih pa se prostovoljno delo zlorablja pod krinko nabiranja izkušenj za bodočnost. Je to res prostovoljno delo? Ne. Je bolj delo, uvrščeno nekje med prisilno in neplačano delo.



	Bolj kot je sistem pomanjkljiv, večje so potrebe po prostovoljcih za njegovo preživetje

	Praviloma se ljudi vabi v prostovoljno delo zaradi pomanjkanja osebja v institucijah, na primer v domovih za starejše občane, v zaporih itd. Prostovoljno delo naj bo nadgradnja sistema, ne pa zapolnitev primanjkljajev, kot to razumejo, pričakujejo, zahtevajo in pogojujejo delodajalci in institucije. Če so institucije ostale v deficitu osebja, je to močan pokazatelj, da je treba zadeve spremeniti. S pomočjo prostovoljcev pa se problemi, ki jih imajo institucije, skrijejo. Pometejo pod preprogo. Institucije potrebujejo ljudi, ki delajo brezplačno, da bi obstale, kajti le tako lahko vzdržujejo stanje, kakršno je. To pa je v mnogih primerih problematično.



	Prostovoljstvo kot potuha sistemu

	Prostovoljci znotraj sistemov so lahko potuha sistemu, sočasno pa je to velika zloraba prostovoljstva, ki naj bi imelo plemenito in častno noto. Ko in česar ne zmore država, zapolnijo posamezniki s 'prostovoljnim delom'. Je to res prostovoljno? Ne. To je neplačana pomoč sistemu, da se vzdržuje z vsemi svojimi pomanjkljivostmi. V dnevnem časopisju in na medmrežju pogosto beremo, da organizacije iščejo prostovoljce. Na primer: »V Piranu iščejo prostovoljce …« ali pa: »V Zagorju vabijo k prostovoljstvu. Ta mesec se je začela vseslovenska prostovoljna akcija, ki je nastala z namenom spodbujanja državljanov k aktivnemu odzivanju na potrebe…« (Dnevnik, sobota, 17. april 2021).

	To lahko razumemo kot poziv k neplačanemu delu, kajti poziv je treba razumeti kot neko potrebo pravnega ali fizičnega subjekta za opravljanje nekega dela. Prostovoljno delo pa naj izhaja iz posameznika, iz želje po nesebični pomoči. Prostovoljstvo ni odziv na potrebe institucij, ampak je odziv posameznika na njegov notranji vzgib. Prostovoljec ponudi svoje delo, ne gre za to, da bi se odzval na potrebe institucije. Gre za potrebo posameznika in ne institucije.

	Vsak subjekt, ki poziva ljudi na 'pomoč', k 'prostovoljnemu delu', bolje rečeno, k neplačanemu delu, bi moral razmisliti in nasloviti pismo na državne organe, ki so odgovorni za primanjkljaje in manko v podsistemih.



	Zloraba prostovoljnih dejanj

	Prostovoljno cepljenje je svoboščina vsakega posameznika, zapisana v pravnih aktih. Pa vendar – ali je cepljenje proti covidu-19 res prostovoljno, če medicinski aparat (ne)moralno in (ne)etično pritiska na posameznike, naj se cepijo v dobro vseh? Pogosto slišimo trditev, da so koristi cepiv proti covidu-19 večje od tveganj, zato je smiselno s cepljenjem nadaljevati … Medicinski diskurz presega meje kompetentnosti, ko se spusti v socialni diskurz. Matjaž Figelj v časniku Dnevnik pove: »Družba nima moralne pravice, da pritiska na posameznika, naj se cepi v dobro vseh. Cepljenje proti covidu-19 je zato lahko le prostovoljno, nikakor obvezno. Diskriminacija ljudi na podlagi svobodne odločitve glede cepljenja je moralno-etično nevzdržna. Države, ki se odločijo, da bodo državljanom ponudile prostovoljno odločanje o cepljenju proti covidu-19, nimajo moralne pravice uvajati cepilnih potnih listov in jih zahtevati od tujcev, ki bi želeli prečkati njihovo mejo. Delodajalec, ki od zaposlenih zahteva, da se cepijo zaradi doseganja boljših poslovnih rezultatov, ravna nemoralno – moralno nesprejemljivo je prisiljevati delavca, da bo tvegal zdravje ali življenje v dobro podjetja.«



	Oblast zlorablja prostovoljnost

	Oblast je v drugem valu pandemije pozivala prebivalstvo, naj si prostovoljno naloži mobilno aplikacijo Ostani zdrav. V primerih, ko država ne sme poseči v svoboščine ali pravice prebivalstva, pa poziva k prostovoljnim dejanjem. To je podobno, kot bi rekli: pomagajte državi – prostovoljno, da vas bo lažje nadzorovala in kaznovala, 'skrbela za vas in za druge'. Vse preko osebnega telefona, ki je v zasebni lasti posameznika. To je razlaga prostovoljnega dejanja. Na ta način je oblast popolnoma zaščitena pred morebitnimi ugovori s strani posameznika. Odgovornost prenese na njega in posledično tudi v primeru zlorab ne bo utrpela nobenih posledic. Sočasno pa posega v pravice posameznika do zasebnosti.

	Naslednji primer zlorabe prostovoljnega dejanja je ponudba oblasti za prostovoljno podpisovanje pogodb. Oblast je nevladnim organizacijam trikrat poskušala prekiniti sofinanciranje programov. Eden izmed poskusov je bil aprila 2020, ko je oblast poslala poziv nevladnim organizacijam. Glasil se je, naj se nevladniki zaradi pandemije odpovedo plačanim programom, zatorej naj podpišejo aneks in prostovoljno odstopijo od podpisanih pogodb.

	Premetene poteze oblasti; 'prostovoljno' je zopet razumljeno kot pomoč za zadovoljitev potreb pravnega oblastnega subjekta. Zlorablja plemenitost 'prostovoljnega' ter ga uporablja za manipulacijo in doseganje lastnih nehumanih ciljev pod krinko pomoči zaradi covida-19.

	Paradoksalnost, ki je nastala, ima korenine že v preteklosti. Prišla je na površje in se manifestirala skozi različne interese. Prostovoljno si naložiti aplikacijo Ostani zdrav, prostovoljni podpisi pogodb NVO-jev, to sta le dva od neštetih primerov paradoksalnosti situacij, ki so vodile v upor. To ni prostovoljstvo.

	Severna Koreja je leta 2017 sporočila, da je pripravljenost na priključitev vojski izrazilo 3,5 milijona prostovoljcev, ki so nasprotovali sankcijam Združenih narodov in so se pripravljeni boriti proti ZDA. V državi, ki ima 25 milijonov prebivalcev, to predstavlja sedmino celotne populacije.

	Je to prostovoljstvo? Državna ureditev in diktatura ljudi poženeta v skupni boj, ki ga imenujejo prostovoljstvo. Tovrstno 'prostovoljstvo' je nasilno prostovoljstvo in pomeni zlorabo pojmovanja prostovoljstva.



	Socialni kapital

	V Nemčiji beležijo presenetljivo veliko število prostovoljcev, ki bi se cepili zaradi testiranja cepiva proti covidu-19. Je to altruistično dejanje? Mlada novinarka iz Miamija Leia Macor je delila svojo zgodbo in objavila svojo izkušnjo, v kateri pripoveduje, zakaj se je prijavila kot prostovoljka za testiranje cepiva. Povedala je, da ji je zaradi covida-19 umrl oče. Sama je bila zaskrbljena zase. »Nekaj notranjega miru mi je dala odločitev, da se prijavim kot prostovoljka za testiranje cepiva,« je pripovedovala.

	Za temi prostovoljnimi odločitvami vedno stoji v ozadju strah posameznika, ki ga napelje na prostovoljno dejanje, ki bo v končni fazi pomagalo vsem. Korist je zagotovo dvojna. Je socialni kapital in korist posameznika.



	Enkratno prostovoljno altruistično dejanje

	Aprila 2020 je med pismi bralcev v časniku Delo svoje izkušnje delil Anton Pelko. Objavil je izkušnjo s starko, kot jo je sam poimenoval. Takole je zapisal: »Moral sem brskati po spominu, da bi spoznal, kaj me je osrečilo, in našel sem vzrok moje radosti. Bile so različne stvari. Enkrat sem neki starki v osamljeni bajtici menjal števec. Ponižno me je opazovala in čutil sem, da bi nekaj rada. Opogumil sem jo, da mi je zaupala težavo. Vem, da ni to vaša naloga, je plaho rekla, a v sobici mi ne gori luč, pa sem mislila, če bi lahko pogledali. Zamenjala sem žarnico, pa vseeno ne gori. Seveda, sem rekel. Premaknil sem spodnji kontakt v grlu in privil žarnico, ki je zasvetila. Bila je vesela in me vprašala, koliko je dolžna. Zasmejal sem se. Zakaj pa, kaj pa sem naredil? Vam smem ponuditi vsaj malo jabolčnika, drugega žal nimam. Nisem bil žejen, sem pa prikimal in oba sva bila srečna. Ta sreča se je kmalu nekam skrila, sledili so drugi dogodki, zvečer pa je spet pokukala na dan in me vzradostila. Za take trenutke se splača živeti. Pa nobenega denarja ni bilo treba. Če bi ga takrat od starke vzel, bi me zvečer skelelo, pa tudi ne bi vedel, zakaj … Tudi dobri, pošteni prijatelji in znanci ne verjamejo, da kot prostovoljec inštruiram učence in dijake. Veliko jih vpraša, koliko pa ti za to plačajo? Ponovim, da sem prostovoljec, ki mu pokojnina zadošča za preživetje, in kako uživam, če učencu uspe.«

	Kaj dela delo prostovoljno, se sprašujem. Kakšna je razlika med opisanim in izkušnjo s prostovoljnim dejanjem pri starki ter med prostovoljci, ki so klicani na poziv k prostovoljnemu delu? V čem je razlika? Kakšna je ekonomija v odnosu med dajalcem, prejemnikom prostovoljnega dela in dejanj? Ali je vidna razlika med primerom starke in pozivom oblasti, naj si prebivalstvo naloži aplikacijo Ostani zdrav? Kaj je prostovoljno delo, kaj ga definira?

	Opisana izkušnja na nek način ni primerljiva z zgoraj opisanimi prostovoljnimi dejanji. To tudi dokazuje, da je prostovoljno dejanje odvisno od okoliščin. Da najde svoj pravi čas in prostor. Da harmonija zazveni z obeh strani. S strani tistega, ki daje, in tistega, ki prejme. Brez vnaprej pričakovane ekonomije in ozadij.

	Koktajl 'prostovoljnega' dela oziroma izrazoslovja, pomenov, razumevanj kaže na to, da se prepogosto vsako delo ali dejanje, ki je opravljeno kot neplačano, razume kot prostovoljno in hvalevredno. Med prostovoljnim, neplačanim in prisilnim delom je tanka črta. Motivi prostovoljcev so številni.



	Paradoks v prostovoljstvu

	Pojdite raje prostovoljno v smrt, kot da vas ubijejo. Kako bi lahko okarakterizirali to izjavo? Paradoksalno. Prostovoljna nuja. Prostovoljnost zaradi organiziranja izkušnje in vloge v njej. Ker je vloga zmagovalca bolj častna od vloge žrtve. V naštetih primerih in razlagah prostovoljstva vidimo, da bolj kot vsebina dela in/ali altruizem pravzaprav izstopajo koristi prostovoljcev. V večini primerov prostovoljstva gre prvenstveno za človeški kapital, ne za socialni kapital. Mestoma se koristi prepletajo, vendar prednjačita recipročnost in osebni kapital. Dela in naloge, ki umanjkajo v sistemih, prevzema prostovoljstvo, kar pa po definicijah ne ustreza prostovoljstvu. Po drugi strani pa: ali je prostovoljno delo tisto, ki ga upravlja ideologija (primer Severne Koreje)?

	Obrazi in razlage prostovoljstva so različni. Včasih pomeni žrtvovanje, oddolžitev posameznika, po drugi strani nadzorovanje delodajalcev. Različno v različnih okoliščinah.



	Meja med prostovoljnim, neplačanim in prisilnim delom

	Kaj pravzaprav predstavlja prostovoljno delo v Sloveniji? Delo, ki ga večinoma opravljajo prostovoljci, ne izraža plemenitih in častnih dejanj, temveč je ciljno usmerjeno v korist posameznika. Na primer: opravljanje neplačanega dela s ciljem zaposlitve, da dobiš malico, da imaš občutek, da živiš, da si vključen v družbo. V vseh primerih so evidentna ozadja, v katerih se skrivajo pogoji za dosego ciljev, kar pa nikakor ni v skladu z definicijami in zakonom, ki opredeljuje pojem prostovoljno. Interpretacija prostovoljstva v opisanih primerih prakse kaže na zelo tanko črto med prostovoljnim, neplačanim ali prisilnim delom.





1. junij 2021





Revščina in pomoč revnim posameznikom


	No justice, no peace. Ni pravice, ni miru. Ne le da je bilo takšne klice na pomoč videti in slišati v ameriških poročilih z ameriških ulic zaradi rasizma in povzročitve smrti temnopoltega Američana, tudi v Sloveniji smo slišali prav takšna vzklikanja. Ob 0.30 zjutraj, konec februarja 2021, ko je bila zapovedana policijska ura v Sloveniji, so se razlegali glasni kriki vpijočega, ki je hodil po mestnih ulicah Ljubljane.

	Revščina je posledica nepravične razdelitve dobrin, stvarnih in nestvarnih sredstev, je disharmonija družbene ureditve. Je posledica neenakomerne porazdelitve moči: Pravne, ekonomske, družbene ter moči med spoloma.

	Ne le da v mnogih posameznikih ni osebnega notranjega miru, tudi in predvsem ni družbenega. To se jasno kaže v protestih, uporih in stavkah – ne le v Sloveniji, tudi po svetu – ki potekajo kljub prepovedim zbiranja ljudi. Množične demonstracije, ki izražajo različna nezadovoljstva ljudi, so seveda legitimne in legalne. Gre pravzaprav za kljubovanje dogajanju, ki v končni fazi povzroča revščino. Gre za prepad med bogatimi in revnimi. Revščina pa je tisti pojav, ki se posledično pojavi zaradi takšnih dejanj, ki se dogajajo danes v Sloveniji in v svetu. Egoizem in pospešena privatizacija stvarnih in nestvarnih dobrin ter sredstev.



	Reven človek

	Revščina se pri revnem človeku manifestira na različne načine. Ali pa se sploh ne manifestira. Le obstaja. Nekateri posamezniki bi naredili vse, da bi jo zakrili, da bi jo prikrili, da je ne bi nihče opazil. Posameznik, ki se spopada in sooča z revščino, ni izgubil le materialnih sredstev in dobrin za preživetje. Izgubil je dostojanstvo, svojo moč in integriteto.



	Paketi hrane

	S paketi hrane, ki jih humanitarne organizacije podarjajo posameznikom in družinam, problem rešijo le za nekaj dni. Korenine in vzroki za revščino pa ostajajo. Posameznik, ki je izgubil dostojanstvo in integriteto, potrebuje moč, da odloča o sebi. Imeti mora izbiro. Izbiro hrane in storitev. Izbiro v smislu pomoči, da se lahko odloča. Izbiro, da odloča, kdo, na kakšen način in s čim mu bo pomagal. Paketi hrane, ki jih prejemajo posamezniki in družine, vsebujejo zdravju škodljivo hrano: sladkor, pšenično moko, skratka živila najslabše kakovosti. Organizacije, ki nudijo pomoč, kot so Karitas in podobne, trgujejo z revnimi posamezniki in družinami. Več jih obišče, več zahtevajo od države. Reven človek nima izbire, pa naj bi jo imel, da se mu povrne občutek pripadnosti ter občutek, da je vredno živeti.



	Pravica revnih

	Današnje pomoči revnim kažejo na to, da reven človek nima pravice odločati o sebi. Kot da bi moral imeti licenco za življenje. Licenco tistih, ki so mu odvzeli dostojanstvo, in licenco tistih, ki mu 'pomagajo' (pre)živeti.

	Reven človek je ostal nesvoboden. Svoboda tvori realno izbiro in vodi k svobodi duha, ki je v vsakem izmed nas. Svoboda je bistvena, da dosežemo dostojanstvo. Izbira pomeni moč, da lahko odločamo. Revnemu človeku je to odvzeto.



	Revščina in covid-19

	Revščina ni nastala s pojavom covida-19, se je pa manifestirala v času covida-19. Kjer je obstajala v preteklosti, se je sedaj jasno pokazala. Priplavala je na površje. Izkazalo se je, da so mnoga premajhna stanovanja postala tudi vzrok za nasilje. Nekateri so tavali po praznih ulicah, ker niso imeli nikamor iti, se nikamor 'pospraviti', ker je bilo stanovanje – njihov dom – prezasedeno. Ni bilo prostora za vse člane, da bi dostojno preživeli čas, ko je bilo javno življenje ustavljeno, ko je bil javni prostor zaprt. Kljub temu da je v 78. členu slovenske ustave zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ter da je to ustavna pravica vsakega državljana. Ustavna pravica je veljala že pred pojavom covida-19. Pa je res veljala za vsakogar? Ali je le črka na papirju? Revščina se je manifestirala v času covida-19 kot velik družbeni problem. Obstoječe družbene anomalije so privrele na dan.

	Nekateri otroci, ki so ostali doma, ker je bila šola zaprta, so s tem ostali tudi brez kosila. Lačni. Jasno se je izkazal pomen šolske solidarnostne prehrane za vse mlade, ki je obstajala v šolah pred covidom-19. Kje so bili državni pomočniki, da bi preprečili lakoto mladih?



	Enačenje vseh v času covida-19

	Ko osebi, ki se sooča z lastno revščino, ki je brez dohodka in prosi za oprostitev plačila obroka zdravstvenega zavarovanja, reče zavarovalniški agent, da nas je vse doletela nesreča zaradi covida-19, je to milo rečeno skrajno ponižujoče za posameznika, ki se sooča s svojo nemočjo plačevanja nujnih obveznosti. Za nastalo situacijo ni sam kriv. Enačenje premožnih in revnih, kot da smo vsi v istem čolnu, je skrajno ponižujoče. Ne, nismo vsi v istem čolnu. Nekateri so na jahtah, drugi pa na splavih.



	Posameznik ni sam kriv za nastalo situacijo

	Državne oblasti pogosto zvračajo odgovornost na posameznika, kar ni ustrezno. Posameznik v revščini je prikaz posledic in ne vzrokov za nastalo situacijo. Tisti, ki obsoja in pravi, da si je posameznik sam kriv za nastalo situacijo, je pomešal vzrok in posledico. Mirjana Ule pravi, da površni sklepi in nepremišljena dejanja vodijo do težnje, da pri sodbah in ocenjevanju vedenja posameznikov in njihovih situacij raje pripišemo vzroke za njihovo stanje ali vedenje njihovim osebnostnim značilnostim kot pa okoliščinam. S tem povzročimo revnemu posamezniku dodatne težave in krivice.



	Pomoč kot vulgarno dejanje

	Pomoč, ki so je deležni posamezniki, ki se znajdejo v situaciji nemoči, je pogosto oblika patološke skrbi pomočnika, ki ve, kaj je dobro za posameznika, ki je potreben pomoči. Tiste, ki potrebujejo pomoč, nemalokrat po družbenostereotipnem prepričanju pomočniki označijo s pomilovalnimi pridevniki in jim tako odvzamejo še zadnjo trohico moči in komponento dostojanstva, ki jo posedujejo revni posamezniki. Pomočnik, ki 'dobro ve, kaj je dobro' za tistega, ki je reven, mu ponuja stvarno in nestvarno pomoč.



	Stvarna pomoč

	Prakse in prepričanja pomočnikov kažejo in govorijo o tem, da je za tistega, ki nima, dobro prav vse. To pomeni, da naredijo iz revnega posameznika kontejner za smeti. Česar 'pomočniki' več ne potrebujejo, 'darujejo'. Ne vprašajo se, ali so predmeti ustrezni za določeno delo in posameznika, ampak vedo le, da tega ne potrebujejo več. Takšna pomoč je egoistična in izhaja iz potreb 'darovalca', ne iz potreb tistega, ki je reven. Takšne prakse so vse prej kot ustrezne. Ne dajejo pomoči, vendar dodatno ponižujejo posameznike, ki potrebujejo nekaj, česar nimajo, da bi lahko delovali. V času covida-19 je bil takšen primer pomanjkanja računalnikov za mlade, ki so se šolali doma. Posamezniki in organizacije so množično darovali opremo za učence, a pomanjkljivo, neustrezno in nepopolno za šolanje na daljavo. Ljudje v mnogo primerih darujejo oblačila, nevredna človekovega dostojanstva. Med njimi se najdejo tudi umazani kosi, ki so povsem neprimerni. Vendar je prepričanje mnogih 'darovalcev', da je za revne ljudi vse dobro. Kar je najbolj boleče s perspektive uporabnika, pa je zahteva po hvaležnosti. Uporabnik mora biti hvaležen in ponižen, pa čeprav je dobil staro, pokvarjeno in neuporabno kramo. Hvaležen mora biti že zaradi tega, da ga kdo opazi.



	Storitve

	Mnogi pomočniki, ki nudijo brezplačne storitve ali omogočajo s svojimi storitvami delovanja, v svojih stereotipno egoističnih prepričanjih pričakujejo od uporabnika hvaležnost do groba. Prepričani so in v to prepričujejo tudi uporabnika, da so mu podarili ogromno svoje energije, časa, 'naklonjenosti ter pozornosti', ki jo mora uporabnik na nek način odplačati. Odplačal naj bi jo tako, da lahko upravljajo z uporabnikom, da mu onemogočajo izbiro, da mu očitajo, ga opozarjajo na to, kdo je pomembnejši itd. Skratka, gre za zlorabo uporabnika, ki si ga 'pomočnik' podredi, da se lahko nad njim izživi, stresa nanj svoj psihološki gnev ter ga uporabi za predpražnik. Podobno kot pri stvarni pomoči gre v storitvenih 'uslugah' za egoistično pomoč, ki terja svoj nedenarni davek. Vendar tovrstna dejanja dodatno ubijajo uporabnika, ki je deležen takšne 'pomočnikove' pomoči. Brez spoštovanja do uporabnika pomeni tovrstna praksa več škode kot koristi.

	Narava storitev je manj kakovostna, kot je sicer. Primer takšne pomoči so med drugim tudi odvetniške storitve za tiste revne posameznike, ki prejemajo socialno pomoč s strani države in jim je na podlagi tovrstne odločbe omogočena brezplačna pravna pomoč. Poleg dolgih čakalnih vrst je tudi, po mnogih uporabniških pripovedih, kakovost storitev bistveno drugačna, slabša od tiste, ki jo stranke neposredno plačajo in od katerih 'pomočnik' zahteva več sredstev.



	Pomočniki revnim posameznikom in družinam ustvarijo dodatne probleme

	Prejemnik pomoči je pogosto dolžan prevzeti problem pomočnika. S tem izhodiščem je pomočnik pomagal tistemu, ki potrebuje pomoč. Morda mu je celo vsilil svojo pomoč z gesto, ki je manipulativna.

	Obravnava ljudi na neenak način, brez izbire in neenake kakovosti storitev povzroči uporabniku dodatno breme. Lahko bi rekli, da se iz stvarnega, materialnega problema, za katerega dobi rešitev, problem prestavi na psihosocialno raven, kar je deloma posledica prenosa problema s pomočnika na uporabnika. Pomočnikova izhodiščna stigmatizacija posameznika v stiski je, da se ga obravnava kot reveža, vrednega pomilovanja. Ne obravnava se ga kot polnovrednega državljana z vsemi pravicami in svoboščinami, ki mu pripadajo kot državljanu, ampak le zgolj in samo kot revnega posameznika, ki mu je treba 'pomagati'. S takšnimi pristopi se začrta disharmonija moči v odnosu med pomočnikom in uporabnikom pomoči. Še več! V družbi se ustvari diskriminacija, na ravni posameznika pa dodatna stigmatizacija.



	Problem je tudi v pomočnikih

	Mentaliteta in prepričanje posameznikov, ki radi pomagajo, ter stereotipne družbene predstave izražajo izvirno nekorektnost, ki izhaja deloma tudi iz krščanske vzgoje. Ta govori o tem, da je treba pomoči potrebne onesposobiti in jih pomilovati, da lahko pomočniki pravzaprav s tem pomagajo prvenstveno sebi in šele sekundarno uporabnikom. Z razvojem diskurza o pomoči pa se razvijajo tudi različne teorije pomoči. Ena izmed njih je ta, da postavlja uporabnika na prvo mesto in institucijo na drugo mesto, da izpostavi potrebe uporabnika in ne potreb pomočnika ali institucije. Namesto pomilovanja nemočnih slednjim pritiče moč za samopomoč in za dosego izgubljenega dostojanstva.

	Prepričanja, ki so vrojena v pomočnike, češ da so biseri, ker pomagajo ubogim, so zastarela. Ne botrujejo pomoči uporabnikom, ampak ustvarjajo nove probleme. Mnogokrat se zgodi prenos problemov od pomočnikov k uporabnikom, ki jih prevzamejo za svoje.



	Vidiki prihodnosti

	Eden izmed vidikov, ki naj predstavlja rešitev in izboljšanje, je premik od problema, ki ga določa vseobsegajoča mentaliteta medicinskega modela z izvirno krščanskimi prepričanji, k socialnemu modelu. Od skrbi, ki je pogosto patološka, k pravicam državljana. Od zlorab k uporabni pomoči.

	Pomočniki naj bi bili aktivisti in zagovorniki tistih, ki potrebujejo pomoč. Aktivisti v odnosu do oblastnikov, od koder prihajajo vzroki za nastali položaj – revščino, v kateri se znajdejo posamezniki in za katero niso sami krivi. Problemov, ki so politični, se ne bi smelo naslavljati na posameznike.

	Pomočniki, ki radi pomagajo uporabnikom storitev, naj bi pomagali na ravni aktivizma, ki naj deluje v prid posamezniku, v odnosu do oblasti pa družbenokritično. Paketi s hrano ljudem za en teden pomagajo rešiti problem. Vzroki za nastalo situacijo pa ostajajo v oblastnem delovanju, ki odloča in določa zelo neenako.

	Nekateri vplivni možje in žene opozarjajo, da se moramo revščini upreti vsi skupaj. Tovrstno formulo poslušamo v zadnjih časih kot napotilo za rešitev problema – revščine.

	Revščini se ni treba upirati niti se z njo boriti. Še najmanj pa vsi. Naloga oblastnikov in vplivnih je, da dobrine in moč delijo med vse ljudi na planetu.





13. avgust 2021





Počitnice in poletje na valovih covida-19


	Pika Nogavička, junakinja otroških zgodb izpod peresa Astrid Lindgren, se je odločila, da bo obiskovala šolo predvsem zato, da bi imela počitnice. Je figura, ki govori o vrednotah, pa tudi o osebnih okoliščinah, v katerih pristanemo in so povsem človeške, življenjske.



	Svoboda na krilih pandemije covida-19

	Danes, v času pandemije covida-19, se otroci in mladi večino časa šolajo od doma. No, ko so se počitnice komajda dobro začele, je direktor NIJZ-ja že pozival ljudi in šolsko mladino, naj se vrnejo z dopusta do 15. avgusta, ker se je četrti val že začel.

	Ne glede na to si je letos marsikdo želel počitek in ga potreboval – bolj kot kdajkoli prej. Od utrujenosti. Od sprememb v vsakdanjem življenju. Prežeti smo namreč od pandemičnih okoliščin, političnih igric, povečanega alkoholizma in od samih sebe, zaprtih v zimski karanteni, skoraj šest mesecev potlačeni v policijsko uro.



	Problemi so stari, le soočenje je novo

	Problemi, ki so se v času covida-19 manifestirali na različnih področjih (zdravstvo, sociala, šolstvo), so že obstajali, vendar je covid-19 povzročil soočenje.



	Nestrpnost in stigmatizacija

	To smo lahko opazili tudi pri nestrpnosti med ljudmi, na počitnicah. Nestrpnost, diskriminacija in stigmatizacija tistih, ki se ne želijo cepiti. Takšno vedenje do ljudi je kot pojav v družbi obstajalo že v preteklosti. Nestrpnost do drugačnih, npr. Romov, hendikepiranih, samskih žensk, do drugače mislečih, usmerjenih itd. V nepandemičnem času je bilo moč te probleme zakriti, prikrivati in so le občasno privreli na površje. Danes je to vsakdanja praksa. Sedaj prikrivanje ni več možno.

	Znotraj družin, med prijatelji, v partnerstvih vladajo različna prepričanja in različni pogledi na cepljenje. Na počitnicah, v javnih prostorih, v gostinskih lokalih so postali necepljeni ljudje tarča, vzrok in krivda za nastalo situacijo in za situacijo, ki prihaja. Obtoževanje, obsojanje in stigmatizacija tistih, ki ne delajo 'prav', je postalo praksa.



	Diskriminacija

	Odnos odločevalcev do necepljenih je diskriminatoren. Cepljeni imajo boljše pogoje za potovanja. V mesecu juliju so cepljeni dobili potrdilo za prehod državne meje, medtem ko testirani niso dobivali pisnih potrdil o negativnem testu, ki so jih mejni organi zahtevali. Z diskriminacijo izvajajo posredno prisilo nad necepljenimi ljudmi.



	Človekove svoboščine in pravice v teoriji in praksi

	V ustavah držav po svetu, tudi v slovenski, ter v različnih deklaracijah in konvencijah o človekovih pravicah je vzporedno tudi veliko zapisanega o spoštovanju človekovih svoboščin. Ob soočenju s covidom-19 v praksi in v razmerah, ko bi spoštovanje človekovih pravic in svoboščin najbolj potrebovali in uveljavljali, le-te pravzaprav izginejo.

	V mesecu avgustu oblast napoveduje konec brezplačnega testiranja, kar pomeni grožnjo vsem tistim, ki se ne želijo cepiti, čeprav je v teoriji ničkolikokrat zapisano, da je cepljenje svobodna odločitev posameznika. Vendar ima v praksi svobodna odločitev posledice. Če odločevalci ne bi hoteli biti prisilni in nediskriminatorni, potem tudi cepljenje ne bi bilo brezplačno. Vendar temu ni tako. Pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani) velja za vse večje prireditve in vstop v prostor, le za obisk cerkva to ne velja. Cerkve je najtežje prezračiti, nikoli niso prav dobro prezračene. Marsikomu že v nepandemičnih časih v notranjosti cerkva postane slabo zaradi prevelike nagnetenosti in pomanjkanja prezračevalnih naprav. Ampak za cerkve državni odlok PCT ne velja.



	Poletje sta zaznamovala dva velika dogodka

	11. julij 2021

	Prvi dogodek, ki je nedvomno zgodovinski, je bil 11. julij 2021. Zgodil se je referendum, kjer se je odločalo o noveli Zakona o vodah. 86 % volivcev je zavrnilo novelo Zakona o vodah, ki ga je nameravala uveljaviti obstoječa vlada. Zmagala je volja ljudi, narava, svoboden dostop do voda. Mladi na nogah, referenduma so se udeležili v presenetljivo visokem številu. Začrtali so prihodnost in jo vzeli v svoje roke. Dogodek je pomembno zaznamoval to poletje. Zgodovinsko, saj se je takšen odstotek ljudske volje približal tistemu leta 1990, ko je šlo za plebiscit. Zdi se, kot da se obrača list v zgodovini slovenske države. Pokazala se je enotnost tistih ljudi, ki sledijo skupnim vrednotam, čisti pitni vodi in pravici do nje za celotno prebivalstvo, ne le za izbrance. Podobno se je izrazila nacionalna enotnost le še pred 31 leti.



	Olimpijske igre: Tokio 2021 namesto 2020

	Drugi pomemben dogodek predstavljajo olimpijske igre. V Tokiu so se 23. julija 2021 začele olimpijske igre; trajale so do 8. 8. 2021. Čeprav so bili napisi v Tokiu pisani v leto 2020, so se olimpijske igre udejanjile v letu 2021. Ne po štirih, ampak po petih letih. Čeprav so bili Japonci zaradi pandemije proti izvedbi iger, so se olimpijske igre le odvile, in to na zelo zdravstveno varen način. Že na prvih olimpijskih igrah, 1000 let pr. n. št., sta bila zmaga in olimpijski duh zelo pomembna. V tistem času ženske niso imele pravice ne tekmovati ne gledati iger.



	Olimpijske igre 2021 in žensko vodstvo

	Na olimpijskih igrah v Tokiu 2021 je olimpijski ogenj prižgala ženska, teniška igralka Naomi Osaka. Olimpijske igre so z 49 % športnic dosegle enakost spolov. Predsednica organizacijskega odbora poletnih olimpijskih iger 2021 je bila ženska – Seiko Hashimoto. Imela je ganljiv otvoritveni nagovor, v katerega je umestila sočustvovanje do vseh, ki so zboleli, in do svojcev umrlih v času covida-19.



	Olimpijske igre za današnji čas

	Predsednik olimpijskega komiteja Thomas Bach pa je povedal: »A danes, kjerkoli že ste, smo enotni in skupaj uživamo v tem trenutku.« To zgovorno kaže, da je pomembna prisotnost v tem trenutku, kar pa ne velja le za igre, marveč tudi za vsak dan, še posebej za današnji čas. Ob zaključku je dejal: »To so bile olimpijske igre upanja, solidarnosti in miru.« Kot v uvodnem nagovoru je v tem duhu tudi zaključil. Ampak to je sporočilo, ki naj velja za vsak dan, z igrami ali brez, za zaposlene ali nezaposlene, obolele ali zdrave, revne ali bogate.



	Obliž na depresivno rano

	Slovenski športniki so bili zelo uspešni. Prislužili so si tri zlate medalje, srebrno in bronasto. Dve od teh sta si priborili športnici. Tudi nekaterim ostalim je medalja ušla za mesto ali dve. Ne glede na to so za slovensko prebivalstvo tovrstni uspehi pomenili obliž na depresivno rano, ki je nastala v preteklem letu pandemije. Pobeg v šport ima močan terapevtski učinek na prebivalstvo. Spodbudi vrednote, kot so volja, smisel do bivanja, odnos do telesa, vrednost duha, uspeha in zmage. Niti poraz košarkarjev ni potrl navijačev. Za ljudi so bili in ostali zlati. Dobili smo občutek nacionalne enotnosti in povezanosti.



	Izvoz adrenalina

	Prenos olimpijskih iger in predvsem adrenalina olimpijcev preko ekranov je fizično združil ljudi v neizmernem navijaštvu in v pričakovanju zmag olimpijcev. Čaščenje njihovih zmag ter sprejemanje porazov je simbolno in dejansko privedlo do kolektivnega izboljšanja počutja in zdravja (z adrenalinskimi pospeški).

	Olimpijske igre v času pandemije covida-19 so svojevrstna zmaga z več vidikov. Z organizacijskega in zdravstvenega. Tekmovalke in tekmovalci so imeli dodatne omejitve (testiranja, maske) in napore zaradi pandemije, pa so kljub temu ali pa zaradi tega še bolj zmagovali in pošiljali prebivalstvu Slovenije energije, ki so blagodejno vplivale na nas, ki smo spremljali potek tekem in tekmovanj. Energije olimpijcev so imele sporočilno moč in vpliv na ljudi, da so pozabili na vsakdanje probleme, skrbi, strahove, negotovosti, politična ustrahovanja itd. Povedano drugače: živelo se je za trenutek in v danem trenutku. Olimpijske igre v Tokiu leta 2021 so bile zaradi tega še posebej pomembne. Nekakšen odmor, pravzaprav bi lahko rekli počitnice na svetli strani vala covida-19.



	Pod adrenalinskim obližem

	A rane, ki so nastale v preteklem letu, so gnojne. Pod obližem adrenalina se kaže gnojna rana depresije in negotovosti ljudi, za kar dobro poskrbijo odločevalci, ki kot pomembni ljudje krojijo usodo narodovega vsakdana. Tu se končata blagodejnost, enotnost in se začne četrti val pandemije. To so napovedi sporočale že sredi julija. Z njimi so pozivali ljudi, naj se vrnejo domov s počitnic do 15. avgusta.

	Zanimiv je podatek, da je letos v mesecu avgustu okuženih večje število ljudi kot v enakem času lani. Čeprav je letos 40 % ljudi že precepljenih.



	Okolje

	V mesecu juliju in avgustu je bilo okolje in z njim povezane klimatske spremembe pogosto prva tema poletnih novic v medijih. Narava nas sooča na različne načine. S pojavom virusa, grozo poplav, požarov in ne nazadnje z različnimi naravnimi nesrečami. Neznanske razsežnosti požarov, ki so letos prizadele predvsem Evropo in Kalifornijo, bližnja zgodovina ne beleži. Poplave so prizadele Češko, Avstrijo, Nemčijo, Belgijo, Grčijo, Balkanski polotok s katastrofalnimi posledicami z več kot sto smrtnimi žrtvami. Letos je gorelo tudi v antičnem kraju Olimpija, kjer so se, pomenljivo, začele olimpijske igre.

	Dajte nam vode in iger …





12. oktober 2021





Diskriminacija je smrtno nevaren pojav


	Definicija diskriminacije, ki je objavljena na državnih spletnih straneh zagovornika načela enakosti v Republiki Sloveniji in je podlaga za pravno zaščito drugače mislečih, se glasi takole:

	»Diskriminacija je vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjševanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti.«



	Razlaga definicije

	V interpretaciji definicije dodajajo, da ko govorimo o diskriminaciji, je oseba obravnavana slabše ali neenako izključno zaradi osebnih okoliščin. V praksi to pomeni, da je nekdo slabše obravnavan na primer samo zaradi tega, ker je invalid, ker je ženska, Rom ali ker ima določeno prepričanje. Vse to so osebne okoliščine (in še bi jih lahko naštevali), zaradi katerih je določena oseba v vsakdanjem življenju slabše obravnavana. V Sloveniji je diskriminacija prepovedana. Takšne posameznike, ki jih doleti diskriminacija, v Sloveniji ščiti tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD).



	Nova kategorija diskriminiranih ljudi

	Pred pandemijo koronavirusa se je diskriminacija dogajala marginalnim skupinam in posameznikom. S prihodom koronavirusne pandemije se je pojavila nova kategorija ljudi, ki sodi med diskriminirane. To so ljudje, ki se zaradi svojega osebnega prepričanja ne želijo cepiti s cepivi, ki naj bi ščitili ljudi pred težjim potekom bolezni covid-19.



	Prikrita prisila k cepljenju

	Dogaja se, da ljudje, ki se ne želijo cepiti, nimajo istih možnosti in ugodnosti kot tisti, ki so cepljeni ali so preboleli koronavirusno okužbo v vsakdanjem življenju. Gre ne le za diskriminacijo necepljenih ljudi, še več, gre za prikrito prisilo k cepljenju. Odločevalci namreč onemogočajo zadovoljevanje potreb omenjeni skupini ljudi v vsakdanjem življenju. Ukrepi in odloki, ki jih je sprejela oblast, onemogočajo ljudem, ki so necepljeni, obisk zdravnika, pošte, banke, gostinskih in turističnih lokalov, trgovskih centrov. To se dovoljuje ob pogoju, da se posameznik testira na morebitno okužbo s koronavirusom, vendar je to plačljiva storitev, ki predstavlja velik strošek za posameznike, še posebej za revnejše.

	Da ne bi kdo od lakote umrl, so pustili 'prost' vstop – brez pogoja PCT (preboleli, cepljeni, testirani) – v male živilske trgovine, kjer si lahko posameznik (ki ni prebolel, se cepil ali se testiral za okužbo) nabavi osnovne artikle brez izbire, v primerjavi s tistimi, ki so cepljeni ali preboleli okužbo. Zanimiv je podatek, da je odstotek ljudi, ki so diskriminirani, relativno visok, saj je odstotek polno cepljenih po podatkih covid sledilnika z dne 10. 10. 2021 49,5 %, kar pomeni, da je več kot polovica prebivalstva Slovenije diskriminirana. Takšna nepisana 'moralna' poteza s strani vlade bode v oči, saj z dovoljenjem za male trgovine odločevalci opravičujejo svojo krivdo in želijo oprati svoj gnev pod krinko prisile in ubijanja, z manifestacijo kvaziusmiljenja do diskriminiranih ljudi.



	Na lastno odgovornost

	Ker se je v mesecu septembru 2021, ko so odločevalci sprejemali diskriminatorne odloke in ukrepe (ki so, mimogrede, nični in brezpravni, saj bi moral biti za poseg v človekove pravice sprejet zakon, a v Sloveniji ni bil), stopnjeval neznosen pritisk s strani odločevalcev na ljudi, in sicer z omejevanjem in prikrito prisilo ljudi k cepljenju, so se prebivalci v Sloveniji v občutno povečanem številu odločali za cepljenje. Na lastno odgovornost.



	Cepljenje za papir

	Prebivalci Sloveniji so se množično cepili. Zanimanje za cepljenje je poraslo predvsem za cepivo Janssen proizvajalca Johnson & Johnson, in to zaradi dveh razlogov: ker je potreben za dosego državnih administrativnih ciljev po precepljenosti prebivalstva vzeti le en odmerek cepiva ter zaradi tega, ker potrdilo prejme cepljeni takoj. Slednje igra največjo vlogo v celotnem procesu. Cepilo se je veliko število mladih. Ni šlo za ohranjanje nacionalnega zdravja ali za solidarnost do obstoječega sistema (da bolnišnice ne bi bile prepolne), še manj za ohranjanje svojega zdravja oziroma imunosti ali zdravja soljudi, marveč za papir. Za papir, ki ga prejme posameznik takoj, na licu mesta, in ki predstavlja najbolj enostavno pot do svobode. Torej gre predvsem za izvrševanje represivne direktive odločevalcev, kjer se skriva prikrita prisila k cepljenju prebivalstva zaradi administrativnih potešitev.



	Smrt dvajsetletne ženske – za svobodo je šlo

	Pot do svobode v času pandemije ni lahka, še zlasti ne v Sloveniji. Nekoč so se ljudje borili v vojnah in so borci dajali mlada življenja za svobodo. Po končanih bojih so se vzpostavljali novi režimi in državne ureditve. Mlada ženska, ki je podlegla zaradi stranskih učinkov cepiva Jannsen, si je želela s cepljenjem pridobiti svobodo. Kot je sama dejala, se gre cepiti zato, da si s tem pridobi svobodo. 29. septembra 2021 so v UKC Ljubljana potrdili, da je umrla dvajsetletna ženska zaradi krvnih strdkov, ki so se tvorili kot posledica cepljenja s cepivom Janssen. Diskriminatoren odnos odločevalcev do necepljenega prebivalstva, zaradi katerega je postalo testiranje plačljiva storitev, je povzročil smrtni izid pri mladi ženski, ki se je cepila zaradi tega, da bi si omogočila svobodno vsakdanje gibanje. Diskriminacija je smrtno nevaren pojav.



	Za biznis gre

	Čeprav so bili odločevalci seznanjeni s stranskimi učinki posameznih cepiv in dejstvom, da so vektorska cepiva, kot sta Janssen in Astra Zeneca, nekoliko sporna, še zlasti za mlajše ljudi, so jih še kar naprej uporabljali in molčali. Čeprav so jih v Severni Evropi prenehali uporabljati že spomladi 2021, je Slovenija še vedno zatrjevala, da so cepiva bolj učinkovita kot škodljiva. V obrambo po smrti mlade ženske izjavljajo, da je bilo obvestilo o nepriporočanju uporabe teh cepiv objavljeno na spletnih straneh NIJZ-ja. Istočasno so bili dnevni pozivi in pritiski k cepljenju, prisotni v vsakodnevnih medijih, že verbalno ne le nadležni, ampak nasilni, brez omembe vrste in uporabnosti cepiv. Ne samo da gre za zadostitev potreb institucij in potešitev administrativnih ukrepov države in odločevalcev, še več, za biznis gre. Gre za prodajo cepiv brez primere, brez nadzora, brez misli na človeka, na individuum, s strani odločevalcev. Divje hlastanje po zadovoljevanju potreb institucij in kopičenju kapitala velikih kapitalistov brez primere.



	Diskriminacija je vedno obstajala

	Diskriminacija je vedno obstajala – zaradi nestrpnosti tistih, ki so postavljali normative in ki so bili prepričani, da imajo edino oni prav ter da se morajo vsi ravnati po normi, ki so jo označili za normalno stanje v družbi. Spremljajoč pojav takšnih odločitev in postavitev v družbene okoliščine je nestrpnost do drugače mislečih, ki imajo drugačna prepričanja od obstoječih normativov. Ta način razmišljanja je bil prisoten v daljni zgodovini, zelo izražen pa v srednjem veku.



	V času pandemije covida-19

	V 21. stoletju so tarča diskriminacije in stigmatizacije ljudje, ki se ne želijo cepiti proti hujšim potekom bolezni covida-19. Pravijo jim anticepilci, čeprav se tudi ti delijo na različne skupine, kar kaže na različne vzroke, zakaj so proti cepivom. Skupni imenovalec vsem je, da ne želijo cepljenja. S pravnega vidika in urejenosti je ustavna in zakonska pravica vsakega posameznika, da odloča o svojem telesu in posegih vanj. Odnos odločevalcev do teh ljudi ni nič drugačen, kot je bil v srednjem veku. Še več. V današnjem času informacijske družbe je še huje, ker s pomočjo zlorabe informacijske tehnologije odločevalci obvladujejo tiste ljudi, ki živijo z drugačnimi prepričanji, tiste, ki niso v 'skladu' z vladajočimi odločevalci. Danes prihaja na družbeno površje diskriminacija pri ljudeh, ki imajo težave s stranskimi učinki, ki so povzročeni s prikrito prisilo cepljenja s strani odločevalcev. Mentaliteta odločevalcev je pravzaprav zelo podobna tisti v srednjem veku.



	Diskriminacijo kot pojav je treba vzeti v obzir

	V času pandemije se manifestirajo družbeni problemi, ki so obstajali, pa jih vladajoče strukture niso želele videti. Danes smo soočeni z različnimi družbenopolitičnimi in okoljskimi problemi, ki jih ne moremo več potiskati pod preprogo ali v ozadje, da se jih ne vidi. Naša naloga je učenje, kako živeti z drugače mislečimi, prepričanimi in/ali usmerjenimi (deviantne skupine in nova kategorija necepljenih ljudi itd.). Naše učenje je, da razvijemo toleranco in vsem ljudem omogočimo življenje, vredno dostojanstva, z enakimi možnostmi in pod enakimi pogoji. Necepljeni zagotovo niso deležni tega. Omogočeno bi jim moralo biti brezplačno testiranje. Diskriminacija je smrtno nevaren pojav.



	Diskriminacija in spremljajoči pojavi

	Nestrpnost, netoleranca, stigmatizacija, obsojanje so pojavi, ki doletijo necepljene ljudi na vsakem koraku, v vsakdanjem življenju, in to v Evropi v 21. stoletju. To je stvarnost in sočasno problem družbe in posameznikov. Je pokazatelj stanja mentalitete vladajočih in odločevalskih struktur v Sloveniji. Diskriminacija in odnos vladajočih struktur in odločevalcev je eden izmed teh vzorcev, ki se ohranjajo v glavah odločevalcev in vladajočih elit. Posledica postavitev norme s strani odločevalcev ni diskriminacija. Je pa zagotovo diskriminatoren odnos do ljudi z drugačnimi prepričanji in sovražna nastrojenost do le-teh. V času pandemije v Sloveniji to ni le peščica ljudi. V Sloveniji podatek na dan 10. 10. 2021 kaže na to, da je zaradi diskriminatornega odnosa s strani odločevalcev prizadeta polovica prebivalstva.



	Poslovanje s telesi v zdravstvu

	Prikrita prisila prebivalstva k cepljenju je način in praksa, ki so jo zavzele vladajoče strukture. S tem so se izognile odgovornosti za morebitne posledice zaradi stranskih učinkov pri cepivu proti covidu-19 in posledično pravnih terjatev posameznikov do države. Posamezniku je praktično na vsakem koraku onemogočeno življenje. Če nisi cepljen, nimaš vstopa v ustanove. Omogočeno je testiranje, ki pa je plačljivo in predstavlja velik strošek. Torej le in pogojno za nekatere. Za bogatejše. Teoretično ima vsak možnost živeti po svojem prepričanju. Zdi se, da ima posameznik izbiro, vendar je v praksi to težje izvedljivo, še posebej iz ekonomskih razlogov. Nekateri ne morejo niti k zdravniku. Posledice so vidne že sedaj. Medtem ko se na eni strani rešuje obstoj zdravstvenega sistema in s tem 'omogoča' proste postelje za covidne bolnike z vsemi ukrepi in odloki odločevalcev, je na drugi strani zaradi diskriminatornega odnosa do ljudi z drugačnimi prepričanji (nekateri ne morejo k zdravniku zaradi druge bolezni) onemogočeno bivanje, vredno dostojnega in neoviranega življenja. To kaže, da rešitve, ki jih ponujajo odločevalci, tvorijo nove probleme. Kaže na poslovanje s telesi tam, kjer se bolj 'splača' v razmerju do zavarovalniškega kritja.



	Poslovanje z ženskimi telesi zaradi prepričanja

	Gre za tekmo vrednot in močan vpliv katoliške cerkve. Potujemo nekaj stoletij nazaj. S pravicami in svoboščinami v okviru pravnih ureditev kot tudi v okviru vrednot, ki so živele, pa še niso preživete. Za nasilje gre. Za nasilno sugeriranje, obračun in maščevanje.

	Moško skrajno konservativno prepričanje zopet posega globoko v ženska telesa. V ZDA, v Teksasu, je bil septembra 2021 sprejet najstrožji zakon proti splavu. In ta zakon ima še drugo sporočilnost. Zanaša se na to, da bodo posamezniki tožili drug drugega, nadlegovali in zalezovali ženske. Gre za to, da želijo spodbuditi družbeni razkol med ljudmi, med tako in drugače mislečimi. Pri tem vso odgovornost zvalijo na posameznike, v smislu 'tepite se, tepite'. V Sloveniji se odgovornost in obveznosti vali na posameznike (na primer preverjanje PCT prevalijo na natakarje, trgovce, hotelirje, frizerje, maserje itd.). Različne represivne vloge policista – nadzornika vladajoče strukture vsilijo posameznikom, da delajo za njih in tako prevzemajo odgovornost za norosti, ki nastajajo v odločevalski sferi.



	Poslovanje z ženskimi telesi v Evropi in na vzhodu

	Na Poljskem je v letošnjem letu stopil v veljavo zakon, ki v celoti prepoveduje splav, na Madžarskem katoliški škofje protestirajo zaradi tega, ker je splav dovoljen. Na ulice Ljubljane so se 2. oktobra 2021 podali tisti, ki bi želeli spremembo zakona, torej prepoved splava v Sloveniji. Nagovoril jih je nadškof. Vzporedno s tem shodom je potekal tudi shod, ki zagovarja pravice žensk do izbire pri odločanju o ženskem telesu.

	Na vzhodu je avgusta 2021 skrajna islamska skupina talibanov prevzela oblast v Afganistanu. Po svojem ideološkem pravu ponižujejo ženske. Jemljejo jim temeljne človeške pravice. Ženska postaja stroj za rojevanje in nič več. Ponovno. V Sloveniji predsednik vladajoče koalicije javno ponižuje ženske, predvsem novinarke. Kvote, ki naj bi jih izpolnjeval pri izenačenosti žensk in moških v politiki, še daleč ne izpolnjuje. Nasprotno, odriva jih na delo domov in moške vabi v vojne kroge. V času družbenih kriz (zdravstvena, šolska, socialna, politična …) konservativni moški svet vidi ogroženost, zato napada. Napada ženska telesa, da se jih ponovno polasti in s tem ohranja svoj status. Napadi konservativne moške populacije na ženska telesa izhajajo iz nemoči, ki ne more prevladati, ki je le začasna in kliče po še večji organiziranosti in emancipaciji ženskega uma in telesa.

	Svetlana Slapšak, doktorica humanističnih znanosti, pravi, da se pri obtoževanju in kaznovanju žensk za grehe, zagrešene z 'napačnim' moškim kolektivom, jasno pokaže odnos med ženskami in ideologijo: ženske so telo, na katerem je mogoče ideologijo najbolje, najvidneje in najbolj prepričljivo udejanjati, pa naj gre za oblikovanje, služenje ali kaznovanje. Nesrečna druga stran ideologije, se pravi ženske, je že zato namenjena za adaptacije in snovanje ideološkega programa, ker je prva stran ideologije, torej moški, tisti subjekt, ki upravlja ideologijo. Ko je za uresničitev ideološkega projekta potrebnih veliko žensk, ko so potrebne ženske množice, represivne modele začasno prilagodijo, dokler ženske ne odigrajo svoje vloge. Ženske, že sicer vedno zapostavljene, odrivane v ozadje in tlačene, pogosto z obema rokama sprejmejo ideološki program, ki jim naposled kaj prizna in da.



	Od konservativnega verskega prepričanja in diskriminacije do eliminacije drugačnega

	Svet, ki ga vodijo predstavniki skrajnih verskih prepričanj, najsibo muslimanskih, katoliških ali katerikolih drugih skrajnih prepričanj, vodi v popolno katastrofalno diskriminacijo, ki je smrtno nevaren pojav. V kontekstih verskih in ideoloških prepričanj je ženska samo zato, ker je ženska, diskriminirana. Ne sme odločati o svojem življenju, svojem telesu, ne sme razmišljati. Postavljena je na raven stroja za udejanjanje moške volje. Brez izbire. Biti brez izbire pa pomeni nasilno družbenopolitično okolje, kjer ni prostora za dialog in demokracijo, kjer vladata absolutizem in diktatura. Od diskriminacije do selekcije ni velik korak.



	Navidezno upanje

	Da bi dejstva potrdile izjeme, gre omeniti dva izredno nenavadna dogodka, ki sta kot iskri, ki žarita v globoki temi.

	Prvi je ta, da češki premier in milijarder Andrej Babiš, ki ima sredstva shranjena v davčnih oazah, na volitvah v začetku oktobra ni zmagal, čeprav mu je kazalo na zmago še tik pred razkritjem 'Pandorinih dokumentov'. Zahvalimo se lahko raziskovalnim novinarjem.

	Drugi dogodek je ta, da so v avstrijskem Gradcu v nedeljo, 10. 10. 2021, volivci izvolili komuniste. O rdeči revoluciji, kot so se izrazili mediji, je pisal ves svet. Pa ne gre za nalepko. Volivci so se zanje odločili zaradi njihovih dejanj. Komunisti v Gradcu delujejo v vlogi socialne službe. Ljudem nudijo brezplačno pravno pomoč. Poklicni politiki te stranke za svoje potrebe obdržijo manjši del dohodka, ostalo darujejo revnim. Novinarjem omogočajo transparenten vpogled v finance stranke. To pove veliko o tem, kaj ljudje danes potrebujemo. Ne potrebujemo političnih iger in dvojnosti. Potrebujemo iskrenost in pristnost. Med ljudmi in za ljudi.





December 2021





Zapori in pokopališča


	Začetek pandemije v Sloveniji je pomenil tudi začetek delovanja nove vlade. Od marca 2020, ko je vlada zaprisegla, do decembra 2021, ko se zaznamuje četrti val pandemije, so prisotne afere odločevalcev tako v političnih kot v strokovnih krogih, ki so že leto in pol brez sodnih epilogov. Do danes tudi še domnevne nepravilnosti pri nabavi zaščitne opreme, kar je bil vzrok za prvo interpelacijo zoper gospodarskega ministra, kmalu zatem ministra za notranje zadeve, ministrice za šolstvo ter odhod kmetijske ministrice zaradi domnevne zlorabe položaja. Vzporedno s tem se je na družbeni ravni počasi, a vztrajno dogajala polarizacija družbe – prebivalstva. Že junija 2020 so se začeli protesti pred državnim zborom, ki so potekali vsak teden. Čeprav je ob zaključku prvega vala Slovenija prva razglasila konec pandemije, je bila to le politična razglasitev, ne pa tudi zdravstvena, ki je ukrepe še zadržala.



	Človek človeku policaj

	V drugem valu pandemije se je pokazalo, da je družba že zelo razklana; da postaja človek človeku sovražnik, nasprotnik in nadzornik. Od vseh ministrov v vladi je le malokdo ostal brez razkritih nezakonitih dejanj in praks.



	Kdo bo odgovarjal?

	Do četrtega vala so se afere ministrov kar vrstile. Minister za okolje in prostor z afero 'glupi davki'. Minister za notranje zadeve je vedel za prisluhe, pa se ni odzval. Minister za zdravje: pogoj PCT so izpolnili še isti dan tisti, ki so se cepili s cepivom Janssen in pridobili potrdilo, čeprav cepivo učinkuje šele 14 dni po cepljenju. Zaradi cepljenja s cepivom Janssen umre tudi mlada ženska, kar kasneje stroka potrdi. Ministrica za šolstvo: ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost določila o šolanju na daljavo za OŠ. Minister za pravosodje se je izogibal dvigu sodne pošte.



	'Strokovne napake'

	Po drugi strani smo iz javnih medijev izvedeli, da so zdravniki poleg prejemanja podkupnin skrivali visoke plače v UKC-ju Ljubljana, katerih prejemniki so bili le nekateri zdravniki. Prejemki nekaterih zdravnikov so znašali tudi do 27.000 EUR mesečno. Ne gre za plačilo za trdo delo, gre za delitev sredstev med prijatelji in za prijatelje. V času pandemije so, kot so poročali mediji, zdravniki za plačilo izdajali potrdila, ki so omogočala PCT-pogoje. Pri aferi o lažnih potrdilih je šlo tudi za milijonske zaslužke posameznih zdravnikov. Predstavnik policije je 29. novembra 2021 povedal, da sta zdravnika po doslej zbranih podatkih v nekaj letih pridobila vsaj milijon evrov protipravne premoženjske koristi. Afere in zaslužkarstvo v času kriz in vse večje revščine ter inflacije bi lahko še naštevali.



	Prikrita prisila k cepljenju ljudi

	Konec avgusta 2021 je testiranje s hitrimi antigenskimi testi postalo plačljivo za vse. Za tem se je skrivala posredna prisila z namenom, da bi se ljudje cepili proti covidu-19 v vse večjem številu, kajti v Sloveniji je bila precepljenost prebivalstva zelo nizka (54 %).

	Pred četrtim valom pandemije, od septembra dalje, se je na ta način stopnjeval pritisk na ljudi zaradi cepljenja (PCT). Testiranje je postalo plačljivo, povečevalo se je odpiranje popoldanskih s. p.-jev. Mnogi zdravniki so postavili kontejnerje in za plačilo začeli testirati ljudi. Najnižja cena testiranja s hitrim testom je znašala 9, najvišja pa 20 evrov. Posledice tovrstnega prikrito represivnega ukrepa so bile, da so se prebivalci na osnovi tega cepili le v manjšem deležu (2–3 %), testirali pa so se bistveno manj. Negativne rezultate testov so preko kratkih SMS-telefonskih sporočil posredovali eden drugemu, tako da je z enim testom na desetine ljudi dokazovalo, da so zdravi, testirani oziroma da izpolnjujejo PCT (preboleli, cepljeni, testirani), kajti pri vsakem vhodu v institucije in lokale je bilo treba dokazovati, da izpolnjuješ enega izmed pogojev PCT. Tako so domnevni kriminal in goljufije iz višjih krogov (politike, zdravstva) prešli tudi na ulice, v vsakdanje življenje, do vsakogar.

	Po drugi strani se je hitro odpiranje popoldanskih firm za samostojne podjetnike kar vrstilo in s tem se je pohvalila tudi oblast. Dnevno pa se je kljub ukrepom močno povečeval odstotek bolnih in bolnišnice so pokale po šivih zaradi prezasedenosti s covidnimi bolniki. Dnevno umre v povprečju deset ljudi.



	Represija rodi goljufije, kriminal in za revne še večjo revščino

	Pri represivnem ukrepu (plačljivem testiranju) se je izkazalo dvoje: hiter porast odpiranja podjetij za testiranje, kar je pomenilo priložnost za bogate, da postanejo še bogatejši, in drugič: znatno so se povečala goljufiva dejanja v zvezi z dokazovanjem izpolnjevanja PCT-pogoja za vstopanje v institucije in lokale. Prebivalci so ponarejali negativne izvide testov, ko so jih delili med prijatelje. Znotraj tega lahko opazimo solidarnost, vendar gre tudi tu za selektivnost med prijatelji in za prijatelje.

	V začetku novembra 2021 se plačljivost testov ukine, vendar le v javnem zdravstvu, v zasebnem je testiranje ostalo plačljivo. Število testirancev se je povečalo.



	Goljufije in kriminal gredo od zgoraj navzdol

	Ko so bila testiranja še plačljiva, so se dogajale tudi zlorabe cepljenja. Brezdomcem in odvisnim od nedovoljenih drog so nekateri plačevali, da so se cepili ali testirali namesto njih. Nekateri so se cepili tudi s sedmimi odmerki cepiva ali več. Za storitev so računali od 150 do 350 evrov. Tudi na tej ravni so bili posli donosni. Na cepilnih mestih niso preverjali identitet. »Ljudje se bojijo cepiti, potrebujejo pa potrdilo,« je po poročanju spletnega portala 24ur.com povedal eden od brezdomcev.

	Ukrep s PCT-pogojem oz. plačevanjem testiranj je revnejše potisnil v še večjo stisko. Evidentno je, da je represivni ukrep oziroma prikrita prisila ljudi k cepljenju naredila več škode kot koristi. Dne 11. 11. 2021 je bilo v slovenskih bolnišnicah na voljo še nekaj deset postelj za covidne bolnike, kot je poročal slovenski nacionalni radio. Dnevno je umrlo med 15 in 20 ljudi v bolnišnicah za posledicami covidne okužbe.



	Pomaga naj si, kdor si more

	Čeprav čas pandemije ni vojno stanje, je kljub temu čas plenjenja vsega, kar je še javnega. Silnice težijo k temu, da na vse možne načine iztrga kos pogače vsak, kdor more, vsak, ki je blizu odločevalcem, in to za vsako ceno. Denar, moč in pohlep so vodilo; prisotni so na vsakem koraku ter na prvem mestu. Imeti idejo, slediti dnevno spreminjajočim se dogodkom in rokohitrsko izkoristiti 'priložnosti', tudi če so nezakonite; to je družbena stvarnost današnjih dni.

	Če bi pravni ustroj oddelal vsa goljufiva in kriminalna dogajanja, ki so nastajala v času pandemije in ki segajo od zgoraj navzdol, od odločevalcev do brezdomcev, bi morali graditi nove zapore. Za tiste posameznike, ki umirajo bodisi zaradi posledic covidne okužbe ali pa zaradi čakalnih vrst v javnem zdravstvu, zaradi katerih lahko reven posameznik že umre, ali pa zaradi revščine in žalosti, travm, prevelikih krivic, pa bi potrebovali povečano namenskost kilometrov zemlje za vzpostavitev novih pokopališč.

	Dogajanja v času so minljiva. Le poezija je brezčasna.



	Ervin Fritz

	Prošnja grobarjev za povišico



	Spodaj podpisani grobarji

	Cestnik Franc, Svet Matevž, Ivan Tič

	prosimo občino, naj kaj napravi:

	delo je težko, a plača zanič!



	Grob izkopljemo v dveh urah in pol,

	zasujemo ga tudi ob času.

	Na pogrebih smo skoraj zmeraj trezni

	in tudi sicer na dobrem glasu.



	A ta teden sta nam že dve materi

	na pogrebu omedleli,

	ravno ko smo belo trugico

	zasipati začeli.



	Včeraj smo pokopavali fanta,

	v kamnolomu ga je skala zdrobila.

	Ni bilo godbe ne farja ne sindikata,

	pogreb pa v času kosila.



	Vajeni smo hudega, verjemite!

	Na nesrečo se dobro spoznamo.

	A kdo bi lahko trezen gledal otroka,

	ko mu zasipavamo mamo?



	Sprašujemo občino: kdo bo vsak dan

	vse to delal za ta denar?

	Tudi grobar je navsezadnje naš človek.

	V skupnem interesu rešite stvar!





Retrogradnost, zdajšnjost, jutrišnjost


	Prispevki v knjigi z naslovom Družbeno križišče so opisi in analize dogajanj v dvoletnem pandemičnem času.

	Spoznanja, ki ob tem prihajajo kot plod pandemičnih izkušenj v odnosu do družbe in posameznika, nastopajo kot velika darila, ki sporočajo, da naj bi se spremenil odnos do okolja, hrane, navad oblačenja ter do sočloveka. To bi omogočal spremenjen družbenopolitični sistem. Osrednja problema sta družbenopolitična: revščina in relativno šibko kolektivno duševno zdravje.

	Smo na pragu izjemnih razsežnosti sprememb. Družbenih, javnih in zasebnih. Spremeniti odnos do okolja pomeni tudi sočustvovati z naravo, z živalmi. Spremeniti odnos do navad oblačenja pomeni spremeniti vzorce vedenja, ki so značilni za kvantitativno potrošniško naravnanost do oblačil in hiperprodukcijo, ki nastaja v proizvodnjah, kjer je otroška delovna sila zlorabljena v prid bogatašev. Spremeniti sedanji odnos do soljudi, ki v profitnih kapitalističnih sistemih drug drugemu predstavljajo konkurenco in sebičnost ter pohlep po bogatenju. V času pandemije se je ženska znašla v stereotipni vlogi, kar je bilo že skoraj pozabljeno. Nasilje v družini in izven nje postaja nova normalnost.

	Družbeno križišče zato, ker se odločamo, katere vrednote želimo imeti in z njimi živeti.

	V pandemičnem času je v ozračju prisotnih veliko vprašanj brez odgovorov, negotovosti ter strahov, ki onemogočajo odločitve in premike. Križišče govori o tem, da so možnosti odprte. Družbeno križišče je prostor, kjer se stikata in tudi križata dve poti. Kaj bo prevladalo in pretehtalo, je za zdaj še vprašanje. Esenca križišča je pravzaprav negotovost. Kot družba smo v negotovih razmerah, vendar je čar in smisel negotovosti po eni strani polje možnosti, uvid v dileme, ki postavlja dejanja pod vprašaj. Je vnaprej neznano, nima jasnih smerokazov, sočasno pa je to priložnost za postavitev novih družbenih temeljev. Poznamo preteklost in sedanjost. Vidimo absurdne okoliščine, kaos, bogatenje in revščino. Še vedno pa ne vemo, kako doseči svobodo v odnosu do družbe in posameznika.

	V družbeni retrogradnosti in polarizaciji družbe (cepljeni – necepljeni, testirani – netestirani) nas odločevalci kot posameznike potiskajo v vloge, kot so: človek človeku nadzornik, človek človeku sankcionist itd. Izziv za prihodnost je velik. Namesto družbe nadzora in kaznovanja naj se ustvarja družba zaupanja, sebičnost naj nadomestita altruizem in svoboda.





Opomba avtorice


	Prispevki, ki so zbrani v tej knjigi, so nastajali v letih 2020 in 2021, od začetka pandemije v Sloveniji, natančneje od marca 2020 do decembra 2021. Nekateri so bili objavljeni na mojem blogu in so javno dostopni, drugi pa v pismih bralcev v Delu, Delovi prilogi ONA in v tedniku Mladina. Eden od prispevkov je bil objavljen v Dnevnikovi prilogi Objektiv.

	Dva zapisa, ki sta bila objavljena, sta bila pred izdajo knjige nekoliko razširjena.





Literatura




	Ahmatova, A. (1990). Osamljenost. V: Antologija ruske poezije 20. stoletja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

	Berardi, F. B. (2013). Duša na delu. Ljubljana: Maska.

	Berne, E. (1964). Games people play: the psychology of Human Relationships. New York: Growe press, Penguin books.

	Foucault, M. (1993). Zgodovina seksualnosti. 3: Skrb zase. Ljubljana: Škuc.

	Foucault, M. (1984). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Delavska enotnost.

	Fromm, E. (1970). Zdrava družba. Ljubljana: DZS.

	Fritz, E. (2005). Ogrlica iz rad. Ljubljana: Mladinska knjiga.

	Ilich, I. (1975). Medical Nemesis. New York: Pantheon Books.

	Laing, R. D. (1977). Podeljeno ja. Politika doživljaja. Beograd: Nolit.

	Lamovec, T. (1995). Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup: nove oblike skrbi za osebe v duševni krizi. Ljubljana: Lumi.

	Mlekuž, S. – Srebrna Puščica. (2020). Koronavirus po šamansko: virus je poosebljanje vsega, kar delamo v nasprotju z naravo. Sensa, 62.

	Moscovici, S. (1997). Doba gomile. Beograd: Biblioteka XX. vek, Čigoja štampa.

	Plattner, E. (2015). Die ersten Lebensjahre. German: Urachhaus.

	Slapšak, S.(2000). Ženske ikone 20. stoletja. 1. del. Ljubljana: Urad za žensko politiko.

	Stepski-Doliwa, S. A. v. (2006). Sai baba govori o vzgoji. Šmarješke Toplice: Stella.

	Szasz, T. (1998). Cruel Compassion: Psychiatric Control of Society's Unwanted. New York: Syracuse University Press.

	Škerjanc, J. (2006). Individualno načrtovanje z udejanjanjem ciljev. Pomen uporabniškega vpliva pri zagotavljanju socialnovarstvene storitve. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.

	Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej.

	Vodnik, A. (2006). Samota. V: Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja. Ljubljana: Študentska založba.