Dvakrat izgubljeni sin
Povest; piše Basnigoj (Dalje.)
in.
eset let je v/,e bival najdenček pri očetu Hijeionimu. Godilo se mu ni slabo. Služil je Hijeronirau pri sv. maši, potem ga je učil skrbni rednik pisati in brati ter ga izobraževal v najpotrebnejših stvareh. Ni bil sicer mladi učenec bogsigave kako učen. Ali za tedanje razmere je tudi to zadostovalo, da so ga imeli ljudje za velikpga modrijana. Vedel je, kako so pravi tej in oni cvetici, katera ima zdravilno moč, katera je strupena. Poznal je vse gobe (glive), ki so rastle v okolici ter skrbno svaril dnige dečke. da se varujejo teh strupenk. Prav tak je bil. kakor njegov krušni oee. In dobro Ijudstvo je tako ugibalo, da pojde v samostan in se vrne kdaj zopet k njim past malo čredo mesto očeta Hijeronima. In ne moreino tajiti, da bi ne bile obhajale podobne misli tudi očeta Hijeronima samega. Toda sklenil je, da Bogdana ne bode silil nikamor. — Imenoval je namreč najdenčka Bogdana, češ Bog mi ga je naklonil, njegova previdnost me je privedla v gozd, da sem otel nedolžno življenje, naj bo torej Bogdan. Pa ni bil zadovoljen samo s tera. Nadel mu je tudi priimek — Hostnik. Tako je bila v Bogdanovem imenu in priimku izražena vsa zgodovina njegovega detinstra: Pri.šel je, da ni nihče vedel od kod — torej ga je dal Bog: najden je bil pa v hosti, in zato je bil — Hostnik.
Nekega dne je sedel oče Hijeronim v sobi ter molil na brevir. Klečal je' pred Telikim lesenim razpelom, ki je viselo na steni, pred njim pa je bila odpita debela knjiga, na katero je molil. Uprav je storil križ, zaprl knjigo, pokril obličje z ro-kami ter-menil nekoliko časa sloneti tako premišljujoč. Kar ga vzdrami samostanski sel. Prinesel je pismo s provincijalovim peeatom ter ponižno opozoril, da žaka pokorno odgovora.
rBogdan!" tako je poklical pater svojega rejenca; npostrezi samostanskemu selu s kruhom in sirom. Skoči tudi po mrzle vode in sosed naj ti da čutarico vina! V tem napišem odgovor!"
Bogdan in sel sta šla v obednico, fe smemo tako imenovati borno čumnato Hijeronimovega župnišča, pater se je pa vruil v sobo. Tani sede na leseni stol ob
•^*    lZO     *¦"*
mali priprosti mizi ter odpre pismo. Kdor bi bil opazoval resni obraz, katerega je večkrat preletaval oblak nevolje, pa zopet hitro izginjal, kakor megle preko gorskih slemen, kadar je podi vihar, trdil bi bil izvestno, da sveti mož bere neljube novice. In ne bi se bil povse motil. Predstojnik je klical zaslužnega moža in prid-nega delavca v samostan, da tam v mestu nadaljuje svoj apostolski posel. Ko bi bil oče Hijeronim častihlepen mož, izvestno bi bilo tako poročilo veselo zanj. Ker je pa ljubil samoto ter menil, da je sam najslabejši služabnik božji, potrla ga je ta bodoča čast. Vže je hotel odgovoriti, da ne pride, ker ni sposoben in še več izgovorov je imel na jeziku. Ali v tem zagleda na steni svojo redovniško črno haljo, prevezano z belo vrvico. Na tej so pa bili trije vozli, znaki evangeljskih svetov. Te je zrl pater ter šepetal polnglasno: Eadovoljno uboštvo, vedno devištvo z vedno pokorščino pod duhovnim poglavarjem; zadnje besede je ponovil še jedenkrat glasneje, vzel pero in zapisal, da se klanja sledDJemu povelju svojega predstojnika.
Samostanski sel je odšel s pismom, pater Hijeronim je pa pričel pospravljati svoje strari. Povedal je Bogdanu, da jima je zapustiti tihi kraj ter iti v mesto.
„Vidiš, ljubi moj," tako je nadaljeval pater, nsedaj se ti bo treba odločiti za stan. Vsak človek je odmenjen, da si služi na nekov način svoj kruh. Ta način je pa odvisen od Boga pa od človekove proste volje. Bog je dal človeku veselje ' do stanu, človek pa izbere potem popolnoma prostovoljno ta stan. Lahko ga pa tudi zavrže ter se poprime drugega. Če stori tako, zavrže zajedno tudi voljo božjo in redko je tak srečen v poznejšem živijenji. Zato bodeš slišal pogosto milovati koga: Ta je zgrešil poklic, zato mu gre vse narobe. Torej glej, ko bodeš volil, da izvoliš tako, kakor ti je Bog dal veselje. Ce iraaš veselje ob učenji, tedaj bodem vže skušal, da te spravim v šole."
rV šolo pa ne," seže rau hitro Bogdan v besedo. Še pri vas ne morem presedeti dolgo tako miren, kako bi neki v šoli, ko je treba raenda po več ur sedeti."
,,Saj sem rekel, kakor ti je drago. Bodeš po tem takem rokodelec. Tudi ta stan je častitljiv. Saj je bil sam Jezus tesar do 30 leta."
In dogovorila ste se tako, da bode Bogdan Hostnik mizar. Oče Hijeronim je obljubil, da mu dobi poštenega raojstra v mestu.
Za teden dnij sta se poslavijala naša dva znanca od tihe vasice. Bogdan je poljuboval svoje sovrstnike in jim obetal, da jih obišče, ko bode vže pravi roko-delec in ne več učenec. OLi je imel vse rosne, in tudi njegovi prijatelji so jokali. Kako bridko je pač slovo ljnbečih src!
Starčeki in možje, upognene mamice in čvrste žene so se pa rinile okrog očeta Hijeronima. Vsakdo je hotel izpregovoriti še besedico ž njim, poprašati ga za svet in mu potožiti še to in ono. Poljubljali so mu roke, priporočali se mu v molitev in zagotavljali ga, da ga ljubijo kot svoje zdrave oči, s katerimi zro nebeško luč. V tem sta pa naložila dva mladeniča oskromen imetek na leseno dvokolesno telego in zapregla vola. Bogdan to videč opozori očeta, da bo treba odriniti. Ta dvigne roke, upre oči v nebo in blagoslovi ljudstvo v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Ljudstvo pa je glasno dostavilo: Amen — Bog usliši tvojo prošnjo. In zacvilila je nerodna telega, zaškripalo oje, pa so se ločili.                  (Dalje sledi)