3901024,4 Mf j ' ' »,v “ESSSsISÉBB z\ ■Im ■ '. U# 'V ?■»». as .. ÊmSt,^Lâ L J fiaipš^H [£ Pfe, !?®1| - i J*v¿- MLADIKA 4 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLIII. 1999 KAZALO Tragedija na Balkanu. ... 65 Irma Marinčič Ožbalt: Kaj pa razprodaja iz garaže?. 66 Pod črto..........................67 Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da....................71 Drago Štoka: Na trgu Navona . 72 Jože Cukale: Ko se bo zdanilo . 73 Karolina Godina: Dr. Marijan Šef, zdravnik, jezuit...............74 Bruna Pertot: Ko v velikem travnu trave prekipijo ... 79 Ivo Jevnikar: Kap. John Earle o angleških misijah in službi SOE ... 81 Antena............................85 Martin Jevnikar: Umrla je mladinska pisateljica Branka Jurca . . 91 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Ivan Kobal) .............................92 Ocene: Knjige: Slovenska Izseljenska književnost, 1. knjiga (M. Jevnikar); Okus teme (C. Velkovrh); Acta historiae artis Slovenica, 3 (S.K.); M. Korat-czuk, Obolungwe (N. Zaghet); R. Brague: Prihodnost zahoda (A.R.); C. Moeller: Moderna literatura in krščanstvo (A.R.)......................93 Na platnicah: Pisma; Za smeh; Listnica uprave Priloga: RAST 127-99 Uredništvo In uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307 E-mail: urednistvo@mladika.com Izdaja: MLADIKA z. z o. z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193 m Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 5.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo 40.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir. Tisk in fotostavek: “graphart sne", Obrtna cona Dolina Dolina 507/10 - tel. 040/8325009 listna Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva BALKANSKA VOJNA 23. aprila letos je g.a Sonja Sirk objavila v PD pismo, ki je skoro v celoti eno samo zagovarjanje Srbov in Milo-ševiceve politike proti bombardiranju zavezniških sil. Vživel sem se v Hitlerjev čas in pismo g. Sirk takole prestavil v tisti čas, ko je Evropa trepetala pred nemškim diktatorjem. Bralec naj sam vidi, ali so primerjave Hitlerja z Miloševičem utemeljene ali ne! “Razmišljanje... o balkanski vojni prinaša vprašanja, ki si jih mnogi postavljamo vsak dan s tesnobo in žalostjo v srcu... Res je, da so žal mnogi odgovori še nejasni, pa se vendar sprašujem: ali res verjamemo, da bombardira NATO ta del Evrope zaradi človekoljubja do Albancev? Kako lahko koristi popolno ekonomsko uničenje Srbije? Ali ni morda Američanom Srbija na poti zaradi drugih razlogov in je tragedija etničnega čiščenja na Kosovu le nesramna priložnost, da s silo doseže določene interese v Evropi?...” V času Hitlerjevih napadov bi se razmišljanje Sonje Sirk takole glasilo: “Razmišljanje... o svetovni vojni prinaša vprašanja, ki si jih v Evropi mnogi postavljamo vsak dan s tesnobo in žalostjo v srcu... Res je, da so žal mnogi odgovori še nejasni, pa se vendar sprašujem: ali res verjamemo, da bombardirajo zavezniki Nemčijo zaradi človekoljubja do Judov, Slovencev, Poljakov, Čehov..? Komu lahko koristi popolno ekonomsko uničenje Nemčije? Ali ni morda Američanom in njihovim zaveznikom na poti Nemčija zaradi drugih razlogov in je tragedija etničnega čiščenja v Evropi (Dachau, Auschwitz in tako dalje) le nesramna priložnost, da s silo dosežejo določene cilje v Evropi?...” Za primerjavo se gospe Sonji Sirk opravičujem, bralce pa pozivam, naj o tej primerjavi le nekoliko razmislijo, da jih ne bo jutri pred zgodovino sram, ali pa da ne bodo v kakršnikoli zadregi. P.B. * * * KRIŽ S KRIŽI Spoštovani urednik! V Sloveniji so pred kratkim vrnili izvirno ime Vipavskemu Križu, ki je po petdesetih letih spet postal Sv. Križ. To je sklenil po nekaj burnih sejah občinski svet ajdovske občine in tako popravil krivico, ki so jo zagrešile povojne jugoslovanske oziroma slovenske oblasti. Pri nas je nekaj podobnega, seveda iz drugih nagibov, napravil fašizem, ki nam je poitalijančil priimke in dajal našim vasem, mestom in naseljem italijanska imena, večkrat tudi s spake-dranimi in nemogočimi prevodi. Mimogrede: to nekateri še danes počenjajo. Naprimer doberdobska občina, ki je na lastno pest spremenila med drugim naziv naselja “Hišarji” v “Issari” (cestna tabla na pokrajinski cesti!). Mnogi od nas so si priimke po eni ali drugi poti spet vrnili v slovensko obliko, nekateri kraji so spet dobili izvirno ime. Pri nekaterih primerih pa smo tudi pri nas jugoslovanizirali imena naših vasi, tako je npr. po vojni “Sv. Križ” pri Trstu postal enostavno “Križ”, češ da tej vasi domačini tako pravijo. Pa je temu res tako? Sv. Križ je v času avstroogrskega cesarstva in po njem bil in se pisal 3 stran platnic O SLIKE NA PLATNICI: Škofjeloški pasijon; Obtoženi volk v izvedbi Slovenskega odra; mešani zbor Beneške korenine v Peterlinovi dvorani ob podelitvi nagrade Vstajenje (foto Maver in Kroma). UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadia Roncelli, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Andrej Zaghet in člani uredniškega odbora. II 9 Tragedija na Balka “Ne morem verjeti, da to počno Srbi, ker če bi to bilo res, bi moral sovražiti lasten narod.” Tako je dejal dobromisleči Srb že ob strahotah, ki so se dogajale v Bosni in Slavoniji, ko je hotel opravičiti svojo zaverovanost v Miloševičevo Jugoslavijo in srbsko skrajno nacionalistično politiko. Že skoraj pol stoletja živi na Zahodu, a Miloševič gaje pridobil s svojim nacionalizmom... Srbi so se čutili vkleti že v prvi kraljevi Jugoslaviji in še bolj v socialistični Federativni, ker je načrtno uveljavljala jugoslovanstvo. Srbščina bi gotovo prevladala, toda srbski narod bi izgubil svojo zavest izvoljenega ljudstva. Zato so po Titovi smrti začeli graditi Veliko Srbijo na račun ostalih sestavin države: prvemu nasilju na Kosovu je sledila kriza s Slovenijo in potem višek v Slavoniji in Bosni... Kosovska tragedija je samo dopolnilo. “Ne morem verjeti...” bi še danes lahko zvenelo prepričljivo, da nismo sledili divjemu obleganju Vukovarja, nepreglednim kolonam nesrečnih ubežnikov, uničujočemu bombardiranju Sarajeva, goreči muslimanski knjižnici, zasedam brezsrčnih prostih strelcev, odkrivanju množičnega grobišča v Srebrenici... Zdaj je več kot pol milijona Kosovarjev pribežalo v Albanijo in Makedonijo... dvestotisoč pa se jih skriva po gozdovih... Po vseh tragedijah, za katere je dokazano, da so jih zakrivili Srbi, ne moremo niti razumeti stiske srbskega prebivalstva, ko se je moralo umikati pred nezadržnim naraščanjem Šiptarjev, ne moremo jemati resno srbskih priseg na slavno zgodovinsko preteklost, ne moremo bolečo izgubo Kosovega polja upoštevati kot nekaj tragičnega... Spoznavamo lahko le njihov strah, da se bodo čez trideset let znašli v manjšini tudi v sami Srbiji, ne moremo pa razumeti nasilja, ki ga srbski režim z vojsko in proslulimi paravojaškimi enotami izvaja nad nedolžnim prebivalstvom, ženskami, otroki in ostarelimi. Ukrepanje bi bilo upravičeno v korist srbskega naroda in sožitja, toda ne na način, ki gaje izbral Miloševič s svojimi somišljeniki z očitnim namenom, da bi obdržal oblast še zadnji režim socialističnega kova v Evropi, v resnici pa, da bi lahko še naprej in še bolj temeljito izropal državo. Da se je Miloševič obdržal na oblasti, se mora zahvaliti Zahodu, ki mu je pomagal, da je prebredel kritične trenutke razpadanja Jugoslavije. V zahodnih diplomacijah so bili vsi pripravljeni verjeti, da ima Miloševič še zadosten ugled in moč, da lahko sooblikuje politiko na Balkanu. Zdaj je dokazal, da je edini pravi sovražnik miru v tem delu Evrope in da je edini pravi sovražnik srbskega naroda. Resnična tragedija je v tem, da ta narod verjame prav njemu in njegovim blodnjam, vključno tudi njegovemu brezglavemu izzivanju Nata, vojaškega aparata Zahoda. Vojna seveda nič ne rešuje, pač pa pušča za sabo samo razbitine in smrt. Zdaj jo razumemo kot rezultat napačne ocene zahodnih diplomatov, ki so bili prepričani, da se bo Miloševič uklonil ultimatu, Beograd pa je bil prav tako prepričan, daje Nato sposoben samo groženj in da navsezadnje ne bo udaril. Rezultat so stotine žrtev in razbita država, ki jo bo isti Zahod, ki jo zdaj podira, moral potem na novo graditi. Popuščati etničnemu čiščenju ob koncu še tako razrvanega tisočletja v Evropi pa le ni bilo mogoče. Prav tako tudi ni več na mestu kakršnakoli naša simpatija do Miloševiča v imenu že zdavnaj preživelega panslavizma. Naj še tako srčno želimo, da bi bilo tragedije na Balkanu konec, preden bi bila dotiskana ta številka Mladike, se ta želja, žal, ne bo uresničila, pa čeprav bi Nato ta trenutek ustavil letalske napade na Srbijo. novela Kaj pa razprodaja Irma Marinčič Ožbalt iz garaže? Druga nagrada na literarnem natečaju Mladike “Prava reč!” pravi Lucy. “Jaz sem v življenju kupila in prodala že nič koliko hiš!” “Jaz ne prodajam hiše.” “Je ne? Saj si pravkar rekla...” “Ne, ne hišo. Dom prodajam, dom.” “Hišo, dom, kar že je. Kakšna razlika pa je v tem?” “Velikanska razlika. Ti tega ne moreš razumeti.” Popoldne je prenasičeno z mlačno vlago. Le tu in tam potegne od Zaliva komaj zaznavna sapica. Rdeči repi krtač za steklenice, kot pravijo temu cvetočemu grmičju vzdolž parkirišča pred podolžnim poslopjem, vise s pajčevinasto tankih vejic kot utrujene zastavice. Ventilator pod stropom zamreženega balkona leno minira. Ledene kocke v visokih kozarcih čaja, ki stoje na mizici iz litega železa, se počasi topijo. Kadar se katera od žensk premakne in poseže za svojim kozarcem, naslonjalo njenega pletenega stola žalostno zaječi. “Ne morem razumeti? Česa? Nobene razlike ni. V časopisnih oglasih včasih piše ‘Prodam hišo’, včasih pa ‘Prodam dom’. Oboje pomeni isto.” “Ne, ne isto.” “Kakor hočeš. Hočem le reči, le zakaj se tako razburjaš v zvezi s to zadevo? Saj si mi sama že večkrat rekla, da ti je tvoj stari dom le še v breme, da ti požira tisoče dolarjev, od njega pa nimaš nič. Čim hitreje se ga iznebiš, tem bolje zate. Nisi rekla tako?” “Sem, na žalost je res tako. A kot sem ti že večkrat skušala dopovedati, jaz ne prodajam hiše. Dom prodajam, dom.” “No, pa sva spet tam. Kakor že. Ali si se že kaj odločila, kaj boš napravila s pohištvom? S posodo, gospodinjskimi aparati, vsem pač, kar je v hiši.” “Oh, tako daleč še nisem razmišljala! Le kaj naj napravim z vsem tem?” “Razprodaja iz garaže! Zakaj ne bi napravila razprodaje iz garaže?” Irenin razglašeni smeh se odbija od obokanega stropa balkona, kot bi tolkli orehi po pločevinasti posodi. “Sem rekla kaj tako neumnega?” “Razprodaja iz garaže, Bog se usmili! Pri nas nimajo razprodaj iz garaže.” “Nimajo? Kaj pa razprodaja z dvorišča?” “Ne, tudi ne, sploh ne.” “Razprodaja inventarja? V tvojem primeru bi šlo za razprodajo inventarja, bi rekla.” “Lucy, ti tega ne razumeš, res ne.” “Kaj pa je pri tem treba razumeti? Vse kaže, da danes ne razumem ničesar več.” Lucy seže po kozarcu in srkne požirek ledenega čaja. Rahlo je užaljena. “Ne bodi huda, Lucy. A tam, kjer sem jaz doma, ljudje nikoli ne prodajajo svojega imetja na stojnicah pred hišo. Takih razprodaj pri nas ne poznajo, res ne.” “Kaj pa napravijo s svojo šaro, kadar prodajo hišo? Dajo vse Salvation Army? Dobrodelnim društvom?” “Prvič, pri nas ni nobene Salvation Army, nobenih trgovinic dobrodelnih društev, nobenih izmenjav ovrže-ne šare. Drugič, ljudje svoje imovine nikoli ne prodajajo. Kadar si nabavijo kaj novega za hišo, denimo pohištvo, stare kose preprosto porinejo na podstrešje, kjer ostanejo do pamtiveka in nabirajo pajčevine in prah.” “Kakšna nesmiselna potrata! Ja, kaj pa napravijo z vso tisto šaro, kadar prodajo hišo?” “Vidiš, spet ne razumeš. Ljudje svojih hiš ne prodajajo, ker so njihove hiše njihovi domovi. Večinoma gre za stare hiše, ki prehajajo iz roda v rod.” “Ne prodajajo! Kaj se ljudje ne naveličajo živeti zmeraj med istimi zidovi? Prav gotovo so jih siti, posebno, ko jim postane jasno, da se njihove stare bajte ne da več modernizirati ne popraviti. Kaj pa naredijo potem? Žive v enakem ali še večjem neudobju, kot so živeli njihovi predniki?” “Ne, tako pa ne. Tudi nove hiše zidajo, morda vsaka tretja, četrta generacija. Novi dom si navadno postavijo tik poleg starega. Ničesar ne prodajo; stara hiša navadno ostane, kot je bila. Uporabljajo jo za shrambe, delavnice, vse tako.” “Nekoč bom pa res morala s teboj, da si ogledam tisto tvojo staro domovino. A zakaj ne bi ti vpeljala nekaj novega? Zakaj ne bi napravila razprodaje iz garaže? Morda bi bila to taka senzacija, da bi te posneli za televizijo, ali kaj podobnega.” “Oh, Lucy...” “Spet ne razumem, kaj?” “Ne moreš. Ne moreš razumeti. Nekega dne boš res morala z menoj.” Lucy si spet natoči čaja. Potem gre v kuhinjo in prinese iz svojega velikanskega, bleščečega hladilnika vedrce ledenih kock. Popoldne se vleče. Zgodnji pomladni dan je in temperature že napovedujejo tisto dušečo vročino neskončnega floridskega poletja. Irena bo čez nekaj dni odšla. Odhaja v Slovenijo. Deželo, kije tako neresnična, tako nedojemljiva, kot bi bila na Luni. Tam bo ostala dalj časa, pravi, ker bo obiskala tudi svoje sorodnike in prijatelje. Lucy jo bo pogrešala, posebno ob sobotah zjutraj, ko se bo morala na vse mogoče razprodaje voziti sama. Polovico užitka je v tem, da stikaš po kupih nametanega blaga s prijateljem in skupaj razburjena vzklikata, kadar naletita na kaj posebnega. No, pa saj bo Irena nazadnje le prišla nazaj, najbrž še pred jesenjo. Lucy dvigne ročko z ledenim čajem in spet natoči. Vrč je težak, keramičen, okrašen s krošnjami palm in dolgokljunimi toucani. Tropski ptiči, grdogledi, živopi-sani. Posodo sta z Ireno odkrili lansko zimo na neki razprodaji z dvorišča. Nekje blizu Tampe. Da nimajo razprodaj iz garaže? Nobenih razprodaj izpred hiše? Lucy ljubeče pogleduje na svoje zaklade: okroglo belo pološčeno mizico iz litega železa, iz bambusa spletene stole, rožaste blazinice. Celo pahljačasti slamnati podstavki za kozarce so z ene takih razprodaj. Koliko je pa že ura? Šele pet popoldne? O, ja, pa ura, njena velika, težka srebrna ura. Našla jo je na neki razprodaji na Siesta Beach. Tam so take razprodaje bolj redke, a kadar na katero naletiš, tam dobiš kaj boljšega, saj tam žive milijonarji, ki kar naprej kupujejo in prodajajo svoja razkošna stanovanja v nebotičnikih na plaži. Lepo je tukaj, v tem lenem tropskem paradižu. Lucy rahlo zavzdihne. Kot bi predla zadovoljna mačka. Oh, lej no! Na obzorju se je razrasel oblak, tam nekje nad otokom Longboat Key. Morda bo deževalo. Če pa ne, bo večer soparen in bo treba vključiti hlajenje. Da bi le šel dež! * * * Dežuje. Plešivica je zavita v črnikasto meglo. Hoste na oni strani Krke so umazano zelene, olivno sive. Čez cesto se grozeče riše obris velikega, štorastega poslopja. Kot težak, napol prebujen slon. Nekoč je bil tu čez cesto sadovnjak. Svetlozelen sadovnjak, poln vsake sorte jablan in hrušk, sliv in vsemogočega sadja, sadovnjak, ki ga je pred otroki iz soseske varovala visoka lesena ograja. Planke, Kadunčeve planke, Kaduncev vrt. Kot prepovedani Raj. Le strogih angelov z meči ni bilo, da bi zapirali vstop vanj. Sadovnjak je bil last cerkve. Pravzaprav upokojenih duhovnikov, ki so prej službovali pri Fari. Prelep je bil tisti vrt, zapeljiv, in otroci so vedeli za luknje, skozi katere so se pretikali, da so pod črto Internacionalizacija ja, internacionalizacija ne Aurelio Juri, bivši koprski župan, zdaj pa poslanec za liberalno demokracijo v slovenskem parlamentu, je na cvetno nedeljo po slovenski RTV zelo krepko utemeljeval internacionalizacijo vprašanja, ki zadeva razkosanje koprske občine, v smislu razsodbe ustavnega sodišča. Gre za odkrito akcijo proti slovenskemu ustavnemu sodišču. Morda ima A. Juri v tej zadevi prav, gotovo ima prav, da se zavzema za pravice italijanske manjšine na Koprskem, kateri pripada, moti pa vendarle objestnost, ki je ni skrival, ko je zmagoslavno napovedal prihod raznih mednarodnih organov, ki naj bi se “pozabavali” s slovensko nerodnostjo. Toda nas zanima, zakaj enaka ali podobna internacionalizacija ne bi bila nikakor primerna za dolgoletne in upravičene zahteve slovenske manjšine na tej strani meje. Ali nam bo eden izmed tistih slovenskih manjšinskih predstavnikov, ki so se izrekli proti internacionalizaciji z naše strani, povedal zakaj za Slovence v Italiji ni primerno to, kar je primerno in dobro za Italijane v Sloveniji? Levica in Kosovo Vojna na Kosovu in v Srbiji povzroča moreče vzdušje in veliko zaskrbljenost tudi pri nas. Znotraj naše skupnosti je že stekla solidarnostna akcija v korist žrtvam vojne, prirejenih pa je bilo tudi že več debatnih večerov, na katerih nastopajo časnikarji, izobraženci in - žal - tudi politki. Zakaj žal? Ker enostavno smo v zadnjih tednih bili ponovno priče reprodukciji - v malem seveda - polemikam, ki razdvajajo predvsem italijanske levičarske stranke, zlasti tiste, ki so nastale, kot je s posrečenim izrazom napisal Damijan Terpin v Novem glasu, s klonacijo komunistične partije. Te stranke in njihove slovenske komponente so že priredile svoja srečanja, na katerih so hotele izraziti svoje strinjanje oz. nestrinjanje z letalskimi napadi na Zvezno republiko Jugoslavijo. V Primorskem dnevniku 21. aprila pa smo lahko prebrali poročilo o večeru, ki je potekal v Trebčah v organizaciji skupine mladih in domačega društva in ki so se ga udeležili - poleg zgodovinarja prof. Jožeta Pirjevca in mladega srbskega intelektualca - Dure Vukse - še Miloš Budin za Leve demokrate, O prišli do prepovedanega sadja. Pa saj so tiste težke veje, vse obložene s cukrenovijoličnimi slivami, visele daleč preko plota, prav na sredo ceste. Zdaj tam ni nobenega drevja več. Grdo sivo poslopje stoji zdaj sredi nekdanjega vrta, trgovina z železnino in kmetijskimi stroji. Pred njim se kopičijo zvitki žice in vreče z umetnimi gnojili. Pa dež! Kaj ne bo vse tisto železo zarjavelo, se ne bodo vreče razlezle in gnojilo raztopilo? Irena se trese. Hladno in vlažno je danes, čeprav se pomlad že preveša v poletje. Zapne si jopico, čisto do vratu. Pogled s praga je res ni mogel ogreti. Dvigne skodelico s kavo in popije še zadnji požirek. Potem odnese skodelico v kuhinjo. Kuhinja. Le veliki beli štedilnik iz svetlikajočih se keramičnih ploščic je še ostal. Tam stoji, sredi kuhinje, trdo zasidran, tak, kot je bil zmeraj. Ob steni še zmeraj stoji pralni stroj. A nihče ni ničesar opral v njem, že odkar je umrla mama. Že šestnajst let je od tedaj. Najbrž je ves zarjavel, neraben. Naj kar ostane v hiši, pa naj novi lastnik premišlja, kaj napraviti z njim. Na steni nad ognjiščem krušne peči je še pred leti visel lesen lopar. Pod njim pa tiste stare burklje z vilicami iz litega železa. Zadnjič pa je nekdo oboje snel z razmajanih žebljev in lopar se mu je kar v rokah razlezel na koščke. Na kuhinjska tla se je vsulo žaganje. Hladilnik mrmra. Majhen je, a vztrajno živ. Ne ve, kaj se dogaja okoli njega. Poleg hladilnika stoji omara, polna krožnikov, skodelic, skled, loncev in ponev. O, moj Bog, kaj naj naredim z vsem tem? vzdihne Irena. Utrujena je, tako silno utrujena. Najraje bi zaprla oči in zaspala nekje v tej napol prazni hiši. Tej mrzli hiši, tej hiši brez duše, tej mrtvi hiši. Povsod diši po vlagi, prahu in pajčevinah. Diši po hiši, kjer ni nikogar več, hiši, kjer že celo večnost iz kuhinje ne diši več po hrani, kjer že zdavnaj nihče več ne kuri, kjer družinske sobe že zdavnaj ne ogrevajo več valovi toplote od krušne peči. Zoprna, pusta hiša. Nikomur več ne želi dobrodošlice. Moj dom. Moj mrtvi dom. Zunaj pa kar naprej dež. Hvala Bogu, da streha ne pušča. Pa kako bi? Saj je na hiši čisto nova streha, draga streha iz težke rdečeoranžne opeke, obrobljena z novimi, svetlimi žlebovi in odtočnimi cevmi. Irena je dala streho prekriti komaj pred tremi leti. Še prej pa je dala vstaviti nova okna, solidna, dvojno zasteklena okna, zaščitena z lesenimi oknicami. Strahotni Stroški. Vse za nič. Hiša je zdaj sicer zavarovana pred elementi, ni pa oživela. Je kakor truplo oblečeno v zakmašna oblačila - za pogreb. In taka mrtva tišina. “Hoj, hoj, si sama?” “Ja, sama, pridi naprej, Rezka. Hočeš kofeta?” “Oh, ne, sem ga danes popila že nič koliko. Veš, sem te prišla vprašat, če bi lahko jaz vzela tisti dve sliki iz sobe, kjer sta spala vaša mama in oče, tisto Srce Jezusovo, pa Marijo Brezmadežno. Če jih nisi obljubila že komu drugemu? In, kajpa, če jih ne misliš vzeti s seboj.” pod črto